Besni invalid na fortu Ratonneau

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Besni invalid na fortu Ratonneau.
Izdano: Ilustrirani glasnik 2/8 (1915), 2/9 (1915), 2/10 (1915), 2/11 (1915), 2/12 (1915), 2/12 (1915), 2/13 (1915), 2/14 (1915), 2/15 (1915)
Viri: dLib1, dLib2, dLib3, dLib4, dLib5, dLib6, dLib7, dLib8, dLib9
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Grof Durande, dobri stari poveljnik Marseilleja, je sedel nekega viharnega zimskega večera v oktobru, samotno zmrzujoč, pri slabo oskrbljenem kaminu svojega krasnega poveljniškega stanovanja. Vedno bliže in bliže se je pomikal k ognju, med tem ko so po cestah drčale kočije na velik ples in je njegov strežnik Basset, ki je bil obenem tudi njegov najljubši tovariš, v predsobi glasno smrčal. Tudi v južni Franciji ni zmerom toplo, si je mislil stari gospod in je stresel z glavo, tudi tukaj niso ljudje vedno mladi, toda živahno družabno gibanje se tako malo ozira na starost, kakor stavbarstvo na zimo. Kaj bi pa hotel on, šef invalidov, ki so takrat (za časa sedemletne vojne) tvorili posadko Marseilleja in njegovih fortov, na plesu s svojo leseno nogo? Saj še poročniki njegovega polka niso bili sposobni za ples. Tukaj pri kaminu pa se mu je zdela njegova lesena noga zelo uporabljiva, ker se mu ni ljubilo klicati Basseta, da bi polagoma deval na ogenj zalogo oljkovih vej, ki si jih je ukazal položiti na stran. Tak ogenj ima mnogo očarljivega na sebi; prasketajoči ogenj je z zelenim listjem kakor prepleten, posamezni listi se zde napol goreči, napol zeleni, kakor zaljubljena srca. Tudi stari gospod je mislil pri tem na mladostni sijaj in se je zatopil v konštrukcije onega umetnega ognja, ki ga je že naročil za dvor in je premišljeval o novih, še bolj raznobarvnih svetlobnih trakovih, s katerimi je hotel na kraljev rojstni dan presenečiti prebivalce Marseilleja. Sedaj je bilo v njegovi glavi še bolj prazno kakor na plesu. Toda v veselju, da se stvar posreči in ko je že vse naprej videl žareti, šumeti in prasketati, potem zopet se vse v mirni veličini svetlikati, je vedno več oljkovih vej deval na ogenj in ni zapazil, da se je njegova lesena noga užgala in je že tri četrtine zgorela. Šele sedaj, ko je hotel skočiti po koncu, ker je čarobni konec, namreč izpustitev tisoč raket v zrak, njegovi fantaziji dal peruti in jo je razvnel, šele sedaj je zapazil, ko je padel nazaj na svoj fotelj, da je njegova lesena noga krajša in da je ostanek še v plamenih, katerih tudi ne sme vnemar pustiti. V tej stiski, če bi ne mogel takoj vstati, je porinil svoj stol kakor kake sani z gorečo nogo nazaj v sredo sobe, poklical je svojega služabnika in zahteval še vode. V tem hipu mu je priskočila na pomoč neka žena, ki je že dolgo izkušala obrniti nase pozornost poveljnika s ponižnim kašljanjem; toda brez uspeha. Poizkušala je ogenj pogasiti s predpasnikom, toda od žarečega oglja se je predpasnik užgal in poveljnik je sedaj v resnični stiski klical ljudi na pomoč. Ti so kmalu pridrli z ulic noter in tudi Basset se je zbudil; goreča noga in goreči predpasnik je vse spravilo v smeh; s prvo posodo vode, ki jo je Basset prinesel iz kuhinje, je bilo vse pogašeno in ljudje so odšli. Od uboge žene je voda kar kapala in ni se mogla precej od strahu zavesti. Poveljnik jo je zavil v svoj kožuh in ji je ukazal prinesti kozarec močnega vina, toda žena ni hotela ničesar vzeti in je le ihtela nad svojo nesrečo. Prosila je poveljnika, če bi mogla govoriti z njim nekaj besed na samem. Tako je poslal proč svojega lenobnega slugo in je skrbno sedel v njeno bližino.

»Oh, moj mož,« je rekla v nekem tujem nemškem narečju francoščine, »moj mož bo prišel ob pamet, če bo izvedel za ta dogodek; oh, moj ubogi mož, zopet mu bo hudič kaj napravil!«

Poveljnik je vprašal po možu in žena mu je rekla, da je ravno zaradi tega svojega ljubega moža prišla, da bi mu prinesla pismo poveljnika od polka Picardie. Nataknil si je očala, spoznal je grb svojega prijatelja, z očmi je preletel pisanje in potem je rekel:

»Torej Vi ste tista Rozalija, rojena gospodična Lili v Lipskem, ki se je poročila ročila s seržantom Francoeurjem, ko je, ranjen na glavi, ujet ležal v Lipskem? Pripovedujte mi o tem, to je redka ljubezen! Kaj so bili Vaši starši, ali Vas niso nič ovirali? In kakšne posebnosti so mu ostale kot posledice one rane na glavi, ki so ga napravile nesposobnega za vojno službo, čeprav je bil spoštovan kot najboljši in najspretnejši seržant in kot duša celega polka?«

»Milostljivi gospod,« je žena z novo žalostjo odgovorila, »moja ljubezen je kriva vse te nesreče, jaz sem napravila svojega moža nesrečnega in ne ona rana. Namesto da bi se z vojaki uril v orožju, začne včasih delati grozne skoke, ki mu jih hudič navdahne in zahteva, da bi vojaki ravno tako storili; ali se jim pa pači, da čutijo v vseh udih strah in zahteva, da se pri tem ne smejo popolnoma nič ganiti. In nazadnje, kar je mero do vrha napolnilo, je vrgel poveljujočega generala, ki je nekoč ukazal umikanje polka, iz sedla in je sam sedel na konja ter je s polkom zavzel baterijo.« —

»Ta ti je pa vrag,« je vzkliknil poveljnik, »da bi le vse naše poveljujoče generale vodil tak vrag, potem bi se nam ne bilo treba bati drugega RoBbacha, če je njih ljubezen taka zlodjeva tovarna, bi jaz želel, da bi ljubili vso našo armado.« —

»Žalibog, zaradi kletve moje matere,« je vzdihnila gospa. »Svojega očeta nisem poznala. Moja mati je imela veliko moških okrog sebe, katerim sem morala streči, to je bilo vse moje delo. Bila sem sanjarska in sploh nisem pazila na prijazne govore teh mož; mati me je varovala pred njihovo vsiljivostjo. Vojska je te gospode, ki so mojo mater obiskovalifin so pri nji igrali prepovedane igre, večinoma razkropila; odslej sva živeli v njeno veliko nevoljo zelo samotno; zato je enako sovražila prijatelja in sovražnika, nobenemu, ki je šel ranjen ali lačen mimo hiše, nisem smela dati kakega darila. To me je zelo žalostilo in nekoč sem bila čisto sama in sem pripravljala obed, ko se je mimo peljalo več vozov ranjencev, katere sem po jeziku spoznala za Francoze, ki so jih Prusi ujeli. Ves čas sem bila pripravljena, da bi šla k njim, toda bala sem se matere; ko sem pa na zadnjem vozu zagledala Francoeurja z zavezano glavo, pa še sedaj ne vem, kako mi je bilo pri srcu; pozabila sem na mater, vzela sem juho in žlico, stanovanja nisem zaklenila in sem kar tekla za vozom v PleiBenburg. Našla sem ga; bil je že izstopil; hitro sem govorila z nadzornikom in takoj sem znala pridobiti ranjencu najboljše slamnato ležišče. In ko je ležal na njem, kakšna blaženost je bila v mojem srcu, da sem smela dajati trpečemu gorko juho. Iz oči mu je sijalo veselje in zatrjeval mi je, da imam okrog glave svit. Odvrnila sem mu, da je to moja avba, ki se je pri hitrem opravilu nad njim odvezala. Odgovoril je, da prihaja svit iz mojih oči. Oh, te besede nisem mogla pozabiti in če bi še imela svoje srce, bi ga mu bila dala za te besede.« »To je pa res in lepo!«, je rekel poveljnik in Rozalija je nadaljevala: »To je bila najlepša ura mojega življenja in vedno bolj vneto sem ga gledala, ker je zatrjeval, d.i mu dobro de, in ko mi je slednjič nataknil na prst majhen prstan, sem se čutila tako bogato, kot še nikoli nisem bila. V to srečno tišino je pa stopila moja mati zmerjajoč in preklinjajoč; ne morem ponoviti, kako me je imenovala, tudi se nisem sramovala, kajti vedela sem, da sem bila nedolžna, in da on ne bi mislil nič hudega. Hotela me je odtrgati proč, toda on me je trdno držal in ji rekel, da sva zaročena, saj nosim jaz že njegov prstan. Kako se je skremžil obraz moje matere! Meni je bilo tako, kakor bi gorel plamen iz nje; oči je obrnila, bile so čisto bele; preklela me je in s slovesnim govorom izročila hudiču, In kakor se je zjutraj, ko sem videla Francoeurja, v mojih očeh zasvetil svetel žarek, tako mi je bilo sedaj, kakor bi črn netopir razprostrl čez moje očisvoje prozorne perutnice; svet mi je bil napol zaprt in jaz nisem več bila čisto sama sebi v oblasti. Moje srce je obupalo in morala sem se smejati. »Ali slišiš, hudič se že smeje iz tebe!« je rekla mati in je šla fzmagoslavno proč, med tem ko sem jaz nezavestna padla na tla. Ko sem zopet prišla k sebi, se nisem upala k njej in ranjenca zapustiti, na katerega je ta dogodek zelo slabo vplival. Da, jaz sem skrivaj materi kljubovala zavoljo krivice, ki jo je storila nesrečnežu. Šele tretji dan sem se splazila, ne da bi Francoeurju povedala, zvečer domov, pa si nisem upala potrkati na vrata. Končno je vendar prišla neka žena, ki nam je stregla in mi je povedala, da je mati hitro vse stvari prodala in odpotovala z nekim tujim gospodom, ki je bil najbrže igralec, pa nihče ne ve kam. Tako sem bila od vsega sveta zapuščena in dobro mi je delo, da sem tako, rešena vseh ovir, padla v roke svojemu Francoeurju. Tudi moje mlade znanke v mestu me niso hotele več poznati in tako sem morala živeti samo njemu in njegovi oskrbi. Zanj sem delala; doslej sem se s kleklanjem samo zaradi lepšega igrala in nisem se sramovala ta svoj izdelek prodajati, kajti njemu je prinašal udobnost in okrepčilo. A vedno sem morala misliti na mater če me ni raztreslo njegovo živahno pripovedovanje; videla sem pred seboj mater, črno s plamenečimi očmi, vedno preklinjajočo, in nisem se mogla otresti spomina. Francoeurju nisem hotela ničesar povedati, da bi mu s tem ne otežila srca; tožila sem, da me glava boli, kar ni bilo res, in zopet drugič, da me zobje bole, česar tudi nisem čutila, samo, da bi smela jokati, kakor sem morala. O, če bi mu bila takrat bolj zaupala, bi ne bila povzročila njegove nesreče, toda vsakokrat, kadar sem mu hotela povedati, da mislim, da sem vsled materine kletve obsedena, mi je zlodej zaprl usta, tudi sem se bala, da bi me zapustil, in če sem samo mislila na to, sem komaj še živela. Ta notranja muka in slednjič morebiti tudi moje prenaporno delo mi je izpodkopalo zdravje. Hudi krči, ki sem mu jih zakrivala, so mi grozili, da me umore in zdelo se mi je, da zdravila bolečine le še pomnože. Komaj je ozdravil, je že napovedal poroko in neki star duhovnik je imel svečan govor, v katerem je Francoeurju vse na srce polagal, kaj sem zanj storila, kako sem mu darovala domovino, blagostanje in prijateljstvo in sem si s tem še celo nakopala materino prokletstvo, vse te težave mora z menoj deliti in vso nesrečo bova morala nositi skupaj. Mojega moža je bilo groza teh besed, a vendar je rekel dosti slišen »da« in bila sva poročena. Blaženi so bili prvi tedni, čutila sem se za polovico olajšano od vsega trpljenja in takoj sem slutila, da je polovico prokletstva prešlo na mojega moža. Res je kmalu tožil, da mu vedno stoji pred očmi oni pridigar v črni obleki in mu grozi. Zato so mu pa duhovniki, cerkve in svete podobe tako zoprne, da jih mora kleti in ne ve zakaj, in da bi si to misel izbil iz glave, se čisto prepusti vsemu, kar mu pride v glavo, da pleše in pije, in pa mu je boljše. Jaz sem vse zvračala na ujetništvo, če prav sem dobro vedela, da ga zlodej muči. Ker je poveljnik zelo skrbel zanj, ga je premestil, pač ga je pri polku pogrešal, kajti Francoeur je bil izvrsten vojak. Lahkega srca sva odšla iz Lipskega in sva si v pogovorih naslikala lepo bodočnost. Komaj smo bili rešeni vsakdanjih skrbi, smo prišli v prezimovališče, kjer bi dobro preskrbljena armada lepo živela, tedaj se je nagla jeza mojega moža večala, po cele dneve je bobnal, da bi se raztresel, prepiral se je in pretepal, poveljnik ga ni mogel razumeti; edino z menoj je bil nežen kakor dete. Ko se je pohod zopet začel, sem povila sinčka, in zdelo se mi je, da je bil z mukami rojstva vrag, ki me je mučil, od mene čisto pregnan. Francoeur je bil vedno svojeglavnejši in vedno bolj ujezljiv. Poveljnik mi je pisal, da je tako drzen, kakor bi bil besen, toda doslej je bil še vedno srečen; njegovi tovariši mislijo, da je blazen in on se boji, da bi ga moral dati med invalide ali pa bolne. Poveljnik je imel nekaj ozira name, uslišal je mojo prošnjo, dokler ga ni njegova divjost nasproti poveljujočemu generalu tega oddelka, kar sem že povedala, spravila v ječo, kjer je zdravnik izjavil, da trpi še na blaznosti vsled one rane na glavi, ki je bila v ujetništvu zanemarjena, in mora še vsaj par let bivati v toplem podnebju med invalidi, če bi se morebiti to zlo dalo odstraniti. Njemu je bilo rečeno, da pride za kazen svojega prestopkamed invalide in s kletvami se je ločil od svojega polka. Od poveljnika sem si izprosila pisanje in sem sklenila, Vam vse zaupno razodeti, da se ne sodi po strogosti zakona ampak po svoji nesreči, katere edini vzrok je bila moja ljubezen, in da ga v njegovo korist spravite v kak majhen oddaljen kraj, da bi tukaj v velikem mestu ne prišel ljudem v zobe. Toda milostljivi gospod, Vašo častno besedo pa že sme zahtevati ženska, ki Vam je danes izkazala malo uslugo, da bodete namreč skrivnost njegove bolezni, katere še sam ne sluti, in ki bi njegov ponos razžalila, zase ohranili.«

»Tukaj je moja roka,« je rekel poveljnik, ki je z zadovoljstvom poslušal vneti govor gospe, »še več, Vašo prošnjo hočem trikrat uslišati, če Francoeur kdaj res kaj neumnega napravi. Najboljše pa je, če se to prepreči in zato ga takoj pošljem v zamenjavo na neki fort, ki rabi samo tri može posadke; tam bodete dobili zase in za otroka udobno stanovanje, on bo pa imel malo prilike za neumnosti in če bi kakšno napravil, ne bo nihče zanjo izvedel.

Gospa se je za prijazno skrb zahvalila, poljubila je staremu gospodu roko in on je ji zato svetil, ko je z mnogimi pokloni šla po stopnicah. To se je staremu služabniku Bassetu le čudno zdelo in padlo mu je v glavo, kaj pač njegovemu gospodu na misel pride, kaj če je napravil z gorečo gospo kako znanje, ki bi moglo biti njegovemu vplivu v škodo. Stari gospod je imel pa še to lepo navado, da je zvečer, če ni mogel zaspati, v postelji vse še enkrat glasno premislil, kakor da bi se moral postelji izpovedovati. In med tem ko so se vozovi vračali s plesa in on vsled tega ni mogel spati, je Basset v drugi sobi prežal in slišal ves pogovor, ki se mu je zdel še toliko važnejši, ker je bil Francoeur njegov rojak in tovariš pri polku, dasi je bil precej starejši od Francoeurja, In sedaj je takoj mislil na nekega meniha, ki ga je poznal, da je že marsikomu izgnal hudiča.

Rozalija je, z uspehom svojega obiska zelo zadovoljna, sladko spala. Zjutraj je kupila nov predpasnik in je v tem stopila svojemu možu nasproti, ki je z velikim petjem peljal v mesto svoje utrujene invalide. Poljubil jo je, vzdignil v zrak in rekel:

»Dišiš po trojanskem požaru, a zopet te imam, lepa Helena!«

Rozalija je prebledela, in zdelo se ji je potrebno na njegova vprašanja, povedati mu, da je bila zaradi stanovanja pri poveljniku, da se je temu ravno noga užgala, in da je njen predpasnik zgorel.

Njemu ni bilo prav, da ni čakala do njegovega prihoda, vendar je to pozabil pri tisoč šalah o predpasniku. Potem je poveljniku predstavil svoje ljudi, hvalil je njih telesne hibe in dušne čednosti tako vljudno, da je pridobil spoštovanje starega gospoda, ki je sam pri sebi takole mislil. Žena ga ljubi; a ona je Nemka in ne razume Francoza; Francoz ima vsak zlodja v sebi! Poklical ga je v svojo sobo, da bi ga bliže spoznal in videl je, da je dobro podkovan v utrjevalnem delu, in kar ga je še bolj navdušilo, spoznal je v njem strastnega pirotehnika, ki je že pri svojem polku izdeloval vse vrste umetnega ognja. Poveljnik mu je povedal svojo novo iznajdbo, s kakšnimi umetnimi ognji bodo namreč svetili na kraljev rojstni dan. Pri tem premišljevanju ga je včeraj motila goreča noga. Francoeur mu je zelo navdušen pritrjeval. In sedaj mu je stari povedal, naj z dvema invalidoma izmeni posadko forta Ratonneau, tam je velika zaloga smodnika, tam naj bi s svojima dvema vojakoma pridno polnil rakete in pripravljal žabice. In ko mu je hotel poveljnik izročiti ključe in podati inventar, mu je prišel na misel govor gospe in poprašal ga je z besedami:

»Pa vas pač ne muči kak vrag in mi ne napravite kake škode?«

»Vrag se ne sme risati na steno, če ne ga takoj zagledaš v ogledalu,« je odgovoril Francoeur z nekim gotovim zaupanjem. To je tudi v poveljniku vzbudilo zaupanje, podal mu je ključe, inventar in povelje na sedanjo malo posadko, da naj odide. Tako ga je odpustil in v veži mu je padel krog vratu Basset. Takoj sta se spoznala in s t a si na kratko povedala, kako jima je kaj šlo. Ker je pa bil Francoeur pri vojaških stvareh vajen velike strogosti, se je kmalu odtrgal proč in ga je povabil prihodnjo nedeljo, če bo mogel priti, v goste na fort Ratonneau, k ondotnemu poveljniku, kar je on sam.

Vhod na fort je vsem prinesel enako veselja. Odhajajoči invalidi so se lepega razgleda na Marseille čisto naveličali, prihajajoče je pa ta razgled razočaral in razen tega še krasno delo, udobne sobe in mehke postelje; od odhajajočih so kupili tudi par koz, en golobji par, dvanajstero kokoši in še razne umetne priprave, da bi v bližini lahko čisto tiho prežali, na divjačino; kajti leni vojaki so po svoji naravi lovci. Ko je Francoeur prevzel poveljstvo, je takoj zapovedal svojima vojakoma Brunetu in Tessieru, skupno z njim odpreti smodnišnico, pregledati inventar in potem prinesti v laboratorij nekaj smodnika za izdelovanje umetnega ognja. Inventar je bil povsem pravilen in enega vojaka je takoj obložil z delom za umetni ogenj; in z drugim je pregledal vse topove in možnarje, da bi kovinaste izlikal in železne prebarval v črno. Kmalu je napolnil tudi zadostno število bomb in granat, vse orožje je uredil tako, kakor je moralo stati, da bi edini dohod do forta lahko s strelom dosegel.

»Fort je nepremagljiv,« je venomer navdušeno govoril. Jaz bom branil fort, tudi če izkrcajo Angleži sto tisoč mož in ga napadejo. Ampak nered je bil pa tukaj velik!«

»Tako izgleda pri vseh baterijah na fortih,« je rekel Tessier, »stari poveljnik ne more [več s svojo nogo tako visoko priti, in, hvala Bogu! do sedaj Angležem še ni prišlo na misel, da bi se tukaj izkrcali.

»To mora biti drugače,« je rekel Francoeur, rajši si dam jezik sežgati, kakor da bi dopustil, da bi naši sovražniki upepelili Marseille ali da bi se jih mi morali vsaj bati.«

Žena mu je tudi morala pomagati, otrebiti zidovje trave in mahu, ga pobeliti in v shrambah prezračiti živila. Prve dni niso skoro nič spali, tako jih je neutrudljivi Francoeur priganjal k delu in njegova spretna roka je napravila v tem času toliko, za kar bi kdo drugi rabil vsaj mesec dni. Pri tej delavnosti ga pa njegove muhe niso pustile pri miru; zelo se je gnal; toda vse le do nekega določenega cilja in Rozalija je blagoslavljala dan, ki ga je prinesel v to višje ozračje, kjer navidezni hudič ni imel nobene moči nad njim. Potem ko se je veter preobrnil, je vreme postalo toplejše in se je zjasnilo, da se je celo zdelo, da bo za njiju nastopilo novo poletje; vsak dan so ladje prihajale in odhajale, pozdravljale so in so bile pozdravljene od forta ob morju. Rozalija, ki še ni bila ob morju, je mislila, da je na drugem svetu in njen sinček, ki je bil prej večkrat v vozu ali pa v gostilniški sobi zaprt, se je sedaj veselil popolne prostosti v malem, zaprtem vrtu forta, katerega so prejšnji prebivalci na vojaški način, artilerijsko okrasili z umetnimi matematičnimi črtami, z mirto; nad njim je plapolala za stava z lilijami, ponos Francoeurja, blaženo znamenje žene, ki je bila rojena Lili in najljubša otrokova zabava. Tako je prišla prva nedelja, od vseh blagoslovljena, in Francoeur je zapovedal svoji ženi, preskrbeti mu za opoldan kaj boljšega, ker pričakuje svojega tovariša Basseta, posebno si je delal upanje na jajčni kolač, ker kokoši forta so dobro nesle in tudi par divjih ptičev, katere je Brunet ustrelil, je dal v kuhinjo. Med tem pripravljanjem zaje pa prisopihal Basset in se je divil nad izpremembo forta; v imenu poveljnika je poprašal po umetnem ognju in se začudil ker je bilo veliko število raket in svetilnih krogel gotovih. Gospa je šla po svojih kuhinjskih opravkih, oba vojaka sta odšla, da bi prinesla sadja za kosilo, vsi so hoteli ta dan prav razkošno živeti in čitati časnike, ki jih je Basset prinesel s seboj. V vrtu je sedel Basset Francoeurju nasproti in ga tiho opazoval. Ta ga je vprašal po vzroku.

»Mislim, da ravno tako zdravo izgledate kakor navadno, in kar napravite, je tudi pametno.«

»Kdo pa dvomi o tem?« je vprašal Francoeur in vzkipel, »to hočem vedeti!«

Basset je hotel obrniti pogovor na kako drugo stvar, a Francoeur je imel nekaj groznega na sebi, njegovo temno oko je vzplamenelo, njegovi ustnici sta mu silili naprej. Staremu blebetaču Bassetu je že upadlo srce in tako tanko kakor kaka violina je pripovedoval o govoru poveljnika, da ga namreč muči zlodej, dalje o svoji dobri volji, da bi mu ga na njegovo naročilo redovnik pater Filip izgnal in zato ga je poklical, naj pride, preden bodo šli k mizi, pod pretvezo, da mora v mali kapeli brati mašo, ker je posadka tako oddaljena od službe božje. Francoeur se je zgrozil nad sporočilom in je prisegel, da se hoče krvavo maščevati nad onim, ki je tako laž raztrosil v svet. Sam ne ve ničesar o vragu, in če sploh ni nobenega, sploh nima nič proti temu, kajti nikjer ni imel te časti, da bi se bil seznanil z njim.


Basset je rekel, da je čisto nedolžen, da je stvar le slišal, ko je poveljnik sam s seboj govoril in ravno ta je vzrok, zakaj je Francoeur prišel od dotičnega polka proč.

»Kdo je pa prinesel poveljniku to novico?« je Francoeur tresoč se vprašal. »Vaša soproga,« je on odgovoril, »a z najboljšim namenom, da bi Vas izgovorila, če bi tukaj kake neumnosti počeli.«

»Ločena sva,« je zakričal Francoeur in se je bil ob glavo, »ona me je izdala, uničila, s poveljnikom ima skrivnost; sicer je neskončno mnogo zame storila in trpela, a sedaj mi je prizadela neskončno mnogo zla. Ničesar ji nisem več dolžan, sedaj sva ločena!«

Polagoma se je zdelo, da postaja vedno bolj tih, čim glasneje je bilo v njegovem srcu; zopet je videl črnega duhovnika pred seboj, kakor tudi mislijo oni, ki jih je ugriznil stekel pes, da vedno vidijo psa. Nenadoma je pa stopil med vrata pater Filip. Francoeur mu je naglo stopil, da bi ga vprašal kaj hoče. Pater je mislil, da je sedaj prilika za zarotovanje, nagovoril je hudiča in med tem je premikal svoje roke nad Francoeurjem v križajočih se črtah. To je Francoeurja razjezilo; kot poveljnik forta mu je zapovedal, naj se hitro pobere. A neustrašeni Filip se je še silneje upiral hudiču in Francoeurju, in ko je celo svojo palico vzdignil, Francoeurjev vojaški ponos tega ni prenesel. Z besnečo močjo je zagrabil malega Filipa za plašč in ga je telebnil čez železno ograjo, ki je varovala vhod in če bi dobri mož ne bil s plaščem obvisel na koncih ograje, bi bil težko padel po kamenitih stopnicah. Blizu te ograje je bila pokrita miza in to je spomnilo Francoeurja na kosilo. Zahteval ga je in Rozalija ga je prinesla, od ognja nekaj razvneta, a zelo vesela, kajti meniha ni zapazila, ki se je pobral za ograjo in si je komaj opomogel od prvega strahu. Tiho je molil, da bi Bog odvrnil še kako novo nesrečo; komaj je opazila, da sta njen mož in Basset, ta v zadregi, oni pa temen, gledala na mizo. Vprašala je po obeh vojakih, in Francoeur je odgovoril;

»Saj lahko pozneje jesta, jaz sem lačen, da bi najrajši cel svet raztrgal.«

Potem je postavila pred njiju juho in je dala iz vljudnosti Bassetu največ, nato je odšla, da bi spekla še jajčni kolač.

»Kako je pa moja žena kaj ugajala poveljniku?« je vprašal Francoeur.

»Prav dobro,« je odvrnil Basset, »želel je, da bi se bilo tudi njemu ravno tako zgodilo v ujetništvu kakor Vam.«

»Naj jo kar ima!« je odgovoril, »Vprašala je po obeh vojakih ki manjkata, kaj meni manjka, tega pa ni vprašala; Vas kot poveljnikovega služabnika, je hotela pridobiti, zato je Vaš krožnik tako napolnila, da je že kar čez teklo. Vam je tudi ponudila največji kozarec vina, pazite — Vam bo prinesla tudi največji kos jajčnega kolača. Če se tako zgodi, potem jaz vstanem, potem jo kar odpeljite in me pustite tukaj samega.«

Basset je hotel odgovoriti, a v tem hipu je vstopila gospa in je prinesla jajčni kolač že v tri dele razrezan, Šla je k Bassetu in mu je dala en del na krožnik z besedami:

»Boljšega jajčnega kolača pa tudi pri poveljniku ne dobite, me pa že morate pohvaliti!«

Francoeur je temno gledal v skledo, luknja je bila skoro tako velika, kakor sta bila oba druga dela skupaj, ki sta še ostala, vstal je in rekel:

»Ni drugače, midva sva ločena!«

S temi besedami je šel proti smodnišnici, odprl je železna vrata, vstopil in jih je zaprl za seboj. Žena je vsa zmedena gledala za njim in je v osuplosti izpustila skledo na tla,

»O Bog, zopet ga muči; če le ne bi kaj hudega napravil v smodnišnici.«

»Ali je to smodnišnica,« je zaklical Basset, »v zrak se bo spustil, rešite sebe in otroka!«

Ko je to izgovoril, je tekel proč in tudi menih se ni več upal noter ter jo je pobral za onim. Rozalija je hitela v stanovanje k otroku, vzdignila ga je spečega iz zibelke; nič več se ni spoznala, brez zavesti, kakor ji je nekdaj sledil Francoeur, tako mu je ušla z otrokom in je rekla:

»Otrok moj, to storim le zaradi tebe, meni bi bilo bolje ž njim umreti; Hagar, ti nisi toliko trpela kot jaz, kajti jaz sem sama sebe zavrgla.«

Ko je tako premišljevala, je prišla doli po napačni poti in stala je ob močvirnem bregu reke. Vsled utrujenosti ni mogla več dalje in zato je sedla v čoln, katerega je, ker je bil lahno potisnjen na breg, lahko odrinila in se je peljala navzdol po reki; ni se upala ozreti nazaj. Če se je v pristanišču sprožil strel, je mislila, da je fort razstreljen.

Med tem časom sta pa prišla ona dva vojaka, obložena z jabolki in grozdjem, v bližino fort. A Francoeur jima je z močnim glasom zaklical in izstrelil eno kroglo iz puške nad njunima glavama: »Nazaj! Ob visokem zidu bom z vama govoril, tukaj zapovedujem edino jaz in hočem tudi sam tukaj živeti, dokler se bo vragu ljubilo!«

Nista vedela, kaj pomeni, a ni jima kazalo drugega kakor pokoriti se volji seržanta. Šla sta doli k strmini zidu, ki se je imenoval visoki zid in komaj sta bila tam, sta že videla Rozalijino posteljo in otrokovo zibelko, viseti na vrvi, potem sta sledili še postelji obeh vojakov in drugo pohištvo. Francoeur jima je rekel po odposlancu: »Vzemita svoje stvari; posteljo, zibelko in obleko moje pobegle soproge nesita poveljniku, tam jo bosta našla; recita, da to pošilja njen satan in še to staro zastavo, da pokrije njeno sramoto s poveljnikom.«

Pri teh besedah je zagnal dol veliko francosko zastavo, ki je frfotala na fortu, in je nadaljeval:

»S tem napovem poveljniku vojsko, do večera naj se oboroži, potem jaz začnem s svojim ognjem; vse svoje roke naj raztegne, pa me vendar ne bo ujel; dal mi je ključ k smodnišnici, hočem ga rabiti, in če bo mislil, da me že ima, bom zletel z njo proti nebesom, od nebes v pekel. To se bo kadilo!«

Brunet se je nazadnje ojunačil in je začel govoriti:

»Spomnite se našega premilostljivega kralja, ki stoji nad Vami, njemu se vendar ne bodete upirali.«

Francoeur mu je odvrnil: »V meni je kralj vseh kraljev tega sveta; v meni je vrag in v imenu vraga Vama rečem: ne govorita več, če ne, vaju razdrobim!« 

Po tej grožnji sta oba molče pobrala svoje stvari in sta ostalo pustila pri miru; vedela sta, da je zgoraj velika množina kamenja nakopičena, ki bi mogla pod strmo steno vse razdrobiti. Ko sta prišla v Marseille k poveljniku, je bil ta že vznemirjen, kajti Basset mu je že vse povedal; poslal je oba z vozom nazaj k fortu, da bi obvarovala gospejine stvari pred pretečim dežjem, in zopet druge je odposlal, da bi poiskali gospo z detetom. V tem času je pa zbral pri sebi častnike, da bi z njimi stvar prerešetal, kaj bi bilo treba storiti. Skrb tega vojnega sveta se je obrnila posebno na izgubo lepega forta, če bi ga oni res pognal v zrak; kmalu je pa prišel odposlanec mesta, kjer se je stvar že tudi raznesla, in je rekel, da je razpad najlepšega dela mesta neizogiben. Vsi so bili prepričani, da se ničesar ne sme s silo storiti, ker časti se ne more doseči v boju proti enemu možu, pač pa se more s popustljivostjo odvrniti grozna izguba; spanec bi Francoeurjevo divjost končno le premagal, potem naj srčni ljudje fort preplezajo in njega naj zvežejo. Komaj je bilo to sklenjeno, že sta prišla oba vojaka, ki sta pripeljala Rozalijino posteljo in drugo pohištvo. Prinesla sta Francoeurjevo naročilo, da mu je namreč vrag izdal, da ga hočejo v spanju ujeti, on jih pa svari iz ljubezni do nekaterih tovarišev, ki naj bi se rabili pri tem početju, naj tega ne poskušajo, ker on bo mirno spal v svoji zaklenjeni smodnišnici z nabitimi puškami, in preden bi kdo mogel vrata vlomiti, se bi on že zdavno zbudil in bi smodnišnico z enim strelom pognal v zrak.

»Ima prav,« je rekel poveljnik, »ne more drugače storiti, mi ga moramo izstradati. «

»Saj je vendar vso zimsko zalogo za nas spravil tja gori,& je pripomnil Brunet, »najmanj pol leta lahko čakamo; tudi je rekel, da mu bodo morale mimo plavajoče ladje, ki naj bi mesto preskrbovale z živežem, veliko carino dajati, če ne, jih bo potopil in v znamenje, da ponoči ne sme nihče brez njegovega dovoljenja pluti, bo zvečer poslal nekaj krogel, da bodo čez reko zazvenele.«

»Resnično, on strelja!« je rekel neki častnik in vsi so tekli k oknu zgornjega nadstropja. Kak prizor! Na vseh koncih forta so topovi odprli svoja ognjena žrela, krogle so brenčale po zraku, v mestu se je množica z velikim vpitjem skrila in le posamezni so hoteli dokazati svoj pogum ter drzno gledali nevarnosti. Pa bili so zato obilno poplačani. Francoeur je s svetlo lučjo izstrelil sveženj raket iz neke havbice v zrak in zavitek svetilnih krogel iz nekega možnarja, za temi je pa poslal še brezštevilno drugih iz pušk. Poveljnik je rekel, da je to izvrsten učinek, on se ni nikdar upal umetnega ognja spuščati iz metalnih strojev v zrak, a umetnost postaja s tem pravzaprav meteorična, Francoeur zasluži že zaradi tega, da je pomiloščen.

Ta način razsvetljave je imel drug učinek, katerega noben človeški namen ni imel; rešil je Rozaliji in njenemu otroku življenje. Oba sta v mirno plavajočem čolnu zaspala in Rozalija je videla v sanjah svojo trpečo mater. Vprašala jo je, zakaj tako trpi? In zazdelo se ji je, kakor da bi slišala glasen krik:

»Moja kletev peče mene in tebe, in če mogla me ne boš rešiti, morala v večnem bom trpljenju biti.«

Hotela je še več govoriti, pa Rozalija je bila ostrašena. Gledala je zavitek svetlobnih krogel, ki so se čarobno svetile, zraven sebe je pa zaslišala nekega mornarja:

»Krmite na levo, če ne, potopimo neki čoln, v katerem sedi žena z otrokom.«

In že je zabučal mimo nje prednji del velike ladje, ki plovejo po rekah, kakor odprto žrelo kita, obrnilo se je sicer na levo, a vendar je ob strani potegnilo za seboj njen čoln.

»Pomagajte mojemu otroku!« je ona zakričala, in kljuka nekega vesla jo je priklopila k veliki ladji, ki se je kmalu ustavila.

»Če bi ne bilo tega umetnega ognja na fortu Ratonneau,« je rekel mornar, »bi Vas jaz ne bil videl in nehote bi Vas bili potopili. Kako pa pridete tako. pozno in sami na vodo? Zakaj nam niste dali kakega znamenja?«

Rozalija je hitro odgovorila na vprašanje in je nujno prosila, da bi jo spravili v hišo poveljnika. Mornar ji je iz usmiljenja dal svojega pomočnika za vodnika. Ko je prišla k poveljniku, je videla, da je vse vznemirjeno. Prosila ga je, naj se spomni svoje obljube, da bo njenemu možu odpustil tri pogreške. On je tajil, da bi bil govor o takih pogreških, tožila je samo o šalah in muhah, to je pa vražja resnoba.

»Tako je krivda na Vaši strani,« je mirno rekla gospa, ker je čutila, da ima tudi ona svojo usodo, »saj sem Vam pravila o stanju ubogega moža, vendar ste mu zaupali tako nevarno mesto, obljubili ste mi, da bodete molčali, vendar ste vse povedali svojemu služabniku Bassetu, ki nas je s svojo neumno modrostjo in radovednostjo spravil v tako nesrečo; ne moj mož, ampak Vi ste krivi cele nesreče. Vi se morate zaradi tega zagovarjati pred kraljem.«

Poveljnik se je branil proti očitanju, da bi bil Bassetu kaj povedal, ta je pa priznal, da ga je poslušal pri samogovoru, in tako je bila vsa krivda zvrnjena na njega. Stari gospod je rekel, da bi se cel dan rad pustil pred fortom streljati, da bi kralju poplačal krivdo s svojim življenjem, a Rozalija ga je prosila, naj se nikar ne prenagli in naj pomisli, da ga je že enkrat iz ognja rešila.

V poveljnikovi hiši so ji odkazali sobo, in spravila je svoje dete k počitku, sama je pa premišljevala in prosila Boga, naj ji pokaže način, kako bi rešila svojo mater iz plamenov in moža prokletstva. Kleče je trdno zaspala in zjutraj se ni spomnila nobenih sanj, tudi nobena pametna misel ji še ni prišla. Poveljnik, ki je že zgodaj poizkusil fort napasti, se je čemeren vrnil. Sicer ni izgubil nobenega moža, a Francoeur je izpustil mnogo krogel desno in levo in nad njihovimi glavami s tako spretnostjo, da so se imeli zahvaliti za svoje življenje edino njegovi prizanesljivosti. Reko je zaprl s signalnimi streli, tudi na veliki cesti se ni smel nihče peljati, skratka, ves promet v mestu je bil za en dan ustavljen in mesto je grozilo, če ne bo poveljnik previdno ravnal, ampak bi ga mislil, kakor v sovražnikovi zemlji, oblegati, da bo meščane pozvalo pod orožje in bo z invalidom že kmalu opravilo. Tri dni se je poveljnik tako držal. Vsak večer je mesto okraševal umetni ogenj, vsak večer je Rozalija poveljnika spominjala na njegovo obljubo prizanesljivosti. Tretji večer ji je pa rekel, da je napad določen na drugi dan, mesto je popustilo, ker je ves promet moten in nastane lahko lakota. Sam bo napadel vhod, medtem bo pa drugi del na drugi strani skrivaj poizkusil preplezati zid, tako da bodo ti morebiti prej prišli njenemu možu za hrbet, preden bi mogel skočiti k smodnišnici; to bo stalo precej ljudi, izid je negotov, vendar pa hoče od sebe odvrniti sramoto, da je vsled njegove bojazljivosti besen človek postal tako domišljav, da misli, da more kljubovati celemu mestu; največja nesreča mu je ljubša kakor ta sum. Svojo stvar s svetom in Bogom je spravil v red, tudi Rozalija in njen otrok ne bodeta v oporoki pozabljena. Rozalija mu je padla k nogam in ga je vprašala, kakšna bo usoda njenega moža, če bo v tem napadu ujet. Poveljnik se je obrnil in je tiho rekel:

»Smrt neizogibna, njegova blaznost bi pred vojnim sodiščem ne bila priznana, ker je v njegovem dejanju mnogo razsodnosti, preudarnosti in premetenosti. Vrag se ne da postaviti pred sodišče, on mora zanj trpeti.«

Rozalija je bridko jokala, vendar se je slednjič pomirila in je rekla, kaj pa, če bi ona fort brez krvoprelitja, brez vsake nevarnosti spravila pod poveljnikovo oblast, ali bi potem njegov prestopek kot blaznost zadobil pomiloščenje? —

»Da, to prisegam,« je rekel poveljnik, »toda zastonj je, Vas sovraži pred vsemi in včeraj je zavpil eni izmed naših prednjih straž, da fort preda, če bi mu mogli poslati glavo njegove žene.«

»Jaz ga morem,« je rekla gospa, »in jaz hočem njemu dati zopet mir; saj bi vendar ž njim umrla, torej je zame le dobiček, če umrjem od njegove roke, s katero sem poročena s sveto prisego.«

Poveljnik jo je prosil, naj se dobro premisli, vprašal jo je pa po njeni nameri in upiral se ni niti njeni prošnji, niti njenemu upanju, da bo tem potom odšla gotovemu poginu.

V hiši se je znašel tudi pater Filip in je povedal, da je neumni Francoeur sedaj razobesil veliko belo zastavo, na kateri je naslikan hudič, a poveljnik ni hotel ničesar vedeti o njegovih novostih in mu je ukazal, naj gre k Rozaliji, ki se mu hoče izpovedati. Ko je Rozalija, čisto mirno, vdana v voljo božjo svojo izpoved opravila, je prosila patra Filipa, naj jo spremlja samo do nekega gotovega kamenitega nasipa, kjer ga ne more zadeti nobena krogla, tam mu hoče dete izročiti in denar za njegovo vzgojo, sedaj se pa še ne more ločiti od ljubega otroka. Obotavljaje se ji je obljubil, potem ko je še prej v hiši poizvedel, če je tam res pred streli varen, kajti njegova vera, da bi mogel hudiča izgnati, se je v njem čisto izgubila, prizna je, da kar je do sedaj izgnal, pač ni bil pravi vrag, ampak samo kak manjši strah.

Rozalija je še enkrat belo oblekla svoje dete, zavezne pentlje so bile rdeče, pri tem se ji je pa prikazala marsikatera solza v očeh, potem ga je vzela v naročje in je molče šla po stopnicah. Spodaj je stal stari gospod in ji je mogel samo roko stisniti, potem se je pa obrnil, ker se je sramoval solz pred gledalci. Tako je stopila na cesto, nihče ne vedel za njeno namero, pater Filip je ostal nekaj zadaj, ker bi bil rad videl, da bi mu ne bilo treba iti ž njo, potem je sledila množica lenih pocestnih ljudi, ki so ga izpraševali, kaj to pomeni. Mnogi so Rozalijo kleli, ker je bila Francoeurjeva soproga.

Med tem je peljal poveljnik svoje ljudi po skrivnih poteh h krajem, kjer naj bi se napad začel, če bi žena moževe blaznosti ne mogla zarotiti.

Množica je že ob vratih Rozalijo zapustila, ker je Francoeur tam od časa do časa streljal, tudi Pater Filip je tožil, da mu je slabo in se mora vleči. Rozalija j to obžalovala in mu je s prstom pokazala kameniti nasip, kjer hoče še enkrat otroka podojiti in ga potem položiti na plašč, tam naj ga iščejo, — saj bo čisto varno ležalo, — če se sama ne bo več vrnila k njemu. Pater Filip je sedel za skalo in je molil, Rozalija je pa šla s trdnim korakom proti kamenitemu nasipu, kjer je otroka podojila, blagoslovila, ga zavila v plašč in ga uspavala. Z vzdihljajem ga je zapustila, ki je pretrgal oblake v njeni notranjosti, da jo je obsinila modra jasnina in okrepčujoča podoba solnca. Sedaj, ko je stopila iz kamenitega nasipa, jo je trdosrčni mož lahko videl, ob vratih se je prikazala svetloba, pritisk, da bi morala skoraj pasti, grmenje v zraku in bučanje, ki se je s tem mešalo, ji je naznanjalo, da je šla smrt čisto blizu mimo nje. Toda ni ji bilo več tesno pri srcu, neki notranji glas ji je rekel, da ne more ničesar poginiti, kar je ta dan obstajalo, in njena ljubezen do moža in do otroka se je v njenem srcu oglasila, ko je videla moža pred seboj na trdnjavi stati in basati in za seboj kričati otroka. Oboje jo je bolj žalostilo kakor njena lastna nesreča in težka pot ni bila najtežja misel njenega srca. In nov strel jo je omamil in ji je zagnal v obraz skalnat prah, a ona je molila in gledala proti nebu. Tako je prišla do ozkega skalnatega vhoda, ki je bil kakor podaljšan del dveh s kartečami nabitih topov, s hudobno samogoltnostjo določen, da drži skupaj maso pogubnega strela nasproti pritiskajočim.

»Kaj gledaš, žena!« je zatulil Francoeur, »ne glej v zrak, tvoja angela ne bodeta prišla, tukaj stoji tvoj zlodej in tvoja smrt.«

»Ne smrt, ne vrag me ne ločijo več od tebe,« je pomirjena rekla in je šla dalje navzgor po velikih stopnicah.

»Žena!« je zopet zavpil, »več poguma imaš kakor vrag, a ti ne bo nič pomagalo.«

Pihal je v plamenico, ki je hotela ravno ugasniti. Na čelu in licih mu je stal pot, bilo je, kakor bi se v njem borili dve naravi. In Rozalija ni hotela tega boja ovirati in posegati v čas, v katerega je že začela upati; ni šla dalje; ko je bila še tri korake oddaljena od topov, kjer se je ogenj križal, je pokleknila na stopnico. Mož si pa je ves potan raztrgal suknjič in telovnik, prijel se za črne lase, ki so divje stali v kodrih, in si jih je besneče pulil. Ker se je tako divje bil ob čelo, se je glava pretresla, rana se je odprla, solze in kri so ugasile vžigalno vrvico, vrtinec je zagnal smodnik proč iz vžigalnih jamic topov in pa zastavo s stolpa.

»Dimnikar si dela prostor, saj vpije skozi dimnik,« je zaklical Francoeur in si je pokril oči. Potem se je zavedel, odprl je ograjna vrata, zibal se proti svoji ženi, vzdignil jo, poljubil, naposled je pa rekel: »Črni rudar se je že preril, zopet sije luč v moji glavi in zrak gre skozi in ljubezen naj zopet prižge ogenj, da naju ne bo več zeblo. O Bog! kaj sem jaz v teh dneh zakrivil. Ne praznujva sedaj, le še malo ur mi bodo podarili. Kje je moj otrok, moram ga poljubiti, ko sem še prost; kaj je umreti? Ali nisem že enkrat umrl, ko si me ti zapustila, in sedaj prideš zopet, in ali mi ne da tvoj prihod več, kakor mi je tvoja ločitev mogla vzeti, neskončno čuvstvo bivanja, čigar trenutki mi zadostujejo. Sedaj bi rad živel s teboj, če bi bila tvoja krivda še večja, kakor je bil moj obup, toda poznam vojno pravo in sedaj moram — Bogu bodi hvala — umreti pri pameti kot skesan kristjan.«

Rozalija je mogla v svoji vzhičenosti — solze so jo bile skoro zadušile — komaj povedati, da mu je vse odpuščeno, da sama ni nič kriva, in da je otrok v bližini. V naglici mu je zavezala rano, potem ga je pa vlekla po stopnicah do kauienitega nasipa, kjer je otroka zapustila. Tu sta pa našla pri otroku dobrega patra Filipa, ki se je za skalami počasi priplazil k njemu. In ko so se vsi trije držali v objemu, je pater Filip povedal, kako je z gradu sfrčal bel par golobov in se ljubeznivo igral z otrokom, pustil se mu božati in tako se je dete v svoji zapuščenosti tolažilo. Ko je to videl, se je tudi on upal približati otroku:

»Bila sta kakor dva dobra angela na fortu mojemu otroku tovariša, zvesto sta ga zopet poiskala, gotovo bosta še prišla in ga ne bodeta zapustila.«

In goloba sta jih res obletavala in v kljunih nosila zeleno listje.

»Greh se je sedaj od naju ločil,« je rekel Francoeur, »in nikdar več se nočem jeziti na mir, kajti mir mi dobro de.«

Med tem se je pa približal poveljnik s svojimi častniki, ker je z daljnogledom videl srečni izid. Francoeur mu je izročil svoj meč, on mu je pa naznanil, da mu je vse odpuščeno, ker je vzrok vsega tega njegova rana; nekemu kirurgu je zapovedal, naj rano preišče in bolje zaveže. Francoeur je sedel in se je mirno dal preiskati, gledal je samo svojo ženo in otroka. Kirurg se je čudil, da ne kaže nobenega znaka kake bolečine. Iz rane mu je potegnil kostni odcep, ki je vseokrog povzročil gnojenje. Zdelo se je, kakor bi Francouerjeva močna narava neprestano in polagoma delovala, da bi to vun spravilo, dokler mu ni naposled zunanja sila, lastna roka njegovega obupa, zunanjo skorjo predrla. Zatrjeval je, da bi se bila morala brez tega srečnega naključja Francoeurja polastiti neozdravljiva blaznost. Da bi mu kak napor ne škodoval, so ga položili na voz. Njegov vhod v Marseille je bil pri ljudstvu, ki zna bolj ceniti pogum kakor dobroto, podoben zmagoslavnemu izprevodu; žene so metale na voz lavorjeve vence, vse se je trlo, da bi poznali ponosnega hudobneža, ki je tri dni obvladal toliko tisoč ljudi. Možje so pa dajali svoje vence in cvetlice Rozaliji in njenemu detetu. Slavili so jo kot osvoboditeljico in so prisegali, da bodo njej in otroku obilno poplačali, ker sta mesto rešila pogina.

Po enem takem dnevu se da v človeškem življenju le redkokdaj še kaj doživeti, kar bi bilo vredno, da se pove, čeprav sta zopetna osrečenca in osvobojenca od prokletstva šele v teh mirnih letih spoznala ves obseg zadobljene sreče. Dobri stari poveljnik je Francoeurja posinovil in mu zapustil del svojega premoženja in svoj blagoslov. Kar je pa Rozalijo še bolj v dušo ganilo, je bilo sporočilo, ki je šele po nekaj letih došlo iz Prage. V njem je neki prijatelj naznanil, da je mati v groznih mukah eno leto obžalovala prokletstvo, ki ga je izrekla nad hčerjo in je v hrepeči želji po rešitvi duše in telesa živela do onega dne, ki je ovenčal Rozalijino zvestobo in vdanost v Bogu; tega dne je, pomirjena po nekem žarku iz notranjosti, v vernem spoznanju Zveličarja mirno zaspala.