Bilka v viharju

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Bilka v viharju
Ivan Cankar
Izdano: Zbrano delo Ivana Cankarja 23, 1975
Druge izdaje: Ilustrirani glasnik 2/17 (1915), 164–165
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Bilka v viharju[uredi]

(Poleti 1914)

Poznal sem starega gospoda, ki si je bil po nemarnosti zastrupil palec na nogi ter je čakal in šepal in trpel, dokler mu niso odrezali noge visoko nad kolenom. Kmalu ko so ga bili prinesli iz bolnišnice, sem prišel k njemu. Sedel je v širokem naslanjaču na verandi svoje male, prijazne hiše, ki si jo je bil zgradil za stara leta, ter se je razgledaval po vrtu, tiho žarečem v poletnem podvečeru.

Ta stari gospod je bil duhovit in izobražen človek, kakor je marsikateri žurnalist v vélikem mestu, v središču vrtinca, kjer je treba jasno gledati, hitro misliti in predrzno soditi. Politika mu je dajala vsakdanji kruh, on pa jo je ljubil z vso svojo dušo, ljubil jo kot umetnik umetnost, to se pravi, da ga ni gnalo to ali ono prepirčanje, temveč da je gorela v njem tista nerazumljiva, sladka strast, ki pali srce poetovo. V boju mi ni bil poglavitni namen, da bi ranil nasprotnika do smrti; poglavitni namen mu je bil boj sam, vsakega udarca temperament, kretnje lepota in moč.

S svojo tenko, belo roko (le plemeniti starci imajo take „izkušene“ roke) si je božal ubogi, mrtvi ostanek stegna. Smehljal se je narahlo, kakor se smehljá človek, ki se je vdal, ker se je bil moral vdati.

»Zdaj, v teh hudih časih, ko se trese človeštvo v groznici, ko se ne blêde le poedincu, temveč celim narodom, zdaj sem mrtev, sem kamen, ki je bil po čudnem naključju zletel s pota v jarek. Preberite ta članek, náte! Kako predrzno je zasnovan, kako bistro premišljen, kako sijajno napisan! Ali veste, kakšna je prva in srednja in zadnja beseda vsakega stavka? Noga! Začetek in konec vsake modrosti, jedro vesoljnosti — noga! V teh časih, v katerih vihar mi komaj še diha v zatišje, gledam rad nazaj na mnogotero dobo, ki sem jo doživel še vročo in kipečo, tik ob kotlu. Nameraval sem napisati zgodovino Badenijevega ministrovanja. Morda je snov malo pomembna, je le trenotek med trenotki v tisočletnem življenju človeštva. Toda zdi se mi, da je vsak trenotek, pa če ga izluščim iz najpustejše dobe, vendarle prispodoba in ogledalo celote. Kakorsibodi, nameraval sem napisati to zgodovino. Ali ko gledam pred seboj dogodke in ljudi, glavni dogodek in glavni junak je — noga. Prav res je, da ne čutim nikakšne bolečine več, res je nadalje, da mi nobeno vzdihovanje ne more povrniti nogé, in zato je res, da sem se do kraja vdal in potolažil; star sem in nadložen, do plesa mi ni. Toda na vsej tej vdani modrosti leži odsekana noga, mrtva, težka, ogromna kakor gora. Ne gane se, nobena misel se ne more svobodno in veselo izviti izpod nje. Ona je moj in vsega mojega nehanja vsegamogočen in neusmiljen gospodar. Moje izkušnje, ki sem jih prej toliko cenil, moje znanje, ki se mi je zdelo precej obsežno, moja spretnost v besedi, ki se mi je zdela skoraj neprekosljiva — kam je šlo vse? Ničevo je, smešno, komaj še pomilovanja vredno; pod nogo leži, strto, v prah in blato povaljano!«

Z zastrtim očesom se je zagledal v temnožareče liste kostanjev.

»Časih se zgodi, da leži noga na celem narodu, ležala je že tudi na vsem človeštvu. Ogromna, mrtva noga, ki zastrupi s svojo gnilobo srce in pamet, zaduši vso lepoto življenja, uróči oči, da strmé zamaknjene in steklene v strašnega vedomca. Veličina posameznega bitja se zvije in strne v klavrno ničevost. Pod orkanom, nebo in zemljo bijočim, se trese bilka med legijoni, se priklanja sunkoma; in nihče je ne vidi, nihče se ne zmeni zanjo, še sama ne. Ta bilka je prej mislila, da je središče vesoljnosti.«

Stari gospod je lani umrl; zgodovine Badenijevega ministrovanja ni napisal.

*

Sedeli smo oni dan v krčmi; sami ljudje, ki smo bili natihem in naglas prepričani, da so naše misli spomina vredne, da je naše delo pomembno za narod in dobo. Kje je prejšnjih časov prešerni pogled, kje predrzna beseda, široka kretnja? Pogled je nemiren in zamišljen, beseda šepeče in se zatika.

Umetnik je nagnil glavo in je rekel:

»Skril bi se človek kam. Ne skril, da bi ga bilo strah viharja, temveč da skrije svoje ponižanje, spoznanje svoje nečimrne ničevosti, občutek svoje nemoči. Po polju je hodil človek gospodar, glavo pokonci, prsa napeta; en sam zamah silne roke iz nebes — na tleh leži gospodar, manjši in ubožnejši od bilke v razoru. V svoji delavnici sem davi stal, ozrl sem se po svojem delu, tako imenitnem prej, še včeraj. Smeh in jok, oboje mi je hkrati planilo v grlo. Ker je bilo moje delo prej tako imenitno, ker je bilo toliko ošabnosti v njem, se mi je zazdelo toliko bolj ničevo in smešno, skoraj nagnusno. Zunaj se od obzorja do obzorja treskoma grudijo stoletni hrasti, jaz merim z brljavim očesom peršpektivo od okna do vrat. Zagrnil sem svoje delo.«

Poet je vprašal:

»Kaj storiti? Ali bi človek sedel za pečjo in grizel peresnik? Mislil na Francke in Hance, opeval njih lica iz lecta, njih ljubezen iz cukra? Sanjal o Dionizu in Jacinti, o mesečini in slavcu? Pod viharjem, ki stresa in ziblje svet, klečal v razoru ter se pogovarjal s to nebogljeno, preplašeno bilko — s samim seboj? Kako prazno je bilo to nehanje! Zardel bi človek, šel bi, zgrudil se med hrasti še sam!«

Kritik je rekel:

»Bog je usmiljen; dodelil vama je spoznanje, da svet ne živi samo od platna in papirja, temveč tudi od kruha in krvi. Tako spoznanje pa je začetek ponižnosti in modrosti.«

Molčali smo; na dušo je tiščal kamen, občutek osramočenosti, zavest slaboče in nepotrebnosti ...

Trepetaje, strahoma so šepetale bilke v razoru, ko je gozdove lomil vihar.