Bili so trije velikani...

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Bili so trije velikani...
Lojze Zupanc
Zaklad na Semeniču
Spisano: Maja J.Maja Jerančič Čuden, Polona Zrimšek
Izdano: 9763487
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Bili so trije velikani ...

Prvi je bil močen, da je hraste pulil. Drugi je metal ogromne skale preko visokih gora. Tretji je po gorah hodil; tri stote težko palico je imel za oporo.

Izkušali so se velikani v moči. Tri stote težka palico so metali v zrak. Zalučal jo je prvi: tri ure ni bilo palice nazaj. Drugemu je švistnila iz rok: pol dneva je minilo, preden se je zapičila tri klaftre globoko v zemljo. Izgrebel jo je naj­mlajši. Topa sila mu je usločila široki hrbet, ko jo je vrtel nad glavo, dokler ni trznila navpik pod nebo: tri dni so srepeli velikani s svojimi togotnimi očmi v zrak,preden so jo spet zagledali ...

Utrujeni od težke preizkušnje so šli velikani v gozd, da si skuhajo večerjo. Prvi, večer je kuhal najstarejši, najsla­botnejši velikan. Onadva, sta legla in zaspala.

Prišel je starček. Bil je zlodej. Prosil je kuharja za kos mesa. Velikan, je odrezal kos mesa in mu ga ponudil. Zlo­deju pa se je tresla roka; spustil je meso, da je padlo na zemljo. Potlej je prosil velikana, naj mu ga pobere. Velikan se je sklonil, zlodej pa ga je izozad zgrabil za vrat in na­švrkal z bičem po hrbtišču. Potem je izginil v star panj.

Naslednji večer je kuhal mlajši, močnejši velikan.

Prišel je starček. Bil je zlodej. Prosil je kuharja za kos mesa. Velikan je odrezal kos mesa in mu ga ponudil. Zlo­deju pa se je tresla roka; spustil je meso, da je padlo na zemljo. Potlej je prosil velikana, naj mu ga pobere. Velikan se je sklonil, zlodej pa ga je izozad zgrabil za vrat in na­švrkal z bičem po hrbtišču. Potem je izginil v star panj.

Naslednji večer je kuhal mlajši, močnejši velikan.

Prišel je starček. Bil je zlodej. Prosil je kuharja za kos mesa. Velikan je odrezal kos, mesa in mu ga ponudil. Zlo­deju pa se je tresla roka; spustil je meso, da je padlo na zemljo. Potlej je prosil velikana, naj mu ga pobere. Ta pa je zagrabil svojo palico in — lop! — po zlodeju. Šepajoč od težkih batin, mu je zlodej komaj ušel v panj.

Zbudil je velikan speča pobratima in velel: »Skozi luknjo v panju me spustita po vrvi nizdol! Silno me skomina, da bi še bojeval z zlodejem!«

Tako se je zgodilo!

Preden se je velikan vrnil na svetlo, je navezal svojo težko palico na vrv. Onadva zgoraj, zlovoljna nad nedoseg­ljivo močjo pobratima, sta spustila vrv: palica je s treskom ta na dno, a velikana ni zadela.

Kadar je v Gorjancih huda ura, se pod goro. trga srdito momljanje ukanjenega velikana.