Beseda za Slovensko vseučiliše v Ljubljani iz Štajarja
| Beseda za Slovensko vseučiliše v Ljubljani iz Štajarja Oroslav Caf |
Podpisano kot Oroslav Cafov.
| |||||||||||||
Kar ste naj umnéjši možjé na Krajnskim ‒ bodi Vam slava! ‒ od slovenskiga vseučiliša v Ljubljani po Novícah v 22. in 23. listu Slovencam v premišljevanje ponudili, nas je Štajarce močno ganílo; tudi mi dobro spoznamo njega neobhodljivo potrebnost in težavno založenje. Biti pa mora! Kar potrébo vseučiliša tiče, pač vsaki domorodec previdi, da ga nam je, kakor svobodnimu ptiču prostiga zraka, in bistri ribi čiste vode, takó in še veliko bolje treba. Viših učilíš moramo iméti, sicer bi še delj ‒ pa si v svoj kvár ‒ celò v svojo pogubo le za túj narod učene plodili in redili. To pa ne sme in ne more več biti. Vém, da bode vsaki rodoljubi Slovenec z vsim, kolikor le naj več premore k tej neprecenljivi napravi, ktera bo naj beržej naš narod in našo zdaj še tako opušeno narodnost v razcvet vzdignila, rad prispél, tudi jaz podám v ta namen, kar imam in morem ‒ svoj slabi svèt in um.
V rečenih Novícah na strani 95. Vi slavni gospodje tudi to le pišete: „Desiravno se dandanašnji v slovenskim jeziku vsi razdélki vednost še ne zamorejo obdelovati.“ Na to čedno rečem: Naš jezik je v mnogoterih vedah res neobdelan, pa je v svojim obilnim koreninji vender takó bogát in izobražljiv ‒ naš jezik od reke Rabe do morja ‒ da se, ako žé gotove izrazke zberemo, grešane duhu svojega narečja primerjeno sami dostávimo, ter si le v sili splohumljive ali celò umske od svojih sosednjih bratov v zajém vzememo, za vsako sleherno uménje skorej popolna beséda léhko sklade in sicer po moji misli na to le dobo:
Napravite si za vsaki razdélek véd in uménj zbore, izvoli ali odloči se vsakterimu zborniku ktero uménje ali oddelek kteriga uménja, da za nje (za uménje) iz takih knjig, ktere to uménje obsežejo, izraze (nemške ali latinske) v slovniček ali besednjak zbere, ter je po svojem umu v slovenšino prestávi, te prestavljene v abcedno versto zložene umske izrazke pa podaj celimu zboru ali večim zboram, in še drugim prijatlam slovenšine v precénbo in popravo.
Potemtakim bi se tudi nepotrébno, celo kvarljivo kovánje preraznih izrazkov hitro od kraja odvernilo. Kakor zdaj postáve, naj se tudi izrazki občinski delajo, da bodo rečém dobro primerjeni in vsim po volji.
Kér še jaz svojiga slovenskiga slovnika nisim zgotoviti utegnil, k skorešnji osnovi toliko potrebniga vseučiliša pa bi vender rad kmalo pripomogel, Vam, naša slavna učena gospoda tukaj na znanje dam, da je meni samimu vsakodob na volji, za vsakošnjo versto umej že v abcedo spisane in mi pošiljane izraze v slovensko prelagati in je učenim zboram v popravljanje predkladati. Več oči več vidi.1
Takega ročnega slovnička bi zdaj ravno uredniki žé potrebovali, kér jim je v uredih slovenšina zapovédana.
Takó je gosp. prof. Poklukar, Vaš slavni roják, žé davno svojim bogoslovcam duhovno pastirstvo razkladal ‒ s posebnim besednjačkam.
Oroslav Cafov.
1) Lepa hvala za dobri svet, kteriga bomo slovenskimu zboru živo priporočili in kteriga se bo slovenski zbor tudi živo poprijel. Vam pa ‒ častitljivi gospod, neutrudljivi delavec v vertu naše mile slovenšine ‒ Vas bo doletéla še posebna prošnja zastran besednjaka, kteriga nam je zdej pred vsim potreba. Tudi na vas se nasloni slovenski zbor v ti reči kakor na močno podporo, de mu boste s svojim bogatim zakladam pripomogli k dogotovljenju slovenskiga besednjaka berž berž. Vredništvo.