Bezeg

Na Koroškem naletiš pri vsaki slovenski hiši na bezeg, saj pomeni bezeg gospodinji in starejšim tetkam to, kar mladim dekletom nageljček in rožmarin. V Zilji pa imajo bezeg v čislih tudi stari očanci. Moj stric je kuhal iz bezgovih jagod celo močnik. »Je že tako! Močnik je od nekdaj steber kranjske dežele, zakaj bi bezgov močnik ne bil steber Koroške,« tako je pravil moj stric Jakob Buterna. Najbrž bo res tako, kajti mojemu stricu je bilo dvainosemdeset let, ko je umrl. In če ne bi bil umrl, bi gotovo še zdaj pel hvalo bezgovemu močniku. Stare tete sicer nimajo v čislih bezgovega močnika, ker se kuha iz jagod, jagoda pa je ženska in pri ženskah ženska nima prave veljave. One bolj čislajo bezgovo deblo in grm. Kajti, če ga dekle potrese na kresni večer in trikrat lepo zaprosi: »Bezeg, bezga, daj moža,« ji ga čez leto dni gotovo priskrbi. Zgodilo pa se je tudi že, da je bezeg prošnjo takoj izpolnil. Nekoč se je zgodilo tole: Mojca je tresla bezeg, ki je rasel ob kozolcu in govorila: »Daj moža, bezeg, bezga, četudi le krumpastega!« Pa je spal na kozolcu prav nad bezgom pijanec in temu je zmanjkalo tal, ker se je v spanju prevalil preveč na rob. Telebnil je pred potresalko, ki je vsa bleda pobegnila in prosila: »Ne še zdaj, ne še zdaj, šele čez leto dni!« Slabše jo je odnesla neka hudobna ženščina. Tudi ta je tresla bezeg in govorila: »Bezeg, bezga, daj moža, če ne mladega, vsaj starega!« Ker pa je bila ženščina hudobna in nemarna, je sam črni Vrag padel z bezgove veje. Ženščina pa v dir, kar so jo le nesle noge. Menda potem nikdar več ni tresla bezga. O bezgu pripovedujejo v Mežiški dolini tudi tole: Živel je mož, ki je že leto dni bolehal na želodcu. Za nasvet je prosil že mnogo zdravnikov in zdravnic, a nihče mu ni mogel pomagati. Obupal je, da bi še kdaj ozdravel, ter se vdal v božjo voljo. Nekoč pa je zaspal v senci bezgovca in v usta mu je padla bezgova jagoda. Ko se je zbudil, je pričel bljuvati in izbljuval je leto dni stare žgance, ki so bili krivi bolezni. Mož je popolnoma ozdravel. Do svoje smrti se je potem pred vsakim bezgom odkril in globoko priklonil. Tako se mu odkrijem tudi jaz, ker je domačin slovenske hiše, prav tako kakor nageljček in rožmarin.