Besede (Tomaž Šalamun)
| ← Obriti, zaustaviti, nadaljevati | Besede Morje Tomaž Šalamun |
Pristanišče → |
| |||||||
Šampanjec naj ti servirajo v postelji,
hladnega, ko se še vroč prebujaš.
Rasputin je preveč smrdel. Tudi Foscolo
in Leopardi, oba sta gradila stopnice
za Nietzscheja, plavata v Gai savoir.
Bo tundro bolelo ciklično. Bo hrumel led,
ko bodo brizgale kroglice v srce Romanovih
kot hlapi? Češe se vitez. Prebudil se je
zamišljen. Sonce, ki buta v vrtine neba,
kot na to gledaš, za nekatere ura, ko
te ustrelijo pred zoro, zame neskončni
dar rdečega, vijoličastih in plavo sivih
modrin nad mostom čez Loaro. Včeraj
sem moral nekaj spisati za gospoda
Georgea Lamberta Bristola, silno je
radoveden. Lučke v mestu še niso ugasnile,
dvojnost leti nad galebi. Kažejo svoje
akne. Tu so ptice s tako dolgimi kljuni,
trenirane za blato pod močvirjem kot
tisti kanarčki, ki kar popiknejo. Vsi
letijo. Žabice, polžki, školjke,
Krombergi in adoratus. Malgaš z
Madagaskarja je vzpostavil črepinje
ladij. Črnčki plezajo na razbitine,
reševali so se pred tlako. Buržoazija
iz Nantesa je papala suženjstvo. S
karjolami so lomastili po ruševinah.
Blagoslovljeni trakci. Ki jih prerežejo
drobne punčke in škarje nazaj odložijo na
s plišem podložene košarice. Hangarji so kot
nebotičniki. Hrustaje selotejpa je v sorodu
s soncem. V tišini se plazi. Buta ob okno.