Besede (Narte Velikonja)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Besede
(Povest)

Narte Velikonja
Spisal N. Velikonja, ilustriral akad. slikar L. Sušmelj.
Slike iz tromesečne kronike o naših krajih.
Izdano: Domoljub let. 51, št. 47–52, 1938, let. 52, št. 1–52, 1939, let. 53, št. 1–17, 1940.
Viri: dLib 1938 47, 48, 49, 50, 51, 52, 1939 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 51, 52, 1940 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vsebina

I. KRAJ, KJER SE STORIJA GODI, IN KAJ SE JE PRIPETILO ŽUPANU MLAKARJU.[uredi]

Da še niste bili na Angelski gori!? Česa čakate? Podvizajte se! Danes je angel še v oltarju! Če se bo cerkev podrla, ga ne bo več.

Angelska gora je takšen kraj, da je visoko nad drugimi. Če ne bi bil Gora, bi se mu lahko reklo tudi kako drugače. Če bi učeno rekli, bi rekli, da je planota. Taka planota z jamami[1] in brezni, z dragami in kamni, s skalovjem in strminami. Vendar ljudje nočejo biti Kraševci in so Gorjani. Tudi to morate vedeti. Angelska gora sega od Sinjega vrha do Čavna in zraven spada Otlica s svojim Oknom, Orlovica s svojo steno in Čaven s svojimi v živo skalo vsekaniini predori. Tam ni ljudi: mislimo na otliško Okno na Orlovico in predore. Hiše in ljudje so višje na planoti, na Dolu in Otlici. Te planote bi ne bilo, če bi Dol in Otlica ne bila vrh tako strmo usekane rebri. Potem bi se Vipavska dolina kar nadaljevala ter ne bi trčila ob reber. Na Goro se podvizajte! Na Otlici se cerkev lahko podere, ker se je celo podružnica sv. Jožefa in so kamenje porabiti za hiše; sv. Jožef je bil na zraku in dežju in so rekli, da je vreme krivo, če je razpadel. Sedaj je bil na zraku, ker je bil last vseh. Na podružnico je ostal samo še spomin. Lahko bo ostal tudi na angela; če ga ne bo več, ne bo več Angelske gore. Nihče več ne bo mogel na angelsko nedeljo iti na šagro in ne bo ne grozdja ne fig pred cerkvijo in tudi ne pisanega konjička in cukrenega mačka, ki po palici pleza.

Kaj bi govorili o tem, kaj bi bilo, če bi kaj bilo drugače! Če bi te rebri s strmo cesto in ključi in skalovja ne bilo, bi mene ne bilo in tudi spomina na podružnico sv. Jožefa ne.

Maček lahko še višje pleza, kakor pleza po navadi, Angelska gora ne more više. Najnižje se zdi cerkev, ker nekaj hiš, ki so še nižje, ne vidite. Da, cerkev! Vedeti morate: zidali so jo tam, kjer je rajnki Kušin vrgel na tla svoj kožuh in nanj sto srebrnikov. Takrat bi bil za stari krajcar lahko kupil osem funtov krompirja in več in je en srebrnik imel sto krajcarjev. Zdaj vsaj veste, koliko je stari Kušin, ki je imel prav blizu krčmo, vrgel na kožuh!

Kušin da je vrgel sto srebrnikov na kožuh in rekel:

»Naj bo vse za cerkev, če bo tu!«

Vzdignili so srebrnike in kožuh in je bila tam cerkev.

Zato so jo imeli na Otlici, a podružnica na Dolu se je podrla, če niso opeke ljudje sami odnesli. Zdaj je že dolgo ni več in tam, kjer je stala, se igrajo zdaj pastirji za gumbe.

Če je bila na Otlici cerkev, je bila na Dolu šola. Pri šoli je bil nadučitelj in takrat Čibej. Na Otlici pa je učil trikrat na teden v župnišču župnik Mežnarič. Župniku so Gorjani pravili nune. Sporekla sta se samo pri volitvah: če je župnik priporočal Pavla, je nadučitelj Petra. Da je bilo nekaj razlike in da je videlo, da ima vsak svojo glavo.

Dol veže z Otlico cesta. Cesta bi bila svoje dni dobra za site sitneže v avtomobilu. Gori in doli bi šlo čez draga in jame, ki so kakor velnice držale čez občino. Za mejo med Dolom in Otlico je bil Hrib, ki so se ga držale drage, da je voda odtekala na obe strani. Zato se imajo Dolčani za nekaj več, ker so višji in pride cesta preko Čavna k njim, toda Otličani pravijo, da odsihdob Dolčani ne znajo več nositi koša, da pa so sami v tem zelo spretni; v Ajdovščini pri Prački in Marcu vržejo zavoj kar čez glavo v svoj koš ter ni treba koša niti odprtati. Samo Barba, ki nosi pošto za gozdno oskrbništvo in drugim ljudem, kar rabijo in ji naroče, samo Barba da ima še koš, da se ji drobnarije ne razgube. Dolčani pa pravijo, da samo oni lahko gredo med potjo pri Slokarjih v oštarijo, Otličani pa da imajo s seboj kos pogače ter pijo pod Vrhom vodo, ki da teče izpod pokopališča. Od Predmeje do cerkve je eno uro. Pri cerkvi sitnež ne bi bil več sitnež, temveč bi pomagal moliti tisto za umirajoče, če bi bil še živ. Taka je bila cesta, dokler je niso popravili, potem je bila speljana v ključe in okoli jam in gričev, da si mogel po nji v cerkev po ravnem. Do Predmeje pa se je od Slokarjev vila erarna cesta, da so po njej vozili v dolino. Hlode in drva v Gorico, Bregar in Podkalar pa teleta in maslo v Trst. Najprej se je cesta vila na desni strani pod travniki in senožeti, potem se je napila vode v Lokavšku. Potok ni bil velik: če se v korito ni dovolj nateklo, so konji in voli počakali. Počakali in počili, kajti cesta je bila od tu dalje še bolj strma. Da je bila stara cesta še bolj strma! Seveda, če se je na stari vrh Ključev utrgala pri cokli veriga, si lahko šel takoj kupovat drug voz in drugo vprego, če nisi bil sam pod kolesi.

Od Lokavška je cesta držala na levi pod strminami in melinami in ob Pezdirnici delila bahato in razsežno senožet od ozkih talov na levi. Tal je morda v začetku imel nemški prizvok, da je kos razdeljenega skupnega zemljišča, a za ljudi je dobil že svoj posebni pomen! Kdor je imel tal, je bil iz stare hiše, ali pa tako bogat, da ga je kupil. Gorjani so morali tale sena kupovati, ker oni so imeli samo skupne pašnike in skupne gozdove. Potem se je cesta vzpela v veliki vijugi nad Pezdirnico in čez sedlo za Skukom, na Platna, šla pod Čavnom skozi predore, čez visok, suh most in do kapelice v ozkem žlebu med Malim Čavnom in Vrhom.

V mislih imarno novo cesto, ker se samo po nji pride od Stomaža, ne pa stare, ki je šla Podgoro in se stekala ob kapelici s staro.

Pri kapelici, kjer se neha parapet, kakor pravijo zidani ozki ograji in ni nevarno, da kdo pade, se je ubil pijani Drejc. Tudi na cesti bi se zdaj ubil, ker je bila ostro nasuta in Zuta polir ni bil skop s kamenjem. Parapet so pa pastirji rušili in kamenje trkljali po rebri v prepade.

Nadučitelj Čibej in župnik Mežnarič sta se ustavila na cesti ob kapelici, gledala, kje se je ubil Drejc, ter zabavljala čez Zuto. Od Stomažev sta šla in sta imela prašne čevlje. Prah je bil na cesti ob kraju, kjer Zuta ni nasul gramoza. Dežja že ni bilo mesec dni, ker treh malih škropljenj po bežnih dežnih kapljah ne moremo računati za dež, četudi so ljudje nastavljali škafe in pripravljali žlebove ter je bilo samo dno mokro. Pri nas je kmalu suša, kajti voda presiha v apnenec in izhlapi. Na cesti pa še prej, ker peljejo, če le morejo, moko in sol in seno suho na Angelsko goro, v »deželo« pa suha drva in trame. Dežela je Vipavska dolina.

Toda imamo cesto in reber in rajde in skalovje. Samo še voznik in voz in konj!

Če si črno piko na novi cesti prav pogledal, na cesti vrh Platen, nisi videl samo človeka, ampak moža, in ne samo konja, ampak kar dva, in ne praznega voza, ampak kar zvrhan voz sena. Okrenil je prav ta trenutek na ovinek nad Mazkovo senožetjo.

Pod senožetjo je pasel čredo ovac občinski pastir Lende. Prav za prav se ovce niso pasle, temveč tiščale glave skupaj okoli grma, stopicale z nogami ter otresale z repi. Nič na svetu ni bolj žalostnega, kakor takšen trop ovac, ki beži z glavo pred vročino in samo z repom otresa, če ji sonce pripeka hrbet! Glavo skrije, da sonca ne vidi.

Sonce je močno žgalo. Drevje je v suši že povečalo orumenelo listje, trava je bila suha, da se je drobila, samo gladež se je razbohotil. Njegove bodice so bile že trde in ostre. Beli pesek, ki se je drobil na melini, je bil vroč in glogov grm nad njim je mirno ždel v vročini. Njemu ni bilo nič, samo temnejši je postajal v suši. Zdelo se je, da to ve, ker je njegovo trnje tako peklo v bosi nogi, da nisi mogel spati, če si se zbodel.

Zato je Lende pobral iz noge vse trne in skakal po resju in pesku. Toliko ga pesek ni pekel, kakor bi ga bodel podplat, če bi se mu zapičil trn.

Takrat je ležal za skalo, ki mu je ob petih popoldne že metala senco. Miren pa ni bil, škržat ga je motil. Tičal je nekje v grbavih jesenovih vejah pri borovcih in žagal in cical ... Dan za dnem, dan za dnem, ko se je prikazalo sonce. Lende ni mogel tega rezkega in enakomernega žaganja. Lovil je škržata, a je žuželka prej izginila, kakor je Lende dospel do nje. Kjer je bil pastir prej, je začel žagati drugi. Kaj vročina, kaj sonce in trnje! Škržati! Če bi jih mogel! Zato si je tiščal ušesa, če je bilo prehudo. Kakor bi hotel prepiliti šumljanje potoka Lokavška. Jeseni niso ob vodi čutili suše in škržat je drgnil, da je jemalo zavest. Bilo je čudno: samo v dolinici ob potoku je bil zelen pas, drugod se je že rumenilo. Drevje in paša je bila uvela. Še na močnih tleh bi bila, kaj šele na peščenih kamenitih grivah. Škržat pa je žagal in klical na pašo sonce in sušo in vročino. Lende je ležal v senci in dvigal črne noge v zrak, podplati so mu bosjaku bili postali debeli. Župan mu je ukazal in je ubogal, vsi drugi gospodarji so mu ukazovali, pa jih ni ubogal, ker mu je župan tako rekel. »Kdor da kruha, tega ubogaj!« Poleti je pasel, pozimi je imel pri Mlakarju polno dela, ker je moral nastiljati, napajati, nabukati seno, na saneh vlačiti veje ter je kadil, če mu je dal Andrej tobačnega prahu. Tone mu je pomagal pri delu, Tone, Andrejev brat, ki je bil na eno oko slep ter se je Lende z njim razumel, ker je Tone imel za črni noht več pameti od njega. Pameti pa je pastir imel toliko, da je poslušal z odprtimi usti. Ubogal je le župana in delal le tisto, kar se mu je zdelo za župana dobro. Ni poslušal niti Andreja. Moral mu je dati tobaka, če je kaj hotel od njega.

Nadučitelj Čiboj in župnik Mežnarič sta videla voz in dejala:

»V hladu začno voziti, še dohite nas!«

Podvizala sta se od kapelice.

»Ovce!« je planil Lende pokoncu, ko je zagledal voz. »Ovce, ne kazite županu hrbta in repov!« In se je z bičem zagnal vanje, da jih razprši. Lende je bil svoje pameti; pred županom je imel spoštovanje, ker je bil občinski.

»Ovce, pozdravite očeta župana!«

To ga je bil podučil Vidmarjev France.

Ovce so se za kratek hip razpršile, nato pa še z večjo silo pritisnile pod bližnje glogovo grmovje, da si je Lende opraskal lice, ko je hotel za njimi.

»Ovce, sitne ovce!« je mrmral in vlekel trn iz palca na nogi.

Tako je bil zamišljen v svoj opravek, da ni videl, kaj se je zgodilo prav tisti hip na cesti. Slišal je samo krik in županovo vpitje in nato hreščanje voza in ropotanje verig in koles. Ko je planil na noge, je voz že zviškoma treščil čez visoko škarpo ter vlekel za seboj konje in župana, senene vile, jerbas lončene posode in putrih.

»Lende, Lende!« je zavpil župan.

»Kaj?« je odgovoril Lende.

»Lende, pomagaj!«

»Takoj!« je dejal Lende ter si ni znal pomagali. Kako naj pomaga? Konji so ležali na hrbtu in brcali okoli sebe, voz sena se je bil razkosmičil po grmovju, da ni bilo videti župana, ki je ležal nekje spodaj. Samo putrih se je valil po položnem bregu. Za njim je skočil Lende in ga ujel.

»Ga že imam, oče župan! Le nič skrbi, ga že imam!«

Hitel je s putrihom k vozu. Slišal je težko hropenje pod senom in slaboten klic:

»Lende, dvigni voz, da me ne zaduši!«

Kako naj Lende dvigne voz? Drugi bi odpel konje in jih zapregel počez za škalir, kakor pravijo širokemu vozu.«

Vsaj malo bi privzdignil, toda Lende? Bog mu ni pustil dovolj pameti! Če bi imel pamet, bi ne bil občinski in bi njega ne bilo zraven in bi župan vobče ne imel človeka pri sebi.

»Ne morem, oče župan. Putrih pa imam. Nič ne skrbite, tega pa imam in je še zamašen!«

»Pojdi, Lende, hitro po ljudi, pojdi, da dvignete voz! Hiti, da me ne zaduši!« je hropel župan pod senom, ki se je še rahlo sulo na tla.

»Kam pa s putrihom, oče župan?«

Lende je počakal in ker ni bilo odgovora, je stisnil posodo pod pazduho in jo ubral na cesto. To ni šlo lahko. Škarpa je bila strma in je moral po borovju in ovinku najprej na stezo in po stezi na cesto. Ko je stopil nanjo, ni putriha več imel. Skril ga je bil v dračje za školjem in srebotje in se skrivnostno smehljal.

  1. vrtača

II. O RUPARICI IN POLANČEVKI.[uredi]

Na Vrhu pri Barbi sta prišli skupaj. Ruparica je bila pri Hanuševi gospe, Polančevka pa v gostilni pri Berti v Grapi. Polanca ni bilo doma. Da je šel v Lokavec, Rupar je imel pa pot v tal. Pogledat, če je vse prav. Da morata prej domov, preden prideta moža. Polančevka je bila pila v Grapi pivo, ki da »vse olajša«. Ruparici pa ga je gospa dala. V tej vročini da ga je zelo potreba, »ker samo pivo ohladi«. Zato jima je tekla beseda in Polančevka je hotela nekaj izvedeti. Samo zatikalo se ji je ter je menila, da je kriva vročina. Sonce je tako peklo, da je kamenje bilo vroče kakor krušna peč. Ugodna lenoba se ji je razlivala po telesu.

Pot jima je stal na čelu in obraz jima je žarel pod kupom las. Kite sta imeli obe težke in ponavadi skrbno počesane. Toda vsaka kita se v času razmrši. Njima se je videlo na laseh, da sta bili v gosteh. Če je vroče in piješ pivo! »Večno tudi lasje ne stoje!« je rekla Meta, ki jih je imela toliko, da je skrila plešo. Kdo je Meta, boste kmalu sami videli.

Na Vrhu sta se začudili, da sta trčili skupaj. Četudi sta se dogovorili, kdaj in kako, toda na sekundo natančno se pa le ne more zadeti. Da je bila Hanuševka prijazna, je rekla Ruparica, da se je Berta začudila, ko ji je položila na mizo jajca, je dejala Polančevka. Da je Hanuševka hotela vse izvedeti, da je Berta morala Stomažanom narezati sira in pršuta, »Še hujše da je, če pridejo Ajdovvi,« je rekla Ruparica ter se skoraj ugriznila v ustna. Vidmar ji je bil to povedal. Ta Vidmar!

Pridržali sta korak, ker se jima ni mudilo. V Čavnu so vozniki že peljali v »deželo«. V gostem mrču je ležala pod Goro. Vse se je zdelo, ko bi plavalo v zraku. Z Vrha je bila podoba, da visi na rahlo valujočem platnu. Cesta v Čavnu je žehtela ter bodla v oči. Predori so se zdeli kakor črne pike, most čez globel je strmel globoko pod seboj v prepad, potem se je cesta skrila v bore. Vsako leto so jih sadili, vsako leto se jih je posušilo dve tretjini, da so drugo leto morali spet saditi. Nazadnje so užugali ljudje in bori so se temnili na Platnah kakor široke plahte. Na razpotju v Čavnu pa kakor rečeno, je ždela v vročini kapelica. Da se je zaobljubil Grm, ki se je izgubil v temi ter zašel v strmine. Do jutra da je čepel na skali. Ko se je napravil dan, da je videl pred seboj prepad. Samo korak še! Dekleta so skrbela za kapelico; če bi imela dekle samo en šopek, bi ga prej dala v kapelo kakor fantu duplirniku. [1] Kadar so škripali vozniki z vozovi mimo, so se odkrili. »V »deželo« je še daleč in cesta strma!« Ženski sta si imeli mnogo povedati, samo kar bi Polančevka rada izvedela, ji ni šlo z jezika. Govorili sta navadne reči, gledali, kako se peha Apek iz globoke jame z veliko leskovko sena. [2] »Skoraj je s košnjo pri kraju! Luknjičar je zmerom med prvimi; da bo mogel voziti drugim, dokler ne bo sam šel v Smrečje,« je rekla Ruparica. V vročini se ji ni ljubilo niti dihati. Iskali sta senco pod redkimi drevesi, ki so ždela ob poti. Steza je bila trda in izhojena, otroci so bili zbrskali kamenje, da jih ni bodlo ter se niso zadevali varrj. Ob kraju je venel osat na pusti ruši. S skale je švignila gaščarica, v kamenju se je videl njen gibki rep. Na grmu se je kratko oglasila sinica ter udarila s svojimi perutmi.

»Hanuševka je rekla, če bi nabirale. Da bi dale ob velikem šmarnu za otroke. Tudi zate sem rekla, da boš tudi ti, Polona!«

»Seveda, seveda!«

»Mislila sem, če bi midve dali skupaj, da bi se ne vedelo, koliko je nabrala ena ali druga. Dobro poznaš jezike; babnice vse ovohajo.«

Kakopa! Da ne bo nihče prav vedel! Kakopa!«

»Potem sem mislila, če bi Matevžek za šagro dobil nove hlače!«

»In Mičula obleko. Mnogo ne bo veljalo. Kambrik je zdaj poceni. Gospodu nuncu [3] jo dajva, da ne bodo vedeli ljudje od kod, Lende bi je bil tudi potreben.«

Matevžek in Mičula sta bila občinska ubožca.

»Lende jo bo že dobil. Mlakarju bi se zdelo za malo, če bi jo kar nenadoma prinesel od drugod!« Da se ji je čudno uprlo, ki je čula o pastirju, ni niti dobro vedela in tudi ne bi povedala. Da je Vidmarjev, so rekli. Ni se mogla otresti mrzle misli, ki ji je zarezala v srce. »Vidmar, Vidmar!« Saj je vse misli nanj pokopala, toda vrinejo se, kakor bi prišel, tat. Odpodi jih! Tatu se iznebiš, misli se pa vračajo. Prejšnji gospod nunc Stepančič so ji rekli, bori naj se proti mislim. Naj kaj zapoje, naj se nasmeje, naj koga pokliče. Saj se je, toda vračajo se pa le. Če sliši o Vidmarju, še sedaj zardi, ko ima hčer veliko. Tega Polančevki ni mogla povedati, tega ni povedala nikomur, to je bilo skrito v njeni duši, kakor bi čepelo jedrice v lešniku. In vse to je napravila tista jeza. Ali ni mogla počakati? Ni mogla, če ne, bi ne bilo, kakor je. Saj je vse najskrbneje pokopala ter si nima prav nič očitati, tudi gospod Stepančič je rekel, naj si ne dela težkega srca. »Boštjana naj pa vzame katera druga!« je predlagala, da je zakrila zadrego. »Rekla sem Hanuševki, da zato, da ne bo vse samo od ene strani. E, od hiše do hiše se vse raztrže!«

»Bomo že! Rekla bom kateri!« je pritrdila Polona.

Znano je bilo že, da Polona in Reza vse obletata, če gre za berača. »Ne bo miru, če ne obljubim!« je mislila gospodinja, če je videla, da prihaja katera okoli vogla. In je obljubila. »Da bo mir!« Če je kaj manjkalo v cerkvi, je tej ali oni mimogrede zinil. Gospodinje so prinesle, da še Luka ni vedel, kdo je dal. Reza je s tem dušila svoje srce, Polona pa ni hotela zaostati. Ko se je Ruparici le zdelo hudo pri srcu, ko je mislila na Vidmarja, je dolžila starše, da se je tako hitro premislila: »Oni bi bili morali vedeti! Mlado dekle tega prav ne ve, da je za zmerom, kaj pa ve, da je do smrti!« Včasi pa jo je prijelo, da je odpodila berača brez daru. Da ni potreben! Da ga je videla pijanega, da se je norčeval iz ljudi!

Muhasta Reza. Prijelo se je je. Muhasta Reza! Če je izvedela za bolnika, je nesla jajc in masla, četudi je prej obljubila, da jih proda drugim. »Kdor nič nima, si ne more kupiti!« Pripetilo se pa je, da ni hotela prodati za bolnika. Da je obljubila drugam, četudi še ni nikomur zinila besedice! »Reza pa še danes tistega o Vidmarju ni pozabila!« so rekli. Če je Boštjan prišel k hiši, mu je prišla zmerom naproti. »Mir tej hiši in vsem, ki v njej prebivajo!« je rekel. To jo je zmerom ganilo do solz. Dvignil je roke in rekel: »Mir tej hiši in vsem, ki v njej prebivajo!« On edini je smel sesti na gospodarjev stol, če ni bilo moža. Njej je moral povedati, kje ni bila hrana zanj, kje so ga bili spravili spat v hlev, kje ga je bil ustavil pes, kje so mu bili dali samo kislo mleko in močnik. Odkar so ljudje vedeli, da Reza vse izpraša, se je Boštjanu godilo boljše, samo ljudje so mu rekli: »žandar« ter so se bali, kdaj bodo na vrsti.

Toda zgodilo se je, da ga je Reza na lepem ozmerjala.

Boštjan je začudeno gledal: ko se je znesla, je dejal: »Mir s teboj!«

»Še bolj s teboj!« je zarohnela.

»Najbolj z menoj!«

Odsihdob se je držala ter stresala jezo na Matevža in Rezko, na Nežo in Peskove otroke. Boštjanu pa so v občini rekli žandar.

Stali sta na bregu. Pod njima se je rahlo krivila draga, kakor bi se nečesa bala. Njive so šumele rahel vonj po žitu in ljuliki je boječe plul preko njih. Žito je zorelo; njemu ni škodila vročina, ki je vela čez klance in ograde. Krompirju se je že videlo, da bi potreboval dežja, zelje in korenje je bilo za spoznanje uvelo, zemlja je bila suha. Prhlica je takoj suha, če ni dva dni dežja, zdaj ga pa že ni bilo več časa. Zelju in korenju si lahko pomagal z gnojnico, dokler je bila rosa, nekaj dni pa rose ni bilo več.

»Suša bo!« je rekla Ruparica.

»Suša!« je pritrdila Polančevka.

Botri sta si bili in malo je bilo skrivnosti med njima. Takih prijateljic ni bilo daleč naokoli. Prej je bil Rupar župan, Polanc pa njegova desnica, potem je tako naneslo, da je Rupar dobil manj glasov kakor Mlakar, Vidmar je bil potegnil proti ter bil zato sam podžupan.

»Nič mi ne ugaja Polonca!« je nazadnje dejala Polančevka. »France gleda za njo in punca je vsa neumna, odkar ji je na Vitovljah kupil srček. France ni nič boljši, kakor je bil stari v teh letih.«

»Saj se staremu ni moglo nič reči!« je rahlo ugovarjala.

»Dokler je mislil, da ga boš vzela da! Takrat se je držal, potem pa je zdivjal, kakor bi bil obrnil kikljo. Da mu je žena Franca umrla od žalosti! Zmerom da je bil zdoma, Francka pa je jokala doma. Potem je umrla.«

»Saj veš, da je umrla za legarjem!«

»Da bi bolezen prenesla, če bi bil on prijazen, so rekli. Sama dobro veš! Da je bil osoren, ko mu je rekla, naj bo pri nji! Poznamo ga dobro! Da je rekel, da mora po vino, ker ga je že plačal. Ko se je hotel posloviti, je bila mrtva. Sama to tudi dobro veš.«

»Ne, tako podrobno ne!« se je izvijala vprašanju. »Vprašala nisem, tako mi pa ni nihče povedal. Brigalo me ni in ljudje, saj veš, kaj so ljudje!«

»Da bi ne vedela! Še tako so dejali, da je Vidmar oprezoval za teboj!« »Oprezoval? Vina je res nosil in posedal pri hiši!«

»Ali mu je mož kaj rekel, da je bil nanj tako hud?« je vprašala.

»Rekel ne, pokazal pa, da mu ni všeč. Hud? Kako hud? Red je delal. No, potem je prišla Cilka.«

»In je prej kakor ob letu imela otroka.« se je zasmejala Polona.

»Prej kakor ob letu.« je potrdila Reza.

»Če bi ne bil Lovro oče, bi ga Cilka ne vzela,« je menila Polona ter rahlo pomežiknila, kakor da ji je priletela v oko mušica. Gost roj se je vil v zraku, prekopiceval se, plesal, sukal se, kakor košat rep ter se zaganjal v obe ženski, ki sta stali sredi klanca in se nista mogli ločiti.

»S Francetom je križ!« se je Reza umaknila. »Naši sem rekla, naj se ne spušča z njim, ni stalen. Kakor bi res hotel vse punce. Fant je lep ter ima vse, kar si izmisli. Vidmar se ni mogel brigati zanj; kar je iz njega, je Neža napravila. Če bi jo poslušal! Kje bo fant poslušal staro žensko? Rastel je, kakor je. Meni ni všeč,« je močno obrnila glavo. »Meni ni všeč!«

»Prav to sem rekla Polonci. Da je kakor muha; na med bi sedel: ko bi se nasrkal, bi odletel. Kakor stari.«

»Hudega pa se staremu le ne more očitati. Če je bil vesel, ni nič hudega; če se s Francko nista razumela, se ne ve, kdo je bil kriv. Očitati se mu pa le ne more. Vdovec ima manj dolžnosti, kakor poročen dedec!«

»Seveda, vdovec more Ie kaj več kakor poročen dedec! Če bi bil poročen, bi koj stikali glave in brusili jezike. Ampak samo kar je prav; če se vdovec obnaša kakor žrebec, tudi ni prav!« je vihtela bilko, ki jo je bila utrgala ob stezi. »Vse, kar je prav. Če je preveč, je preveč!«

»Vidmarju se le ne more reči, da je preveč!« je branila Reza. »Nihče mu ne more kaj.«

»Samo tisto o Lovru še ni prav razčiščeno. Zakaj je Vidmar nekaj vpil nad njim, ko mu je Lovro vrgel prazen mošnjiček. Kakšen konec je storil, tudi vsi vemo. Če si Vidmar k tebi ni več upal, prav, toda o Lendetu še zmerom govore. O Cilki, mislim.«

»Česa ljudje ne sklobasajo, ko jim drugega zmanjka!« je kratko zasekala Reza. Ni ji bilo prijetno. Zmerom so šušljali. Vidmar je obrekljivce tožil in so bili obsojeni. Pravijo pa, da bi jih bil sodnik obsodil, tudi če bi ne bilo, kakor je bilo. Da za tri dni vsakega pridrži, ker potrebuje Gorjanov, da sežagajo in scepijo drva. Njemu in drugim v Ajdovščini. Da se prav zaradi tega s sodnikom nihče ne upa skregati. Vendar Vidmar je ljudem zavezal Jezike.

»Stari bi še bil?« je vprašala Polančevka.

»Da, on bi še bil, France pa je kakor ogenj, zdaj na tej strehi, zdaj na oni. Za zeta bi ga ne marala,« je glasno in z dvignjeno roko poudarila. V bregu se je pred njima ustrašil maček, ki je čakal miši, ter se skrival v žito. »Tudi mačku je vseeno, kam gre,« je pokazala za njim, ko je oral med žitom. Klasje se je pripogibalo in delilo, kot bi zapihal veter. Sence so se že večale, ko sta se ločili.

»Če bi ne vedela, kam najrajši pogleda France!« je mrmrala Polančevka, ko se je spenjala v klanec. »Mogoče, da Reza ne mara za mladega, ker je čisto podoben staremu, toda Rezka! Bog ve, kaj bi bilo z Rezo, da ni Rupar pokazal, da mu ni všeč, če prihaja k hiši. Da mu nihče ne more ničesar očitati. Kako pa naj bo; če je vdovec, je vdovec. Zakaj se pa ni poročil.« Izvedela je sicer, da Reza mladega ne more. »Za zeta bi ga ne marala, kakor ogenj je! Zdaj na tej strehi, zdaj na oni.« »Vse se unese,« je rekla. »Naša bi ga že ukrotila. — Reza pa le še ni pozabila: sama je bila kakor ogenj, sama, pa tega ne vidi!«

Ni čutila, kako raste nekaj med njo in prijateljico.

»Če pa ni hotela vsega povedati!« Kakor bi se skrivala, če omeniš Vidmarja in Franceta! Kaj pa če bi bilo drugače? Ker sama ni pri Vidmarju, bi morda rada videla tam hčer! Samo povedati ne mara! Zato mogoče samo na videz trdi, da ga ne mara!«

Polančevka je obstala na klancu vsa zamišljena; misli so se ji križale, mahala je z rokami po nevidni zapreki.

  1. Fant, ki sveti ob slovesni maši z veliko, iz štirih sveč sestavljeno svečo.
  2. Rjuha iz vrečevine.
  3. Župnik.

III. Ali je bilo komu vroče in še več drugih reči.[uredi]

Na Pezdirnici, veliki senožeti pod Skukom so spravljali seno. Mnogo sena je na senožetih pod Čavnom: že res, ker je velik prostor, toda seno je kratko in trava tako trda kot žica. Zato je treba za košnjo mnogo kos in za grabljenje mnogo grabelj, da se pobere kratka sivka.[1] Zdaj pa je bilo suho, da kosci niso smeli kaditi ter so čikali. Le visoki grintavec je kimal nad travo in v kotu so pokosili širok pas rjavozelene čemerike. Toda ona je že čutila sonce in sušo.

Seno je šumelo pod grabljami in ga ni bilo treba sušiti več kakor dve uri, samo kompavo so spravljali skupaj, da se posuši do večera. Če bi bila mokra, bi je sonce, pekoče in omotično vipavsko sonce, ne posušilo v dveh dneh. Kosci so se potili pod širokimi slamniki; ako bi imeli gol hrbet, bi si pihali mehurje. Žgalo je; še ob štirih popoldne je pripekalo, da so se težko izvlekli izpod grmičevja, ki je rastlo ob robu senožeti. Pod njim je bila mala južina,[2] toda dišala je hladna voda izpod Skuka bolj. Lempa je držala deset litrov in jo je moral vedno kdo polivati, da je bila mokra in hladna. Pili so vodo naglo in pohlepno, da je curljalo po srajci; toda pili so, pili. Vročina in suša je jemala vid. Niti misliti niso mogli. Topo in leno so ženske grabile in kosci kosili, topo in leno ter se počasi prestopali.

Samo pod obronkom je stala gruča jesenov. Če je deževalo, je tam izvirala voda in namakala Pezdirnico. Tam je bilo še vlažno in v vencu so rasli jeseni. Njihovo zelenje je bodlo in kričalo pod rjavim obronkom. Lapuh je s svojimi sivozelenimi listi zvedavo in bahato zakrival belorjavkasto skorjo, ki se je strdila od apnenca in puhle zemlje. Preslica se je bahato šopirila na njej. V tistem grmovju je ždela tudi pastiričica, ki je utripala s svojim repkom na veliki skali sredi senožeti. Na jesenih so drgnili in pilili škržati. Samo če so kosci v senci jedli, so škržati utihnili na tej strani gruče, onostran so pa hujše žagali drugi. Kosci se zanje niso zmenili. Škržat žaga poleli v vročini. Zdaj je bila vročina in poleti in suša. Na Vipavskem mora biti vsako leto nekoliko suše, da grozdje zori in dobi ogenj, samo na Gori, kjer ni grozdja in so samo robide, maline in borovnice, ne marajo zanjo. Maline se osuše, borovnice pa uvenejo v suši.. Že na Gori je zemlja plitva in prhka na dolomitu. Pezdirnica pa je na strmem pobočju Velikega Čavna in zaradi tega še bolj suha in vroča.

Lende je že od daleč mahal z rokami in brusil bose pete po ostrem kamenju. Gladež, osat in glogovo trnje so mu opletali meča, da je poskakoval od bolečin. Prijemal se je za palec in vpil: »Župan, župan!« Sopihal je, si obrisal pot in slina mu je stopila na usta, ko se je ustavil pred prvim koscem:

»Župan, tam!«

Kazal je z bičem proti sedlu in ni mogel najti prave besede. Na bičevniku se mu je opletala vrvca od vreče, toda on je bil na svoj »bič« ponosen. Ovce se za bič niso zmenile ter jih je moral pehati, da so šle. Vihtel je bič in kazal v melino.

»Kaj je z županom?« je ustavil koso Grm na brežuljku, kjer je drgnil, da je nakosil ščepec sena. — »Presneti fant! Toliko, da te nisem podkosil! Ali ne vidiš, da kosim, pa mi tako padeš pod koso? Kaj je z županom?« Pljunil je rjavo slino pastirju na nogo.

»Da, da, župan je padel pod cesto, da, tam! ln voz in konji in ima glavo pod vozom in ne govori in putrih se je zvalil po bregu in vse leži pod cesto!«

»Kaj praviš? Kje, Lende?«

»Tam, na Bazkovi senožeti. Čez cesto mu je zagnalo voz in zdaj leži pod škarpo in ni nič več govoril. Še pet sežnjev in bi bil voz za tisto veliko skalo in konji na božjem grmu.«

Narisal je vse na pokošeni sivki in uprl pogled v kosca.

»Takoj! Ali je še živ?« je vprašal Grm.

Teh besed se je ustrašil. Na to ni pomislil. Mislil je na putrih. Če je župan še živ, ni Pomislil.

»Kako?« je dejal in bič mu je omahnil.

»Ali je še živ?«

»Na pomaganje je klical in naj koga pokličem, je dejal!« se je spomnil Lende.

»Potem je še živ!« je zavpil nad njim Grm. »Zakaj tega takoj ne poveš! Oj, ljudje božji, na pomoč, hitro na pomoč!« je začel klicati na ves glas in hitro obesil koso na grm hruške Matere božje. »Župana je vrglo pod voz! Lende pravi, da se mu je voz zvrnil!« Izvlekel je iz ust čik, ga povaljal v rokah ter vtaknil v žep. Čistil si je usta z jezikom ter prhal predse.

Kosci so vreli skupaj, ženske so začele javkati in klicali na pomaganje. Vse je pometalo orodje od sebe. Pestra gruča ljudi se je zgrnila okoli Lendeta. Tiho je bilo, le škržati so drgnili na jesenih.

Lende je moral povedati iznova, kako se je voz prevrnii in kako je župan klical na pomoč in kaj mu je rekel: niso ga motili škržati, ki so bili neutrudni.

»Ali nisi dvignil voza?« ga je vprašala stara Meta. »Zakaj nisi dvignil voza?«

»Kako naj Lende dvigne voz!« jo je zavrnil Bevk. »Takšen voz ni pero.«

»Ali je še živ?« se je spet oglasil Grm.

»Stokal je!« se je domišljal Lende, »stokal je, pa ni nič več rekel!«

»Potem je pa že mrtev!« je dejal Rupar.

»Potem smo ob župana!« je dejala Meta.

»Kaj bi zdaj zvonili!« se je domislil Grm. »Nič še ne vemo, kaj je z njim!«

Možje in fantje so jo naglo ubrali za Grmom, stara Meta in Lende sta jo drobila za njimi.

»Vidiš, Lende,« mu je dejala. »Počakaj no! Vidiš, če je mrtev, tako dobrega župana ne bomo več imeli in tudi tako dobrega gospodarja ne boš več našel. Če je mrtev, potem bo župan kdo drugi. Daj, Lende, moli, da bi bil še živ! Gotovo se ti ne bo več tako dobro Godilo!«

Lende je zasopel, kakor da ga je udarila po glavi. Na to ni pomislil. Rudolf je bil, a odkar je bil padel s češnje, ga ni nihče klical drugače ko Lende.

»Glej, Lende — kam hitiš? — glej, Lende, pomisli: občinski si in skrbel ti je za obleko in tudi tepel te ni.«

Naduha jo je trla, zato je ženska lovila sapo. Brisala si je čelo z razcefrano ruto, ki ji je mahedrala v roki. Vroč veter je vlekel na ozki poti in kobilice so cvrčale pred njim. Mah ob poti se je drobil od suše. Oba sta bila bosa in drobir se jima je valil pod nogami. Lende je preskočil murna na stezi in jezno dejal:

»O, pa me je! Večkrat me je!«

»Toda samo z roko, pomisli! Kam tako divjaš? Saj te boli noga, zato ne divjaj tako! Samo pomisli: le z roko. Drugi te bodo s palico in pasom in polenom! O, ti še ne veš ne, kako dobrega gospodarja si imel!« ga je vlekla nazaj.

Lende se je ustavil in zatulil na glas. In še oster pesek ga je zbodel v peto.

»Vidiš ga, zdaj pa jočeš! Počakaj, kaj boš zdaj jokal! Saj še nič ne veš! Počakaj, da vidiva, ali je še živ! ga je tolažila. Lende si je obrisal solze in pomislil:

»Da bi le bil še živ!«

»In rekli so, da te bo držal na birmi! Ali ti ni obljubil, da te bo držal pri birmi? Čas je že, da greš k birmi, star si že dovolj. Kako bi bila tvoja mati vesela!« je sopihala ženica za njim. »Daj, vleci me za roko, da bom laže šla in ne divjaj tako. Nikar mi ne divjaj tako!« Spet je lovila sapo in stala.

»Oglej se. Počakaj! Glej, tam gredo dekleta že po vodo. S praznim škafom morejo samo po vodo. Suša, suša suši! Bajtarjem so že odpovedali vodo na štirnah. Zdaj je treba vode, zdaj, ko je drugje ni, pa jo zaprejo. Kadar dežuje, jo lahko naloviš pod kapom. Pomisli: nad uro daleč in v hrib, pa nese škaf vode.«

Mahala je z ruto, da bi se ohladila. Vročina je puhala iz zatišja, da je jemalo vid. Potne kaplje so ji drsele po starikavem čelu in plešo je skrbno zakrivala z redkimi sivimi lasmi. Mahala je in govorila:

»Zdaj je je treba, pa ne, ko teče po klancu!«

Prestopicala se je na mestu. »Komu pravim. Ali kaj razumeš? Saj nič ne razumeš! Če ne, ne bi čakal z birmo! Kdo te bo pa zdaj držal, Lende, kdo, če je Mlakar mrtev? Vidmar te ne more in zdaj bo gotovo Vidmar župan. Pa ti niti vsega še ne veš. Saj res, ti vsega ne veš. Vidmar te bo tepel, boš videl, da le bo tepel. S krepelcem. Kako se mi smiliš, fant! Res, da se mi smiliš!«

Ustavila se je in stisnila solzo: »O, deklet je pa že mogočen ograbek, le glej. Ne gledaš, misliš na Vidmarja, kaj?« si je odkimavala.

»Da,« je stokal tudi Lende, »da, Vidmar me bo tepel. Popasel sem mu deteljo,« je dejal, »da imava že račun! O, teta, o!« je stokal in tiščal roko na oči.

»Nikar ne joči,« ga je spet tolažila, ko je prišla do sape, »nikar ne joči. Morda pa ni mrtev. Počakaj, dokler ne veš, ali je že mrtev! Tisto pa je res: če bo Vidmar župan, te bo tepel. Tudi tvojo mater je tepel, ko je služila pri njem. In dobro je, da vsega ne veš. Zdaj je s to stvarjo lažje! Pri Zimi se dekla samo pravi čas oglasi. Zdaj se dekla samo oglasi, pravijo, pa ji ni potreba od hiše. Krošnjar že ve, pravijo. Da seže v predal, pravijo. Kaj ti vse pravim? Nikoli ne boš kupil, ker bi se ti ljudje smejali; ne razumeš, ker si Lende, pa denarja ne boš imel!«

»Če ga bom imel!« je dejal pastir tako verno, kakor bi ga že imel.

»Ne verujem! Kdo ti ga naj pa da? Tvoja mati pa je šla, do Hriba je šla z menoj in jokala je. Bolan si bil in je jokala. Danes pravijo: Zima vse ve in tudi proda. Samo, da boš tiho in nikomur nič ne pravi. Tu, obljubi mi, da ne boš nikomur ničesar rekel!«

Moral ji je seči v roko. »Vidiš! In župan, mislim, je mrtev!«

»Ha, hu, hu! je že tulil Lende, kakor bi bil čutil, da mu je prav tisti hip res izdihnil gospodar pod senenim vozom.

  1. Trda planinska trava.
  2. Malica.

IV. Kaj je skrbelo tajnika Brusa?[uredi]

Tisti čas, ko so dvigali župana v rebri izpod voza, je hodil po pisarni občinski tajnik Brus. Soba je bila polna tobakovega dima. Mahnil je po muhi, ki mu je sedla na lice, zabrenčala na počeni šipi ter začela striči z zadnjimi nogami. Brus je imel druge misli ter se ni zmenil za muhe, ki so šumele v sobi, če mu niso bile prav nadležne. V ustih mu je tičala drama. [1] Sonce je mežikalo čez grič in še pripekalo. Brus se je potil, vlekel dim vase in hodil po sobi, zmerom hitreje je hodil in zmerom hitreje je puhal dim V sončni svetlobi se je zdela soba vsa preprežena s pajčevino. Uprl se je na okno in zazrl v kal, ki je rjav in blaten ležal streljaj od hiše. Jurjevka je bila gnala dve kravi mimo, ki sta brodili po vodi in še bolj mešali blatno brozgo ob cesti. Kačji pastirji so lebdeli okoli ločja, ki je gosto raslo ob kraju, samo citronček je počasi plaval preko njih.

Nad kalom je stala dolga enonadstropna Ferlutova hiša. Slamnata streha je bila razmršena, na tnalu je bila črna cunja. Nikogar ni bilo iz prodajalne, ki se ji je pred vrati belil razbit zaboj. Gospodarsko poslopje je ždelo zraven kot truden konj.

»Zdaj je Pračka tam!« je dejal. »Če pa je tako! Večno ne more!«

Bog ve, kaj je mislil: ali da večno ne more Pračka imeti napol raztrgane hiše ali da kal, ki je zijal pod cesto, ne more večno imeti vode. S hiše so mu misli spet obstale pri mlaki.

»Kal bo treba očistiti. Izsušil se bo. Če bi krave vsaj mirno pile ob kraju. Ne! Čez blato in brozgo in zeleno smetano! Kakor gnojnica je in to naj pijejo! Gnojnica! Da, gnojnica. Zmerom mi meša glavo gnojnica! Krapeževa gnojnica in Liker mu je svak. Liker je odbornik, Liker, ki je pri vsaki seji hud na Zimo. Da občino pohujšuje. Kako bi pohujševal? Ali naj mu občina prepove, če mu država dovoli. Kakor da bi bila občina več? Liker pa svoje in je še hud povrhu. Zima pravi, da proda, če kdo hoče kupiti. Če noče kupiti, noče, pa je! Kaj bi! In zdaj je še Janez njegov svak. To gnojnico naj najprej pomaga odpraviti, da ne bo glavar hud, ne pa preganjati Zime! On išče svoj zaslužek!«

Od kala se je slišalo vpitje stare Jurjevke in za hribom je nekdo lomil golovice, kokošje kokodakanje se je razlegalo za skednjem in besen jazbečar je razpršil jato piščancev, da se je koklja zaganjala v psa, širila peroti ter vreščala kakor brez glave.

»Kaj išče pri hiši Siegl!« je dejal, ker je prepoznal psa. Toda misel, ki se mu je bila zarila v možgane, mu ni dala miru.

»Ko bi človek vsaj vedel, kaj pomeni ta paragraf. Lahko gosposki, lahko njej! Piše in ti ji odpiši, ali zadeva ustreza temu ali onemu paragrafu. Zadeva se že, zadeva, toda ob kakšen paragraf? Ali gnojnica krši tisti paragraf? Kaj jaz vem! Da teče po cesti, vem, da se cesta mehča, vem, ampak ali je pri tem tudi kakšen paragraf, to ve sam Bog. Za pet in dvajset kron na mesec, pa naj vem, ali teče gnojnica v kakšen paragraf? In kakšno je gmotno stanje posestnika Janeza Krapeža, ki to gnojnico spušča na cesto? Kaj mu bo gmotno stanje, ko je revež in nihče ne ve, ali ga ima ali ne. Vera dobro, čegav je Janez in da je njegova sestra vzela Likerja. To vem! Naj pa župan premišlja. On bo to gledal po svoje. On vse gleda s te strani. Če je naš ali ni naš, če mu tu lahko kaj škodi ali tam koristi. Prav, pa naj gleda!«

Spet mu je pogled ušel skozi okno: krave so še vedno mešale blato in od gobca se jim je cedilo.

Res, tajnik Brus je imel velike skrbi. Hodil je od okna do mize in nazaj in si belil glavo, v kakšen paragraf spušča posestnik Krapež Janez gnojnico na cesto in ali ima gmotno stanje ali ne in ali bodo ljudje za kal. In Janez je Likerjev svak, Liker pa najhujši odbornik!

Brus je bil v svoji neodločnosti ves truden.

V pisarno je takrat planil gozdar Siegl. Bil je Nemec. Tolkel je za silo domače narečje in hitel:

»Ali ste slišala, gospot tajnik? Šupan je povosila vos! O, ti reveš uboga!«

Siegl je bil v irhastih hlačah z dokolenkami, da so se mu videla gola kolena. Na glavi je imel zelen klobuk z gamsovim šopom.

Tajnik Brus se je zdrznil, ugaslo cigareto je vzel iz ust in vprašal:

»Kaj pravite, gospod Siegl?«

»Da je šupan povosila vos! Mrtva! Niks govorila, mrtva! Niks cajta, hrem naprej!«

In je odšel.

Tajniku se je kar zasvetilo v mislih.

»Spravimo s poti ta spis! Če je mrtev, bomo glavarstvu rekli, da ga je kam založil. Najdemo ga, ko bo spet župan in ko najdemo paragraf, v katerem teče gnojnica! In občinski odbornik Liker je občinski odbornik, četudi ne drži z nami! Bog ve, kdo bo novi župan? Naj ga počaka ta prokleta gnojnica!«

Potisnil je spis v kup starih časopisov.

»Tu počivaj! Saj nisi lev! In kal tudi počaka! Pri nas ni več levov!«

Kakor da se mu je bil odvalil težak kamen od srca. Šele potem so se obrnile njegove misli na mrtvega župana.

»Bog ve, ali je res?« je vzdihnil. »Dober človek je bil! Da bi bil novi takšen! In Janez Krapež! Orožniki so poročali in zdaj imamo! Naj bo, kar bo novi hotel, jaz sem samo tajnik. Drugega bomo volili!«

Neprijeten občutek mu je šel po hrbtu.

»Zmerom je neprijetno menjati gospodarja!« si je odvihal rokave, kajti bil je golorok z visoko privihanimi rokavi in kadil, da se je iz dima komaj videl. V pisarni je smrdelo po pljunkih in potnih ljudeh, ki so prihajali po živinske potne liste, in umazanih potepinih, ki so jih zapirali v občinsko ječo.

»Tak pojdite, gospot tajnik!« je odprl spet vrata gozdar Siegl. »Mutili bova!«

Stara Jurjevka je pustila krave v kalu in šla po klancu, da se je umikal gramoz. Krave bi ne mogle nikamor, nesrečo pa bi lahko oznanil kdo drugi. Zato je hitela. »Siegl je pripovedoval tudi drugim, saj ga poznam!« Živina je tlačila brozgo in srkala mokroto, ki se je nabirala v blatu. Na stari češnji je žagal škržat v zadnjem soncu.

Tisti čas je bila Jurjevka obstala vsa zasopla vrh klanca; zdelo se je, da je pozabila na krave. Za hip se je ozrla ter videla belo piko, ki se je naglo smukala med grmovjem. Sedla je, da se ji je pika primotala na streljaj daleč.

»Ali že veš, ali že veš?« je vpila, preden je videla, kdo je.

Oni se je za trenutek ustavil.

Jurjevka je odgnala muho, ki ji je sedla na ustnice ter naslonila desnico na zid. Videla je, da je Povhov Maks. Štajerski jopič je imel ter rumene gamaše; klobuk je držal v roki, da se mu je videl oster šop na glavi.

»Kako bi vedel?« je dejala. »Saj ni dolgo, kar se je zgodilo!«

Maksu je zvenčalo pod nogami ostro kamenje, sprožila se je vejica, ki jo je posmukal, čmrlj je zletel čez klanec.

»Ali že veš? Mlakar je mrtev, ali že veš? Saj še ne moreš vedeti, ker si bil doma.«

»Pri Žonti sem bil. Jutri gremo!« je dejal, ker je mislil, da ga vprašuje, kam gre, ter slišal samo zadnje besede.

»Župan je mrtev!«

»Saj grem tam mimo!« je dejal, ko je začudeno ostrmel. »Grem tam mimo!«

Jurjevka je gledala za njim:

»Grem tam mimo, kako pa! Ne zaradi župana. Punco ima tam blizu.«

Da bi rad Ferlutovo hišo in da je sama mnogo vredna, ni nikomur povedal.

Bajta je bajta, so rekli in je niso marali, zato jo je moral prevzeti Pračka. Streha je bila slaba, poslopje razsežno in da ljudje hodijo tam mimo. »Nikoli ne boš imel miru, če jo kupiš!« so rekli.

Pračka pa je tam takoj odprl štacuno in Bizjak mu je zanjo plačeval najemnino ter moral jemati pri njem blago. Povhov jo je gledal, kadar je šel mimo hiše.

Tajnik in Siegl sta hitela, da se je dvigal prah na cesti. Oblak prahu ju je spremljal, kakor da kadita.

Junijsko sonce je metalo že velike sence na njive in klanec. Kamenje je bilo ob njivah zloženo v zidove: le tam je ostal odvaljen ob zidu, kjer je ponoči vasovalec preskočil ogrado. Ščinkovec je živo kljuval na cesti in detel je iskal na visoki hruški onkraj zidu črve ter plezal po deblu z glavo navzdol. Osa je brenčala na mali luži županove kapnice in po košenici je brnel sršen.

Bilo je poleti zvečer, ko sonce zahaja za Cingalico in se sečnja[2] na Modrasovcu še v mraku vidi. Na Gori začno v tem času šele črešnje in so pastirji prvi na njih vejah. Ščinkovčevo gnezdo, iz mahu in kravje dlake, kokošjega perja in cestnega blata ždi med rogovilami.

Ni ju motilo, da je skripa [3] na cesti vonjala po odrsanem železu in se je na njej poznala črna sled; gladka je bila in kovinasto svetla. Tudi prah, ki jima je silil v nos, je smrdel po živinskih odpadkih in Gidljev Drejček se je gugal vrh vitke bukve ter kričal: »Poglejle, poglejte!« Tri goveda so mulila osušeno pašo na gmajni. Drejčku se ni bilo treba bati zanje, ker je bil zagradil z vejami in so bila v senci.

Nista se zmenila za vse to. Župan, župan! Glava vsemu! Da je zdaj mrtev in pod vozom. Če pa se je ponesrečil. Brus je kar vzdihoval.

Na cesti proti Predmeji je bile veliko vznemirjenje in razburjenje. Ljudje so že stali v gručah in je vedel vsak po svoje, kako se je župan ponesrečil. Da se je zaletel pod konje črn pes, ki že par dni teka okoli kakor izgubljena duša, da je vedomčev vrtinec udaril v voz in bi ga bil moral župan zabosti z vilami, da je bila črna slepota obšla konje in so zapeljali čez cesto. Bili so glasni in vpili. Najglasnejši je bil med njimi mešetar in občinski odbornik Benko. Vse vprek in vsak je vse boljše razumel. Kaj bi pa ne! »Konji so bili žejni in so hoteli hitro — kaj?« kdo ve. Župana je prevzela vročina, da ni pazil. Če bi bil pazil!

»Žrd ga je pritisnila za vrat kakor kuno rante. [4] Samo žrd bi bil moral kdo pravi čas privzdigniti, pa bi ga bil rešil. In prav tam ga je bil že speljal s praznim vozom čez cesto vedomec. Moral je imeti sovražnika!«

»I, kdo bi mu bil sovražnik?« so vzdihovale ženske, ki so nesle v koših borovnice in pile iz vedrice na vodnjaku. »Nikogar ni, ki bi mu bil tak sovražnik. Kar do smrti! Bog ve, od kod je bil vedomec, ki je napravil vrtinec in črno slepoto in poslal črnega psa!«

»Sam Bog nas varuj!«

»Da bi bil Lende kaj privzdignil!«

»Lende? On nima toliko pameti!«

»In takšnega župana! Nikoli več ne boš imel takšnega župana! Za vse je gledal. Vsem je bil dober in še za pot si ni nikoli računal!« je pristavil tajnik Brus.

»Takšen se bo pa že še našel!« se je vmešal Benko in ošvrknil Brusa s karajočim pogledom. Bil je odbornik. »Zmerom se najde namestnik in svet se zaradi tega ne bo podrl!«

»Toda, morali ga bomo voliti!« je nekoliko plašno omenil Brus.

Karajoči pogled ga je zmedel. Benko je imel hud jezik.

»Čemu bi ga volili? Ali že ni izvoljen? Ali morda nimamo podžupana? Zakaj pa imamo podžupana? Ali ni Vidmar podžupan?« je dejal Benko in utrgal suho travo ob cesti. »Ali ga nimamo! Vidmar je že podžipan!«

»Prav čas imamo zdaj za volitve. Suša nam jemlje zadnjo vodo iz kapnic in kalov, mi pa na volitve!« je dejal hromi Tunček. »Le poglejte, kako je vse suho, da te kar zebe v taki vročini. Saj je Vidmar podžupan!«

»In volili bomo itak samo mi!« je široko razložil Benko. »Samo mi odborniki!«

  1. Avstrijska cigareta, enaka sedanji dravi.
  2. Laz, kjer so izsekali.
  3. Živa skala.
  4. Past za kune.

V. Vida s čutarico.[uredi]

Ljudje so bili dvignili voz in pod njim je ležal župan Mlakar. Žrd ga je bila pritisnila h kamnu. Obraz mu je modrikasto žarel v večernem soncu, lice mu je bilo zabuhlo, kakor da ima nekaj v ustih.

Podžupan Vidmar je stal poleg mrliča in veleval:

»Počakati moramo komisijo. Kdo pojde po komisijo? Zdaj moram biti jaz za vse v občini.«

Utrgal je list na grmu ter ga približal posinelim ustnicam.

»Nič, poglej še ti!« se je odmaknil. »Ne gane se. Če se ne gane, ne diha. Prvo, kar zdravnik zahteva pri komisiji, je kos papirja, da vidi, ali še diha. Če se list gane, je še živ. Tu se ne!« se je obrnil in glasno razlagal množici, ki se je radovedno zgrnila okoli mrliča.

»Kaj ne, Grm, da se list ne gane? Ne tako, Grm, sonce ti nagaja in ne vidiš, od sonca glej! Posebno zdaj, ko je sonce že nizko, še bolj meša oko. No, ali se zdaj list kaj zgane? Ne! Vidite, potem je mrtev in potem mora priti komisija!«

Za ovinkom je škripal voz, kakor bi ga kdo metal iz kota v kot. Slišal si bič in oblasten glas, kolo je podrsavalo na debelem gramozu, kakor bi se nekdo zaletaval; vedeli so, da je voz tako zavrt, da še konji težko vlečejo nizdol. Vidmar se je obrnil ter videl mladega fanta, ki je peljal led v Ajdovščino.

»Bregarjev, pojdi po komisijo. Naj pride: k sodnemu svétniku pojdi, on bo že vedel, kako in kaj. Medtem izvlečemo voz. Tako in tako vidiš, da sta oba konja pobita!«

»Peš bi bil prej!« je dejal Rupar, ki je bil popoldne na svojem travniku ter zmetaval z njega veje, ki so jih bili pustili kosci. Bil je slabe volje, ker je nekdo peljal preko njegovega tala, ne da bi ga vprašal. Zajeli so ga, ko je počasi stopal pod Skukom. »Peš bi bil prej!« je ponovil. »Z ledom bo vozil počasi, ker je naložil zelo visoko!«

»Naj pa gre kdo peš!« je rekel Vidmar ves nevoljen, da mu kdo ugovarja. »Pojdi, Cene, če hitro stopiš, si v dobri uri pri svétniku; povej mu, kako je, samo, da smo ga obvestili, da, obvestili, se pravi, če se govori z gospodi.«

Brisal si je vrat in roko z rdečo ruto ter pogledal fanta, ki je stal na robu visokega kamna ter se opiral na ožureno [1] vejo. Cene je skočil ter se ulovil z rokami.

»Že prav!« je dejal ter se spustil po bregu.

»Tako! In ti Rupar, pripravi, da boš potem peljal mrliča domov. Pa pri županu povej, da bodo pripravili!«

»Saj ni treba!« je dejal Grm. »Na senožeti so vsi ter bosta Andrej in Tone takoj za vozom. Nihče ne more mimo nas ter bodo koj videli.«

»No, potem pa se Ruparju ne mudi. Vendar pojdi, da boš tu, ko bo treba!«

»Prav!« je dejal Rupar in nos se mu je čudno povesil, toda rekel ni druge besedice.

Vidmar je oblastno ukazoval in segal z roko za telovnik. Rupar je nekaj rekel ter se obotavljal. Vsi so čutili: prednjo je stopila neznana sila. Postovka je postala v zraku in trepetala, oglasil se je njen klic, kakor da hoče odgnati smrt.

»Pokrijte mrliču obraz,« je dejal Vidmar, ubogali so in prikrili s konjsko odejo mrliča. Izmotali so iz vprege oba konja; Bevk je pripravil deščice, da so za silo obvezali zlomljeno nogo Luci, Vranec pa je šepal, ker se je udaril v kolk. Živali sta se tresli in plašno drgetali. Žalostno sta pogledovala mrtvega gospodarja, ki so se mu videle samo noge izpod odeje.

»Dobro, da so njegovi otroci že veliki!« je rekel Bevk. »To je dobro!« so prikimali.

Vozniki so bili radovedni in od daleč so vpili, kaj imajo. Odgovarjal je Grm prav tako glasno, samo Blaško je hotel videti na lastne oči. Ustavil je voz z metrskimi poleni. Z bičem v roki je zdrčal po položni škarpi na gmajno. Velika skala je bila prav blizu in na nji je rastel grm.

»Če bi bil voz treščil ob skalo, bi bile same trske!« je rekel, ko je odgrnil odejo. »Samo malo zabuhel je v lice, drugače bi rekel, da spi! — Eha, Plavec, kam siliš in dregaš! — Moram k njima! Če nisem pri vozu, se Plavec že šela. [2] Zmerom je treba biča, da se boji! Bom povedal ljudem; škoda župana!«

In je šel. Moral je okoli strme škarpe, da se je povlekel na cesto. Rdeče lice mu je še bolj gorelo v vročini. »Samo, če ni kdo vmes!« je menil. »Na tako gladki cesti! Če bi padel kje v Skripah, v božjem imenu. Da se nisem prej spomnil,« se je udaril po čelu. »Treba bi bilo pogledati kolesa! Ali so platišča narezana? Je že bil komu na poti!« Skoraj bi se bil vrnil, pa je tisti hip povlekel Plavec v stran. »E, ha!« je zavpil nad njim ter pogledal nazaj.

»Ovce pa kar gredo!« je mahal na cesti, pa ga nihče ni prav razumel, ker so škržati, ki so utihnili, ko se je ključil mimo, spet glasno žagali na jesenih.

Tisti hip je prihitela Žontova Vida; voda ji je pljuskala v čutarici.

»Ali je komu slabo? Dajte mu vode!«

Bila je med dekleti, ki so pri Lokavšku zajemala vodo. Ko je zazrla gručo pod cesto, jo je s čutarico naglo udarila navzgor čez gmajno.

»Nič se ne ve; v tej vročini prime koga ujed [3] ali mu je slabo. Voda ne bo škodila!«

Prišla je upehana, trnjasto bodeče grmovje ji je potegnilo pisano bluzo. Čutarica ji je bingljala v roki in voda se je zaletavala v pokrov, kakor bi trkali ptički.

»Prekasno!« je rekel Vidmar in se prestopil. — »Mrtev je!«

Vida se je prerila skoji ljudi.

»To pa je oče Mlakar!« je dejala, ko mu je pogledala v obraz. Čutarica ji je zdrknila iz rok, pokrov je odletel in kanci so škropili resje. Ljudje so bili preveč zaverovani v mrliča, da bi zapazili, kako se ji tresejo roke.

»Ali ni Andreja?« je kriknila.

»Ostal je še na senožeti!« je dejala grabljica. »Počakati moramo!«

Nihče več se ni zmenil zanjo, samo Vidmar jo je skrivaj ogledoval. Bila je polna v lice in ko se je sklonila, so se ji noge trdno napele. Lahna, skoraj tesna obleka jo je ovijala. Bila je preprosta, toda vse na njej je bilo snažno in skrbno. In Vidmar je imel dobro oko.

»Ne da se nič več pomagati!« se je obrnila.

Nič. se ni hotela muditi. Šla je s kanglico nazaj in med grmovjem se je videlo, kako se spenja in plazi po strmi melini k potoku. Da ima solzne oči, ni nihče videl.

  1. Omajano.
  2. Z rogom dregniti drugega.
  3. Krči v črevesju.

VI. Kaj je naredil pastir![uredi]

Lenda je privlekel Meto k mrliču; ves solzan mu je bil obraz, smrkal je ter brisal v rokavom nos.

Meta je hodila počasi in previdno. Vsakih dvajset korakov je počivala in sopla, Lende jo je moral čakati.

»Daj no roko, da ne poveš!« mu je molila raskavo desnico, ki so se ji razločno videle črne črte na dlani.

»Ne povem!« je moral obljubiti Lende.

Prispela je k mrliču in se pokrižala.

»Kje imaš ovce?« je nahrulil Vidmar pastirja, ne oziraje se na Meto, ki je sedla na brežino in vzdihovala. »Glej, da poiščeš ovce!«

Ves preplašen se je Lende sklonil v globoko grmovje in lezel za ovcami.

Sonce je zahajalo za Čaven; Lendetu je zašlo prej, ker je bil že pod hribom. Lezel je za tropom; vroči pesek mu je škripal pod nogami. Trop se mu je bil zapasel v reber. Metal je kamenje za njim in jokal.

»Kdo bo zdaj moj gospodar? Ovčke, ovčke, kdo bo zdaj moj gospodar, če je župan mrtev?«

Spomnil se je putriha, ki ga je bil skril v dračju.

»Počakajte, ovčke, počaakjte, škoda je putriha, prav res ga je škoda!«

Skrivaje se med grmovjem in skalovjem, je drsal nazaj v drčo in se vzpel po njej navzgor. Ves je trepetal od strahu, da bi ga utegnil zapaziti Vidmar. Putrih je bil še na starem mestu, za grmom v srebotju med obema školjema.

»Vino!« popljunkal z njim ter pomlaskal z jezikom: »To je vino! Rdeče!« Odmašil je čep in nastavil na usta. Putrih je držal tri litre in dober liter je bilo še v njem. »Dobro vino. Presneto dobro vino!« In je še srknil. »Še za jutri!« si je govoril in srkal. Zamašil je posodo in govoril sam s seboj: »Da bo Vidmar župan. Nikoli, Meta, nikoli!« Ranjak je kukal pod grmom. Odtrgal ga je in zmečkal med prsti.

In je odčepil drugič in nagnil in tretjič in četrtič in nagnil ter se ni brigal nič več za ovce. Zmerom glasneje je ponavljal in zmerom bolj buljil z očmi:

»Ne bo nikoli, nikoli, nikoli!«

»Lende!« je vpil od daleč Vidmar. »Lende, presneti fant ti, kam lezeš?«

Vidmar je moral nekaj govoriti, da se je slišal. Pri mrliču je vsem postalo dolgčas ter niso vedeli, kaj bi. Sedli so po brežinah, grivah in na cestno škarpo ter čakali komisije. Šepetali so si ter si niso upali pri mrtvecu govoriti na glas. Konja je nekdo rahlo premaknil k grmu, a dalje se ni upal, ker mu ni bil nihče ukazal. Nekaj jih je šlo na cesto ter so gledali Vipavsko dolino, kakor da jo vidijo prvič. »Dežela« je ležala v mrču in rahla megla je ovijala griče, zvonike in razbeljene vasi. Vlak iz Gorice je že peljal s Ceste proti Ajdovščini; temni steber se je vil nad progo in njegov dim je bil mogočno črn, kakor oni iz ajdovske predilnice. Cerkve s svojimi zvoniki so žarele, kakor bi gorele bakle. Tam daleč pod Nanosom se je svetila Vipava, kakor bi migljalo in bežalo Srebro.

Možje na brežini so bili kmalu v razvnetem pogovoru. Da je Povhov že prevzel cesto na Salcburškem. Ker se mudi, da bo dobro plačeval. »Zmeraj dobro plačuje!« Svet je prav takšen, kakor doma in delo ni težko. Najlepše bo le v predoru, tam ni dežja ter mina zagori brez vsakega truda. Samo za kup kamenja se skriješ, pa je. Mudi se vsem, gospodje hočejo; zdi se, da so prav veliki gospodje. »Sam cesar bo prišel na lov!« Povhov ima zmerom srečo pa zgovoriti se zna. Lahko nosi rumene gamaše ter štajersko obleko. »Saj tudi ti lahko nosiš,« je dejal nekdo, »ali je dražja kakor druga?«

»Dražja ni, toda za menoj bi kazali s prstom. Da se lišpam.«

»Bog ve ali res hoče Ferlutovo hišo?«

»Hoče! Hoče, ker se bo ženil. Ali naj ostane zmerom tako, kaj? Če mu ne bo Jernej hiše vzel pred nosom. O, Jernej ima tudi pod palcem in samo škili, kdaj bo čas.«

Medtem je Vidmar klical, da je bil ves zaripel v obraz. Danes se mu je zdelo, da ga nihče noče prav ubogati in jezilo ga je, da se Lende ne zmeni za njegove besede. Ni ga hotelo biti iz grape, ovce so pa že drvele po stezi proti stari cesti.

Pastir se ni brigal ne za klice ne za ovce. Sedel je v grapi, široko sedel, tiščal bariglo med koleni in vedno glasneje ponavljal:

»Nikoli, nikoli, nikoli!«

»Kje tiči ta presneti bebec?« se je nazadnje razjezil Vidmar. »Daj, Grm, poglej, ali se mu ni kaj pripetilo v grapi! Videl sem ga na robu, zdaj ga ni nikjer!«

Grm je bil sedel na škarpo ter popravljal kamen v zidu.

»Ali ni šel po cesti?«

Grm se je zadrčal po resju, borovju in glogovini nizdol. Grintavec je rastel na grivi ter se mu klanjal. Pastir je zaslišal posipanje kamenja, ki je drčalo po melini, se zdrznil in spustil putrih po bregu, sam pa se je vzpel, grabil, ves majav od vina, za nizek bor in začel kričati, kakor bi napadal neznanega sovražnika:

»Ne bo, Vidmar ne bo, nikoli, nikoli, nikoli! Mene ne bo tepel nikoli, nikoli, nikoli!«

Bor je bil v hipu osmukan, kakor bi ga bilo razmajalo tisoč neviht.

Grm je obstal in počakal v zadregi.

Lende je besnel in trgal bor:

»Kdo me bo tepel, kdo me bo tepel?«

Lende se je spomnil Franceta, ki mu je zmerom pravil, da ga bodo tepli. Kdo, da, kdo? Tepli! Cepetal je z nogama in mahal okoli sebe. Dekleta, ki so daleč spodaj zajemale vodo v potoku, so videle njegove roke, ki so motovilile po zraku. Vpile so nekaj in kazale z rokami. Lende ni videl Grma, ki se je lovil po melini ter posipal grušč po nasipu.

Pastir je čakal, pene so mu silile na ustne. Ko je hotel Grm k njemu, je zakrilil z rokami ter omahnil. Valil se je po brežini in jecljal.

Možakar je lezel za njim. Našel ga je za grmom. Ves divji in razkačen je klečal na pesku.

»Nihče, nihče!«

Preden je dospel k njemu, je pastir omahnil, stresal z nogo v čudni omedlevici in grčal.

»Še to sitnost!« je dejal Grm, ko ga je našel nezavestnega za grmom. »Vstani, ali ne boš vstal!«

Položil ga je vznak.

»E, da, moramo počakati!«

Sedel je kraj pastirja, ki je grčal in obračal oči, na ustne so se mu pehale pene.

»Moramo počakati!«

Sedel je na brežino. Slišal je, kako vozniki vpijejo nad njim na cesti. Težki vozovi so hrumeli pod hlodi in porajklji [1] so škripali, ker so jih lesno tiščale verige. Izza parapeta se je videla samo glava voznikom in volom, bič se je premikal, kakor bi šel sam. Živina je odletavala pri ojesu in grušč se je drobil, kakor bi bil v mlinskih kamnih.

Kmet je sedel in čakal.

Potok, ki je šumel pod njim, se je moral po strugi že riti, in brežina je bila suha, da je resje šumelo kakor papir.

»Saj je bila že suša, samo takšne vročine še ni bilo!« je dejal, ko si je brisal čelo.

  1. Kol, ki ga položiš pod verigo in zavrtiš, da se trami bolj stisnejo.

VII. Kaj sta se menila Rezka in France.[uredi]

Po dve, tri, največ štiri hiše so na Dolu in Otlici skupaj in tako naselje ima svoje ime. V sredi ravne je bilo Duplo. Župana Mlakarja posestvo je bilo od Duplja nekaj streljajev daleč v bregu; bliže je bil Polanc. Vidmar in Rupar sta pa imela hiše v naselju samem, očenaš, če nisi jecljal je bilo od prve do druge. Vmes je bila Peskova bajta, da je soseda ločila, a motila ni, če so se hotele ženske zbesediti.

Zdaj se že dolgo niso. Vidmarjeva sestra Neža je bila nekoliko naglušna, Ruparica pa se ni mogla kregati sama. Ali naj stoji sredi poti in robanti, pa naj ji Neža reče: »Tudi jaz mislim?« Neža lahko misli na vreme in veter. Če bi Ruparica rekla: »Ali si pri pameti!« »Tudi jaz mislim!« Neža misli na glas. S Peskovo se Ruparica vendar ni mogla, ker je bila sama posestnica, Peskova pa bajtarica. S Polančevko je bila prijateljica in botra. Da bi se z njo skregala, bi moralo biti že hudo.

Ruparjeva Rezka je bilo zlatolaso 18-letno dekle z živimi očmi. Marsikomu je bila všeč, tudi gozdar Siegl je gledal za njo. V svojem zelenem jopiču in hlačahdokolenkah se je zdel lep. Prav tisti hip je Rezka zavila na vrtiček, ko je on šel od župana. Videl jo je na pragu, ko je hitel k tajniku.

»Ali ste slišala? Šupan vos povosil!« jo je ustavil.

»Kje, za božjo voljo!« se je ustrašila deklica.

»Tam pot reber. Cela mrtva!«

»In Mlakarjevi že kaj vedo?«

»Nobenega doma, vse v senu!«

Rezki je kljub žalostni novici šlo na smeh. Gozdar je rdel in stopical pred njo. »Ali greste pomagat?«

»Hrem. Čakam ta gospod tajnik! Šiher sem malo pri vas?« se je smehljal.

»Zakaj pa ne!« se je zasmejalo dekle ter pokazalo vrsto belih zob. »Če pomagate rezati solato, bova prej!«

»Potem ne pomahati!«

»Zakaj?« se je smejalo dekle.

»Več časa resati solat, raj biti pri vas. Reska fest punca! Meni tistega roža!«

»In potem se vam kaj zgodi. Tam gre in vas bo z očmi!«

Po poti je prižvižgal Vidmarjev France. Koso je imel na rami in oselnik v rokah. Trdo je hreščal pesek pod njegovimi nogami. Ko je uzrl Siegla, je za hip postal in pobliskal z očmi, da se je gozdar zmedel in v zadregi hitel:

»Toper tan, Franc, toper tan! Pritite, Reska bo dala rož!«

»Ne vem!« je France grdo pobliskal z očmi.

»Osata!« se je naglo vmešala Rezka.

»To je topro, to je topro! Jutri, jutri! Danes nič časa!« se je muzal Siegl, ki ni razumel besede. »Zdaj po šupan, šupan cela mrtva!«

»Slišal sem! Grem pomagat!« je dejal France.

»Pojtimo, pojtimo!« je dejal Siegl. »E, gospot Brus, gospot tajnik, jas šla s njim! Čakajte, Spohom, Reska, spohom, Franc!« je hitel gozdar za Brusom, ki je drobil po cesti.

France je hip gledal za njim, nato jezno in ljubosumno vprašal:

»Kaj je spet hotel od tebe?«

»Kaj pa naj hoče? Rožo je hotel, pa si prej prišel!«

»Za teboj lazi!«

»Moj Bog, za menoj lazi? Kaj se to pravi: za menoj lazi! Klicala ga nisem! Smejati se mu pa vendar smem. Ali ni čisto zabaven fant?«

»Le naj bo zabaven! Toda jaz bom enkrat iztepel njegovo zabavnost. Že zadnjič je hotel plesati samo s teboj, da nisem mogel zraven! Čez zid bi ga bil treščil!«

»Ti njega čez zid, potem boš pa sedel! Ali je tega treba! Kako si vročekrven!«

»Vročekrven, vročekrven! Tega ne morem prenašati, da bi ta s svojimi golimi koleni pritiskal za teboj! Kaj ima on opraviti med dekleti? Če ga najdem kje na samem, se mu gotovo ne bom ognil!«

»Pameten bodi, pravim! Kaj je to, če govori z dekleti? Puško ima! Svojo službo ima in ne slabe službe, in marsikomu lahko škodi!«

»Službo, seveda službo! Toda to službo ima v gozdu in ne med dekleti!«

»O, marsikatera bi ga vzela!«

»In ti tudi!« je bruhnilo iz njega. »Da, takšne ste. Hospotična vam reče in nasmeje se vam in sladkorčkov vam ponudi, pa drvite za prvim prihajačem, ki se pokaže. Nobena ne vpraša, ne odkod, ne kdo, ne kako bo živela. Gola kolena in zelen jopič, pa je vsaka vsa iz sebe in obsedena. In žene svojo: puško ima, službo ima in pokojnino ima in nemško zna in gospod je in gospa mi bodo rekli!«

»Tak nehaj vendar!«

»Stavim, da ti je že ponujal oklice in bogve kaj!« se je gnal.

»In kaj bi bilo, če bi jih? Čisto postaven fant je,« je rekla, »in službo ima; ženo lahko preživi!«

Rezka je trgala plevel ob poti ter ga jezno metala čez ograjo. Zelišča so padala po kamnih, da je suha zemlja pršela od njih korenin. »Toda ti mi ne boš postajala z njim!« je trdo odkosil France šop trave ob poti. »S tem prihajačem!«

»Vidiš ga! Kdo mi bo branil? Nisem še nikogar žena! In če bom hotela s kom govoriti, mi ne bo nihče prepovedal! Da, nihče. Nisem tvoja in nisem še nikogar žena!«

Rezko je grelo, da je bila vsa zaripla v obraz. Kakor nevede in v jezi je odlomila rdečo vrtnico ter se igrala z njo.

»No, če pa je tako, jaz tudi nisem še nikomur mož. Povsod lahko še potrkam in povsod se mi še odpre. Zame ni nikjer trnja na oknu!«

Ves užaljen je brskal s koso v kup kamenja ter ga metal na konici čez pot.

»No, zdaj si povedal resnico! Vidiš, to sem hotela slišati. O, saj vse vem. Polančevi Polonci si trkal na okno; tam je bilo trnje. Še hvalila se je, da, hvalila, da ti ni hotela odpreti. Vidiš, to vse vem! O, kar tja še pojdi in ne obregaj se vame, če s kom govorim!« Jezno je stisnila vrtnico in jo cefrala, da je letelo na vse strani. »Toda pri meni, pri meni ne postajaj več, midva sva opravila, da, midva sva opravila!«

Pritisnila je predpasnik na oči ter se obrnila v stran.

France je stal ves zmeden ob plotu in si ni vedel razložiti. Preložil je koso v drugo roko ter se naslonil na ograjo.

»Toda, Rezka! Polonci pa ne?«

»Lagala se ni!«

»Nisi razumela! Poslušaj!«

»Nič, povedala sem ti! Le lazi okoli drugih, le! Samo midva sva opravila!«

»O, ti Resa, resasta! Hospotična Resa!« je oponesel in je ves kipel. »Hospotična Resa! Če ti je že zmešal glavo, naj me vrag!«

Tako je stisnil pesti, da so mu členki zapokali.

»Še to povrhu! Zdaj že kolneš in mene zmerjaš in — drugo si poišči! Kar poišči si jo! Če se pusti Polančeva, pa jo zmerjaj, mene pa ne boš in klel tudi ne boš!«

Obrnila mu je hrbet, stala je tik pred njim in si brisala solze.

France je stegnil roko, da bi jo prijel za ramo. Toda Rezka se je otresla in umaknila.

»Kar pusti me! Vidiš, tam je Polančeva, tja pojdi!«

V Francetu je vse divjalo.

Vrgel je koso na ramo in dejal:

»Prav! Pojdem, kamor hočem!«

Zažvižgal je prisiljeno, brcnil cunjo, ki je ležala na poti in šel. Z jezo je obesil koso na stari bezeg pred domačo hišo, da je odletel šop listja na tla.

Rezka je strme in osupla gledala za njim. Roke so ji trepetale in vsa zmedena je mencala pelinovo vejico med prsti.

»Pa je res šel, trma trmasta!«

V oči so ji pritisnile solze; sklonila se je nad gredo in ni razločila pred seboj nobene rastline. Grenki pelin ji je trpko udarjal v nos.

France se je pripravljal, da bi ubral kar počez, ker se ne bi rad srečal z gozdarjem. Bil je že pri njivi, ko je zagledal moža na klancu.


VIII. Vidmarjev pes in Rupar.[uredi]

Rupar je prav takrat prisopihal po klancu mimo ograd. Vidmarjev pes je divje trgal verigo pred hišo ter lajal z vso silo. Oškrbljeno torilo se je prevrnilo, ko je potegnil verigo čezenj. Kdo ve, kdo mu je bil zrahljal verigo da, se je člen utrgal in se je mrcina zagnala kakor klobčič na klanec proti Ruparju?

»Presneta mrha! Tak, pokliči psa nazaj!« je zavpil in grabil za kamen, da ga trešči, če bi se mu pes približal.

France se je ozrl, ves besen je pobral oklešček in ga vrgel za psom.

»Marš v kočo, Čuvaj!«

Toda Čuvaj se je pognal v klanec in Rupar je vrgel kamen.

»Na, če ti glavo razbijem!«

Glave sicer ni zdrobil, toda kamen mu je oplazil zadnjo nogo, da jo je pes dvignil in cvileč in bevskajoč odšepal po klancu nazaj.

V Francetu se je dvignil žolč; Čuvaj je bil njegov ljubljenec in zvesti hišni varuh. Poleg tega pa se je kuhala v njem nevolja in jeza še zaradi Rezke. Ujel je psa, potegnil verigo in godrnjal.

»Ali je bilo tega treba? Čemu pa si ušel?« se je pregovarjal s psom ter se ni zmenil za Ruparja. »Ali te je, dedec prismojeni? Ali te je?«

Rupar se je naredil, kakor da ne čuje. Požrl je pikro besedo. Sosedi so si bili. »Presneti pes!« se je jezil. »In da moramo res biti vsi tiho? Ali nam bo zdaj še pes gospodaril, da ne bomo smeli po poti?« Na glas pa ni rekel besede.

»Ali ste že doma?« ga je uzrla Rezka ter si skrivaj obrisala oči.

»Po konje sem prišel, da prepeljemo župana!«

»Da je res mrtev?« se je vzpela. »Ali res?« Oči si je mencala. Še zmerom so ji silile solze vanje.

»Mrtev! Zadušilo ga je in čelo ima prebito, konja sta se tudi potokla. Zraven pa Vidmar! Tik ob gorkem mrliču pravi: »Zdaj sem jaz za vse v občini. Ti, Rupar, stopi po svoje konje!« Kakor, da sem mu hlapec ali kaj? Kakor stopiš, zadeneš vanj ali pa ob njegovega psa!«

»Ali ste vi psa?«

»Da, utrgal se je. Pa je France kakor stari, namesto da bi bil ozmerjal psa, je še nekaj brundal o sitnem dedcu, ali kaj! Kakšna oblast je v teh ljudeh! Če bi ne bilo toliko ljudi tam okoli, bi mu bil zagnal, naj pošilja svojega pastirja po konje. In kako je to dejal« si je brisal pot s čela in mahal z rokami:

»Kdo, France?«

»Kdo misli mladega?« Ta sicer ni nič boljši, ampak stari, stari. Tako renči, kakor njegov pes, presneta mrha garjeva! Če bi ga ne bil zadel, bi me bil še zagrabil!«

»Ali so konji že šli?« Polanc je vprašal; prišel je bil okoli vogla in vrgel železo na tla, da je zazvenčalo.

»Moral sem po železo!«

»Saj se ne mudi! Preden pride komisija, so konji že stokrat na mestu!« je otresel Rupar.

»Čisto prav!« je pritrdil Polanc. »Mlakarjevi so pa tako in tako že pri očetu. Hudo pa je, pa tako hitro!«

»Ali misli France, da imajo psa samo za nas!« se je oglasila Reza in obstala na pragu, ker je moža prej slišala skozi okno. Kaj je pripovedoval Polanc, ni čula. »Zakaj ga pa imajo! Če greš po klancu, se utrže! In kako ti je France objesten!«

»Stari bi še bil, toda mladi je objesten, mladi!«

»Saj pravim, da bi me bila ta mrha kocinasta kmalu popadla!« se ni mogel utolažiti Rupar. »In da sem dedec prismojeni! Kaj bom prismojen, če pa vem, da me lahko popade!?«

»Očeta bi bil kmalu Vidmarjev pes!« je pojasnjevala Rezka strmečemu Polancu. »No, pa ni nič hudega; odpodil ga je s kamnom! Mladi pa ne more nič, če se veriga utrga. Ali kaj more?«

»Še postavila bi se zanj!« je poizvedovala Ruparica, ki je pozabila psa.

»Postavila! Po resnici in pravici! Če je veriga slaba in če se pes utrga, ne more zato France nič!« je otresla.

»Ali je on gospodar?«

»Še to! Seveda nil Le naj pride mirno, z vročo vodo ga!« je hitela Reza. »Z vročo vodo!«

»In sem ga zares zadel! Hrbet bi mu bil zlomil, če bi ga bil pogodil. Šepal pa je le, cucek garjavi. Le poslušajte ga, kako laja!«

»No, pa nisi bogve kako razpoložen!« se je nasmehnil Polanc, ki je prisluhnil. Lajež se je čul razločno.

»Pa bodi ti razpoložen! Ali si videl starega? Napihnil se je in vtaknil roko za telovnik! In ukazuje! In ukazuje, da ga bo razneslo!«

»No, eden mora! In on je zdaj prvi!« ga je tolažila žena.

»Gre za kako?« se je razjezi! Rupar. »Zakaj ga zagovarjaš. Da je on sam za vse, je dejal!«

»Če pa je!«

»Če pa je!« ji je oporekel in oči so se mu jezno zabliskale. »Kar tiho!«

Žena je umolknila in jezno zavila v kuhinjo, Rupar je strmel za njo.

»Ali še morda kaj naroča?« je porogljivo vprašala Polanca.

»Da! Naroča, da vzemi še rjuho, da ga zavijemo!«

»In je zato poslal občinskega svetovalca! Kakor paglavce po tobaka. Samo, da pokaže svojo moč!« se je obregnil.

»Kako to misliš!« se je zdrznil Polanc.

»Kako naj mislim? Ali nisem povedal, kako mislim? Vse bi rad strahoval s svojim cuckom! Z vsemi bi rad pometal. »Reci mu, da naj pripelje še rjuho!« In ti noge pod pazduho in si tu! In če te napade na klancu cucek, si prismojen dedec! Tako se vsi obnašajo, kakor da je že župan!«

Polanc ga je začudeno gledal, nato pomislil in pokimal tehtno:

»To pa to! Samo jaz ne! In ko mu je Grm dejal, da ni boljšega naslednika od njega, je dejal: »To je pa skoraj gotovo. Kako je z občinskimi stvarmi, vem zdaj res še največ v občini jaz!« si je obrisal Polanc slino in z nogo sunil dno razbite steklenice s poti. »To je dejal!«

»Kdo je dejal?« je vprašal Rupar, in videlo se mu je, kako ga je pogrelo.

»Vidmar Grmu, sem rekel!«

»In Grm? No, seveda, Grm, ta je pritrdil. Ta bi bil nastavil žep, da mu natlači kravjeka vanj! Duša prislinjena!«

»Veš, kakšen je!

»Saj Vidmar še ni župan!« se je razvnel Rupar.

»Seveda ni, toda zdaj je podžupan! Da največ veste o teh stvareh.« »Da največ ve? Kdo pa je bil pred Mlakarjem župan, a?« je hitel. »Prav res, največ je. Tudi meni se je zdelo za malo! Ali je bii Vidmar ali ti? Koliko časa si ti že bil župan, ko se onemu še sanjalo ni o podžupanu. Samo, da bi ga slišal! Prav za malo se mi je zdelo, rečem, da zamalo. Tako se je obnašal, kakor podkvašen maslenec!«

»In prav tisti hip sta prišla Andrej in Tone. Ko sta videla mrtvega očeta, sta ga hotela vzdigniti! »Ne!« je dejal Vidmar, »da ga vidi komisija! Potem ga bomo dvignili. Saj je Rupar že ponudil voz in že šel, drugi bomo počakali!«

Rupar se je ozrl in zapazil, da Rezka vleče na ušesa.

»Poslušaj, Rezka!« jo je poklical. »Reci hlapcu, naj da konjem ovsa!«

Ko je odšla, je menil:

»Saj ne moreš reči ne. Že zavoljo ljudi ne! Ali naj bi se dal ljudem v zobe zaradi mrliča? To ti zna! Takšen hip ti izrabi in nas pošilja okoli kakor paglavce. In potem že baranta za županski stolec. No, sama sva in si lahko poveva resnico. Ali res ni boljšega župana v vasi? Saj se še podpisati ne zna dobro«!

Rupar je slepo zrl Polancu v oči.

Polanc se je umaknil.

»Ne vem, kaj bi rekel! No, bomo že še videli!« Zamahnil je z roko, kakor da je zadržal besedo in se odpravil. »Bomo videli!«

Pograbil je spet železo ter si z desnico otrl pot s čela. Njegova visoka, suha postava se je ključila in zaganjala v breg. Iz rži, ki se je klanjala na njivi, se je videl kot možič na niti. Rž pa je zorela, preveč hitro zorela in kokalj je že pokal. Kakor oglje so se črnili pijani rožiči v klasju.

Polanc je utrgal klas, ga zmencal v roki, odpihnil rese in pleve, dejal zrno v usta, in pokusil moko.

»Kmalu bo zrelo!«

Usul je zrnje v žep.

»Za kokoši! — No, bomo videli!«

In se je ključil v breg.

»Treba pomisliti,« je menil sam pri sebi.

Železo mu je ropotalo na rami.

Ozrl se je in videl Ruparja pred hišo, kako hodi od tnala do češplje, od češplje do tnala.

Rupar je spet prestopil slamo na tleh.

»Na, zdaj te pa pohodim!« je udaril s peto nanjo. »Bomo videli! Konja naj pelje hlapec!«

Jezen je bil nad pasjim laježem, ki se je razlegal v naselju in zadušil tudi klice pastirjev, ki so se glasili iz gmajne.

»Vražji cucek, ali ne bo miru?«

»Samo, če bi polena bila v redu!« je pobral poleno ter ga položil trdo na skladovnico.

Polanc se je poganjal v breg in mrmral:

»Da Rupar ne more Vidmarja, že razumem. Zakaj pa je vzel, kar je Vidmar rad videl. Ali se mu je bilo treba tako ženiti. Če bi ona ne bila tako odločna, bi se lahko po pravici bal, in tudi da ni župan, Vidmar pripomogel. Lahko je jezen!«

Vrh brega je postal za hip.

Po ravni so nesla na glavi kočarska dekleta, vsa vroča in zardela, škafe čiste vode. Čuvaj je bevskal nanje in se zaganjal na verigi. Slišalo se je zamolklo rožljanje spetega železa in njegovi zategli sunki.

Rupar je stopical zamišljen.

»Tudi ta se ga boji! Tudi Polanc se ga boji! No, bomo pa videli. In bi gospodaril po vasi kakor star soldat. Nak, meni ne boš, ne ti Vidmar, ne tvoj cucek! Bomo že videli. O, da bomo videli!«

Stisnil je pesti, pograbil kamen in napodil kokoši, ki so razgrebale na njivi.

»Bomo že videli!«

IX. Kaj vse je zavihalo nos Ruparju?[uredi]

Ruparjev hlapec Matevž je krmil konje. Žvižgal je in mešal rezanico. Vozili so hlode. Lesni trgovec v Lokavcih Hmelak je kupil erarni les, Rupar se je z njim pogodil za vožnjo. Vidmar je še lani imel konje, letos pa je rekel, da se mu ne splača, naj mu vino vozi Rupar, ker sta soseda.

V Lokavec je vozil Rupar sam in prav redko hlapec. Naj bo hlapec v gozdu! Tam ga zelo potrebuje, da vozniki ne pobero samo bližnjih čokov.

Toliko, da je izpregel, ko je prišel Rupar domov. Tudi zaradi vina ni mogel Rupar ugovarjati, ko mu je Vidmar naročil voz, a tega vendar ni mogel nikomur povedati.

Rupar je šel v hišo, hlapec pa je pripravil voz in rjuhe. Konji so začudeno obračali glave ter bili votlo po podu, ko je hlapec vrgel komate ob steno ter jih ni obesil na klin. Vonj po živalskem potu in konjskih odpadkih je ostro silil v nos. Muhe so že iskale, kam bodo sedle in pasle.

»Prigrizni!« mu je dejal Rupar, ko si je v kuhinji umival roke. »Nič se ne mudi. Vidmar je hotel še komisijo, naj jo pa ima. Potreba ni bila, saj vedo, da ga je pobil voz!«

»Če pa hoče!« je rekel hlapec. »On je zdaj namesto župana, pa naj bo! On je prvi in ga moramo poslušali!«

Zajel je kos polente v kislem mleku. Rupar je ves nevoljen menil:

»Dolgo ne bo!«

Obmolknila sta.

»Če kaj rečejo, povej, da sem moral hitro — kaj ... reci da ne veš, kaj sem moral tako hitro!« je nazadnje dejal Rupar.

»Bom!« je zamolklo pokimal Matevž, ki je prav takrat vtaknil žlico v usta.

»Ali bi ne mogel iti sam?« je vprašala žena.

»Truden sem!« je jezno dejal. »Zakaj pa naj bi šel sam?«

»Če pa je rekel!«

»Rekel, rekel! Za konje je rekel!«

»Samo za konje?« je menila.

»Ali naj vlečem jaz?« je zarohnel. »Kako si čudna! Voza je treba!«

»Za voz je dejal!« je pristavila hči.

»Nismo nič vprašali!« Je jezno zavpil nad njo. »Govori, če kaj vprašamo!«

Deklica je povesila oči in otresla na vratih:

»Saj nisem več otrok!«

Deklica je obmolknila, vse ji je bilo tako čudno. Kakor bi Mlakar ne bil človek. Ali ni človek, pa se prepirajo? Če se ona spre s fantom, tako pak pride, toda odrasli! Šla je iz kuhinje, kjer se ji je zdelo vroče. Večer je bil gorak in svetel. Nekje v vrhovih je šumelo, kakor bi rojile čebele. Kokoši so se spravljale na grede, grahka je bila razježena, ker je Matevž vrgel k njim zeleno vejo, ki je bila vsa prašna in zamazana.

Rezka je videla Vidmarjevo hišo, ki je bila največja med vsemi. Čez sleme se je sukljal zelenkast dim; Neža je kurila hojè, [1] kakor bi ne bilo na tnalu trsk. Slišal se je ostri glas Čuvaja, kakor bi nekdo tolkel po razklani deski. Drevesa pri hiši so že čutila sušo; zdelo se ji je, da dihajo sproščena v večernem hladu; listi so se jim dvignili, kakor bi nekaj pričakovali. Kamenje na klancu si je nekaj pripovedovalo, na pelinu je frfotal večerni metulj. Ko je sonce zašlo, je po klancu pihljal rahel vetrič ter se zapletel v bodeče dračje, ki je slonelo na zidu, da ne bi ljudje skakali čezenj. Pod zidom je bila Vidmarjeva njiva in zagradil je Vidmar sam. Dalje je Rezka videla stezo, ki je držala čez njih njivo k Mlakarju. »In zdaj je mrtev!« je dejala. Košate bukve so bile pri hiši in pred njo visoka smreka, ki je skrivala vrata. Mlakarica je bila doma in hodila s škafom iz hleva v kuhinjo. Dekla je stala pred hišo ter nekaj govorila in mahala z rokami. »Nič še ne vedo!« je dejala Rezka. »Kako žalostno!« je vzdihnila.

Matevž si je brisal usta ter stopal v hlev. Deklica se mu je umaknila, vendar je še videl njen predpasnik za voglom.

Peskovi otroci so se valjali po prahu, kakor bi bili kokoši. Mali Jaka je vreščal, ker mu je nekdo razdrl hišico iz kamenčkov. »Tudi ti nič ne vedo!« ji je šlo skozi misli. Uprla je pogled po velnici, ki jo je obrobljalo grmovje ter čutila, kako ji silijo solze v oči. »Zakaj je tak?« se je nenadoma vprašala. »Zakaj je tak? Nič mu ni prav. Če vidi Siegla, je kakor bi bil brez pameti ... Saj bi moral vedeti, da ga ne maram. Pa je kakor brez pameti!«

Če bi jo kdo videl, bi rekel, da je kip, tako je stala nepremično pod visoko češnjo. In solze so ji začele polzeti po licu. Začutila je topli curek, a ga ni obrisala, dokler ni pripolzel do ust. Potem pa se je obrnila, zamahnila z roko, kakor da jo je sram, dvignala predpasnik do oči ter zajokala.

Slišala je voz pred hišo ter si naglo obrisala oči, Matevž je pognal mimo hiše; čula je pokanje z bičem, ropotanje voza ter ostre udarce kopit na klancu. Vmes je pretresal strahovit jok Peskovega Jake, ki ga je bil Nace udaril s šibo. Prikazala se je mama ter dvignila otroka, ki se je valjal na tleh. Nace je zbežal v pšenico, ki je šumela onkraj rant. [2] V veži je nekaj pripovedoval njen oče ter mu je mati rezko odgovarjala.

Večer je skrivnostno bežal čez naselje, samo prav visoko v Kozji steni se je še lovil rdečkast sončni žarek. V polmraku se ji je groblja na bregu zdela večja in bližja. »Bo že še prišel in potem si poveva vse!« se je potolažila, ko je zaslišala, da jo kličejo.

Pred hišo je kokala koklja in piščanci so se kakor, rumene kepice podiii za mušicami.

  1. Smrekovo in jelkovo dračje.
  2. Ograja iz rant.

X. Ali je bila Brusu vožnja všeč?[uredi]

Matevž je podil konje pod Čavnom. Zropotal je že skozi prvi predor in že čez most, ko je dohitel gozdarja Siegla, Brusa in Benka. Noge so jim brodile po razvoženi cesti in v odvodnik se je vsipal oster pesek s pobočja. Cesta je bila vsekana v reber. Skala nad cesto izvir je bil suh. Videle so se po njej samo temne lise, je bila črna in svetla, voda ni več curljala po nji in ki so jih napravili curki.

»Vse se suši!« je dejal Benko.

»Vse!« je pritrdil Brus.

Matevž je na Sieglovo mahanje ustavil voz.

»Saj nas boš prevrnil!« je vpil nanj Brus, ko so konji potegnili in odletovali proti tretjemu predoru »Če zadenemo, ne bomo vozili župana!«

»Ali ste Vidmarja že srečali?« je vprašal hlapec.

»I, kje? Komisije čaka!« je dejal Benko.

»Nam se prav nič ne mudi! Le počasi vozi!« je trepetal Brus. »Komisija gotovo še ni prišla. Če nas prevrneš! Otroke imam in ne bi rad videl, da bi bili sirote!«

»Pazi, da tudi zdaj ne bodo! Novega župana dobiš; če mu ne boš po godu, te postavi na cesto!« je rekel Benko. Videlo se mu je, da mu je vino udarilo že v oči in lica.

»Kako to misliš?« je prebledel Brus ter ves strepetal. »Saj se ne vlečem za nikogar! Kdor bo gospodar, tega bom poslušal. Sami so si gospodarji in kakor si bodo izvolili, tako bodo imeli.«

Zelo mu je bilo mučno. In tretji predor je to še povečal. Grozil mu je nad glavo kakor strnjena pest, on pa je moral skozi. »Če se zdaj posuje, ga je treslo. »Čudno, nikoli nisem mislil na to!«

»Vidiš!« je pritegnil Benko, ki ga je vznemirjalo ropotanje in žvenketanje voza, »to tudi ni prav! Ti moraš pripravljati ljudi za enega izmed odbornikov. Treba napraviti mnenje! Zame sicer ni nobenega dvoma, da ne bi bil Vidmar. Pameten je, gostilničar, pri denarju, največ časa ima in podžupan je!«

»Tudi Rupar ni slaba!« je dejal Siegl. »Pametna mož in njega imeti radi!«

»Zdi se, da misli na to!« je pridržal Matevž konje. »Jezil se je nekaj na Vidmarja in psa in nič mu ni bilo po volji! Zdi se, da misli na to!«

Brus je potil debele kaplje. »Vidmar bi bil, toda France!« se je razvnel Siegl. »Kakor da je sam na svetu!«

»Za Rezko je sam!« je trdo dejal Matevž in stisnil bič.

Za hip so umolknili. Brus se je presedal na vozu, praskal se za ušesom in mencal. Kaj ne bi. Na kozlu je sedel Benko, a sta bila Matevž In Siegl za Ruparja.

»Se bodo že zmenili, se bodo že zmenili!« je izpregovoril.

»Kaj zmenili! Tudi ti, Brus boš moral povedati, kaj bi se skrival! Mencejev ne potrebujemo. Lepa bi bila, skoraj prelepa: ti bi služil angelu in hudiču. Kakor Budanjec, ki je prižgal svečo tudi hudiču pod svetim Mihelom, ‚ker se nič ne ve!‘ Ne boš! Kar povej, za koga s!« ga je Benko grabil za ramo. »Ne smeš biti kakor oni golob, ki gruli. Le poslušaj! On vsakemu gruli. Če si mu preblizu, pa zbeži!« je Benko mahal z razprtimi prsti.

In res je tisti hip zletel golob iz globeli, zavil čez grape in drče ter se izgubil za hribom.

»O, golob zbežati!« je rekel Siegl, ker tistega o Budanjcu ni razumel.

»Ali sem kaj rekel? Nič nisem rekel. Niti spodobi se ne. Služba je služba. In če bo ukazal Vidmar, bom poslušal, in če bo Rupar, bom poslušal. Oba sta pametna in ni, da bi izbiral jaz!«

»To ne velja, to ne velja!« ga je tolkel Benko po kolenih. »Kdor ni z nami, je proti nam! Tu se boš že moral odločiti! Le ovca izbira, toda še ona samo na paši in pri jaslih!« Da niso njegove misli natančne, se ni zavedal. Videlo se mu je, da je razgret ter se huduje nad nevidnim nasprotnikom.

»Da, da!« je lovil besede gozdar. »Rupar ni slaba mož in jaz sem za Rupar!«

Brusu je bilo vroče, kakor mu že dolgo ni bilo, dasi je pihala večerna sapa. Za njimi je bila že pregrada, da ni hudournik nanesel grušča na cesto, za njimi je bila že vsa prevrtana drča, na kateri se je videlo, da so ljudje grebli drobni pesek za kuhinjsko posodo in pod. Cesta je prešla iz strme skale v položno gmajno in zeleni borovci so zakrivali škarpo. Bog ve, kaj bi mu bili še napeli v ušesa, da ni šla po cesti omahujoča postava?

»Lende, kam greš, Lende?«

»Truden, truden!« je jecljal Lende ter se lovil v odtočniku, kamor se je bil umaknil vozu.

»Lende, saj si pijan!« ga je ošvrknil Matevž, ko so se mu približali.

»Truden, truden!« je ponavljal, »in bolan tudi!«

»Ali si pil?«

»Pil!« je potrdil. »Pil. Vino! Potem me je Grm zbudil. Zbudil, da!« je kimal.

»In si mu ubežal, kaj! Kje pa imaš ovce?«

»Nimam!« je trudno kimal z glavo. »Ubežal nisem, sam je rekel, naj hitro grem!«

»Nocoj boš še tepen!« se mu je režal Benko. »Prav gotovo boš tepen!«

»Kdo ga pa bo?« je radovedno vprašal Matevž.

»I, kdo? Vidmar. Ali ne pase tudi njegovih ovac in podžupan je! Ali naj ga Rupar?«

Lende je razklenil čeljusti in ni našel besede. Ko je voz zdrdral že mimo, je zbral vse svojo sile ter hitel naprej.

»Vidmar, Rupar!«

Lende je ponavljal in prašil z bosimi nogami po cesti, da se je kadilo in jemalo sapo.

»Vidmar, Rupar, Vidmar, Rupar!« je šlo tudi Brusu skozi možgane. »Eden bo župan! Kateri bo župan? O Bog, o Bog!«

V Brusu se je kar trgalo. Tako. Razumel je. Tu sta dva: Vidmar in Rupar. Oba bodo tiščali na županov stolec in on je občinski tajnik. Lepa reč: občinski tajnik. Presneto lepa reč. Dokler imaš župana in gospodarja in delaš po njegovi volji in praviš: »Gospod župan so tako ukazali,« prav nedolžna reč. Toda zdaj! Zdaj ni župana in bodo šele volili novega in se moraš izjaviti. Zdaj moraš loviti leva sam. Če enemu ustrežeš, se petim zameriš, pa lovi leva. Za tega ali za onega. Za oba! Prav, če bi to bilo mogoče. Toda zdaj se moraš postaviti za enega! Da, za enega. Za katerega? Po pravici: za tistega, ki ima večino. Kateri ima večino? Brus bi bil dal pol življenja, da bi vedel. Ker je imel že štirideset let, mu ni bilo vseeno, kdo je župan. Brus bi rad še živel in ima otroke, in bi rad vedel zaradi primernega zadržanja, kdo bo župan. Da bi držal pravega leva in ne morda dihurja, ki samo vse zasmradi. Vihal je nos ter trepetal; čutil je, da se mu vse maje.

Ko so ustavili pri mrliču, je bil Brus ves zmeden.

»Ali si pijan, Brus?« ga je ošvrknil Vidmar pred vsemi. »Opotekaš se!«

Brusu je šla kri v glavo, da se je zmedel in jecljal v brado. »Slabo sem stopil!«

Bil je v resnici pijan, pijan kakor Lende. Samo, da je Lende pil resnično vino iz Mlakarjevega putriha in ga je Grm spravil k zavesti.

Tisti čas je prihitel Cene.

»Svetniku sem povedal. Da nima časa! Če je toliko vas videlo, da ga je držala žrd, je nesreča!« je dejal. »Domov pojdi!« je dejal!«

»Da je rekel tako?« je vprašal Vidmar. »Da je rekel tako?«

»Rekel!« je dejal Cene.

»Bomo pa tako!« je rekel Vidmar ter ni pokazal, kako mu ni bilo po volji. Stal je na cesti, da bi bolje videl na Skuk. Matevž je medtem zasukal konje na ozkem kolovozu, ki je držal do mrliča. Oba Mlakarjeva sta že stala pri mrtvem očetu. Andrej je bil nem, Tone pa je že razlagal Grmu, da bo zelo lepo. Da ima zelo rad pogrebe. S svojim očesom je tako zaupljivo mežikal, da bi se smejali, če bi ne bilo mrliča. »Saj če je kdo mrtev, ga pokopljejo, ali ne?«

Andrej ga ni slišal, pa tudi, če bi ga, bi se Tone ne zmenil.

»Mnogo ljudi pride, saj dobro vem, jokajo se, potem ga pokopljejo. Zvoni pa tako lepo. Potem gredo v oštarijo ter se nič več ne jokajo.«

XI. Tisti nesrečni srček![uredi]

Vsi veste, kako je! Če je fant postaven in vesel in premožnega gospodarja sin, ima precejšnjo veljavo. In če gre mimo ubožnejšega dekleta in jo z nasmehom pogleda in prijazno nagovori, je dekletu težko, da ne bi tudi pozneje mislila nanj. Polančeva Polonca! Prav nad najboljšo Vidmarjevo njivo so imeli hišo in delavnico. Delavnica je bila večja od hiše. Kajti kovačnica je pomenila kruh in sol in čevlje in liter vina ob praznikih. Seveda hiša je samo zavetje za slabo vreme; ob lepem vremenu so bili otroci na prostem in gledali Vidmarjevo veliko njivo pod seboj. »Ta njiva nam manjka!« je često dejal Polanc, če je zrl pred delavnico za konjem, ki ga je pravkar podkoval. »Svojega konja bi imeli!« Ruparjev Matevž je često dal podkovati konje. Če pa je Vidmarjev France vrgel lemež pred kovačnico in raztrgano verigo, je vse trepetalo v njej. Ko je čakal na sekiro, je stopil k Polonci, ki je prala ali šivala ali krmila kokoši pred hišo. Zmerom se najde opravilo, če pride fant mimo. Ne da bi bogvekaj mislila, toda mladost je mladost!

Če je prišel France, so morali otroci v grič, da niso motili. Polančevka jih je zapodila, kakor bi ne bili njeni. Pet jih je še imela in Polonca je bila najstarejša. Prvi za njo je bil star komaj dvanajst let. Ljudje so si šepetali, da bi jih bilo lahko še več. Dvojčka sta umrla v tretjem mesecu. Vse je spodila, samo Polonca, ki je morala kuhati, je ostala. In nazadnje se je še materi kam mudilo.

O binkoštih je kupil France na Vitovljah celi gruči deklet sladkorčke s tistimi napisi, ki poženo kri v glavo:

»Zakaj ne misliš več na me,
zakaj me pozabljaš, srce?«

ali:

»Kdo bi vedel, da je stezica
tak zaprta do tvoj’ga lica?«

Zakaj pa Vida ni hotela sladkorčka, ni šlo nobeni v glavo. Vsem je bilo znano, da nima nobenega fanta, da je že dva snubca odbila. Ko ji ga je hotel France kupiti, je zmajala z glavo, da ga ne mara.

Polonca pa je dobila sladkorček, ki se ji je zdel večji in bolj pisan in je imel napis:

»Ne ve teta in ne stric,
kako imam te rad,
ne ve ne oče, ne ve tvoj brat,
kakšen žar je tvojih lic!«

Tisočkrat je to brala. Motilo jo je, da nima ne tete, ne strica, ne velikega brata, ampak videla je svoja rdeča Iica. Da, prav lepa rdeča lica in to je bilo tisto!

Zadnjo nedeljo je bila v Križu. Kupila je srce. Zelo je izbirala in kupila. Medeno srce, pisano, s trakovi. Na teh papirnatih trakovih je bilo napisano:

»Nikoli ne gre tvoja pot
mimo mojih vrat,
tvoje misli so povsod,
kjer ni mojih trat.«

Ne rečem, da bi bila pesmica bogvekako imenitna, toda povedala je vse. In tisto, da se je hvalila, da Francetu ni odprla. O, to so jo v prepiru pritisnili, da je morala nekaj reči, da bi zakrila, kaj jo boli v srcu. Saj ni klical!

Ne, mislila je nanj in bolelo jo je srce.

Zadnji čas se je učila pri Muti v Jagrovšu. Muta je bila šivilja. Gluha. Brala je na ustnicah besede in prav zateglo in kričavo odgovarjala. Če se je zatopila v delo, se je začela prav na glas hahljati, in šepetala nerazumljive besede. Šivilja pa je bila, da bi ji ne našel enake in premožne posestnice so ji zaupale tudi težko blago, ne samo navadnih srajc za hlapce. Preden so šle v Ajdovščino, so se na dolgo posvetovale z Muto. Tudi o barvi, in kakšna bo obleka. Nič ne de, če so bile vsaj dve leti za mestno modo, toda praznične jopice so bile le imenitno ukrojene. Muta je bila med kmeticami kot kraljica, ki ukazuje; njena kričava beseda je tičala kakor pribita v srcu. Pisala je in kazala časopise in slike, ki so jemale razum.

»Oh, če bi te obleke ne bile tako drage!«

Polonca se je učila pri njej.

»Da bo znala!« je dejal oče. »Samo za grablje in vile moja hči ne bo.«

Najstarejši Stanko se je že učil pri očetu; Zdravko, ki mu je bilo osem let, je tudi že skoval žebelj, samo oni, ki je vlekel prste ter so mu vsi obetali, da mu jih bodo namazali s petrolejem, se je držal materi za predpasnik. Včasi je zavlekel kam velike klešče, da so jih morali iskati. Bil je tepen, če so ga našli z njimi. — Polanc je hotel, da se njegovi otroci kaj nauče! »Da ne bodo takšna tesla kakor so drugi!«

Olga, ki je komaj shodila, je vlačila na niti poleno ter se drla, če je padla na nos.

Polonca je gonila stroj, vbadala šivanko, a ji ni šlo od rok. Zamislila se je in ji je blago zdrknilo na tla, če je mislila na Franceta. In če je delo končala, je misel šla z njo.

Res da France govori najrajši z Rezko. Toda samo govorjenje še ni nič. Kogar bo peljal pred oltar! Da, pred oltar! Kolikokrat je pri Muti gledala belo obleko. Da bo obleka za nevesto in družico!

Mrak ji je še bolj grel misli. Šla je ob rži in gledala netopirja v zraku; otroški jok pri Libru ji je še bolj razvnemal domišljijo. V hišah so že prižgali petrolejke, ki so rumenkasto svetile v poletni večer. Nad Majem je medlo svetila večernica in lestenci so se že užgali nad Učko. Na robu gore je žarelo nebo. »Tam je Trst!« si je dejala. »Če bi kam šla in zaslužila, da bi imela! O, potem bi si kupila obleko, kakor bi sama hotela, potem bi tudi France! »Tam je Trst!« — Skoraj da se ji je milo storilo pri srcu. Nočni metulj je švignil mimo, stara češnja na bregu je majala listje v sapi, ki je vlekla čez breg. Češnja je mrko stala na kraju Vidmarjeve njive in nad njo je velik jesen gledal po bregu. Tam je bilo vse Vidmarjevo. Polonca je tiščala zavojček ter obstala ob rži. Žito je upogibalo klasje, čez njivo je šlo nevidno mrmranje in skrivnosten šum! V rži pa je cvilila miš.

Tisti večer se je pravkar vračala domov. Čula je, kako sopiha nekdo na klancu in se valijo kamenčki pod boso nogo.

Lende je prišel ves potan ln truden po kolovozu. Pijanost ga je bila že minila, kajti pred kapelico je bil za nekaj hipov zaspal in so ga bili zbudili Vipavci, ki so peljali drva po dolini.

»Kje so moje ovce?« mu je bilo šinilo v možgane. »Kje so moje ovce?«

»Ovce so že šle!« so se mu smejali vozniki, ki so ga poznali. Često je na Platnah prosil za slive in hruške in fige in grozdje. »Domov so ti ušle!«

In Lende je šel za njimi.

»Lende!« ga je poklicala Polonca, ko je postal ob zidu in strmel v mrak.

»Ali si videla moje ovce?«

»Bodo že prišle: Poslušaj, Lende, ali si naletel kje na Vidmarjevega Franceta?«

»Nisem!«

»Povej, Lende, ali sva kaj prijatelja?«

»O, če bi ti hotela! Prav hudo rad!« se je zarežal Lende in pozabil na vso svojo bolečino in strah in ovce.

»Prav, Lende! Ampak zdaj poslušaj: tole je France pustil pri nas. Ko ga vidiš, mu daj. In nikomur ne pokaži! Glej, da ne pokažeš!«

»Če mi daš tisto rožo!« se je spet režal Lende. »Tisto rožo tam!«

»Ojej, Polonca! Če bi rekla: moj fant!«

»Na, Lende, na! Dve, ker si naš fant!«

»No, saj veš kako! Če si naš fant, si tudi moj fant!« se je smehljala Polonca ter vtikala pastirju rožo za klobuk. »Samo to daj Francetu, jaz ne maram njegovih stvari! Kar daj mu in reci, da je od mene. Kako boš dejal, Lende?«

»Da je od tebe in da sem tvoj fant!«

»Vidiš, da te potem pretepe! Ali ne veš, da te bo pretepel, če mu poveš, da si moj fant!«

»O, zdaj pa vem!« se je režal Lende. »Kar dal mu bom.«

»Ti si pameten!« se je smejala Polonca. »In ko mu oddaš, le pridi, zastonj ne bo!«

Lende je ves srečen pozabil na Vidmarja in mrtvega župana in svoje izgubljene ovce. Stopil je še nekaj korakov dalje mimo hiš ter v visokem klancu sedel za zid, snel klobuk z glave in gledal ves blažen rožo, ki mu jo je bila Polonca zateknila za trak.

»O, roža Polonca, o roža Polonca!«

Polonca pa je strmela na veliko njivo pod hišo, na katero je legal poletni mrak. Drobne lučke so se vžigale v travi. V bukvah na hribu so škripale in udarjale veje, skrivnostni glasovi so se oglašali v večer. Nekje so se slišali kriki in klici, po poti iz gozda so otroci gnali živino s paše. Kravji zvonec se je glasil in daleč po gozdiču je pel otrok s kričečim glasom, ker ga je bilo strah.

Tako težko ji je bilo pri srcu pri vsem tem čudno skrivnostnem dogajanju okoli nje. Ah, da, tista velika njiva pod hišo in Francetov široki smeh!

XII. Kaj je Gorjanu skupek veselja in gorja?[uredi]

Nadučitelj Čibej in župnik Mežnarič sta Predmejo naletela na Zimo. Za krošnjo je imel omarico, ki mu je škripala. S palico je odganjal jazbečarja, ki se mu je hotel zaleteti pod noge. »S to palico sem odgnal že ljudi, pa ne bi tebe!« Dekla je slišala lajež ter je bila huda na psa.

»Ali še prodajate, kar sem prepovedal?« ga je vprašal župnik in potrkal s palico.

»Če je prepovedano!« se je sladkal Jernej. »Kar je prepovedano, tega se ne dotaknem! Tudi ne gre. Pri nas ne gre! Trak ali ogrlice, miška ali ogledalce, ki ima možica odzadaj, še še, več pa ne, nimajo denarja!«

»Samo, da ste me poslušal!« je rekel župnik.

Zavila sta pod smreko navzgor, Jernej je gledal za njima.

»Kar je prepovedano, tega ne prodajam: samo država ne drži zmerom z gospodom nuncem!«

Ona pa sta sedla, ko sta vse pozdravila. Dekla Pepca je nosila na mizo. Najprej kozarček tropinovca. Da se posuši pot. Nadučitelj je preoblekel srajco, ki je bila potna, zato je nosil s seboj drugo. Župnik pa je menil, da se mora posušiti srajca na njem, ker mora k bolniku tudi pozimi in čisto nima časa misliti na znoj.

Sedeli so na gričku za oskrbnikovo hišo. Brezove klopi so bile nove in miza je bila spletena iz leskovih viter. Pepca je morala s pladnjem iz kuhinje po poti, ki se je vila za živo smrekovo mejo. Smreke so rezali samo ob poti, zato so se razprostrle na vnanji strani gosto in široko, da si šel kakor za steno. Dekla je prinesla vina in sifona, sira in rženega kruha.

»Od Štomažev niste nikjer trčili na oštarijo!« je dejal oskrbnik in natakal. »Le dajta!«

»No,« je dejal župnik, »potoček pa je bil pod Čelom. Tudi tam se vidi suša! Niti desetina ga ni. Na strugi se že vidi glen in vrbe stoje že kar daleč ob strani!«

»Vidi se!« je mencal nadučitelj ter segel po vinu.

Ko so pogasili žejo in niso bili več lačni, je cmoknil nadučitelj:

»Lepo imate tu!«

»Gozda je dovolj!« se je smejal oskrbnik.

»Kjer je gozd, je tudi senca!« je rekel župnik.

»Pa ne sedimo v senci!« se je branil oskrbnik. »Gozdarji prav malo sede. Zdaj so začele borovnice in je treba gledati, ali so dovolilnice v redu. Suša je in se krave rade zaženejo v sečnjo, ker je tam močna in vlažna trava. Pastirji so zdaj leni in poležkavajo v grmovju in v gošči, da jih sonce ne peče. Žival lahko gre, kamor hoče. Še zvonec zamaše, da se ne čuje!«

»Šop trave več ali manj!« je rekel nadučitelj. »Saj se ne pozna!«

»Gozd je obširen, ste rekli, nekaj mladih dreves se ne pozna, četudi jih goveda potlačijo!« je modroval župnik.

»Potlačijo! Prepovedano je!« je odrezal Hanuš. »Saj damo, na rokah prav za prav nosimo ljudi, toda prositi morajo in naše prepovedi se le morajo držati!«

»In kdor se ne, ga naznanite in ga na glavarstvu zapro. Vse bi še bilo,« je rekel stari Cunta, »če bi ledene vode ne spustili na nagega človeka. Tega pa ne!«

»Menda so morali prej pod prho ali kaj!« je dejal župnik. »Za Gorjana nekaj strašnega!«

»V tem zraku se na Gori ni treba kopati v vodi. Vse vzame pot. Stari Cunta se gotovo ni okopal, odkar je bil pri vojakih. Njegovo jezo le razumem!« je menil nadučitelj ter vihal svoje mogočne brke.

»Toda stari Cunta le zaleze srnjaka!« je jezno udaril po mizi Hanuš. »Ne razumem, zakaj ne gre kakor drugi na Salcburško?« Dela nima, doma poležkavata s sinom in ne gresta nikamor. Živita pa. Enkrat se nam je posrečilo, da smo ga zasačili! Samo enkrat! Na srnjaka je kakor obseden!«

»Če si Gorjan kaj utepe v glavo, je pribito. Stavim, da Jernej krošnjari z vsem. Pa sem mu rekel, da ni vse za krošnjarjenje! Če si Zima nekaj vbije v glavo, je, kakor če si Cunta! On mora prodajali, ta mora za srnjakom!« je jezno rekel župnik.

»In Cunta ne pozna šale. Pogodi, samo če vidi piko v gozdu. In srnjak! Pred nosom ga je! Ustrelil je! Videl sem, kako se je srnjak prekucnil. Preden sem mogel iz grmovja, je prikadil po stezi, kakor da ni nič!«

»Ali ste zadeli?«, je prašal. V roki je imel grčavo vejo in brskal po listju.

»Maček!« se je izvilo župniku.

»Toda jaz sem dejal: Nisem streljal!«

»Kdo pa je?« je vprašal Cunta in njegove sive oči so ponižno zrle vame.

»Kdor vpraša!« sem dejal. Zasmejal se je široko. »S tole palico? Gospod, samo nikomur tega ne povejte, ker vas imam za zelo pametnega!« je pristavil. — »Vražji dedec!«

Gosta sta se zasmejala.

»Pa vas je!« je rekel župnik in pozabil na Jerneja.

»Še kako!« je široko razprl roke nadučitelj.

»Pa me ni!« se je zarežal oskrbnik. »Srečala sva gozdarja Močnika. Rekel sem Cunti, naj me počaka. Močniku sem kratko stvar razložil. Nekaj časa je šel z nama, potem pa je dejal, da mora še k voznikom. K voznikom v nasprotno stran. Šel je; ko pa sva s Cunto zavila, se je vrnil, našel srnjaka, ga prenesel in pokril z vejami. Čez dobro uro je prisopihal Cunta s sinom. Mrmral je, da je pustil žival pod panjem, da je pa zdaj ni več.

»Bog ve, za koga sem ga ustrelil?« je godrnjal sinu.

»Zame!« je odgovoril Močnik in stopil z napetim petelinom iz grmovja.

Močnik je prinesel srnjaka in bil za pričo. »Zato pa so starega okopali!« se je smejal oskrbnik. »Srnjakovo glavo sem dal nagačiti, tako lepe že dolgo nisem videl. Pokazal jo bom!«

Na hribčku je bilo prijetno. Sonce je že zašlo in po grapi je vlekla sapa. Veliki jesen je obračal svoje velike liste, kakor bi preganjal zajce iz zelja. Žolna je trkala na deblo ter se kriče spreletavala, v živi meji se je priklanjal in zvedavo smukal kraljiček. Gosta sta zopet izpila in nadučitelj je porinil krožnik od sebe.

»Kar radovedna sva, kakšna je?«

»Zelo!« je pritrdil župnik. Premaknil se je in gledal. Zmotil ga je bil vrišč malih otrok, ki so grebli po prahu. Na majhnem vozičku sta dva človeka peljala kup vej in otroci bi se morali umakniti. Ker se niso hitro, je možakar, ki je držal veje, da se ni voz zvrnil, zamahnil s šibo. Šelova in Gmajnarica pa iz sajastih kuhinj. Da ne bo nihče otrok tepel! Če ima kaj, naj pove, otrok pa se ne bo dotaknil nihče. Nihče! Ona se dere, da cesta ni za otroke, naj gredo na gmajno onstran zidu in se tam potolčejo, da bo imel vsak dve glavi. Suho je, paše ni, snažno in gladko tako, da se lahko drsajo in tudi pobijejo. Cesta pa je cesta in je samo za ljudi, ki gredo, in za vozove, ki peljejo.

»Kakšen voz! To ni voz, to so navadna kola. Saj so lesena in niso okovana!«

»Pri vas pa še takšnih ni!«

Potem je nastal vrišč in prepir, da nisi ničesar razumel. Glas je sekal glas in možakar je že pulil vejo izpod verige, žena je izdrla ročico pri vozu, toda tudi ženski sta že grabili krepelca. Sam Bog ve, kaj bi se bilo zgodilo, da ni bil palir Zuta prinesel svoje košate brade okoli Vrha.

»Ljudje božji, zakaj pa se?« je mirno vprašal. Pravijo, da se je razhudil samo takrat, ko je videl, da so pastirji vrgli z ozidka kraj ceste vrhnje kamenite plošče.

»Parapet je za ljudi in ne zame! So bile besede njegove največje jeze. Kakor da niso vedeli, zakaj se kregajo, tako jih je zmešal njegov prihod. Gledali so v zadregi kakor otroci.

»Vidite, pa bi se za nič do smrti. Kdo bi pa vaa po smrti redil, kaj? Ali ste pomislili?«

Morali so se smejati. Onima z vozičkom je Zuta pomagal čez vzpon in veje so pometale po cesti, da se je dvigal oblak prahu za vozom.

Na gričku so radovedno zrli ta prizor.

»Tako se stepo!« je rekel župnik. »Če še tako pridigaš. Pridejo v ogenj pa je!«

»Otroci še ne hodijo v šolol« je pomenljivo presodil učitelj. »Oni veliki so pa že pozabili!«

»Kmalu bi bili prekucnili veje!« je dejal inženir Hanuš in mešal karte. Tarok je bil na vrsti.

»Ali kaj plačajo?« je vprašal župnik. »Veje mislim!« In je urejal karte v roki. »Kakor po navadi? Samo po eni!«

»Kakor po navadi!« je odgovoril Hanuš. »Plačajo! Da se ve, da niso zastonj. Ponudi jim prst, pa imajo roko. To znajo Gorjani.«

»Samo, da ti otroci še ne hodijo v šolo!« je polagal karte na mizo nadučitelj.

»Prav!« je prižigal cigareto Hanuš. »Vzemimo šolo. Šestnajst metrov drv je bilo svoje dni obljubljenih krajnemu šolskemu svetu. Pet in dvajset jih zdaj dajemo, sicer bi bil vrišč. Kar toliko več v dar. Pa jih dajemo, saj jih je dovolj. O, na Dolu so zviti!«

»Pomagajo si!« je zagovarjal nadučitelj.

»Tako so torej možje že povišali?« je vrgel karto na mizo župnik. »To so gadje!«

»Župniku smo jih obljubili nekoč deset, zdaj jih dobi dvajset!« se je smejal Hanuž in pobiral karte.

»Pa so Otličani tudi gadje!« je vrgel vmes nadučitelj. »Gospod oskrbnik igra!«

»Pozimi je zelo mraz!« je dejal župnik. »Rabim jih!«

Hanuš je igral pikovega jezdeca.

»Naj jih! V erarnem jih je še in še. Nas še ne bo konec! Sproti raste in je nam malenkost, manj kot drugemu trska!«

»Tarok!« je ukazoval župnik, ko se je prikazala na stezici gospa Roza in vzkliknila.

»Župana je povozilo! Pravijo, da je mrtev!«

Pograbili so klobuke.

XIII. Kdo je bolj cenil zeljnate glave?[uredi]

Mlakarjeva sinova Tone in Andrej sta dvignila mrtvega očeta ter ga pokrila z rjuhami.

Tone je bil starejši in večji, a nekoliko slabe pameti, iztaknil si je bil oko na trski. Otroci so se mu smejali. Vzeli so ga iz šole, ker so se norčevali iz njega. Andrej je bil tih in miren fant; on je moral skrbeti za konje. Vračala sta se z grabljicami s senožeti pod Skukom ter naletela na mrtvega očeta. Andreju se je tresla roka, ko je hotel zapreti očetu osteklenele oči. Ni več mogel, ker so bile veke že mrzle. Mrlič je svetlo gledal izpod vek, kakor bi hotel še nekaj reči, pa mu je beseda zamrla na odprtih ustnah.

Naložili so ga na voz. Župnik in nadučitelj sta prisopela k mrliču, ko so ga hoteli peljati.

»Ali ni v njem nič več življenja?« je vprašal župnik ter se odkril.

»Mrzel je in trd!« je uslužno dejal Vidmar.

»Mrtev!« je dejal nadučitelj.

»Da!« je odvrnil Vidmar.

Nato je župnik odmolil kratko molitev, drugi so odgovarjali. Ko so končali, je Matevž z bičevnikom pokrižal pred konji: »Bog in sveti božji križ!«

Konji z mrličem so počasi stopali. Borovci so se priklanjali in stali kakor nemi stražniki na cesti. Temni, mrki in molčeči, kot bi stali ob mrtvaškem odru.

Škržat je bil že utihnil, toda med šumenjem potoka, ki je žuborel pod cesto, gruljenjem divjega goloba v skalovju in mukanjem goveda pod Goro, med ropotom voza in škrtanjem peska pod konjskimi kopiti, okovanimi hribovskimi čevlji in med žuborečo molitvijo drugih, se je slišal na cesti zategli glas stare Mete, ki je molila za dušni mir in pokoj. Zmerom bolj je sopla in zastajala.

V predorih je skrivnostno trkljal pesek po stenah in ko so zavozili na visoki most, je votlo bobnelo v globeli. Mrak se je že lovil po izpranih čereh in prepadih, zobate skale so zadobivale oblike čudnih zveriženih in spačenih postav, ki so okamenele v strmini. Po planoti so se prižigale luči, nad hribi je žarel krvavordeči mesec po vročem dnevu.

Vonj po potni živini, po svežem senu, živinskih smeteh, segretem pesku, boru in kostenik je rišil nozdrve.

Na razpotju je v kapeli migljala rdeča lučka. Na strmem brežuljku je stala mreža za pesek.

Vidmar je korakal za vozom v škornjih, trdo, počasi in premišljeno. Župnik in nadučitelj sta voz že prej pustila ter sta hitela pred njim. Pri kapeli, kjer se je cesta delila in je ena držala na Predmejo, druga na Vrh, se je poslovil Siegl. Zdelo se mu je, da je napoti; kar je rekel, so napravili drugače. Vidmar je potegnil k sebi Benka in Brusa in rekel:

»Pojdimo po bližnjici, voz bo prišel za nami. In pri vozu sta že tako in tako Andrej in Tone!«

»No!« je planil Benko v besedo. »Ali tebi ukazuje Lende ali župan? Vsem služiti. Dobro! Toda kdo naj ti ukazuje. Zdi se, kakor bi se ti podžupana bal! Kaj, če se bojiš?«

Vrh Obrekovice je kukal mesec ko veliko vneto oko in njegov sij je zakajen risal Zavrhom smreke kakor možakarje, ki jih podi veter. Čez hrib je hitelo dekle in v noči je ropotal voz na cesti. Cesta v Čavnu se je svetlila, kakor da je kdo potegnil z beležem preko pobočja. V kapelici je trepetala lučka.

Brus je mencal na mestu in lovil sapo.

»Nič se ne bojim; poznamo se dobro in svoje delo vršim. Meni se niti ne spodobi ...«

»Prav! Ti podlasica, ti. Kar izmuznil bi se rad. Zdaj boš tu obljubil, da boš govoril pri Ijudeh za Vidmarja. Saj ma lahko ukažeš, podžupan!«

»Če ni Rupar za ta posel, potem mi res drugega ne bo preostalo. Že zaradi občine! In da Brus ne bo rekel, mu bomo zvišali plačo!«

»Vidiš, Brus, to je župan, kakor nam ga je Bog dal! Ali ti je kdaj kdo dejal kaj takšnega?«

Benko je Brusa udaril po rami.

»Tudi te ne bi hoteli, nam drugega ne preostaja!« je stisnil Brus. »Izbrati župana, to ni šala! To ni prav nobena šala!«

Benko ga je vnovič potresel za ramo in dejal:

»Brus, ti si pameten človek!«

Tajnik je premišljeval, ali je kaj preveč rekel. Da se ne zaleti tako, da ne bi mogel nazaj in drugam! Otroke ima in — da, tisto je. Kaj, če bi ta Vidmarjeva oblastnost ne ugajala ljudem? Če bi ga ne marali? Če bi le Rupar bolj vlekel? Pazi, Brus, da si ne upaš predaleč! Če predaleč pogledaš v prepad, se prevrneš. Samo, da ne pustiš roke v precepu!

Stopali so mimo ograd in zgonj na Lazku. Noč je že bila, ko so šli skozi nizko smrečje nad Luknjo.

Vrhluknjiški grič je metal sence na njivo. Ob poti se je majala trava in šumel oves. Nazobčane sence so držale ob klancu, tu se je v svitu ogledovala groblja, tam vrh smreke. Bilke so se mele ob stezi in ostro kamenje je trkljalo pod težkimi koraki. V dolinici jim je tekla čez pot črna stvar.

»Podlasica ali mačka!« je dahnil Brus ter si obrisal čelo. Steza se je svetila v noči in kjer je bila po navadi luža v kotanjah, je zdaj kazalo blato že razpoke, kakor bi ležale korenine.

»Obe sta prihuljeni in tehinasti!« je rekel Benko. »Glej, Brus, da ne bo katera švignila tudi pod tvojo Streho!«

Brus je dobro razumel njegove besede in zaostajal, ker se je moglo po stezi le posamič skozi grmovje.

Vidmar se je ozrl.

»Ali ne greš z nami?«

»Grem!« je odgovoril. »Saj grem!«

Benko pa je godrnjal nad neposlušnimi tajniki in mačkami, ki tehinijo.

Prišli so do Vidmarje vega zelnika v ogradi.

»Nekaj je v tvojem zelniku!« je uslužno dejal Benko. Zdelo se je, da se mu je vino že razkadilo. Kazal je veliko temno gmoto, ki se je gibala in motala, kakor bi bile vse glave v zelniku zasenčene. »Ovce so!« je pojasnil. »To so ovce! Gotovo jih je kdo izgubil. Lende jih je! Ti presneti Lende!«

Brus je potrdil za njim. Ves vesel je bil, da mu ni več treba govoriti o županu.

»Kar spodil jih bom!«

In že je planil čez zid. »Oh, da, da, tako bi lahko leva! Lev in ovca! Lahko pa je dihur!« mu ni hotelo iz glave, ko je zavihtel krepelce. S šumom in topotom so se ovce zaobrnile čez njivo. Brus je vihtel palico za njimi in vpil:

»A, caj, caj, caj, mrhe mršnate!«

Ovce so drvele po klancu v vas, Brus se je spustil v tek za njimi. Da mu ni bilo treba z Vidmarjem. Bil jih je velik trop in še v teku so grizle široke zeljnate liste, ki so jih še v naglici utrgale.

Ko sta Vidmar in Benko stopila med hiše, je pricapljal po klancu Lende. Toliko da ni trčil na voglu v Vidmarja.

»Čakaj, Lende!« je skočil glasno za njim Benko ter ga ujel za roko.

»Kje imaš ovce?« je vprašal Vidmar.

Lende je trepetal in tiščal za srajco zavojček, ki mu ga je bila dala Polonca. Trdno je tiščal papir ter se oziral. Čutil je, kako mu binglja roža na klobuku, ter nekaj govoril. Benko ga je zmotil v njegovih mislih. Ovce! Kdo je mislil nanje? Zdaj ga je pa zmotil! Ovce! Ves se je stresel. Roke so mu omahnile, začel je iskati besed, kakor bi ga bil kdo zbudil.

»Ne vem!« je jecljal.

Slišal se je besni glas Čuvaja, kot da ga kdo draži.

»Kje imaš ovce?« ga je pestil Benko.

»Ne vem, o, saj ne vem!« je tulil od strahu Lende ter otresal z glavo, ker je Benko segel po njegovih ušesih.

Meglilo se mu je pred očmi in kamenje v klancu je zadobilo pošastne črte. »Pustite me, pustite me!«

»Povej, Benko, kje si videl ovce?«

»V zelju!«

»V čigavem zelju?« je vprašal Vidmar za drugo roko.

»V tvojem zelju!« je dejal Benko ter važno stegnil roko.

»Ali slišiš? V mojem zelju! — V mojem zelju!«

Vidmar je zamahnil z mesnato roko, da je tlesknilo. »Na, da boš pazil!«

Lende se je ves zbegan in zmeden od bolečin iztrgal in planil v prva vrata, ki so bila odprta ob poti.

»Ojej, ojej!« je tulil. »Zaradi zelja so me!«

Rezka je stala ob ognjišču, ko se je pastir, ki se je tiščal še za obe lici, zaletel vanjo.

»Kaj je, da tuliš?« se je prestrašila ter polila vodo po polenih, da je zacvrčalo.

Pahnila je pastirja od ognja, ki je plapolal nad poleni kakor raztrgani papirji. Svetloba ji je vzela vid, ko je planila k vratom. Samo utrinke je videla, ki so krožili v mraku. Slišala je na klancu dihanje in v hiši očetove besede, ki jim je mati glasno ugovarjala. Levico je imela še vlažno od segrete vode ter nezavedno segla po predpasniku. Vse jo je motilo, da je vzkipela kakor osir.

»Ovce in zelje, ojej, ojej! Udaril me je: ovce in zelje ...«

Vsa razjarjena je opazila Benka v soju, ki je padal od petrolejke čez prag.

»Kdo te bo tepell — Če je zaradi zelja, v našem jih nareži in mu jih vrni za tiste gnile vehe! Če ne more utrpeli tistih par listov, mu jih zatlači, da se zaduši!«

Mislila je Benka in nanj je bila jezna, ker je Francetu dejal, da je gotovo razvajena, ker je edinka. Ali je ona kriva, da so štirje umrli in da je mati obolela? Kdo pa je hotel biti edinec? Benko pa, »da je razvajena in da ni za Franceta«. Zdaj je še pastirja tepel! Lende tuli in Benko je pred pragom. Pa jih bo slišal! »Kdo?« se je pomaknil Vidmar iz mraka.

Rezka je onemela, kakor da je okamenela. Če bi si bila mogla, bi si bila odgriznila jezik.

Vidmar pa se je zasukal napeti.

»Ti mu ne boš dajala potuhe! On je občinski pastir!«

In trdo so odmevali njegovi koraki v mraku med hišami.

Skoraj isti trenutek sta nadučitellj in župnik obstala pred šolo na Dolu.

»Meni se le zdi, da bi bil za župana boljši Rupar!«

»Saj je bil!« je odvrnil nadučitelj. »Ljudje ga niso marali! Ostanem pri svoji sodbi: naj bo župan podžupan! Vsaka nova metla boljše pometa!«

»Jaz nisem zanj! Nikoli nisem bil in nikoli ne bom!«

Poslovila sta se čudno mrzlo in trudno.

XIV. Kako so vozili mrliča in kako se je mešetar slinil.[uredi]

Lende se je v prvi zmešnjavi iztrgal Benku iz rok. Zavil je naglo okoli vogla ter se skril za visoko češnjo. S strahom je gledal, kako je prirohnel Vidmar na dvorišče ter vrgel kraj v koš, ki je stal ob zidu. Da se mu je upala Rezka postaviti po robu! Kako naj bi vedel Vidmar, da ni mislila njega! In še to, da je potem molčala, se mu je zdelo za malo.

Mesečina, ki se je pletla preko dreves in strehe, ga je jezila. Čuvaja, ki je skakal na verigi in se dobrikal, ni pogladil, niti ni pogledal, ali ima pitne vode. Ni vedel, da je torilo prevrnjeno in suho. Na kameniti mizi pod starim orehom je ležala razbita osla, ki ga je vznemirjala, da jo je vrgel med šaro v slepo okno. Vse se mu je zdelo narobe in naopak. Menda so se vsi zarotili, da ga jeze: mrlič, sodnik, voz in ovce, Lende in Rezka. Zdaj pa še Rupar. Dvanajst let je bil župan in ima še korenine. Tega je bil spravil od vojakov, onega iz bolnišnice, temu je bil pripeljal zastonj opeke, onega je bil za boglonaj vzel na voz. Pesku je bil dal dva velika koša drv, da je nesel kakor sveti Krištof.

Stari župan ima korenine povsod, četudi po zadnjih volitvah ni več bil. Odbornik pa je in svetovalec ter zmerom zine, tako hudo zine, da se morajo nanj ozirati. Če pa pametno zine! In sosedje so si in vozi vino, zelo poceni vozi. Če misli na župana, je v redu, samo, če ga dobi. Zdaj je vrsta na Vidmarju, če je podžupan. Čemu pa je podžupan? Že to, da, že to!

Vidmar je ostro pogleda! po dvorišču in stopil na stopnice. Njegova velika postava je vrgla senco do trate in belih rant.

Benko pa ja stopical prihuljeno za njim in govoril neprestano:

»Kako se je zagnala! Presneta vihra vihrasta! In še bahala se je! Prav. S tistimi vehami! Kakor da jih ima samo ona! Pa saj to ni tisto. Samo zaradi bahaštva. Čisto po starem se je vrgla. Boste videli, da bomo imeli sitnosti! Stari bo tudi sitnaril. Že prej se mu je nekam povešal nos! S konji je poslal Matevža kakor po trame. Ali je mrtvi Mlakar tram!«

»Naj se mu poveša nos! Se mu bo še bolj!«

Vidmar je stisnil pest v žepu. Benko pa je drobencljal okoli njega in pihal v žerjavico.

»Ali ni že to smešno, da je sploh pomislil na to, da bo spet župan. Kdo bi razumel: zadnje leto je tako namignil čez streho. Da jo bo dvignil, da bo gledala čez vašo! Že takrat je čakal na to. Zdaj pa zeljnate vehe! Vehe je rekla. Gnile in da se zaduši na njih!«

»Da se zadušim na njih?« je vprašal Vidmar, kakor da ga je kača pičila. »In ti si to slišal, pa mi nisi povedal!« se je izkušal skriti. »Da se naj zadušim na gnilih vehah? In streha naj gleda čez mojo! O, to bova že obračunala. Če misliš na župana, se bridko motiš. Tu ne bo kruha!« je govoril, kakor bi imel Ruparja pred seboj.

Stopil je v vežo viharno in jezno, da se je stara Neža, ki je pomivala veliko golido v kotu, začudila. V hiši je gorela petrolejka. Luč je s svojim širokim klobukom metala senco v kote in stara peč je ždela v rjavi svetlobi. Nocoj je bila doma samo Neža. Dekla je šla k materi. Da se ji mudi! Zaradi tega je bila Neža še bolj v zadregi. Samo živino je dekla mogla opraviti, pa je šla.

»Pridi, Benko!« je dejal, ko je potegnil v hiši iz omare zelenko in natočil v kozarček. » Vroča sva in ta nama ne bo škodila Posebno ne pred večerjo!«

»Slivovka!« je mlaskal Benko uslužno. »Zakaj ob tem času pa takšna slivovka!«

»Ta je stara tri leta! Pij!«

In sta si spet natočila. Vidmar je v pol mračni izbi ponudil hlebec kruha in si tudi sam odrezal. Odlomil je bil samo zalogaj, pa je skoraj pozabil na kruh pred seboj.

»Tako si mislim!« je dvignil kruh med palcem in kazalcem ter bolj strmel skozi okno kakor Benku v obraz. Kaj misli; ni povedal.

Muhe so brenčale v svetlobi, leno in zaspano, kakor bi bile hude, da jih moti luč. Okoli plamena so se začele zaletavati vešče ter metale velike bežne sence preko sobe. Vročina je bila, da si je Benko vihal umazano srajco. Na kolenu raztrgane hlače so mu visele pod pasom, kakor bi bile pretisnjene.

Ko je Neža prinesla večerjo, je Vidmar že tretjič držal kruh med palcem in kazalcem in čakal, da je odšla.

»Tako si mislim!« je ponovil, porinil grižljaj v usta in zagrnil okno. »Da naju ne bo kdo gledal. Tako si mislim: Ti moraš obdelati Hribarja, Cunto in Likerja. Če ti trije potegnejo, smo na konju. Moji bodo že tako in tako z menoj. Mu bom že pokazal streho čez mojo. Na, Benko, pij! Jej in pij!«

Benko je zajel, odkril se in jedel. Nekaj hipov sta molčala in slišal se je samo droben žvenket žlic. Podžupan je zaprl vrata v vežo.

»Zmerom diši po oparjeni detelji! Še večerja. Nikoli ne veš, kaj je v žlici, če pariš deteljo in repnik!«

Benko je pil že peti kozarček in postajal še bolj zgovoren.

»O, jih bomo že privezali! Prav za prav Ruparju privoščim. Saj se je že zdaj nosil v vasi kot puran! Ni mogel pozabiti svojega župana! — Dobro kapljivo imate, gospod župan!« je prislinjeno dvignil kozarček. »Saj je to že kar zgovorjeno! Zdaj lahko, gospod župan, govoriva o vremenu, gospod župan!« je pomežiknil.

Tisti hip sta se slišala pred hišo Rupar in Bazk. Ropotala sta v škornjih in Čuvaj je lajal ter tresel verigo.

»Prišla sva, če že peljejo Mlakarja!« je dejal Bazk, ko je vstopil.

»Počasi vozijo!« je dejal Benko, preden je Vidmar zinil. Rupar pa si je dal opraviti na dvorišču. Iz hleva se je čulo globoko sopenje krav. »Tudi nje že tlači suša!« je dejal ter stopil bližje. Čuvaj se je trgal na verigi in divje zaganjal proti njemu, pa se ni zmenil zanj. Poslušal je, kako ropota voz na Borjaču. »Daleč so še!« si je dejal ter si pogladil osivelo brado. Zadnje leto si jo je pustil. Da ga srbi, če se brije.

Pri Žonti se je na pragu belil predpasnik. »Vida gleda!« je pomislil. Malo bajto so imeli pod gozdom in Vida je morala nositi k hiši drva in listje in vodo; bratje in oče so se odpravljali na Salcburško k cesti. Žontovi so imeli od Povhovega pri tej cesti dva kilometra skal in drč. »Tam bomo svet poznali in bo šlo hitro, četudi bomo morali globoko sekati v skalo, na Štajerskem nas pa je hudo imelo, tam so se nam svedri in krampi lomili v trdih tleh!« je dejal Žonta. Ruparju je vse to šlo kakor blisk skozi možgane. »Kadar bi delavce potreboval, pa gredo k cesti, naj še pozimi delajo pri cesti!«

V veži je Neža ždela pri ognjišču. Začudil se je, da ne vidi dekle.

Vse mu je šlo narobe. Vse. In začel je bil Vidmar v Čavnu. Poslal je bil po konje. In medtem ko ga je hotel ubogati, ga je napadel pes. Pri gostilni, pa takega psa! Naj le koga ugrizne! Čuvaj se je zmerom bolj jezno zaganjal proti njemu.

»Zakaj se tako zaganjaš? Ali si se utrgal ti ali jaz?«

Pes se ni brigal za njegove besede, zaganjal se je, rožljal in vrtinčil z verigo. Njegov lajež je globoko odmeval v kamnitem hribu onstran njiv. Ni se dal pomiriti in videlo se je, da ni pozabil.

»O, ti divjak ti!« je dejal, ko je vstopil. »Prej bi me bil kmalu popadel, pa me še ne pozna!« je dejal. »Presneto je hud!«

»Hud pa, hud!« je pritrdil Bazk.

Naročil je osminko slivovke.

»Kako, da te je popadel?« je povzel Benko. »Danes pa kar vse popada! Kajne, Vidmar!«

Benko ga je imel že precej v laseh in je očividno nekaj iskal.

»Kaj bi tisto!« je zamahnil Vidmar.

»No, kaj pa je bilo?« je dejal Bazk.

»Nič ni bilo, saj ni bilo nič!« je mežikal Benko. »Kaj bi bilo!«

»Zdaj pa je že čas, da poveš, kaj misliš!« se je vzpel Rupar, ker se mu je zdelo, da se Benko norčuje iz njega. »Kaj namiguješ?«

»O nič, samo tvoja hči —« je povlekel Benko.

»Kaj?« se je ves zaripel sklonil čez mizo Rupar.

»Tudi popada!« je bruhnil Vidmar. »Na žive ljudi revska. Ob moje besede se obrega!«

»Moja hči!« se je začudil Rupar ter grdo pogledal. Vse se je dvigalo v njem.

»In daje potuho pastirju! Iz tvojega zelnika naj nareže par gnilih veh, da sa zadušim. Za tiste, ki jih je popasel! Lende naj meni vrne!« — je dejal Vidmar.

»No, to ni nič — pa nareži jih. Tistih par glav. — Dovolj jih imamo. Našim ni suša še nič škodila!« je dejal posmehljivo.

»Ali gre za glave?« je vprašal Benko, ki je že omahoval pri mizi. »To vprašaj, ali gre zaradi glav?« Z eno roko se je podprl, z drugo mahal okoli sebe.

»Da, res, ne gre zaradi glav!« se je razgreval Vidmar čez hip in pijača mu je že rdečila lica. »Ne zaradi glav, zaradi potuhe gre in zaradi ugleda. Ali naj zdaj vsaka smrklja že vpije za menoj, naj se zadušim! O, to še dolgo ne bo! Kakor dolgo ne bo tvoja streha gledala čez mojo!« je otresel.

»Nikarte!« je miril Bazk.

»Kaj boš!« si je brisal Benko nos z rokavom ter se sključil na mizo. »Naj se zgovorita. Zdaj je čas!«

Luč je lahko utripala ter večala in krajšala sence po sobi. Vidmar je sedel pri mizi ter temno gledal. Ustnice so se mu orosile in brki jezno pobesili. Možu je bilo triipetdeset let ter je imel prav redko siv Ias in nobene pleše. Njegovi škornji so oblastno gledali izpod klopi in na telovniku je rožljala s srebrnim sodčkom, ki je bingljal pri žepu. Njegova pest se je stiskala n debeli prsti so mrvili krušno skorjo. Ko je govoril, je majal z glavo, kakor bi sejal. Gledal je Bazka. Ker mu ni pritrjeval, se je obrnil k Benku. Pijani mešetar je krilil z rokami, globoko prikimoval ter se spenjal čez mizo. Da se je Rupar svoj čas vanj obregnil, ko je hotel živinski potni ist za starega krepavega šimlja, ni mogel pozabiti.

»In pred pastirjem!« je udaril Vidmar po mizi. »Kdo mu je zdaj gospodar?«

»Da, zaradi gospodarja gre!« je megleno pojasnjeval Benko.

»Zaradi gospodarja?« se je začudil Rupar. »O, to je tisto!«

»Da!« je dejal odločno Vidmar. »Ali naj pastir pometa s podžupanom?«

»No, no!« se je zasmejal Rupar. »Bomo pa župana volili!« Njegov strupeni pogled je pričal, kako se težko zadržuje.

»Seveda ga bomo volili!« je prevrgel Benko kozarček. »Seveda ga bomo!«

»Nikar ne bodita takšna!« je miril Bazk: »Mlakar še mrzel ni, pa že prepir. Tiho bodi, Benko! Zaradi občinskega pastirja vendar ne bosta gnala te pravde.«

»Ne gre za pastirja! Gre za to, da mi ne bo nihče dajal naukov in da ne bo nihče spuščal psa za menoj in da ne bo očital, da sem prismojen dedec!«

»Ali sem kaj rekel? Ali sem jaz kaj rekel?« je čisto mirno dejal Vidmar. »Samo tako sem omenil. Zdaj pa ti s psom in prismojenim dedcem!«

»Če pes grize!«

»Kakšen pes?« se je začudil ter zrastel pri mizi.

»Kakšen?« je odvrnil. »Tvoj! Če bi ga ne bil France odpodil, bi me bil popadel. Utrgal se je, priveži ga bolje!«

»Ali sem jaz spustil psa, če se je utrgal?«

»Pa priveži ga bolje, pravim!«

»Prav, pa ga bom. Kdaj sem ti pa dejal prismojen dedec!!« je zarohnel, ker ga je bil podučil, kako naj priveže psa.

Petrolejka se je začela kaditi. Nihče se ni brigal zanjo. Benko se je naslanjal na mizo ter si brisal slinaste brke. Kimal je z glavo ter obračal oči kakor dve oblici. Nekaj je pravil, pa ga ni nihče razumel.

»Če ne ti, pa tvoj sin! No, zdaj imaš! Pa se ženeš zaradi tistih gnilih veh. Prav je imela! Če jih ne moreš utrpeti, si jih pa nareži!«

»Da se zadušim!«

»Če si tako požrešen!«

»Ti meni lahko rečeš, da sem požrešen, da bi ti pa jaz rekel prismojen dedec, to ti pa ni všeč!« je rastel Vidmar. »Tak župan pa nočem biti, kakor si bil ti. Ne in ne!«

»Tega si ne pustim!« je planil naprej Rupar. »Tega si kratko malo ne pustim in četudi je kdo podžupan. Toda do župana je še daleč! Zapomni si: do župana je še višje ko do tvoje strehe! To vem, ker sem župan že bil, ti pa še ne!«

Zdaj je strmel Vidmar vanj.

Petrolejka je čudno utripala in prav tako je vsa preplašena vzkliknila pri ognjišču stara Neža.

»Tak Jezus Marija, tak Ježeš Marija!«

Nihče se ni zmenil zanjo.

Rupar je vrgel na mizo denar ter planil k vratom.

Ves je že trepetal od jeze in razburjenja, ko je zaslišal pred seboj voz. Bil je njegov voz z mrtvim Mlakarjem. Slišal je Francetov glas in udarec. Da, Vidmarjev je bil njegove konje. Nič ni pomislil. Samo to mu je šlo po glavi, da bije Vidmarjev njegove konje.

Klanec se je vzpenjal med smrekami, bil je posut z debelim kamenjem, da je voz odskakoval in verige pri zavori rožljale in plesale. Zavora se je gugala, ko so kolesa drsala po skripi. V mesečini se je pomikala temna gruča, kakor bi se premikala in majala črna pošast. Nihče ni kadil pri vozu, ki je peljal mrliča. Mlakarjev Andrej je skrušen šel za očetom, Tone je razlagal pridušeno, kdo bo zvonil. Vsi so bili odkriti. Mrlič je ležal na slami in rjuha mu je zakrivala obraz. Za vozom sta se poganjala ranjena konja, kakor bi bila pripeta na prožilo. Grm je čikal in ju švrkal, da sta kljukala v mraku. Smreke so šumele in se lesketale v mesečini. Razbito kamenje je vonjalo po suhih hruškah. Ljudje so se majali in gibali za vozom kakor velika gosenica.

Rupar je naglo planil skozi vrzel, iztrgal prestrašenemu Francetu šibo iz roke ter kričal:

»Pretepaj svoje kljune, kadar jih boš imel, mojih konj ne boš! Za naše je dovolj Matevž!«

France se je ves tresel od sramu in presenečenja.

»Ali si slišal?« je zapovedal Brusu.

Še preden so prišli ljudje do besede, se je Rupar obrnil čez Vidmarjevo dvorišče mimo hleva. Od razburjenja in jeze ni pazil na Čuvaja. Pes se mu je kakor blisk zagnal pod noge. Rupar se je okrenil, pobral debelo poleno ter zavihtel po živali:

»Na, mrcina!«

Čuvaj je zamolklo zagrčal ter se zvil v temo.

»O!« se je Benko lovil na pragu. »Nekdo je psa ubil! Kar nič več ne laja! Le poslušaj, Vidmar!«

Zagnal se je na stopnice in pijan omahnil.

XV. Mrliča so le kropili in kje je ostal Benko.[uredi]

Mrtvega župana so položili na pare, sklenili mu križ v roke in postavili skledico z blagoslovljeno vodo. Stara Huljka, ki je varovala vsakega mrliča, je že sedela v zapečku.

Pri Mlakarju so se zbirali kropilci. Okoli in okoli mrliča so sedeli na dolgih klopeh, peli pesmi o poslednji sodbi, o Mariji na rajži in zlatih čolnih treh, o angelu, ki skozi ogenj plava, o duši preganjani in zveličani.

»Kaj je bilo Ruparju tega treba!« je godrnjal stari Jozelj, ki je sedel v kotu. »Da mu France ne sme tepsti konjev. Saj mu jih ni tepel! Saj nihče prav za prav ne ve, kaj mu je bilo. Planil je in zbesnel in kričal in ubil psa. Pogovarjali smo se o županu in sem še rekel, da bi naj bil on, ker je že bil! Stara peč še najbolj greje! Toda zdaj ne more biti. V kakšen glas pridemo! On zdaj ne more biti spet, pa je!« je zamahnil z roko, da si je izbil pipo iz ust. »še opečem se pri tem,« je otresel iskre, ki so se mu razpršile po telovniku. »Še opečem se! — Dobro, da se je pokazal prej, sicer bi se morda vsi opekli z njim!«

»E kriva France!« se je oglasil gozdar Siegl. »France kriva, sakaj tepla konje! In kriva Čuvaj, sakaj ugriznila!«

»Vi ga boste še branili! Če je kriv, je kriv. Konj mu ne bi ubili, četudi so jih priganjali in psa naj bi se bil ognil. Samo iskal je prilike!« je rekla Barba, ki je bila nanj huda, ker je vpil nad njo, ko je svoje dni prinesla na županstvo s pošte pismo. V pismu je stalo, da so klateža Svetliča ubili in bo družina zdaj prišla na občino.

»Ali sem bila jaz kriva?«

Rezka je sicer vedela, da je oče jezen prišel domov in šel brez večerje spat, toda ni si ga upala vprašati, zakaj. Zato tudi ni vedela, kaj se je bilo zgodilo. Šele Siegel, ki je prišel mimo, ji je v lomljeni besedi povedal, da je oče »konja hotela preč odvozit in kričala, psa pa mrtvega poudarila!«

Ko je doumela, kaj se je zgodilo, so ji padle roke kakor mrtve. Kakor bi se bilo vse zaklelo. In še to jo je jezilo, da ji je povedal Siegl. Zakaj ni Franceta blizu? Če je zameril očetu zaradi konj? Prav! Morda pa zaradi Polonce. Moj Bog! Ali ni videl, da ne misli resno in da ga s tistim trkanjem in trnjem pri Polonci samo draži? Če bi imela koga, ki bi ga poslala do njega.

Kakor da ni nič več gozdarja pred njo, se je zasukala na peti in zaprla za seboj vrata.

»Kje je France?« ji je šlo po glavi. »Morda se stvar še kako popravil! Če se je zgodilo vse tako prenaglo!«

Ko se je prepričala, da ni več gozdarja pred hišo, je poiskala ruto in sklenila, da gre kropit. Kaj njo briga, kaj dela oče! In morda najde Franceta, da se zgovorita. Že je prehodila nekaj sto korakov, ko je za njo prisopihal Lende.

»Ali si videl Franceta?« je vprašala.

»Tudi jaz ga iščem!« je povedal. »Imam nekaj zanj! Polonca mu je dala!«

Rezko je zbodlo, da bi bila zavpila.

»Pokaži!« je rekla navidez mirno.

»Ne smem,« se je branil pastir.

»Pokaži vendar! Sira dobiš jutri!«

»Če res?«

»Res!«

»Samo, da mi ne vzameš, da ne bo Polonca huda!«

»Ne vzamem!«

Lende je izročil zavojček, ki je bil prevezan z rdečim trakom.

Rezki je trepetala roka. Ljubosumna radovednost ji ni dala miru. Odvezala je pentljo, odvila papir in toliko, da ji ni padlo vse iz rok. Pri mesečini ni mogla brati napisa. Le zrcalce je odbijalo mesečni soj.

»Da je to dala Polonca!« je vprašala trdo; vse je zavrelo v njej. »In za Franceta?«

»Polonca za Franceta!« je potrdil Lende.

»Prav, le daj mu!« je stisnila skozi zobe. Zavila je nazaj dar, zavezala ga s trakom in vrnila. Kolena so ji klecala, toliko, da se ni morala nasloniti na zid. Vsa dolina se ji je zavrtela v mlečni kopreni. Lajež psov se je ovijal preko gričev, čuk je glasno sedel na drevesu in nekje so govorili ljudje. Ni razumela njihovih besed, toda zdelo se ji je, kakor bi se ji nevidni glasovi smejali.

V ušesih ji je šumelo, da je sopla in noge so ji bile težke in brezčutne, kakor bi bile lesene. Nosnice so ji plale v sladkem vonju, ki je vel čez njive. Njej se je ta vonj zazdel zoprn in težak. Šipek se je bahal ob poti in na njivi je ždel mak med korenjem. Po razoru so sedeli kupi ovelega plevela kot prihuljeni mački in vsak se ji je zdel kakor črna naglavna ruta.

»Pa bom res jutri dobil sira?« je dejal čez čas.

»Boš, Lende!« je komaj odgovorila, kakor bi se prebudila. Bila je topla noč, zemlja je še puhtela od sončne vročine, še kamenje je bilo toplo. Ko sta stopila mimo glogovine in smrečja, je puhnil vanj topel zračni val, toda njej so šklepetali zobje od neznosne bolečine in razburjenja. »Mrtvaški ptič!« je pomislila, ko se je čez motno osvetljene njive spet razlegel čukov glas. Čepel je na visoki bukvi kraj kamenite poti. Drevo je stalo kakor temne kreljuti ter senčilo po bregu. Prav v vrhu je žvižgal čuk. Nekaj streljajev dalje je šla gruča ljudi kakor hitra senca in slišale so se njihove nerazločne besede. »Kropit gredo! Noč je kakor dan!« je izkušala otresti nadležne misli, ki so se ji podile po glavi. — »Tako daleč sta torej že in jaz se vrtim tu okoli! O, to mu povem, o, to mu povem!« je govorila sama pri sebi.

»Zdaj poslušaj, Lende! Ti pojdeš v hišo in ga pokličeš ven, jaz bom pa počakala!« je dejala pri Mlakarjevi kleti.

Še ni izpregovorila, ko je stopil iz sence France. Lende je takoj planil k njemu in mu dejal ves vesel: »Reza je tamle!«

France se je okrenil. Videti je bilo, da je čakal. Suha trava se mu je drobila pod nogami, da se mu je na obronku spodrsnilo. Skoraj je padel čezenj. Kako ga je nahrulil Rupar, ni mogel pozabiti in je še kuhal jezo. Pred Rezko se je lovil z rokami, kakor bi plaval. Čez breg se je oglasilo petje. Fantje in dekleta so peli pri mrliču.

»Boljše je, da ti ne greš v hišo. Ti nisi sicer nič kriva, ampak ljudje so ljudje! Pojdi, spremim te domov!«

»O, ti hinavec!« ji je šlo skozi možgane, ker je razločno slišala na breg skozi odprto okno med dekleti Poloničin glas. »Odpravil bi me rad!«

Tisti hip se je umešal Lende.

»Na, France!« mu je ponudil zavojček.

»Od Polonce!« mu je pristavila Reza.

»Že prav!« je vtaknil France v žep.

»Ve, kaj je notri!« ji je šinilo na misel. »V hiši je!« je rekla naglas.

»Polonca? Da, kropi!« je z nasmehom dejal, ker mu je dekletova ljubosumnost ugajala. »Ti ne smeš notri, ker bi te grdo gledali. Pojdiva!«

»Samo, da bi me odpravil!« je dejala naglas, ki se je tresel od jeze in neznanega občutka. »Odpravil, da! Ali ne veš nič boljšega! Jaz hočem kropiti, ti pa, naj se vrnem! Pojdem, sem rekla!« je stisnila ustnice.

»To pa ni res, ampak ti si pa le odvila! Na, saj ti ga dam, če ti je tako hudol Moški smo pa takšni!«

»Le imej ga, samo z menoj se ne norčuj. Da, mene pusti pri miru!«

Ko jo je hotel prijeti za roko, se mu je iztrgala. Šumelo ji je v glavi, srce ji je tolklo kakor stopa. Vsa potna se je ustavila pred županovo hišo ter se ozrla. France je še stal ter nekaj izpraševal pastirja, Lende se je obračal in pripovedoval.

»Čisto prav, da sem mu povedala!« se je skušala potolažiti, ker ji je neki skrivnostni glas šepetal nasprotno.

Ko je vstopila, ji je pogled premeril sobo. Videla je na sredi, na visokem odru mrliča. Okoli glave so mu privezali robec, da se ni videla spodnja čeljust, ki se ni pustila skleniti. Oljnata lučka je brlela na mizi pri nogah. Okoli so sedeli ljudje; ker ni bilo dovolj klopi pri hiši, so prinesli kar deske ter jih položili na zaboje.

»Da si upa!« so šepetala dekleta.

Med kropilci je završalo, kakor bi bil dregnil v osnik.

Rezka je to slišala. Tudi ji ni ušlo zbadljivo namigovanje. Trdo je stopila h kropilniku in pokropila mrliča. Pomolila je in ko se je pokrižala, je iskala z očmi prostora, da bi sedla.

Vse je molčalo in gledalo, nihče se ji ni hotel umakniti. Čutila je pritajeno sovraštvo, ki je vstalo iz vseh pogledov. Prvi hip ji je bilo žal, da je prišla, toda njena uporna narava je to kesanje v kali zadušila. Napeti molk je pretrgala sama.

»Nisem mogla prej priti!« je dejala in hotela sesti. »Če bi se malo stisnile!«

Dekleta so se samo zagugale v bokih.

»Tudi, če ne bi bila prišla, ne bi nikogar manjkalo!« je dejala Polonca.

»Nisem mogla tebe vprašati!« je dejala Rezka z grozečim nasmehom na ustnah.

Kropilci so se naglas zasmejali.

»Nisem mogla tebe vprašati!« je glasno ponovila in se tresla od ogorčenja in užaljenosti. »Kaj morem jaz za vse to, kar se je zgodilo! Da, kaj morem jaz za očeta?«

Za hip so se ljudje zbegali. Njen glas je bil odločen in vprašanje jasno. Ali more kaj hči, ki je bila doma? Da! Ona ni kriva! Že so ji hoteli dati prostora.

»Kdo pa more?« je vprašala Polonca in vstala, kakor bi hotela k njej. Sklonila se je čez klop.

»Kaj tebi mar!« je kriknila Rezka ter ji z vso silo potegnila ruto na oči. Silno zaničevanje in jeza ji je jemalo razsodnost in njeno lice je plamtelo.

Polonca se je vrgla v glasen jok in krik:

»Branite me, branite me!«

»Tako se pa nismo zmenili!« je rekel Jozelj. »Kam pridemo! Tako se pa nismo zmenili!« In je potegnil Rezki ruto na oči.

Kakor bi dlan obrnil, se je Rezka znašla vsa zmršena in z raztrganim predpasnikom pred hišo; Vida ji je prijela ruto.

»Meni je vseeno!« je jezno skomizgnil France.

»Da, tebi je vseeno. Od one dobivaš srčke, meni pa daješ nauke!«

»Od koga?«

»Od Polonce!«

»Ti se pa nastavljaš gozdarju! Nalašč sem se ognil, ko je stal nocoj pred hišo.«

»O konjih mi je pravil in o psu!«

»In prav zaradi tega ni prav, če greš med kropilce!«

»Prav nalašč pojdem. Kaj mene briga! Ali sem jaz kaj storila?«

»Kakor hočeš!« se je jezil France. »Če ne poslušaš!«

»Da, kakor hočem! Ti greš svoja pota, zakaj bi jih ne jaz? Ali bom poslušala vsakogar na cesti!«

»Daj si vendar dopovedati, da nimam s Polonco ničesar. In ali sem vsakdo!«

»Kaj pa srček!« je planilo iz nje ter ni odgovorila na zadnje vprašanje.

»Kako veš, da je srček?«

Rezki je vsa kri udarila v glavo. Ker je bila mesečina, ni videl njene zadrege.

»Saj se čuti! Lende mi ga je dal v roko in se čuti ogledalce!« je odvrnila.

»Da, in ga je odvila!« je povedal Lende, ki sta bila čisto pozabila nanj. »Mi bo dala sira, je rekla!«

»Torej, te je tako imelo, da si odvila!« se je smejal France. »Te je le imelo. Če kdo meni kaj pošlje, odviješ. Tako si radovedna! Ženska, kajpak!«

»Kakor si ti stopal okoli Siegla, da bi slišal, kaj sva govorila. »Moški, kajpak!« se je obregnila.

»Poravnaj si lase!« je rekla. »Da te nisem iztrgala, bi te bili zbili na tla. S Polonco ni šale in če še drugi potegnejo z njo, je hudo. Pa zakaj nisi niti hotela iz sobe!« — »Pri mrliču se pa ne boste tepli!« sem mislila ter te potegnila. »Ali je zdaj dobro?«

»Dobro! Toda zobe bi ji zbila, zaslužila bi!«

»Pri pretepu se ne ve, kdo zasluži!« je rekla Vida. »Niti ne veš, kdo udari. Vidiš samo mahanje in dviganje rok; čegave so, ne veš, ker ima vsaka pet prstov!«

»Pa bi jo le!« je stisnila pesti.

»Ho, ho, Reza!« je slišala Brusov glas, kakor bi se glasil iz neznane motnjave. »Ali so te okuzmali?«

»So jo!« je potrdila Vida.

Zdaj se ni nič več bal, zdaj je že vedel, da Rupar ne bo župan, in je dobro vedel, kje je lev in kje smrdi dihur.

Benko je tisti čas sedel pri Vidmarju v kotu na ognjišču ter se prepiral z ognjem. Zakaj da peče, zakaj govori, česar živ krst ne razume? »O, če bi te polil, da bi bil tiho!« Benko se je dvignil, a zopet omahnil nazaj. Potem je bil hud na Vidmarja, da je on kriv, da ne more vstati. Gotovo mu je dal strupa. Ogenj se zanj ni zmenil; plapolal je okoli kotla. Na čadastem bakru so se premetavale svetle iskre. Benko se je razjezil. Zakaj se ti cigani premetujejo? Ali se pehajo za župana? Kaj se tako prekucujejo? Saj vemo, kdo bo!«

Nerazločno je mrmral in v vročini zadremal.

»Kaj boš tu spal! Kaj bodo pa doma rekli?«

Dekla se je bila že vrnila in ga tresla za ramo. Benko pa je smrčal ter se ni prebudil.

XVI. Lende in še kaj več.[uredi]

Lende je spet čuval ovce osmih gospodarjev. Sedel je na grivi ter metal kamenčke predse. Borov ogel, ki je ležal na stezi, ga je dražil. Cel kup kamenčkov je imel, a ga ni zadel. Grizel je sirovo skorjo, ki mu ga je bila dala Rezka. Sir je takoj pojedel, skorjo pa prihranil. Čeda se mu je pasla ob potoku, ki je klokotal med skalovjem. Žejen je postal ter iskal, kje bi se lažje napil. Stopal je počasi ob vodi, pred njim so naglo švigale gaščerice po vročem kamenju. »Polno repov!« je dejal, ko je pograbil živalco ter mu je ostal rep v roki. »S tem jih je že polno!«

Tako je štel, če je bila množica, samo ovce je vse poznal po imenu.

Dekleta so spet zajemala vodo.

»Ali si žejen?« so vprašale ter si pripravljale svetke na glavi. Sonce jih je peklo in škržati so neutrudno drgnili svojo pesem. Ob potoku je vodni kos preletel ter udarjal po vodi s perotmi. Dekleta so bila zaripla v obraz. Oblečena so bila v lahke rokavce, toda vročina jim je gnala pot v čelo. Bile so bose in oprezno so stopale po stezi.

»Sem!« je odgovoril. Dvignil je svoj raztrgani slamnik ter si z roko otrl pot s čela. Umazana srajca je imela samo pol rokava, ki je bil raztrgan in razcefran, da je vihralo na pastirju kakor zublji. »Sem! Rezka mi je dala sira!« se je obrisal.

»Rezka, zakaj Rezka?« so se vzpele nad Lokavščkom.

»Ker sem ji pokazal, kaj mi je dala Polonca za Franceta! Pokazal sem ji in je postala huda: dala pa mi je sira. Zato sem žejen!«

Dekleta so se zamajala.

»Zdaj vemo vse!«

»Branila se je!« je rekla Vida.

Vida je bila zjutraj že na Cesti z očetom in bratom. Deset jih je šlo na Salcburško in Povhov je bil dobre volje, da je v vagonu pel. Mahal je skozi okno ter vihtel svoj štajerski klobuk, da se je gamsov šop še razločno videl, ko se je vlak že zasukal v predor. Povhov se je pripeljal iz Ajdovščine; bil je pri Prački ter se menil zaradi Ferlutove hiše. »Da je predrag,« mu je dejal, v mislih pa je zračunil, da jo bo lahko kupil, ko se vrne s Salcburškega. »Naj še nekoliko počaka, morda bo že ceneje.«

»Branila se je, kakopak,« so oponesle. »Vsakega bi tako opravičila!«

»Če je pa res!«

Rdeče rute, ki so jih imele v rokah, so bile kot zmajevi jeziki. Vihtele so jih ter jih zvile za svitek. Gabri nad njimi so šumeli in njih listje je v soncu migotalo. Beli pesek med resjem in borovjem je ščemel v sončni luči, ki je padala na pobočje. Kot da kdo sipa srebro. Dekletom se je gnala v lice rdečica, da so žarele, kakor bi v temi strmele v žerjavico.

Lojza je zadela v štremelj; pod njim je ležala putrihova doga, ki se je bila prekucnila v grm. Pobrala jo je ter jo vrgla po grmovju. Doga se je zaletavala v veje in votli glas je odmeval, kakor bi kdo tolkel po votli kosti.

Lende se je zdrznil in posluhnil za trenutek, kakor bi poslušal daljen klic. Nekje v duši se mu je sprožil čudno neznan občutek, da pada z visokega drevesa. Za trenutek je naglo bežal mimo znan obraz, visoka češnja, položna pot in smrekov vrh. Samo za bežen trenutek. Kakor blisk, ki razkolje temo. Stegnil je roko, kakor bi hotel nekaj ujeti, kakor bi hotel ujeti tisto nevidno spoznanje. Prestopil se je z boso nogo in hotel do brežine. Pred njegovimi očmi so se utrinjale blede zvezde in bilke so bili svetli križi, ki so se zvijali in plesali v zraku. Uho ni več čulo, kako šumlja potok v skalovju: zdelo se mu je, da se dviga in plava v megli, ki je polna žarečih isker. In nekje v odmevu je čutil, kako udarja kol ob veje, on pa plava, plava v zraku in pada. Samo kje in kdo in kaj? V ušesih mu je udarjalo, kakor da tolče nekdo po pločevinasti škatli, v te glasove se je mešalo škržatovo piljenje. Tisti obraz je izginil in nad seboj je slišal sladko petje. Zmedlo se mu je v spominu in nato je slišal razkošno godbo. Omahnil je na rjavo brežino ter nekaj zagrgral. Nad njim se je vrtel uvel list, ki je v suši odpadel s topola, vrtel se je kakor metulj v zraku ter padel nekje v grmovje.

Dekleta so zavreščala. Vida je pogumno planila k njemu; grčal je na tleh ter valil jezik po ustih.

»Hitro vode!« je vpila Bevkova Micka.

»Ne, samo, da si jezika ne pregrize!« je odvrnila Vida.

»Saj ne bo umrl!«

»I, kje!« je rekla Vida.

»Že ne vemo, kdaj ga je vrglo zadnjič. Niti za pastirja ne bo več, če se ponovi. Vročina ga je zdelala. Pripeka pa tako, da nam se bo voda posušila v škafu, če hitro ne gremo!« je rekla Lojza.

»Ali ne bomo počakale, da se zbudi?« je vprašala Vida. »Je že dober, samo da zaspi!«

Vida je postala: počakale so, da je pastir zapadel v globok sen.

Pustile so ga spati, zasenčile so mu obraz z vrbovjem in pod glavo so mu nabrale resja. Lende se ni prebudil, ko so mu dvigale glavo ter mu ravnale noge, ki so bile sključene kakor črne korenike ob vodi.

»Sir mu je škodil, ker je bil slan!« je dejala Lojza. »Zakaj mu ga je Rezka dala? Ali ni mogla kaj drugega, če je že hotela vtikati kam nos. Snoči pa je bila, kakor bi kragulj prijel kokljo! Vse je viselo od nje!«

Druge so prikimale, samo Vida je molčala. Počasi so sople navzgor. Strma steza se je bleščala v soncu in dekletom je pot lil s čela. Ko so prispele na strmo cesto, so šle v parih. Cesta se je ključila in skale, ki jih je zmrzal odtrgal z rebri, so že stale na njej. Pozimi se je vsipalo kamenje na staro cesto, poleti pa je pripekalo kakor na žeblju. Dekleta so šle po bližnjici in bile prav redkobesedne.

»Ali bo s Francetom in Rezko kaj?« je vprašala debela Lončeva Gusta; počasi se je zasukala okoli skale, ki je stala sredi ceste.

»Nič ne bo!« je rekla njena tovarišica. »Zdaj pa res ne more biti! Kako naj pa bo kaj?«

Sonce je žarelo v hrbte in kartavžarji so kukali v steni. Meta je dišala v grušču ter mogočno silila k cesti.

»Ne more biti!« je razsodila Vida; voda ji je pljusknila s škafa, ker se ji je podvalil kamen. »Prehudo je!«

Vida je bila zamišljena in redkobesedna. Nekaj jo je težilo kakor svinec in je ni pustilo do besede. Kakor bi Orlovica zdrknila nanjo; težka, temna in neprodirna gošča ji je ovila misli in njen pogled je bil zastrt, kakor bi ji bila legla megla na oči.

Ko je županov Andrej naročil grob, je naletel na Vido na cesti, ki se je vila po Dolu. Zdaj je šla ta cesta po ravnem, včasih pa je držala čez hrib in dolino in pod Kuševcem so otroci trgali čevlje, ko so tekli od maše ali v šolo. Kako pa je imenitno, če si pretekel vse ljudi in bil prvi, ki je legel na mah v Jagrovski mejici. Po novi cesti si šel na ravnem kakor v dolini. Pri Boštjanu je bil preložen strm klanec. Na Hribu so zavili cesto v rajde, da ni drvela s staro po rebri.

Andrej je srečal Vido. Žalosten je bil in zamišljen in je že zavil okoli griča, ko jo je zagledal.

»Da si tu!« je zaklical za njo.

»Sem!« je rekla ter si nekoliko privzdignila škat, ki jo je tiščal v glavo. »Sem. Nekoliko sem se zamudila, ker nam je Lende padel. Revež je!«

»Revež!« je potrdil.

»Ker je tam zaspal, so ovce že počakale, da se zbudi!«

»Seveda!« je prekinil ter gledal dekle, ki je stala kakor sveča pred njim ter držala škaf na glavi. »Saj pojdeva lahko skupaj!«

»Če bi ne bilo jezikov!« je žalostno rekla Vida. »In danes se ne spodobi!«

»Kdaj pa?« je vprašal.

»Meni se zdi, da nikoli!« je rekla ter naglo zavila čez njivo. Prepodila je prepelico iz žita in ščinkavec je plašno preletel na vejo.

»Tako se nisva zmenila!« je dejal, ko je stopil za njo skozi vrzel.

»Če boš moral od hiše, če te oče ne bo pustil, sva se zmenila. Zdaj pa, zdaj pa, zdaj si gospodar in bogat, zdaj si moraš poiskati tudi takšno nevesto, ne pa stikati okoli bajt. Kako boš izplačal brata in sestri z mojo beračijo? Ali se hočeš zadolžiti, da boš do smrti nosil!«

»Vida!« je bruhnil Andrej. »Ali sem pasel s teboj ali s kom? Saj veš, kaj si rekla. Majhna si rekla: »Ko zrastem, boš ti moj!« In še lase si mi počesala!«

»Takrat sva bila otroka. Potem sva se pa bala, da ne bo oče pustil. In da sva bila vesela, sem ti obljubila. Zdaj pa si gospodar! Pomisli, gospodar! Zbogom!«

In je zavila v breg, kjer je svoje dni bil Sv. Jožef. Da so ji privrele solze, ni videl. Stal je, gledal za njo ter zmajal z glavo.

»Oh!« je dejal. »Vse se unese!«

Ni slišal kukavice v gozdiču; kakor za slovo se je razlegal njen glas čez velnice in jame. Zdelo se je, da je strnad prisluhnil, ko se je pritajil za grmom.

XVII. Meni se zdi, da mežnarja Luke in krošnjarja Jerneja ne smemo izpustiti.[uredi]

Mežnar je kopal grob. Vroče mu je bilo, da je odložil tudi klobuk. Stal je v jami ter metal prst na kup. Bil je slabe volje, ker mu je Jernej včeraj povedal, da pojde Premov Štefan v Križ. Da se bo učil na orgle, da jih bodo kupili in da bo potem Štefan orglaril in mežnaril.

»Kakor bi Gorjanom res bilo potreba, da jim kaj cvili med mašo! Ali ne zapoje Jurij za vse v cerkvi? In kdo bi jih ceneje krstil in pokopaval? Ali ni zdaj pod ceno, kaj? Pa si le izmislijo in ženejo, ženejo, ženejo. Pa ustavi, če moreš. Mlakarica bo zdaj za ta grob dala samo pol mernika rži, pa računaj! Štefan bi hotel dva! Zase poldrugega in pol za tistega, ki bi ga najel za grobarja. Saj Luka ve: organist bo hotel biti gospod in bo imel grobarja, kakor da bi bil potem grob drugačen. Jama je jama in če bi jo izkopal sam car.« Luka je nekaj nevoljno godrnjal. Videle so se mu samo rame in glava, ki se je pripogibala ter iskala v jami. Grušč in zemlja sta se mu vsipala na lopato. Otrl si je pot, pihnil skozi nos, da je odletelo, obrisal se z rokavom umazane srajce ter zasajal lopato.

Kosti so mu obrnile misli.

»Ta je pa imel močne!« se je pogovarjal, ko jih je vrgel z lopato na stran. Tudi lobanjo je izgrebel. Zvalila se je po kupu izkopane zemlje kakor debela repa. »O, Martin je bil velik in močan. Še zdaj je njegova tikva cela!«

Sredi pokopališča je imel steklenico. »Da ne popiješ! je godrnjal izklesani kači, ki se je na nagrobnem kamnu grizla v rep. »Zdaj je vsak grob skoraj zastonj!« Mlakarjevi so imeli svoj grob in zadnji je bil pokopan pred desetimi leti stric Martin, ki je bil pri hiši v veliki časti. Gospodarjevo misel je zavohal kakor prepeličar; če so vprašali gospodarja, kje bo rž in repa in oves, je odgovoril Martin. Bil je velik in močan. Ko je pred desetimi leti umrl, je moral mežnar Luka izkopati zelo dolg grob.

In sedaj je kopal za gospodarja. »Saj bo dovolj širok! On ne bi maral organista. Da ne bi ga maral! Mlakar je varčeval pri krajcarjih!« si je govoril, ko je prišel mimo Zima s svojo krošnjo.

»Ali bo?« je vprašal ter oprl krošnjo na palico. Bil je podoben vrani, ki čepi na zeljniku.

»Bo!« je odgovoril. »Samo še dvakrat vržem, kar je prsti od sten padlo na dno!«

»Kar noč ga je vzela!«

»Hitro je šel!«

»Ni še pokopan, pa se že Dolčani tepo, kdo bo za njim župan!«

»Slišal sem!« je dejal.

»Snoči so se že pri mrliču! Stepli so se. Vidmar in Rupar sta se kar z golimi rokami. Polanc je potegnil z Ruparjem ter je Vidmar zletel čez prag.«

»Naši sosedi je nekdo povedal, ki je videl, kako sta se sprli Rezka in Polančeva. Da bi se očeta pri mrliču, ni videla. Oni da je bil res samo do ene ponoči. Vendar bi bil videl; če sta se, ste se morala doma. Kropila nista. Da je Vidmar Ruparju nekaj rekel in da je bil Rupar tako hud, da je hlapca zmerjal, ki je šel na svojo pest po mrliča in Francetu iztrgal bič. To sem slišal!«

»No, potem sta se pa lahko tudi pri mrliču, saj ju poznaš! Dva petelina!« je dejal krošnjar.

»Dva huda petelina!« je popravil Luka.

In tako je naraščalo tudi drugod. Pripovedovali so si že, da je Rupar obvezan, ker ga je Vidmar z nožem. Ko se je Rupar pokazal, so rekli, da se mu je kri ustavila, zato nima obveze, ranjen pa da je in da je rana skrita pod klobukom, ker noče priti ljudem v zobe. Polonca pa da je Rezko naklestila, ker ji je Rezka vrgla v obraz nogo polomljenega stola. Vpletli so še pastirja, ki da je ves opraskan, ker da ga je France.

Krošnjar je šel h Kušinu, ker je Luka stopil v farovž. Pri drvarnici je voznik metal metrska polena na tla, da so odletavala in plenkala po kamenju. Krošnja na hrbtu mu je škripala, vse je bilo razsušeno, omarica, pasovi in železje. Škripala pa tako, kakor bi nesel same kosti. Kaj je bilo notri, si lahko videl pri Kušinu, kjer je ponujal. Ponujal je, sladkal se ter vlekel predalčke iz krošnje.

Kušinov Slavko je pograbil orglice in lesenega konjička. »Koliko stane?« je vprašala Kušinka.

In je povedal ceno, »Samo za vas, ker imate gotovo kaj solate!« je dejal.

»Suša, a za vas imamo!« je odvrnila ter stopila bliže.

»Na, Slavko, miško!« se je sladkal krošnjar ter srkal zrak vase. »Ta pa je od mene in ne za denar!«

Miška je poskočila ter zbežala po sobi. Kakor živa! Slavko za njo pod mizo. Ko jo je ujel, se je ozrl,

»Ali je res moja?«

»Res!«

Zima je sedel v senci pred hišo odkrit ter dejal:

»Vroče je!«

»Vroče!« je odvrnila Kušinka. »Ali boste kaj? Pivo je na ledu!«

»Pa pivo!«

»Steklenico! Nastavimo samo v nedeljo!«

»Steklenico!«

Krošnjar je popravljal blago pred seboj ter napel ustnice. Rahlo je začel žvižgati. Njegov pogled je plaval čez zagorele njive in travnike. Povsod suho! Krompir na njivi je uvel pripogibal stebla, repa in solata sta postajali trdi in leseni ter šli v cvet. Na visokem drevesu ob jami je žagal škržat. Skrbno so že zaklepali kapnico, »da ne padejo pijanci v vodo. Saj veste, kakšni so!« se je glasil odgovor. Na leskovem grmu je ščebetala sračka. Leska je bila vsa belo pikasta in umazana; Slavko je široko razlagal, da ne more najti gnezda. Da gre in gre, pa da sračka zleti, ščebeta in se dere, kakor da je vse njeno. »Pa ni, to je naše!« Še pokazal je z roko. Brest pri leski je že kazal rumenkaste liste. Ose so brenčale okoli male luže na kamnu. Sonce je žarelo in žgalo, nad njivami je trepetal vroči zrak, kakor bi razpredel velike pajčevine. Zemlja je že pekla in njene razpoke so bile kakor žejna usta.

Krošnjar je sedel za mizo in izvlekel krivač. Odprl ga je, poizkusil ostrino ter prerezal trsko, ki jo je dvignil s tal. Podložil je krošnjo, da ni stala poševno, kakor bi imela samo eno nogo. Zima je imel občutljivo oko za vse. V griču se je zamolklo glasila kukavica. »Le kukaj!« je godrnjal. »Zdaj imam svoj denar!« In je trdno verjel, da moraš imeti denar, če slišiš kukavico. In misli! Oh, Jernej ni bil brez misli in želja!

Kušinka mu je prinesla pivo. Zahvalil se ji je in nalil v vrček. Kakor da ni videl, kako je pogledala težko naglavno ruto, ki jo je bil kar tako vrgel čez drobnarijo.

Ni še odšumela v vežo, ko je prišel mežnar. Že od daleč je mahal z roko.

»Gospod da je vozniku nekaj rekel. Povedal mi je in mi rekel, da ne smem povedati. Da država ni dolžna dvajset metrov drv. Če ni določeno, jih gotovo ne bo dala. Dolžna da je samo deset. Pa zdaj, ko tako pripeka, bo že, toda pozimi, pozimi! Kdo pa naj zdrži na tem zbrisu? Država? Ona je na gorkem, toda farovž!«

»Da ni dolžna! Zakaj pa daje?«

»Kaj vem?« je rekel Luka.

»Seveda, če so papirje našli šele zdaj!« je prikimal z glavo krošnjar. Hotel je nekaj reči, ko je prinesla Kušinka solate in velik kos kruha, na drugem krožniku pa je bila mesena klobasa.

»Ali ste slišali?« je vprašal Zima.

Pogledala ga je in njene žive oči so se zasvetile, kakor bi sonce posvetilo na nikljaste vilice.

»Država da je dolžna župniku samo deset in ne dvajset metrov. Našli so papirje in zdaj ne da več!«

»Res!«

»Ne da!« je dejal krošnjar.

»Kaj bo, če ne da?« je vprašal Luka.

»Kaj bo, ali bo župnik zmrzoval ali pa kmetje sekali, da bo kuril!«

Po jedi je krošnjar prodajal ruto.

»Nimam denarja!« je rekla.

»Vam pa dam na upanje!« se je smehljal. Nagnil se je k nji in zašepetal: »Pa še to! Koliko otrok imate? Štiri! Dovolj. Vzemite še to. Zdaj tega mnogo prodamo. Ljudje so se naveličali garati ln trpeti za druge. Saj ne ostane nič za življenje. In če se življenje prepreči, ni življenja in če ga ni, se ne prepreči. Ne bi prodajal stvari, če bi jih ne smel. Država že ve, kaj se sme, ker vojaki so le njeni in jih rabi. Kupite!«

Kušinki je planila kri v lice; zameglilo se ji je pred očmi. »O, pri nas pa tega ne rabimo!« je rekla ogorčeno. »Smo zdravi. In že še kaj prenesemo! To so mi že rekli, ko so prišli s Salcburškega. Tam so videli. Pa mi smo zdravi, da veste!« »Prav!« se je sladkal Jernej. »Prav, če ne potrebujete, pa ne. Trgovec mora imeti vse. Med nabožnimi knjigami tudi druge in med svetinjicami hudiča. Kar ljudje kupijo. Pa za moža tole!« Izvlekel je z jelenovino okovan nož. »Kar vesel ga bo, ker je takšen nož za dvajset orodij. Čepe vleče, obrože napenja, žeblje ruje, vijake suče in vsaj še dvajset drugih. Če bi ga kje drugje ponujal, bi zahteval vsaj še enkrat toliko, pri vas, ki veste ceno, povem po pravici.«

Nož je kupila, ko mu je zbila na ceni tri krajcarje ter mu plačala vse in tudi nato porožljala z denarnico.

»Ali naj začnem z dražbo?« je dejal Zima, ko je izročil nož. »Tako je poceni, da me spravite na boben!«

»No, no!« je dejala, pa se ni nič več smejala, tako jo je pretreslo.

»Samo, da bo Dreja vesel! O, če je mož vesel, je vse židano!«

»Dedci skupaj držite!« je rekla ter mu pomagala oprtati, potem pa se obrnila in šla v hišo. Na pragu ji je priletel nasproti Slavko. Nenadoma ga je objela in pritisnila nase. Deček ni bil vajen in jo je začudeno pogledal.

»Mama, ti imaš pa solze v očeh!«

»Sonce je!« je rekla.

»Meni pa ni!«

Deček je poskočil in izginil za hišo. Kušinka je strmela za njim, kakor bi nekaj poslušala v sebi, potem pa vsa tamasta, kakor je rekla, če se je je lotevala omotica, odšla v vežo.

Jernej je za hip gledal ves začuden.

»Če pa država drv ne da, ne da!« se je obrnil k Luki, ki ni razumel Kušinke. »Samo deset da, kakor je pisano in v tistih papirjih ne bereš več. Zato pa so župniku odpovedali. Ne morejo nič zato. Kar je pisano, je pisano. Če bi hoteli kaj več, bi jih še prijeli in bi morali vračati iz svojega. Deset metrov pa tudi ni beraška štrena hodne niti. Je nekaj več! Vidiš, tako je!« je zgovorno potrkal s palico pred seboj.

»Prav!« je rekel mežnar in potegnil z rokavom umazane srajce čez mizo. Murček v ušesu mu je bingljal kakor robida. »Občina bo morala tudi to urediti. In za šolo. Tudi šoli da več navržejo, kakor je država dolžna. Samo dvanajst metrov da je pazisano, dajali so pa več. Povsod ščipajo, kakor bi to zneslo milijone!«

»Tudi šola?« se je začudil Zima ter se obrnil. »No, če Otličane zaradi farovža, naj Dolčane zaradi šole. Samo hudo bo in občina mora nekaj reči. Zakaj pa je tajnik? Tajnik naj napiše: »Vzeli sle drva farovžu, vzeli šoli. Ali naj ljudje prineso vsako nedeljo poleno v farovž in otroci vsak dan v šolo?« Mlakar bi udaril po mizi, da bi zleteli kozarci! Kaj bo novi župan, bomo videli. Mlakarja pa je bilo škoda! In na taki lepi cesti! Če mu ni kdo narezal prečk, da se je kolo sesulo in voz omahnil. Gotovo je kdo narezal! Mlakar pa je mrtev! Da mu jih je nekdo nažagal! Zdaj je mrtev!«

Tako je prepletala domišljija resnico.

»Mrtev! Jokal sem, ko sem kopal grob! Si je brisal Luka čelo. O, Mlakar je bil mož! Kakšen mož!«

Kolo se je zdrobilo in Mlakar je padel! Če bi bil on živ, bi država niti ne črhnila. Njega so se gospodje bali. Meni niso hoteli dati patenta.« — Obrtni list je bil njemu patent. — »Da jih je dovolj! Če bi ga videli! Čez teden me je gospod glavar sam poklical in mi ga dal v roko. Ne po pošti! V roko! »Tu imate, ker smo dognali, da je potreba!« Dognali? Kako pa! Dognali! Niti kihnili niso! Mlakar jim je svojo povedal! Zdaj imam patent in hodim od hiše do hiše! Zdaj je potreba!«

Obrnil se je.

»Če bi bil on župan, bi ne jemali ne župniku, ne šoli! Kolo pa je bilo narezano in se je zdrobilo!«

»Da se je!« je vprašal mežnar.

»Če rečem!«

»Če bi bil on živ, bi ne mislili na organista?« je poizvedoval Luka.

»Ne bi!« je že za grobljo odgovoril Jernej.

Odšel je. Rumenkasta krošnja je spet škripala kakor nenamazan voz. Pred sončnimi žarki ga je skrival širok slamnik, kakor ga imajo kosci. Šel je mimo kala in na zgonjah zmagal z glavo. V kaliču se je videlo dno in kačji pastirji so obletavali belouško, ki je požirala žabo. Žaba se je otepala ter obupno kvakala. Jernej je zamahnil s palico, da se je belouška zvila v trstje ter pustila žival, ki je zbegana in prestrašena planila pod vodo.

»Suša se že vidi!« je momljal ter spet sladko privzdignil ustnice. »Vse bo zgorelo, če bo trajala. Trava je uvela, otave ni nič; kar požgano je za redmi. Zdaj je še čas, da se kaj proda! Ko suša pritisne, bo stiska, stiska! Potem bo denar samo še pri onih, ki so pri cesti!« Mislil je na krčmarje in voznike.

Šel je, da bi prodal svoje škarje in nože, orglice in konjičke, rute in ustnike, čeveljčke in lepe zaponke, ki so bile svetle ter so imele velike pisane zvezde iz roženega papirja. Dekleta so jih tako rada imela za lase in da so fantom pripele šopke za klobuk.

In pri svojem opravku je potreboval novic: po svoje jih je prikrojil, da so bolj tekle. Domišljija mu je vedno pripletala. Pripovedoval je in zraven razkladal svoje blago. Kjer so bili otroci in dekleta, je bilo lahko. Podaril je malenkost in ga niso mogli pustiti brez vsega, »ker je bil tako prijazen«. Mladim ženskam je tudi pošepetal na uho, da ima nekaj posebnega. »E, trgovec je trgovec in mora imeti vse! Če pa ljudje vprašajo in hočejo imeti to in ono. Saj je država dovolila, država, ki potrebuje denar za davke in fante za vojake. Življenje je življenje!«

In rekli smo že, da je imel še skrivno željo. Kadar je šel mimo Mlakarjevega kala, je vzdihnil. Ferlutova hiša! V njej je imel Bizjak trgovino. Pet poti se je križalo, otroci so mimo šli v šolo, od maše so hodili tam mimo ter ni mogel nihče mimo oken, če je bilo v njih pisano blago, svetla posoda in na vratih bičevniki. In Bizjak je otrokom delil sladkorčke, če je kdo videl. Da ima otroke rad. Naučil se je tega pri Jerneju, Jernej pa je vedel, da otroci povedo, če jim daš, ako nobeden ne vidi, in da je to še boljše za materino srce, ker potem pridejo v štacuno radi ter se na vagi toliko pritrže, kolikor dobe cukrčka. Nihče ni na škodi in prijatelje imaš povsod.

»Da bi ne bilo Povhovega! Denar ima ter je pri Prački že govoril!«

Pračka mu je bil povedal in mu je tudi rekel, da bo Maks poročil Rozo, Rozo, ki se je učila pri Prački in je zdaj doma. Ko je zadnjič šel mimo, je nekaj šivala ter se mu nasmejala, ko je vprašal, če bo bala. »Bala?« je dejala. »Če bi me kdo maral!«

Jernej pa je vedel, kdo jo mara.

Bil je, kakor bi bil brez pravega razuma, če je pomislil.

»Če je ne dobim jaz!« In si je živo predstavljal Ferlutovo hišo, kako se je zrcalila v vodi, kadar jo bil kal poln.

Zato je zbiral Jernej že denar za hišo. Na več mestih ga je že odpovedal. Jernej ni nosil v banko. — »Brr — Kaj veš, kaj pišejo tisti škrici v banki in nikoli ne veš, kaj zgubiš? Kmetje, dal Grunt imajo, hišo imajo in gledaš nanj, kakor bi bil iz stekla. Vse vidiš! Če si mu posodil, si ga imel v roki, obresti gotove v blagu, če ni bilo drugače, in iz krošnje si mu odrinil vse, kar ti je bilo na poti. In obresti? Moj Bog! Obresti niti smele niso biti večje nego v banki, samo za svoj trud je nekaj priračunal. Za trud; per je zmeraj pristavil, ko je dajal na posodo. »Vidiš, to ni moje, to sem si sposodil zate.« Čudili so se, zakaj bo potreboval, ko je začel nenadoma terjati. Ni hotel povedati. Samo sladkal se je in trdil, da mu zdaj krošnja ne nese ter mora živeti že ob drugem in pa vrniti mu je treba, kar si je izposodil.

XVIII. Tudi med pogrebom, če je pot dolga, se lahko kaj izve.[uredi]

Mlakarja so dvignili z odra. V krsti ga je blagoslovil župnik in njegov zategli glas se je mešal z dimom svetle kadilnice, ki jo je mežnar Luka vihtel v sobi. Umaknila sta potem z župnikom že pred hišo, ki je stala mogočno v bregu in se svetila v soncu, kakor da je prišla k hiši nevesta. Luka je pogledal v stran, ker je stal tudi Premov Štefan med pogrebci. Zdelo se mu je, kakor bi mu s tem nagajal. Temna gruča mož je stala na levi strani na dvorišču: občinski odbor in odbor gozdne zadruge, krajni šolski svet, odbor hranilnice in posojilnice, vsi, ki so z Mlakarjem kmetovali, vsi, ki jim je oral in ki jih je oprostil vojaščine. Nadučitelj Čibej je vpil nad učenci, stara učiteljica Kati, ki je bila črno oblečena, odkar se je njen fant poročil, je šepala pri njih.

Visoke bukve in košata smreka so začudeno gledali množico, ki se je zgrinjala na dvorišču in otroci so že čakali za križem pod smreko. Čuli so se votli udarci, ki so zabijali pokrov, a niso videli, kako se je vdova onesvestila ter jo je Andrej močil z vodo, ki je stala na ognjišču in jo je teta Liza grela za telička. Tone je gledal brata, ki mu je nekaj migal, ko pa je nekdo priskočil, se je obrnil ter dejal: »Zdaj ni treba meni!« Njega je skrbelo, kako bo zvonilo in koliko bo ljudi. Nenadoma je stopil iz gruče. Ko ga je sestra Malka potegnila nazaj, ja dejal: »Pusti!« Otroci so žuboreli in pripovedovali svoje reči: kako je Koreninski Drejc zapravil vsa peresa pri balinanju, kako jih je v gozdu lovil Siegl, pa so mu ušli, kje so polhi, kako je Matevž padel v jamo in so ga morali izvleči, ker je bil pijan. Ženske so na glas molile.

Začeli so se premikati. Spredaj je visoko plaval križ. Nosil ga je Librov Tone in bi se bil do smrti stepel, če bi ga hotel kdo drugi. Hčeri sta prišli z možem in otroki. Jokali sta, imeli rdeče oči in močili s solzami mater. Mati je izgubila moža in gospodarja, hčeri pa sta bili že presajeni drugam in otroci jima niso dali miru. Trgali so se in začudeno gledali, ko so jim rekli, da ne smejo vpiti. Te otroke si še ukrotil, učencev pa ne; bilo jih je preveč. Šumelo je, kakor bi vrelo nevidno mleko in bi bili zaprli v kad tisoč čmrljev. Zaman je hudo gledala gospodična Kati, zaman mahal s palico nadučitelj Čibej.

Popoldansko sonce je vroče sijalo na pogrebce. Žito je šumelo ter se priklanjalo, z lipe je padalo prav počasi uvelo rjavo listje, nad njivami je viselo zoprno suho ozračje. Smrdljiv vonj po meti in ljuliki je težko legal na pšenico. Pod zidom in na klancu so pekle koprive. Pelin se je stresel, ko so otroci mahali s šibami po njem. Otroci pač niso mislili, da pokopujejo župana. Ostri duh po koprivah in pelinu se je ovijal v kadilo, ki je umiralo na žerjavici mežnarja Luke.

»Da je bilo kolo narezano!« je dejal Bolčina Likerju, ko sta stopala že mimo Bizjakov.

»Kdo pa naj bi?«

»I, komur je bil na poti!« je rekel kmet Bolčina. »Bo morala oblast le preiskati!«

»Saj vemo, komu je bil na poti, pa ne bo župan!«

»Čenče!« je Bolčina obrnil pogovor, kakor bi se presukalo strašilo, ki je klopotalo sredi zelnika. Listnato drevje je bilo uvelo in v žitu je trepetala zrela grebenica. Belkasto rujava se je majala sredi pahovke in Ijulike, ki jo je suša že zelo prijela. Kjer je bil kup gnoja, je bil oves visok in temno zelen, na peščenih tleh pa je bil majhen in se sušil.

Temni sprevod se je vil skozi kratko mejico, koraki so ostro škrtali na pesku in grušču. Slišala se je zategla ženska molitev in župnikov glas, ki se je dvigal pred mrličem. Pogrebci so nesli na rami črno krsto na temnih nosilnicah. Sprevod je spremljalo glasno kukanje kukavice, kakor da je radovedna, kaj to pomeni. Glas se je lovil čez jame, kot bi hotel naznaniti, kdo gre. Jame so mrko strmele v ljudi, ki so šli po ozki cesti preko brega; zdelo se je, da se jame jezijo, ker so nižje ko njive. Samo na Hribu je bila z gladkim, pokošenim dnom, druge so imele na dnu pesek; trhlo, zveriženo strnišče, ki ga je voda nanesla s ceste, se je v soncu posušilo, strčalo iz suhega blata, da je bilo, kakor trde kocine. Nizka leska se je borila za prostor s smrlinjem. Čez njive je vel vonj po suhih bilkah, uvelem cvetju in vročem kamenju, ki se je spodrsavalo pod težkimi koraki.

Šli so mimo dveh hiš v plašni dolinici.

»To je pa Janez!« se je oglasil kmet Černigoj, ko je skakal po cesti, ki jo je namakala gnojnica. »Ali ne more napraviti gnojnične jame? Škoda za gnojnico. Vsaj en rep bi lahko imel pri hiši več!«

»Vsako leto se pripravlja, pa porabi cement za kaj drugega!« je odgovoril Liker. »Saj mu pravim, pa govori, da besede niso še nikoli prinesle cementa. Kamenje in apno in pesek že ima, samo cement! Obljubil je, da bo zdaj!«

»Da bo!« se je oglasil Brus, ki se je spomnil spisa. »Orožniki so že godrnjali!«

»Lahko godrnjajo, ker njim pride plača ob mesecu, kmetom pa ne. Kaj vedo, kako je, če imaš tudi v žepu sušo. Janez misli na jamo, ker mu gnojnica žge travo. Če je suho, pa žge, le glejte!«

Res je bila pod zidom trava med visokim in razšopirjenim ščavjem ožgana in rjava, da se je zdela zapaljena in cesta je bila razmehčana kakor kaša; mokrota se je cedila iz hleva ter pila prah pred hišo, kakor bi bila jama žejna.

»Ko bi padlo nekaj dežja, bi se smrad ne čutil in tudi trava bi ne bila osušena!«

»Samo, da bi Janez res napravil jamo! Same sitnosti ima človek z orožniki. Pa tisto večno vpraševanje in potem pisarjenje! Stavim, da bo treba spet poročati!« je dejal Brus.

»Zato pa si tu! Če vozim ali sečem trame, sem moker od dežja ali potu; da bi bil kdo v pisarni moker, še nisem slišal. Če je, je po grlu!« je široko razlagal Liker ter se oziral nazaj. Ni se zmenil za ženske, ki so glasno molile, od zadaj. »Zato piši, kolikokrat in kakor hočejo!«

Bolčina je mahal s klobukom, kakor bi sejal.

»Tudi organisti niso boljši. Prav nič. Tudi ti so gospodje!« Spomnil se je nekih njegovih besed, da treba organista.

»O, seveda, a drugače je z organistom, če je grobar in mežnar. Čudim se, zakaj ga pri nas ni!« je odvrnil Liker. »Če je mežnar in grobar, ne more biti gospod!«

»Kaj pa bo potem z Luko?« je oponesel Bolčina.

»Naj bo, kar je bilo prej! Oglar je bil, dokler je bil še Drejc za mežnarja. Pa naj bo spet! Kadar nanese prilika, bom predlagal!«

»Stroški bodo!«

»Se bo tako uredilo, da ne bodo!«

»Zdaj so spet začeli o pastirju!« je zaobrnil Bolčina. »Spet pravijo, da je nekomu všeč, če je Lende na glavo padel s češnje.«

»Čenče, čenče!« je dejal Liker ter bil jezen, ker ga je prekinil.

»Ah, kaj bi!« je razkrečil prste Bazk ter jih dvignil, kakor bi hotel pogledati črne nohte. »Nič se ne ve! Ljudem je dolgčas. Pri senu uganejo kar iz trave! Kaj bi? Najboljše je, če je človek tih!«

»Seveda, seveda! Ampak nekaj bo le res; ljudski glas božji glas!« je menil Bolčina.

»Ali babje marne!« je jezno odvrnil Liker. »Nekdo si izmisli, drugi trobijo, hujše trobijo, kakor kliče zjutraj pastir! Naj bi zinili, če kaj vedo! Zakaj si nihče ne upa. Ker ne vedo!«

»Ne vedo!« je ponovil za njim Bazk in umolknil.

»Vinska rutica se zelo čuti!« je širil nosnice Liker, ker mu je bil pogovor neprijeten.

»Prav tu je je mnogo! In nihče je ne trga!« je menil Brus, da bi mu pomagal zaobrniti besedo.

»Nihče!« je ponovil Bolčina, ki ga je bil zmotil v mislih. Tako so se lovili za besedo, ki jim ni hotela teči. Jezno je obrnil robido, ki se je plazila čez grm. Ujel se je bil nanjo; njeno trnje mu je ostalo v hlačnici. Pulil ga je ter godrnjal, da bi moral palir videti tudi to trnje, če je plačan.

»Če bi mu nastavil cekin, bi ga gotovo videl!«

Vsem se je poznalo, da nekaj leži nad njimi. Moški so mrmrali za ženskami, kakor bi se drobno kamenje rahlo sipalo na suho listje. Pred vsakim znamenjem so se premenjali pogrebci. Kdor je bil na desni, je stopil na levo, da se mu »ohladi rama«. Pri oštirju Bratenčku je stala gruča ljudi, ki so živo mahali z rokami. V Kotèh so se glasno čuli okovani čevlji, ko so stopali skozi gozd. Spet se je razlegel kukavičji glas v bukovem gozdu, obupno in prestrašeno, kakor bi kdo kradel. Čez hip je kukavica zletela s hriba in na cesti je mignila njena senca, da so se otroci ozrli za njo.

Iz zelenja se je rdečil cerkveni zvonik. Mežnar Luka je zamahnil z roko in nato so se oglasili zvonovi. »Štefan, govedo bi zavpilo,« je pomislil, »saj ga poznam!«

»Pretiho zvonijo!« je mrmral Tone.

Andrej je bil zamišljen, da ga ni slišal. Vida mu je nenadoma stala pred očmi, Vida z dvignjeno roko, kakor bi prisegala! »Se že unese, ko se nekoliko umiri!« Zdaj je vedel, da mora biti za vsem tem zadaj njegova mati, ki je bila Bregarjeva ter je imela samo bale, da so morali naložiti dva voza. »Toliko, da so konji komaj speljali,« je pravila. »Vidiš, pa so bili konji mladi in so potegnili naložen voz iz ledenice, ko se jim je bil zaletel s poti.«

Vedel je, da bi iz ledenice ne prišel konj, če bi se opotekel, ter je moralo biti nekoliko drugače, toda bale je imela mnogo, ker je je že hčerama dala in je je še bilo pri hiši. Zato je bilo razumljivo, če je branila Andreju.

»Vse se unese!« je dejal ter se spet spomnil, da gredo za mrličem, ki je njegov oče, ter mu je napravil hišico iz mahu, ga posadil na konja, dal mu bič in vajeti, prinesel mačka na palčici, ki se je pognal na vrvici. Andrej takrat še ni vedel, kako je to, da se maček požene, lepo pa je bilo. In ko je splezal na češnjo, namesto da bi pasel krave, dokler ne bi prišel pastir, so krave ušle v zelnik. Oče ga je počakal pod češnjo. In zavihtel je palico. Andreju so planile solze v oči ob spominu, da ni videl ceste ter se je zamajal. In potem drugi spomini, spomini, spomini. Andrej je zaihtel polglasno in bolno, kakor bi ga nekdo tiščal za grlo. Zmotilo ga je šepetanje. Otliški otroci so hoteli prehiteti sprevod ter tekli čez groblje in po klancu; ustavil jih je srepi pogled župnikov, da so se potuhnili kakor potepen pes.

Tisti hip se je zaslišalo v gošči hripavo vpitje. Bebasta Tona je bila ušla od doma v sami srajci ter vpila:

»Kdo bo pa novi župan? Kdo bo novi župan?«

Slišala je, kako so se pogovarjali doma na ognjišču. Vsadilo se ji je v misli, da je vreščala kakor kavka ter vsakega pozdravila, ki je prišel:

»Kdo bo novi župan?«

Od suše rjavi grm se je majal, ko je prijela za njegov vrh ter ga tresla, kakor bi hotela še njemu dopovedati, njene bose noge so tlačile sivko, ki se je bohotila okoli kravjekov. Samo travi sivki ni suša mogla ničesar; ko je Tona dvignila nogo, se je spet zravnala.

XIX. Huljka pa je dobila kavo.[uredi]

Ruparica ni šla k pogrebu, »ker ni mogla pustiti hiše«, zato se je začudila: Rezka je prišla s kamrice, ko je pogreb že davno šel mimo. Hči je bila solzna in zamišljena.

»Ne grem za pogrebom!« je otresla deklica z rameni. »Kakšne pa so bile! Da bi grizle še danes! Pikale so kakor kače pred luknjo!«

Zdaj je morala materi povedati, kako in kaj, in zakaj ima oči zardele. O srčku in pastirju ni črhnila. Saj je ne zadeva!

»Besede bodo! In bom morala reči, da me je tako treslo, da sem legla!« je pomislila. Z vretenom je dvigala vodo iz štirne ter gledala sivi dim, ki se je dvigal nad smrekami. Zažigali so slamo, na kateri je ležal župan na pogrebu, pastirji so vpili, kakor bi gorel kres.

Dim se je dvigal nad mejo ter žarel v večernem soncu. V zraku so cvrčale lastovke; ko so se obrnile, je zablestela njih perot, ko bi bil obrnil zrcalo. V hrib se je potila deklica s škafom vode in njena postava je naglo smukala v grmovju. Pri Ruparju so kočarju Pesku pustili zajemati samo še škaf vode na dan. Pomanjkanje vode se je že čutilo pri vseh kapnicah in mlaka na Borjaču je bila prazna; suho blato se je režalo na dnu kakor razbita hruška. In namesto oblačka se je dvigal dim županove slame, zelenkastobeli dim, ki se je vlekel čez smreke in travnike. Vročina je posrkala vodo iz jam in ljudje so že sekali led v ledenici. Led se je hitro tajal na soncu in v vročini, da so bili mokri koši in hrbti.

Stara Huljka je ob palici prikrevsala mimo Ruparjeve hiše; njene žive oči so sivo begale po češnjah, ki so že rdele na veji. Nihče jih ni znal obirati boljše. S palico je potegnila vejo k sebi ter jih v hipu imela poln košek.

Padla je bila ter si zlomila hrbtenico, zato je bila grbasta in sključena. Ona je bila živa pošta: kjer je kaj zavohala, je bila zraven ter potem regljala, kakor če bi se pri vretenu, ki ga je Rezka vrtela na štirni, utrgala zanjka.

Dva ščinkavca sta se tepla na orehu in vreščala od jeze in napora, kokoši so razgrebale pod hišo, da se je kadilo, in koklja je klicala piščance k vodi, ki je bila pljusknila iz vedra na skalo ob štirni.

Huljka je bila sita in pri Mlakarju je bila dobila krilo, ki ga je nosila v culi. Pri Ruparju ni voščila in ni zamahnila z roko; videlo se ji je, da je užaljena in nejevoljna.

»Ali je zdaj punca na boljšem, da se je šla pretepat k mrliču!« je pomislila. »Stotak bi dal,« je dejal Andrej, »če bi se ne steple pri nas! Pa so se! Kakšna sramota za hišo! Ali je bilo punci res tako hudo, ker je Polonca dala Francetu srček? Andrej bo gospodar, stoji v testamentu.«

Tako je krevsala Huljka. Testament je imel župan res narejen, kakor bi vedel, kaj ga čaka. Kugajski Janez, ki ga je bil vprašal za svet, je povedal. In so ga res našli v skrinji. Andrej bo prevzel, Tone ima izgovorjeno. In je Andrej rekel, da od Rezke ni pričakoval, da se bo tepla pri mrliču. Vse to je vedela Huljka.

Kokoši za hišo so zakokodakale, ker je Matevž vrgel s pota senene vile. Prišel je okoli vogla ter vpil, da bodo kokoši razgreble vse okoli malih jablan, ki jih je nasadil.

»Vražja stvar! Le vpij!« je zrohnel nad petelinom.

»Ti tudi rad ješ!« se je oglasila Huljka ter brsknila s palico trsko na poti.

»To pa res!« si je odvihoval hlačnico, ki mu je mahedrala po mečah.

»Vidiš, zakaj potem zabavljaš?«

»Saj ne!«

»Pa le zabavljaš!« je dejala, ko je že stala na dvorišču. Kar vrglo jo je nekaj iz klanca, da ni mogla mimo.

Ruparica jo je povabila v hišo. Ni se ji poznalo, kako vse kipi v njej. Huljka je sedla za ognjišče ter se zmerom bolj tajala, ko je videla, da Ruparica siplje kavo v krop. Na vengah je visel bakren kotel in ostri duh detelje, kapusovih listov in repja se je širil po veži.

Huljka ni občutila duha ter se široko raztegnila, ko je govorila. Pripovedovala je, kdo se meni z Bazkovo Pepco in kdo z Bolčinovo Justino. Kdo je tepel ženo in kdo gleda za to in ono. »Pri Gašperju nekaj poka: ona radi vidi soseda!«

Ruparica je čutila njen prodirni pogled. Delala se je, kakor da ga ne vidi. Vsula je v skodelico sladkorja ter pomolila gostji.

»Saj pravim!« je dejala Huljka, ko je držala skodelico. »Kava pa je pri vas dobra!« Tlesknila je z jezikom ter počasi srebala, pihala in srebala.

»Rada bi bila šla h pogrebu, pa sem legla, tako mi je bilo slabo. Razjezila sem se! Rezka ima svojo pamet!«

Hotela je izvedeti o dekletu tudi od druge strani.

»Saj ni Rezka kriva!« je rekla Huljka. »Polonca! Še danes ne razumem, ne vem, kaj je punco prijelo. Kakor rak je zardela in mahnila po Rezki. Rezka se je branila, rahlo branila, kakor se pri mrliču spodobi in je rajši šla, kakor bi bila pri takšnem teslu. Kje je dekle?« se je nagnila. »Fantje se ne love s srčki! Kam pridemo, če bi se fant obrnil na srček ali zrcalce? Pa treba samo primerjati. Rezka je proti oni kakor svetilka proti leščerbi.

Ruparici nekaj ni dalo miru.

»Kam bo šel Andrej? Gospodar bo in izbranega nima še nič.«

»Nihče ne ve, da bi kaj imel. Mlad je še; če se je posmejal tej ali oni. Pravijo, da se je najbrž Vidi, pa je ostalo pri tem. Kdor hoče k Mlakarju, mora biti bogat. Vida nima. Kje pa naj vzame! In Andrej ni še nič rekel. Tih je in boječ, si ne upa. Pri njem bi morala začeti ženska.«

»Samo da bi zavil okoli vogla! Sam ne bo nikoli! Bi mu že znala povedati. Zdaj pa se je zgodilo tisto s Polonco. Rezka mi še zinila ni o srčku in zrcalcu!« je pomislila Ruparica. »Zamolčala je, kakor da se ne izve. Ali je bilo tega treba? In za fanta sta se stepli. Za Franceta! Kakor bi nobenega drugega ne bilo in da ni Andrej zdaj prisiljen, da se ogleda.«

»Mladina je že takšna, da ne posluša starih in hoče vse po svoje. Ne premisli, ne preudari, kakor tudi teliček ne pogleda, kam se zavali. In zdaj Andrej! Ali so dekleta slepa? Hitro se mora udariti, da zaleže. Kdo pa je mislil, da bo čez noč gospodar. Zjutraj še ni bil, zvečer pa že!« je napila Huljka.

Ruparica je rekla:

»Veš, Andreju se mora le povedati, da se je naša samo branila, da so jo napadli in izzvali. In če je on vpil nad Francetom, ni nad mrličem. Mrliča moraš peljati počasi, ne pa s tako naglico. Andreju dopovedati!« jih kdo priganjal. To se mora Andreju dopovedati!«

»Bom, bom! Saj se tako še nocoj vrnem. Ruto sem pozabila. Pozabila? Saj veš! Pustila! Da še lahko pridem!«

Srknila je zopet ter se oblizala. Srkanje je spremljalo njene besede, kakor bi jih požirala. Njena palica je zaropotala na tla. »Presneta palica!« je rekla Huljka. Ruparica ji je zavila še kos špeha, ko se je odpravljala.

»In Andreju bom rekla, naj koj pride k vam, da se bo videlo, da ni nič jezen. Kaj bo jezen! Zakaj? Saj niste krivi. Krivi? Če pa drugi izzivajol Rekla mu bom, naj se kaj oglasi, Rezka mu bo že povedala, kako je bilo. Dekle ni zavezanih ust. Naj mu še ona pove!«

»Če bo, ne boš zastonj hodila okoli hiše!« ji je na pragu rekla Ruparica. »Saj veš, da je Rezka hude krvi in vzkipi kakor lonec mleka, toda dobrega srca, rečem ti! Rezka,« je poklicala hčer, »pozdravi botro, ki se poslavlja!«

»Zbogom, botra!« je prišlo dekle, ko ji je mati pomignila z očmi. »Zbogom, botra!«

Huljka je šla in za njo je gledala Rezka. Poganjala se je kakor žaba ter brcala kamenje predse.

»Od kdaj pa je botra?« je vprašala mater.

»Nekaj moraš reči! Ali naj rečem Huljka?«se je obregnila mati. »Kaj ti veš!«

»Pa ne vem!« je otresla hči.

»Jezik te bo še tepel!« je dejala mati. Kaj pravim: bo? Saj te že! Hudo te!«

»Pa naj me!« je odvrnila hči. Bila je vznemirjena ter zatopljena v svoje spomine. In ker so pastirji gnali pred hišo, so jo spomini še bolj vznemirjali.

XX. Resnica se ne sme povedati.[uredi]

Mlakarja so pokopali. Na grobu mu je bil spregovoril Vidmar in prav posebno poudarjal, da je rajni pokojnik bil nesebičen, konje je posojal, kdor jih je rabil in ni vpil nad nikomur.

Rupar se je obrnil in šel, tudi župnik se je zresnil. Celo na takem kraju, da Vidmar sramoti. Nihče ni odobraval Vidmarjevih besedi in pred očmi jim je kričala Tona:

»Kdo bo župan?«

Rupar je z Bolčino stopal proti domu in njegova beseda je bila rezka in kratka. Pod leščevjem je nekdo brusil koso; ostro je zveličalo, ko se je osla zadevala ob konico. Kosa se je motno zabliskala v večernem soju. Možakarja sta v hrib pridržala korak. Govorila sta o senu in koscih in je Rupar dejal:

»Novi kosec je še zmerom več trave pustil za seboj kakor stari! Stari zna orodje obrniti.«

Naglo sta šla skozi Kote, pred znamenjem, po hribarskih ključih in mimo kala pred Ferlutovo hišo.

»O, ta je pa suh!« je dejal Bolčina ter si otrl pot s čela.

»Suh!« je dejal Rupar. Videlo se mu je, da je jezen in nemiren.

Bolčina je nekaj časa molče sopel ob njem in žal mu je bilo, da ni počakal pogrebcev, potem pa je »imel opravke pri nekom,« da je hitel Rupar sam.

Pogrebci so se zbrali pri Vidmarju. Sedeli so okoli dolge mize: Bevk, Brus, Benko, Polanc, Siegl in cela vrsta drugih.

»Dober človek je bil!« je dvignil kozarec Bazk.

»Dober!« je pokimal Bevk.

»Kaj mu pomaga, če je bil dober!« je pristavil Benko. »Ali ni bil včasi tudi siten, kaj praviš, Brus?«

Brus se je stresel in zbudil iz svojih premišljevanj.

»Seveda!«

»Nič ne zabavljajta!« se je oglasil Vidmar in ostro ožvrknil Brusa. »Najgrše je zabavljati čez umrlega gospodarja;«

»Saj nisem ničesar rekel!« se je preplašil Brus. »Mislil sem, da mu bomo našli težko enakega!« — Toda tu se je spet spomnil, da se je zaletel. — »E, seveda, če tako rečem —«

»No, no, še boljšega! Jaz zmerom pravim, da še boljšega!« se je zagnal mešetar Benko. »In takega, ki bo za organista!«

»Kakopa, kakopa,« je kimal Brus, ki mu je bilo vroče, da je zašel v to družbo. Sami občinski odborniki so sedeli okoli mize in eden izmed njih bo župan. Da ne bo Rupar, to je bilo jasno, toda ostalo jih je še štiri in dvajset. Štiri in dvajset! Plavaj čez štiri in dvajset nožev, da se ne zadeneš, skoči čez štiri in dvajset igel in se ne pobodi. Kakor da jih vseh štiri in dvajset drži roko na njegovih ramah in mu z drugo molijo žreb. »Vzemi, toda zadeni pravega! Zadeni tistega, ki bo tvoj gospodar. Saj veš.« — In jih je začel, kakor bi prebiral krompir. Bazk? Ne! Grm? Ne! Polanc? Kaj pa Polanc? Precej veljave ima in razumen je! Vendar Vidmar! In zdaj pride še namestnik. Vidic, za njega pa ve, da ne bo.

»Kje pa je dekla?« je vprašala mimogrede Grmovka. »Nič je ne vidim!«

»Mati ji je rekla in je morala domov!« je naglo odvrnil Benko namesto Vidmarja.

»Ali je ne bo več nazaj?«

»Doma bo morala ostati!« je dejal Vidmar.

»Potem boste pa kar brez nje!«

»Dokler ne dobijo druge!« je pojasnjeval Benko.

»Vidiš,« je planil Brus vmes, »Polanc lahko da Polonco! On jo lahko pogreša! Vsaj za toliko časa, da dobite stalno, če ji ne bi ugajalo. Brez ženske pa ne morete, Neža vendar ne more več!«

In se je useknil in izza robca pomežiknil Vidmarju. Ta se je pogladil preko čela, kakor da se mu je nekaj zabliskalo.

»Dobro bi bilo, če bi jo nam vsaj nekaj časa dal. Zdaj je sredi leta in za dobro dekle stiska!« je dejal Vidmar.

»E, oštarija je!« se je otresel Polanc.

»Toda Vidmarjeva!« je udaril po mizi Benko. »Če bi jaz imel hčer, bi jo koj dal. Tako varna je kakor v farovžu!«

»Moli, kolikor hoče in v cerkev ji nihče ne brani!« je pristavil Brus.

»Koliko je od tega, odkar je služila pri vas Cilka?« se je nenadoma vmešala v pogovor Meta, ki je tudi sedela v kotu ter lomila skorjo za svoje brezzobe čeljusti.

Za hip je nastal mrtvaški molk. Vprašanje je bilo nepričakovano in ni prav nič spadalo k stvari.

Vidmar se je za hip zdrznil, rahlo se zamajal in potem z nadčloveško silo zatrl iznenadenje. Glas mu je bil navidezno mrzel in brezbrižen.

»Kaj bo? France je imel dvanajst let, deset let bo od tega jeseni!«

»To je bila pridna dekla! Do hriba sem ji še pomagala nesti koš, ko je šla od vas!«

»Da, to je bila pridna dekla!« je mirno potrdil.

»Kar se pridnosti tiče, tudi Polonca ne bo slabša!« je hitel Benko, kakor da beži pred plazom.

»Moram še ženo prej vprašati!« se je otresel Polane. »Zdaj ji še ni treba iz hiše. Jesti in dela ima dovolj. Če bi jo veselilo, nič ne rečem!«

»Seveda, če bi jo veselilo! Tako rekoč na posodo, dokler bi se ji zljubilo.«

Moža sta si bila edina. Vendar v družbi ni hotelo biti prave živahnosti. Nekaj je bilo padlo med nje, ker jih je motilo. Stara Meta pa je predla svoje misli kakor maček. Že se je bilo posrečilo Bazku, da je zaplel v hud pogovor Benka z Grmom, ki je trdil, da kaže kmalu dež, a Bevk je ugovarjal, da ga še ne more biti, ker se ni še slišal svetogorski zvon.

»Kadar se bo ta oglasil, takrat bo!« je potiskal kozarec predse.

»Ne rečem, toda Golaki so včeraj zvečer imeli kapo!«

Takrat je Meta, ki ji je bil kozarec vina stopil v glavo, spet povzdignila svoj glas.

»Da, da, uboga Cilka! Lende pa takšen revež! Pa kako srčkan otrok je to bil. Potem pa tisti padec!«

Zdelo se je, da je nekdo pogasil ogenj, tako mrtvo je vse bilo. Kajti vsi so vedeli, da je Lende kot osemleten deček pasel krave in bil splezal na Vidmarjevo visoko češnjo. Našli so ga pod njo. Imel je zlomljeno roko in bil v nezavesti. Trileten deček je tulil poleg njega v travi ter ga vlekel za lase. In ko so ga vprašali, kako je bilo, je pripovedoval, da je »mož vrgel tisto«. Našli so debelo krepelce v travi. Več ni vedel povedati. Začeli so govoriti, da je samo Vidmar mogel vreči krepelce. Njemu je bilo to prišlo na uho in je tožil zaradi žaljenja časti. Zato so o tem molčali in mislili svoje in pozabili. In to se je zdelo čudno, da Vidmar Lendeta ni mogel videti in da je Lenda pred njim bežal, če ga je uzrl.

»Eh, kdo bi na to mislil!« se je zavedel Benko. »Prinesi ga rajši še!«

Vidmar je bil za hip ostrmel, zdaj pa se je zresnil in rekel:

»Da, mnogo bi dal, če bi mogel dognati resnico!«

»Sam Bog jo je dognal!« je dejala Meta, ko je Vidmar stopil po vino.

»Še danes dobro vem, kako je bilo. Fantiček je ležal v travi in tvoj Janezek,« je pokazala na Bazka, »tvoj Janezek je jokal zraven. Pokazal je poleno v travi in pokazal mesto za grmovjem, kjer je stal ‚mož, ki ga je vrgel‘. Nekdo je torej bil in ni sam padel. Zdaj pa imamo takšno nesrečo in nič ne vemo!«

»Kar tiho bodite, Meta!« se je razgrel Benko. »Vse vemo. Tudi vemo, da so bili ljudje zaradi svojih jezikov že pred sodnikom! Če ne veš, je najboljše, da molčiš!« je udaril po mizi s kozarcem.

»Saj nisem nič rekla. Nikomur nisem zlega rekla. Kako naj rečem, ko pa sama ne vem!« je priprla veke, kakor bi mežikala.

»Tudi ne bi svetoval!« je trdo dejal Benko.

»Treba bo iti!« se je ozrl skozi okno Bazk.

»Počakaj, da izpijemo še ta liter!«

»Ne bom!« je rekel in odšel.

»Prav je imel Rupar, če je šel s pokopališča. Ruparica je vohala. Ženska ima nos kakor lisica. Če bi bila še ona in Rezka, no, potem bi imeli na pokopališču kreg in pretep. Kakor bi vsem leglo na možgane, takšni so. Samo to, da bi še zanesljivo vedeli, kdo je takrat vrgel krepelce. Če je bila Vidmarjeva češnja, ni na primer hlapec Civ ali kdo vrgel krepelce, ker ni bil hlapec pri Vidmarju, Huljka tudi ni bila na nji, torej! Če sodnija tega ne ve, ne ve, nam pa je tako jasno, da bi dal roko.«

Bazk jo počasi stopal, ker je bil večer topel, v zraku se je zaletaval regratov kosmič, nebo je mlečnato viselo nad vencem gora, ki so bledo plahnele v mraku. Njive so ležali v dragi pokojno, kakor bi se ne upale dihati. Dnevna vročina jih je žgala, da so ležale, kakor bi spal truden otrok.

Nikjer nobenega oblačka; omajna trava pod potjo preden zgori. »Bevk je imel prav!« je dejal skoraj glasno. »Nič še ne kaže k dežju in vidno se že vse suši! In jasno je!« je menil, ko je stopil mimo visoke češnje, »Jasno je, da je bil Vidmar!« V grmu je crikala kobilica, kakor bi se veselila hlada. Slišal je, kako vriska Gidljev Peter preko klancev, Česnovka je vpila nad otroci, v Strugi je jokal deček. »Ta ne bo dolgo!« je dejal. »Saj je boljše; boljše je tako kakor pa za Lendeta. To je predilnica!« je mislil na tovarno v Ajdovščini. »Mlado dekle, ki misli, da ji vse zarje pojo, se proda temu smradljivemu hudiču. Če vidim ta dim, kašljam! Pa pride človek in obeta dekletu vse. Ko pa pride otrok, njega ni nikjer več. In da je bil oženjen? Če mu je pa Angelca verjela. Cilka je tudi verjela in zdaj je Lende revež.«

Pred svojo hišo je postal za trenutek: »Žeti bo treba, pšenica že diši, če pride nevihta, bo ob vse. Cipruž že kleplje srpe,« je dejal, »če on, ki je zmerom med kasnimi, je tudi za nas že čas.«

Cipruž je res klepal srp, moral ga je pri petrolejki, toda ga je klepal za travo. Drugi dan so jo šli žet v Modrasovec. Včeraj jim je dovolil Hanuš žeti v sečnji. V noči se je klepanje razlegalo, da so ljudje stali na pragu, »Če pa prej ni imel časa!« so norčevaje se in smeje naslanjali na rožance.

Kobilica je neprestano crikala v večeru.

XXI. Drva in župan; kaj je skrbelo Luko?[uredi]

Župnik Mežnarič je učil verouk na Dolu. Zadnji dnevi so že tekli. Pri Blažečih se je ustavil. Na pragu pri Juriju ga je čakala gospodinja.

»Ali je res rekel Hanuš tisto o drvih?« je nestrpno vprašala, preden ga je spremila v hišo.

»Rekel!« je odvrnil župnik.

Na nizkem čevljarskem stolu je sedel prvi cerkveni pevec Jurij. Pogledal je čez naočnike ter skočil pokoncu. Začrnelo roko si je obrisal ob smolnate hlače, ko je spustil krivač in dreto na stol. Tla so bila našarjena s starimi podplati, čevlji, odrezki usnja, zlomljenimi lesenim in malimi žebljički. Okoli vedra, kjer so se močili urbasi in podplati, je bila mlaka. V hiši je smrdelo mokro usnje, mokri čiki in v nos udarjal dim, ki je bil v razbitem in s tenko žico opletenem glinastem loncu, se je osladno vlekel na trski ter smrdel po gnili repi.

Duhovnik je sedel na edini stol, ki Je bil v hiši. Na Kranjskem bi rekli hiši izba. Jurij mu je dal nove čevlje in par starih podplatov. Dvakrat je že župnik vprašal, ali so že gotovi; vsakikrat je »pri enem še nekaj malega manjkalo«.

»Suša je!« je začel Jurij. »Ne vem, kam bomo z živino. V reber, da se vsaj napije, krmili bomo doma!«

»Samo, da je kruh!« je dejal župnik. »Da ni lakote! Že na ljudeh se pozna suša in vročina. Za vsako reč vzkipe!«

»Rupar je ušel s pokopališča!« je sedel Jurij nazaj ter vzel v roko čevelj.

»Vidmar se je zelo zaletel!« se je obrnil župnik, ker je prišla v hišo gospodinja. »Zaletel, pravim!«

»Luka je bil pri meni: da je gotovo. Premov Štefan da pojde za organista in da bo mežnar, da je Luka prestar. Ali res? Luka je res star, toda vse zna. Naj si pa kdo drugi zapomni, kdo mu je dal groš za verne duše! Rad bi ga poznal! On se ni še zmotil in je vse natančno povedal.«

Jurij ni izdal, da ga je Luka prosil, naj poizve. In dokler je bil prvi pevec, je bil on prvi. Če pride organist!

»Zdaj še ni nevarnosti za organista. — Bomo šele videli, kdo bo novi župan!«

»Saj sem tudi jaz rekel! Pa ljudje napravijo iz komarja slona!«

Da pomaga ljudem delati slona, ni povedal.

Gospodinji pa ni dalo miru.

»Ali res ne boste prejemali več drv! Da bo država vzela, so pravili!« je obrisala nos s spredpasnikom.

»No, tako hudo pa ni; Hanuš je rekel samo, da država ni toliko dolžna, da pa da, ker ima.«

»Ima že, ima! Tu so pa pravili, da so našli papirje in da so klicali Vas in nadučitelja. Hanuš da je rekel, da ne da več, in še za pet let nazaj da bo morala fara in občina plačati. Rekli smo, da to ne more biti res, pa so trdili, da je res to in še več; vsega da se nikoli ne izve!«

»Tako so rekli in vse to ni tako!«

Župnik je hotel povedati, kako je, ko je prišel stari Povh. Glasno je priropotal, čikal ter pljunil pred vrata. Obrisal si je brado od rjave sline, ki se je cedila v sive dlake.

»Ali si že?« je odprla vrata v hišo. »Sin je pisal, da pri cesti potrebujejo še delavcev. Že dober teden, pa se mi zdi, da je bilo včeraj, tako smo hiteli. Saj bi bil Maks pomagal, pa se mudi.« Vsi so vedeli, da ima za dve rjuhi zemlje. — »Pokosil sem, požele bodo pa že ženske. Vode že imamo nekaj, vsaj za štirinajst dni. Za ped je je še, smo danes zmerili. Danes je bil »maček«  še dve pedi moker, dve pedi, pravim, toda blato se mora odšteti. Škornje rabim! Hvaljen Jezus!« Zdaj je šele zagledal župnika. »Naj ne zamerijo. Zunaj peče sonce, da človek oslepi in mu v sobi kar zamegli!«

»Na Salcburškem delajo, kaj?« je vprašal župnik, ko je odzdravil. »Če bo kaj zaslužka!«

»O, bo! Prevzeli so cesto pri Werfnu. Tri postaje naprej, ali kaj, so začeli. Cesta da mora biti za jesen narejena. Saj za navadno bi se tako ne mudilo, če bi ne bilo za samega cesarja. Zato pa hitro škornje, jutri že grem!«

Jurij je pograbil škornje ter pogledal čez naočnike.

»Ali se res mudi? Da ni kakšna potegavščina! Škornje sem že tako danes namenil!«

»Kaj bi potegavščina? Sicer bi jo ti zaslužil, kajti pri tebi prihranimo na leto vsaj pet podplatov, tako si počasen. Naj ne zamerijo, z Jurijem kaj rečeva, da je kaj slišati.«

»Če bi molila, bi se tudi slišala!« je rekla gospodinja.

»Spomniva se ne!« je dejal Povh in škilil v župnika.

»Mislim, da se prav malo spomnite!« se je smejal župnik. »Če toča pobije ali strela udari ali kdo oboli. Prej se naje in pošali brez Boga. V sreči se Bog pozabi in se kliče, ko se rabi! V skrajni sili!«

»Saj bo tako!« je mencal Povh roko, ki se mu je bila zadela ob bodeči šopek na mizi.

Iz hiše se je videlo na cesto. Rupar je nekam prav hitro stopal. Vroče mu je bilo, da si je slekel jopič ter potisnil klobuk na tilnik. Sonce je neusmiljeno pripekalo in žgalo. Pozdravil je žensko, ki je nesla na glavi škaf ter peljala za roko dečka. Mimogrede sta spregovorila nekaj besed; glasovi so nerazumljivi prihajali skozi okno v hišo.

»Tega pa je Vidmar!« je dejal Povh. »Strašno ga je zdelal!«

»Saj ga ni!« je popravil Jurij. »Naša je vprašala!«

»Zakaj pa bi si ljudje pripovedovali? Iz nič ne bi!« je menil Povh.

»Zmešali so!« je dejal župnik. »Rezka in Polonca sta se, so rekli, zdaj pa govore že o starih dveh!«

»Nekaj bo pa le res!« je vztrajal Povh. »Samo v farovžu vsega ne povedo. Saj je tudi Benko pastirja, da je bil Lende ves črn, pa smo šele zdaj zvedeli. Vehe mu je zatlačil, da bi se bil pastir skoraj zadušil. Pri nas je težko, preden kaj izveš, ker je občina tako razhodna in razmetana. Kušin je že vedel, zakaj je dal stotak in kožuh. Oltar ima pred nosom. Sam pa potrebuješ do cerkve, da bi prej moral počivati; če se pa kaj zgodi, mora od hiše do hiše, da pride do tebe. Ostariš, preden izveš!«

Župnik je pogledal na uro ter se odpravil.

»Zato ne more biti vse res, kar pravijo. Vsak obrne po svoje!«

»Izmisliti si pa le ne more!« je branil Povh. »Nekaj pa je le res!«

»Ne!« je dejal Jurij, »izmisliti si pa ne more. Tisto okoli morda, ampak —«

»V sredi le ostane, tisto črno!« je modroval Povh.

»Vprašati bo treba, kar enega bo treba vprašati, da bo mir!« je dejal župnik, ki se mu je mudilo na Dol. Poslovil se je in zabičeval Juriju, naj ne pozabi čevljev. »Vse se ne sme vzeti za zlato!« je rekel Povhu.

»Če bi ne bili slišali pri pogrebu! Pa smo slišali, saj nismo gluhi. Že pri grobu sta si skoraj skočila v lase! Zakaj pa je Rupar šel?« je godrnjal Povh, ko je župnik že hitel mimo kamenitega znamenja. »In zakaj ni bilo žensk pri pogrebu, kaj?«

Pred sobo je župnika čakal nadučitelj. Rdeč je bil v lice ter brke so se mu ježile. Niti odzdravil ni od razburjenja.

»Ljudje so si ustvarili že celo povest. Da krajni šolski svet ne dobi drv, da se bo začela pravda, kakor jo je že dvignil župnik zaradi svojih. Zmešnjava. In če mu rečeš, kako je, ne veruje. Ko mu je pa ono bolj všeč!«

»Tudi mene so spraševali zaradi drv!« je rekel župnik. »Kakor da je ‚župnik‘ vsem vzel pomet!«

»Vidmarju sem povedal, pa je zmajal z glavo!« je dejal nadučitelj.

»Novi župan bo vse uredil!« je dejal župnik, ki se mu je mudilo, ker so otroci že kukali skozi vrata in kričali kakor jesiharji. Bilo je nekaj dni pred počitnicami in vsem se je poznala vročina. Če niso nagajali, so spali, kolikor jih je bilo. Morali so k senu, v gozd po jagode, cela truma jih je hodila že po vodo Pod goro. Medvedovski Jožek je snoči prinesel domov prazno lempo in raztrgane hlače. Bil je tepen, Metka, sestrica njegova, si je vodo pri sosedu izposodila, da je pil oče. V šoli jih ni bilo dve peščici; kar jih je bilo, so bili čudno kričavi in nemirni, kakor bi sedeli na žebljih. Vroče je bilo v sobi in v nji je zatohlo smrdelo, četudi so bila okna odprta. Vročina je omamljala ali pa grela možgane, da so vpili; odrasli so tudi vpili ter se jezili zaradi vsake malenkosti.

»Koga bodo izvolili!«

Pomolčala sta za hip.

»Naj se enkrat sami!« je dejal nadučitelj. »Zdaj se ne splača mešati. Če bi bilo po mojem, naj bi za letos ostalo kakor je, drugo leto pa bi bile redne volitve. Ker velja pri dr. Gregorčiču [1] ali profesorju Berbuču [2] vaša beseda, mu recite, jaz mu ne morem. Jaz bi lahko potem rekel Gaberšku, [3] naj jih »Primorec« [4] zahteva in gotovo ne bodo! Rupar po tistem s konji tako ne pride v poštev!«

Vihar je svoje mogočne brke.

»Ne vem če bo kaj! Za Vidmarja ne morem reči Derbuču; pri pogrebu se je zameril ljudem!«

»Eh, taka zamera!« je zamahnil.

»Pa naj se sami!«

Poslovila sta se.

Ko se je župnik obrnil na vratih, je videl, da gre nadučitelj za njim in nekdo je stal zraven njega.

»Seveda! To leto bi si Vidmar le nabral toliko poznanj, da bi imel upanje. Leto dni premirja, toda premirja samo za nas, ne za nadučitelja in Vidmarja. Kako pa! Ne morem reči Berbuču, četudi se ne bi sami vladali. Presneti Rupar in njegovi konji! Rupar gotovo ne bo!«

Župnik se je po šoli vračal in srečal Ruparja. Da je bil na Otlici. Polne roke ima dela. Župnik mu je hotel povedati o drvih.

»Že vse vem!« je mahnil z roko Rupar. »Novi župan bo moral to vzeti pošteno v roke. Kaj pa mislijo? Zdaj naj občina skrbi za drva, ko je dolžnost države!«

»Saj je rekel Hanuš, da da, samo dolžnost da ni! Dolžnost pravi!«

»Zdaj pravi, da da, drugo leto bo rekel, kar je dolžnost, tretjo leto bo rekel, da ni dolžnosti. Pa se pravdaj! Kadar bo zima, boste pa kurili z mrazom. Saj se poznamo. Tako se začne. Svoje dni so hoteli prav tako z gmajno, pa sem jim vse izrekel, da so se gospodje zmehčali in so jo vso zapisali nam. Gmajno sem pa le rešil. Zdaj pa za drva.«

Da se je on sam vlekel za gospode, je pozabil.

Župnik ga je gledal, kako se je koračil na cesti ter stiskal pest.

»Resnico sem hotel povedati!« je dejal župnik.

»Z resnico se začne, konča se pa pri beraški malhi, če se ne pazi!« je mahal Rupar.

Zvečer je šlo, da drži z Ruparjem župnik, z Vidmarjem pa nadučitelj.

Brus je taval kakor brez uma.

In ko je Luka izvedel, se je udaril od veselja po kolenih ter zavil h Kušinu:

»Rupar za Prema ne mara! O, še dolgo ne bo organista!«

  1. Deželni in državni poslanec v Gorici.
  2. Deželni odbornik v Gorici.
  3. Publicist in založnik v Gorici.
  4. Literarni tednik v Gorici.

XXII. Kako sta se v temi pogovarjala Muta in Lende.[uredi]

Lende in Muta sta se srečala. Lende je bil šel k šepavemu krojaču Čotu, da mu umeri hlače. Mlakarjev Andrej je dejal, da mu jih bo dal. Mezlana, tistega, ki kožo odrgne, da je vsa rdeča, mu je dejal. Da bo za šagro! Hiša se je presojala po tem, kako je bil pastir oblečen za šagro. Zato ni mogel Andrej pustiti, da bi Lende šel razcapan in zanemarjen v cerkev.

»Tudi pastir mora imeti, da ne bo raztrgan! Kar Čotu naj nese, on bo že vedel!«

Zdaj je Lende nesel Čotu in se je Čot, ki poleti ni imel dela, še bolj počasi motal. Že meril je važno in tehtno. Vzel je nit, napravil vozel na koncu in meril. Skoraj je končal, ko se mu je nit utrgala. Vzel je novo in meril od začetka. Pastirju je kar migljalo, ker si je Čot dal toliko opravka z njim. In zraven ie govoril, kakor je pastir redko slišal. Z vzvišenim glasom mu je pripovedoval, da je njegovo mater večkrat videl. »O, to je bila pridna ženska. Molčala je in naredila, kar si ji rekel. Ti se je ne spominjaš, ker si bil majhen in potem bolan!«

Čot je meril, šepai okoli pastirja ter si brisal moker nos z roko. V telovniku je imel zapičene igle in bučke, dve šivanki sta bili vdeti ter so se niti zvijale kakor gliste. »Preč pojdi!« je zavpil nad kuštravim psom, ki mu je povohal roko. »Cigan, ali slišiš? Preč pojdi!« Cigan je parkrat kihnil, kakor da mu je dal Čot tobaka, ki ga je imel v črni škatli na mizi. Rjave dlake so molele Čotu iz čadastega nosu in na njih moker tobačni prah.

»Zdaj pa je!« je nazadnje rekel ter z vatlom udaril po mizi. »Če bi po dnevu prišel, bi bilo lažje, zdaj nagaja luč, pa saj vem, saj vem: pastir ima čas samo ponoči!«

Lende je stekel, ker je bila noč in so strahovi na cesti. Kuševec je grozeče gledal na pastirja in stare široke bukve so skrivale sence pod seboj. Odkar je bil omedlel ob potoku Lokavšku, je v pastirju nezavedno nekaj ždelo, kakor tli žerjavica pod pepelom. Kakor neki tajen glas, ki mu je odmeval iz dalje. In v temi še bolj.

Glas, ki ga je spremljal, pa se ni zavedel ne kje ne kaj. Često je prisluhnil, kakor da ga nekdo kliče po imenu, potem spet udarec, kakor bi padlo poleno na les. Ker mu je škropil pesek od bosih nog, se je zdelo kakor skrivnostno šepetanje. Za hip je vedel, da mu pamet odreka, toda če bi ga kdo vprašal, bi se ne spomnil ničesar. Tudi je često hotel pametno odgovoriti na vprašanje, a mu je vmes prišlo kaj drugega na misel, da je zinil narobe, ker ga je šum, ki ga ni znal razbistriti, motil in nadlegoval. Šum, kakor bi grmele veje na kup, šum, kakor da nekdo meče listje, zvezano v leskovko. Bil je kakor ovca, ki je na kratko privezana, ter ne more do šopa onkraj poti. Saj je videl oči in obraz, a ni vedel, kje je in čigave oči ga gledajo. Bil je kakor ptič brez peroti: videl je daljo in gore in morje, a ni vedel nobenega imena in ne poti, da bi mogel do njih. Kolikokrat je stegnil roko, da bi nekaj prijel; čez hip ni vedel, kaj je hotel ter se čudil roki v zraku. In sence grmovja in skalovja ob cesti so oživele ter omahovale ob grobljah. Lende je bežal ter pesek je še bolj šepetal za njim.

On se svojega stanu ni zavedal in mu ni prišlo na um, zakaj se Vidmarja zdaj še bolj boji ter zbeži, če ga je le zaslutil. Pred njim je imel skriven strah in po udih ga je streslo, če ga je zagledal.

Pri Cunti je gorela luč v hiši, ko se je dušila v mesečini kakor mrzel žarek. Cesta je držala skozi zaseko. Na obeh straneh so ob kraju štrlele gole skale.

Lende je že zavil v zaseko, ko je zagledal ob kraju temno senco, ki je mahala z roko. Pastir se je sklonil, kakor bi lovil udarce, postava je stopila naprej. Po njenem kričavem glasu je spoznal Muto. Da jo je strah, je rekla. Odkar je župan umrl, lahko hodi okoli. Pravijo, da so ga ubili. Grdeži! In da so se Mlakarica in Ruparica skregali, zato da ni šla Ruparica k pogrebu. Ošabna babnica! O, rekla je na glas, ker je Mlakarica nosila k nji šivati ter je koj plačala, Ruparica pa je izbirala šiviljo. Kaj njo briga, če je Polonca Rezko! Kolikokrat napačno razume, ni nikoli izvedela, ker ji nihče ni hotel povedati, da so se mogli smejati. Ruparica pa se je še takrat, ko je ona prinesla samo blago, z njo skregala zaradi traku. Da ji ni prav prišila traku! Ko je Muta razumela, kaj pravi, je zamrdala z nosnicami ter razparala. »Kdo zna?« je kričala, ko je Ruparica pa se je še takrat, ko je ona sama prinesla blago, dela, da ga je prišila Polonca!« Saj je vedela, ker ji je Muta povedala, ko je pomerila.

Muta je pridržala pastirja, da ne more tako naglo hoditi, kakor on beži. Da je Polonca prišila zadnje gumbe in zlikala, sicer bi ne mogla nesti obleke.

V jami na desni se je utrnila drobna postava in zategel glas je prihajal z leve. Po stranski cesti je nekdo kolovratil in pel.

»Maček je!« je rekla Muta ter kazala v jamo. »Na miši je čakal!«

Lende pa je bolj s strahom poslušal pesem na stranski cesti. Nekaj mu je segalo v srce, kakor da ga obrača. Muta pa pesmi ni slišala.

»O; Polonca si le upa. Zadnjič je Rezko. Pravila je. Vso je opraskala, so rekli. Nisem videla, škoda, da nisem!«

Lende ni razumel. Njen glas se mu zdel, kakor da nekdo drgne rjavo železo, ki praska in cvili. Hotel je naprej, a ga je pridržala. Četudi ni bilo meseca, je bilo nebo svetlo. Videli so se v mraku Čaven, Medvedji vrh, Kozja stena in Obrekovica. Za njimi se je pelo svetlo nebo; zvezde so razredčene mežikale: vse je bilo trudno in zaspano po dnevni vročini. Lende je čutil neznan strah, ker je Muta tako kričavo razlagala ter mahala z rokami. Noč ga je čudno prevzela, kakor bi mu šlo nekaj skozi srce, nekaj skrivnostnega in ostrega. Če pa so se mu zdele zvezde tako domače, grmovje in drevesa pa kakor veliki strahovi. Samo še zgeniti bi se morali. Začel je hoditi hitreje.

»Kako hitiš! Saj se ne mudi! Ali se mudi? Ti bi tekel! Ali ne prideš tudi počasi, lagodno in umerjeno!« ga je držala in vpila s svojim kričavim glasom. V noči ne bi videla, če bi kaj rekel. »Polonca jo je, da je nihče ne pogleda!« se je hihitala sama pri sebi ter vlekla pastirja za pas. »Kam se ti mudi?«

Moral je z njo v korak, četudi mu je njeno kričanje jemalo zavest.

»Tudi France je ne pogleda! Če pa je vsa razbita. Pravijo, da je razbita. Vsi da so jo tepli, so pravili. Kakor psi da so planili in jo cukali. Škoda, da nisem bila šla kropit.«

Muta se je hihitala in ko je z obema rokama grabila po žepnem robcu, ji je Lende ušel. Naglo je stekel, njegove bose noge niso čutile kravjeka, ki ga je pohodil, samo za seboj je slišal kričavi glas šivilje. Kaj je kričala, ni razločil. Hitel je in poslušal, kako so regljale žabe v skoraj izsušenem kalu, kresnice so nosile svetle lučke preko struge, v gozdu je glasno tulila uharica. Za hip je postal in prisluhnil. Zazdelo se mu je, da skrivnostno udarja v gozdiču. Škripalo je, škropotalo in udarjalo. Votlo, v presledkih in razločno. Glas ga je tako prevzel, da je počakal. Kakor bi ga bil kdo pribil. Naslonil se je na grivo ter čakal. Udarci so se bližali. Na grušču so se oglasili težki koraki. Za njimi še in še, vmes pa je tolklo, kakor bi nekdo bil po lesu. Zanj so bili to glasovi, ki nekaj skrivajo, ki jim ne ve pravega imena, ki mu segajo v dušo, a jim ni vedel pravega pomena. Čakal je kakor prikovan, dokler se niso iz gozdne teme izluščili ljudje, ki so v hladu nesli led iz ledenice; kepe so se drgnile in udarjale v košu, kakor bi nekdo udarjal po duplih. Koši so škripali pod težo in ljudje so sklonjeno nesli breme v noči. Na robu mejice so počivali; velike hlevske svetilke so položili kraj sebe na tla. Lende je v svetlobi videl, kako si brišejo pot in nekaj govore. V luči so bili kakor govoreči grmi, ki so se prebudili. Kresnice so letale po jasi, kakor bi jih hotele ogledati in vešča je tako blizu frfotala, da je Lende udaril z roko po zraku.

Zdaj ni bilo več udarcev in nerazločno treskajoče besede nočnih nosačev so motile tišino. Pastir je spet naglo kadil po cesti, suhi prah se je dvigal za njim kakor megla. Čutil je v želodcu, kakor bi pil slabo vodo. V glavi se mu je porajala omotica in tajna glasba mu je brnela v ušesih.

Andrej ga je našel dober streljaj od hiše; ležal je z obrazom na zemlji in grčal nerazumljive besede.


XXIII. Rezikina pot; bolje, da bi je ne bilo.[uredi]

Rezka je hodila po hiši zamišljena in potrta. Polagoma se je šele začela zavedati, kako se je nespametno spozabila. Kar pametijo ljudje, se niso fantje stepli pri mrliču, kaj šele dekleta. Sama ni vedela, kako je prišla domov. Vedno je še videla, kako se ji reži široki Jozljev obraz in kako ji je potegnil ruto na oči, da se je opotekla. Bilo ji je žal in bi rada popravila, toda v njej je prevladovala trma in prepričevala se je, da rajši od kesa umre, kakor bi koga prosila odpuščanja. Posebno pa še Polonco! Polonco, ki je po pastirju pošiljala Francetu srček! In France! Kako se je obnašal! Ali se ni umaknil, namesto da bi bil šel z njo? Umaknil se je, da mu ni bilo treba pokazati, s kom drži, hinavec! »In še hočem, naj pride pod okno. Hinavec!« Tiste dni ni šla nikamor. In če je morala v vrtiček, si je povlekla ruto na oči. Kakšne hude ure so imeli lonci in kozice! Še maček, ki se ji je drugače motovilil pod nogami, je tiste čase čepel na njivi in čakal miši.

Mati jo je opazovala ter si želela, da bi prišel Andrej. »Zdaj je čas,« si je mislila. »France je prejel od Polonce srček in Rezka se je z njim sprla. Jeza je še pijanca spreobrnila. V jezi je voznik šel pri praznem vozu in iz jeze si tudi dekle fanta prebere.« In Rezka je edinka, bo imela veliko posestvo in za oko je prijazna. Mlakarica je bila Bregarjeva! Zato naj Rezka premisli! Ruparica je tudi tako storila. Z Vidmarjem se je bila sprla in je prišel Rupar. Vidmar je res bil pri vojakih in je bil Rupar sam, toda sprla se je bila in se poročila. Če se je spomnila. V začetku ji je res bilo hudo ter je skrivaj jokala, potem pa je udarila z nogo ob tla, kakor ji je nasvetoval nunc Stepančič pri spovedi. Udarila in stisnila zobe. Vsi Vidmarjevi pogledi in ves njegov smeh je ni premaknil. Ker nekaj se privadi, nekaj se pozabi, če je mož dober. In da bi Rupar ne bil dober! Samo Franceta ni mogla in če se je prikazal, je bila nevoljna. Kakor je starega zagovarjala, je Franceta tožila.

France je bil pač druge matere sin. Če ga je Rezka hvalila, ga je ona grajala. Za vse njegove napake je vedela; če je kje hodil z dekleti, je zanesljivo izvedela. Huljka je materi toplo prinesla in nikoli zastonj. Zabele in moke in kave in sladkorja! Zato je Ruparici novi prepir med Rezko in Francetom zelo dobro prišel in Andrej je prost ter nima nobene. Za Siegla se ni zmenila. Kaj pa bo? Službo ima res, toda prestavijo ga in kaj bo potem Rezka s posestvom? Mara ga pa ne. Če ne, bi se drugače norčevala iz njega. Z njim draži in podžiga Franceta. To Ruparica dobro vidi. Zdaj se je sprla, zdaj je čas. Klin je treba s puharjem, [1] kadar je čas. Zdaj je hip, da se močno zamahne, ker je hlod pokazal razpoko. Samo da bi Andrej prišel. Iskala je Huljko in ta je rekla, da je vse dobro in na pravi poti, samo treba da je počasi in kakor da se nič ne mudi. Samo da se Rezka in France ne pobotata! Če bi se moglo kaj narediti, da bi se hlod še bolj klal.

Rezka se je spravljala spat, ko je zaslišala rahlo trkanje na oknu. Prisluhnila je. Bilo je znano trkanje:

»France! France!« ji je sililo v misli. Obotavljala se je, ali bi pogledala.

»Rezka!« je klical. Ker se je obotavljala, je prej prišumela mati in zaprla vrata. Ni bilo več klica.

Rezka je bila vsa zmedena. Tisto noč ni zatisnila oči in zjutraj je imela oči rdeče. In zdaj jo je tlačilo in bolelo.

»Ali je trkal?« je vprašala mati.

»Nisem slišala!« je rekla Rezka ter si potisnila ruto na oči. Hudo ji je bilo.

»Samo, da nisi!«

Prišel je, da bi popravil in povedal, pa ga odženo.

Morala je k Stomažem. Naglo je stekla čez Vrh in pred kapelico. Sv. Ivan je bil s svojimi kresovi mimo, a venci iz rjavih lilij, bele in pisane trave, pestrega gadovca in belih ivanjšic so še zmerom viseli in kimali, da so se lomili in osipali, travniška salvija in ranjak, zvočnice in nokota, pisana trava in bezgovo listje. Dekleta so bila nabrala celo naročje poljskega cvetja, da bi varovalo zoper nesrečo in bolezen, uroke in še zoper vse to, kar se ne pove. Vse je bilo po bregu še raztreseno.

Tam, kjer se je ubil Drejc. Okoli kapelice so pometle, toda po bregu niso upale, ker je zdaj le nevarno; suho je ter se spodrsne na smajni brežini. Šentjanževke in praprot, ostrožnik in kresnik so štrleli izpod strehe, bili so že vsi goli in le tu pa tam je visel droben cvet, suh in siv s stebla. Na oltarčku je ležalo nekaj šopkov, ki jih je nekdo položil pozneje. Videlo se je, da so šele napol oveli, na ograji je visela glogova vejica, ki jo je bil voznik vrgel s ceste. Bila je vsa prašna in suha. Nad vegasto stopnico je visela lučka; poleti je niso potrebovali, toda pozimi v megli in sodrižu se je njen blesk videl, kakor bi angel varuh svetil na cesti. Poklonila se je in pokrižala. Hitela je skozi predore in čez most, ognila se veji, ki je ležala sredi ceste pred tretjim predorom, kamor je padla v temi z voza pobiralcem. [2] »Bog ve, po čem jim računajo veje letos?« se je zmislila. »Siegl jih gotovo dvakrat premeri, preden jih smejo odpeljati!« Nasmehnila se je njegovim golim kolenom ter šopu gamsove dlake na zelenem klobuku. »In kako skače, kakor bi se nekam poganjal!«

Nad Skukom je zavila s ceste, ki se je počasi nižala ter nad Pezdirnico zavila nazaj, kakor bi vrgel vrv.

Ko je šla po stezi ob pobočju Čavna, je videla pod seboj na Pezdirnici ljudi, ki so kosili seno.

»Tam spodaj nekje kosi France!« ji je šinilo na misel. Spomnila se je, da je tudi prejšnji večer slišala škrtanje stopinj pred hišo, toda vasovalec si najbrž ni upal blizu.

»Kdo je kriv? Ali je bil France ali ne?«

In vedno bolj se je prepričevala, da ni bil, ker se je zdaj gotovo ogiblje, ko ga je še mati spodila.

»Vse si bom uničila s svojo jezljivostjo in počasnostjo!« se je karala. »Kakor da me kaj obsede!« Ustavila se je za hip vrh Čela ter si zasenčila oči. »Da, tam spodaj. Rdečo srajco ima in se dobro razloči. In tudi večji je od drugih.

Bolelo jo je, da so ji solze pritisnile v oči.

»Sama si kriva?! Ali je treba, da se obnašaš kakor brez pameti? Ah, kaj,« je stresla glavo čez hip, »takšna sem, kakršno me je Bog dal!«

In je jezno udarila z nogo po osatu, da se je razletel po zarjaveli trati. Ostri kamenčki so se zatalikali po bregu in spodili podgrivko izpod brežine. »Še ptičem ne dam miru!« se je nasmehnila ter hitela nizdol.

Gnala jo je tajna misel, ali bo pravi čas nazaj. Računala je, da bo opravila, ko se bodo kosci vračali domov. Upala je, da bo na poti dobila Franceta. Ali je pozabil tisto o srčku? Bog ve! ln Meta ji je povedala, da bodo pri Vidmarju najeli Polonco! Da, to ji je gnalo kri v glavo! Prav nalašč, samo da bodo jezili njo. Toda Franceta je morala le dobiti!

Sonce je žarelo, da se je potila. Škržati so žagali v grmovju, gibke gaščarice so se plaho umikale pred njenimi hitrimi stopinjami, Hitela je; da bi se ji ne bilo treba ustavljati na poti, ni ogovarjala ljudi. Nad Malo goro so krožili kragulji in Podčelom je spodila kotorno, ki je brne sfrfotala v dolino. Vipavska dolina in Kras sta bila zavita v tanek mrč, ki je ležal kakor puh nad zarjavelo deželo. Samo ob Vipavi in Lokavščku se je vil zelen pas vrb, ločja in travnikov, drugod je bila suša. Ožgana trava in vinogradi so se videli kakor prepredene lise, sovda se je sivil daleč čez dolino in belo kamenje na Krasu je odbijalo žarke, kakor bi bilo v apnenici. Po dolini so izgubljene migotale hiše. Slokarji so prašili novo cesto, kakor bi se Gorjanom čudili, Čohovci so stali ob strani pod Goro, Lokavec se je stisnil pod Čavnom, kakor bi se bal gorske burje, kajti njegov potoček je zmrznil v zimi ter mu je burja cesto tako pometla, da si moral klobuk privezati, če si ga hotel obdržati na glavi pred Hmelakom. Ajdovščina se ni bala burje, četudi je sama metala opeko s streh ter prevračala dimnike. Ajdovščina je bila tega vajena in poleti je nabrala vročine za zimo. V Ajdovščini so Gorjanci kupovali; nekaj časa zastonj, potem pa se je trgovec Pračka pogladil po licu. To je bilo znamenje, da ne bo več dajal in da mu morajo dati hišo in njive. Tako je kupil Ferlutovo hišo pri kalu in Štemčevo pri Bizjakih. Zdaj se res ne ve, ali je Ajdovščina na Dolu ali Dol v Ajdovščini. V Ajdovščini so Gorjani kupovali vse in v zahvalo so jih Ajdovci zmerjali »zabiti Gorjani žegukarji«. V Ajdovščini je bil sodnik, ki je vse obsodil, kar so pripeljali žandarji, »če ni tega naredil, pa kaj drugega,« in je bil zdravnik, ki je Gorjanu zapisal rdeče zdravilo, da ga je pil s trpotcem in bezgom in pelinom. Gorjan ni vedel, da ima v steklenici samo vodo, ki jo pije sicer kupec po kapljicah, »ker je strup«. Lekarnar je to vodo prav tako tehtal kot zlato in so mu jo plačevali s srebrom.

Rezka ni od teh nobenega potrebovala in o svetem Ivanu je na sejmu v Ajdovščini kupila obleko: Oko ji je plavalo v Log z visokim zvonikom in božjo potjo in v Vipavo, kjer da je bil tak sod, da ga ni nihče prevalil. »Vsak ima svoj križ!« je vzdihnila, ko je uprla pogled na Križ. Kapucini so tam in so ob porcijunkuli delili dekletom in ženam nauke in odpustke in ščepec blagoslovljene trave za bolno živino. Rezka se je spomnila, da je France lansko leto dekletom delil sladkorčke in je njej stisnil tri. Bog ve, koliko jih je Polonci! Čudila se je, da ni prej pomislila. Stisnila je pesti od jeze in žalosti.

Potoček je curljal po zidovih, ki so jih zgradili, da so ustavili usade. Videla je hrib, ki je zeval, kakor lisičje čeljusti, ker se je bil razpočil ter je po razpoki držala pot. »S človekom je prav tako!« je dejala. »Če se enkrat skrha, ne prideta več skupaj! Usad lahko premakne hrib, človek pa ni hrib!«

Za tem hribom je morala čez vodo. Samo cerela je in kapljala med kamenjem, ki se je svetilo v soncu, da je morala obrniti pogled. Glen se je prijemal skal in struge. Kakor bi bežal iz vode. »Suša!« je rekla Rezka. »Suho povsod!« Potoček ni žuborel, samo škržati so žagali in pilili, nad njo se je glasila postovka ter krožila v višavi.

Pri Stomažih je sporočila očetovo naročilo. Sonce se je že nagibalo k zatonu. Gorelo je že kakor rdeča krogla nad obzorjem in ožarjalo čavensko reber, ko se je gnala nazaj pod Malo goro. Stopila je v borovce in iskala po senožeti. Vidmarjevi kosci so bili že končali in videla jih je stopati po stezi proti cesti. Preudarila je, kdaj bo morala naprej, da na cesti pride pred njimi.

Ko so zašumeli grmi hruške Matere božje ter je na ožganih senožetih stopila za redke borovce, je zaropotalo v žlebu. Na stezi, ki gre pod Kucljem do Vitovelj, je poskočil kamen. Kakor kolo. Odskakoval je že visoko in besno. Rezka se je stisnila za skalo in čakala. Kamen je lomastil čez borovce in brežine, za njim se je valil grušča, kakor bi ga hotel spremljati. Prav na Pezdirnico bi se zatočil, da se ni na brežuljku zaletel v visoko skalo. Kakor bi pihnil, se je razdrobil ter se razletel po gmajni. Kosci na Pezdirnici so se bili hitro skrili in ko se je kamen razpršil, so zakleli od strahu in jeze.

Rezka se je oddahnila in pogledala čajno. »Pa sem te le rešila! Presneto je bil neroden! Da mi kamen sproži, po strmini. Kmalu bi me bil zadel. Neroda takšna!« Jezila se je na neznano nerodo.

V cajni je nesla steklenico žganja in fig. S tem bo začela na kakšen način. Bo že kako. Samo da pride! France! Ko bi mu mogla povedati! Prišla je k cesti. Ozrla se je in videla, da so kosci par sto korakov zadaj. Slišala je glasen Francetov smeh. Da, ta smeh! Iz polnih pljuč! Zdelo se ji je, kakor da je znamenje, naj počaka. In je pridrževala korak, kakor da je trudna. Na videz si je privezovala vrvico na čevljih in zastajala.

Toda tik preden je stopila na cesto, je prisopel po borovcih Siegl.

»Zdelo se mi je, da ste Vi!« je dejal kakor brez sape in ves žarel v obraz. V rokah je imel palico.

»Jaz sem si pa mislila! Nobeden drugi ne bi bil tako neroden. Toliko da me ni kamen! Odkod prihajate?« je vprašala nevoljno.

»Čakala sem hospotična!« je odvrnil ves zadovoljen, »Bila v Črnučah, dienstlich!« [3]

Rezka je bila v silni zadregi. Prav nič si ga ni želela in najrajši bi ga bila videla za deveto goro. Stopala je počasi in narahlo šepala.

»Vas boli noha!« je dejal.

»Da, žuli me!« je dejala.

»O, šuli! Slabo! Preočevljite se!«

Rezka se mu je na glas zasmejala.

»Le pojdite naprej!« je dejala. »Da se preobujem!«

Stopila je res v zaseko, iz katere so bili izkopali grušč za cesto ter se delala, kakor da si hoče preobuti čevelj. Siegl je stopil naprej.

Dekle si je oddihavala od poti. Naslonila se je na zaseko in strmela v večer. V lahko mračino je bil v daljavi zavil Nanos in na beli cerkvi svetega Hijeronima so se rdečila vrata. Col je ždel v sedlu, na Sinjem vrhu so se svetile šipe v oknih, kakor da so žareča kovina, potem je bil Kuk in Obrekovica, Kozja stena, Medvedji vrh, Maj in Kuševec, Jase v Korenini pod Vrtcem in v Kapljicah so se rumenile v večernem soncu. Razločno se je temnilo otliško Okno ter strmo padala Orlovška stena. Reber je pod Dolom in Otlico padala v dolino kakor odsekana, samo dvoje strmih steza je peljajo čez pod Orlovico in pod Oknom, drugače je drčalo kamenje po boku in redko grmovje se je porazgubilo po zatišjih.

Fantje so peli, samo Andrej je stopal zamišljen ob strani. Bil je še bolj zamišljen, ker so orožniki včeraj hoteli videti voz. Ogledovali so platišča ter izpraševali, če je imel oče kaj sovražnikov. Da jim je prišlo na uho, da so kolo požagali in da se platišča niso zlomila sama.

Kolo je res bilo zdrobljeno. Na kamnu bi se razletelo, če bi bilo železno. In da bi nažagano, pa ni nihče pomislil. Vrgli so kose stran in nasadili novo kolo. Zdaj je bil vahtmajster Kerin še bolj siten in mu je moral Lende pokazati drobce. Da je moral njegov tovariš Kočvare vse pobrati, kar je našel. Zato je bil Andrej še bolj pogreznjen sam vase. In zdaj še Vida. Kar mu je zadnjič rekla, se mu je prvi hip zdelo majhno in brezpomembno. Zdaj je razmislil in je začelo rasti. Ali mu ni svoje dni rekla, da se poroči z njim, če ima streho ali ne? Da si bo pa izposodila dežnik, če ga ne bo imela, samo da bosta pod streho. Tone je slep na eno oko in nekoliko šibke pameti, zato je oče zapustil posestvo njemu, zato je tudi imel napisan testament. Prej Andrej tega ni vedel in je Vidi obljubljal, da bo šel z njo gostovat, zdaj pa ima dom in mora zanj skrbeti. Videl je pri Lokavščku nekaj rdečega, ki se je smukalo okoli grmovja.

»Vida je!« je dejal. »Le naj pove še drugo, zakaj me ne mara. Kar je rekla, je samo tako! Naj pove, da vem, zakaj noče zdaj, ko je posestvo moje.«

Fantje so peli in za klobuki jim je košato visel grintovec, ki so jim ga bile nabrale grabljice.

Kosci so jo dohiteli.

»O, to je pa Rezka!« je dejal Bajtarjev. »Ali počivaš, da si v jarku?«

»Fige jem!« je dejala na videz malomarno.

»Sem z njimi!« se je oglasil Lazkarjev.

»Če mi spravite Siegla z glave!« je dejala.

»Kaj pa hoče?« se je šele zdaj oglasil France in oči so se mu zabliskale.

Vsi so se čudili, da se ni oglasil prej.

»Sitnari!« je dejala. »In me je čakal. Tisti kamen je zavalil on, ker je tako neroden. Oštela sem ga!«

»Naj le čaka! Zmerjali ga bomo, le pripravi naj se!« je dejal Andrej. Huljku je že povedala, da je bila Rezka izzvana ter da se je samo branila. Zato je bil že otajan ter gledal dekle, ki je zaripla pobirala cajno s tal. »Sreča, da se je zdrobil. Kakor bi vrgel kozarec, se je razpenilo. Siegl jih bo še slišal!«

»Stopimo!« je rekel trdo France, »Boste nekaj videli!«

Bajtarjev je že stikal po Rezini cajni.

»O, Reza, ti imaš pa res fige! Vsak eno!« in je delil, četudi je deklica ugovarjala.

»In v tej zelenki?« je stikal drugi.

»Blagoslovljeno vodo!« je dejala resno.

»Pokropimo se!« je vlekel zelenko Vidičev. »Kar pokropimo se, fantje!«

Preden se je mogla ubraniti, so že imeli v rokah zelenko tropinovca. Stopili so v krog in steklenica je šla iz rok v roke. Objestno so se prerivali in kose so zadevale in žvenketale, le Andrej je stal žalosten ob strani.

»Če si je premislila! O, ženske so kakor veternice. Samo da pihne, se preobrne. Ali se pa boji! No, bomo videli! In če moram do pekla, moram zvedeti, kaj ji je! Zdaj ni treba dežnika, zdaj imam streho; Vida pa ne in ne! Kdo jo razume?«

Zmerom bolj ga je grelo. Skoraj da ni slišal fantov! Zdelo se mu je, da so nekje v daljavi in da jih gleda skozi steklo, ko so se pehali in silili v cajno. Kose so se zadevale in žvenketale in Bajtarjevemu je padel oselnik na tla.

»Sreča, da je zamašen!« je dejal. »Trava le ni pustila osli na cesto. Udarila je sicer ob ognilo, pa se ne pozna!« je ogledoval.

»Samo, da si glav ne porežete!« je vpila, »ln ne preveč, ne preveč. Tak dajte no, vse boste izpili!«

Ko jim je iztrgala cilerico, je manjkala že polovica žganja. Razjezila se je ter spravljala košaro.

»Kakšni požeruhi ste! Vam se ne sme nič ponuditi!«

»Nič se ne jezi, Rezka!« je dejal Lazkarjev in jezik se mu je zatikal. Ves rdeč je bil v obraz. »Lačne napojiti, je dobro delo!«

Medtem so dohiteli Siegla.

»Oh, kakšen lep rep!« je rekel Lazkarjev, ki je bil sumljivo rdeč v lice. Gozdarju je bil gorak, ker ga je bil ovadil, da ima puško. In so mu žandarji prevrgli vse po hiši.

»Kje?« je vprašal Vidičev.

»Kozlu od zadaj!« je kazal na Siegla. Šop gamsovih dlak je košato migljal za trakom.

Fantje so bruhnili v smeh. Siegl se je ustavil in začudeno gledal.

»Gospod Siegl,« je vprašal Lazkarjev, »kaj delate na tej cesti in ob tem času? Tu rado straši!«

Fantje so spet udarili v smeh.

»Da straši?« je vprašal in se smejal, kakor da je razumel.

»Kaj mislite?« se je zresnil Siegl in ujel klobuk.

»Samo takšne, ki gredo na lov!« je rekel Vidičev.

»Kaj pravite? Ali ste pijani?« se je ustavil. »Nič nimam opraviti z vami!«

»Ki gredo na lov in valijo kamenje, da se zajci plašijo. Pred golimi koleni se dekleta že skrijejo!« je trdo stopil France bliže. »Pred kamenjem se težje!«

»Nikomur nič nočem!« je dejal ter se plaho umikal.

»Da boš vedel za danes in vselej!« ga je tikal France. »Kamenje pusti pri miru! Enkrat za vselej! Toliko da smo se ognili. In naša dekleta se ne bodo obešala na gamsove dlake. Dlake se izpulijo, če bi se kdo obesil nanje!«

France je naraščal kakor petelin. Vrgel je koso na tla ter stopil naprej, da je grušč zahreščal pod čevlji. Majhen hribček na kraju, ki ga je cesta presekala, je gledal kakor skrivnosten duh, ko je France stegnil roko.

Siegl je s palico udarit po nji.

»Vsakega bom udaril!« je dejal. Jezno je gledal ter se stiskal k zidu, ki je ograjal cesto v strmini.

»Nobenega!« je zarohnel France in žila mu je izstopila na pordelem čelu. »Premalo te je!«

Zagrabil ga je čez pas ter ga zavihtel na zidano ograjo. Siegl se je komaj zavedel, ko je že strmel v prepad pod seboj.

»Ali norite?« je stisnil ves posivel v obraz.

»France!« je zaklicala Rezka. »Kaj misliš?«

»Huda šala!« je dejal Andrej, ki se je utrgal iz svojih misli. Kar na hip, ne da bi se bil dobro videl, je Siegi že visel nad zidom. Videli so, kako gozdarju bledi obraz, kako se mu roke tresejo in kako strme njegove oči v prepad. Dež je izpral drčo, v soncu se je blestela in belila, da je jemala vid. Samo dva široka grma sta bila ob njej, potem je drča drala čez skalo. Če si vrgel kamen, je na robu odskočil, potem pa zašumel na melini, kakor bi tresel grušč iz koša. Siegl je bledel ter trepetal kakor listje na mali brezi pod ograjo. Kanja je švigala nad kotlom, kot da čaka plena. Andrej je stopil k Francetu. »Take šale so nevarne! Če pade v globočino, ne bo vstal!«

»Ne bo škoda!« je odvrnil France. Začudil bi se, če bi mu kdo rekel, da dela krivico. Siegl se je hotel vriniti med fante, Siegl je hotel domače dekle, Siegl se je začel vesti kakor domačin, četudi ni znal jezika, četudi jih je oviral pri divjem lovu. četudi je vedel, da jim nikoli ne more biti enak.

»Ne bo škoda!« je ponovil. »Nima nič iskati med nami! Nič ne bo škoda!«

»Vsekakor bi bila škoda!« je mirno dejal Andrej.

France se je delal, kakor da ne sliši. »Da bo vedel!« je držal gozdarja z obema rokama nad prepadom ter ni odgovoril Andreju. »Če še enkrat zavališ kamen, boš ležal spodaj!« ga je tikal. »Tako!« In ga je v svoji orjaški moči kot stožec postavil spet nazaj.

Siegl se je od prestanega strahu ves bled in prepadel naslonil na izsekano steno. Mrliški pot mu je stal na čelu in toliko, da so ga držale noge.

Tam so ga pustili. Fantje so šli, kakor da jih je kdo okregal. Molče, še Lazkarjev je molčal ter se ni več zapletal. France je stopal, kakor da nekaj nese, Rezka je šla z Andrejem.

»Ali ne greš naprej?« jo je vprašal, ko sta zastala. »France čaka!«

»Saj ne čaka!« je rekla.

Nato sta oba močlala, ognila sta se pobiralcem, ki so peljali veje, ognila sta se turistu, ki je šel z Golakov ter imel na klobuku žižen panja (ravš) za veliko omelo in v roki šop planik.

Pod kapelo je počivala Vida. V strmo reber je težko nesla vodo. Ko je zagledala Rezko in Andreja, jo je zabolelo srce. Obrnila se je, kakor da nekaj nabira. Zdelo se ji je, da vse umira okoli nje, tako umira, kakor je sonce umrlo za Čavnom.

Potuhnila se je in skrila. Andrej je ni videl med dekleti, ko je ustavil korak. Šla sta z Rezko naprej.

»Rezka je zanj!« je dejala Vida. »Edinka je, grunt je velik in lep. Reveži smo reveži ter ne smemo dvigati oči višje, kakor gre navaden pogled, da ne boli glava!«

Spomnila se je, kako je Mlakarica nekoč glasno razlagala pri Vidmarju, da mora biti njih nevesta bogata. »Saj bi rekla Andreju, naj kam gre, a nima nič prave volje. Naša dekleta pa tako nimajo nič drugega kakor pot pred seboj. Edino Ruparjeva bo blagovnica, a se tam smuče Vidmarjev.«

Bolelo pa jo je srce.

A tudi Rezko je bolelo, četudi se je France smukal okoli nje.

  1. Kratka sekira na dolgem toporišču, s katero se zabijajo kline.
  2. Ki pobira veje v sečni.
  3. Službeno.

XXIV. Tisti dopis in kaj je hotel doseči Vidmar po Polonci.[uredi]

Vidmar je slonel s sklenjenimi pestmi na mizi, pri kateri je Brus pisal. Ne samo sonce in suša, ki je že globoko potisnila vodo v njegovi štirni, še bolj ga je grelo vprašanje, kdo bo župan. Na grobu je že visoko zamahnil nad Ruparjem, kakor da se je razpihalo in oživelo staro sovraštvo. Da mu je poročil dekle, še ni mogel pozabiti, četudi se je sam poročil z drugo. Na tihem je stiskal pesti, da je Rupar storil nekaj za njegovim hrbtom, ko se ni mogel braniti. Zdaj pa je prišel čas, kakor bi se vol sprijel z volom. Motili so ga golobi, ki so grulili na strehi, da je zaprl okno. Na dvorišču se je šopiril stari petelin. Pri pasji koči je bil mir; Čuvaja je France zagrebel v mejici za hišo ter položil nanj velik kamen, da ga ne bodo odkopale lisice. Nekaj mu je manjkalo, ker ni slišal laježa. Zaprl je okno ter zazrl na stezi staro Meto, ki je nesla vedro. »Če bi molčala!« je godrnjal, ko se je spomnil pastirja. »Samo sitnosti imam!« Zaprl je še vrata v vežo. Da diši po ješprenju in solati. »Če bi molčala, da bi bil mir!« Misli so se mu porajale, kakor bi bil spustil čebele. Pomolčal je, pogrkal in rekel:

»Praviš, da ni modro. Kaj naj bi pa bilo modro? — Presnete muhe, kako so sitne! — Ali ni prav, da tudi svet izve? In kar je glavno: če bi hotel postati župan, bodo vsi kazali nanj. Meni pa Bazk ne ugaja in ta nam lahko še zmeša štreno. Rupar se je vrgel nanj kot klop. Še včeraj je bil pri njem. Če pa zdaj Ruparja malo prevetrimo, bo Bazk vsaj videl, kdo more s takšnim županom. Ali smo napisali kaj neresnice? Nič! Zapisala sva, da se je župan Mlakar ponesrečil in da se je pri tem dogodil zelo žalosten dogodek, da je sosed kričal nad mrličem? Ali ni to res? In ali ni res psa ubil! Sam se je pes, ne? Ubil ga je in kričal je vendar. In ali ni res, da je bil nekdo proti štirnam? In ali ni res, da to zdaj zelo čutimo! Ali ni suše? Povej! Kdo pa ima vode dovolj? Še moja štirna, ki je med največjimi, bo čez štirinajst dni suha. Ko bo prazna, se bomo lahko vanjo hodili hladit. Ali je to res ali ne? Res! In samo to smo napisali. Tisto o drveh smo zamolčali, ker ni za časopis in bi začela oblast stikati ter bi nazadnje res država dala, le kar je dolžna in nič več. Vse drugo je res, krvavo res in naj ljudje bero!«

»Samo zdaj so hitro hudi; vroče je, suša je, vzplamte, kakor slama!«

»Ali je res ali ni!« je udaril Vidmar po mizi. »Če je res, je prav, da vzplamte. Zdaj je čas! Kar smo napisali, je res!«

»Res pa je!« je uslužno kimal Brus. »Kaj pa, če bo to prav nasprotno vplivalo? Če bi ljudje zamerili? Nič ne veste!«

»Jaz že vem, kako je to! Kar zapečati!« je vstal Vidmar in osorno pogledal.

Brus je zganil papir, prijel ovitek in naslov. Naslov na uredništvo »Primorca«.

»Tako!« je dejal Vidmar. »To bom sam izročil. Naznanil bom glavarju županovo smrt še ustno in prosil, da razpiše volitve za novega župana. S profesorjem Berbučem ali z Gregorčičem se jaz ne morem zgovarjati.

»O, seveda, če ste bili zmerom proti njima!« je potrdil Brus.

»Vidiš!« je potrdil. »Čez koliko časa bomo z našimi pripravami gotovi? Treba bo vse odbornike temeljito obdelati.«

»Da, treba bo! Mesec dni!«

»No, v dveh tednih opravimo. Nekaj ti, nekaj Benko, nekaj Polanc!«

»Polanc? Ne vem!« je potiho dejal Brus in roka se mu je tresla, ko je lepil pismo. Oslinil je ovitek ter otolkel po njem z roko.

»Kako, ne veš?« se je vzpel Vidmar. Ves rdeč je bil v obraz. »Kako ne veš? Ali ti je kdo kaj rekel!«

»Rekel ni, toda tako pamet sama pravi. Čisto enostavno. Polanc kuha nekaj svojega!«

»Ali ne bo morda Polonce poslal k nam?«

»Že, že. Toda ne smete pozabiti, da ima štiri ljudi za seboj. Štirje in sam, jih je pet. Pet. Rupar ima tri. Trije in sam je štiri. Mi imamo sedem, sedem in vi ste osem. Pet in štiri in osem je sedemnajst in osem Otličanov, je pet in dvajset. Točen račun,« je štel na prstih Brus. »In zadnjič so potegnili z vami Otličani! Saj veste, Polanc je hotel Ruparja.«

»Pri naših, pravijo, je Bazk nezanesljiv. Če je Bazk, je tudi Vidic. Presneti namestniki! Prav Vidic mora biti namestnik. Skupaj držita kakor klešče. Če nam ta dva odrečeta, smo tam. Smo tam, ker Otličani so zdaj za Polanca. Če Polanca držimo, bo vse dobljeno!«

»France naj nam pomaga!« je pomežiknil Brus.

»Kako? — Že vem!« se je nasmehnil. »Saprament, bi fanta, ki je še zmerom tako neumen. Zmerom še tišči za Ruparjevo!«

»Dopovedati mu bo treba!« je dejal Brus. Tajnik si je stvar dobro zamislil. Pri tej stvari se je vil kakor jegulja. Storil je samo to, kar mu je Vidmar naročil, če je le mogel, se je izvlekel, da je Vidmar izvršil njegov svet sam. Nič se ne ve, kakšen bo uspeh in on ni maral nikjer pustiti prsta med vrati.

»Dopovedati! Dopovej takšnemu!« se je jezil Vidmar in stopil po sobi.

»Najprej Polonco v hišo!« je dejal Brus. »Če bo to zdaj še dal?«

»Zakaj ne?«

»Ne vem!« je skomizgnil z rameni. »Slišali ste zadnjič po pogrebu Meto. Tisto o Cilki in Lendetu in češnji so pogreli!« je Brus dvignil prst. »Ves pekel se je zarotil!«

Kakor bi hotela potrditi, se je šoja oglasila na češnji.

»Meto izženemo. Ona ni iz naše občine. Po možu je doma pri Stomažih. Dobro, da smo se spomnili, sicer bi ostala nam!«

»Toda ne zdaj, ne zdaj!« se je branil Brus. »To nam stvar še bolj zamota. Ljudje bodo za tem nekaj vohali. Ona je vendar pri nas rojena in pri nas živi. Domačinke ne smete zdaj izgnati!«

»Torej kaj naj napravimo?« je zarohnel Vidmar. »Kaj naj storimo?«

»Nič, samo Polonco v hišo!«

Vidmar je hodil od mize do okna in nazaj. Na hrbtu je imel prekrižane roke in ustne so se mu krčevito stisnile. Jezno je zamahnil po muhi, ki mu je hotela sesti na glavo.

»še danes stopi ponjo!« je nazadnje dejal ter si obrisal pot s čela. »Presnete muhe!«

»Bom!« je dejal Brus.

»In če dobim Polanca, potem smo na konju. Nekaj mu bomo morali dati. Podžupana, to že, toda še nekaj!«

»Bo že sam povedal!« je menil Brus.

Brus je odprl miznico, kakor da gleda v predalu skorjo suhega kruha in lesen nož za papir. Prav v kotu je ležal že umazan zobotrebec na starem zarjavelem peresu.

»In veste še kaj!« je okrenil Brus glavo, ker je Vidmar še hodil po sobi ter krčil prste, kakor bi koga stiskal in davil. Pri teh besedah je postal. »Veste še kaj? Začnimo, da država noče dati krajnemu šolskemu svetu drv ter da bo treba odločnega župana, ki si bo kaj upal.«

O Ruparju je bil neprevidno bleknil zaradi psa in konj in je slišal, da je Rupar njegove besede že izvedel, nato je moral skozi drugo vrzel, če je hotel ostati tajnik.

»Torej!« je dejal Vidmar. »Polancu treba reči, praviš, da se potrebujejo odločni možje, ki bi meni naložili, naj povem Hanušu. Možje in ne mevže! In Polanc da je takšen in da nanj računam, mu reci. Kaj ti! Tebi teče jezik kot namazan in boš že vedel!«

Proti večeru je škrobotal Brus na klancu. Polanc je stal pri nakovalu in gonil meh. Kakor navadno, je poslal Polanc sina k Bazku. »Če ga še ni, počakaj!« Brus je sedel na rezilnik ter si oddahnil, ko je voščil dober večer. Prav tisti hip je prišel okoli vogla Fronc. Fronc je bil Ruparjev svak. Da je vroče, je dejal in oba moža sta rekla, da je vroče.

In Fronc je dodal, da je suša že zelo huda ter se obrisal.

»Prav je, da te najdem!« je dejal Brusu. »Zdaj pa moram izkopati za štirno. Vode iz Lokavščka le ni mogoče nanositi. Tako sem mislil: če bi namesto poleti v vročini voro, nosili pozimi v hladu, ko ni drugega dela, pesek, in bi spomladi skopali, bi poleti lahko imeli že vodo doma. Tudi nadučitelj je to rekel. Samo cementa ni. Cement naj da občina. Nekaj mi bodo dali ljudje, nekaj občina, izpokal in pesek nanosil bom pa sam. Za vodo nisem v skrbi, pri meni teče spomladi od zameta!«

»Zdaj ni denarja!« je rekel Brus. »Novi župan naj to preskrbi. Pa saj veš, Fronc, da tebi nič ne pomaga. Ali nisi že vsaj pet let prosil ljudi in občino za cement in si od občine trikrat že dobil?«

»Dobil, dobil! Premalo. In potem je bil dež. Ali sem mogel kopati v dežju? Pri meni je skala, ne mehko. Pa kopiji, Brus, če moreš! Praviš, da sem vsaj petkrat že prosil ljudi. Prosil že in tudi nekaj dobil, pa se mi je prvo leto telica ubila na Golaki, drugo leto mi je umrl otrok — telico sem moral kupiti, otroka pokopati. Hvala Bogu, da je bil kmalu dež in da je Rupar imel polno štirno. Lansko leto sem že imel denar za cement nabran. Ali ni gad pičil Tončke? V bolnišnico je morala!«

»Tri dni. Da, tri dni bolnišnice,« je dejal Brus. »To pa ni toliko!«

»Ampak toliko, da sem le imel premalo! Letosi in lani jepa res polno gadov. Kakor bi jih sonce klicalo. Včeraj je Bazkova Žefa nabirala smukovce in jo je pičil gad. Če bi ji ne bili dali v Korenini žganja, bi jo ne bilo več. Izpila je liter žganja in čez, pijana pa ni bila. O, gadov je letos kakor mravelj!« se je oddahnil, da je smuknil na to pot.

»Res!« je pritrdil Polanc, ki je močno udarjal po nakovalu in z velikimi kleščami obračal železo. Meh je škripal in ropotal, kakor bi vozil samokolnico na vegastem kolesu, puhal je v žareče oglje, da so iskre pršele. Pred kovačnico so se nekaj prepirali otroci. Slišal se je kreg in jok, da je moral Polanc stopiti na prag. Kakor bi odrezal, je utihnilo. »Da mi še enkrat pridete!« je zavpil nad njimi. Ostro so ploskale bose noge po suhem pesku.

Fronc se pa ni dal premotiti.

»O, kače so hude!« je dejal. »In sikajo kakor Polančeve iskre.«

»Ali niso mogli koj izsesati? Zakaj pa imamo knjigo, kjer to stoji? Da jo beremo pozimi! Če piči kača, pa nihče ne ve, kaj je treba. Kakor bi izgubili glavo!« je rekel Brus.

»Izsesati? Da si kdo zastrupi čreva in želodec!« je rekel Fronc.

»Saj se ne zastrupi! Samo, če pride v kri, je nevarno, v želodcu pa ne škodi!« je udaril Polanc po nakovalu.

»O, strup je strup!« je rekel Fronc. »In gadje so letos hudi!«

»Samo kri zastrupljajo!« je kimal Brus. »Tudi, če so hudi!«

»Letos so še posebno hudi!« je rekel Fronc. Odmaknil se je, ker je železo, ki ga je Polanc ravnal, segalo daleč po kovačnici. »Hudi, prav kakor ono leto.«

»Katero leto?« je vprašal Brus.

»Ko je Lende padel s češnje!« je mirno dejal Fronc. »Tisto leto sem jaz ubil sam deset gadov!«

Brus se je izvil, da tega ne ve. Da je bil na orožnih vajah. Spominja pa se vročine. Vaje so bile na Koroškem. V gorah. Takšno je bilo, da je pesek apno dajal ter se ti je jezik prilepil na nebo.

»Da, suša pa takšna, da so bile vse štirne prazne in je v ledenici Madidljevega ubilo.«

Zdaj sta bila oba v zadregi. Proti Vidmarju Brus ni hotel in Polanc je tudi molčal.

»Da ga je moralo prinesti zdaj!« si je mislil Brus. Drug drugemu sta bila v napotje in bi rada videla, da bi oni šel.

»Polanc!« se je nazadnje izmislil Brus, »ne vem, kaj je moji telici. Najbrž ima otisko. Če bi jo pogledal!«

»Če greš, gremo lahko kar skupaj!« je mirno dejal Fronc. »Po tobak si moram Vidmarju!«

Brus je bil prav na koncu svoje modrosti. »Prav!« je mirno potrdil, dasi se mu je meglilo pred očmi od jeze in zadrege. Pograbil je kos železa na tleh in črtal z njim v prahu. Njegovi možgani so delali z divjo silo. Nazadnje se je domislil.

»Kako pa je s tvojo pravdo, Fronc, zaradi krave? Ali boš rešil, ali ne boš?«

Skušal je govoriti mirno ln kakor bi mu ne bilo nič mar. Mirno je pogledal skozi vrata, v daljavi se je bleščalo obzorje nad Trstom. Potem je uprl pogled na dvoje klešč in razcefrano kladivo. V kovačnici je smrdelo po bukovem oglju in železu, ki ga je Polanc kalil. Zacvrčalo je, iz vode se je dvignila sopara naravnost v nos.

»Da bi jih vrag!« se je razburil Fronc.

»Zakaj?« se je hlinil Brus. »Če si plačal!«

»Plačal, seveda sem plačal. Če pa trdijo, da je bila krava ukradena in da bi bil moral paziti, da ne kupim sumljivega blaga!«

»Pa bi bil pazil! Zakaj pa nisi pazil! Vsak pameten človek mora paziti!«

»Vsak pameten, praviš! Če pa ti prižene kravo, kakor da jo žene na sejm. In ima živinski polni list!«

»Toda za Rjavko ne za Brezo!«

»Benkov prijatelj je bil, zanesel sem se. In mrak je bil. Kdo pa je videl v mraku!«

»Pameten človek pogleda!« se je vtaknil Polanc, ker je Brus molčal.

»Pameten, pameten!« je rastel Fronc.

»I, seveda, saj boš vendar iztožil!« je dejal Brus.

»Niti srajce nima svoje, falot!« je bruhnil. »Takšen sem, da bi ga ubil. In Benko je dejal, ni bil zanj porok, če je rekel, da ga pozna!«

»Ljudje se že smejejo na tvoj račun, da ti je postala krava brezasta od strahu, ker bi morala garati pri tebi!« je gnal Polanc.

»Kdo, kdo se smeje?«

»Ljudje!« je dejal Polanc.

»Da bi se ti zamašil gobec!« je planil pokoncu. »Lahko noč!«

»Pa pojdi!« je dejal Polanc. »Gobca pa nimam. Zaslužil bi, da bi te oplazil kar s temi-le kležčami, če ne znaš lepše! Ali sem jaz kupil kravo ali kdo? Zdaj se bo še usajal! Zbogom!« je vpil za njim.

»Nič ne zameri! Lahko noč, Fronc!« je odvrnil Brus, ki ga je hotelo razgnati od smeha, ker ga je tako pregnal. Stopil je za njim, kakor da pobira poleno na tnalu in se vrnil, ko je videl, da se oni naglo drsa po bregu. Slišal je, kako muka krava nekje daleč v klancu.

»Nič ni telici. To sem samo tako rekel, ker sem videl nergo. Vidmar me je poprosil, naj grem gledat, kaj je s Polonco. Da jo težko pričakujejo. — Poslušaj, Polonca, ali bi šla za nekaj časa pomagat k Vidmarju? Dekle nima in hiša je prazna.« se je obrnil k dekletu, ki je stopilo na prag, ker jo je priklical hrup.

»Ne vem!« je zmajal z glavo Polanc.

»Če oče ukaže!« je dejalo dekle; v polmraku se ni videlo, kako je zardela.

»Seveda, seveda, če oče reče!« je potrdil Brus. »In oče je že tako in tako obljubil in govoril z materjo!«

»Ali res?« je vprašalo dekle.

»Res!« je potrdil Brus. »Prav gotovo si obljubil!«

»Ne vem prav, ali sem, ali nisem. Če pa sama hočeš, branil ne bom!« je dejal, ker z ženo ni še bil nič govoril.

»Samo pomagati! Za par tednov!« je potrdilo dekle in v grlu jo je tiščalo od nepričakovanega veselja in tesnobe. Umaknila se je. »Zdaj bo Reza počila od same ihte!« ji je šlo po glavi.

»No, to sem opravil!« je dejal Brus. »O drugih stvareh pa je še čas!«

»O kakšnih?« je ugriznil kovač v vabo.

»O županu! Koga kaj mislite za župana? Vidmar je dejal, da bi moral rešiti drva za šolo. Da mora držati država, kar je rekla. Kam pridemo, če država obljubi, pa ne da! Za šolo mora dati!«

»In Rupar pravi, za cerkev. Slišal sem, da se je nadučitelj vtaknil za Vidmarja, župnik pa za Ruparja. Zdi se, ker zdaj škripljeta vsak svojo, kakor bi gonil meh. Jaz pravim, da mora dati obema, saj lahko. Naj da, čemu popuščati!« Udaril je po nakovalu, da so pršele iskre, kakor bi udaril po vodi. »Rupar pravi, da je rešil gmajno. Figo! Če bi bilo po njegovem, bi bili izgubili polovico, ker jo je že ponujal. Saj ste bili zraven! Če bi mi ne bili hudi, bi bila šla, zdaj se pa šopiri. Ker je bil župan, je moral podpisati, kar smo mu rekli, na papir smo se pa podpisali vsi svetovalci ne samo on. Zdaj pa Vidmar, da bi rešil šoli drva! Kaj se to pravi rešiti, zahtevati moramo in biti hudi! Saj je naša pravica. Gozd je vendar v občini!« Spomnil se je, da je preočitno pokazal nase in se skoraj zarekel. »Vidmarju povem, da se bo vedel držati. Vse! In če še ni zapisano, naj se zapiše, nam pa prepis, da se bo lahko bralo vsak čas. Pred tistim pisarjem moraš sneti klobuk, če kaj hočeš, zdaj pa, če boš želel brati, boš imel doma v pisarni. Ali ne govorim prav?«

»Kar se župana tiče, prav!« je rekel Brus.

»Zgovoriti se bo treba!« je odvrnil Polanc in tolkel po nakovaiu skoraj hladno železo. »Kako bi ga odpravil?« mu je šlo po glavi, dobro vedoč, da je vsaka beseda, ki bi jo zinil, nevarna.

»Saj ste možje in ne cunje!« je rekel Brus.

»Zgovoriti se bo treba!« je poudaril. Udaril je nalašč nerodno, da mu je zletelo iz klešč. »Pazi, Brus!« je zaklical, ko je zažvenketalo tik k tajnikovim nogam.

Brus se je umaknil ter planil pokoncu.

»Tako, kaj že greš? Tak zbogom! Jutri bo že prišla Polonca, reci!« mu je dejal Polanc in stopil je v kuhinjo, ne da bi se še brigal zanj.

»Polanc nekaj kuha!« si je trdil Brus. »Naj govori z njim Vidmar. Ali naj se jaz zamerim? In strela božja, če sem se le Froncu danes preveč zagulil? In samo zaradi Vidmarja! Naj si sam meša svojo kašo. Jaz se ne dotaknem več te kuhalnice!« In ko je stopal, ga je res skrbelo. Tako skrbelo, da mu je postalo vroče. »Dobro, da se vsaj Polancu nisem nič zameril. To je dobro, Bog ve, kaj kuha!«

XXV. Zakaj je bila Rezka huda? [uredi]

»Ali slišite prepelico? Sredi žita je nekje in petpedika!«

»Slišim!«

Rezka je stala na njivi in žela. Po klancu se je spuščala nizdol ženska s culo na roki. Ob svetlem dnevu, da so jo lahko vsi videli. Rezka je poznala njen korak in poznala tudi ruto okoli vratu. Polonca! Da, bila je Polonca.

»Služit gre!« je dejala Meta, ki je prenehala z delom ter se dvignila, da si zravna hrbet »Služit gre! Na poskušnjo!« je pristavila ter prijela lonec vode, ki je bil za njenim hrbtom, pokrit v snopih, da bi ga sonce ne grelo.

»Na poskušnjo?« je vprašala Rezka.

»Na poskušnjo. K Vidmarju. Če bo staremu prav, bo še gospodinja!«

»Zakaj staremu?« se je izogibala Rezka.

»Gospodinje potrebujejo; če se France ne omoži, se bo pa stari! Zakaj pa ne? Star še ni. Kaj bo tistih nekaj let čez petdeset!« je kihala starka.

»Tisto pa ne!« je dejala Rezka vsa trda ob tej misli.

»Kdo mu bo pa branil? Seveda, če bi je France ne maral. Zdi se pa, da bi jo radi pritisnili Francetu. Saj je vseeno, ona bo gospodinja tako ali tako!«

»Kdaj so to skuhali?«

»Zadnjič! In Brus je nekaj mešetaril in pekel!«

»Lažete!« je bruhnila Rezka, ki ji je šlo na jok. Torej tako, tako jo potiskajo v stran.

»Viš jo. Kaj bi lagala! Za deklo so se zgovorili. Polančevka je povedala! Začne se z deklo, konča se s svatbo. Ali naj takšna hiša ostane brez gospodinje? Kako morejo brez gospodinje in že toliko let? Vsi smo mislili, da bodo vprašali pri vas, zdaj pa veš. kako je. »Župan« je vse zmešal. Saj ni nikjer drugega slišati kakor o županu. Župan gor, župan dol! Kdo bo župan? Ali veš, kdo bo župan?«

»Kaj to meni mar!« je dejala Rezka in ni mogla odvrniti pogleda od Polonce, ki je samozavestno mahala s prosto roko, kakor bi imela sto nevidnih opravkov. Rezka je imela pred očmi samo to roko. Nič ni več slišala prepelice, ki je bila še bolj glasna v polju, in ni je motil škržat ob klancu. Ječmen je šumel; trava, ki je rasla vmes, je že sipala svoje seme na njivo. Strnišče za njima se je kadilo v drobnem prahu, ki je sušil grlo.

»Ali greš?« ji je zaklicala Meta, ko je bila oddaljena še dvajset korakov.

»Grem!« je odločno dejalo dekle. »Pomagat, dokler ne dobijo druge! Prosili so in niso dali miru!«

Ni pogledala Rezke.

»Saj si se sama ponujala!« je bruhnila Rezka.

»Kako ponujala?« je jezno dejala Polonca.

Slišal se je šepet čez polje, žito je zavalovilo, kakor bi šli preko njiv nevidni čolni. Za hip, samo za rahel hip. Polonca je zasopla. Vprašali so in ona je šla, ponujala se pa ni nikomur. Takšna tišina je zavladala med obema, da se je čulo, kako se je razvnel muren v travi, nekje pod grmom so se oglasili v gnezdu ptički, na visokem maklenu se je razkoračil strnad. Vonj po zrelem žitu se je mešai s smradom uvelega plevela, ki se je sušil v razoru. Sonce je pripekalo, da je zemlja bila kakor pepel. Med žitnimi bilkami je rahlo kukalo očrnelo listje, ki je bilo jeseni gnoj, pa se je osušilo v vročini.

»No, s srčkom!« je rekla.

»Kako —?« se ji je ustavila beseda.

»Da, vam!« je potrdila Rezka. »Vem. Srček z zrcalom in v židan papir zavit in s pesmico!«

»Vrnila sem ga! Da, Francetu! Za onega z Vitolj. Kaj je na tem, če sem ga vrnila?«

»Lažeš!« je planila Rezka.

»Kaj bom lagala? Da! Ali naj koga vprašam, ali ga smem vrniti? Morda tebe?« se je sukala v ramenih, da so ji rutne rese frlele v zraku. O, danes je bila ona na vrhu. In to ruto je bila kupila v Trstu. Če Rezko raznese. »Saj ga še imam doma. Pokažem ga lahko!«

»No, ali nisem rekla?« se je vmešala Meta. »Ali nisem rekla?«

»Kaj?« je vprašala Polonca.

»Da greš na poskušnjo!«

»Ne vem!« je dejala Polonca, ker ni prav vedela, kam Meta meri. »Pomagat grem, ne mislim služiti!«

»O, pa se motiš!« je hitela naravnost Rezka.

»Kaj se bo motila!« je popravljala Meta. »Boš videla, da bo Polonca še gospodinja!«

»Prej kakor Rezka!« je samozavestno dejala Polonca. »Samo, če bom hotela!«

»Kakor Cilka!« je poudarila Meta.

»Kaj mene briga Cilka! To ste si izmislili! Nihče ne ve, kaj je bilo z njo. Samo vi klatite svojo. Vas bomo enkrat za jezik. Prav bi bilo, če bi vas enkrat prijeli!«

»Kar vem, vem. Do Hriba sem ji pomagala nesti košaro, ko je šla. In Lende je šel z njo!«

»Zakaj pa je pred župnikom rekla, da je bil Lovro oče? In je tudi on potrdil! Vse vemo!«

»Ker jo je imel rad. Da jo reši še večje sramote! S poročenim dedcem! In Vidmar mu je dal bajto. Ali mu ni dal bajte?«

»Prodal. Vsi vedo, da mu jo je prodal!«

»Navidez! Da. Saj Lovro ni imel niti groša!«

»Kdo to ve?«

»In ko je imel bajto, jo je zapil. Pa ne pri Vidmarju. Niti prestopil ni več praga. Zapil je bajto in se vrgel v Čavnu čez most. Tako ga je vse to bolelo. Saj je prej to noč pil in na ves glas kričal, da ga srce boli in da je dušo prodal in da ne more pozabiti. Zjutraj se je iztrgal in tekel, da se ne skesa, ter so ga našli razbitega pod mostom. In ko je bil Lende zbit s češnje, je Cilka šla. ‚Moram!‘, je dejala, ‚da otroka ne ubije!‘«

»Kdo?« se je zagnala Polonca.

»Kaj vem, kdo! Meni ni povedala kdo!« je pomenljivo pomežiknila proti Rezki. »Kdo, bom drugod povedala! Ko bo čas!«

»Meta, če je to res!« je kriknila Rezka.

»Kdo bo poslušal te čenče!« se je zasukala Polonca, »nesti košaro in Lende je šel z njo!«

»Kdo bo poslušal te čenče!« se je zasukala Polonca. »Vas bodo še prijeli! Ni da bi človek poslušal in hodil za pričo!«

»Sama si začela!« si je brisala nos Meta. »Sama si vprašala.«

Ko je odšla, je Rezka kakor vkopana obstala v razoru. Zdelo se je, da gleda za golobi, ki so se spreletavali za vasico. Kakor drobne krpe so se vrteli čez njive in nazaj preko brega. Sonce je peklo, da je zemlja dišala kakor napol žgana glina. Ose so tiščale okoli lonca in debel čmrlj je brenčal kot zavezan zvon. Rezka je bila bosa, toda ni čutila muh, ki so se ji zbirale na rahlo opraskani nogi. V glavi ji je brnelo, kakor da zvone nekje v dalji zamolkli zvonovi.

»Takšen kot stari!« je nazadnje stisnila ustnice. »Polonci srček, Siegla bije zaradi mene! In jaz sem celo mislila na to strašno hišo!« Govorili so že, kako je France Siegla: da ga je sunil, da ga je vrgel, da ga je udaril, ker ga je Siegl tudi; da bi pa koga vprašali, je bilo prevroče in se ni ljubilo nikomur. »In jaz sem še mislila na to hišo!«

Kljub vročini ji je bilo pri duši mraz, da jo je treslo.

Daleč čez smreke so se blesteli golobi in nad malim lazom si je Boštjan zasenčil oči, tako je žarelo sonce.


XXVI. Kako sta bila Benko in Brus zvita?[uredi]

Cipruževo korenje je bilo zaraščeno. Solata in repa sta v suši pognali v cvet. Njihova visoka rumenkasta stebla so ošabno zrla na zelje, ki je uvelo in plaho tiščalo glave v vehe. Med solato in repo je čepelo korenje. Plevel ga je bil še zakril, kakor bi se bal, da ga sonce ne ožge. Vročina je že tako grela, da so ljudje spali brez odej; nič ni pomagalo odprto okno, ker je bila noč še bolj vroča kakor zrak med zidovi. Staje so bile samo zagrnjene z bavtarami, da je mogla živina dihati. Češnje so že rdele in Brusov Janez je pripravljal lojtro, da jo pred hišo prisloni na košato črnico. Pšenica je že rumenela. Ječmen je bodel, naj ga požanjejo in njegove ostre rese so šumele kakor papir. Njemu suša ni več škodila. Zorel je, šumel je in valovil, kakor bi se majale smreke.

Strnad je pod maklenom ulovil kobilico, jo sekal, goltal ter se boječe sukal na vse strani. Do murna ni mogel, ker mu je ščurek ušel v luknjo, če se mu je približal. Muren je crikal, kakor bi hotel prevpiti škržata, ki je pilil nad grobljo. Škržat se ni dal motiti od murna in ne od strnada; pel je, žagal, žagal in drgnil, kakor bi hotel prevaliti kamenje na groblji.

Rupar je bil slabe volje. Odkar je Vidmar govoril pri pogrebu, ni imel miru. Nekdanjega župana, pa tako! Samo če je pomislil! France je Siegla. Govedo! O, saj ne bodo orožniki tiho! In potem Fronc! Od Polanca je padel naravnost skozi Ruparjeva vrata. Da ga je razžalil in da mu je rekel gobec. Na Vidmarjeva šolska drva še to. Če je Polanc razžalil Fronca, ni še Ruparja, samo težje bo govoriti z njim.

Ruparja so že vprašali, ali je gospod res zanj. Smejal se je skrivnostno in rekel: »Govorila sva o drvih!« Več niso spravili iz njega, toda to jim je bilo prekratko in so morali dodati.

In prinesli so na uho tudi Brusu. Izvedel je bil že drugo jutro, ko je bil pri Polancu. Roke so mu odrevenele in pozabil je cigareto na papirju, ki se je začel smoditi. »Župnik z njim. Saj sem vedel, pa nisem verjel. Zdaj pa so rekli zatrdno!« je stisnil, ko je ugasnil papir in so črni kosmiči frčali skozi okno.

»Če je gospod župnik z Ruparjem, naj bo, saj je nadučitelj z Vidmarjem!« je dejal Benko, ko mu je Brus to povedal. »Samo Rupar se laže, ker mu samo to še pomaga. Župnik ne more biti z njim, če je pri mrliču kričal in se je Rezka tepla, namesto da bi kropila!«

»Vidmar da je glasoval proti šoli, da je bila učiteljica Česnik prestavljena, da je njegovo delo, pravijo. Da zato ne more biti nadučitelj z njim, pravijo!« je rekel Brus.

»Kdo pravi? Da ga takoj izročimo doktorju! Naj tam dokaže!« je rekel Benko.

»Ne spominjam se, kdo!« Da je naglo obrnil besedo, je rekel: »Snoči sem bil pri Polancu. Tudi on nekaj kuha in se ne izda. Tako je govoril okoli, kakor bi hodil po trnju. On ima svojo za ušesi. Na Ruparja je hud, da ni gmajne rešil, in za drva pravi, da se morajo rešiti vsa in ne samo šolska.«

»Seveda vsa in ne samo šolska in tudi štirne moramo dobiti. Ali naj ljudje hodijo v ledenico po led, ali v Lokavšček po vodo? Voda se jim prej posuši, led pa stopi na hrbtih!«

»In tudi kal! Kal bi morali tudi ščistiti! je malomarno dejal Brus ter se ozrl v njega.

»Za božjo voljo, ali noriš!« je vzkipel. »Kal? Ali hočeš imeti požar v strehi? Zdaj pri volitvah pa kal in naj ga ljudje očistijo sami! Zdaj vidim, da nisi pri pameti!«

Benko je široko hodil po občinski pisarni ter tolkel z ravnilom po dlani. Prišel je po živinski potni list za par volov, ki jih je bil kupil pri Bazku. »Da se mu nikamor ne mudi pod večer!« je postaval po pisarni. Bil je golorok in imel rokave privihane nad lakti.

»Vodnjake, da, ker mora biti zanje podpora, kal pa ne!«

»Če bi pa dejali, da je Rupar rekel, da morajo ščistiti kal, da bomo imeli vode, da kapnic pa ni treba. Če bi to rekli!« je uprl pogled vanj.

»Kje si pa to imel?« se je razveselil Benko. »Jaz sem zmerom prav tako mislil. Gotovo sem rekel, ko sem bil pijan!« se je lagal. »To je moja misel, moja misel! Povedal bom ljudem!«

»Naša misel!« je pravil Brus ves vesel, da je Benko tako hitro sedel na njegov lim. »Naša misel! Volitve pa znate pripravljati!« ga je pohvalil.

»E, volitve so kakor kravja kupčija. Svoje blago moraš hvaliti in vpiti, tako vpiti, da ljudje drugih ne slišijo: da drugi nimajo časa poslušati, moraš ti vpiti dolgo. Dolgo in glasno in svoje hvalili. Če se da, moraš tuje grajati. Na tiho in šepetaje, da je skrivnost. Skrivnost je več vredna in bolj reže!« se je smejal in odvihoval rokave. »Zato moramo reči, da je Rupar za kal, Vidmar pa proti, ker bo koj dež, da je Vidmar za štirne, a Rupar proti, ker je občina razhodna. Če je razhodna, naj jih pa več narede. Ali ne plačujemo davkov, ali ne gredo naši fantje k vojakom, ali niso popisali vseh vozov in živine? Kdor bo kaj zabavljal, bo kaznovan, so rekli. Naj pa še dado za kapnice! Za kale pa zdaj molčimo. Pravim, kale, ker nimamo samo tega velikega!« je pokazal skozi okno. »Morali bi potem očistiti vse, da bi bila pravičnost na dlani! Ali imajo ljudje zdaj čas, da bi jih čistili? Nimajo! Zdaj morajo nositi vodo, kadar je ne nosijo, so pa kali polni! Koliko časa že ni bilo dežja za kale?«

»Tri mesece!« je rekel Brus.

»Vidiš, pa ne bodo suhi? Zdaj pa še ta vročina. Le poslušaj škržata; kakor da je večen! Ali imate, da me pohladi? Samo šilce!«

»Imajo!« je odvrnil, a se za škržata ni zmenil, imel je polno skrbi. Sedel je za mizo ter naslonil glavo. »Kdo bo župan?« je vzdihnil, da je še muha začudeno zbrenčala.

Benko je šel v pisarno. »Vročina!« je dejal, ko se je spustil na klop.

»Vročina!« je rekla Polonca.

Prinesla mu je frakelj. Da ga žganje najbolj ohladi. Izpil je v dušku. Naj še. In mu je prinesla še in še!

Bil je že okajen, ko je razlagal, da hoče Rupar očisti kal in ne mara štirn.

Polonca je bila šele dopoldne prišla, se počasi vživljala in je bila zelo prijazna; ko je Benko hotel še pijače, je zvedel, da je Vidmar šel v mesto. Čudil se je novi postrežnici, ki je govorila pred njim.

»Potem smo sami!« je kimal z glavo in jo hotel vščipniti v stegno.

Polonca je zardela in ga udarila po roki.

»Poročen dedec!«

Čudno jo je pretreslo.

»Kaj si dovoli?«

»I, kaj boš, temu se boš morala privaditi. Kako pa boš v Trstu, kamor hočeš. ‚Temu treba se privadit’, sprva sicer težko gre!‘« je skušal ponoviti popevko, ki jo je bil bogve kdaj slišal v Gorici. Polonca pa se je obrnila, kakor bi čutila na sebi madež.

XXVII. V koga je Rupar vrgel poleno?[uredi]

Kdo bo župan? Ali bo Rupar ali Vidmar ali Polanc? Ljudje so se vznemirjali. Razdelili so se in se glasno pogovarjali. V Dolini pa so se fantje stepli in da je gnal vsak svoje. Orožniki da so jih hoteli prijeti, a so zbežali, ko so prišli. Skozi okno v kambri in da si je Lazkarjev prerezal roko. Vidičevega da so ujeli, ker je zdaj tako jasna in svetla noč. Tako svetla, da se vidi na Krasu vlak. Vidi se dimnast trak, ki se vleče po dolini. Kdo bo župan? Če bi mogli zvedeti, toda odborniki da sami premišljujejo, ker snoči da so zasliševali orožniki Vidmarja. Da je on narezal kolesa. Mlakar da je na Pezdirnici govoril z Grmom, medtem je Vidmar —

Vidičev se je smejal in tolkel po mizi, da je oštir dvakrat prišel pogledat, ali je treba nesti čepinje na grobljo

»In do Bazkove senožeti je prinesel seno na glavi ali kako? Osli! Če bi bilo kolo nažagano, bi se bilo zdrobilo na grdi poti izpod Skuka, pa je zdržalo, četudi smo morali držati voz, kakor bi bili nori. Plesal je in se sukal, nagibal se in rital, da so nam popadali klobuki. Drži v tej suši in vročini, ko je tako soparno in vse znojno. Voz je škripal in se zaganjal, oje je konje tolklo po gobcih, da so glave moleli stran, pa bi se ne zlomilo nažagano kolo! Osli!«

Pljunil je in spet tolkel po mizi.

Podkapalški je trdil, da je moralo biti kolo nažagano. Tudi on je tolkel po mizi, grdo gledal ter vpil:

»Če bi ne bilo nažagano, bi orožniki ne poizvedovali in voz se ne bi bil zvrnil na gladki cesti. Sam praviš, da ste ga morali držati. To govori zame! Pod Skukom! Držali ste, tako je odletoval, pa se ni zvrnil, na gladki lepi cesti pa bi se! Pripoveduj to stari teti, če bo hotela poslušati, ne meni. Zvrnil se je, ker so bila kolesa nažagana!«

»In na Pezdirnici se je bil ustavil! Ali se ni nekdo sukal okoli voza? Kaj pa bo, a?«

»Kdo?«

»Ne vem kdo! Nič ne rečem.«

Pogovor je odkril, da Vidmar ne mara štirn in hoče, da kopljejo kale, a Rupar, da ne mara drv, naj si župnik in nadučitelj pomagata sama, da bi France vrgel Siegla, če bi ne bilo Andreja, da je bila Rezka v strahu in ni hotela spregovoriti s Francetom.

»Pri kapeli so počivala dekleta, ki so nesla vodo in so videle: Siegla je moral France nesti, ker ga je tako potolkel po glavi!« je široko zamahnil po zraku Podkapalški.

»Zdaj te pa imamo!« je dejal Vidičev. »Zdaj te pa imamo! Ti lažež! Zraven sem bil in videl. France je Siegla spet postavil na cesto. Siegl je bil zdrav in France ni nikogar nesel. Andrej je sicer rekel, da je to huda šala, a France bi gozdarja ne bil vrgel čez rob. Saj ni neumen. Ostrašil ga je, hudo ostrašil in je Siegl ostal za nami. Bil sem zraven in vem! Tvoje kolo je izmišljeno in Pezdirnica in Siegl tudi. Ti lažeš!«

Podkapalški je zamahnil s kozarcem, Librov se je umaknil.

Tako se je začel pretep.

Siegl ni šel v Dolino. Čutil je, da se fantje nanj hudujejo. Odkar ga je France v Čavnu tako osramotil, se ni prikazal v družbi. Sicer jih je polovica manjkalo, ker so bili pri cesti na Salzburškem, toda za košnjo so morali nekateri le še ostati. Čez teden so kosili, v nedeljo pa šli v gostilno in samo trije so manjkali, ker so morali sušiti seno v Smrečju. Pod Čavnom je bilo v treh urah, v Smrečju so ga pa morali spravljati iz sence in grmovja. V Trnovskem gozdu je bilo bolj hladno in celo višje od Gore. Dosihdob je v nedeljo hodil Siegl z njimi. Razumeli so nemški in če so kaj rekli, se jim je smejal, če je hotel on kaj povedati po slovenski, so se krohotali fantje. Fantoval je z njimi in če so bili vinjeni, so peli in je on pomagal, peli so zadirčno, hripavo in vsak po svoje.

Po tistem dogodku v Čavnu se je obrnilo. Zasmehovali so ga, si je rekel. Da, zasmehovali! Ves preplašen in prepaden se je bil komaj živ privlekel domov; ko je prišel v sobo, je začel bruhati. Tako ga je bilo prevzelo. Legel je bil oblečen na posteljo in še vedno ves trepetal. Čutil je, da visi v zraku nad prepadom in videl je meline na dnu kotla. Drče in grme, ki so se sedaj gibali kakor črne prikazni. Če zvedo predstojniki, bo prestavljen. Da bi tožil! Da bi še prej zvedeli. In če bo prestavljen, bo moral od Rezke. Da, od Rezke! ln Rezka? Vražja stvar.

Taval je tako okoli in se ni mogel umiriti. Vsak šum ga je plašil in če je moral po ozki stezi mimo globeli ali preko strme rebri, se je prijemal za grmovje. Da, pripetilo se mu je, da se je obrnil na poti, ko bi moral čez strmo goličavo. V notranjosti se mu je hotelo nekaj utrgati. Čutil je, da se je nekaj zlomilo v njem. Če bi se maščeval? Počakal na poti s puško? Ves se je tresel ob tej misli. Da bi dvignil puško k licu.

In čim bolj je to čutil, tem bolj ga je vleklo k Rezki, tam bi zdravje, si je domišljal. Takšno zdravo dekle. Pozabil bi na vse in novo življenje bi se mu odprlo. Bil je ves nesrečen. Kolikokrat je sedel vrh Lazov in gledal na hiše. Tam je Rezka. Videl jo je, ko je šla po vodo, videl, kako je razgrinjala perilo ali klicala kokoši. Gledal jo je na njivi, ko je žela ali šla po klancu.

In ko je zvečer padel mrak, in so se že svetile zvezde, ko se je oglasil kos in vpraševal divji golob, kako sedi [1] se je kakor tihotapec plazil v naselje. Rahlo je stopal po rjavkasti stezi, ki je vodila mimo Ruparjeve hiše ter obstal za lipo, naslonjen na kup kamenja. In je gledal Rezko v odprti kuhinji, pred ognjiščem, vlekel na ušesa njen glas in se potuhnil, če je kdo šel mimo.

Tako je obstal pozno v noč. V glavi mu je kljuvala misel, kako bi neopaženo govoril z njo. Vedel je, da spi za oknom, na katerem je visel velik nagelj.

Noč je bila, kakor bi gledal skozi rahlo mlečno steklo. Mesec je sijal nad smrekami; v njegovi motni luči se je grmovje onkraj zidu zdelo kakor tihe neme postave, ki se molče čakajo, da bi se zbrale. Videl je, kako je maček preskočil zid, slišal, kako so v hlevu prhali Ruparjevi konji ter v vročini vzdihovala debela krava. Prašiči so zakrulili, a se umirili. Rezka je pripovedovala materi o Polonci.

»Ali ti nisem rekla?« je dejala mati. »Za norca hoče imeti vse! Zdaj si je nevesto pripeljal že na dom. Fant je objesten in nič prida. Zmerom pravim: izpridil se je. Predobro se mu godi in na gostilni je!«

»Kaj more, če kaj sliši? Ali kaj more? Nič! Franceta se ne prime! Stari mu je nastavil!«

»Kaj more oče! France je že velik. In Polonce ne bi bil vzel, če ne bi vedel, da je fantu všeč,« je rekla. Siegl je videl, kako ji je žarel obraz v ognju. Stala je pri ognjišču ter vtaknila kazalec v mleko, da bi videla, ali je dovolj toplo. Doma so sirili, zalo mleko ni smelo zavreti. »Še malo!« je rekla, ko je oblizala prst. »Saj se vidi na fantu: tu obljubuje svete in zlate reči, tam kupuje srčke, dekleta ima okoli sebe kakor mlad petelinček in piha, piha na srce, kakor bi bil Turek. Pa ni! Samo eno vzemi in tiste se drži, so rekli!«

»Pošaliti se bo pa vendar smel!« je ugovarjala hči in srce se ji je krčilo, kakor bi bilo nezrelo jabolko.

»Šala in šala je kakor krajcar pa šestica! On se ne šali, on vleče za nos, vleče tebe in Polonco in bogve še koga!«

»Saj ni takšen!« je jecljalo dekle in duša jo je bolela, da ni mogla stati. Sedla je na trinožni stolček, da je Siegel videl njene bose noge, ki jih je osvetljeval plamen.

»Takšen je!« je dejala mati. »Poglej Andreja. Samo poglej. Miren in dostojen fant, priden in tih! Kako zdaj skrbi za hišo. Niti pozna se ne v hiši, da ni več očeta. Takšen je Andrej. France pa kakor ogenj v slami. Vzplamti, posveti se, pa ga ni. Ne rečem, da nima rad, samo on ima vse in povsod rad, kakor Turek. Prav! Toda ti nisi Turkinja, ti si moja hči!« je rekla ter odnesla mleko v shrambo.

Rezka je strmela v ogenj, kakor bi videla prikazen. Po glavi ji je rojilo ter šumelo, kakor bi polila žareče železo. Vse si je klicala v spomin: srček, Polonco, njegov smeh in jezo, moč in udarec in kako je Siegla držal čez cesto.

»Ti boš lazila za fantom. Tri večere očeta že ni doma, ker hodi okoli, da se pomenijo. On ne mara, da bi bil Vidmar župan. Ne vem, zakaj ne. Prav rada vidim, če oče ni. Nikoli ni miru. On pa ne in ne, ti pa za fantom. Ali ti srce nič ne pravi? Oče se prepira, dekle pa okno odpira, pravijo!« je besnela, ko je zaprla vrata v shrambo.

Rezka ni odgovorila. Kri ji je vrela in v njej se je kuhalo, kakor bi parila štrene.

»Ne rečem, če bi te imel res rad, toda Polonci srček, iz tebe se norčuje, hodi med dekleti kakor petelin. Pobirajte mu zrnje, da se ne umaže. Ali ste dekleta res slepa, da nič ne vidite? Če si ti slepa, mora pa mati paziti na hčer. In jaz pazim, da ne bo sramote. Postavi sem samo Andreja, recimo, Andreja in Franceta, postavi ju, pa boš videla in vedela, kako nič ne vidiš!«

Mati je zaprla vrata.

Siegl je sedel na kamenju ter vlekel na ušesa.

»In France, kakor bi bil samo on na svetu. Ali je bilo treba Siegla vreči pod cesto? Da ga je vrgel pred vsemi tisti večer, ko si bila pri Stomažih. Kaj pa je Siegl delal na Mali gori? Šel je, vsak sme iti. Da ga je France vrgel na tla in da se mu je smejal. Siegl se je učil in že mnogo zna, službo ima in je gospod, pa pride France. Kaj pa je France? Objestnež! Samo, da bi ga drugi hvalili, tisti, ki so njegove sorte, pametni ljudje pa ne, ker že malo preveč ritka. Ritka, kakor bi spomladi spustil telička! Dolgo ne bo!«

Siegl je šele sedaj izvedel, da ga je vrgel. Tako so ljudje bili že obrnili. Senca se je manjšala, ker je mesec plaval že visoko. Drevo ga je zakrivalo le še za silo in na zid je začela sijati mesečina.

Toliko, da se je potuhnil, ko je v noči zaslišal trde korake. Klanec je odmeval od njih, da so se slišali še bolj glasno in hrupno. Rupar je odločno stopal med pelinom in koprivami, kakor da tolče s kladivom. Povedali so mu, da so ljudje rekli, da je on dejal, da je voda v kalu za siromake predobra in bajtarske hčere bi segnile od lenobe, če bi ne morale v Lokavšček ponjo. In da mu suša nič ne vzame, ker ima njivo na ravnem, za krave pa je še zmerom dovolj vode. Ker ima voz, da jo konji lahko napeljejo, da hišo vzame. Da je rekel! Da, laži! In stopi laži na glavo: izmuzne se kakor riba. Take volje je bil, da bi vse pretepel; jeza se mu je poznala na hoji.

Nekdo je vriskal, kakor bi se mu rogal, pasji lajež v daljavi mu je presedal in po stezi mimo njiv je pel Matevž, kakor bi hotel izpeti grlo. Rupar je z ropotom odprl vrata; žena in hči sta obmolknili. Zaprl je za seboj in godrnjal. Ženski sta govorili z njim poredko, potem so luč prenesli v hišo in Siegl je videl skozi okno Ruparja, kako si je pulil brado in nekaj govoril. Samo raztrgani glasovi so sekali v noči, kot bi nekje kapljala voda. Nato so v hiši upihnili svetilko. V kambri se ni zasvetilo.

Rezka je šla brez luči v posteljo in v glavi ji je brnelo. Tudi oče je dejal, da nima hoditi s Francetom. Če drugega ne, rekel mu je prismojeni dedec. Zdaj pa ima France tako vse doma; če je srček kupil, je vedel, komu ga je kupil. Če je stari lažniv, je tudi mladi, in stari laže, da se ne vidi čez streho. Kaj vse si je že izmislil, da bi bil na vrhu? Kakor cink na juhi, pa naj bo še masten, kakor cink na juhi. Kdo je za kal? Nihče! Kdo bi ne imel rad štirn? Vsak, ampak vsak pred svojo hišo. Najlepše, če bi mu voda kar curljala v usta. Da bi pa bila štirna kje na sredi, tam, kjer je več hiš! O, tega pa ne! O, tega pa ne! Saj se je trudil tudi za zadrugo, za konzum. »Samo za moko bi bilo treba plačati in bi ne bila zastonj in na vsakem zelniku ne more biti prodajalna!« se je rogal. Pa so jo hoteli! In Rupar se je pehal, Vidmar jih je hujskal, ker ni bil župan, toda netil je tudi skrivaj in poslal na drugi strani Benka, ki je vse podrl. Pijanci so celo peli, da Rupar ne bo imel ne štirne, ne zadrùde, naj prodajo rajši truge.« In zdaj še France! Diši mu, diši, ker grunt je grunt, toda limone bi rad otisnil tudi drugod. Za grunt da mu je, za Rezko pa, kolikor za druge, ko je takšen!

Rezki se je v postelji mešalo od njegovih besed. Ni ločil, kaj je nagobezdal Benko, kaj Grm. Hodil je po sobi in govoril, pulil si brado in poslušal samega sebe. Mati je branila starega, zato je bolj udrihala po Francetu. Naj si Rezka ogleda Andreja, da spozna, kakšen mora biti fant. Kar Andreja, da ji bo v butici jasna razlika!

Siegl se je že dvigal s kamenja, ki ga je neprijetno tiščalo, ko je zaslišal stopinje.

Težke stopinje. Naravnost pod Rezkino okno.

Stisnil se je nazaj. Spoznal je vasovalca po postavi; če ga ne bi bil spoznal, bi ga razodel glas.

»Rezka!«

»Ali spiš?«

Iz sobice ni bilo glasu. Gozdarju je tolklo srce v grlu od napetosti in ljubosumja. Tiščal se je za lipo, da ga ne izda dihanje in slonel kakor mrtev.

»Ali slišiš?«

Gozdar je uzrl, kako se je rahlo pokazala bela postava na oknu. Bilo mu je tesno, da bi kričal. V ušesih mu je šumelo od pritiska krvi in vse ude mu je objela mrtvoudna bolečina.

Videl je, kako se je nagnila skozi okno, in slišal oster glas:

»Ne maram zate! Samo delaš se!«

»Ali noriš?« je vzkliknil France.

»Tja pojdi, kamor si dal srček! Saj imaš doma, kaj hodiš okoli?«

Tlesknila je z oknicami in izginila v temi.

Siegl bi se bil od presenečenja skoraj zasmejal. Gledal je, kako se je France počasi zasukal, kakor da išče, kam bi stopil.

»Kakšen hudič jo je spet obsedel?« se je zagnal v skladovnico polen ob steni, da so zropotala s hruščem na tla. Skočil je čez zid in odhitel po stezi skozi visoko rž.

Vrata so se odprla. Na pragu je stal Rupar, bos s polenom v roki. Ko je zagledal črno senco, ki se je gibala na kupu kamenja za lipo, je zavihtel. Še preden se je Siegl zavedel, se je zasukalo poleno z vso silo vanj.

»Na, vražja svojat!«

Siegl se je spustil v beg po grmovju za hišo. Od ostrega polena ga je roka bolela v zapestju. Ozrl se je ter videl, da se črna senca še suče po dvorišču. Zavil je naglo po smrekovem gozdiču; veje so mu trudno udarjale po obrazu. V hribu nad Žonto je udarjala uharica, onkraj velnice je v grmovju zabevskal lisjak. Dvignil se je za hribom pasji lajež, nato se je nekje pod bregom razleglo fantovsko petje.

Siegl je sedel na parobek pod gozdičem; zdelo se mu je tako pusto in mrko, da si je zakril obraz.

  1. Ko gruli, so nam otrokom tolmačili, da pravi: »Kako ti sediš. Kako ti sediš!« In kakor da si nekaj odgovoril, konča: »Prav!«

XXVIII. Lende obljubi, da bo zaslužil petačo.[uredi]

Iz grmovja nad Skukom, komaj streljaj od Bazkove senožeti si slišal divje petje. Lende je sedel pri svojih ovcah ter na ves glas kričal zmedeno besedilo fantovske pesmi. Od hriba je drdral voz. Videl se je v vblak zaviti voz in konja sta se tresla, kakor bi jima kaj sedelo na hrbtu. Včasi se je kateremu spotaknilo, da je klecnil, toda voznik je zamahnil z bičem ter privijal zavoro. Slišalo se je ropotanje voza, ki je v diru odskakoval. Pastir je že razločil voznika, ki je kakor črna pika čepel na kozlu. Lende se je vzpel na kolena in položil roko na usta, da je pesem v skalovju bolj odmevala ter da jo je slišal voznik.

Voz se je ustavil.

»Lende, hoj, Lende!«

Fant je za hip prenehal s petjem ter videl, da mu voznik maha z roko. Voznik je bil Rupar. Lende ga je spoznal po konjih in vozu.

»Kaj?« je Lende vprašal rahlo, kakor da stoji tih pri njem. Njegove besede ne bi bil razumel na pet korakov.

»Ali si slišal?«

»Slišim!« je spet polglasno dejal Lende.

Zdaj si voznik ni znal več pomagati.

»Pridi sem!«

»Že grem!« je mrmral sam pri sebi.

Rupar je stal na vozu ter vlekel izpod sedeža kos belega kruha.

»Ali bi jedel, Lende?«

»Bi!« je pokimal pastir in oči so se poželjivo zasvetile.

»Pa jej! Gotovo ti ga Vidmar ne da!«

»I, kje?« je povlekel fant ter razkreči! usta. »Tepe me, če me vidi!«

»Da te tepe? Toda tepsti bi te ne smel!«

»Da ne?« je počasi mislil Lende.

»Seveda ne!« mu je dejal Rupar. »Kako pa ovce? Ali te ubogajo? Ali imaš še vaje z njimi?«

»Še!« se je zarežal Lende. »Danes morajo biti za stražo! Tam!« je pokazal tri ovce privezane v grmovju. »Stražijo! Če bi prišel volk!«

Rupar je naglo dognal, da to niso njegove, ampak Vidmarjeve. Privezane so bile v grmovje ter tolkle z nogo ob tla, repi so se jim zvijali kakor kače. Obadi so sedeli na mastno ostriženi koži. Smrdele so po potu, da si jih vohal sto korakov daleč. Sonce je pripekalo ter stalo nad gmajno kakor žejna žareča usta. Sušo so ljudje že čutila kot bi ognjena šiba udarila preko hriba, bili so razdražljivi in nemirni. Če je človek pil, se je potil, kakor bi lezel iz vode; srajca mu je bila zmerom mokra in lepela na koži, kot bi bila smolnata. Na vozu je bilo boljše, ker je pihljalo ter hotelo dvigniti klobuk.

Rupar je potisnil slamnik z oči ter dvignil bič.

»Saj ga ni volka. Če te dobi Vidmar, boš tepen. Toda tepsti bi te ne smel!«

»Pa me!« je kimal Lende.

»Da te?« se je čudil Rupar. »In ovce te ubogajo? Ali znajo pozdraviti? Obrniti se in ne kazati repov? Kdo te je učil, da ne smejo kazati repov?«

»I, hihi, France!« se je režal Lende. »Znajo! O, pa res znajo!«

»Če jih tepeš!«

»Ne tepem!«

»Prav, to bi te Vidmar, praviš!«

»O, saj me, če vzroji. Zadnjič me je brcnil. Da, brcnil!« je besno stisnil pest.

»Hudo brcnil?« se je zanimal Rupar.

»Hudo, da, zelo hudo! Sem!« je pokazal stegno.

»Videš, tega bi ne smel! Veš kaj, tega bi pa ne smel. Tepsti in brcati te pa ne sme!«

»Da ne?« je žalostno strmel Lende v Ruparja.

»Seveda ne. Posebno še, če je tvoj oče!«

Rupar je pozorno gledal pastirju v obraz. Fant se je začudeno vzpel in hlastnil z roko v zrak, kakor bi nekaj lovil. In hlastnil je še enkrat in še. Čisto zamajalo ga je.

»No, ali imaš očeta?« ga je vprašal Rupar, ko mu odgovoril od presenečenja.

»Nimam! Umrl je!«

»Nič ni umrl! Vidmar je. Samo reci mu; zvečer, ko bo sedel v hiši, stopi k njemu in mu reci. Če mu rečeš, dobiš od mene petačo. Vidiš, petačo!« In mu je pokazal petkronski novec.

Povlekel ga je počasi iz žepa, obrnil, da se je srebro v soncu svetilo. Lende je spustil roke, kakor bi ohromel. Pet kron! Večji je novec kakor sonce in bliže in zdaj bi si zanj lahko kupil, kar bi hotel. Spomnil se je, da bi za šagro mogel sam kupiti sladkorja in fig in mačka na palici. Potegneš za vrvico in maček skoči nazaj. Pastir ni poznal skrivnost elastike in mu je bil maček posebno čudo. Že prav, toda Vidmar. Vidmar strašno pogleda in hudo udari! Stresel se je pri tej misli.

Kcmja sta nemirno pometala z repi po hrbtu, ker so bili brenclji hudi in strupeni. Kakor široka metla se je razgrnil rep po hrbtu in Rupar jima ni rezal žime. »Naj se branital Ali naj ju muhe?« Le v grmovju je smel Matevž pripeti žimo v vozel, a je moral s košato listnato vejo poditi mrčes. »Skoraj tako sitno, kakor bi razvezoval žimo, če bi se zapletla!« je dejal.

»Saj sta pila doma!« je rekel Rupar, ker sta vlekla žvale. »Pri koritu bo spet voda. Kaj pa živina pod Golaki ali pa jalovke, ki morajo vodo šele iskati, če se zapasejo?«

Snoči so se gospodarji menili da vode že manjka. Grega je bil od vročine tamast. Da so se mu jalovke izgubile. Rupar je dejal, naj gre Matevž. Naj jih pomaga iskati. Rekli so, da pojdejo France in Andrej in še cela vrsta drugih. Rupar je ukazal nesti živini otrob in soli.

»Pa sta tako nepočakana!« se je hudoval nad konjema. Bila sta nemirna, da je moral z voza. Prah si je dvignil pod njegovimi nogami, ko je skočil na tla. Videl je pastirja, kako je udaril po muhi na črni bosi nogi.

»Saj Vidmarja se vendar ne bojiš!«

»Se bojim. O, Vidmarja se bojim!«

»Glej ga, no! Moraš gledati, da ne bo sam, ko mu rečeš. Da te bodo ljudje branili. In povedati mu tudi moraš. Potem, potem te ne bo tepel. Ali tepe Franceta? Ne, ga ne tepe. Pa je France tvoj brat. Vidiš, tako! Ko mu porečeš, dobiš od mene petačo, ali jo vidiš?« mu je sukal pred očmi novec.

»Na Vitovlje pojdem!« so se mu zalesketale oči. »Za šagro bo in za Vitovlje. Na angelsko nedeljo na šagro, o vahtih pa na Vitovlje. Tistikrat ne pasem ovc, frodlja jim dam. Na šagro. Krave se že lahko pasejo na otavi, ovc pa ne morem!« je modroval.

»Na Vitovlje, na sejem, kamor boš hotel in še ostalo bo. Pa koliko ti bo ostalo. Toda zvečer ali kdaj moraš stopiti v izbo in reči na glas: »Dober večer, oče!«

»In res dobim!«

»Res! Na!« mu je daroval šestico. »In ko mu porečeš, dobiš petačo. Zdaj pa odveži ovce. Kaj boš zdaj s stražo, ko ni volka? In misli na petačo!«

»I, saj bom!« je pokazal svoje škrbaste zobe.

Rupar je švrknil po konjih in oddrdral.

Tisti dan je Lende uganjal na pasi vsakovrstne vragolije. Skakal je čez kamenje in palice, zidal hiše in ceste. Misel na petačo mu ni dala miru. Sedel je spet na brežino in mislil. Mislil počasi in trudoma. Da mu je oče! Saj mu tega ni rekel Rupar prvi, to so rekli tudi že drugi. Toda ne s takšnim poudarkom. In ne s petačo. Fant ni mogel prav pojmiti, kaj to pomeni. Vedel je, da je to nekaj drugega, kakor gospodar. On je razumel, kaj je mati, in je jokal, ko mu je umrla. Toda oče! Bog se usmili, tega ni točno umel. Važno je, sicer bi ne šlo za petačo. In je stopil pred glogov grm ter rekel: »Dober večer, oče!« In to je ponovil še pred borom in pred neznanim vozom, ki je peljal hlode po cesti. »Dober večer, oče!«

To je šlo.

Tisti dan se mu je zdel srečen in nekaj posebnega. Stopil je na skalo ter gledal temno Nanosovo kopo pred seboj. Vipava in Log, Križ in Nanos, Maj in Školjič so se mu zdeli bližje. Črni glogov sad se mu je smejal, da ga je utrgal. »Petačo!« In bo šel, kamor bo hotel in mu bo še ostalo. Gledal je Lokavšček pod seboj in ga rdeče rute deklet niso več mikale. Slišal je njih glasove, kakor bi kdo razbijal steklo, pa ni prisluhnil pesmi. »Petača!« Odvezal je ovce in jim dal skorje. Vzele so, nato pa plaho odbežale. Potem je legel na hrbet ter dvigal noge v zrak.

»Petačo!«

Proti večeru je šla po cesti stara Meta. Da gre k Stomažem. Če imajo kaj sadja. Da se ji ga tako hoče! Češenj na Gori je nekaj, pa vipavsko sadje je boljše. Šla je počasi in preudarno, kakor bi stopala po cekinih. Lende se je plazil naglo skozi borovje in legel ob cesti. Ženica je nekaj godrnjala sama sebi z brezzobimi čeljustmi ter gledala v dolino.

»Teta!« je planil Lende na noge.

»O, ti sveti križ božji! Kako si me ostrašil! Lende! Ali si čisto ob pamet?« se je tresla od presenečenja. »V grob me boš spravil!«

»Ne, teta! O, ne! Veste, bom dobil petačo!«

»Petačo?« se je začudila.

»Da, petačo! Vidmarju rečem: »Dober večer, oče!« In dobim petačo!«

»O, ti križana usmiljenost!« si je oddihovala Meta ter brisala čelo in roke. »Kar porečeš in potem dobiš? Ali veš, kaj porečeš?«

»Dober večer, oče!«

»Že prav, že prav! Da mu to porečeš! Saj je to res. Pa kar nenadoma! Le pazi, Lende. To je res. Tvoja mati je to meni rekla. Do Hriba sem ji nesla, Bog ji daj večni mir! In mi je to povedala. Ne Lovro, Vidmar je tvoj oče; toda pazi, Lende, če res kaj rečeš. Kdo ti bo dal petačo?«

»Stric Rupar! Jo že ima, sem videl.«

»On jo gotovo ima! Pa prav! Le reci, Lende, toda potem, potem teci!«

»I, bom rekel, ko bodo ljudje, da me ubranijo!« se je režal.

»Glej ga norca!« se je čudila Meta. »Ta jo pogrunta! Kadar bo prav mnogo ljudi, Lende! Potem zbeži!«

Ženica je sedla na kamen ob cesti in imela vse solzne oči.

»Tako. Tožiti te ne bo mogel in vsa ta stvar bo enkrat na luči. Prav res, da bo! Naj dobi lonec luknjo. Enkrat jo mora! Kaj bo!« je govorila starka. »In do Hriba sem ji nesla koš in je rekla, tvoja mati je rekla, da mi to pove, da ne bo šlo z njo v grob. Prav, zdaj pa stopi in povej, če ti bo Rupar dal za to petačo!«

»Bo, bo!« je kimal Lende.

»Če je rekel, bo. Samo, da ne boš izgubil. Najboljše, če daš meni hraniti!« se mu je prijazno ponudila.

»O, pa ne! Zapravili bi, teta!«

»Vidiš ga!« je zamahnila proti njemu. »Saj nisem tatica!«

»Bom hranil sam! Vidite, tako bom rekel: »Dober večer, oče!« Ta bor je Vidmar in jaz sem tu in on stoji tam in pridem in postojim in pravim: »Dober večer, oče!« Kaj ne, teta?«

»Dobro, dobro! Kar reci!« si je mencala Meta roke. »Kar reci! To bo, kakor bi dregnil v sršenovo gnezdo!«

In je drobila po prahu navzdol, nasmihala se v zgubano lice ter se potila v vročini, ki je puhtela od ceste do skal. Nekje je pel škržat, da se je razlegalo ter udušilo ropot voza, ki se je zaletaval po suhi cesti. Ko je krenila z nje, je mimo priškripal voz, žlajdre so žvenketale, kakor bi zvonilo. Meta je gledala za vozom, a ji iz glave ni hotela pastirjeva odločnost. Vsa siva, zaprašena in zgrbljena je tleskala z rokami ter mrmrala polglasno:

»Naj dobi lonec še eno luknjo! Norca ne more tožiti! Naj dobi lonec še večjo luknjo!«

Prav tisti čas pa je drvel iz trga na vozu Rupar. Žgoča vročina je pekla na cesti in hiše v Ajdovščini, kakor bi nad vsem slonel velik razbeljen likalnik. Vrgel je bil jopič na voz, a si ni obrisal potu, ki mu je v curkih lil na čelo, da se je meglilo. Vrabci so z velikim truščem zleteli s ceste in škržat je pilil ob kraju. Iz nizke hiše je smrdelo po milu, čez kostanje ob cesti je udarjalo po čreslu in mokrih kožah. Rupar se ni niti za hip ustavil. Jezno je bil po konjih, da je odletaval voz in so se ljudje plaho ozirali za njim.

Bral je »Primorca«, ki ga na Gori dobe šele v nedeljo. Kadar je pomislil nanj, je udaril po konjih in stiskal zobe. Peljal se je zavit v gost oblak prahu, kakor da gori pod vozom. Grizel si je ustnice in drvel. Mimo njega je bežalo prašno grmovje ob cesti in kamenje je odletavalo, kakor bi imelo peruti.

V žepu je tiščal papir, ki je bil v njem tisti dopis. Niti pomislil ni, šinilo mu je v možgane: »No, torej si le čakal, da si zdaj stresel. Saj te ni marala! Če ne, bi vzela mene.« Vsega je prevzel dopis v listu. Temno je gledal ter se ni brigal za Likerja, ki ga je pozdravljal onkraj ceste. Konji so šli kakor splašeni; na vozu je bila samo vreča ovsa, drugega zaradi jeze ni šel iskat.

»Vražja duša, vražja duša!«

In v gost oblak prahu zavit je drvel po cesti, kakor bi bil zbesnel.

Konji so tolkli s kopiti po trdih tleh in nad njimi je vroče žgalo in pripekalo vipavsko sonce.

XXIX. Zakaj je bilo Franceta sram in kje je bil Boštjan?[uredi]

Polančeva je prišla k Vidmarju. Pogledati je hotela, kako se počuti hči. Hči ji je dala vina, da je bila rdeča v obraz in zelo široko stopala. Polonca je pripovedovala, da Vidmar hodi od moža do moža in da mora on skrbeti za vse. France da je nataknjen in redke besede. — Da ga je le Rezka morala zmešati. Neža da je stara. »Kajne, Neža!« In naglušna teta je na njen glasni klic prikimala.

Polonca je govorila, da bi še bilo na gostilni, ker se le vidi več ljudi kakor v kovačnici. So šli na Golake in imeli s seboj pikolita, pri Vidmarju, da so naročili pršuta in črnega kruha. Da je dober so rekli. Samo France, on jo komaj pogleda in če kaj hoče, naroči Neži. Da hodi okoli kakor hudo vreme in gleda, kakor bi mu igle zrastle v očeh. Vidmar pa včasih pogleda: »Ne veš, kako pogleda, a zdaj je siten tudi on!« Tega da je Rezka kriva, ki drži z očetom, in Rupar bi bil rad župan. Treba teh skrbi za župana! Da imajo še druge skrbi; štirna se prazni, pri Vidmarju da se porabi zelo mnogo vode; v gostilni, pri živini in še bajtarji. Da še niso zaprli štirne, ker je gospodar ni pustil.

»Ali jo bomo imeli vsi ali pa nobeden, ko je Rupar proti štirnam bil in je in bo! Zdaj pa imamo sušo in vročino in bomo morali piti namesto vode pivo!«

»Da je tako rekel?«

»Sama sem slišala, ker je Neža nekaj rekla, koliko vode gre. Le poglejte, tri babnice so pri štirni in kakšne škafe imajo! Kakor čebri!« je Polonca kazala skozi okno. »In mleko! Skoraj bi ga morali kupovati. Če bi bilo po mojem, bi šle vse cilerice in vsi lonci na grobljo. Pridejo in Neža jim natoči. Rekla sem gospodarju, naj ji prepove. Pomislite, koliko gre vsak dan v nič. Če bi bili vsaj hvaležni. Pa niso. Da sem prilila preveč vode, da sem pobrala vse maslo, da smrdi mleko po škržezobki in črmažu. Ali ga bom jaz popila, če smrdi in ga prašiči ne marajo? Kakršnega je Bog dal!«

Polonca je sedla k materi, ki je imela pol litra že skoraj praznega, hči ji je bila narezala kruha in pršuta. Slišala je sicer, da zelo krulijo prašiči, ker je njihova ura že bila mimo. In še bolj so bili sitni, ker je bilo v hlevu vroče, smrdelo je po gnojnici in odpadkih, v koritih je bila brozga, ki je zavdarjala po kislem. Cel roj muh je lazil po njihovih vratovih, odkar je Polonca zbila s stropa lastavičje gnezdo ter vrgla mladiče v gnojnico. Da je nesnaga povsod! Vidi se, kako je potrebna hiši mlada ženska roka. Ometla je hlev, nabrala na stropu šop pajčevin in prahu za samokolnico. Krave so imele nastlano zeleno steljo, ki jo je France naklestil v listniku. Poleti so povsod klestili sveže nastilje. In prijetno hladno je sedeti sredi kupa zelenih šib in vej ter kositi na nizki blanji bukev, lesko, malinovje in mokalo. Če si končal z delom, si jo z nogami razhodil v hlev, zasadil žakljevko [1] v blanjo ter jo postavil v kot.

France je prav tisti hip prinesel široko, trdo zavezano butaro, ki so ji zeleni vejni vršički pometali po tleh. Nato je privalil blanjo, pripravil stol in razvezal. Stelja se je šumno razvila, on pa jo je začel sekati, da je odmevalo čez njivo, kakor bi kdo prav jezno tesal v cunje zavito desko. Jezen pa je bil, revskal je nad Polonco, kakor bi je ne poznal, očetu je šel s poti, kjer ga je zapazil, z Brusom nista več rekla kakor dober dan!«

Nekaj se mu ni zdelo prav, odkar je prišla Polonca. Snažna je bila, mlada in pridna, vendar se mu ni zdelo nekaj v redu. Da preveč stiska, da nima srca za ljudi, da ne razume, kaj je potreba, se mu je zdelo. In oče je hotel biti župan! France je želel, da bi oče ne bil izvoljen. Tistih pet četrti vina, ki jih ljudje več spijo, če pride kdo po živinski potni list ali če koga kliče vojaštvo ali mu je treba kaj naročiti. Ali se splača? In toliko sitnosti! Moral je k glavarju v Gorico, moral je na sejo županov in prišel nevoljen, da so ga prav malo upoštevali, ker je samo podžupan. Ali bi ga bolj, če bi bil župan? Gorskega župana prav malo. In zdaj še manj, odkar je Pračka kupil na dražbi Ferlutovo hišo in Štemčevo posestvo! Zdaj je Pračka, četudi v Ajdovščini, zrastel do Gore. Tuj gospod! Vidmar pa se žene za župana, kakor bi šlo za zveličanje. In če je oče župan, France ne bo smel niti na srnjaka. Ukraden srnjak in županov sin! Sramota to ni, toda! Udaril je jezno na blanjo.

In če pomisli: z Ruparjem se je začelo zaradi župana, Rezka je sitna in zadirčna zaradi njega in Siegla, Siegl drži z Ruparjem, Siegl je na Franceta jezen, zaradi tistega v Čavnu. Zakaj pa lazi za dekleti! Sreča, da je spodmaknil kamen, če ne, bi se bil moral France izdati in ga prestrašiti na lepem. Zdaj se je vsaj skril za to pretvezo — za kamen. Rezka je takšna, kakor bi nadražil risa. Da ima France druge, je rekla Meti. Ali on kaj more? Če oče najame deklo in je on lahko samo osoren z njo in ne več, pretepati je ne sme, zapoditi ne more. Priznati pa mora, da je zdaj pri hiši red in snaga, ki je prej ni bilo, četudi so se dekle in tudi teta prej bolj trudile. Polonce ne more zapoditi, Rezka pa je takšna, kakor bi ji gorelo na glavi. Ali on kaj more? Srdito so odmevali od zidu njegovi udarci z žakljevko in konci stelje so se zaletavali in tolkli ob hlevna vrata, kakor bi se hoteli skriti.

France je kosil steljo pred hlevom, ko se je Polančeva poslavljala.

»Suša je!« je rekla Francetu, ko je stopila iz veže. »Pri vas se ne čuti, toda pri nas v bregu! Kakor bi bila trava požgana, v štirni imamo še prav malo vode. Sama ne vem, kaj bo, če ne bo dežja. In dež se še ne kaže. Sonce je zjutraj še čisto suho.«

»Tudi mi čutimo!« je dejal France.

»Pa ne tako! Po stelji se vidi. Pri nas je bukev vsa rjava!« je pretiravala. »Leska je gola in maline so se osule, preden so dozorele. Čuti se! Najbolj se čuti pri vodi. Vsak že hoče pri nas natakati. Mož je dejal, da vsak samo en škaf pitne vode. Drugo naj iščejo v kaleh ali v Lokavščku ali v ledenici.«

»Saj bo tudi pri nas treba!« je rekel in udaril po kosmatih vejah, da so ji konci odleteli v obraz.

»In Polonca?« je vprašala, ko se je odmaknila in vrgla trsko, ki se ji je vjela v predpasnik.

»Bo!« je rekel.

»Zdaj se mora še učiti. Naša hiša ni gostilna. Pa je rekel on, naj se punca nauči na veliko hišo. Bog ve, kdaj ji prav pride? Tudi pri Muti je bila, šivanje ji ne bo škodilo. Naj se uči, vse ji bo prišlo prav!«

»Vse!« je rekel France ter klestil po stelji, kakor bi bil brez uma. Rad bi se je odkrižal, pa mu ni hotelo nič pravega na misel. Razbijal je, da je votlo donelo v naselju.

»Čuvaja tudi nimate več. Škoda psa, ki ni nobenega pustil v hlev, če ga ni poznal.«

France se je spomnil, kako je Rupar psa zapodil, kako je privršal na klanec ter vpil za njim in kako je Čuvaj zacvilil. In zdaj je tu Polančevka, ki mu govori v ušesa. Res, Čuvaj se ni več glasil ter so se čuli samo udarci po blanji, ampak prašiči so krulili, da je treslo ušesa.

»Prašiči že krulijo!« je zaklical, ko se je prikazala Neža na pragu.

»Prav, prav, da si le opulil!« je rekla ter se obrnila spet v vežo.

»Glejte, kakšen križ!« mu je šinilo na misel. »Povedati ji moram!« je skočil na noge. Ni se ozrl na Polančevko, ki je vsa rdeča v obraz od vina in fantovega obnašanja obstala na dvorišču. France pa je Neži nekaj rekel in smuknil skozi mala vratica v hlev. Iz hleva je mogel po lestvi na skedenj.

»Naj čaka koklja stara! Samo meni ne boš prikavkljala, sam si bom izbral!«

Gledal je pri strešni lini, kako ženska na dvorišču ne ve, kaj bi storila. Ali bi ga čakala, ali ne? Stopila je do rante in štirne, pogledala v hlev k prašičem ter čakala. Pobrala je trsko in prepodila z njo kokoši, ki so greble pod sončnicami. Franceta le ni bilo. V njej je začelo kipeti, obrnila se je ter jezno stopila v hišo. Rdeča in zaripla je bila v obraz od sonca, pijače in jeze. Privihala je rokav na desni roki, mahnila z njo za oso, obrisala si nos ter ni vedela kaj bi. Nazadnje si je domislila, da mora počakati Polonco. Hči je bila šla v klet po kislo mleko, da ga izpinji.

»Zdaj grem!« je rekla mati, ko se je hči vrnila.

Polonca je prinesla veliko latvico mleka ter ga vlila v veliko pinjo. »Samo ta matuček [2] bi pa že bil lahko nov!« je rekla, ko se posadila v pinjo že škrbasti matuček ter nanj nataknila votli pokrov. »Povsod se čuti, da jim manjka mlade gospodinje!« je rekla ter primaknila stol, da bo delala v pinji.

»Po volitvah bom govorila z Vidmarjem, zdaj nima ne ušes, ne oči za kaj drugega. Po volitvah. Saj bodo kmalu!« je rekla mati.

»Kmalu!« je odvrnila. »Gospodar je pripovedoval, da mu je glavar rekel, da kmalu. Pisanega še ni nič. Pa naj ni potreba. Odbor pride na sejo in izvoli!«

»Očetu bom rekla, da naj Ruparja ne voli. Naj Vidmarja! Ruparica te je samo zato peljala k birmi, da bi on bil zmerom župan. Pa so ga! Naj ga! Zdaj naj bo Vidmar in hiša naj bo županova in ne podžupanova! Zbogom!«

Šla je mimo Peskove bajte. Rezka je bila v vrtičku ter vrgla čez ograjo koprivo, ki se je skrila na voglu. Zemlja se je potočila Polančevki pod noge. Rezka je to zmerom delala, da je veliki plevel metala čez ograjo, toda Polančevka je vzkipela. Od vina ji je bilo rožnato pred očmi in vse se ji je zdelo povečano. Kepica rjave zemlje je bila kepa, kopriva pa vsaj velik grm. In v vrtičku Rezka s svojim rdečim predpasnikom, ki se je Polančevki zdel ognjen in sikajoč!

»Ali me misliš ubiti?« je zarohnela nad deklico. »Če se ti ni posrečilo Polonce, misliš vsaj mater. Oče psa, ti pa človeka!«

In je pljunila.

»Nisem videla, botra!« je jecljala deklica.

»Nisi videla! Če bi ne bila videla, bi ne bila vrgla na cesto. Nikoli nisi prej. Ko si mene zagledala, si pa mislila: hčer sem že, še danes se poznajo tvoji nohti, zdaj bom merila na mater!«

Rezka se je tresla od skrite ihte, vendar se je premagala in stopila k ograji.

S to zemljo se vendar nihče ne ubija. Polonca je začela. Ali naj pustim, da me potolče? Nohti se ji pa ne poznajo; če se ji, se je kam zadela ali ji je kaj odletelo v glavo. Ni se ji poznalo takrat, še manj bi se ji zdaj, saj je že mesec dni. Če bi ji takrat glavo odtrgala, bi se ji bila že zarastla!« se je vnemala.

»Seveda, glavo! To bi ti rada videla. Kakor da res France zate mara? ‚Frklja smrkava‘ je rekel. Ne vem, če je tebi, toda rekel je!« je stopila k ograji.

»Če ni meni, je Polonci!« je bruhnila Rezka z vso pridržano jezo. »Naj se le šopiri, tudi njej bo še kovač skoval uzde. Potrebna bi jih bila!«

Kakor bi bila brez vsakega premisleka. Zdelo se je, da ji je sonce, ki je strmelo skozi košata drevesa, vzelo vso pamet. Košati petelin je na orumeneli trati dvignil greben, tresknil s perutmi, da se je dvignilo perje, ter zakikirikal; kokoši so za trenutek prisluhnile. Rahlo je nekje za bodiko smrdel kravjek, sonce se je uprlo v drobnem žarku na zgrabek, ki je bil posejan z drobci razbite steklenice. Otrok je nesel v nji petrolej ter trčil z njo v visok, z mahom poraščen kamen, ki ga Pesek ni mogel več vzidati pri svoji bajti. V vročini je petrolej imel svoj duh, da ga je čutil, kdor je zavil mimo bajte.

Polančevka je vsa besna izdrla kol iz ograje.

»Vse bom povedala, da bo vedel za tvoj jezik. Fant se mora šopiriti. Da mu kovač zakuje usta? Sa vemo: moj mož, kaj ne? Dobro sem čutila, kam meriš! Vem, da si mu rekla ‚Smrkavec‘!« se ji je obračala beseda.

»Nisem rekla!«

»Pa Polonci! Še meni si rekla! Ali ji nisem mati! Samo, da bi napravila zdraho! Pa je ne boš! Nič ne boš opravila, če si še tako prizadevaš! Na!«

Rezka ni pazila in Polančevka ji je pljunila v obraz. Deklica je zakričala in na vratih se je pokazala mati. Zdaj je Polančevka njeno hčer! Videla ni, a sklepala je, da jo je udarila ali kaj, sicer bi ne bila zavpila. Videla je, kako se hči pripogiba in briše, kako glasno vpije Polančevka pri ograji.

»Ali te je?« je zakričala na pragu ter si trdo privezala ruto. Čutila je, kako ji srce naglo bije in v lica ji je planila kri. »Zakaj te je?«

»Za nič!« je rekla Rezka.

»Za nič, kako, za nič! Ali nisi rekla Francetu, da mu bo moj mož zakoval usta in da je smrkavec! Ali nisi vrgla polena na pot, da bi me zadelo, če bi se ne bila umaknila? Ali me nisi udarila? Mene, ki imam hčer starejšo od tebe? Zdaj vem, zakaj se še danes pozna Polonci, če pa imaš kremplje kakor satan!« ji je sproti krojila domišljija.

Vpila je, da ni Rezka prišla do besede. Še France je slišal njeno vpitje. Naglo je splezal na kup razbite opeke za hišo in gledal. Polančevka je pehala slino.

Rezka je stiskala pesti.

»Lažete!« je kliknila. »Čemu lažete? S Francetom nimam nič. Odkar je Polonca tam, naj ga ima. Pri dveh ognjih se ne bo grel. In jaz mu ne bom za hrbtom. Naj jo ima, če jo mara. Vas pa nisem ubila! Lažete!«

»Da lažem?« je vzkliknila, odprla ter stopila na vrt proti Rezki.

Tisti hip je odzad prihitela Ruparica:

»Na mojem vrtu nimaš nič iskati, kar spravi sel Najprej vpiješ, pa ti ni dovolj. Ali te je tako zabolelo ali je Vidmarjevo vino krivo, baba pijana?«

»Kdo je baba in kdo pijan?« se je zgrozila. »Ali ti je za vino žal, da tako kričiš. Če ti je zdaj žal, je prekasno. Vidmar ne bi zdaj nosil vina za teboj! Tako se ti je mudilo, da si morala hitro ujeti Ruparja. Saj vemo! Vidmar je bil pri vojakih, ti pa, saj vemo! Lajdra si bila ter si ga ujela!«

Ruparica je bila brez besedi. Kaj takšnega. Res se je skregala z Vidmarjem in je iz jeze poročila Ruparja, toda mudilo se ji ni in zdaj ji pa pravi lajdra! Grozno, pred hčerjo in sosesko!

»Nisem lajdra in nisem bila. Če je kdo komu kupil vina, so ga tebi. In danes si ga pila. In rdeča si v obraz in iz gobca se čuti. Ali je tako že suho, da moraš piti vino. Baba pijana si in če bi mož vedel, kaj si, bi te pretepel.«

Sonce ji je sijalo v oči in kamenje je žgoče odbijalo njegove žarke. Bila je brez nogavic in šolni so bili pošvedrani, »ker da je za doma vse dobro!«

Po teh besedah se je začelo. Ploha besed se je mešala s slino in vik in krik, kreg in prepir se je razlegal po vasi, kakor bi bili udrli razbojniki. Izvedel si, da je Polančevka hotela biti brez otrok, pa se ji je ponesrečilo in je imela dvojčke, da so ljudje govorili, zakaj je Ruparica obolela in zakaj nima otrok. In da se Zima zelo rad oglasi pri Polančevih, ker zmerom kaj kupijo. In je vpila Ruparica, da Polančevka laže, ker vsi vedo, zakaj je obolela, in je Polančevka kričala, da Zima že dolgo ni nič ponujal in kadar je, da je bila zraven. Ruparica pa je vpila, da je še punca kupila. O, ruta, da ji zelo pristoja, ker je še mlada, je vpila Polančevka. In kaj to? Sama da je pripovedovala Ruparici, kako je kupovala. Da je Ruparica tudi Polančevki povedala vse, kar je Ruparica hotela poslušati in še več. Kako se laže! To je bila Ruparica. Polančevko je bilo sram, toliko je povedala. Da je Polančevka niti pogledati ni hotela. O, da bi Ruparica pokazala, kako ji nič ni za njeno čvekanje, je hotela iti, pa ni šla, ker je Polančevka ni pustila in vlekla nazaj. Da je Ruparica vlekla nazaj, in še črno kavo da je kuhala, nalašč dolgo kuhala in izlivala prvo, da je mogla klepetati.

Rezka je nemo strmela predse. V nekaj minutah je toliko izvedela, da ni upala dihati. Če bi botra ne stala na poti, bi ušla, tako jo je bilo sram. Nato pa se je Reza besna in jezna zagnala naprej, ko se je Polančevka sklonila, da pobere močno poleno. Bili sta kakor brez pameti. Rute so jima že visele za vratom, Ruparica je zgubila z bose noge šoln in zagrabila Polančevko za ruto na vratu. Ona se je dvignila, toda Ruparica jo je prijela za lase. Polančevka je vpila kakor zmedena. Vpitje in krik je bil privabil Peskove in Tine je stekel k Vidmarju. Čez dva hipa je pridirjala Polonca z matučkom, ki ga je bila izvila iz pinje, da so pene še štrcale z njega.

Francetu se je zdelo vse nerodno. Stopil je s kupa, približal se in rekel:

»Vse naj bo sram!«

Pljunil je in trdo odšel.

Ženske so bile, kakor bi jih bil kdo polil: kar ločile so se. Polonca je naglo odpeljala mater, Rezka in Ruparica sta se šli umivat, ker so bile ženske vse umazane in raztrgane. Matuček je obležal polomljen na vrtu in Ruparica je besno nekaj govorila. Ko je Rezka odšla v kambrico, je mati rekla na tihem ter si popravljala lase:

»Klada se je že hudo razklala!«

Rezka pa je sedla na svoje vzglavje in na glas zaihtela od strašne bolečine, ki je ovijala srce. Vse se ji je zdelo tako ostudno in opolzlo, kakor bi bil lezel polž ter pustil slino za seboj.

Zaihtela je; kako je čivkala srnica na lesniki, ni čula. V visoke smreke se je lovilo večerno sonce, kakor bi sililo v mrežo.

V kuhinjo je stopil Boštjan.

»Mir tej hiši in vsem, ki v njej prebivajo!«

  1. Spodaj široko, mesarici podobno sekiro, — s trinožnim stolčkom vred!
  2. Lesen pladenj z dober centimeter širokimi, gostimi luknjami, ki je nasajen na lesen držaj. Ta držaj gre skozi pinjin preluknjan pokrov. Skozi luknje vre mleko, ko »delaš« v pinji; s tem se mleko meša in izpinji. Zanimivo je, da se pri nas uporablja glagol »delati« predvsem za »delati v pinji« = pinjiti.

XXX. Krošnjar Jernej in Vida, njegova tajnost, njegov drobiš in Ferlutova hiša.[uredi]

Krošnjar Jernej je hodil od hiše do hiše. Zdaj je imel poleg krošnje blaga in drobnarij še polno malho novic. Šel je k Žonti. Vida je obešala perilo, ki se ni bilo posušilo popoldne pri Lokavščku. Breg je bil polzek in smajen, da se je drselo, kakor bi šel po ledu. Zima se je lovila s palico. Štekelj je zadiral globoko v suho zemljo, da se je obdržal. Krošnja mu je škripala in cvilila kot bi tudi on imel škržata.

»Dober dan!« je rekel Vidi, ki si je popravila krilo. Privihalo se ji je, ko se je spenjala na zanko.

Odkašljal se je ter postavil palico pod krošnjo. Vida je obešala dalje.

»Ali bo kaj kupčije?«

»Ni denarja!«

»Pa bo!«

»Tudi bo ga ne!« je otresla.

»Povsod to pravijo!«

»Povsod pa ne!«

»Povsod!«

»Če bi povsod, bi ne stal zdaj tu! V tej vročini. V senci bi rajši ležal!« je jezno rekla.

»Vročina pa je! Prodajam nalašč take kipeče bonbone za žejo! Nalašč, če kaj vzameš!«

»Nalašč!« je vprašala.

»Če pravim! Zdaj ni mraza, zima sem pa jaz,« se je sladkal, »zdaj se mora ležati v hladu, da sonce ne stopi človeka. Ducat jih vzemi, pridejo ceneje!«

»Ducat! Naj ostane tudi kaj za druge. Vročina je povsod in vsi so potrebni!« se je nasmehnila.

»Tudi za druge še ostane!«

Jernej je krošnjo naslonil na zid ter vlekel iz nje predalčke. Vse se je svetilo v svetlobi, kakor kn se je prelivala rdeča barva kozarčkov, ki jih je oprezno polagal na tla.

Vida je vzdihnila. Toliko lepote še ni bilo pri Žonti.

»Tu imam tudi lasnice. Samo tebi jih ni treba, tebi stoje lasje sami!« se je sladkal. »In tega ni potreba tebi!« je ponavljal. »To imam, da imajo fantje radi. Tebe imajo brez tega tudi!«

»Kaj je to?« je vprašala radovedno.

Govoril je hitro in zavijal v papir.

»Kupi!« je rekel. »Samo za otroke to še ni! Daj fantu, če ga imaš, pa sta brez skrbi. Za otroke ni, da veš!«

Vida se je spomnila na bilko, po kateri je šel križasti pajek. Če tako položiš fantu v žep, da ne opazi, postane ves zaverovan vate. Samo te bilke ni tako lahko utrgati, Rotija pa da le za težak denar. Da bi vsaj molčala, a vse pove, kdo je bil pri njej.

»Pa je zanesljivo? Da ne bo denar zastonj vržen!«

»Zanesljivo. Paziti se mora, nihče še ni tožil, da ni pomagalo!«

»Nihče? Ali mnogo prodaste?«

»Mnogo!« je dejal. »Zakaj pa ne! Če kupijo in država nič ne reče!«

»Ali se mora državi povedati?«

»Povedati! Seveda!« je rekel. »Vse se mora povedati!«

Kupila je. Imela je posebno misel, ki ji ni dala miru.

»Naj bo! Samo, da bo on srečen in zadovoljen!« Vida je pustila blago v hiši ter prinesla krono.

Jernej je izvlekel iz žepa mošnjo ter vsul novce na roko. Zarožljalo je in mogočni cvenk jo je zbudil iz njenih razmišljevanj. Zima pa je premetaval kovino ter jo spuščal, da se je trkljala na dlan.

»Če je treba najti drobiž, ga ni, če ga pa ne potrebuješ, se ti vali pod roko, kakor bi bil sam!«

In je spet spuščal novce na dlan. Vidno je užival ob cvenku in žvenketu in občutku, ko je tipal srebro ter spuščal nazaj krone in goldinarje in petače. Imel jih je celo pest. Saj so bile na dlani tudi šestice, petice in vinarji, pa jih ni videl. Rekel je, da drobiža ne vidi. Da Vidi ne more menjati krone. Naj kupi še kaj, da ima vsega skupaj petnajst krajcarjev drobiža.

»Pa moram pustiti!« je rekla žalostno. »Cele krone pa ne utrpim!« In je hotela nazaj po blago. »Nisem tako bogata kakor vi!« je rekla. Le zakaj še hodite okoli in prodajate, ko ste tako bogati?« je vprašala.

»Zakaj, zakaj!« se je sladkal. »Hiše ne morem kupiti kar tako. In Pračka mi je rekel, da nobenemu ne da brez denarja. Da! Ferlutove pri Kalu! Samo prilika pa takšna. No, če je Pračka zagrabil, potem že ve. On ne bi denarja vrgel skozi okno. Ferlutova hiša!«

»Pa bo draga?« je rekla. »Pračka je drag.«

»Naj bo! Toliko že imam, da jo kupim. Pa ne še zdaj, mora biti še ceneje. Zdaj jo hoče še držati, samo da nagaja. In Pračka zmerom pravi, kako hodi okoli njega Povhov Maks. On je ne bo kupil, nagaja pa le. Ko bo oni kupil kaj bolj poceni, bom ostal sam in takrat rečem Prački. Sicer pravijo, da ga je mina! Večen mir in pokoj, če ga je! — Praviš, da boš vrnila in da nimaš,« je gledal dlan. »Pod petačami se je skrival še drobiž, če ne, bi bil rajši ob svoj zaslužek. Nekaj se mora dati tudi zaradi imena in glasu. Polhovega pa je mina. Tu imam drobiž!«

»Polhovega?« se je zdrznila.

»Tako govore, a še ni gotovo! Mislim, da ni res. Česa si ljudje ne izmislijo!«

In ji je odštel drobiž.

»Ali mati ne bo nič?« je vprašal, da ji je zmešal misli.

»Je ni. Bere. Letos se borovnice kar suše. Uvenejo in se suše!«

»Bodo pa boljše!« je dejal ter oprtal krošnjo. Šel je spet po bregu navzdol, krošnja mu je škripala in tiščala na rame. Opiral se je na svojo debelo palico, sladkal se ter stopal po poti, kjer je nekoč stala podružnica sv. Jožefa, sladkal se in mislil na glas.

»Kadar bom sam, bom rekel Prački! Zdaj je pa še čas. Samo da je ne dobi kdo drugi!«

Pogledal je čez njive in videl na levo, kako se sveti v soncu Kalarjeva hiša, pred njo je v vročini težko sopla Bizjaška rovna, do Pergarjev je segala velnica. Prav pod njim je bila stisnjena v smrečje majhna vasica Ogenj, videl je samo strehe in na trati otroke. Duplo je na drugi strani stalo mogočno med zelenjem. Vidmarjeva hiša je zakrivala Ruparjevo, da se je videlo samo sleme med drevjem. Vse naokoli je rumenilo žito, čez krompir je vleklo, kakor bi šel siv oblaček. Povsod samo hiše, same hiše! Jernej je vzdihnil. In zdaj je prišel Povhov! Vse je imel že v računih, zdaj pa je prišel Povhov. Pračka je dobro poznal. Za lepe modre oči ne bo dal; kdor bo več dal, bo imel. Murna je udaril s palico, da je zbežal. Prožil je vejo, ki mu je zastirala pot, premaknil oprtnico, ker ga je krošnja tiščala. »In je na takem kraju! Pet poti se križa in otroci gredo tam mimo, pastirji napajajo živino!« Nič mu ni bilo več za krošnjo, star se je čutil ter bi rad stal za prodajalno mizo. »Še za svetega Jakoba«, mu je šlo po glavi. »Če bi ne bilo Povhovega. Bomo videli, če bo kaj pomagalo, meni tako nič ne morejo! Bodo že drugi raznesli novico.«

Vida je gledala za njim, potem je spravila drobiž, obrnila zavojček v roki in menila:

»Nič ne bom odvijala, nesla bom Ruparici, naj da Rezki. Naj pozabi Andrej name!«

Tako jo je prevzelo, da je pozabila na Maksa.

Ko se je mati proti večeru vrnila iz gozda in stresla borovnice iz lonca, je Vida smuknila po gormovju k Ruparici. Listje se ji je drobilo in šumelo pod nogami. Drozg je čepel na grmu ter jo zvedavo gledal. Po kolovozu je primukala krava, ki je bila žejna in ušla pastirju. Živine in ljudi se je polaščal nepoznan nemir. Vida je mahnila po metulju, ki se je kobacal ob poti na divjem janežu. Šla je in se ni ozirala, če ji je kamen zdrknil pod boso nogo ali ji je suha vejica oplazila meča. Šla je in pri srcu ji je bilo hudo.

»Samo, da bo on srečen, samo da on pozabi, jaz bom že kako. Tako ali tako, kaj koga briga!«

Šla je čez trske, ki so jih pustili tesarji. Dva kratka vrha sta ležala na poti in na njih se je poznalo, kje so bile pribite klamfe. Med noge se ji je zapletla dolga trska. Vrgla jo je s poti.

»Ali kaj koga briga, kaj bo z menoj? Samo da on pozabi name. Samo da on pozabi!«

Stisnila je pesti in zobe, pa solze so ji vseeno polzele po licu. Sinica se je vrtela na veji in radovedno kukala, ko je Vida hlastno ugriznila v predpasnik in se vrgla na mah.

»Saj ne bom mogla! Če bi mogla iztrgati srce? Vse bi še ubogalo, samo — —«

Močila je mah s solzami; njen obraz je grebel v praprotnico, da so glavice kimale, kakor bi vlekel veter. Njena nitasta kosmata stebelca so se majala kakor pijana. Vida je ihtela kakor otrok. Zavojček v žepu se ji je zdel kakor opomin; ko se je izjokala, ji je bilo lažje. Zdela se je sama sebi bolj močna.

»Da bo le on srečen! Kaj jaz, samo da bo on. In če bom jokala, koga briga!«

Na poti je prepodila s strnišča jato divjih golobov, ki so glasno udarjali s perotmi in odšumeli za hrib. Na njivi so se smejale in glasno nekaj pripovedovale žanjice. Šla je po senci za Ruparjevo hišo in zmerom bolj ji je bilo srce. Dvignila je skalo [1] na groblji ter si jo pritisnila na čelo. Mrzli kamen je dobro del topli koži.

»Saj nisem sama! Bog ve, koliko jih je, ki ne dobe fanta, kakor bi hotele? In če bi bil kdo drugi, pa bi ga pomečkal kamen na Salzburškem, ali bi se mu mina sprožila v obraz! Kakor Maksu! se je spomnila in čutila ostro bolečino pod srcem. Roza bo tudi jokala, obe bova jokali. Samo Roza bo razumela!« je premlevala krošnjarjevo novico.

In začela je plakati ob nesreči, ki je zadela Rozo, ko Maksa nima. »Če Roza, zakaj ne jaz? Mislila bom, da ga je mina. Samo da bi bil srečen. Ali to gre na vse? Če Roza, zakaj ne jaz, saj mi ne gre za vse! — Pa se dereš, kakor bi šlo na vse,« se je kregala. »Ali ti gre za vse?«

In odgovoril ji je tajen glas, da gre za vse. Za vse veselje in vso srečo in življenje. »Kadar ga bom videla, bom jokala!« je rekla, sedla na hlod in ni vedela, kaj bi. Gledala je kokoši na trati, ki so razgrebale, čutila smrad od gnoja, ki se je paril v soncu, čutila je smrad, ki se je širil izza hlodov, toda ni se mogla premakniti. Kakor bi bila okamenela, ker bi ji noge bile lesene. »O, jokala pa bom, kadar ga bom videla!« je rekla, pa se ni dvignila. Zdelo se ji je, da je umrla; gledala je svoje bose noge, kakor bi bile nekoga drugega. Sama pa leži v grobu in samo lesen križ je na njem. In ne imela bi moči, da bi se dvignila, da ne bi bila zaslišala korake pred hišo.

Ruparica je gledala, zakaj je grahasta kokoš pribežala izza vogla.

»Ti si?« je vprašala Vido, ki se je pripognila, kakor da kaj pobira.

»Jaz!« je rekla.

»Že dolgo te nisem videla!«

»Res, zdaj ni mnogo časa. Vodo moram nositi; mama bere, jaz moram pa skrbeti za hišo!«

»Pridna si!«

»Doma moram ostati!« je rekla. »In je prišel Jernej! In! Naj da Rezka Andreju in ga poroči, Jernej je dejal, da potem fantje bolj vidijo dekle, če jim punca to da!«

Molila je zavojček.

»Zdaj se norčuješ še ti z menoj!« je kriknila Ruparica. In to naj da Rezka Andreju. Ali te ni sram?«

  1. Skala tudi majhen kamen.

XXXI. Mrtvaški zvon in gnojnica.[uredi]

Tega še nismo povedali: če razpneš roke na pol ali vržeš konjsko podkev v Predmeji na tla, potem je v notranjem krogu Predmeja, v zunanjem Golaki, na desni Čaven in Modrasovec, cesta po čavenskem pobočju s predori in mostom čez glavni prepad in odtočniki pod cesto, kakor bi bila v zidu velika in skrivnostna trdnjavska okna in Skuk in Platna. To je na desni, če gledaš proti Ajdovščini. Na levi je Otlica s svojim Oknom, Maj in Školič. Vse to je spredaj. Zadaj pa je v vencu Golak, Medvedji vrh, Vrtec, Kozje stene, Kapljice, Obrekovica in Obli vrh. Kar ni na podkvi, strmo pada čez Vrh v Vipavsko dolino.

»Bog ve, kaj je bilo Ruparju?« je dejal on. »Pozdravil sem ga, pa ni nič videl. Podil je konje, kakor bi bil obseden.«

Likar je bil Otličan ter mu je poleti svetilo večerno sonce čez Lokavšček in Platna. Obstal je bil na Vrhu pod Oknom in z roko zasenčil oči, ko je strmel v žarečo sončno oblo. Gozdarska hiša na Čavnu se je svetila kot bel golob.

»Nič še ne kaže k dežju! Sonce je še zmerom v mrču!« je rekel ženi. Bila sta v Ajdovščini in dasi sta v strmi rebri počasi stopala, sta morala počivati na Vrhu. Ponavadi niso ljudje hodili v soncu po rebri, a danes je imel Liker še pot. Prislonila sta koše na skalo ter si otirala znoj. Na strmem robu so cveteli žvenikeljni ter kimali v sapi, ki je vlekla čez Vrh.

»O, vsem je »župan« glave zmešal. Prav zdaj je bilo treba! Ali mislite kaj drugega? Žlica vam zastane, ko zajamete! In če drugim tako, zakaj ne Ruparju?«

»Saj bi bil, če ne bi bil izpregel konj in ubil psa s trikeljcem! Še najboljši bi bil. Pa je psa ubil!« je rekel nevoljno, ker ga je jezilo, da je žena boljše vedela. »Zdaj so pa ljudje hudil«

»Psa pa je ubil!« je potrdila.

»Vidiš, zato pa je zdaj tako. Naj počaka!«

»Pa naj počaka!«

»Nič še ne kaže!« je dejal in žena je vedela, da noče povedati, da ne kaže k dežju. Obrnil je s tem besedo, gledal na Platna in Čavensko cesto. Vozovi so šli spet iz gozda in se v daljni nižini videli kakor počasi premikajoče se mravlje. Zavil je voz okoli pobočja in spet in spet. Dasi je oko razločilo smer, so vozovi izginjali v prahu in vetru. Čaven se je zdel, da žehti v vetriču. Ozračje se je treslo in trepetalo. »Še ptiči čutijo sušo!« je rekel.

»Vse!« je rekla. »Ali veš, da mi je, kakor bi me nekaj rezalo po hrbtu. Piješ, piješ, pa si moker, a žeje ne zaduši!« je rekla ter se obrisala. »Žeje ne ugasiš. Samo ne vem, kaj bo, če ne bo dežja. Saj je že bila suša, samo take vročine ne pamtim!«

Kamenje pod Otlico je bilo vroče, da so se kotorni skrivali v senci. Ždeli so, kakor bi jih kaj prikovalo. Samo če si skoraj stopil nanje, so prhnili in zleteli. V suhem zraku je bilo slišati železne glasove. Nad njimi je vreščal sokolič ter drobil ob robu otliškega Okna kakor nočni metulj. Kotornov si ni upal zgrabiti, zato pa je pobegnil z rebri palček ter se vsiljivo sukal na ogradi. Drobni ptiči imajo na Gori mir pred vrabci. Prve vrabce vidiš šele pri Slokarjih, v sneg in led si ne upajo. O, poleti bi že šli, če bi jih zima ne pregnala. Poleti je vročina in v rebri te prijema omotica.

»Če piješ kozarec vina, si tamast; če ni pivo hladno, ni dobro, če je na ledu, prehladiš želodec. In piva ne moreš piti zmerom. Če je voda samo hip v posodi, je mlačna. Če je pivo postano, je kakor lug in strup!« je pomislil. »Ker ste ženske bolj občutljive!« je dejal na glas.

»Če smo ali nismo: meni suša že leze v ude, kar čutim jo. In čuti jo živina; ne more ostati na mestu, samo šla bi, šla. Na Salcburškem pa je deževje, pišejo. Po cele dneve da gre. Čudno, česar je pri nas premalo, je drugod na pretek!«

Njemu se je kakor rečeno mudilo. Od Vidmarja je prejel vabilo, naj pride na snidenje zaradi župana. »Kakor bi imel čas tako daleč!« je godrnjal. Prišla sta domov. Čez čas je spet stopil na prag, oblečen je bil v pražnje in jopič nosil na rokah.

»Zdaj je čas!« je rekel Smodin po pozdravu in ko sta prišla v besedo. »Ker sta si Rupar in Vidmar v laseh in ima Vidmar toliko za seboj, da z nami lahko postane župan, bomo zahtevali, kar nam manjka. Zdaj naj Dolčani dado kaj na Otlico. Če bi takrat ne bilo starega Kušina, bi še cerkve ne imeli. K sreči je bil on vrgel stotak na kožuh!«

»Še cerkve ne!« je potrdil Liker.

»Če bi delali na to, da bi imeli mi enkrat župana!« je nadaljeval Smodin. »Pametni smo dovolj, k gospodi bi tudi lahko hodili. Če ne po cesti, pa čez Vrh. Še hitreje si v Ajdovščini, kjer v strmini gredo noge same. Toliko, da pomisliš, pa si že spodaj!«

»Ne!« je dejal Liker. »Kako moreš biti župan, če pa Dolčani potegnejo skupaj? Kakor hrvatski prašiči, če gre za Otlico. In pisarno! Kje naj bo pisarna? Zunanjih opravkov je tudi mnogo. Nimamo ne hiralnice, ne šole, ne štirn; laže je drezati in kričati in biti po mizi in biti nezadovoljen, če si pomagal voliti župana, kakor pa če si sam župan. Lažje je očitke delati, kakor pa jih poslušati. Kar se bo dalo, nam morajo dati, če volimo župana!« se je smehljal.

»To je res!« je pritrdil Smodin. »Ali moč je moč! In drva! Da ne bo dajala država ne za cerkev ne za šolo, so rekli. Da bodo morali skrbeti sami. Da je Hanuš dejal, da je razvada in da se mora ta razvada odpraviti, da je dejal!«

»Pa ni tako rekel!« je dejal Liker.

»Zima da je pripovedoval. Saj da je še več pripovedoval. Da so bili orožniki pri Vidmarju, pa ne samo v pisarni, temveč tudi drugod; da je bilo kolo narezano in da se Mlakar ni sam ponesrečil. Tega ni pravil pri nas. Pri nas je samo pripovedoval to in sem ga slišal sam, da je France Lendeta udaril, da je bil nezavesten. In ker se je Ruparjeva Rezka potegnila zanj, da sta se skregala in se ne pogledata. Da je tam počilo in da se ne da več spojiti! In potem sta se še župnik in nadučitelj skregala in da je dejal župnik »šomašter« in nadučitelj »kranjski far«.

»Eh! Ne verjamem! Vse ne more biti res!« je dejal Liker. »Pri volitvah in suši so možgani, kakor bi jih nategnil. Česa pa ljudje ne izčvekajo. In čas imajo. Pri senu so skupaj, vodo nosijo v gručah, v ledenici so v družbi in strah bi jih bilo same pri borovnicah. Zima pa je kakor nalašč. Krošnjari, govori, čveka in se sladka, kakor bi žvečil sladko koreninico. Zaradi drv, ker se mi je zdelo neumno, sem sam vprašal gospoda. »Ne!« je dejal, »ni tako. Kar je država rekla, je njena dolžnost, če da kaj več, daruje. Hanuš ni rekel, da tega ne da. In ne verujem, da bi se bila župnik in nadučitelj skregala!«

»No, nekaj pa je le res!« je dejal Smodin ter preskočil ranto, ki jo je nekdo vrgel na cesto.

Liker se je sklonil ter povlekel ranto nazaj na njivo. »Da se kdo ne zadene!«

Ni še končal, ko so se razlegli čez njive glasovi domačih zvonov. Moža sta prisluhnila. Otožno in težko. Zvonilo je mrliču. Pozabila sta na besedo, ki sta jo imela, odkrila se za večni mir in pokoj in molčala.

Šele ko sta zagledala cerkev in kako se v linah majejo zvonovi, sta se predramila.

»Ves čas premišljujem,« je dejal Smodin, »kdo bi bil umrl! — Mežnar še zmerom goni zvonove. Danes ni samo malo poštronbolal. Pripovedovali so, da je Luka pri revežih samo nekajkrat potegnil in so temu rekli štrombolanje. »Saj ne potrebuje,« da se je izgovarjal, »prej je v nebesih, ko ti končaš!« Hudobni jeziki pa so govorili o bogatih in o ubogih. — Saj ni bilo nikogar, a katerem bi pričakoval, da umre!«

»Če bi koga prevideli, bi slišal in izvedel. Pa vsaj štirinajst dni nič. Tudi ni bil nihče hudo bolan. Morda je kakšna otročnica! Malo se privzdigne pa je.«

»Res ne vem!« je dejal Liker.

Zvonovi so prenehali, iz cerkve je prikimal mežnar in murček v ušesu mu je živahno bingljal.

»Še groba mu ne bom kopal!« je dejal. »Zato sem pa bolj potegnil.«

»Komu pa?« je vprašal Smodin.

»Komu? Ali ne vesta?«

»Kdo naj bi povedal?«

»Da res nista izvedela! Povhovega Maksa je na Salcburškem. Dinamit. Da ga je mina potegnila in da ga je neslo. Telegram je prišel. Stari Povh da ga je poslal, so rekli.«

»Ali je telegrafiral, da ga je mina?«

»Ni. Pa pri cesti ni drugega. Ali naj bi ga kamen, ko se je zavalil ali je on kam padel, ko je meril? Ali naj se ubije s krampom? Saj ni kopal! On je cesto prevzel ter mu ni bilo treba kopati. In meril tudi ni! Z minami pa je imel veselje; potehinila se mu je, pa je. Saj vemo. Mina ni zagorela. Nihče ni moral nazaj. Ni mu kazalo drugega, kakor da je šel sam. Mladost je brez glave. Revež. Korajža ga je nesla. Ker mu ne bom kopal groba, sem pa potegnil z zvonenjem. »Naj bo,« sem rekel!«

»Kako je bilo, moramo čakati pisma!« je rekel Liker. »Tam bo vse!«

Smodin mu je prikimal.

»Mrtev je!« je dejal Luka. »Mrtev je in mati da je naročila zvonenje. Jula je poslala otroka, naj zvoni. Kdo bo zdaj njegovo cesto!« — Jula je bila sestrična njegove tete Ane, ta, je bila povedala Povhovki.

»Kdo? Stari Povh in Žonta! Žonta ima fante in sam zna boljše kakor Povh. Tisto, kar potrebuje nemščine, se bo že zgovoril, delo pa je povsod enako.«

»Da, delo in cesta sta povsod enaka!« je rekel Smodin. »Pri nas in na Salcburškem.«

Molčala sta. Misli so jima bile pri delavcih, ki gredo po svetu. Pozimi tesači na Hrvatsko in v Slavonijo, spomladi in poleti na Štajersko, Koroško, Salcburško k cestam. Da Gorjani znajo ceste ter jim kar rastejo, so rekli. Dinamit, dinamon, ekrazit: skale se koljejo in vale v prepade. In Maksa je prijela mina, potehinjena, skrita v kamen, mina, ki se ni hotela prižgati, ko je bil njen čas. Videla sta postavnega fanta, ki je nosil štajersko obleko, gamsov šop za klobukov in rjave gamaše. Nabiral je pred mesecem delavce, zdaj je mrtev. Na tujem bo pokopan in čez par let bo njegov grob pozabljen. Saj je drugih tudi pozabljen. Ali se spomni kdo Seškega Korlna, ki ga je ubil hrast v Pakracu? Nihče! Ali Zgonovega Jenžeta, ki ga je zadelo železo na Koroškem in Zutovega Drejca, ki ga je podsulo na Salcburškem. Nihče. Ker nihče ne gre na grob o Vseh svetih! In takih imen je še dolga vrsta. Če umreš pri peči, skrbe za grob, ker jih je sram, da bi bil grob zaraščen s travo in brez kamna. Zaradi jezikov; drugod ne vidijo, doma pa opravljajo!«

Sonce je že zašlo, ko sta preskakovala mokro smrdečo cesto pred Janezovim hlevom. Gnojnica je neumorno cezela ter mehčala cestišče.

»Veš kaj, Jože!« je izpregovoril Smodin, ki mu je brizgnilo po hlačah: »To pa mora Janez odpeljati drugam. Cesta se mehča ter se dela škoda!«

»Rekel je, da bo! Cement da je že kupil, da mu ga je pripeljal Bregar!«

»Če bi imel gnojnično jamo, bi se zelo poznalo na njegovem gnoju. Glej,« je kazal na kup pri hlevu, »samo listje! Suho je, gnojnica se pa cedi na cesto!«

»Saj bo!« je rekel Liker.

»Škoda se dela cesti in njemu!«

»Saj bo!« je otresel Liker.

»Povedal sem mu pa! Za vse ima oči, za Janeza pa ne! Kaj pa je, če ima njegovo sestro. Paragraf je paragraf in je za vse enak paragraf,« si je mislil.

XXXII. Srnjak pod Golakom.[uredi]

Suša je segala že po mlakah v gozdu. Za Golaki je bil kal prazen, za Badnjem so bile v črnem blatu na dnu samo še listje in golovice. Brozga je zadobila zatohlo usmrajeni duh. Pri Kaličih je bilo nekaj vode samo še v velikem kalu, druga dva sta bila suha, da je bilo blato na dnu trdo kakor rog. Pri Rovni se je videl na dnu pesek, ki so ga nalivi sprali s ceste. Voda je bila v črnem blatu in živalskih odpadkih temno zelena. Nad njo so krilili kačji pastirji ter se zaletavali v ločje in vejevje ob kraju. V grmovju je šumela belouška in sršen je brnel na cvetoči kompavi, kakor bi pihal v zamašeno trobento.

Sonce je pripekalo in žgalo, da je grelo tudi v senci. Dolge mladike mladega bukovja so se klanjale smrekovim mladikam, ki so ošabno štrlele v zrak. Okoli bukovega grmovja je bilo vse popaseno, kakor bi požgal.

Izza Golakov je prišel stari Ciza in je povedal, da so se izgubile telice. Prejšnji dan da jih je pustil za Malim Golakom in drugi dan jih ni mogel več najti.

»Za vodo so šle!« se je glasila sodba.

»Saj je še nekaj vode v Črni dragi!« je majal Ciza z glavo. »Da jih ni kdo gnal. Zmerom se kdo klati za Golaki. Kaj mu pa je, če jih odžene v Tribušo? Zmeni se z mesarji in mešetarji, pa v Tribušo. Prej so v klobasah kakor doma in še plačati jih moraš!«

To je šlo gospodarjem v lase. Sklenili so, da jih morajo fantje iti iskat. Francetu so naročili, da preišče južno pobočje Velikega Golaka od Medvedjega in Kališkega vrta do Badnja. Če je živina iskala vode, mora priti h Kaličem. Zato je preiskal grmovje in ravnice okoli Kaličev. Golorok in poten je prišel po ozki stezi na Stanišče. Prav konec Stanišča je šla preseka z Badnja na Medvedji vrh. Velika ravnica Stanišče še ni bila pokošena in trda sivka je škripala pod čevlji kakor žima. Ostra kompava je bila že ocvela in zatemneli cveti arnike so se žejno zibali v vročini, ki je trepetala nad senožetjo.

Na drugem koncu Stanišča so bile soline za srne. France je dobre vedel, kje je v zemlji zaboj, ki je bil zdaj poln suhega umazanega listja.

Otrl si je čelo in poslušal.

Pod Golakom je lajal srnjak. Ogorčeno plašno so se razlegali njegovi klici po velikih kraških jamah in motili veličastni mir, ki je vladal v teh širnih prostorih. Njegovim klicem se je odzvala kakor rjava pega nad zelenjem krožeča kanja ... Drugače je vladal vsepovsod mir, božji mir. Mogočne bukve so se rahlo majale in svetlikale v soncu, visoke, stare, z belim mahom posute smreke so se zibale kakor osameli sivi starci. V čisto modrine neba se je dvigal Veliki Golak. Kakor velika senena kopa, obložena s kamenjem, da veter ne odnese rušja. Svetlosiva palina je stala pozabljena na vrhu kakor obledelo znamenje.

Velika preseka je bila kot široka zelena cesta in visoko drevje na desno in levo, kakor bi šla mimo procesija. Habat je s svojim vsiljivim vonjem polnil ozračje, praprot je rahlo šumela, vmes se je čutil vonj suhega listja in preperelih vej. Srnjakov glas je Francetu pognal še tisto kri v lice, ki je še ni bila hoja pri vročem soncu. Srnjak! Ali si kdo more za gorskega fanta misliti še kaj večjega in višjega? Srnjak! Že mlad pastirček, ki mu je gošča razparala srajco v krpe, obstane sredi svojega najhujšega bega. Srnjak! Kdo ga je že slišal? Zamolklo in hripavo laja, kakor bi skozi morje. Obstane nad skalo in panjem in laja. Dvakrat, trikrat, potem pa v beg, da se samo rjavo megli med drevjem. Če je na poti grm ali skala, ju preskoči v vihri. Lahko in rahlo kakor pero v vetru. Kdor ga še ni videl, ne ve, kaj je rjava megla med drevjem.

Tisti hip drevje obstane in ne slišiš ne vetra v vrhovih in ne vidiš, kako se majejo veje, samo rjavkasta megla plava in beži med drevjem, za njo šumi listje, pokajo vejice in se prožijo kamenčki.

Srnjak!

France ni gledal Golaka, ki so se mu skale blestele na čelu kakor svetel porcelan. Ni videl Stanišča, ne kompave, ne sivke, ne arnike. Za hip je pozabil, da mu je stari Ciza naročil, naj preišče svet od Medvedjega vrha, Kaličev in južno stran Golakov. Za hip, pravim, ker je tisti hip poslušal srnjaka. V jamah je odmeval srnjakov glas, kakor bi se nekdo grozil v vročem dnevu, še divji golobi so se nekje splašili ter preleteli Stanišče.

France ni slišal korakov za seboj, stal je za bukvo in strmel za glasom, tudi ni slišal, kako je zavreščala žolna ter sfrfotala z visokega bukovega debla.

»Pa ste ta!« je zavpil glas za njim. »Da sem le dobil!«

France se je ozrl in prebledel.

Siegl je oprezno stopal in držal puško predse. Ustavil se je za grmom; samo cev je bilo videti iz gošče.

»Puško sem!« je dejal.

»Kakšno puško?« je zarohnel France.

»Svojo!« je nadaljeval Siegl.

»Ali se vam blede?« se je ostro zasmejal France ter se odmikal. »Palico sem imel. Da, palico!« je stopil nazaj.

»Tam stoj!« je držal gozdar puško.

France je videl cev iz grma! Kuhalo ga je, da bi se razletel. Videl je Siegla, kako stoji za grmom ter drži puško v rokah. In samo pritisne pa sproži. Ali moreš proti strelu z golo pestjo?

»Zdaj bo obračun za Čaven!« ga je streslo. »Čudno!« se je zasmejal na glas, dasi bi ga najrajši zgrizel. »Čudno! Tu naj hodim, trgam borovnice in gledam žolno, ko leta, srnjak pa pod Golakom! Če bi imel puško! Čakam naj koga, ki me zasači in pravi: ‚Daj puško!‘ Res čudno in mislite, da bi bilo vredno mene!« se je spet zasmejal. »In kakšen srnjak, pravim. Kakor veliko tele! Pet metrov pred menoj je planil v grmovje,« se je lagal. »Kar zamajalo se je, ko je pihnil v grm. Zdaj se pa grozi in ozira nazaj. Skoraj bi ga z golovico. O, če bi imel puško, bi nikogar ne čakal v borovničevju in tudi ne na preseki, še manj pa na Stranišču, kjer vidite na ravni še miš. Hodil sem za jalovkami, ker so nekam šle za vodo.«

»Jalovke?« je rekel Siegl. »Matevž našel za Mali Golak!«

»Prav, da jih je!« je dejal France, ki se je premaknil za deblo, ko je opazil, da se je puška povesila.

Tisti hip je srnjak spet začel rohneti, da so jame za Staniščem odmevale, kakor bi kdo vanje spuščal kamenje.

»Ali slišite?« je vprašal izza debele bukve. »Kako nabija!«

»Srnjak!« je dejal Siegl in oči so se mu zasvetile.

»Da, pod Golakom!« je dejal. »Če bi imel puško!«

»Slišite?« je dejal. »To je osmak! Videl sem ga dobro.«

»Osmak?« se je začudil Siegl. »Ne šest?«

»Ne, osmak! Spredaj ima še majhen rogljič. Videl sem ga na pet metrov. Tako je stal in gledal. Lepa žival!« je lagal.

Siegl je sicer vidno in z zanimanjem poslušal, toda umaknil se ni. Držal je puško predse. Če bi France ne videl, da se mu trese roka, bi mislil, da se pogovarja s prijateljem.

»Res, lepa žival! — Boji se me!« se je domislil France. »Boji se me, revež! O, da bi mi prišel vsaj na dva koraka! To bi mu pokazal! — Prav lepa, pravim!«

»Za gospod frboltar[1],« je dejal Siegl, kakor so rekli Hanušu. »On prišla ponj!«

France je stal kakor na trnju, v možganih mu je tiščala samo misel, kako bi prišel do grmovja.

»Če ne bo drugi prej prišel!« se je zasmejal izzivalno France. »Če bi kdo drug imel puško in prej prišel. Ta ga ne bo več pustil, kakor sem ga jaz! Uho pošlje. Boste videli! Če bi imel puško!« je vzdihnil. »Kličejo ga s travo!«

Da je odtrgal ostrico, se je premaknil ter zazvižgal na travo.

»Kako? Samo jaz smem! Saj ne smeš!«

»Kdor ga prikliče!« je dejal France. Za deblom se je čul varnega, tudi je preračunal, da mu je treba samo tri korake do velike skale v grmovju, če bi hotel Siegl čez jaso. »Kdor ga!«

Klic je zacvilil ter votlo motil visoke bukve, ki so se pognale iz listja in vejevja. Najprej je klical počasi, kakor bi hotel trkati na nevidne šipe, potem se je razmajal in plaval preko Stanišča. Kakor bi srna vsa zbegana in plaha iskala pomoči.

»Ne!« je Siegl povesil puško. »Jaz sam smeml Prikličem ga!« Vzel je objestno in prešerno iz žepa piščalko, ki je oponašala srnin klic. »Tako!« in je zapiskal. Francetova ostrica ni bila slabša.

Medtem pa je France, ki se mu je bila zvijača posrečila, preskočil breg ter stal za skalami. Mah mu je starinsko dihal, ko se je vzpel za nje. Videl je, da Siegl začudeno in jezno grabi po puški. Kri mu je udarila v lice kakor bi pihal ogenj.

»O!« je zakričal France in njegov klic se je razlegel po gozdu kakor bi kdo sekal. »O, zdaj pa lahko spravite pihalnik in piščalko!« je izzival. »Na travo znam jaz boljše, pa ne tu. Tisti srnjak vas pozdravlja. Gotovo se bo kdo našel, ki vam bo na okno prinesel uho. Na okno in če bo odprto, tudi na glavo. Ali naj zdaj srnjak čaka? Če se mu pa mudi!«

Zapazil je, da se je Sieglu spet nabreknila žila na čelu in so se mu tresle roke, ko je dvignil puško.

»Saj meriti še znate ne!« je dejal.

Še ni dobro rekel, ko je zagorelo. Strel je padel v gozd, na Stanišču se je dvignil dim, pok je odmeval od hriba do hriba, kakor bi ga preganjali.

Glas je padal preko opadov in jam, rezko zadeval ob čeri pod Golakom, motal se skozi zvito grmovje, vrtel se po smrekovih vrhovih ter zmerom bolj votlo grmel, kakor da kaj podirajo. Strel v gozdu plaši živali, da beže v grmovje, kakor bi bile brez uma, le detel je radovedno strmel ob deblu. Srnjak je pod Golakom prestrašeno zalajal, nato ga je bilo slišati še na grebenu, potem je njegov glas zatonil za vrhom.

France je za hip postal. Krogla se je bila zarila tik njega v skalo ter odkrhnila drobec, ki ga je ranil v levi palec. Tega ni čutil, samo ves jezen in razdražen je planil kvišku.

»Zdaj bo prav zanesljivo kdo prinesel srnjakovo uho!« je glasno zavpil.

Spustil se je po praproti navzdol, lomil hrbet, praprot in lučnik pod nogami. »Nàk, da bi kdo streljal!«

Habat ni čutil suše. Bahato je rastel na lazu ter strmel v lučnik, ki je bil splezal na mahovito skalo, da je bil še večji. Okoli panja so vabljivo kimale smukovce svojim rdečim nasmehom, ob nizkem grmovju se je razpredlo malinčevje in zrele maline so se težko pripogibale k tlom. Onkraj skale so bile nanesle črne mravlje visoko mravljišče ter se nemirno spuščale po listju, ki so ga nakopičile. France ni gledal. Drvel je naglo po listju in suhih vejah navzdol, da je pokalo in prasketalo kot bi zažigal. Ko se mu je spodrsnilo v smajnem listju, ga je zaščemelo na palcu. Pogledal je ter jezno otresel.

»In še v palec me je zadel!«

Lomil je golovice, ko je lomastil med visokim senčnatim drevjem in tako trdo stopal, da ni bilo slišati žolne, ki je trkala po deblu. Veverica se je radovedno ozirala za njim in šop na ušesih ji je migal kakor bi izzival.

»Pa me je le zadel!« je spet ponovil ter bil razjarjen, da bi grizel kamenje. »Pa me je le zadel!« Odtrgal je od srajce krpico ter tiščal palec, ki mu je zelo močno krvavel. Skelelo ga je; čutil je mučno bolečino na roki ter mrmral kakor brez uma: »Pa me je le zadel!«

Mislil je, da ga je ranila krogla.

  1. Oskrbnik.

XXXIII. Kaj je bilo na mislih Mlakarjevem Tonetu, Ruparici in Andreju! Ali so vsi isto želeli? Boste videli.[uredi]

Mlakarjevemu Tonetu ni šlo iz glave; pri Bevku je Huljka obirala češnje ter v vrhu glasno razlagala, da hoče Rezka Mlakarjevega. »Če ne, ne bi mati tako rekla!« Tone je nabiral drva za mejo; ko je to slišal, mu je kri butila v glavo. »Rezka!« Na to še ni mislil. Andrej pa bo gotovo pustil! Saj ve! Andrej lazi za Vidol On — Tone — to ve, ker je staknil pismo, ki mu ga je bila pisala. In pri Mlakarju ni drugega. »Lende!« je pomislil. »Rezka ne bo pastirja, ker ni prav pameten!« Pomežiknil je z zdravim očesom ter zmajal z glavo. »In Huljka že ve; povsod ima svoj nos in pri vseh mrličih je za stražo.«

Tone ni čakal. Pobral je še dve beli golovici v gozdiču ter šel domov. Ni šel, hitel je in veje so mu šle križem, ker jih ni zvezal. »Rezka!« Kdo je mislil nanjo? Slišal je, kako je še nekaj pripovedovala Huljka, a ni razločil besed.

Še tisti večer je šel na Rupo. Mrak je ležal nad njivami. V žita je slišal nerazumljivo tajno šepetanje. Krompir je že povesil svoje cvetove; na njegovih prisutih steblih je že šuštelo zarumenelo listje, ki se je sušilo zaradi plitve zemlje. Tone je široko koračil, da je skakal po jamicah, iz katerih so izgrebali zemljo, ko so osipali. Ni šel po poti, ker je steza šla okoli njive, temveč je mahnil čez krompir. Zapletel se mu je med noge grah, da bi bil skoraj padel. Jezno ga je odtrgal in vrgel stroke, ki so mu bili ostali v roki, daleč v klanec. Pohodil je bob in osat ob kraju. Ker je bila njiva v bregu, je bil klanec za otroka nižji. Tone je moral skočiti vanj. Pri tem se mu je podvalila skala, ki je slonela na zidu. Zaropotalo je in njen glas se je mraku razlegel, kakor da se nekdo smeje.

»Kaj?« je rekel Tone. In iz drugega hriba je vprašalo kaj. »Ne boš me!« je rekel. »Zdaj vem, kako je. »Zakaj pa ne maraš mojega glasu?« je zavpil in mu odgovorilo, da so je zarežal.

Hiša v mraku se mu je zdela ogromna priklenjena žival, ko je prikorakal v naselje. Iz veže je padala luč. »Bog daj!« mu je odgovorila Ruparica. »Kaj bo dobrega, Tone?«

»O, pa bo!« je dejal.

»Samo da bo!«

Moral je sesti! Ogenj ni hotel prav goreti. Razpihal je pepel, da mu je zletel celo na klobuk. Nekaj je zaudarjalo po kislem in iz svežih drv se je penilo. Matevž je bil odsekal del od zavore ter precepil. Na ognju je začvrčalo, kadar je kanec padel v žerjavico.

Ruparica je primaknila lonček.

»Kje je Andrej?« je hotela vedeti.

Da je doma. Konje da je napajal. Da so ozdraveli. Samo Vranec da še malo šepa. Nobenega pogreba da ni bilo, odkar so očeta pokopali. Dolgo da mora stražiti pokopališče. — Vera je, da straži mrlič, dokler ne umre kdo drugi. — In zdaj da se ne ve. Povhov da je bil tu doma, pokopali pa da ga bodo tam. Ali zdaj velja, da mora stražiti tudi doma ali ne velja? Saj na dveh krajih ne more. Potemtakem mora doma oče! In da Maksa še niso našli!« »Če bi le kdo hotel umreti!«

Pihal je v ogenj ter pripovedoval. Odkar se je Ruparica sprla s Polančevko ter ji je danes še Vida prinesla za Rezko, je bila kakor ris. Široko je mahala, polivala vodo po veži, metala polena po ognjišču, če ji niso hotela goreti ter glovne jezno vtikala v pepel, da se niso kadile. Rezki ni dala, kar ji je bila izročila Vida ter ji tudi ni povedala. Imela je skrbno shranjeno v skrinji ter globoko vlekla nase duh po špajkovem milu, ki je vel od zavoda. Jernej je vse take stvari imel pri milu in močnih dišavah.

»In potem pogreb!« je pripovedoval Tone. »Mnogo ljudi pride in krsta se sveti. Pogrebci jo neso in križ gre spredaj. Zmerom se križ blesti, tudi če ni sonca!« je dejal.

»Zmerom pa ne,« je odvrnila in odstavila ponev. Mučila jo je misel, kako bi prišla do Andreja. Vedela je, da se mora počasi, prav počasi, kakor bi zalezoval srnjaka. Zvečer bi pa lahko prišel. Pa ne! Če bi ne bilo tiste bližnjice. »Pa je bližnjica še celo čez naše.« — Če bi je ne bilo, bi moral Andrej po klancu mimo Ruparja, tako pa gre po bližnjici. Če je videl kje Huljko? Da jo je, da je bila na češnji pri Bevku. »No, zdaj pa je res,« si je mislil. »Zakaj pa je omenila Huljko?«

Tone je pil in vedel, da ga imajo za boljšega gosta, ker samo ti dobijo belo kavo.

Ruparica je še nekaj iskala, nazadnje rekla, da nima jajec: hotela da jih je ocvrti, pa da jih ni.

»Kdaj pa bodo?« je vprašal. »Kdaj pa naj še pridem?«

»Ne vem, kdaj jih zdaj znesejo?«

»Zaprite jih, da bo tema!« je dejal. »Kar zaprite!«

»Bom!« se je nasmehnila.

Tone je žvečil kruh in molčal. Njegovo slepo oko se je sivo oziralo po rumenkasto razsvetljeni veži. Ruparica je posnemala mleko ter prestavljala latvice na ognjišču.

»Zdaj pa pojdi, Tone!« je dejala. »Da ne bodo doma v strahu, kje si. Doma vse pozdravi!«

»Pa grem, če je prav!« je dejal. Na pragu se je še ozrl, toda rante ni bilo nikjer.

Ruparica se je jezno sukala okoli ognjišča. Posnemalka se ji je zatekla za predpasnik in mleko v zeleni latvici je za spoznanje smrdelo po črmažu. Huljska je bila pri Bevku ter obirala češnje. Bog ve, ali je kaj rekla pri Mlakarju? Andrej ne pride blizu. — Zacvrčalo je, ker je posnemalko obesila na zglavnik. Ruparjev zglavnik je delal Polanc, ko je bil Rupar še župan. Kakor bi kdo povezal dva šopa nageljnov ter jih postavil na konec zglavja. Železni cvetovi so se na vrhu razprezli ter se vili v venec, kakor bi hoteli pogledati nazaj na ognjišče. V lepem vencu je bil lonček, desni je bil prazen. Na njem je visela kuhalnica in medena pokrivača.

Ruparica je bila ponosna na svojo svetlo posodo ter jo je morala Rezka ribati s pepelom vsak dan, toda zdaj ni zanjo marala, spustila je po tleh cedilo, da se je opoteklo v kot. »Če bi hotela Huljka mimo!«

Huljka ni prišla, prišel je Andrej. K Vidmarju je moral sam po tobak, ker je bil Lende šel k Čotu po obleko. Da mu jo je bil obljubil do nedelje. »Zdaj ga pa ni in ni!« je dejal.

Andrej je že izvedel, kakšen prepir je bil na vasi. Da so možje vsi razkačeni, da imajo pri Vidmarju nekakšno sejo. Da se ne ve, kdo bo župan, ker je Polanc jezen. Največ glasov da ima Polanc, je dejal Brus. Ker Bark tudi nekaj kuha. Andrej ni hotel mešati!

»Naj sami pojedo!«

Bil je mlad gospodar, zapuščinske razprave še ni bilo po očetu, Kugajski Janez, zakotni pisač, ki je v občini zmerom popisoval zapuščino, je sicer že stikal okoli hiše in vse popisal: oba svaka sta ga spremljala ter mu kazala, česar Andrej ni videl. Tone pa je ves vesel izvlekel iz slepe line veliko piščalko: »To sem pa sam naredil in sem jo spet našel!« Tako je pihal, da je vsem šel njen glas skozi ušesa. Svaka bi bila rada dokazala, da sta ženi premalo dobili, »ker je le več vredno!«

»Če kdo kupi, ne bo dal toliko!« je dejal Janez ter pisal svoje vijugaste črke.

»Če pa je Malka premalo dobila!«

»Povej sodniku!« je dejal Janez.

Andrej je imel težke ure in sitnosti. Dom mu ni bil, kakor si ga je želel. In zdaj še Vida. Da naj si poišče bogato, je dejala. Njega je skrbela Vida. Žalostna je bila videti, toda govoriti ni mogel z njo, ker ni bila nikoli na samem. Vasovati pa mu je prepovedala. Da ne mara, da bi se njen fant klatil pod njenim oknom. Ljudem bi prišel v zobe. Naj ostane tajno. Zdaj pa to! Še zmerom mu je brnelo po ušesih njeno naročilo, naj si najde bogato, ne pa bajtarsko. »Če pa druge ne maram!« je dejal ter se spet spomnil matere, ki je rekla, da mora nevesta biti bogata.

»Beračica ni za naš grunt!«

»Če pa druge nočem! Rajši grunt pustim. Naj me izplačajo pa je!« je ponovil sam pri sebi. Potem se je spet spomnil prepira in Polonca mu je pripovedovala, da je Ruparica začela, kar napadla je, tako ji je France pri srcu. Ni mu šlo na smeh, preveč ga je skrbelo za Vido. Ona pravi, da bajtarska ni za gruntarja! O, saj je gozd! Kar imata dobiti še sestri, bo lahko. Gozd se poseče. Pa Tone! No, Tone ostane pri hiši in bo bogat stric. Kdo naj ga vzame? In Huljka mu je rekla, da ni prav, če se tako drži. »Saj nikamor ne greš! Pojdi k Vidmarju, pojdi k Ruparju. Zakaj ne greš k Bevku? Ali si že bil pri Sedeju? Nič! Moraš pa le k gospodarjem, da te vidijo. Zdaj si gospodar ti!« Jezil se je na tihem, da je nič ne briga, toda rekel ji ni nič, ker je na koncu rekla, da mora iti k Žonti in v Seč, kjer imajo dekleta. »Da jih vidiš!« Zdaj ni mogel nič, samo zardel je v obraz, kakor bi pil arniko.

K Vidmarju je bil šel po tobak; mimo Ruparja bi bil šel, če ne bi Ruparica pobirala trsk na tnalu. V soju, ki ga je petrolejka metala čez prag, je bil njegov obraz trd in negiben. Videl je na tnalu črno senco in voščil.

»O, Andrej! Že dolgo te nismo videli. Kod hodiš?«

»Doma sem!« je odvrnil.

»Ali ne boš sedel?« je rekla ter spustila polena nazaj.

Moral je z njo. Sedel je k ognjišču, ko je prišla iz hiše Rezka. Imela je polne roke štren, ki jih je hotela spraviti v kambri v skrinjo. Zelo se je začudila, ko ga je zagledala. Andrej je tako redko hodil k sosedom, da je bil to pravi dogodek. Pozdravila ga je mimogrede ter opazila, da jo mati gleda drugače kot po navadi. Skozi odprta vrata je slišala, kako je priropotal voz. Oče je Matevžu nekaj hlastno razlagal.

Razkavi glas je hreščal kakor suhe šibe. Videlo se je, da je jezen: vrata so treskala, koklja je zavreščala, kakor da jo je kdo brcnil. »Stop!« je zavpil kravi. Rezka je slišala, kako se je naglo prestopila in kako je zažvenketala njena veriga.

»Da moramo peljati led?«

»Bratina je prosil!« je Rupar vrgel vajeti.

Potem sta se onadva izgubila v hlev. Andrej je sedel ter gledal Ruparico, ki je pristavljala ponev za kavo.

»Ni treba!« je dejal Andrej. »Večerjal sem že!«

»Ne bo škodilo!« je rekla. Kmalu sta bila v pogovoru. Da svinje ne žro v tej vročini. Da je danes Bizjak pripeljal vode ter da je bil junec tako žejen, da je vso sam izpil. Da se čebele zelo čutijo in grdo zateče, če pičijo. Da je Loncu spodrsnilo v ledenici in si je zlomil nogo. »Nobena luč nič ne pomaga v temi,« je dejal.

Da dekleta nosijo iz Lokavščka vodo. »Nič ni prav, če so same in če jih je toliko. Pa nič jih ni sram. Me smo bile drugačne!« se je obrnila ter obrisala v predpasnik. »In vsega šmenta navlečejo. Vsega se naučijo. Svet je zdaj čisto drugačen. Če bi jaz morala, bi si žene iz teh deklet ne izbirala. Ali ni Vida prinesla, naj dam Rezki? Pa sem pogledala! Mislila je, da ne bom! Jernej prodaja! Rezka niti ne pozna. Vida je rekla. Poznala se je, ko je sama pogledala.

»Vida!« se je vzpel, kakor bi sedel na iskrah, ki so pršale iz smrekovih polen. »Saj Vida ni taka!« je ponovil. Za hip se mu je stemnilo pred očmi in ogenj se mu je zdel, kakor bi ne imel ne svetlobe, ne gorkote. »O, Vida pa ni taka!«

»Prinesla je!«

Andrej se je dvignil in stopil na prag. V prsih ga je dušilo in iz teme je gledalo vanj tisoč oči.

»Čakaj, saj ti dam, da boš videl!« je rekla, ko se ni dal pregovoriti, da bi ostal. Rekel je, da mora še pripraviti voz za jutri in da je posodil Bevku žlajdro, po katero mora še nocoj, je medlo pripovedoval, ker mu je po glavi šumelo kakor prižgano dračje. Dala mu je zavojček.

»To mi je dala! Saj se še vidi, da je bilo ovito, ker se le ne more tako zaviti, kakor je bilo prej!« je rekla. Poznalo se je, ko je sama pogledala.

Andrej se je zahvalil ter stopal po bregu.

Onih dveh še ni bilo iz hleva, nazadnje je prišel Matevž:

»K Vidmarju je šel!«

»Ali je šel brez večerje?« je vprašala Rezka.

»Brez nje!«

Kakor bi kaj pil, je omahoval Andrej. Ni ga motil ostri jok zajca, ki ga je za grmovjem zasačila lisica, glasni krik sove nad bregom je zavijal, kot bi tulil psiček. Nad njivami so begale vešče, kakor so naglo in vročično begale njegove misli. »Da bi nobene ne izbrala iz onih, ki ...« Stresel se je pri tej besedi. In on je izbral ter mu srce ne da več miru. Zavojček je razvil.

»In Vida mu ne pusti niti vasovati, sama pa tako! Bog ve, kdo ji je všeč?«

Ruparica je gledala za njim, ljudje so govorili o Vidi, tudi so jo videli, da je govorila z njim. »Trugo je šel naročit in škaf je imela na glavi, pa ga ni pustila na miru!« so pripovedovali.

»Seveda, zdaj je čas. On je gospodar; katera ne bi bila rada gospodinja!«

Samo to mu ni šlo v glavo, zakaj je Vida izročila zavojček za Rezko.

»Da je ne bi pogledal, da bi o njej slabo mislil. Boji se je. Vida se boji Rezke! Seveda, Rezka ima posestvo, Vida pa ne! In Vida je hotela Rezko izriniti!« A kaj je potem hotela s tistim o gruntarski in bajtarski?

Andrej je bil ves tamast; stopal je, kakor bi bil pil. Nič ni pazil na pelin, ki ga je potlačil ob zidu, da je grenko in vsiljivo vonjal pod njegovo peto.

Ko je prišel domov, ni izpregovoril besede. Zaril se je v seno ter ga ni bilo mogoče priklicati. Bil je, kakor da ga je kdo udaril po glavi.

»Norčevati se je hotela iz mene, jaz sem ji pa verjel. Bogve, koga ima rada? In da se bo lepše zdelo, je rekla, naj vzame bogato!«

Zatistnil je ušesa, da ni slišal kobilice, ki je crikala pod stražjo; netopirja, ki je butal pod streho ter se zaganjal v eternitno streho, ni videl. Samo zdelo se mu je, da mu razbija po ušesih vrisk Vidičevega, ki je šel čez Ravne.

»Polde nima nič, pa vriska in gre k dekletu; vse bom pustil in šel. Vsaj norčevali se ne bodo iz mene!«

XXXIV. Posvet pri Vidmarju.[uredi]

Za zvečer je bil Vidmar povabil može na posvet. Brus je sedel pri oknu in premetaval razne papirje. Benko je hodil po hiši. Beseda in korak sta se mu zapletala; bil je že precej pijan. Ves popoldan je hodil na Dolu okoli odbornikov, nosil zelenko hruševca pod pazduho, kupoval vole in krave za veliki šmaren, ponujal ter sam pil. Zdaj je hodil po sobi in lovil muhe, ki so še zaspane brenčale od strene na stene.

»Kakor nasprotnike, kakor nasprotnike. Zmečkam vas kakor nasprotnike. Hej, to je Rupar, bums! Hej to je — kaj je, Polonca? Ali bo oče volil z nami ali ne? Kaj? Vidiš, z nami! Kdor ni z nami, je proti nam. Kaj? Zmagamo, zmagamo!« Ker jo je zadnjič dobil od nje po roki, si ni upal blizu. Ogibal se je je ter plesal v krogu pred njo po sobi.

»Saj niso muhe!« se je oglasil Brus, ko je videl, da dekle začudeno gleda.

»Da bi bile muhe! V praprot bi jih nalovil in v vodo z njimi. Toda niso muhe! Še danes ne vemo, ali bo Polanc z nami, ali ne.«

»Prav nič ne vemo!« je rekel Brus.

Soparica je puhtela v hiši in odprta okna niso nič pomagala. V veži so se čuli topi udarci s pahom. [1] Neža je tlačila in drobila pičo za prašiče.

»Česa ne vemo!« se je obrnil Benko. »Česa ne vemo. Seveda vemo. Pa še kako vemo. Ali bo tvoj stari volil z nami?« se je obrnil v Polonco, ki je odpirala vrata v vežo. »S pahom bi ga, kdor pravi, kdor pravi, da tvoj stari ne bo z nami! S pahom do kosti! Kdo pa naj bo! Rupar? O, saj vemo, kako je s kali! Ampak kako, ko odbornikov še ni dovolj? In župan mora ostati na Dolu in ni ga nad Vidmarjem!« se je slinil in spet lovil muhe, trgal jim krila ter jih metal pod noge. »Niti paha ni treba, saj imajo škornji žeblje, še podkve imajo in jih zmečkajo v ješprenj in brozgo, če ne bodo kakor treba!«

Brus ga je poslušal, ko je kolovratil po hiši ter naglo odpiral dlan, kot bi kaj mečkal.

Ko je Polonca odprla v kuhinjo, so se čuli zunaj globoki glasovi. Kakor da se nekdo oglaša v čebru. Pred vrati se je gugal Grm, čikal in prsal okoli sebe, kot bi hotel škropiti. Obraz mu je žarel od plamena, ki je prasketal v smrekovih polenih. Pokalo je na ognjišču ter metalo iskre po veži, da je Bazk moral otepati srajco, ko mu je ogorek padel na ramo. Polonca je v mračni luči zazrla Grma, ko je čez vežni prag hrupno vstopil tudi oče.

»No, kako je?« jo je vprašal.

»Bo že!« je rekla, ker vpričo mož ni mogla govoriti več. »Bo že!«

»Samo da bo!« je dejal. Imel je še usnjat predpasnik in zavihane rokave. »Da se mudi,« je dejal ter šel, kakor je bil, dočim je bil Grm v pražnji obleki. Bazk se je držal resno ter vlekel viržinko. Pepel je otresel na kamenite plošče v veži.

»Ali Franceta ni?« je vprašala.

»Seveda smo!« je rekla Neža.

»Seveda smo!« je rekla Neža. »Seveda smo! S Pezdirnice smo spravili vse!« je govorila o košnji. Sukala se je okoli škafa in tolkla s pahom.

»Ne, rad bi vedel, ali je France že doma?« je zavpil v uho.

»Že! Ko je padel, se je dvignil in sem mu morala namazati rano z arniko! Hudo se ni, samo pozna pa se!« je kimala.

»Če ni bil Siegl?« je polglasno dejal.

»Ga ni doma, je nekam šel!«

»Če ga ni Siegl!« je ponovil, ker so ženske, ki so brale borovnice, pripovedovale o strelu ter da je potem Siegl vsaki stresel cajno, ki ni imela listka. Tudi onim, ki so plačale. Če ni bilo listka, je zavihtel cajno in borovnice so se razsule in razletele po grmovju, kakor bi vrgel pesek po listju. In ženske so pravile, da je Siegl Franceta obstrelil v rebra ter da je bila vsa srajca krvava. Res se je France po poti bil rekel proti šepavi Barbki, ki je nesla golovice, da ga je Siegel hotel, pa ga ni. Toda v suši in vročini je njegova beseda porasla, kakor bi zalival. Da ga je samo v palec, ki ga je obvezal in obveza je bila krvava. Barbka je to povedala naprej in zvečer so ženske že vedele, da ga je v rebra ter da je France Siegla prej z vejo. »Kaj se spušča z vejo, če vidi puško!« France da je prišel domov ter po večerji rekel, da mora iti in naj ga ne čakajo, je mirno pripovedovala Neža. Bazk je ni nič več slišal.

France je bil tisti čas že za Medvedjim vrhom in vlekel puško iz votlega javorja.

»Ali smo prvi?« je vprašal Polanc.

»Kakor vidiš, sem jaz pred vami!« se je zagugal Benko. »Zmerom pred vami! In tebe se nisem prav nič nadejal, prav nič, Bazk!«

»Saj nismo gobavi!« je Vidmar naglo potisnil Benka v stran.

Urejal je ves zamišljen in jezen papirje na mizi. Danes je prejel od glavarstva, naj se izvoli župan drugi teden. »Saj še ni nič pripravljenega!« je zagnal dopis. »Lahko gospodom pri zeleni mizi. Oni nekaj rečejo in mi naj bi plesali!«

Ko so prihajali možje, je dopis naglo vtaknil med papirje ter sladak in prijazen stopil naproti. Vse mu je šlo narobe. France se tisti večer ni bil zmenil nič za krave ter je morala Polonca nastiljati, lisica je bila prišla tik do rži ter odnesla jarčko. »Ker ni bilo več Čuvaja!« Češplji je našel odlomljen vrh na klancu in pastirji so metali kamenje na njivo. »Da bi se kosa skrhala! — Lahko gospodom, oni rečejo, mi pa naj bi plesali!« Zdaj so prihajali. Polanc, Grm in Bazk. Vedel je, da bo padlo, kamor potegnejo.

»Benko, kar môlči! Tja sedi in molči!«

Benko pa ni molčal.

»In Polanca se tudi nisem nadejal! Prav res, da ne — Vidiš muhe? Lop!«

»Pa si se zmotil, Benko!« se ga je nevoljno otresel Polanc. »Zmotil, pravim!«

»Benko se večkrat moti!« je hitel Vidmar in vlekel stole in mize, da bi možje sedli.

»To je zelo lepo, Polanc; mi smo mislili, da nisi z nami! Ali nisi nekaj koval posebe? Vsi pravijo, da si nekaj koval posebe!« je uprl Benko roke na stol.

Vidmar je ves v zadregi mencal, nalil liter vina, ki ga je imel v omari ter ga postavil na mizo. Rdel je v obraz.

»Oh, pijanec je strašna stvar. Benko, stopi v kuhinjo, no. Pijmo rajši, možje!« je nalival Vidmar.

Benko se ni dal oplašiti. Grabil je z omahujočo roko po kozarcu ter napijal.

»Pa pijmo! Zdaj pa le pijmo! Veš, Vidmar, to se pa splača piti. Ker znamenja na križpotju niso vedela, kam, so ti padla v hišo, Vidmar. Slavimo ta trenutek! Oni so tu in kdo jih spravi od tu?«

»Ti, Benko, môra, kakršen si,« se je razjezil Polanc. »Tak daj no! Pasti še komu do besede!«

»Saj res, saj res! Naj drugi govore, naj drugi govore. Kakopa, naj drugi govore. Vsi naj govore, samo Benko naj molči!« se je uprl na mizo.

»Počakaj Benko, vendar! Tja lepo sedi in poslušaj! Zdaj gre za druge stvari!«

»Za kakšne stvari?« se je koračil.

»Za druge!« je rekel Vidmar.

Potisnil ga je na klop pri peči. Benko se je tolkel po stegnih ter zadovoljno smejal.

»Za nič drugega ne gre, kakor samo za to, kdo bo župan. Pa prav za nič drugega ne, Vidmar! Začnimo kar tu v sredi. Kdo bo župan? Kaj nam, če je far z Ruparjem! Ali je kmet in domačin? Ni! Pa še iz Metlike je! Da bi bil vsaj Vipavec. Ali ne bi bil rajši tiho? Zda j gre za našega župana. Vprašam, kdo bo župan? Naš župan, gorski župan? Tako, zdaj smo pa kar tam. Katera večina si bo izvolila župana? In da bo lahko delal, mora imeti dvetretjinsko večino. Navadno večino že tako in tako imamo mi.«

Bilo je vsem mučno, kakor bi se ta občutek polotil tudi petrolejke, ki je začela počasi umirati. Brus je naglo skočil v vežo ter prinesel drugo. Benku je vino curljalo iz ust ter dišalo, muhe so že sedele na stropu, kakor bi potresal rozine.

Vidmar je obupno strmel v Benka ter mencal z rokami.

»Tak daj no, Benko! Pusti nas do besede! No, pa saj smo res že kar sredi stvari. Toda tu ne gre samo na število, tu gre za vse več, gre za glasove, ki se tehtajo, ki nekaj pomenijo. Glasovi se tehtajo! Da, tehtajo, če smo že tako sredi besede!«

Benko se je široko vstopil pred Polonco.

»Tvoj glas je vreden najmanj štirih drugih!«

Polanc pa se je vzdignil ves rdeč v obraz, ker je opazil, da je Bazk zaradi teh Benkovih besed nevoljen ter se premika na stolu. Da je moral Benko tako ziniti! Saj Polanc je bil sam prepričan, koliko velja, toda Bazk — in zdaj je Benko na široko razkladal, kakor bi kdo prezgodaj zagnal meh ter bi pihal v prazno. Premeril je Benka jezno od nog do glave in dejal:

»Če bi bil vedel, če bi bil vedel —« (bi ne bil prišel — je hotel reči.)

»Tak daj no, Benko! Ne vmešaj se. Tam sedi in poslušaj. Nikar mu ne zameri, Polanc, poznaš ga. Nekje zunaj se ga je navlekel!« je rekel Grm.

»Svojega, svojega!« je pograbil prazno steklenico, ki jo je imel na oknu. »Ali nisem dal še tebi, Grm? Pa povej! Svojega!«

»Res ga je imel s seboj!« je potrdil Grm.

»Torej, bodi pameten!« se je pomiril Polanc ter nadaljeval. Tudi njemu se je zdelo prav, da so sredi besede. »Govorite pametno, saj nismo otroci! Kaj boste tehtali! Vsak glas je važen in enak drugemu. Kajne, Grm? Za koliko je tvoj slabši od mojega ali Bazkovega ali vsakega v odboru? Mene takšnele, tjavendan vržene pleve strašno jeze. Pogovoriti se moramo: če se dogovorimo, prav, če se ne dogovorimo, tudi prav, pa ne bomo nič tehtali, kaj ne, možje? Prav nič!«

»Če smo odkriti, moram vedeti, ali imate že kakšen dogovor? Pravijo, da je bil Rupar pri tebi!« je dejal Vidmar, ki ga je veselilo, da so kar začeli. Videl je, kako sta Polancu prikimala Bazk in Bevk. — »Zdaj vem!« si je mislil. »Zmenili so se ter jih ima že sedem, ker Vidic je z njimi. Bazk in Vidic sta bila prej Ruparjeva, zdaj kimata Polancu.« — Naglo je preračunal; če dobi Polanca, je iz vode.

»Ne sam!«

»In ti je ponujal svetovalca!« se je zagnal Benko. »Podžupana pa je ponujal drugemu. Vse vemo!«

»Jaz nič več ne vem!« se je zasukal Polanc na stolu; tisto o podžupanu ga je zbodlo. Za hip je nastal molk; Grm je srknil vino, Neža je v veži nekaj vpila in nato je zacvrčala žerjavica, kakor da so polili mleko. Polanc je čutil, kako mu je lice vroče.

»Pa ni ponujal morda za tvojim hrbtom?« je poudaril Vidmar.

»On lovi kalina na podžupana. Stvar pa je čisto jasna: podžupana damo lahko samo mi in nihče drugi, ker je podžupan Vidmar. Saj volimo samo župana in šele če bo podžupan župan, tudi podžupana. Večino tako in tako imamo, le kar seštej! Jurjevec se je včeraj še nekaj otresel, danes mi pa je obljubil, obljubil, obljubil.« Benko je udaril s prazno steklenico po oknu, da se je razletela.

»Tak daj no, Benko! Ne gobezdaj! Strašen si, če si okajen. Kdo bi jemal njegove besede za zlato!« je lovil Vidmar steklo, ki se mu je razpršilo po hlačah.

»Saj tudi niso!« se je nasmehnil Polanc.

»No, vidiš nekaj je sicer resnice na tem, kar pravi. Toda meni ni vseeno, ali ste z nami ali proti nam. Da ponujajo Bolčini podžupana, to res pravijo!«

»Ne podžupana, samo svetovalca!« se je oglasil Bazk.

»No, ta je pa lepa!« se je oglasil Benko. »Ali veš, kako se je pognal lani pri gozdni zadrugi na občini? ‚Kdor nima deleža, naj molči!‘ Toliko, da ni dejal: ‚Bajtar molči, mi smo stare hiše!‘ In ko je šlo, da bi dobile tudi nove hiše delež. ‚Naj prišijejo zaplato na zadnjico!‘ Če tega volite, vas Otličani zakoljejo v kolovoz. Da bodo vsi počeparji škripali preko vas. Zato pravim,« je lezel na stol, »mi župana, vi pa podžupana. Saj ga darujemo: ker mi imamo že tako in tako večino!«

»Pij rajši in poslušaj!« ga je potisnil Vidmar s stola.

»In ste rekli: Polanc naj bo podžupan?« je vprašal Bazk.

»Kogar hočete, mi smo mislili: on bi bil —« je odvrnil Vidmar.

»Eh,« je presekal besedo in zmajal z glavo Polanc. »Vprašati bi bilo treba prej ljudi! Kaj ne, možje?«

»Prav! Mi smo govorili, da bi sklenili, da smejo bajtarji pobirati drva v srenjskem, če jim Bolčina ne privošči deleža!«

Tisti hip se je čul v veži hrup. Nekdo je glasno voščil. Neža je rekla: »Za jutri bo že! Samo, da se ohladi, ker je zdaj le vročina in suša!« Vpila je glasno, ko so se odprla vrata.

Vidmar je planil pokonci: na pragu sta bila Liker in Smodin. Smodin je pihnil z robcem v debelo lice. Liker je potisnil klobuk na tilnik: obema je stal na čelu pot.

»Prišla bi bila prej, pa sva pri Juriju obsedela, ker je pripovedoval o Povhovem. Ne mina, ne skala: v vodo je padel. Tam da je tak dež, da so vode narastle. Povhov da je hotel izvleči tram ter se opotekel. Juriju da je pripovedoval Jernej, ki da je dobil telegram. Ne Povhovka, on da ga je dobil, da bi se mati ne ustrašila. Da je Povhovka ukazala, naj zvoni. Da ga še niso našli!« je pravil Smodin.

»Vse je zmešano!« je rekel Liker.

»Nesreča, nesreča!« je rekel Bazk. »Prijazen fant je bil.«

Za hip so vsi umolknili; videlo se jim je, da že vedo.

»Kajpak prijazen!« Tako ošaben, da ni pogledal človeka, če ni imel kaj v žepu!« je dejal Benko, ter se zibal nasproti.

»Bil prijazen!« ga je trdo zavrnil Liker. »In koliko si je upal. Kjer je kdo zmajal z glavo, je prijel on. Tudi to cesto! Da ni nihče maral! Tu pa kakor bi bil slutil, kdo je zadaj, in je prevzel. Morda ga je prav to neslo! Morda so mu rekli, da se mudi zaradi cesarja? Toda zdaj je kazalo, da bi bil zaslužil, so rekli! Zdaj pa tako! Da je zdaj Žonta prevzel; on lahko, ker ima sinova.

»Prav priden je bil!« je dejal Vidmar ter dajal znamenja Benku, naj molči. »Prav priden!« je iskal kozarce. Ona dva sta oba prej pila žganje, ker sta bila polna. Potem sta naročila posebe.

»Ali ne boste z nami?« je vprašal Benko.

»Kakor hočeta!« je rekel Vidmar. »Lahko bi z nami; kakor hočeta ...«

»Saj bosta z nami!« je rekel Polanc ter nadaljeval.

»Pa dajva!« je dejal Smodin.

Vidmar je stopil po sobi.

»Ali bosta prigriznila. Dolga pot utrudi!«

»Ne bova, Jurij je ponudil!«

»Prav!« je dejal Vidmar.

»Sedeli smo že ter se pogovarjali!« je dejal Bazk, kakor bi se mudilo. »In smo rekli, da se morajo izkopati vodnjaki. Vode manjka nam vsem in Bog in sveti Florjan nas varujta ognja. Zdaj zgori še kamen, tako je suho!«

»Vodnjake!« Na Otlico vsaj pet!«

»Za tri Otlice jih bo dovolj!« je dejal Benko. »Kam pa mislite! Koliko jih bo pa na Dolu?«

»Če jih bo na Otlici pet, na Dolu osem!« je dejal Smodin.

»Ali pa še več, če jih sami izkopljete!« se je smejal Liker.

»Tisto reč z drvmi moramo le urediti!« je rekel Polanc. »Dejali so, da tišči nadučitelj za svoja drva in župnik za svoja. Čemu bi država ne dajala, če je že! Naj da!«

»O, to pa bo moral urediti župan!« je rekel Vidmar.

»In hiralnico! Zdaj gredo reveži od hiše do hiše. To ni prav! Hiralnico!« je rekel Liker.

»In za šolo bo treba skrbeti!« je rekel Smodin. »Ali naj bodo naši otroci buteljni, vaši pa ne? Zupan bo moral reči glavarju, naj okrajni šolski svet sezida šolo. Nadzorniku da je rekel že župnik, zdaj pa ni glasu in ne nič!«

»Šolo!« je rekel Polanc. »Zaslužijo jo. Če bo dala država drva, drugo malo stane. Kaj pa stane tisto pometanje!«

»O, šole pa ne!« je dejal Grm. »Odkar zna moj fant pisati, noče biti doma. In je res v ajdovski predilnici. Vsakega vinarja bo škoda za šolo!« je čiknil predse. »In slišal sem tudi za hiralnico. Ali je je treba? Kjer pusti človek svoje moči in zdravje, tam naj ostane, ne pa domov in od hiše do hiše! Če bodo povsod hiralnice, ne bo treba spremenili paragrafa. Kjer si delal, tam umri! Taka naj bo postava in njen paragraf! Zdaj pa ga kar pripeljejo, če ne pride sam. Če bi samo njega: pa pripeljejo s Salcburga žensko, ki ne zna jezika, pa pride iz Trsta in zna samo laško. Župan naj se ubija. ln ona? Pri ljudeh ne mara ješprenja, ker je vajena drugega. Če ne daš, ti lahko zažge! Kaj pa je, če jo zaprejo? Pod streho je, ti si pa brez nje in škodo imaš. Takšne ljudi bi morali postreliti, da, postreliti, če ti zažge!« je dejal.

»Kako pa, kako pa!« je pritrdil Benko.

»Saj so ljudje!« je dejal Polanc ter pogledal po sobi.

»Do smrti, do smrti so ljudje!« je rekel Liker. »Tako se le ne sme! Če zažge, ne brez vzroka. Iz rokava vzroka ne bo stresel. V hiralnici bi to sovraštvo izginilo. In šolo! Če fant ne uboga in gre rajši v tovarno.« (Skoraj bi se bil zarekel in dejal, naj ga oče s šibo). Zato si je prižgal viržinko. »Če gre, bi ga moral kdo pregovoriti! Naj to zahteva njegova punca!«

»Če pa je v tovarni!« je čiknil Grm, da se je rjava slina na dolgo pocedila po podu.

»O, potem pa vem, toda temu ni kriva šola!« se je zasmejal Polanc ter vlekel svoj predpasnik.

»Zašli smo!« je dejal Vidmar, ker mu spet ni bilo všeč, da je Grm v zadregi.

»Na vodnjake bi morali misliti, na vodnjake, da ne bo Rupar zmerom vpil, če se moja kakoš napaja iz njegove kaluže!« je dejal Grm.

»O, potem se moramo pogovoriti in premisliti!« je rezko dejal Polanc. »In potem bomo napisali!«

»In boš letel k Ruparju vprašat, če smeš?« se je jezil Benko. »Še to vprašaj, če ni proti veri?«

»Pusti no!« se je jezil Vidmar ter ga potiskal v stran, »Lahko zapišemo!«

»Torej,« je povzdignil glas Polanc. »Torej: nam daste podžupana, bajtarji dobe drva, občina štirne in hiralnico, na Otlico pa šolo; tudi na organista bomo morali misliti. Ali naj nam Jurij drgne večno?«

»In še nekaj!« se je oglasil Smodin.

»Še kožo!« se je zagnal Benko proti njemu. »Benko. Zaslužiš, da te postavim pred vrata!« je vzkipel Vidmar. »Tiho!«

»Bajtarjem pašo zastonj v srenji. Večino imate tam in lahko dovolite!« je rekel Smodin.

»To bo vrag!« se je popraskal Vidmar, »to bo vrag!«

»Mislim, da je to v redu!« je dejal Polanc.

»To bo vrag, to bo vrag!« se je krčil Vidmar. »Saj je je še deležnikom premalo!«

Ni še izgovoril, ko so se s truščem odprla vrata in na pragu je stal Rupar. Vihtel je v roki zmečkan časopis, poiskal z očmi Vidmarja, se prestopil ter mu treščil list v obraz.

»Tu imaš!«

Možje so planili na noge in osuplo zrli divji prizor.

Rupar se je ves tresel od gneva in razburjenja.

»Ali ste brali? V časopisu! In gotovo si pisal ti, Brus!«

»Jaz, jaz, jaz ne vem ...« je jecljal Brus.

»Eh, tako se pa nismo šli nikoli!« je dejal Polanc.

Rupar je planil proti Vidmarja s stolom in je stol ujel Bazk. Liker je z visokim glasom poklical: »Brus, Brus, povej, kdo nosi gnoj iz naše fare v časopis! Ali ne smrdi dovolj doma, ali hočeš, da si še ves svet tišči nos zaradi njega?«

»Naj me toži!« je osorno udaril Vidmar po mizi. »Ali je kaj laži? Niti besedice. Naj me toži, če mu ni prav, toda moje stole naj pusti pri miru. Ven, ven iz hiše!«

In se je Rupar zamajal sredi sobe in udaril s pestjo po mizi, da se je deska upognila:

»To boš plačal!«

Zasukal se je in odšel.

Polanc je zmajal z glavo, še preden so se zavedali, je stopil skozi vrata.

»Neža, tisti liter plačam!« je vpil v kuhinji, da so ga slišali vsi in vrgel denar na ognjišče.

Njegovi koraki so težko odmevali v soparno noč.

»Nismo mislili!« je dejal Likar, ki ga je dohitel. »Kdo bi si bil mislil?«

Ognila sta se Boštjanu, ki je počasi krevsal po dvorišču.

»Ta pa pride o pravem času!« je dejal Polanc ter se nasmehnil.

Boštjan je šel po tobak; kaj je rekel, Neža ni razumela.

»Ali si kaj pozabil?«

Mislila je, da se je nekdo vrnil.

  1. Tolkač za prašičjo pičo.

XXXV. Ali je Lende zaslužil petačo?[uredi]

To niso grunti, ki bi imeli hlapce. Težja dela opravljajo domači moški, lažja pa ženske. In kjer gredo moški po svetu za delom, morajo ženske opraviti vse. Za oranje in košnjo najamejo.

Rupar je najel Matevža, da je vozil, ker ni imel sina ter sam ni utegnil vsega. Vidmar, ki je imel gostilno, pa je moral imeti zmerom koga pri roki, da je natočil polič vina voznikom, ki so mimo vozili, ali potnikom, ki so nosili mimo ali platno ali krošnjo ali spomladi prašiče. Le ob nedeljah so domačini šli mimo v večjem številu v cerkev in iz cerkve. Iz vseh logov in osredkov, iz bajt in boljših hiš so prišli stari drvarji in oglarji, moški gospodarji, na škripec in ofert napravljene košare gospodinje, ki so jim svileni trakovi frleli ob pisanih predpasnikih. Igrava dekleta so s svojim smehom in žuborenjem podžigala fantom kri. Fantje so s krivci za klobukom in s težkimi verižicami na telovnikih v trdem koraku stopali za njimi. Med gručo se je podila jata šolarjev. Otroci so tekli, da so vse druge pustili za seboj, potem sedli v senco in mah ter čakali, da so prišla dekleta mimo. Vsuli so nanje prhlega listja, sena in prahu, da so mežikale, brisale si oči ter bile hude in glasno vpile.

Zgodilo se je celo, da je ta ali ona tekla za otroki, ki so se razpršili kakor piščanci. Kdo bi jih mogel uloviti? Čevlje so si sezuli, ter bosi šli čez zidove, kakor bi leteli, preden bi jih kdo dobro ugledal.

Ko so se po maši možje in fantje vračali iz cerkve, so posedli pred Vidmarjevo hišo na rante in tu jim je v senci velikega oreha točil pivo. Nalašč se je ta ali ona ženica pomudila odzadaj pri križevem potu, da ji je mož ali boter ali sosed ponudil kozarec piva.

To nedeljo so bili vsi živahni in razburjeni. Pismonoša Prtljavec je pred cerkvijo razdeljeval pošto. Dvakrat na teden: v četrtek je nosil po občini, v nedeljo jo je delil pred cerkvijo. Šepal je ter zato ni mogel za človekom, ki mu je nekoč iztrgal torbo. Danes je stal pred cerkvijo in iskal pisma, pogledal čez naočnike naslov na listu ter dal. Samo danes je bilo narobe: niso jih zanimala pisma, trgali so se za list. Kdor ga je imel razgrnjenega, so mu gledali drugi čez rame ter vlekli na ušesa, če je glasno bral. Ko je prebral, so hoteli še sami videti. Bilo je tisto o Ruparju. V »Primorcu«. In so se prerekali. Da je bil razkačen. Da je pisal Brus. Ne, da mu je naročil Vidmar. Ampak, res pa je! Kaj bo res? Tako ni bilo. Dolčani so se razdelili, Otličani so se zaničljivo smehljali. Niso mogli prav povedati. Da je Rupar navalil na Brusa in da se je Liker vsadil pred njega. Saj se ne more prav vedeti, kako je bilo. In Huljki se ne more vsega verjeti! Kakor bi mešala s kuhinjo: malo fižola, malo ješprenja, malo zelja, malo krompirja, na koncu je reč všeč in njeno pripovedovanje tudi. In Grm je na glas pripovedoval, da je bil zraven pri Vidmarju. Cikal je tudi v nedeljo, zato je pljuval za seboj v zid. Očitali so mu, da drži z Vidmarjem. Razjezil se je ter povedal, da ne drži z nobenim, ampak kar je res, je res.

K sreči je takrat šel župnik v zakristijo ter so se šoferji usuli v cerkev, ko so ga zagledali. Videli so, da je hud: če je pordelo njegovo preklano uho, ni poznal šale. — Bil je potrjen v sedmi šoli in ga je nekdo sunil z bajonetom. — Tudi možje so šli za njim. Nadučitelj se je obrnil, kakor da ga ne vidi.

Ljudje so se cukali, da je gospod proti Vidmarju. Luka se je spoštljivo umaknil v zakristiji Polancu, da bi bil s prižganim kajfežem skoraj zadel ob zvonec. Župnik ga je grdo pogledal. V cerkvi je bila vročina, da je Meta vzdihovala ter zavijala oči k svetemu Florjanu. Luka si je obrisal čelo ter ponudil Polancu nizko pručko.

»Cel teden ste kovali!« je dejal. »Odpočijte se!«

»Ni treba!« je zamahnil Polanc. »Gidelj je star in težko stoji!«

Kaj Gidelj! Luka je slišal od Brusa in Bazka, da vse kaže, kdo bo župan. Na koga pa naj pade? Samo na Polanca. In o Polancu še ni slišal, da bi bil za organista. »Imel bi ga sicer rad, da ne bi Jurij gospodaril na koru, toda denar, denar, ko toliko požro hiralnice in bolnišnice!« O, Luka je vse to vedel in želel, da bi bili ljudje še bolj bolni.

Kdo je bil tisti dan zbran? Mislim, da nihče, ker je misel skakala od mrliča na dopis, od dopisa na mrtvega psa. Tisti dan se je lahko še tako ujelo sonce v prizme na lestencu, steklo je lahko še tako lepo metalo mavrico na zid, misli so bile drugod. Še Jurij se je zmotil na koru ter zapel napačno pesem. Muta pa je bila zbrana, boste rekli; lista še ni bila brala in v cerkev je šla naglo, ker je zamudila. Toda Podmajka jo je ustavila ter pripovedovala, da je kupila v Ajdovščini blago za obleko: sebi in dvema hčerama in za njegove srajce, »pa fantje morajo dobiti perilo!« Muta je mislila na blago ter se v cerkvi hihitala, da jo je morala Rezka dregati. Zbran je bil samo Lende. Čot mu je bil napravil obleko iz mezlana; drgnila ga sicer je, toda danes ni hotel pasti ovc. Ko mu je Andrej zjutraj rekel, je samo belo pogledal. Da danes ne! Oblačil je novo obleko; kocine, ki so mu porastle brado, je pogladil, za lase mu je pa nekoč dala Malka, ko je še bila doma, zlomljen glavnik. Prav počasi se je česal, da ga ni vsega polomil. Ni hotel na pašo. Andrej ga je gledal, potem pa zamahnil z roko: »Saj bi lahko tudi obolel!« Zato je Lende mogel v novi obleki in zelo pošvedranih čevljih v cerkev. Andrej je bil uverjen, da samo zaradi nove obleke. Toda zdi se, da tudi on ni bil zbran.

In potem Maks! Ljudje so kmalu vedeli že čisto natančno, kako daleč ga je nesla voda. Dobili ga še niso, toda daleč da ne more biti, ker da je blizu žaga in ga še ni bilo na grabljah. Videli so mater in sestro, ki sta šli v črnih oblekah v cerkev. Za njimi je šla Roza v črni ruti. Nikogar ni pogledala. Niso se ustavile v Koteh, kjer počakajo ženske, da zazvoni. Stopile so v klop in zdelo se je, da si tišče črnoobrobljene robce na oči. Če se ne šteje misel na Maksa k zbranosti, potem bi bil zbran samo Lende, ker je tudi Vido treslo, ko je zazrla Rozo. Vsaj navidez bi bil Lende.

Kdaj je maše bilo konec, ni nihče pazil.

Pri Vidmarju je točila Polonca.

Kakor bi široka metla vršala po dvorišču pred hišo, je hitela iz kleti do mož na ograji. Iz vrčev ji je kipelo peneče se pivo ter ji kapljalo po predpasniku.

»Oh, Polonca!« se je oglasil stari Bevk, »dobro bi bilo, če bi vrčem spleli še višji rob; vse ti bo ušlo čez!«

»Polonca nam toči vsaj dobro mero! Kar zvrhano!« se je zavihtel Grm na ograjo ter sedel, da je oprl noge na srednjo ranto.

»Dobra mera in vaga v nebesa pomaga!« je dejala ter si brisala pene s predpasnika.

»Že, že, samo draga je, draga!« je prikimal Bazk. »Eh, Polonca, meni se zdi, da nisi za gostilno!«

»Zakaj pa ne?« je zardelo dekle.

»I, zato!« se je nasmehnil in pomežiknil fantom. »Prepoštena se mi zdiš!«

»Se bo že še naučila. Ko bo tri tedne pri hiši, boš moral naročiti dva poliča, če boš hotel dobiti enega polnega. Čudno je, da gostilničar in mesar samo od izgube živita!« je zavrnil Grm.

»O, saj, toda od tvoje!« se je smejal Gidelj. »Nà, Meta, nà,« je poklical Meto, ki je z ruto, pregrnjeno čez ramo in vsa potna in zasopla štorkljala mimo. »Omoči si ustnice!«

»Da mi daš?« se je začudila Meta. »Tako mi je, kakor Lazarju v peklu in mu bogatin nosi kapljo na razbeljeni jezik!«

»Narobe, narobe, Meta!«

»Kdo je bil ubog? Lazar — to sem jaz! In kdo je bogat? Bogatin, to je Gidelj!« In je krepko potegnila iz vrča.

»Zdaj se bo še norčevala!«

»Nič se ne bom!« je naglo vrnila vrček in odhitela, še preden so se zavedli. Uzrla je bila Vidmarja, ki je prihajal okoli vogla. Vse je umolknilo.

»Ali vas je vročina?« je prijazno vprašal goste na ograji. »Presneto je vroče. Suša pa taka. Malo dežja bi že bilo potreba. Prav hudo je vroče!«

»Prav hudo!« je prikimal Gidelj. »Dežja pa še ne bo. Še burja bo. Vse kaže, da bo. Suho pa je, da se vse menca in melje. Češnje se letos uvele in niso polne; sladke so in mastne, da se prijemljejo, kakor bi jih bil pomočil v lim. In v ledenici bomo čez par dni pri stebru, ki je ubil Madidljevega. Sam ne vem, kaj bo! Pri nas se umivamo samo v nedeljo zjutraj!«

»In zdaj naj začno še kakšne bolezni. Mislili so, da ima stari Pristavec legar, pa mu je nagajala samo griža!« se je odmaknil Bevk od Gidlja, kakor da ga tišči v grlu. Zdaj je šele vedel, odkod veje smrad.

»Tudi drugam bo še prišlo!« je dejal Grm. »Kaj ne bi! Saj nimaš nikjer več prave vode; če greš v Lokavšček, jo izpije živina, ki jo pripelje, v ledenici pa bo kmalu steber. Potem je konec!«

»Če bi imeli vodnjake! Rekel sem že, naj jih narede, pa so rekli, da so bolj potrebni kalov. Pa imajo kalove! Še Mlakarjev kal, naš največji, ima samo še brljuzgo; krave mešajo po blatu. Samo tam še nekaj dobe, kjer se je udrla noga. Zdaj se je pokazalo. Samo štirne! Rekel sem, pa saj veste! Kaj bi! Vročina je in suša!« je Vidmar zamahnil z roko. Premeril je goste in dejal: »Nastavil bom novi sodček. Danes bom jaz dal za pijačo. V tej vročini. Prav prileže se še meni vrček!«

Možje so se čudili in muzali: »Eh, ne bo zastonj! Vidmar ne da ničesar zastonj! Ima že svojo misel zraven. Svoj lonček greje, četudi je vročina!«

Vidmar je šel od moža do moža in vsakemu segel v roko in povprašal one, ki so čez teden kosili, ali so ga mnogo vrgli in koliko ima še kdo vode. Hodil oblastno, toda ne žaljivo. Za vsakogar je imel dobro besedo. »Eh, to ne bo zastonj!« so si mislili pri sebi možje in zraven jih je zelo motil tisti dopis. Vedeli so, kako je bilo in tudi videli, da je šla Rezka za Vidmarjevo hišo. Da ni marala mimo ljudi.

Pred hišo ni več renčal Čuvaj. Danes so to zelo čutili. Ni bilo več njegovega bevskanja, njegova koča je bila prazna; videlo se je, kako kuka slama izpod nje. Saj je Polonca čisto pometla okoli hiše, toda nekaj slamic je le še spominjalo, kje je bil Čuvaj. Torilo se je žalostno stiskalo med kamenje, kamor ga je bila vrgla Polonca. Počilo je in njegova škrba je bila kakor lačen odprt pasji gobec. Če bi ne bilo leseno, bi se bilo razletelo na kosce.

Iz hiše se je dvigal dim, kakor bi rastel črn steber nad streho. Rahla sapica ga je gnala, v soncu se je blestel in sukal, bleščeči steber je stal nad hišo, kakor bi bil zasajen. Vse je bilo svetlo in bleščeče. V tej luči se je sukal Vidmar: obraz se mu je svetil, na čelu so mu stale potne kaplje, rdeče lice je bilo napihnjeno in polno. Stopil je v klet, obrisal si znoj ter začel valiti sodček na lege.

Klet je bila velika in nekdo je rekel, da je večja kakor hiša. Skozi vrata je lila žarka svetloba, toda v nji je bilo hladno; v temnem kotu je na policah čepel porcelan, »da ga ni treba iskati!« Pod stropom so visele klobase. »Če gredo na Golake!«

Medtem je bil že nastavil nov sodček in Polonca je naglo iskala vrčke. Ko je pivo zakipelo, je Vidmar globoko potegnil. »Če ni takoj, ni dobro!« je dejal. »Mrzlo je dobro!« Brisal si je penaste brke. »Le dajte možje, danes je na moj račun.«

»Pa ga dajmo!« je dejal Gidelj.

Potegnili so globoko; videlo se jim je, da jih je pot od cerkve užejala. Možje so se obrisali, ker so jim pene silile v nos in na brado. V senci so se zdeli večji; ko so držali vrčke v roki, so bili, kakor bi lovili vodo. Vidmar je bil videti zelo vesel, toda možem ni šla beseda. Kakor bi jih zeblo. Zmerom jim je bil pred očmi tisti dopis v »Primorcu«, ki je le zadeval vse. Iz občine je bil ter ni hvalil. Hvalil? Napake je razglašal. Rupar je imel prav, če je dejal, da kida gnoj drugim pod nos.

»Suša!« je dejal Bevk, da je le nekaj zinil.

»In še kakšna!« mu je pritrdil Grm.

Tisti hip je pritekel okoli vogla Lende.

Še preden se je kdo zavedel, se je vstopil pred Vidmarja, si potegnil z roko po temnem čelu, otrl kaplje z njega in na glas pozdravil:

»Dober dan, oče!«

Vidmar se je zamajal, kakor da je treščilo vanj. Prebledel je bil, toda že hip nato mu je udarila vsa kri v lice. Planil je proti pastirju.

»Kaj praviš? Kdo te je naučil?«

»Pustite me, pustite me!« je vekal Lende, bežal kot zajec ter izginil. »Pustite me!«

»I, kaj bi!« se je vtaknil vmes Bevk. »Kaj more Lende za to! Mačku bi dejal boter, če mu kdo naroči. In ta reč mora enkrat tudi na čisto!«

»Kaj mora na čisto?« se je zdrznil Vidmar, ves rdeč v lice. Čutilo se je, kako se mu trese glas.

»Kdo je prav za prav njegov oče?« je smelo dejal Bevk. »Kdo mu je oče in kdo ga je zbil s češnje! Zdaj je že čas, da se dožene!«

»Kaj jaz vem, kdo?« je besno povzel Vidmar. »Kaj jaz vem! Ali ni padel? In Lovro je rekel, da je njegov!«

»Meta pravi, da ve, da ni Lovro oče ter da ni padel.« je dejal Bevk in vstal.

»Zbogom. Če gre še kdo!«

In se jih je nekaj dvignilo. Ostali so samo Grm, Benko in Gidelj.

»Ta stvar je res že presramotnal« je dejal Bevk za voglom.

Gidelj, Grm in Benko so zaman čakali na pijačo. Ko je bila Polonca zaslišala vpitje pred hišo, je naglo zavrtela pipo in iz radovednosti skočila na prag. Videla je Lendeta prašil okoli hiše. V naglici ni pazila, da pipe ni dobro zaprla in da ji pivo žubori po kleti. Ko je hotela spet točiti, je stala pod sodčkom velika mlaka in sodček je bil prazen.

Možem pa, ki so šli, so se lomile bilke, če so jih zadeli s čevljem. Zdelo se jim je, da gredo žarki skozi nje.

V dolski šoli pa je nadučitelj hodil jezno od okna do vrat.

»ln ni držal besede! Rekla sva, naj si to pot uredijo sami. Na nikogar se ne moreš zanesti!«

Mislil je župnika. Da je nekje Benko pripovedoval, da mu je rekel šomašter in da dela proti Vidmarju.

XXXVI. Srnjakov uhelj in Cunta.[uredi]

Siegl je slabo spal; strel, ki ga je bil sprožil, mu ni hotel iz ušes. Kakor da še bobni preko tokav, brezden in goličav. Tik pred njim je še bil France, videl je med skalovjem in bukovim zelenjem njegovo glavo, trenutek potem mu je vse izginilo. Čemerno se je oblačil in se je hotel umiti, ko je zagledal na oknu rjavkasto liso. Pogledal je bliže in vrglo ga je nazaj.

Na oknu je ležal rjav srnjakov uhelj in kri se je še držala dlak. Da, srnjakov uhelj!

Odprl je okno ter ga pograbil; zdelo se mu je da se nekdo nad kegliščem smeje. Jelinčičevi psi so mirno glodali kosti pred hlevom in sapa, ki je vlekla po grapi, je bila hladna. V vročini in suši je bilo samo Predmejo zjutraj hladno, ker je pihalo od Rovne. Videl je prah ob cesti; pastir je gnal krave ter švrkal z bičem po bodiki. Krave so se pripogibale ter se hotele pasti, preganjale se, šelale [1] se ter podile. Vonj po govedi je polnil ozračje. Brenclji so brenčali okoli njih, da so strigle z ušesi, vihale repe in šumele okoli zaprašenih grmov. »Samo, da pastir ni videl!« je jezno rekel Siegl.

Pastirja je poznal; bil je Molj. Rekli so mu molj, ker je zmerom žvečil pogače, kakor so Gorjani rekli opresnemu koruznemu kruhu. Vsem ženskam, ki bi jih videl pri malinah in borovnicah, bi povedal. »Samo, da on ni izvedel! Vidmarjev naj se pa pripravi! Le naj se!«

Ozrl se je spet v uhelj; njegovi beli zobje so se zablesteli, ko je škrtnil z njimi.

Dobro je razumel. Zdaj bo Hanuš šel v pisarno ter napisal. Napisal, da se mu ljudje smejejo, ker so mu prinesli celo uhelj na okno. Potemtakem nima ugleda, ne more biti gozdar. Kaj kraj? Tudi če ga prestavijo! Gozd je sicer gozd, toda takšna opomba ostane. Gozdarji se bodo zanimali za uhelj ter bo šlo od ust do ust; kamor bo prišel, bo že pred njim glas o uhlju.

Zdelo se mu je, da sliši zamolkli topi glas, ki bobni preko jam: srnjak. Gomazelo mu je po udih, kakor bi se mraz mešal z vročino.

Jelinčič se mu je umaknil na pragu.

»Vidmarjev France je že vprašal, ali še spiš. Ali sta se že poravnala? Morala sta se, če ne, ne bi bil prišel. Kam sta namenjena? Vidi se, zdaj se pa hitro pobotajo mladi ljudje. Stari smo še nekaj držali; mladiči pa pozabijo, kakor bi roko obrnil.

Vlekel je svoje dolge turške brke ter klical Hektorja in Valdija, ki sta glodala kosti pod široko lojtro pri podu. Jelinčič je moral govoriti z njim nemško ter se zmerom jezil. »Tak mlad človek, pa zna samo nemško! Kakor bi moral pred njim klečali svet. Razume ne, uči se ne, samo strica ima! Mi nismo imeli drugega kakor samo skorjo suhega kruha; on ima strica!«

»Tu je bil?« je vprašal.

»Tu!«

»Potem vem vse!«

Zdaj je moral povedati. Jelinčič se je tako smejal, da se je prijel za rožance. Siegl ga je moral peljati v sobo. K uhlju.

»Res!« je prikimal. »Res!«

Uhelj se je košato raztezal na oknu in že smrdel. Poleti hitro smrdi. Roj debelih mesarskih muh je že lazil po njem ter brenčal od sle in ugodja. Uhelj se je šopiril; na oknu je bila že strnjena črna kri ter sokrvica.

»Res!« je rekel Jelinčič ter se smejal. Tako glasno se še ni krohotal, odkar je bil na Gori. Sam je odprl okno ter ogledoval, potem je poklical še Močnika. Glasen smeh se je razlegel na cesto. Siegl ni zapazil, da se je ustavil na pragu tudi Hanuš.

»Kaj pa je?«

Kakor bi šinil debel curek nanje, so se stresli. Krohot je utihnil.

»Srnjakov uhelj!« se je namuzal Jelinčič. »Siegl je dobil ponoči na okno uhelj!«

»Vidmar France ga je prinesel!« je stisnil skozi zobe Siegl. Stiskal je pesti ter bil ves rdeč v lice.

Hanuš se je molče in jezno obrnil. Vsi so vedeli, da je hud. Bil je lovec in na srnjaka kakor ovca na sol, so rekli. Zdaj pa ta uhelj, Uhelj, dà, čim bolj je Siegl strmel vanj, bolj je rastel.

Potem je prišel mimo Cunta. Postal pred hišo ter iskal po tleh v prahu in za perilnikom, onkraj štirne in pod klopjo. Naročil v Jelinčičevem hospicu piva, nalil v senci in brskal. Razkopal je kup gramoza, skočil pod zid ter iskal. In ko so ga vprašali, kaj išče, je dejal, da išče uhelj. Glasno je pripovedoval Zuti, da je slišal, da ga je nekdo izgubil in da je obljubil petačo zanj. »Za srnjaka dajo manj. Na vago ga dado mesarji, tudi s celim srnjakom vred. Nič ne škodi! Ampak uho! Samo uho! Naj pa kdo ustreli samo uho.«

Ko so povedali Sieglu, kaj je rekel, je zagrozil, da bo streljal, če se ne spravi.

»O, naročil sem pošteno in pijem svoje. Če hodim, hodim po cesti; pod zidom ni njegovo!« je pripovedoval voznikom, ki so šli v Smrečje po seno.

Siegl je drobil v sobi, kakor bi ga boleli podplati. Na oknu se je košatil uhelj. Kakor bi se ga bal, ga je zavil v papir. Tisto jutro ni čutil gladu.

Brez zajtrka je vzel puško na ramo ter odšel v gozd. Zdelo se je, da sinica kliče: uhelj, uhelj, da ščinkavec ponavlja za njo. Radovedno ga je ogledoval kos ter zletel v grmovje in penica se je umaknila pred njim v suho vejevje. Stisnil je prste od gneva in jeze; take sramote še ni doživel, pa se je imel za lovca.

  1. Dregati se z rogom.

XXXVII. O čem se kaže novi župan Polanc.[uredi]

Brus je vstal ter se naslonil na odprto okno. V mali sobici je ležala še žena in pet otrok. Zdelo se mu je, da ga duši zatohli in po mokrih otroških cunjah smrdeči zrak. Slišal je sopenje žene, ki je stokala v spanju. Otroke je motila sapa, ki je vela od okna, da so se preobračali na posteljah. Po dva sta ležala v eni postelji, najmlajši se je tiščal ženi za hrbtom ter ležal gol na odeji.

Brus je strmel v zvezde v mlečni daljavi. V suši ga je strašno grizla skrb, ki mu ni dala spati. Prepir med Vidmarjem in Ruparjem mu ni dal miru. Videl je Poianca, kako je zasopel zaradi časopisa ter videl Likerja. Kdo bo župan? Naj še tako računa in šteje, brez Polanca Vidmar ni mogel zmagati. Oh, Brus pa se je nahajal med vsemi in je vedel, da se zameri, če z nikomur ne potegne, in da se zameri vsaj dvema, če potegne s tretjim. In kdo je tretji? Kdo je tretji? Da, kdo je ta tretji, tisti, ki bo župan?!

In potem mu je na dolgo in na široko razlagal nadučitelj, kaj je dejal Hanuš in kako je mislil. Brus je stal pred njim kakor učenec ter kimal. Nazadnje je nadučitelj dejal: »E, za volitve je treba le nekaj pristaviti, da bolj vleče. Nekdo se mora zoper kaj boriti, nekdo mora kaj obljubiti, nekdo mora popravljati krivice, ki so jih storili drugi, četudi je bil sam zraven ko so se godile. Za volitve je treba besed in ljudje radi poslušajo! Tudi gospod nunc je proti Vidmarju.«

»On pa pravi, da ste vi proti Ruparju!«

»Šomašter!« je rekel.

»Da ste rekli kranjski far!« se je okorajžil. »Nisem verjel, a trdili so, da je rekel. Jernej je pravil!«

»Vse izmišljeno!« je zamahnil.

»Pravijo!«

Danes zjutraj mu je bil pogovor še živo v spominu.

Pastirja ni videl, toda ljudje so mu pravili, kako se tekel. Da je komaj ubežal Vidmarju. Tudi o sodčku so pripovedovali in kako je Polonca hotela lužo pobrisati s predpasnikom. V vročini vse raste v besedi in možganih. Ljudje ne morejo stati na mestu; kakor bi nekaj iskali in hoteli, domišljija in skrbi so mnogo večje, žeja postaja zmerom bolj pekoča in neugasljiva.

Brus je stal zamišljen pri oknu.

Res, petindvajset kron ni mnogo, toda žena je imela hišico. Kravica in krpa polja in mesečno ta znesek. In tu in tam še ta ali ona prinesla kuro ali zajce ali kolin, da je napisal prošnjo, prebral pisanje ali pritisnil pečat. »O, to je bila prijetna služba.« In osem let je že bil in pet let služil pod Mlakarjem.

Zdaj je Mlakar mrtev in on dobi drugega gospodarja in vse razmere so se spremenile v teh malo dneh. Ljudje se pehajo in prepirajo, ženske izgubljajo pamet in razsodnost. Glej samo Ruparico in Polančevko, ki sta si botri! Polančevka je poslala nazaj škaf, o katerem ni Ruparica nič več vedela. »Ukradla ga je!« je dejala Ruparica. Da je našla Ruparica v hlevu gnojne vile. Vrnila jih je, da si ne pusti, da bi ji kaj podtaknila baba nemarna, ker je prefrigana. Matevž je vse prevrgel, da ne more najti lahkih vil. Tudi Polančevka se je začudila, ko jih je našla pod lopo. Da je sprva mislila, da jih je kdo prinesel, naj se popravijo. O, pa je zavalila kamen na Ruparjevo njivo. Ali ni Ruparica ukazala Matevžu, naj ga nese Polancu pred hišo. Matevž ga je vrgel v klanec. Da ga ne bo nosil tako daleč! ln zdaj še nadučitelj in župnik.

Kakor blisk je to šlo Brusu skozi misli.

Vsepovsod samo sovraštvo in pisani, strupeni pogledi.

In v teh razmerah naj se on obdrži kakor tajnik. Za ubogih petindvajset kron! Za ubogih petindvajset kron, ki jih mora še čakati, če jih ni v blagajni. In povrh vsega ne ve, kdo bo župan. Strašna žalost in tesnoba se ga je polaščala. Stopil je od okna, gladil spečim otrokom lase ter skoraj jokal.

»Stradali boste, revčki, stradali boste!« mu je gorela v duši »Če se mi ponesreči! Če se prav ne obrnem, Rupar ve, da sem o njem pisal in Polanc je zasopel pri tej novici in Liker je šel. Ostal je samo Vidmar in ta je pogorel.«

Bilo mu je obupno pri srcu. V možganih mu je kljuvalo in vrtalo kot žareč črv. Vedno iznova si je klical v spomin, kako je Rupar pograbil stol, kako so stol zgrabili in kaj je rekel. Videl je njegov besni pogled, iz žepa se mu je belil časnik, potem ga je vrgel Vidmarju v lice, potem ga je videl na tleh in Grm je še čiknil nanj. Rjava slina se je razlezla na papirju, ko ga je Bazk vrgel v kot.

To je bilo Brusu živo v spominu.

In za njimi so šli vsi razen Grma in Benka, Benko pa je krilil pijan z rokami in kričal:

»Dajte vile, da izkidam, vse izkidam na gnojišče, še tebe, Brus. Kaj se tako držiš, kakor bi te obešali!«

O, Brusu je bilo tudi zdaj prav tako pri srcu. Kaj bo, kaj bo, kaj bo? Kakor ura mu je tolklo to vprašanje v sencih in ušesih. Kaj bo, kaj bo, kaj bo?

Vrgel se je na posteljo, a ni do jutra zatisnil oči. Propadel in neprespan je sedel h kavi. Ni mogel vzdržati, potožil je ženi.

»Eh, nič se ne boj, bo že kako! Nobena stvar ni tako huda, ko si jo ogledaš ob blizu. Počakaj, kaj bo?«

Vidiš žensko! Bo že kako! Ko si vse ogledaš od blizu! Reč že, toda leva pa ne. Ne, leva pa ne moreš gledati! To mu je šinilo v možgane, skoraj se je zasmejal. Lev! Počakati, kaj bo. In samo leva ne čakati, ne gledati od blizu! Ta misel ga je prav razvedrila. Ker ni bil prespan, so mu misli čudno zdrkale od predmeta na predmet. Od leva na Vidmarja in zdelo se mu je, da vidi Vidmarja z bičem sredi levov in da okoli njega vrše hrupne živali.

»Ali spiš?« ga je poklicala žena.

»Da, skoraj bi bil zadremal!«

Zdramil se je in vstal, moral je v občinsko pisarno. Visoka češnja v Vidmarjevem bregu je tresla v jutru črnikasto svetle šope, kakor bi visele debele kaplje krvi. Odkar je Lende zgrmel z nje, si ni nihče upal nanjo brez lestve. Češnje so se vabljivo svetlikale, kukale izpod listov ter pripogibale vejice, kot bi hotele same na tla. Brus je strmel vanje, pripognil s palico vejo ter utrgal. »No, če je Lende padel z vrha, je dobro, da še živi!« se je ozrl. »Samo otroku je to manj, kakor če bi drugi padel s peči. Lende pa ima dovolj!« In je stopal v občinsko pisarno. »Počakati, počakati, samo lev ne čaka.« Srce se mu je krčilo, ko je premetaval prejšnji dan došlo pošto.

Še ni dobro sedel za mizo, ko ga je nekaj zbodlo: Glavar je zahteval odgovor zaradi tiste gnojnice. Da je nujno in naj se opraviči zamuda. Pa imaš leva! On ve, v kakšen paragrad teče gnojnica. Toda tajnik! Nevoljen je odložil papir. Počakati, da ogledaš reč od blizu. Če pa je lev? Bral je drugo pisanje. Zapovedane so bile volitve novega župana. To ga je streslo. Drugi teden v sredo. Drugi teden v sredo! Torej, tisto sredo se bo videlo, ali je lev ali reč, ki se da počakati. Toda pri tem razmišljanju mu je šinila rešilna misel. Polanc ima ključ v rokah in bo odločil! Polonca pa je še pod Vidmarjevo streho ... »Kjer hudič nič več ne more, pošlje žensko!« je ponavljal sam pri sebi! Vidiš, tu je Polonca!«

»Oh, Polonca!« je hrumel v kuhinjo. »Brizganec! Žejen sem!«

Ko mu je natočila, je pogledal deklico in se ozrl okoli. Sama sta bila.

»No, Polonca, kaj pa France?« jo je vprašal naravnost.

»Kaj bi!« se je otreslo dekle in zardelo.

»No, kaj bi, saj veš, kaj bi!«

»Pusto se drži.«

»No, če bo oče župan, bo že boljše!« je pomežiknil Brus dekletu.

»Domov bom morala. Rekli so, da bom morala. Naj povem! Oh, oče Vidmar gotovo ne bo župan. Danes je strašno slabe volje!«

»Ne Vidmar, tvoj oče bo župan!« je dejal vsevedno. »Gotovo bo, in kdo naj bo drugi! Kakor ustvarjen je. Le povej mu, Polonca, da sem rekel, da je kakor ustvarjen. In ti županova hči! Presneto, če France ne pride snubit po kolenih —.«

»O, Ježeš Marija, po kolenih! Zakaj pa po kolenih?« se je plašila Polonca. »Še tako nič ne omeni.«

»Ko ga moti še Rezka in ne ve, da bo tvoj oče župan. Le povej, da sem rekel, da je že zadnji čas, da dobimo takšnega župana. Župana, ki se je sam postavil na noge.«

»Komu? Francetu?« je vprašala Polonca.

»Očetu! France bo že sam prišel za teboj!«

Polonca je kar gorela. Oče župan in ona županova hči. Toliko, da je ni zadušilo, tako jo je ta novica tiščala v grlu. In bi se potem morali zglasiti pri njih orožniki in financarji in kdor kaj velja.

»In gostilno morate dobiti. To Je prvo. In v gostilno bo prišel France! In potem bo kmalu poroka!«

»Brus!« je planila na noge. »Brus, če bo to res, bom vašo punco peljala k birmi!«

»O, to uho sem pa kupil. Tu imate potrdilo!« Očeta. Samo ti moraš malo pomagati. Le povej mu, da komaj čakam, da ga dobim za župana.«

»Saj mu bom!«

»Veš, bojim se tudi zaradi službe. Če mi odpovedo! Saj veš, Polonca, otroke imam in družino in ženo. Kam naj gremo! O vem, tvoj oče to razume, toda dopovej drugemu, dopovej! Bo prej krava čevlje krpala. Zato mi je tudi na tem, da je župan prav tvoj oče. On razume človeka, saj razumeš, on razume reveža in mu bomo reveži hvaležni!«

»Nič se ne boj, Brus, le nič se ne boj!«

Tisti hip sta vstopila orožnika in Siegl. Vprašali so po Francetu. Da ga ni doma, je odvrnil Brus.

»O, saj je,« je dejala Polonca. »V kleti je. Ali naj ga pokličem?«

Brus bi jo bil rad prebodel z očmi. »Teslo!« ji je dejal sam pri sebi.

Da ne, da bodo sami stopili k njemu. Našli so ga, ko je valil velik sod v kotu. France se je smejal, ko so zahtevali puško. In zakaj zahtevajo? Ker da je Siegl našel srnjakov uhelj na oknu.

»O, to uho sem pa kupil. Tu imate potrdilo!« In jim je pokazal potrdilo mesarja Marca, da je kupil uhelj pri njem.


XXXVIII. Meta pa ni na Dolu doma in zdi se, da vse ve.[uredi]

Posestniki so bajtarjem zmerom bolj prepovedovali vodo v svojih kapnicah. Že v prvem jutranjem hladu so morale bajtarske žene in hčere s škafom in sodčki na studenec po reber. Meta se je že počasi vračala z bariglo po klancu mimo Vidmarjeve štirne. Vidmar je tisto noč slabo spal. Orožniki so bili prevrgli prej ta dan v hiši vse ter iskali puško. Ves njihov trud je bil zaman, toda Vidmarja je grizlo do kosti. Bil je prepričan, da ni sam Siegl za tem, temveč tudi Rupar. »Prav Rupar. On je gospodarja podkupil. Vse se je zarotilo proti meni!« Tudi mu je Polonca povedala, da jo hoče imeti oče nazaj.

»Zdaj vem, zdaj bo še Polanc ugriznil. Kakor pes ugrizne. Prokleti Brus, da sem ga moral poslušati!« In bil je prepričan, da mu je Brus svetoval tisti dopis v »Primorcu«. Zmerom bolj se je uverjal, da je sam žrtev drugih.

Tisto jutro je stal na dvorišču pred prazno Čuvajevo kočico in se šele zdaj prav zavedel, da nima več starega zvestega psa, ki je tako krhko in odločno lajal.

Ko je prišel do vogla, je zagleda Meto, ki je počasi sopla s svojo lempo na plečih. Kakor bi je ne videl, je šel okoli hiše, da mu je morala priti naproti.

»Dobro jutro!« je dejala vsa zasopla.

»Bog daj, Meta!« je dejal počasi. »Zgodaj si natočila!«

»Ne preostane drugega!« je naslonila na zid ter si počila. »Nimam konja, da bi mi pripeljal. Nikogar nimam, da bi prinesel zame.« se je izogibala, kajti na licu mu je videla neprijeten nasmeh.

»Tebi, Meta, ni treba hoditi v reber po vode. Natočiš si lahko na našem vodnjaku. Stara si in bolehna.«

»Bog vam povrni, oče Vidmar!« je vzdihnila ženska ter dvignila oči pobožno kvišku. »Zdaj si bom še vode lahko do sitega privoščila.«

»Da, Meta, toda samo, če mi vse to po resnici poveš, kaj ti je Cilka pravila o Lendetu in Lovru!«

»O, ti moj Bog!« se je stresla starka in vse je klecnilo v njej. »Ali res moram?«

»Moraš!« je dejal in glas mu je drhtel od negotovosti. Če pripoveduješ okoli, moraš še meni!«

»Saj ni bogvekaj pravila. Kaj naj bi pravila? Od tu do Hriba je blizu in koš sem ji nesla!«

»In kaj je rekla?«

»Če umre, je rekla, če umre, naj popazim na Lendeta, ker je revček! Odkar je padel — kaj ne, odkar je padel!« je vprla vanj svoje ostre sive oči.

»Samo to?« je tiščal vanjo.

»O — ne — tudi, da ni Lovro njegov. Da je bil kupljen. Lovro je kupljeni oče!«

»In?« — se je nestrpno premaknil proti njej »in kaj še —.«

»In da ste — saj veste, oče Vidmar sam najboljše. Kdo pa je dal Lovru denar?«

»Kdo?« je mrko vprašal.

»Če ne veste — Kje pa naj bi bil dobil Lovro denar?«

»Ali pri meni?«

»Cilka je vedela. Čegava je bila bajta? Vaša! Denarja pa ni imel!«

»Cilka je lagala! Zaradi lepšega je lagala!« je zrohnel Vidmar. »Ali se ni mogla Cilka lagati?«

»Cilka se gotovo ni lagala, ker je klicala Boga za pričo!« se je razvnela Meta, ki je bila čisto pozabila, da gre zdaj za vodo in da ne sme Vidmarja jeziti. »Da, klicala je Boga za pričo. Proti križu pod Kuševcem se je obrnila, dvignila prste in rekla: »Bog mi je priča, da je Vidmar oče in da je bil Lovro kupljen. Samo zato je šel čez most!«

»To je rekla!« je besno stopil k starki ter jo potresel za ramo.

»Saj je ona rekla!« se je umaknila. »Natančno tako je rekla! Morala je reči tudi drugim, ker tudi drugi vedo!«

Vidmar je hrupno sopel. Njene besede so ga prizadele.

»Če jim nisi ti gobezdala?«

»Ih, kaj naj jaz! Saj drugi dovolj vedo!« se je izmikala! »Nikomur nisem povedala!«

»Zdaj boš ti ljudem dejala, da je Cilka drugače povedala: Da je Lovro samo tako mislil!«

»Tega pa ne!« je dejala odločno. »Stara sem in ne bom po krivem pričala. Da bi mi kanja izkavsala jezik in oči. Le poslušajte jo, kako žvižga!« se je ozrla proti nebu, kjer sta krožili dve kanji nad smrekovim gozdičem. »Ne, ne bom. Lagala ne bom! Tudi še nisem nikomur povedala, da je Cilka dobro vedla, kdo je Lendeta sklatil s češnje. Vi veste, da je vedela!« je uprla svoj ostri pogled vsevedno vanj.

Vidmar je rdel v obraz kakor pirh. Lovil je sapo in prsti so se mu krčili od gneva.

»Ali ga je nalašč?« se je spozabil. »Ali je vedel, da ga zadene? Ali ga ni morda zadel v roko? Fant je lahko spustil vejo —.«

»— in padel!« je prikimala Meta. »Padel in postal bebec! Da, da, tako je Cilka rekla. Ni rekla, da bi ga kdo nalašč!« se je grela.

»Ali sem ga jaz?«

»Kdor ga je!« je potrdila svečano. »In mi je tudi prisegla. In je rekla, naj molčim in naj povem samo Francetu, da bo vedel! Da, da bo vedel, da mu je brat! Kaj pa silite iz mene!«

»Ali si že povedala?« se je stresel Vidmar. »Ali France že ve?«

»Jaz mu nisem povedala, Lende je bil pri Mlakarju na dobrem. Toda zdaj, zdaj ste ga začeli tepsti. Zdaj bom povedala!« je gnala starka. »Vest me peče, da že nisem!«

»Vest te peče, da že nisi! Ali veš, da si v mojih rokah? Izgnali te bomo. Tvoj mož ni bil sem pristojen, zdaj te bomo izgnali, da ne boš tu v nadlego!«

Meta se je vsa zgrozila in solze so se ji udrle po licih. Koliko sme sam, ni vedela in je verjela vsaki njegovi besedi.

»Kako? Tu sem rojena, tu je pokopan mož, tu leži moj otrok. Zdaj pa me boste spravili k Stomažem, kjer ne poznam svojega človeka!«

»Zdrahe delaš, beračiš, besede prenašaš. Če boš kaj govorila, te odpravim. Ko slišim prvo besedo! Ali veš zdaj? Čisto meša se ti, pa raznašaš te svoje marnje! Zapomni si: ko slišim prvo besedo, pojdeš. Pojdeš! In zdaj izgini!«

Zasukal se je na peči ter odšel v skedenj. Zagledal je bil, da gre po stezi mimo njiv Siegl v gozd. Bal se je, da ne bi našel starke na klancu. Na vratih se je obrnil ter ponovno velel:

»Zdaj pojdi in pazi!«

Počakal je, da je odrevsala skozi gozdiček proti svoji bajti. Trudno in počasi je vlekla svojo bariglo, kakor da se ji je breme podvojilo. Vidmarjeva grožnja jo je tlačila k tlom in oprijemala se je drevesa, da je mogla naprej. Noge so ji bile kakor svinec.

»Med tuje ljudi me bodo spravili!« ji je šlo po glavi.

Škržat se je oglasil za hišo; najprej plašno in počasi, potem pa je začek drgniti, kakor da mora še nocoj predrgniti vrh.

Meta je trudno slonela na lesniki.

XXXIX. Lende pod češnjo in česa niso zvedele ženske.[uredi]

Odkar je bil Lende Vidmarju zbežal, se ga je ogibal kot ognja. Rupar mu je bil dal petačo, ki jo je Lende nosil zavezano v cunji ter si jo postavil ponoči pod glavo. V njegovi zmedeni glavi so se podile čudne misli. Kaj pomeni, da ga Vidmar tepe in nekaj mu ne sme reči, kar bi hotel. Pred Vidmarjem ga je bilo vedno strah, ne da bi si mogel razložiti. Nekaj nejasnega mu je lebdelo v spominu. Čutil je podzavestno, da je nekaj onstran njegovih spoznanj, toda spomniti se ni mogel. Šel je za svojimi mislimi počasi, počasi, kakor bi sledil, ne da bi si mogel razložiti. Nekaj nejasnega mu je lebdelo v spominu. Čutil je podzavestno, da je nekaj onstran njegovih spoznanj, toda spomniti se ni mogel. Šel je za svojimi mislimi počasi, počasi, kakor bi sledil ovcam skozi grmovje, toda nenadno se mu je vse zmedlo, kakor bi bil prišel do vode, ki ji ni brega. In zdaj je imel petačo. Pod glavo v jaslih, ko je spal, in za srajco na prsih, jo je pasel. O, Lende ni bil brez želja. Usnjate rumene gamaše in klobuk s šopom kakor Povhov. Kam bi vse to spravil! Nenadoma se je užalostil. Stopal je po klancu za ovcami in žalostno kimal z glavo. Kam bi vse to shranil? In v motni daljavi se mu je počasi obujal spomin, da je imela njegova mati skrinjo, kamor je shranjevala svoje pisane rute. Da, skrinjo. Ta skrinja je bila pri oknu in na tej skrinji je včasih sedel Vidmar. Počasi, počasi se je tipal v to motno bleščavo lino. Da, Vidmar! Videl je, kako je njegova mati nekaj govorila in nato ji je Vidmar ostro odgovarjal. Nič se ni spominjal besed, tudi ni več vedel, kaj sta govorila. Le za hip je videl pred seboj, kako je mati dvignila roko in kako je Vidmar zaloputnil vrata, potem se je sklonila k njemu ter jokala. Kaj mu je rekla, se ni spominjal, vendar mu je bilo zdaj čudno bridko pri srcu, da je stisnil pesti.

Stopil je za ovcami po klancu. Na desno je bil v ogradi Maltarjev travnik, na levo Vidmarjeve njive. Krvavo sonce je bilo že nad gorami, toda ni še imelo prave vročine. Rose ni bilo, ker je vetrič vse razsušil in travnate bilke so se lomile pod nogami. Ovce so stisnjene v trop drobile po obrušenem kamenju in puščale za seboj smolnati vonj po volni in gnoju. Lendeta je zmotila ovca, ki se je bila odtrgala iz zamazane rjavkaste gmote ter skočila na visoki obronek. Vela, redka detelja je klavrno zibala na Vidmarjevi njivi svoje ožgane cvetove. Zapodil je ovco nazaj, plašno se ozrl, ali ga je Vidmar videl in spet stisnil pesti.

Na koncu njive z deteljo je v bregu stala mogočna Vidmarjeva črnica. Njej se ni poznala suša kot drugim rastlinam. V košati krošnji so se črnili in svetlomastno blesteli šopi zrelih črnic. Ščinkovci so se spreletavali v vejah in nekje v vrhu se je pačila in vreščala šoja. Radovedno je Lende gledal za njenim glasom. Šojinih pisanih peres si je zelo želel. Ko mu je pogled obvisel na češnji, ga je stresla neznana groza. Nikoli ni mogel mimo tega mogočnega drevesa, ne da bi občutil nekega podzavestnega strahu, ki ga je vsega pretresel. Obris te črnice je zadeval v njegovi duši v temen svet ter se sproščal v nerazumljivo govorico. Vedno in vedno se je svetlikalo kakor bliskovica v njem. Odsev na nekaj, kar je bilo zagorelo v tako silni svetlobi, da mu je oslepilo notranji vid. Kaj je za tisto silno svetlobo? Kaj je v tistem temnem svetu, ki mu ne pozna govorice? Njegova plaha misel je podzavestno plavala za tisto bleščavo, prisluškovala glasovom ter zbirala razbite drobce daljnih dogodkov.

Na klancu je pastirja dohitel Bevk. Nesel je palico v roki ter krepko pljuval rjavo slino predse.

»Poslušaj, Lende!« je pokazal na češnjo. »Ali rad ješ češnje?«

»Rad!« je prikimal Lende.

»Tudi tiste tam!« je vprašal Bevk.

Lende je pomislil za hip.

»Ne, tistih ne maram!«

Njegov obraz se je skremžil in čuden strah ga je prevzel.

Zakaj, je iskal Bevk. Lende se je obupno vzrl vanj. Tega ni vedel.

»Čakaj, Lende!« je nadaljeval v šali. »Če splezaš gor in pride oče Vidmar in vrže kol gor? Tako!« je pobral na tleh krepelce ter ga vrgel v veje. »Zdaj te je zadel, revež si padel! Zdaj!«

Lende je s strašno muko v obrazu pazljivo motril Bevka in ko je kol z zamolklim glasom klatil po vejah nazaj ter udaril na osušeno zemljo, je za hip vse izginilo okoli njega: češnje, sonce, njive in Bevk. Vse je bilo samo megleno nebo, megleno morje, ki ga je nenadoma razklala čudna žarka svetloba. V tistem trenutku se mu je utrnilo v možganih: čutil je, da se ziblje na češnjevi veji, da se v mastnem blesku svetlikajo črnice okoli njega. Ves je zadrgetal. Pod češnjo se je oglasil Vidmar, slišal je nato glas, v vejah je zažvižgal kol in nato je čutil, kako sam udarja z rokami in glavo po vejah v globočino. Spet se mu je zatemnilo od neizrekljive bolečine pred očmi in iz tiste teme je slišal svoj glas.

»Ojej!« je kriknil. »Oče Vidmar, nikoli več!«

Lende si je zakril obraz, nato zakrilil z rokami, kakor bi lovil nevidno prikazen, ter se zvrnil kot vreča na obronek.

Bevk se je ves prestrašil. Planil je k pastirju, ki je drgetal na tleh v neznanih krčih ter si tiščal čelo.

»Ojej, ojej, oče Vidmar, nikoli več.«

Nato je začel bruhati, kakor bi se hotelo vse utrgati iz njega.

Bevk je bil tako presenečen, da si ni vedel pomagati. Ostal je pri pastirju, tresel ga za ramo in klical.

»Za božjo voljo, Lende, kaj ti je, kaj ti je?«

Ovce so začutile, da ni gonjača za njimi, razkropile so se na obe strani klanca po njivah. Pred hišami je nastalo žensko vpitje; Ruparica je stala pred hišo. V to vpitje se je mešal Bevkov glas, ki je klical sina. Klical je sina ter pri tem rezko sklepal:

»O, to je torej res tvoje delo, Vidmar!«

Lende je ležal na obrazu in stokal, kakor bi ga kdo tepel po obrazu.

»Ojej, ojej, oče Vidmar, nikoli več!«

* * *

Ženske so brale maline. V Senožetci so bili celi lazi samega malinčevja in na njih so rdele in že črnele maline. Kakor bi vedele, da jih bo Bregar peljal v Trst. Če jih prej ne zmečkajo, jih v Trstu. Če bi še vedele, da se odlije sok, preden jih požakejo na trgu, ker hočejo tam imeti samo sveže blago, bi se še bolj razjezile.

Tisti dan so imele ženske dosti besed. Da je Vidmar Lendeta tepel, da so Polanca udarili pri Vidmarju, da je France streljal na Siegla, da je našel Siegl na oknu srnjakov uhelj, da je Rezka Polančevko skoraj ubila. Druga je ugovarjala, da ve, kako je bilo s Polančevko, da France ni mogel streljati, ker ni imel puške, ker je njegovo puško imel Vidičev, da so pa Polanca pri Vidmarju res udarili, »ker se je ponujal za župana!«

Če so bili pri Vidmarju orožniki, so bili lahko.

Na občino morajo. Ali naj gredo na peč? France jim je razkazoval mlatilnico ali kaj, ljudje pa, saj jih poznajo! Da Maksa iščejo, a ga niso našli. Da je Rotija sicer prejela pismo s Salcburškega, pa da je moralo biti prej dano na pošto. Da so pisale, a še ni odgovora. Daleč je od pošte, samo v soboto gredo na Werfen. Žalostne pa so ženske! Kaj bi ne, ko je pa bil fant, da malo takih. »Zdaj bo moral prevzeti Žonta cesto!« Komu je prav za prav telegrafiral stari Povh? Jerneju! Da ni Jerneju, on bi domov! O, tisto pa ne! Da bi se ženske prestrašile! Niso mogle dognati, komu, ko se je vse tako križalo. Saj se ne more nič dognati. Poglejte samo Mlakarja.

Nič, videli so ga in vendar nihče ne ve, kako se je ubil na gladki cesti.

Da bi mu bila kolesa nažagana? »Česa si vsega ljudje ne izmislijo? Zdaj je čas za to!« Nobene prave glave da ni v občini, ker ni župana. Če je še tako siten, je boljši kakor zdaj. Naj ti pride berač pred hišo! Zapodiš ga lahko, županu ga ne moreš poslati, ker ga ni! Ali naj ga pošljem Brusu na vrat?«

»Brus sam ne ve, kdo bo. Dvignil je ramo ter molčal, ko sem ga vprašala, kako je.«

»Če ni nalašč. Brus nima drugega dela, kakor da gleda skozi okno ter zvija cigareto! Drugi morajo kopati ter voziti kamenje. Njega ne bo odnesla voda, kakor je Povhovega. Vprašala sem snoči Jerneja, če kaj ve,« je rekla Rotija, ko je prišla iz gozda. »Da še ne ve!« O, Rotija je znala skoraj toliko uganiti kot ciganka.

»Da še ne ve. Ali ni dobil telegrama?«

»Rekel je, da ni, Brusa pa ne bo odnesla voda. Prvega mu pride denar in ni nikoli moker v snegu. Ali ste ga videli kdaj umazanega? Nikoli!«

»Včasih je pa le sitno, ker mora takoj kaj napisati!«

»Včasih že, toda prav malokrat!«

»Če pa vse bolje veš!«

Skregale bi se bile, da ni po suhem dračju prilomastil Bevk. Da išče izgubljeno telico. Sedel je na panj ter odvil iz cule storžično pogačo. Toda ni iskal telice, zavezoval je srnjaka.

»Ali je katera nabrala kaj malin?«

»Vse je rdeče!«

Bevk jih je hotel na pogačo.

»Zakaj jih ne nabiraš sam; v usta ti silijo,« se je oglasila Rotija.

Bevk je mrmral, jih nabiral ter močil suhe grižljaje. Ko je zavil cunjo, je dejal glasno:

»Prav, kakor dobim, tako vrnem! Pa ne povem, kaj je rekel Lende!«

Spravil je skorjo v žep ter šumel po listju v dolino.

»Govedo!« so rekle ženske, pa jih ni slišal.

Na robu je zalajal srnjak; Bevk je obstal, kakor da bi treščilo vanj.

»In tako blizu!«

Puško je bil spravil pol ure prej v votlem javorju pod Staniščem.

XL. Kdo je kupil Ferlutovo hišo in kako sta zapisala?[uredi]

Večerni vlak je obstal v Ajdovščini. Strojevodja je udaril z rokami, kakor da kaj otresa. Iz vozov so se usuli pozni potniki. Nastal je kratek hrup, kričanje, vzklikanje in stiskanje rok. Kdor je koga čakal, mu je vzel iz rok kovčeg in zavoj. Kdo pa se je ozrl na črno senco, ki se je izgubila v temi od postaje ter zavila pod lučjo k Bratini? Vrabci so že davno molčali, črički pa so bili daleč v brajdah. Pijanec, ki se je gugal čez dvorišče, ga tudi ni spoznal.

Drugo jutro je Pračka nekaj vpil nad vajencem, ki je nalagal oves, vpil, da je slišal voznik.

»Ne tega, boljšega!«

Pokazal je drugo vrečo; v prodajalni je smrdelo po plesnivi moki, milu in polenovki, ki se je močila pred vrati. Voznik je z bičevnikom prigrebal konju razstlano mrvo ter naročal na pragu. Vajehec mu je nalagal vreče na voz. Ko je voz zavil okoli vogla, je vajenec rekel, da je tam v vreči vendar slabši oves. Pračka ga je grdo pogledal in dejal:

»Če ne razumeš! Kdo pozoblje oves? Konj! Ali konj kaj reče, butelj!« ga je poučil. »In dražji tudi ni!«

Tisti hip je potovki Barbi, ki je nosila pošto Predmejo ter sto in sto drugih naročil ljudem, padla steklenica sredi trga na tla, da se je razletela. Ženska je vzdignila roke, kakor da jo tepe nevidni bič. Pračka je radovedno pogledal ter za hip ostrmel. Okoli vogla je široko in trdo prišel Povhov ter spodil vrabce, ki so se prepirali in kljuvali na kupu. Kolesar se mu je umaknil; možakar, ki se je kregal sam s seboj ter šel na sodnijo, se je skoraj zaletel vanj.

»Ali nisi padel?« je naglo zinil Pračka.

»Nisem!« se je smejal Povhov. Bil je Maks. »Pili smo, ker je vroče, padel pa nisem!«

»Ne, rekli so, da si padel v vodo ter te še niso našli. Še zvonilo ti je in danes bo maša!« je pravila Barba.

»Da, Jernej je tudi meni to rekel!« je dejal Pračka.

Povhov se je zresnil.

»Ali res? Kdo pa je to raznesel?«

»Ne vem, kdo! Meni je pravil Jernej in njih cela vrsta! Da te niso našli in te iščejo. Da je Žonta prevzel cesto in kaj še vem vse. Res sem vesel, da nisi mrtev in da si živ.«

Povhov je položil roko na telovnik: videlo se mu je, da ga novica zelo jezi. Bilo je šele deset, pa je bila vročina kot v peklu. Sultan je leno mežikal na voglu in hropel; jezik je molil iz ust in hropel. Kakor bi mu bili odpadli udje. Njegova dolga dlaka je lovila prah s ceste, ni ga motil smrad živalskih odpadkov, niti vrišč in kavs vrabcev na njih. Povhov je gledal psa in voz, ki je šel čez trg; mršavi konj se je zaletaval, kot bi bil pijan. Gledal je, toda nekaj ga je jezilo in tiščalo. Poznalo se mu je na trdo zaprtih ustnicah, da se je odločil.

»Prišel sem, da izvem, koliko je zadnja beseda s tisto Ferlutovo hišo!« je dejal.

»Pa se ne bomo zmenili kar tu v trgovini. — Kdor plača, ali ti je neznan, butelj tak, daj mu ceneje. Kdor pride na knjižico, daj mu boljše, tisto, kar ni dražje!« je zavpil nad vajencem. »Če ne veš, vprašaj pomočnike; bodo že prišli.«

Peljal ga je v sobo. Postregli so jima s pršutom in vinom. Pračka je zaprl okno, skozi katero se je videla brajda na dvorišču in visoko v rebri nad Ajdovščino otliško Okno.

»Zunaj je tako vroče in pa sliši vsak, kaj se dva moža pogovarjata!«

Povhov se je važno premaknil za mizo. Tako ga ni še nihče počastil, pa je bil že pri velikih gospodih. Rujave dokolenke so ga tiščale. »Ko je pa usnje v vročini tako trdo, četudi ga mažeš in mažeš!«

»Lepe so!« je dejal Pračka. Vprašal ga je, koliko je dal zanje in mu je Povhov povedal. »Pri meni bi bile pa ceneje!« Če so ceneje, saj potrebuje še novih. Zmerom ne more imeti teh ob praznikih, ker pri delu ima druge. Da se pozna, ker te niso nič odrgnjene.

Nato sta prešla na hišo. Da mu je Jernej ponujal še nekaj več kakor zadnjič. In se je zlagal, ker mu je Jernej ponujal manj, češ da je hišo pregledal, pa da je slabo zidana in pa špirovce bo treba izmenjati, če bo druga streha. Pračka se je ujezil in dejal, da za ta denar ne da. Računil je sicer, da bi vsaj tretjino zaslužil, pa se je ujezil in Jerneju rekel, da se ne mudi. Zdaj je prišel Povhov in je bil Pračka ves sladak. Če pa kdo pride od daleč, »Ženil se boš lahko v svojo hišo!« je dejal. »Roza že šiva!«

Pračka je računil: Jernej je lisjak in star, Povhov mlad korenjak. Če hočeš koga imeti vsega, ga ne smeš ostrašiti, da ga odereš. In Rozo pozna, »Roza že šiva balo!«

Ženil? Saj to je hotel in zato je kupoval.

Povhovega je podžgalo. Trdil je, da dobi tako stavbo ceneje. »Hiša je vendar nekoliko premajhna, če bi hotel trgovino razširiti in imeti še gostilno.«

»Že, že, grad ni in je nihče ne prodaja za grad, vendar tako majhna tudi ni in lega, lega!«

»O, takih leg je še drugod na izbiro.«

»Pa izberi! Imam lepe srajce, če kupiš. V takšni ne moreš domov!« se je umaknil Pračka.

Da je ta samo za na pot. »Saj bi za trgovino nakupoval pri vas. Mnogo več, kakor zdaj prodajo, če bi imel hišo!« je spet zavrnil Povhov v staro strugo.

»Hišo? Ponujam jo, pa je ne maraš. »Hiša je stara, lega ni prava!« Samo pomisli: otroci gredo tam iz šole, kal je blizu, poti se križajo, vozniki so zmirom žejni, konji lačni, ti se pa zmrduješ!«

»Če pa je predraga!« je menil.

»Če ti pa toliko popustim. Zastonj je ne morem dati, ker sem moral toliko vtakniti vanjo. Rajši ti jo darujem. Ali hočeš?«

Maks je dejal, da je zastonj ne mara. Za pošten denar! Pošteno blago za pošten denar! Če še popusti. In je Pračka še popustil, »ker je Maks« in je Maks priložil, »da se ne bo reklo«.

Nazadnje sta le udarila in ga je Pračka koj vlekel k notarju Lokarju, »ker si že tukaj, ti ne bo treba hoditi dvakrat. Notar bo že vse poskrbel. Samo v pismo ni treba toliko postaviti!« mu je dejal. »Zakaj bi toliko štempeljnov plačeval državi? Kar zamolčiva in deliva dobiček: ti pol, jaz pol.«

Notar Lokar ju je pogledal čez naočnike in sta napravila pismo za Ferlutovo hišo pri kalu. »Nič ne de, če je zdaj suša!« je mislil Povhov, ko je stopil od notarja. »Za ta kal je ni nikoli!«

Nikoli ni bil ta kal prazen, toda tisti čas se mu je prav na dnu tiščala mlakuža. Povhov tega ni vedel, ker je bilo na Salcburškem deževje. Pračka je računil, ko je Povhov izbiral srajco, da je pri hiši zaslužil nekaj nad polovico in da da srajco lahko za likof. ln je dal, Maks ga je pa povabil o šagri na štruklje. Ko je popoldne šel iz Ajdovščine, je pred notarjem zavriskal. Vrabci so kriče zleteli, ko se je zagnal proti njim ter imel gamsov šop spredaj.

Tisti dan mu je klobuk nagajal. Če bi ne bil žameten, bi ga bil vrgel v Lokavšček, tako pa ga je bilo škoda. Zamet je zelo vroč in tisti dan je sonce in kaj vem kaj še pripekalo, da so v tolmunu brcali otroci kakor žabe ter kričali, da so topoli trepetali ob kraju.

Škržati so imeli tisti dan polno dela. V potoku se je lesketala voda, kakor bi teklo srebro. Jelše in gabri so se sklanjali nad vodo, pod njimi se je šopirila preslica, široki listi lapuha in beli cveti divjega janeža. Kuščar je počasi izginil v travi.

»Golazen!«

Povhov je počasi stopal mimo mlina ter zavil k Bolkovi žagi. Visoke gore smrekovih hlodov so delale senco na Lokavščku. Slokarške hiše so se belile in ščemele v soncu, da je jemalo vid. Maks je imel nabasan nahrbtnik, iz njega je štrlel zavoj. Za mater in druge, tisti drugi je bila Roza. Na desni je nosil jopič, v levi pa palico in klobuk. Čop na glavi mu je skuštrano lepel na čelu. Cesta je bila prazna. Kdo bi danes hodil po njej, ker je bilo tako vroče, da je vse bežalo v senco in vodo? Kamenje je peklo in žehtelo, belilo se v vročini ter utripalo, kakor bi bilo živo. Maks je hotel še piva. Pil je že v Ajdovščini, toda k Slokarjem je dobro uro ter ga je spet užejalo, četudi se mu je mudilo: še nocoj je hotel pogledati hišo in povedati Rozi.

»V jeseni bo pa poroka in Roza se bo lahko zasukala, da bo vse plesalo!«

Pred Vencljevo trgovino je stal Blaško.

»In ljudje so bili še tako neumni, da so mislili, da je kdo narezal kolo. Ako je vos šel prej po drčah in skripah. Tega ni nihče pomislil. Orožnikom so morali pokazati, kod je šel. Ko so pokazali, se je Kočvara udaril po kolenu, snel z glave tisto svetlo čelado, se obrisal ter dejal: »In za to smo se morali mi potiti!« O, če bi bili prej prišli k meni, bi jim bil povedal. Ali nisem takoj rekel, da niso?«

»Takoj pa ne!« je rekel Vencelj. »Drugi dan si še trdil, da so bila kolesa narezana!«

»Da so drugi rekli, sem dejal! Jernej je rekel, da so bila narezana. Dobro vem, govorila sva za tem gričem, tam le!« je pokazal. Nič se ni več spominjal, da si je on prvi izmislil. Rekel je, da so bila narezana, pa je koj rekel, da niso bila.

Vencelj je rekel, da se več ne spominja, kdo je pravil njemu, ko je Povhov prisopihal v gostilno. Moža sta obstala brez besede.

»Ali si živ?« se je ojunačil Vencelj, ko je Povhov že hotel v hišo.

»Saj vidita!« se je zasmejal. »Nisem padel ne v vodo ne v vino! Žejen pa sem!« Ni se brigal za nju; srce mu je bilo široko in zdel si je tehten in odvažen. Zavil je v oštarijo.

»Živ je!« je dejal Blaško. »Pa je Jernej pripovedoval, da ga je odnesla voda!«

»Jernej mora nekaj reči, če pride k hiši!«

Sonce je že zašlo, ko je Povhov stopil na domači prag. Mati je sključena sedela na ognjišču ter dregala plamen, sestra Justina je prelivala mleko: bili sta črno oblečeni ter molčali. Videlo se jima je, da sta žalostni.

»Dober večer!«

Mati se je vzpela, kakor bi nekdo zaklical iz dalje ter ostrmela. Sestra je izpustila napol prazen lonec, da se je prevrnil na ognjišču; mleko se je razlilo, kot bi kdo risal z ogromno roko na kamen.

»Če si!« je dejala mati. »Kdo si?«

»Maks!« je dejala sestra.

»Kdo pa drugi?« je rekel ter stopil iz mraka, ki je kakor črn plašč visel nad vhodom.

»Ali res?« je rekla mati.

»Res!«

Potem se je ženica spustila od ognjišča ter pritisnila sina nase, česar ni več storila, od kar je smel nositi hlače na pas. Smel pa je imeti pas od devetega leta.

»Da te pogledam!« je nato rekla ter strmela v njegovo lice, pogladila čelo ter potegnila z roko preko nosa. »Ali nisi padel v vodo?«

»Nisem, kakor vidite!«

Starica je vsa drgetala; z raskavo roko je obrnila desno uho. »Saj si res Maks!« je dejala. »Za ušesom imaš rdečo liso, ker si si vrgel žarečo žico za vrat, ko si bežal pred kovačem. Pa si res!« je začela jokati. Živahne oči so se smejale in po starem licu so ji polzele solze kakor orehi.

»No, no!« je dejal. »Zdaj pa ne bomo jokali, mati! Kdo bo pa zdaj jokal? Kam pa pridemo, če bi jokali?«

In dvignil je mater ter jo nesel k ognjišču. Čutilo se je, da je pil, toda mater je nesel oprezno ter jo posadil na ognjišče.

»Zmerom si vesel! Zdaj vem, da si res!«

Ni še dobro snel nahrbtnika, ko je zunaj zaškripala krošnja. Jernej je stal na vratih. Imel je s seboj tudi črne trakove in rute in robce s črnim robom. Da gre to bolj poredkoma, si je mislil, toda tu je priložnost.

Maks se je vzpel.

»O, le naprej!« je dejal.

Jernej je lovil sapo kakor v najhujši burji. Nič se ni posladkal; samo brada mu je drgetala, ko je iskal besede.

»Zmerom sem rekel, da še ni zanesljivo, da si utonil,« je nenadoma dejal. »Zmerom sem ...«

»Meni ne!« je dejala Justina.

»Oh, ti moj Bog! Komu pa?« je dejal Jernej ter prislonil krošnjo, »Zdaj pa kaj prav veselega!« je rekel. »Maks, vsaki lepo židano ruto! Za veselje!«

»Pa za kakšno! Poslušajte!« je izvlekel papirje. »Ferlutovo hišo sem kupil.«

»Kako?« se je Jernej opotekel. »Od Pračke?«

»Od Pračke!«

»Da, Ferlutovo hišo pri kalu!«

Tisti hip se je zdelo, da je v Jerneja vse upadlo. Lovil se je za čadasti visoki kotel ter kakor brez uma ponavljal. »Ferlutovo? Ali res Ferlutovo pri kalu?«

»Res!«

Jernej je molče oprtal krošnjo, ni rekel besedice ter omahnil skozi vrata; prijel se je za rožance, ker so se mu tresla kolena kakor otroku.

Gledali so za njim ter ni nihče črhnil. Šele čez čas se je Maks obrnil:

»On jo je hotel kupiti ter jo je tudi podražil.«

Jernej pa je, kakor bi ga bil kdo mahnil po glavi, stiskal pesti ter drvel po bregu. Krošnja mu je tesno odskakovala in škripala na hrbtu.

XLI. Kaj je dejal Rupar.[uredi]

Svetli in kakor v plamenu ožarjeni sončni dnevi so viseli nad plitvimi njivami, požganimi travniki in že od suše rumenečimi se gozdovi. Stara bukva za Ruparjevo hišo je sula na pot bodičasti žir in žolto listje, kakor bi bila klestila toča. Pelin na klancu je žehtel in venel, šopi trave so se obupani žgali po grivah. Nad strehami, ki so bile krite s slamo, s sivimi skodljami ali eternitom, je trepetal vroči zrak, kakor bi vrel. Ose so se vse omočene zbirale okoli razlitih kapljic po kapnicah, muhe so trudne brenčale v senci. Groblje kraj njiv so ždele v svoji sivi bleščavi kakor onemogle živali. Vsa pokrajina je bila kot suh pekoč jezik, ki se hoče od žeje prilepiti na nebo.

Rupar in Rezka sta šla v Smrečje. Kosili so. Stopala sta po prašni od vozov zmleti cesti, ki je držala skozi goste smrekove nasade kakor skozi špalir. Rezka je nesla na glavi jerbas s kosilom, pot ji je lil, da je vsa žarela v obraz. Krenila sta že v rajdo, kjer se je začenjalo gosto malinčevje, ko sta zaslišala pred seboj korake.

Siegl ju je srečal.

»Da sem videl!« se je smejal.

»Vašo travo mečemo! Če počakamo še teden dni, bodo same suhe bilke,« je rekel Rupar.

»Srečo!« se je klanjal Siegl. Niso se mogli mnogo pogovarjati, samo gledali so se in posmihali; Rezka je privzdignila jerbas ter ga držala nad glavo, da se bo ohladila.

Siegl je prodal Ruparju svojo travo, ki jo je imel za deputat.

Rupar se ni nič več gnal, da bi bil župan.

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

očetov glas ji je zvenel v ušesih kakor hladna obsodba. »Po moji smrti. Jaz ne bom nikoli dovolil!« Čim bolj je razmišljala, tem bolj jo je dušilo, da je pridržavala sapo in korak. Stopila sta spet na cesto; njej se je zdela kakor ognjeni jezik, ki se ji pači in smeje. »Po moji smrti!« Ni se ozrla v očeta, ki je stopal poleg nje: kakor bi stopala dva tuja človeka.

Oče pa je tiščal v roki palico; vsaka skala in vsaka svetla sončna lisa mu je bila »Primorec«, ki mu je frfotal nasproti. In ko je stopil z bližnjice na cesto, je bila cesta papir, po katerem je stopal ter so mu od vse povsod odmevale besede iz dopisa. Slišal je in obnavljal, kako je v nedeljo Lende tekel proti Vidmarju in slišal o sodčku, ki je stekel na tla; k maši ni šel doma. Da ima opravka pri Stomažih.

Dospela sta do koscev. Vidičev in Kalarjev sta obirala okoli grmovja, Lazkarjev in Matevž sta kosila sredi senožeti. V Smrečju je bilo hladneje kakor na Pezdirnici. Pod veliko smreko v senci se je na debeli palici tajal led in kapljice so skoraj curljale v škafič pod njim. Pitna voda za kosce. V Smrečju ni potoka; v ledenicah so sekali led, da se je grel in topil na soncu.

»Zdaj sem ti povedal!« je mrko dejal, ko si je že zavihal rokave, da pomaga z vilami pehniti travo iz sence.

Rezka mu ni rekla nič; in toliko, da je videla, pritisnila si je z roko lase nazaj, kako grabljice spravljajo iz sence mrvo.

»Saj je že poldne!« je zaklicala, ko sta dve pograbili leskovke, da gresta po travo v hrib. »Južina bo!«

Seno je dišalo prijetno in omotno, bilo je videti zeleno. Slepič je izginil v listje, ko je Rezka odgrabila za skledo. Solze je tiščala, da se ji niso vdrle, ker je videla, da sta oni dve že vrgli leskovke na senožet.

XLII. Ferlutove hiše Povhov ne dobi, Andrej pa nekaj velikega.[uredi]

Lende je kričal sredi ceste. Vračal se je iz Doline, kamor ga je bil poslal Andrej. Sedel je na gramozu ter klical. Njegov glas je strahotno odmeval v temo ter prevpil skovikanje v bukvah Kaličevke.

»Lende nekaj vpije!« je rekla Bregarica, ki jo je glas zbudil. »Gotovo ga je strah. Zakaj ga pošiljajo ponoči?« In se je obrnila. Glas ni ponehal; stopila je k oknu.

Iz teme se je videl svetel sij, plamen je že švigal iz slame. Naglo je poklicala moža, ki se je pretegnil ten zagodrnjal, da nima miru.

»Ferlutova hiša gori!« je zakričala.

»Kaj gori?« je zaspano vprašal.

»Gori, gori!«

Zdaj se je šele zavedel. Planil je k oknu tel zastrmel.

»Gori!« je dejal ter vlekel nase hlače. »Zdi se, da še vsi spe!«

Stekel je, videl pastirja na gramozu, nekaj rekel, a ni čakal odgovora. Res, spali so še. Razbil je skozi železno omrežje šipo ter zavpil, naj hitro vstanejo. Plamen je že objel slamo na skednju; v noči se je zdel, kakor bi nekdo pihal v velikansko lubje, ki se maje in giblje na strehi. Živina v hlevu je že tulila, pes v leseni kolibi pri trgovini se je spenjal ter besno zaganjal. Ogorki so že netili plamenček v bukvah, veje so prasketale ter se svetile, kakor bi bile zlate, listi so se skrčili in poogljili. Okoli hiše so cvrčale suhe bilke; njih raskavi glas se je mešal s tulečim glasom živali. Bregar je ubil še drugo šipo. Oglasil se je nekdo.

»Hitro ven!« je vpil.

»Kdo si?« se je spet oglasil nekdo, ki pa ni čakal odgovora. Slišalo se je, kako ljudje begajo in tekajo, vpijejo in loputajo z vrati. Otrok je začel vekati, nato so se odprla vrata. Iz hiše je planila Bizjakova v ošpetlju in spodnjem krilu ter držala dojenca, zavitega v moške hlače. Za njo je bos prinesel Bizjak prvorojenca, to mu je glava mahedrala v spanju, kakor bi jo imel samo privezano. Pod pazduho je tiščal listnico in čez ramo mu je viselo par škornjev. V hlevu je tulila krava. Položil je dečka na kup slame pred hišo ter naglo stekel odvezovat živino. Par škornjev je bingljalo okoli njega, kakor bi jih gonil veter. Spustil je verige s krav ter odgnal konja. Stara svinja ni hotela vstati, moral jo je brcniti z boso nogo. Ker so mu škornji nagajali, jih je vrgel na kup listja, odlomil štremelj ter tolkel po živini, ki je sedla na zadnje noge ter vsa razjarjena lovila udarce.

Medtem so ogenj zagledali tudi drugi. Prihiteli so, metali mokro blato iz kala na ogenj, trgali špirovce in vlekli zadnjo vodo iz vodnjaka. Plamen je metal vročino, da so gasilci vpili, naj nanje izlivajo, da bodo rešili vsaj živino. Da bodo rešili obleko, da bodo odtrgali špirovce, da bodo mogli do skrinj in omar. Da naj gre kdo po lestve, po sekire, mačke in žage. Krik in hrušč je bil vsak hip večji, da nazadnje nisi razumel besede. Vse je bilo v tej vročini brez vode, brez pravega povelja, ko je plamen segal že visoko v drevje ter razsvetljeval klaverno okolico. Kričanje je bilo brezsmiselno in brez vsakega odmeva, nihče ni poslušal, kaj mu kdo ukazuje, nihče ni vedel, kaj bi bilo potrebno in nujno. Toliko zmede in brezglavosti še ni bilo. Zdaj se jih je pet zagnalo po droben valjar, tam je šibek deček vlekel težko skrinjo, nad vsem tem pa je divjal požar. V ognju so bili obrazi širši in vsi žareči, roke so se stezale, kakor bi gorele. Černigoj je prinesel s seboj ledeno kepo ter jo zavihtel v plamen. Komaj so ukrotili psa, ki si je besno zaganjal v Sečarja. Pes je lajal in zavijal v ožarjeno noč. Vse je bilo zmešano. Na slamo so se vrteli ogorki, ki so leteli s strehe. Nazadnje je začelo goreti tudi pred hišo.

Nenadoma se je začela sipati na ogenj zemlja. Cela vrsta moških se je postavila do bližnje njive ter začela s škafi grebsti brazde. Nihče ni gledal, da zajema tudi krompir. Zemlja se je vsula na plamen, padala je krompirjevka in gomolji; čez hip je dišalo po pečenem krompirju. Ker se je ključ za prodajalno izgubil, so odtrgali železje z oken. Nekdo je metal na prosto. Ljudje so pobirali in metali na kup: maslo in kruh, gumbe in cigarete, srajce in kose, motike in biče in šaro ter drobnarije. Bizjačka je jokala, kričala, pulila si lase ter nesmiselno ukazovala. Kdo pa naj gasi brez vode? Zemlja se je sula, toda ni prijela špirovca, temveč padala na deske ter se kadila. Deček na slami se je začel dreti, Bizjačka je morala otroka nesti k Mlakarju. Andrej se je znojil v vročini ter vlačil špirovce, ki jih je France posekal, da so padli goreči na slamo in seno. Nista mogla več prestajati vročine. Tudi drugi so še le od daleč gledali in le nekaj jih je vlačilo stvari, ki so se okoli hiše že zažigale. Bizjak je skakal, pljuval v roke ter brezumno nosil polena. Nič ni več vedel ne za škornje, ne za svoj denar.

Vida in Rezka sla se ugledali v žarki svetlobi. Vida se je obrnila, da se ne bi videlo, kako je zardela. Zabolelo jo je, da so ji kolena klecnila; naglo je vlekla v kraj omaro, ki so jo spravili iz hiše.

»Pomagal bom!« je rekla Rezka.

»Ni treba!« je stisnila Vida. Povlekla je nase, kakor bi grabila dolgo vrečo. Ni še napravila deset korakov od ognja, ko je strašno počilo ter prevalilo steno, kakor da je iz papirja. Zakadilo se je, nato je butnil plamen preko zidovja, kakor bi hotel izza sten.

France se je opotekel in padel na kup sena. Andrej je omahnil na tla ter si osmodil lase na tlečem tramu. Za trenutek je vse omahnilo in popadalo, kakor da so brez nog. Preplašeni kriki so raztrgali pošasten dim, ki se je dvignil iz hiše. Zasmrdelo je dušljivo in težko, da je dražilo pljuča in bodeče sililo v oči. Streha se je bila razpršila, kakor bi bila iz žaganja. Ženske so začele vreščati, zmetale so s sebe ogorke ter pobegnile, vlekle so može od požara in kričale: »Še bo, še bo! Dinamit in bog ve kaj!« Ogorki so leteli na ljudi, da so se opotekali in bežali.

»Petrolej, saj je samo petrolej!« je vpil Bizjak. »Slišiti, saj je samo petrolej!«

»Poka,« je nekdo vpil ter bežal, »poka, kar je!«

Zbežali so ter gledali od daleč. Andrej si je pulil osmojeni šop, ki mu je smrdel v nos, ko je zapazil žensko pri hiši; ležala je na tleh. Čudno ga je povleklo, da je planil preko razmetanih polen in goreče slame. Plamen je osvetljeval truplo ter se je spuščal preko zidu. Vse je že gorelo; kakor bi bil radoveden, je ogenj lizal skozi okno, da so šipe pokale v vročini. Iz prodajalne se je dvigal dušljiv dim. Še malo in truplo na tleh bi bil dosegel ogenj. Na oni strani je bila slama. Pohlevno in skromno je gorel plamenček ter se plazil po tleh, kakor bi hotel ubežati. Vida se ni dobro zavedla; kakor bi jo bilo nekaj udarilo po čelu. Čutila je top sunek, nato pa se sesedla, kot bi ne imela nog in težka omara se je zvalila čez njo.

Andrej je ves drgetal od napora in strahu, ko jo je prijel.

»Tak dajte no!« je zavpil. Vse je tisti hip pozabil. Samo šumelo mu je v ušesih; ko je dvignil dekle, mu je omahnila v rokah.

»Ali ni bil samo petrolej? Drugega ni bilo! Saj je bil samo petrolej!« je vpil Bizjak, kakor da je bila voda. Ljudje so se umaknili in se delali, da ne slišijo. Andrej jo je prijel ter rahlo nesel od ognja. Mrtvo mu je visela z rok. Spotaknil se je na tlečem tramu, da si je odrgnil komolec, zaletel se v bezgov grm, ki je rastel ob jarku, padel z njo v kup gnoja, ki ga je Bizjak spravljal za repo. V lase se mu je zagnal ogorek ter zasmodil šop. Samo otresel je z glavo, da mu je padel na tla. Da so lasje zasmojeni, ni niti pomislil. Položil jo je na tla, globoko zasopel ter bil kakor brez pameti. Nehaj hipov jo je gledal, potem se zasukal kakor obstreljen. »Kdo ve, kdo ve?« je zajecljal. Sedel je, kakor bi ne vedel, kje je. »Kdo ve, kdo ve, čigava je!«

Zublji so švigali ter razsvetljevali kraj. Kakor bi hotele velike zveri iz teme k ognju, so se sence lovile pod gozdičem.

Rezka ga je potresla za ramo:

»Saj ni mrtva!« je rekla, »ali ne vidiš, da odpira oči?«

Zdaj se je šele zavedel, pomagala mu je Rezka, da sta jo nesla k Bregarju. Rezka jo je odpela za vratom ter tiščala na čelo vlažno ruto.

Andrej je klečal ob njej ter prekladal roke, kakor bi mu bile napoti. Nič mu ni prišlo na misel, samo strmel je predse, zrl bledo lice, ki se ni premaknilo, in zaprte oči, ki se niso hotele odpreti.

Rezka je stala ob njej brez vsake rešilne misli; samo močila ji je čelo, menjavala robec ter molčala. Kako je Andrej gledal v bledi obraz! Streslo jo je! Tako gleda samo smrt! Ledeno nepremičen je bil njegov obraz, ni se ozrl, ko je Rezka odhitela v vežo. Čez hip se je vrnila ter z vročično hitrico izlila na senca curek jesiha; v sobi se je začutil oster vonj, Andrej se je ozrl, kakor bi se zdramil.

Vida se je zganila. Počasi je odprla veke. Zagledala je nad seboj Andreja, ki je nestrpno zrl v njej obraz.

»Andrej!« je dihnila, da mu je jemalo zavest. »Andrej, kje sem?«

»Pri meni!« je dejal.

»Pri meni!« je šepetaje ponovila kakor odmev.

Rezka je rekla, da ima opravek zunaj. Nihče ni slišal, kaj sta se pogovarjala. Andrej je kimal, Vida odkimavala, potem je Vida kimala ter Andrej odkimal. Samo enkrat, toda zelo močno in odločno. In nazadnje sta prikimala oba.

»Nesel bi te,« se je razlezel obraz Andreju, »da bi ljudje videli!«

»Da bi kaj rekli!«

»Naj rečejo. Kaj pa je, če rečejo!«

Zora se je delala, Rezka pa je imela še zmerom opravke.

Ko si je Vida nekoliko opomogla, se je vzpela na noge.

»Domov bi šla!«

»Spremim te!« je rekel Andrej.

»Do Ferlutove hiše lahko grem s teboj!« je hitela Rezka, ko sta jo poklicala.

Pred ožganim zidovjem je stala gruča moških in med njimi Povhov. Bil je ves preplašen; Francetu je povedal, da je hiša bila njegova in da jo je hotel Jernej. Orožniki so prišli in so imeli s seboj pastirja.

»Saj ni on!« je dejal Povhov. Skoraj popadali bi bili od presenečenja, ko se je prikazal pri požaru. Za trenutek so bili pozabili na gorečo hišo in vreli k njemu. In marsikdo ga je otipal. »Saj je res!« Znova in znova je moral povedati, da je živ, da ga ni voda in ne mina. nazadnje je bila sodba, da si je vse nekdo izmislil.

»Jernej!«

»In tudi on sam je mogel zažgati, če se ni vnelo samo! Če je kdo, je Jernej!«

»Nič se ni dalo napraviti!« je dejal France. »Nikjer ni bilo vode, da bi gasili in potem še petrolej.« Sklonil se je k odprtini, ki jo je napravil sod v izbruhu. Vrgel je goreči tram na tla. Razletel se je, da se je zakadilo. »Dobro, da ni koga zadelo!«

Možakarji so se umaknili, ko sta šli dekleti mimo. Vida je trudno prestavljala noge ter omahovala. Moči so se ji počasi vračale. Vrgel jo je bil samo zračni pritisk, da je z glavo zadela v slamo, omara je bila ranila samo nogo. Dober pedenj zraven so štrleli iz ožganega trama žeblji. Čez tisti tram jo je vrglo; čutila je bolečino v nogi ter počasi šantala mimo. Andrej je skočil čez tram, ki se je kadil na cesti. Med zidovjem so se švigali plameni; tlele cunje in čevlji, dvigal se je črn dim po petroleju. Smrdelo je, da so si tiščali nosove. Za Andrejem je zavil France.

»Samo, da ni hujšega!« je rekel.

»Rezka gre z njo,« je dejal Andrej. »Za druga mi boš!« je rekel čez čas.

»Če bosta potem prišla na mojo ohcet!« se je smehljal France.

»Če boš povabil!«

»Bom!«

Stisnila sta si roki.

Na visoki smreki je žvižgal kos.

Jutro se je zdelo obema nenavadno.

XLIII. Če je bilo koga v ledenici strah?[uredi]

V ledenici je migljala lučka. Največjo hlevno svetilko z okroglim stenjem je držal Jozelj v roki, toda v teh prostorih se je njen sij izgubil; niti senc nisi več videl na začrnelih stenah. V votlini je bilo hladno, da je bil nataknil rokavice ter visoko pod vrat potegnil svoj zamazani jopič. Led se je pošastno nižal in zmerom več ljudi je prihajalo ter sekalo v kepe in kamen. Če je sekira zadela skalo, je zagorelo pod njo, kakor bi žgal žveplo; zadišalo je po trhladi. Pod nogami nosačev se je polzilo mokro listje, razbrskan mah ter od svetilke ožarjen smekov vrh, ki je pozimi odletel v jamo.

Še tista prestreljena kambra, ki jo je s smodnikom razširil Porobanovec, v rov, potem je tudi leda konec! Ostaneta še dva visoka ledena stebra, ki se ju nihče ni hotel dotakniti. S šepetom so si pripovedovali, da ju je nekoč hotel izpodsekati Madidljev, da napoji krave. Stebra sta zgrmela in krave so napojili, toda Madidljev ju ni nikoli več sekal. Drugo leto sta spet zrasla, ali dotaknil se ju ni nihče. Saj je dovolj, če te s te visočine zadene samo drobec in ne cela kepa. Zato sta stebra stala kakor dve debeli mrliški sveči, beli in svetli, če si posvetil nanju; če si obrnil svetilko, se je svetloba igravo spenjala po njih.

Jozelj je bil zarana v njej. Prisluhnil je. Zdelo se mu je, da je nekaj zašumelo. »Samo kamen je!« je dejal ter se počasi spuščal po pobočju v dno. Koš mu je škripal na hrbtu in vitre so se trgale. »Za vodo bo že še dober!« se je smejal, če si ga pogledal. Spet se mu je zazdelo, da se je nekaj premaknilo ob steni. »Če pa sveti luč tako slabo!« Odložil je ter začel sekati. Odgrebel je grušč ter zadel na plast ledu. Luč je prestavil, ker mu je nagajala; spet se mu je zdelo, da se je nekaj premaknilo, ko so vršali drobci ledu po ledenici. Slišal je samo, kako so odletavali od kamenja ter drobno poskakovali po tleh.

»Hej!« je zavpil. Nihče se mu ni oglasil, samo njegov krik je votlo zabobnel ter se odzval od sten. Kakor da je podrl kup kamenja.

Naložil je led v koš ter si ga oprtal. V desni je držal svetilko, na levi strani pa se je videla na steni debela senca njegovih nog. Postal je bil, da popravi koš, ko se je nekaj zganilo pri temni steni.

»Kdo si?« je zaklical ves iz sebe in ves v strahu spustil koš s sebe, da se je kepa zavalila po pobočju, treskala po skalah ter se drobila v kosce.

Jozelj ni gledal nazaj. Videl je črno človeško senco, ki ni imela luči, in ta podoba mu ni šla iz spomina. Brez koša, samo s svetilko v roki je prisopihal iz votline. Sonce je že izšlo, ker je zagledal vrh jame svetle smreke. V obraz mu je puhnil vroč zrak, ko je stopil na stezo, ki je bila obraščena z gosto kosteniko. Na visokem robu ga je gledala jerebila ter pripogibala svoje razcefrane liste. Jozelj je ob belem svetlem dnevu mahal s svojo gorečo svetilko ter nerodno škropotal s škornji.

Kjer so sredi poti rasle na plitvih tleh od vetra skrivljene mlade bukve, ga je klical Indof. Indof je bil najstarejši fant, ki je haniral, ko so šli vasovat.

»Strah,« je dejal Jozelj. »Na svoje oči sem ga videl.«

»Kaj bo strah!« je dejal Indof. »Spal nisi. Če kdo gasi, ne more spati!«

»Pa sem!« je dejal Jozelj.

»Spal ali gasil!«

»Spal!«

»Potem ne veš, da je pogorela Ferlutova hiša?«

Jozelj je zazijal, da si videl njegove škrbine.

»Frlutova hiša?«

»Če pravim!«

Indofu se ni mudilo nikamor. Sedel je poleg goreče svetilke na panj. Tudi njega je bilo strah. Držal je prazen koš na hrbtu. Če pa je le hudoben človek ali kaj drugega, odkar so na Orlivcu ubili zadnjega medveda!

»Do tal?« je vprašal Jozelj.

»Kdaj pa pogori do vrha?« je vprašal.

Jozelj mu ni odgovoril; njegova misel je bila pri požaru.

»Ali niso gasili?«

»S čim? Z mlekom?«

»Ali ni bilo vode v kalu?«

»Ne!«

»Pa je največji!«

»Če pa je vse hodilo po vodo vanj!«

»Tisto je pa res!« je potrdil.

Jozelj se je zganil; misli mu je zmotila taščica, ki je zletela preko ledenice. Kakor temno široko žrelo je bila jama pod njima. Na njenem čelu je rasla drobna jerebika, od nekod se je bila zasejala smrečica, sladka koreninica je plezala po mahu. Kjer je mah nehal, so temne plene držale kakor čadarske proge preko skladov. Čelo ji je padalo kakor odrezano in nobena noga še ni stopila na njeno podvešeno steno; sonce je čez njo sijalo na drevesne krošnje in skale, ki so se svetile na hribu.

»Poglejva!« je rekel Indof. »V dveh bo boljše!«

Jozelj se je opogumil.

Spet je stopal nizdol; grabljišče, ki ga je imel za palico, je drselo čez korenine. Ko ju je zazeblo, je Indof pozabil na svojo svetilko ter je ne bi bil prižgal, če ne bi bilo treba okoli velike pečine, ki se je spomladi, ko se taja sneg, zavalila s pobočja. Jozlja je zelo mučila misel, kdo bi utegnil biti, Indof pa je bil še ves pri ognju. »Potem je počilo in imeli bi bili kmalu smrt. Toliko, da so Žontovo Vido spravili k sebi!«

Nenadoma je stal v temi.

»Človek je!« je zašepetal.

»Če je!« je stisnil Jozelj, ki so mu škrbine šklepetale. Da ga je zelo zeblo, je pripovedoval pozneje.

Zdaj je Indof prižgal luč; žveplenka je zaprasketala ter posvetila za hip, toda roka se mu je tresla, da je moral prižgati še eno, zdaj je pozabil dvigniti mrežo pri luči. Zato je moral ukresati ob hlačah tretjo, ki se je z modrikastim plamenom cvrla ob svetilki.

»Človek je!« je rekel Jozelj.

»Ali nisem rekel.« je vprašal Indof.

»Pa se ni oglasil!«

»Že ni hotel!«

Stala sta kakor vkopana ter nista premaknila nog. Slišala sta, kako je kapljala voda od stropa, Indofu se je na roki razpršila kapljica, da ga je zazeblo.

»Ne grem naprej!« je rekel Jozelj.

»Jaz tudi ne!«

Za hip se je senca vzpela ter po vseh štirih odhitela navzgor. Jozelj in Indof sta odrevenela. Ko je senca izginila iz ledenice, se je Jozelj obrnil brez ledu, ker koša ni našel. Za njim je šel Indof; mrzel pot mu je stal na čelu. Takšne groze še ni bil doživel. Pehal je Jozlja iz jame, da je starec omahoval z lučjo.

Pred luknjo je nekdo vriskal. Kakor bi se dvigal dim, se je razlegal glas. Čez hip sta videla širok slamnik. Firarjev Cene je gledal nazaj ter vriskal.

»Zakaj pa ni imel Jernej luči?« je vprašal, ko sta prišla s svetilko do njega.

»Kdo?« je vprašal Jozelj.

»Jernej! Prišel je iz ledenice; ni slišal, ko sem mu voščil dobro jutro!«

»O, njega pa iščejo! Povhov trdi, da je zažgal!« je rekel Indof.

»On je bil!« je dejal Jozelj.

»Ali ni ledu?« je vprašal Cene.

»Je, pa sva lovila Jerneja!« je rekel Indof in Cene ni pomislil, kaj sta rekla prej.

»Ušel je!«

XLIV. Kaj je napravil Tone, ko so ponoči želi?[uredi]

Tako se je bilo zgrnilo, da ljudje niso mogli vsemu do konca. Res, da niso orožniki več stikali, kdo je nažagal Mlakarju prečke, a Jerneja so prijeli. Da so že hoteli iti, ker ga niso mogli najti. Kako je bežal iz ledenice, jim je pripovedoval Indof, ki je vezal snope in že trikrat ponovil in povedal. — Pri Mlakarju so želi. — Kako ga je držal za jopič ter ga celo utrgal! »Pa dajte se z njim, ko pa je zavihtel svoj štekelj!« Če ne bi bil Kočvara pogledal ognjišča, ki ga nimajo na Češkem ter je bil radoveden, kakšno je, bi bili šli. Zagledal je Jerneja na glistnicah, prav zadaj pod napo in lojtro je bil povlekel za seboj na polena. — Vse so vedele in Indof je bil zelo širok in mogočen. — »Ali je bil kdo pred štekljem?« In njegov denar da so našli v špranji v ledenici. Če bi Indof ne bil videl, bi ga ne. Kdo bi pa iskal? Sam Indof da je pokazal, kje je? »Na tisti štabli pod črno korenino! Ko so Jerneju pokazali vse, je stresel z glavo ter se ni več sladkal.« Da mu zdaj nič ni več, naj ga kar pobijejo, je dejal. »Kakor bi mu bilo samo za denar!« je dejal Indof.

»Saj mu je bilo samo za denar! Vse je prodajal, kar si hotela!« je rekla Bevkova Micka.

In potem je vse povedal! Vse? »Vse!« je potrdil Indof. »Zažgal pa je, ker tiste hiše ne sme imeti drugi.« Povhov da je hodil kakor iz uma. Da so mu v zavarovalnici dejali, da ne plačajo več, kakor je v pogodbi, ker samo to je škoda, dasi bi mogli odračunati, kar so pri gašenju rešili. Nekaj da se zmerom še reši. Bizjak pa je pokazal, da mu je denar zgorel. »Sod petroleja!« je dejal, »pa je denar šel!« — Dogodki so se bili stisnili, kakor bi zlovil trop ovac. — Lende pa je šel za trumo svojih ovc ter pripovedoval, da so ga imeli orožniki dopoldne v »kambri«, potem da mu je Kerin še dal kos kruha. Zuta da je sam stopil do Hanuša, naj mu pove, kako je s tistimi drvmi. In da se je Hanuš tako smejal, da so mu solze prišle v oči.

»Nobenemu ne moreš verjeti: ne Hanušu, ne Zuti!« je rekel nekdo v temi.

Kali in štirne. »Vse je potrebno.« Niti kal, niti štirna nista imela vode za Ferlutovo hišo. Kdo si je bil izmislil, da so gasili z zemljo? Samo da se je še bolj kadilo. Še danes tli pod njo, kjer leži na debelo. Vode, vode in ne hiralnice in ne paše! Kaj bo s pašo, če ni vode? Danes je revež, kdor ima veliko živine. Tunček da je že privezal krave pri Lokavščku. »Lažje bom vozil seno s tala, kakor pa vodo domov!« In potem so se zmenili na široko, kako sta se Ruparica in Polančevka in kaj je Vida hotela dati Rezki, pa je Ruparica padla vmes. »Kakor jastreb!« O, tudi nadučitelj in gospod nunc da se ne pogledata. Da se je videlo v nedeljo.

»Saj Vida ni vedela, Jernej je dal!« Da se bo Vida omožila ter da je Andrej že povedal doma. Da se je poškodovala do smrti, so mislili, pa ji ni več hudo. Čudovito hitro da si je opomogla, samo en dan je ležala. Zdaj pa da je Andrej že vesel, kakor bi ne bil izgubil očeta. Če pa je mlad! Za očetom morajo še počakati. »Potem bo poroka!« Tudi France da se bo in da bo zagotovo vzel Lendeta k sebi, odkar je Bevk nedvomno spoznal, kdo mu je oče. »Eh, če znaš skuhati vurdno[1] vodo, marsikaj spoznaš!« so bili že vse obrnili v vraže. Meto da bodo pa spodili k Stomažem, ker ni tu doma. »Saj ne pojde!«

»Če ji daš, vzame, toda pomaga, kjer je treba: grabi in osipa, pleje in žanje,« se je spet oglasil nekdo iz teme.

»Tiho!« je dejal Ris, ki je vezal snope. Želi so oves. Na Gori žanjejo, če le morejo, ponoči v hladu. Velike hlevske svetilke svetijo ženjicam pod srpe. Vidijo se pripognjeni hrbti, slama šumi, slišijo se udarci srpov, sunki rok, ki delajo pasove. In stresanje klasov, ko moški vežejo snope. Pri polni luni se vidijo motne lehe ter črn ograbek ljudi na njivi, če so pa pri luči, mrgotajo, kakor bi se tepli vedomci. Cigarete se svetijo v noči in žveplenke zažigajo plamene.

Andrej je moral še nekam ter ga ni bilo; svaki so se že kregali, da so žene »postavljene v kot!«. Zato pa žen nocoj ni bilo. Moža jih nista pustila. »Osleparili so te!« Andrej je imel sitnosti. Tudi s Tonetom. Da se bo oženil. »Kadar se boš ti,« je obrnil svoje slepo oko.

Ris je spet dvignil glavo ter prisluhnil v temo. Po klancu je ropotalo kamenje, kakor bi se zaletavale stare noge. Napenjal je oči v temo ter videl, kako nekdo počasi stopa v breg. Temno je bilo povsod, ker so ga luči pri ženjicah motile, samo senca je bila bolj zgoščena — kakor bi se pomikala nejasna prikazen.

»Dober večer!« je dejala postava, da so jo slišali. »Dober večer!«

Bila je Meta; prisopihala je s srpom za belim trakom pri predpasniku. Ženjci so postali, ko je voščila dober večer in se kar postavila k žitu. Potegnila je oslo, pljunila nanjo iz navade ter potegnila po srpu.

»Bog daj srečo!« je rekla.

Odgovorili so ji.

Meta je sukala, samo sukala ter ni izgovorila besedice. Nekaj ji je ležalo na srcu, ker je samo vzdihovala ter razgrinjala žito, če je bilo povaljano. »To so bili vasovalci! Kar čez njivo so jo bili ubrali, nič jim ni škoda!« Med besedami se je slišalo samo šumenje klasov, ki so se zapletali, sunki in žvenket srpov na kremenu. Obrazi in roke so se svetile v luči. Vezalci so metali snope v kolač, da napravijo kopo. »Oves se mora umediti in uležati!« Pri kolaču je nastal prepir. Da je premajhen. Kdo pa naj se obrne, če bo kopa široka? Cene ga je moral razširiti, ker je bil Indof tako hud, da so ženjice prisluhnile.

»Če je preozek, se pa razširi, saj ni železen!«

»Zgodaj moraš paziti!« je učil Indof ter že iskal vode, tako ga je žejalo. »Zdaj razširi, dokler ni kupa in je še čas!«

Mlakarjev Tone je postal na ogradi. Videl je rumenožareči otok na njivi ter slišal živo šumenje pred seboj. Najrajši je imel tako tajinstveno žuborenje; česar ni videlo njegovo slepo oko, je čutil v temi. Zdelo se mu je, da ga dviga in nekam nese. Vse je bilo zavito v čudno kopreno. Iz teme so se mu utrinjale iskre, kakor bi gorelo v njej; sprožile so se, zavihtele v zraku ter počasi plavale kakor kresnice.

Nocoj se ni ustavil pri ženjicah. Gnalo ga je, kakor bi mu bile zrasle peroti. Andrej je bil materi povedal, odločno in kratko povedal, da se je zmenil z Vido.

»Še hladen ni oče v grobu!« je vzkliknila ter tlesknila z rokami.

»Kadar bo čas potekel! Do tedaj!« je dejal.

Zdaj je Tone odvrgel vse dvome, ki so se mu prej porajali. Huljka je bila mogla misliti le njega. Ni ga strpelo. Moral je na Rupo. In ohcet naj bo z Andrejem. Suha zemlja se mu je kadila pod nogami, ko je lovil korake po strnišču. Cene je zapazil senco na njivi ter zavpil, da lahko začne kar na gornjem kraju.

»Nocoj pa ne!« se je zarežal Tone.

»Zakaj ne?« ga je vprašal, ker ga je spoznal po glasu. Ženjice so se vzpele ter pogledale v temo.

»Ker grem snubit!« je dejal ter si popravil klobuk. Žanjice so se zasmejale.

»Pa še kako grem!« je ponovil. »Ne uganete, kam?«

»I, kam, k stari Mičuli. Nima zob in ne more ugrizniti, palico pa ima šeplja zase!« se je zasmejal Indof.

Tone se je razsrdil.

»Na Rupo grem!«

»Po Rezko?«

»Po Rezko!«

»Zato pa je tako prala. Kdo pa je vedel, zakaj?« so se norčevala dekleta. »Saj France je tako ne mara. Ka j bo on! Tone, Tone!«

»Kaj ne!« je dejal.

Ko je slišala Meta Francetovo ime, so ji roke omahnile. Cilka ji je bila naročila, naj pove, in Meta ni imela poguma. Francetu pa ne! Kaj njega to briga, če ne očeta, in oče ji je zagrozil, da jo izžene. Meta se je sklonila k ovsu ter ni videla, da tolče s srpom po strnišču, tako se ji je temnilo pred očmi. Samo vzdihnila je ter težko sopla.

»O, pa te čaka!« je slišala iz teme Indofov glas. »Še rekla je, da ne more z doma!« se je lagal. »Saj je ni doma!« je zašepetal, »tudi ona žanje nocoj!«

Tone je šel, pod bregom je zavriskal, kakor bi se nekdo zakrohotal. Divje in hripavo kakor irhaste klače.

»Sem prav radoveden!« se je bil po kolenih Indof, ko je Tone izginil v temi.

Na Rupi je bila doma samo gospodinja. Sukala se je pri ognjišču, ko je vstopil. Spomnila se je, da mu je zadnjič obljubila jajc.

»Prezgoden si, kokoši še niso znesle!« je rekla, ko ga je ugledala.

»Danes ni treba jajc!« je dejal ter sedel na stol. Popihal ga je prej ter nato pobrisal z žepnim robcem. »Nocoj imam praznične hlače! Saj imam doma še druge, toda ta obleka je najboljša. Sam sem si jo izbral!«

»Kar sam?« je vprašala.

»Sam!« Pa sem rekel, da jih lahko oblečem, ker pri vas ni toliko prahu! Zadnjič sem bil v zvoniku. Še vprašal sem, če je prah, in so rekli, da ga ni. Pa je bil, dva dni sem krtačil, pa se še pozna!« je obračal komolce na jopiču.

Ruparica je bila slabe volje. Mož ji je bil povedal o Andreju; izvedela je, da je dober z Vido. »Zakaj sem se pehala!« je godrnjala na Huljko, ki da je samo jedla, zdaj pa tako. »Naj se le prikaže!«

Tone je izvlekel cigareto.

»Da boš vse osmradil!« je rekla ter stopila po veži da pomete. Mož je bil pri Vidicu, Rezka je žela pri Bazku, Matevž je nekaj brundal v hlevu, zakaj ni domov gospodarja.

»Župan mu je zmešal glavo! Dobro, da je jutri konec! Da bo spet red v občini. Zdaj je samo beganje in Brus je že tako osoren in siten, kakor bi bil nataknjen na trn.«

Njegovo mrmranje se je čulo kot daljna molitev.

»Kadim, pa samo dobre. Nič ne mešam kozje brado in bukve kakor Gidelj!« je rekel ter si prižgal žveplenko. Majhen plamen se je posvetil in ugasnil. Prižgal je vnovič. Zdaj se mu je zlomila, da bi si kmalu opekel prste. Otresel je z roko, da mu je zapestnica skočila iz rokava. Nazadnje je prižgal s trsko, popravil manšeto ter povlekel.

»Ali mi ni zadnjič rekel Pračka, zakaj mi bodo manšete? Ne pojdem več k njemu. ‚Zakaj pa jih prodajate?‘ sem dejal. Tako sem ga ugnal, dedca!« se je smejal ter zadovoljeno gledal, kako se dviga dim od cigarete.

»Vse mi boš zakadil!« je rekla ter pometala že pri ognjišču. Ko je dospela do njega, je dvignil noge ter jecljal:

»Oženiti se mislim! Da me ne ometete!«

Ruparica se je obrnila in Tone je nadaljeval. »Z Rezko se mislim in sem prišel vprašat, če smem!«

Ženska je za hip okamenela. Od nekod se je slišal vesel smeh in rožljanje s srpi. Nekdo je prepeval in vriskal sredi noči.

»Smeš že, smeš, saj si dovolj star!« se je znašla in zasmejala. Vsa slaba volja ji je prešla. »Samo njo še vprašaj in povej!«

»Saj sem vedel!«

  1. Vurdna voda je trikrat prekuhana voda, ki je vsa zbežala pod lonec nazaj, ko se je shladila. Na lonec je položila vražarka kos slanine. Zoper uroke si izpil tri žlice, ostanek so na pragu — gledati si moral v kuhinjo — izlili vnic nad teboj na dvorišče. S slanino so te vnic namazali okoli želodca.

XLV. Volitve.[uredi]

V sredo so bile volitve. Brus je tako zamišljeno brskal po papirjih, da je zamešal ukaz, ki ga je imel že teden dni lepo pripravljenega ter ga je vsaj petkrat na dan prečital. Zdaj se pa res ni moglo nič vedeti. Štel je glasove: toliko za Čibeja, toliko za Polanca, kvečjemu toliko za Ruparja. Za Otličane je vedel, da ne morejo dobiti župana, ker »Dolčani le ne bodo pustili, da bi morali po živinski potni list na Otlico.« Saj jih je dobro poznal; nase so pa le držali. In zanj je prav; Otličani ne razumejo, kaj je pisarna. Da tajnik samo žre, žre in žre, če se le kaj obrne.

»Če greš k županu, moraš plačati tajnika!«

»Nihče ne pomisli, da plačuje papir in štempeljne in ne mene.«

Saj na Dolu tudi ne razumejo, toda tu so se bali, ker je Brus le imel kup žlahte, ki mu je vse prinesla na nos. Če je sama kaj nevšečnega mislila, je prinesla, češ da so drugi rekli.

Bile so že volitve, toda takrat so ljudje hodili v pisarno ter povedali, koga hočejo in koga nočejo za župana. Danes pa bodo prišli in bi bil rad vsak sam! In zadeva glede drv je že tako zrasla, da jih bo treba plačevati nazaj in naprej. Hvala Bogu, da niso bila kolesa narezana! Zdaj je Kerin povedal! Kali in vodnjaki so bili že skoraj vsi suhi. Take stiske in vročine še ni bilo. Davila je ter tiščala k tlom. Zrak je migotal, kakor bi se vse treslo. Sonce je tako pripekalo, da ni niti senca več pomagala. Gospodarji so vzdihovali, ko je živina primukala zvečer žejna. Ljudje se niso več umivali; vodo so gledali, kakor bi bila zlato. In med njimi je začela griža. Peskovka je ležala, Frončevka je ležala, Štemčevko so pokopali, Kalarjev Tone je bil v zadnjih urah. Griža in ni bilo vode, ker ni bilo štirn! Nazadnje je moral Brus poslušati, ko so ljudje kričali in godrnjali nad njim! »Saj se vidi! Če bi se bil nekoliko bolj brigal, pa bi bilo drugače. Kakor mevža si! Župan napravi, kar pravi tajnik! Saj je tajnik pravi župan, župan samo podpiše.«

Brus je iskal ter brisal pot. V sobi je bilo vroče ter niso nič pomagala odprta okna. V duši ga je zazeblo, da bi zlezel na tla. Iskal je nestrpno, prevračal papirje, iskal celo med starimi spisi ter naletel na Janezovo gnojnico. Včeraj je Kerin spet rekel, da smrti ter ga je spet ovadil. »Kdo pa naj hodi po cesti? Ali nismo ljudje?« Če bi tako ne vprašali? Ali po tem zakonu ali po onem? Saj se jih ni učil. Če bi jih znal, bi jih kje drugje. Pri notarju, advokatu, na sodniji, ali tam, kjer oni vpraša za zakon. In potem se je še oni edini zvezek zakonov, ki so ga imeli, nekam izgubil. Danes je pa založil volitve.

Brus je zmečkal papir, ki ga je tiščal v roki ter ga vrgel po sobi.

Vidmar je kakor divji odprl vrata.

»Napiši, Brus, Meto moramo izgnati. Samo za sitnost je v občini.«

»Nismo glavarstvo!«

»Ah, kaj, ko ne razumeš!«

»In prav vsega ne prosi, živi tudi, živi tako, da se ji ne more nič!«

»Vode prosi! Da ne more ponjo ter je prosila. Zdaj pa nadleguje! Videl sem in mi je rekla, da jo je prosila pri Bevku!« je dejal ter planil k omari.

»Vbogajme!« je trepetal Brus pred njim. »Tako zvani paragraf!«

»Vbogajme! Seveda, vbogajme? Ali ni zdaj voda dražja kakor kaj drugega. Prav hitro dobiš groš za škaf vode? Kdo pa da beraču groš? Kdo pravi, da kako živi? Stara je. Toda prosi: vode prosi! Zdaj jo pa imamo! Zapiši, da prosi in naj še danes gre. A ne samo vode! Tudi mleka. Odkar ne pri nas — menda jo je Poloca zapodila — pa drugod. Pri Bevku, pri Vidicu, pri Bolčini. Kjer je in ji je na roko. Zato lahko zapišeš, da prosi!«

»Mleka? Kislega! Saj to tudi drugi, pa niso berači. Stomaži se bodo pritožili, potem bo pa spet tekanje. Ko bi ne vedel! Stomaži se pritožijo za vsako ništerno. »Saj nič ne velja in zakaj pa imamo pisarno!«

»Napiši, sem dejal, kaj te drugo briga. Če občina koga plača, mu lahko naroči! Saj občina ne bo nič izgubila, če jo pritresejo nazaj, strah bo pa le!« je zarohnel.

Brus ga je gledal, ko je stal ob steni ter navijal uro. Močni tilnik mu je rdeče kipel nad telovnikom, mesnati prsti so vlekli utež, kakor bi se hoteli stepsti.

»In zdaj daj sem volitve!« je hripavo zavpil, ko se je obrnil.

»Sem iskal,« je zbegano odvrnil Brus, »iskal, pa nisem našel!«

»Seveda, če si zmečkal. Dobro, da še niso pometli!« se je pripognil ter dvignil zmečkani papir na tleh. »Kakor bi hotel, da vse izgine! Pa ni! Za hudiča vse izgubiš! Kakor bi maček imel pod svojim kosmatim repom!«

Vrgel je papir nazaj.

»Poišči ga!«

»Ali ni pravi?« ko je videl, da ni.

»Poišči! Sem rekel!«

Zdaj ga je le našel na klopi.

»Če pa ni nikjer reda. Kakor bi izpustili kokoši: vse je razbrskano!«

Brus je molčal ter pisal, da mora Meta Valič v svojo domovinsko občino, »ker prosi in je ljudem v nadlego!« Na pismo je pritisnil pečat ter dal Vidmarju, da je podpisal za župana. Da je na osnutku napisal, kako je župana opozoril, da ne sme, Vidmar ni videl.

»Tako!« je porinil predse. »Naj jo Polde koj poišče in odrine z njo čez Vrh! Saj ne pozna paragrafov!«

»Ko se vrne!« je Brus šušil podpis ter vihtel papir po zraku. »Zdaj je nesel Francu tisti opomin zaradi ilovice!«

»Prav! Zakaj pa je kopal ilovico na občinskem? Vsaj vprašal bi bil. Da bo imel za štirno! Prav! Ali res misli, da vse sme, če je Ruparjev svak? Pa ne!«

Vidmar je to ponavljal, ker ga je Rupar le jezil. Rupar je bil zamahnil nad njim. »Čakaj, to je žaljenje časti! Po volitvah!« je sunil z roko ob tej misli.

Ni še dobro sedel, ko so začeli prihajati možje. Prišli so prvi štirje in je Grm pozdravil za vse, Ruparjevi trije so stali pred hišo, Polanc je prišel z Otličani in trije njegovi. Vsi so bili glasni ter veseli, kot bi nekaj zakrivali. Vidmarju so segali v roko, Brusu malo marno odzdravljali, če niso bili gologlavi, z dvema prstoma pri klobuku. Brus je splašeno gledal, ali je vsem voščil dober dan, ali so povsod stoli prav, ali je na mizi papir. Ko je Polde prišel, je Brus vihtel pisanje ter nekaj naročil. Polde je zmajal z glavo, da Mete danes ni doma, da se mora čakati, da pride. Brus je to zašepetal Vidmarju, ki ga je grdo pogledal. Tajnik je skomizgnil z rameni, Polde je v veži spet odkimal ter si zvijal cigareto.

V sobi je nastal šum; možje so si pripovedovali, kako je Jepču nekdo ukradel telico za Golaki, kako slabo se je letos nakosilo v Smrečju, da ima žito samo pleve in lahka zrnja. »Ker je taka suša!« Pred hišo, na rantah, klopici in pragu so se nabrali radovedneži. Kdo bo župan, je vse skrbelo; nekaj jih je bilo prišlo, ker niso vedeli, kaj bi s časom, ko so bili obrnili na strnišču snope. Brus je štel. Samo Otličani so prišli skupaj in z njimi Polanc. Polanc in Otličani — je večina. Res, toliko, da je, ampak je. Oddahnil se je. Če je Polonca povedala, in punca je gotovo, se mu ni treba bati. Samo pisarno bo spet selil. Od Ruparja k Mlakarju, od Mlakarja k Vidmarju, od Vidmarja k Polancu. Kakor mačka mlade!« se je nasmehnil. Vidmar je gledal na uro. Da ne bo radovednežev, je sklical sejo ob desetih, pa so radovedneži prišli. Do desetih je manjkalo še pet minut. Vidica so hrupno pozdravili. Za njim so kapljali drugi. Vsi so se ozrli, ko je prihrumel v sobo Benko. Da je moral še nekaj naglo popraviti. Vidmar je nekaj rekel in Benko je odgovoril, da je še čas. Zadnji hip je prisedel Rupar. Prav nič ni bil mrk, stegal se je čez mizo, tresel desnico, potisnil slamnik v zatilnik ter imel na hrbtu srajco prepoteno. Nekaj je zašepetal Polancu, prižigal viržinko ter jih ponudil tudi okoli; Grm ni vzel, ker je čikal. Nekateri so že kadili, da se je dim spuščal kakor sopara v mrazu. Vse to je Brus gledal ter trenutek na trenutek marni vedel.

Vidmar je povedal, da je glavar ukazal nove volitve in da zato odreja »pet minut odmora, da se pogovore«.

»Kaj bi se zgovarjali?« je dejal Benko.

»Saj že vemo!« je dejal Polanc.

Odborniki so spet zašumeli in sredi šumenja in ropotanja s stoli je Vidmar rekel, da je pet minut že poteklo, Bevk je rekel, naj volijo z listki.

»Če pa ne znam pisati?« je rekel Grm.

»Naj pa tisti napiše, kogar boste volili!« je rekel Smodin.

Smodin in Benko sta pobrala listke. Vidmarju je trepetala roka. Da bo izvoljen on, ni nič mislil. Toda dobil je samo štiri glasove. — Rupar štiri, Polanc devet in Liker osem. — Vendar se je premagal ter »odredil odmor«.

Med možakarji je završalo, v veži so se ljudje razmajali. Indof je sunil Firarjevega Ceneta, ki je držal s Polancem. Slišala se je stara Neža, ki je premetavala v slepem oknu birje in zagvozde. »Vse je navzkriž!« — Po odmoru so zopet metali listke v klobuk. Vsem se je videlo, kako napeto čakajo.

Ko sta Smodin in Benko stresla listke, si je Polanc obrisal pot, Videc je stegnil vrat. V veži so ljudje stopali na prste; videl si gorečo cigareto, ki jo je Polde dvigal nad glavo. Cigareto je ves vznemirjen prižgal že tretjič. »Kako mečkajo!« Polanc je gledal listke ter nezavedno tlačil osnjati predpasnik skozi luknjo v telovniku. Danes si je umil roke, da ni umazal, s predpasnikom je pa le prišel, ker da »zastopa delavce, bajtarje in obrtnike«. Drugim je ugasnila cigareta, samo Grm je pihal predse ter pljuval na tla, kakor bi hotel koga vtopiti. Madidelj je vlekel svojo sivo brado, ki je bila rumena od pipe in tobaka.

V sobi se je čutil smrad po kravah, ki so jih štrigljali, škornjev se je držala še zemlja, nekdo je bil stopil v govno. V dimu se je motno videlo v sobi in iz kuhinje se je slišala Neža. »Dedci vse nasmetijo. Saj nismo v hlevu. Zakaj pa gledate?« je nahrulila Poldeta. »Niti ogibati se ni mogoče, takšno je.« Nekdo je vpil, da se gredo za župana. »Tako, ali se ne pase? Saj je vseeno!« In čez čas si spet slišal: »Vse bo župan povedal ali Polde. — Niti prašičem ni mogoče dati!« Otava, ki jo je jemala hladno iz kotla, je ostro zadišala. »In do oblode ne morem, toliko vas je. Kako naj pridem do otrobov?« se je jezila, ko so se stiskali pred veliko omaro, ki je bila vzidana, da je bilo več prostora. »Kako smrdijo in kako so kisli!« je nekomu odgovarjala.

V sobi so šteli listke. Slišal se je šepet, nato je zavladala velika tišina. Vidmar je vstal: na njegovem licu je vstal porogljiv nasmeh. Brus je bled in ves izgubljen sedel za mizo; pero mu je padlo iz roke in cigareta mu je zdrknila na pepelnik; modrikasti dim je silil proti njemu. Kakor da mu je utež padla na misli. Strmel je predse ter bil negiben.

»Župan je Liker; ima trinajst glasov, Polanc jih ima devet, trije listki so prazni.«

»Koliko jih je praznih?« je vprašal Madidelj.

»Trije!« mu je zatrdil na tiho Benko.

»Saj nisem gluh!«

»Zdaj nimamo župana na Dolu,« je rekel Rupar. »Cerkev imajo in zdaj še župana!«

»Tisti pes je kriv!« je zagodrnjal Polanc ter spustil usnjati predpasnik. Grm je pljunil čez mizo.

»Kakor ste želeli!« je rekel Rupar.

XLVI. Novi župan in še mnogo drugega.[uredi]

Da je na Otlici župan. Na Otlici! Da bo nova metla. Da je Liker raztrgal papir, da Meta ne pojde. Da je že rekel Brusu, če hoče ostati, da mu ne morejo plačati več ko petnajst kron. Da ga ne bo nihče preganjal, samo občina ne more več, toliko je stroškov, ker morajo varčevati za organista. Da ga sicer še nimajo, ampak kadar bo.

»Zdaj se Štefan uči; ko bo znal, bo pa organist. Da se ne bodo drli na koru, kakor bi segnal pijance.« Luka je bil to izvedel ter se napil. »Da bo še en pijanec več. Če pa Liker prej umre, mu zavalim kamen na glavo. Prav velik kamen iz Culovega zida, da bo vedel!«

In se je napil pri Kušinu, potem pa na Culovi ogradi, ki je mejila na pokopališče, ogledoval grobljo. Vsak kamen mu je bil prelahek.

»Zdaj se bo videlo, koliko cementa in štirn dobite. Kakor bi se vse stresalo iz rokava!« je godrnjal Rupar in hotel štirno čisto pred hišo, četudi je imel svojo. In Fronc da kopije ilovico. Da je Liker rekel, naj si jo nakoplje za štiri občine, če hoče. Samo ne zastonj. Kar plača, bo šlo za hiralnico. Povhov da je bil tudi že pri njem ter da zdaj vozi kamenje za novo hišo.

Povhov je že mislil na hišo. Pračka mu je nekaj vrnil od pristojbin, ker mu je bil Povhov obljubil, da bo pri njem jemal. »Saj Jernej ni jemal!« je rekel Pračka. »Vse sem imel, pa ni jemal. Da je drago. Če je dobro, ne more biti zastonj. O, zastonj je umrl!«

Od vročine je prišlo slabo Giglju, ki je nesel vodo v lempi. Pa ni pil. Bregovi so bili rjavi kot osmojeni, prst se je kadila, kamenje je tako pripekalo, kakor bi bilo na ognju. Živina da bo morala izza Golakov, ker ni nikjer vode. Samo v Mrzli dragi je bila v globoki ledenici; kakor temno zeleno je stala nad ledom. Jozelj je splezal po lestvah v globel.

»Za pet kalov je je!« Ljudje so jo nosili in živina jo je pila kakor omočena. Morali so globel ograditi, odkar je padla Jozljeva telica vanjo.

In ta ledenica je bila v Sieglovem okraju. Skoro vsak dan je bil pri njej, ker »ljudje sekajo pri ledenici, kakor bi na svojem ne!« Hanuš njegovih ovadb ni pošiljal v Gorico. »Zdaj je suša!« In če je krave zasačil v ostrici, je spet rekel: »Naj bodo, drugod je suša. Samo, da so site.« Zato je Siegl še bolj jezen. Prinesel mu je ovadbo in to je Hanuš vpričo drugih zmečkal. »Brigajte se za srnjake, da ne bo uhljev! Nekaj razumevanja morate zdaj tudi imeti!« Ali mu niso telečjega uhlja obesili na hrbet? In če je komu kaj grozil, mu je dejal, da tu ni parapeta. S tem mu je namignil na ono v Čavnu. Nikoli več ni gledal za dekleti, ki so nesle vodo iz Lokavščka; ko je Rezki hotel nekaj reči, je tako otresla ter tako jezno odšla, da je nem obstal. Čutil je, da so ga iztrgali ter da ne more nazaj. Dvignili so ga, kakor bi bil kdo izkopal smrečico, ter ni bilo več jamice, da bi jo vsadili.

»Uhelj, uhelj!«

Toda nobena suša ni večna. Po velikem šmarnu je sonce še peklo in žgalo. Zdelo se je, da leže belkaste megle povsod. Vrat na cerkvi svetega Hijeronima nisi več videl; vse je zakril migotec in mrč. Po otliški poti so nosili čez reber v Ajdovščino suha polena; koši so tako cvilili in škripali, kakor bi se hoteli razleteti. Bukve so stlale suho listje kot bi bila jesen. Ob Lokavščku so že stale gruče krav ter iskale senco in hladu. In namesto da bi seno vozili navzgor iz talov, so ga v dolino h koritu in od tam nosili na glavi in vratu nazaj v hrib. Res! Tisti je bil zdaj največji revež, ki je imel največ živine. Tunček je bil prvi, ki je gnal k Lokavščku, zato je izbral najlepšo ravnico, kjer so ob potoku stali jeseni. Černigoj je stlačil svoje krave v glogovino. Kakor so prej iz gozda navzdol, so morale zdaj ženske nositi mleko navkreber. Zdelo se je, da bo suša vse požgala; ljudje so že tavali kakor omočeni: niso prali, niso pili ter se niso umivali. Krompir je venel ter imel samo drobilj, repa je lesenela, samo mak je zibal svoje glave, kakor bi mu ne moglo do živega. Mak za Vipavce ob žagri na Gori! Če bi Vipavec ne prejel za slovo šopa maka, da se je z njim pribahal v Predmejo, ni več prišel na Štruklje.

»Nič ni večno!« Meta je to trdila, ko je gledala mali oblak nad Čavnom. In gledali so ga drugi kakor čudo.

Tisti teden pred šagro je zapihala burja. Pihala je prvi dan, pihala je drugi dan, pihala je tretji dan. Černigoj je legel na grobljo, ves zmešan in truden. »Zdaj je vsega konec!« je tiščal trhel panj. Brus je hodil na Otlico v pisarno: brez besede je prišel zvečer domov. Ko ga je žena vprašala, kaj mu je, je dejal, da ne gre več. Njega je lev le ugriznil. Ves je bil zmeden. Da ne gre več.

»In potem?« je žena rekla.

»In potem?«

Toda burja in suša je Brusu jemala potrpljenje. Da se je nekdo obesil! Če bi se ne, bi ne bilo vetra. Indof je bil trdno te vere.

»Samo Polancu ni suše!« je rekel Vidmar, ko je bil odpeljal hčer.

Fronc je že imel izkopano jamo v ilovico. »Skale so!« je valil štablo čez kup zemlje. »Samo cementa ni. Za Janeza so ga pa imeli!«

Brus je sporočil, da ni več potrebe pisati, da ima Janez Krapež že jamo ter da se gnoj odteka pod cesto. Prej da je bil Janez bolan.

Povhov je tudi že imel kamenje. V desetih dneh. In je bil kratkih besedi. »Zdaj je čas, ker je suho. Na Salcburško je pisal, kako naj bo s cesto in naj Žonta popazi. Da že dobro zna. On je s strahom gledal, če se kje kažejo oblaki nad Čavnom. Po šagri se bo vrnil. Do tedaj bo že imel kamenje. Ker da bo zidal večjo hišo.

»O, s slamo je ne bom kril. S pločevino.« Mislim jo na rdečo barvo. Kakor šola. »Moja hiša in šola. Vsa hiša bo rdeča, da se bo vedelo, kje sem.« Če se je spomnil, da je zapravil pri zavarovalnici, ker je pri kupčiji manj povedal, je zaklel. Potem je bil slabe volje. »Saj nisem rekel Prački, kaj bom jemal. Vsega pa le ne bom, če ne bo ceneje. On tudi ni vsega dal. Da bi še ne bilo dežja vsaj štirinajst dni!«

Potem je burja potihnila. Kakor bi ji kdo segel v peruti. Začeli so se pehati oblaki.

Nad Čavnom se je začelo zbirati v velike pošasti; prekucevalo se je in podilo. Da se vetrovi mečejo. Kakor bi trgal velikanske plahte. Modrasovec se je kadil; zdelo se je, da gore velike nevidne kope. Toda dežja ni bilo. Ljudje so se ozirali v Čaven, zasenčili oči ter strmeli v sonce. Vzdihovali, molili in kleli. Take suše še ni bilo. Če so vsi izmučeni in zbili omahnili v senco, so čutili, kako jih nekaj tišči in tlači k tlom. Muto da je sončarica, ko je šla razoglava k Polancu. Da ne bo nič iz nje. Drugi so trdili, da se nič več ne zaveda. Da ni mogel župnik drugega, kakor dejati v sveto olje. Huljka pa je pripovedovala, da je Muta še spoznala gospoda in prikimala, nekaj zagrčala, z glavo pokazala na zglavje ter so tam našli tri bankovce po sto. Da je gospod napravil križ in pomolil, še enkrat vprašal če pozna in da je prikimala. Potem da je prikimala, ko so ji rekli, če bo denar za sina. Vse? Da je zmajala. Da so potel začeli pri sto, odkimala. Pri dve sto, odkimala. Pri tri sto. Odkimala. Da so začeli pri petdeset. Na koncu da so dognali, da hoče svojemu sinu zapustiti dve sto petdeset, za maše trideset, za pogreb dvajset, hiši štirideset in stroj. Ko je še prikimala, da so prav ponovili, je umrla. »Kakor bi ležal otrok.« Da ni prav seštela, ji niso več mogli povedati.

Vročina in suša pa sta segali že v kosti. Da je Jepče pretepel ženo, Jepče, ki še ni ubil hrošča! Da jo je pretepel in potem šel pit. Da ga je žena kakor otroka spravila v posteljo, da mu je ovila mokre cunje okoli glave ter da se drugi dan ni nič zavedel, kaj je bilo.

Ženske pa so o Lendetu govorile vse mogoče stvari. Da je spet padel, da ne mara jesti, da noče videti ljudi, da nekaj skrivnostno šteje, da se ogiba visokih dreves, da lega ovcam pod glave in da je bil ponoči na pokopališču. »Cilkin grob je iskal. Ker ga ni našel, je vlekel drugi dan Meto.« Meta je potrdila. »Zdi se mi, da govori kakor mi!« je rekla. »Hotel je, da mu pokažem grob. Ko sem mu ga pokazala, me je spodil. Zdi se mi pameten.«

Do šagre je bilo komaj teden dni. Povhov je strmel v oblake, ki so zmerom bolj pogumno kukali čez Čaven. »Še štirinajst dni!« je vzdihnil. Pogorišče je že tudi pospravil. Ožgane bukve v Kaličevki, osmojeno tramovje pri čadastih zidovih, razkopano krompirišče, kjer so ograbili zemljo, suhi kal, ki so mu odnesli blato, da se je videlo, kako je globok, potlačena trava, kolikor je ni zažgal požar, slama v klancu, ki je bila predaleč, da bi jo pograbil, črna luknja v zidu, ki jo je zvrtal petrolej: vse je še pričalo, kako je divjal požar. Zraven pa je že bilo nagrmadeno belo kamenje, vozniki so stresali v globoko jamo apno, dva delavca sta sejala pesek, ki so ga kopali okoli zidovja, klela v vročini ter si brisala pot. »Še štirinajst dni!« je tiščal Povhov, ko so drugi napajali v Lokavščku živino, ko je suša že smodila v senci, ko je bilo tako vroče, da si podnevu stavil na glavo bezgovo listje, ker je bila krompirjevka vsa osmojena in suha. Vse se je posušilo: Rotija, ki je nabrala še maline, ko jih ni nihče drugi več mogel, je prišla domov s praznim loncem. »Vse je suho ter se osulo, kakor bi zgorelo. Takšnega še nismo doživeli. Zgorelo bo, če ne bo dežja.« Ljudje so vsak čas ponoči vstajali ter šli okoli hiše, če kje gori. »Takšne suše pa še ni bilo!« so vzdihovali ter postajali že topi in brezbrižni za jed in delo.

Četudi so se pehali oblaki nad Čavnom, ni hotelo biti dežja. Druge dni se je samo potemnilo; preden si mogel zbežati pod drevo, si bil že moker do kože, zdaj nič. Nič! Če si še tako upiral oči v oblake. Nič! Najprej je sušilo sonce, potem je zdivjala še burja; zato je bilo vse tako presušeno, da si ni upal nihče več kaditi. Spat so hodili brez luči, večerjali so samo kislo mleko, zmešano s koruznim močnikom; če je kdo iztaknil cvetno solato, so jo snedli s stebli.

Tone se je napravil po bregu. Videl je Rezko, kako je šla na njivo. Široko je stopal, za njim se je dvigal prah iz razorov.

»Kaj bo, Tone?« je rekla Rezka, ko se je ustavil pri nji.

»Nič ne bo!« je vihtel nov robec.

»To je prav!« je rekla ter se zasmejala. Bila je dobre volje. S Francetom sta se že zgovorila, da počakata. Naj se doma poleže prvi vihar!

»Zdaj imajo župana, pa so se tako gnali.« Skoraj je privoščila. Če je ne bojo pustili, bo čakala, da bo stara štiri in dvajset let. Potem se vzameta. Mislila je na pastirja. Povedali so ji, kaj je pravil Bevk in da je pastir zdaj čisto drugi. »Ko se vzameva s Francetom, naj pride k nam, da se ne bo potikal!«

Tone je sedel v razor. Kadil je ter gledal dekle. V klancu je zaslišal, kako poka bič. Bevk je kričal nad volmi. Slišal si, kako rožljajo žlajdre. Bukve so šumele na skalah in sračka je ščebetala v leskovem grmu.

»Ne bo me več dobil Bevk, da bi mu gonil voli. Vzel mi je bič, da preveč švrkam, ter ga dal Cenetu. Naj ga le da! Koliko bolje mi je, ko mi ni več treba!« je ves jezen prisluhnil. Videlo se mu je, da ga ta misel zelo peče.

»Kaj ne, da je zdaj boljše!« je rekla Rezka. »Brez vsake skrbi si!«

»Če tako praviš!«

»Pravim!«

Tone je spet za hip prisluhnil. Na zgonjah je videl bela vola, ki sta se pela v klanec, kakor bi se dve lisi poganjali med grmovje.

»Snubit grem!« je dejal čez čas.

»To te bo vesela!«

»Kaj ne da! Saj pa tudi sem! Še s špajko sem si umil roke, da dišim. Lepoduhni!«

»O, saj se čuti!« je rekla. »Špajka se čuti!«

»Zato pa sem zal!« se je ozrl po čevljih.

»Kdo bi ne videl!«

»Ali me hočeš?« se je zasukal.

Rezka je za hip ostrmela, potem pa se nasmejala, da je sedla. Pripovedovali so ji, kako jo je snubil.

»Vsak bi te rad!« se je hotela izviti.

»Ne, samo ti!«

Zdaj je vedela, videla je njegov resni obraz in njegove tresoče se ustne.

»To si moram premisliti, Tone! Zakaj pa tako padeš v hišo kakor iz neba? Saj se ne mudi!« je rekla navidez mirno, dasi jo je prevzemala groza.

»Vedeti moram: isti čas z Andrejem se bi ženil!«

»Nekaj časa pa je še!« je rekla. Zagledala je pri hišah ljudi, nerazločno so nekaj govorili ter mahali z rokami. Hlapec Civ se je zaganjal na svoji leseni nogi, kakor bi nekaj lovil. Kazal s palico, postal, pa spet zakrožil z njo. Zglajeni les se je bliskal v soncu, kakor bi bil posut s steklom.

»Zmerom več ljudi je, Tone!« je pokazala.

Tone je tudi strmel s svojim očesom čez njive. »To je kakor pogreb!« je dejal. — »Ko pa imam tako rad pogrebe!«

»Potem pa pojdi!« mu je olajšano svetovala.

Tekel je čez njive, izognil se zelnika na njenem koncu ter zavil k ljudem.

Kobilica je plašno skočila pred njim. Njega je stvar prevzela. Vse je pozabil. Potem so vsi naglo šli okoli vogla.

Rezka se je spet obrnila. »Na, zdaj pa imamo!« je rekla na glas. »Kdo si bo še kaj izmislil! To pa moram povedati Francetu, da bo videl, kdo me vse hoče!« Ob tej misli se je trpko nasmejala. Saj je France dejal, da se bodo stari kujali, ko bodo videli, da se ne vdasta.

»Saj ga jaz jemljem in ne drugi!« se je našobila.

Čepela je v razoru ter metala plevel za hrbet. Ljudje so se izgubili za Vidmarjevo hišo, ko je zaslišala zvonček. Drobno je plaval njegov glas: dvignila je glavo ter poslušala.

»Z Bogom gredo!« se je obrnila ter zasenčila obraz z roko. »Stari Bevk že prav počasi krevlja.«

Toda zvonček ni šel mimo hiš. Rezki je bilo srce. »Če pa je stara Neža? Potem pri Vidmarju ne bodo mogli brez ženske.«

dihala. Čez dolgo se je spomnila, da je pozabila doma grablje. Ko se je spustila nizdol po klancu, je prišel Firarjev Cene.

»Siegl je Franceta obstrelil!«

Kakor da so ji te besede vzele pamet. Zdrvela je čez njive ter ni gledala, kam stopi. Kokoši so brezglavo zbežale, ko je pridrvela do hiš. Njej pa je udarila vsa kri v glavo. Vrgla se je čez rante, ki so ogrinjale Peskov zelnik; bilo je podoba, da je pero.

Rezka je zletela po poti; predpasnik se ji je odpel, samo ena misel ji je živela v srcu, da bi bil še živ. Zdelo se ji je, da je sonce potemnelo, vse je nekam plavalo in daljšalo pot. Kakor vihar je planila skozi ljudi, ki so nekaj šepetali pred hišo, siloma otresla žensko, ki jo je hotela pridržati. Župnik je slačil koretelj, ko je skoraj padla v sobo.

»Moj France, moj France!«

Vidmar je stal pri oknu brez besede. Nekaj ga je prijelo za grlo, da mu je zmanjkalo sape, ko se je brez moči zgrudila na kolena. Nato je čutil še on mokro na licih.

Franceta je izmučilo. Dvignil je roko, nasmehnil se ter dejal z zastrtim glasom:

»Saj ni tako hudo!«

Rezka pa je zarila svojo glavo v njegovo odejo ter zajokala, da so vsem prišle solze v oči. Kakor bi klečalo dete.

»Samo, da ni hudo!« je rekla Meta pred hišo. »Kadar bo okreval, mu bom povedala, da je Lende njegov brat!«

Stopala je počasi.

»In Vidmar je rekel, naj grem na stara leta domov!« Kakor bi kalalo nihalo pri štirni od ene strani do druge, je gnala vsak čas te dve misli.

Naj njo je zletela pivka v breg.

*

Še pred čagro je bil dež, ploha, treskalo je ter razklalo smreko pred Mlakarjem. Po klancih je drlo ter odnašalo pesek, klokotalo čez kamenje, voda se je umazana penila v jamah. S streh je drla ter odnašala slamo in smeti. Toda drlo je v štirne, le Cipružu je voda plala čez žleb, ker se je bila v njem nabrala slama, pa je nihče ni očistil. Njegova kapnica je ostala prazna.

Potem so se ljudje oddahnili. Fronc je prenekal nositi ilovico. »Ker nimajo cementa. In zdaj ni potreba štirne!«

Rezka je stregla Francetu, in ko so doma zelo godrnjali, je rekla, da mu bo stregla in da se z drugim ne poroči. Ljudje so rekli, da vzel France Rezko in da bo Andrej drug.

»Ker nimajo cementa. In zdaj ni potreba štirne!«

France je počasi okreval ter bil poklican za pričo; Siegla so bili namreč našli z zlomljeno nogo. Zmešano je govoril in pravil, da ima srnjakove uhlje. Naj pogledajo. Ležal je na kupu kamenja in vse je kazalo, da je hotel nekam bežati. France je povedal, da je počil strel, da se potem ne spominja nič več. Da je zazrl nad seboj nekoga, ki ga je klical in da je uzrl svojo sobo.

Pokazali so mu neko puško. Da jo pozna in da je Sieglova. Če sta se kaj prepirala? Seveda in še hudo. Ni bil videti pri pravi. Spet je hotel, naj mu dam puško! »Kakšno puško, ko je pa palica!« Tu je France nekaj zamolčal. Puško je bil nekaj hipov prej skril pod votlo skalo.

»Kaj se pravi: spet?« je silil sodnik.

No, povedal je tisto o Stanišču.

In zakaj vse to, če bi morda vedel?

Zakaj? Zaradi onega, ko sem ga držal nad prepadom v Čavnu.«

»Tako, tako!« je dejal sodnik. »Če bi vas ustrelil.«

»Potemtakem sem sam kriv. Zakaj pa je tiščal za Rezko?«

»Da, da!« je rekel sodnik in France je smel iz sobe. »No, da!« Te besede so mu šumele v ušesih, da se je s težavo privlekel domov.

Nazadnje sta bila Rezka in France nemudoma na oklicih.

»Pa sem le mislil, da se ne boš oženil prej ko jaz!« je rekel Andrej.

Lende ni maral k Vidmarju. Da bo ostal pri Andreju. Rezka ga ni mogla pregovoriti. V mislih je imela še nekaj: pri Vidmarju se ji je zdelo mrtvo in tiho. Da bodo morali takoj kupiti psa. Kupila je novo torilo ter ga postavila v pasjo kočo; Vidmar jo je gledal ter se obrnil na pragu. Tisti hip je pomislil, da bi bilo prav, če bi polovico grunta zapisal Francetu. Naj bo!

Še nekaj se je zgodilo pred šagro: Boštjan je prišel k Rezi. Dvignil je roko ter rekel: »Mir vam bodi! Niste na vrsti« — hodil je od hiše do hiše »in tudi ne bom pri vas,« je nadaljeval. »Dokler ne bo kakor mora, ne bom pri vas.«

»Ona je začela!« je rekla Ruparica.

»Zdaj pa vi, da se zravnata!«

Ni sedel.

Reza pa kvišku.

»Še to, ali me imate, za neumno?«

»Imam! Če ne, bi se ne skregali!«

Čez tri dni je spet prišel mimo. »Pogledat sem prišel, če ste vsi zdravi, rekli so, da, niste.«

»Smo!« je rekla Reza.

»Niste!«

Ni sedel ter ni rekel več besede.

Ko je prišel drugi dan, je že vedela, da je bil tudi pri Poloni. »Moram napraviti konec; vse se že muza!« je mislila. Ponudila, mu je stol. Sedel je, kakor da ni bilo nič. Vprašal je, kako je z žitom, če imajo kaj otave. »Hudo bo zanjo!« je vzdihnil.

In drugega niti besedice.

»Saj vem, zakaj ste tu! Polona je sprožila. Ljudje so se začeli že suvati s komolci. Ona naj pride!« je nanje zarohnela. »Kaj bi okoli, naravnost povejte!«

»Kadar porečete, pride!«

Potem sta začela govoriti in govoriti. Reza mu je dala v besedo, planila s pručke, metala okoli sebe polena, nato se je začela jokati: »Nikoli nisem pila Vidmarjevega vina, ona pa tako. Kakšna bi bila, če bi se bila le pritaknila z usti? Ali je ni sram, da si upa?«

»Saj je rekla, da si ne upa. Če si pa ne upa! Niti priti si ne upa! Nič si ne upa!«

»Pa si je, svetnica!«

»Ni še vedela tako natančno, grešniki pa smo vsi. Povedali so ji in ona je vse verjela.«

Reza se je jokala ter zaslanjala lice.

Boštjan je vstal. »Tudi ona je jokala!«

Čez uro je poklical Rezo, da ji je zbežala svinja. Hitela je skozi vrata. Skoraj jo je vrglo: na klancu je stala Polona.

»Prišla sem, če bi me potrebovali; Boštjan je rekel, da bi me!«

»Seveda bi te!« je rekel.

»Gotovo bi te!« je s težavo in zamolklo dejala Reza. Nato so vsi trije lovili svinjo, ki se je spustila v beg po klancu. Boštjan ni mogel teči, zato je Reza tekla ob zidu in po njivi, da je prišla pred njo. »Ti pa ostani, da ne bo ušla nazaj.«

»Bom, kakor rečeš!« je odgovorila Polona.

Svinja se je obrnila in zbežala v svinjak.

»Kako si ušla, ko je bilo tako zadelano?« se je jezila Reza, ko jo je zapirala. »Zdaj si se pa upehala!« je dejala Polonci. O Boštjanu ni mislila. »Kavo bom skuhala, zelo se mi je zdi.«

Boštjana sta pozabili pred hišo.

Ljudje so se čudili, ko so izvedeli, da sta spet prijateljici.

»Reza je muhasta!«

Rajši bi bil videl, da bi se prepirali.

Mičula je za šagro dobila obleko in Matevžek tudi, Boštjan pa ne, ker se je zanašala druga na drugo. PO šagri je dobil dve, ker sta ga hoteli na tihem obe presenetiti.

Slišal sem, da ste vprašali, kaj pa s Polonco. O, Polonca se je odpravila v Trst. Za šagro je bila prišla Virbova Tona in imela vse lase nabrane na lakast pas. In sta se s Polonco zmenili, da ji poišče službo. Zdaj ji je pisala in Polonca bo šla v Trst. »Kdo pa bo pri teh kmetavzih!«

Najdalje sta bila sprta nadučitelj in župnik. Šele, ko je Hanuš povabil oba na lov na zajce, sta si na lovu povedala, da nista rekla ne šomašter in ne kranjski far.

To se je zgodilo na Gori leto pred zadnjo vojno.

Moj ded je bil takrat že davno mrtev, moj oče pa je varoval »gozd« na Tatinici na otoku Mljetu.

KONEC.