Beseda o zapisovalcu pripovedk z Martinj Vrha

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Beseda o zapisovalcu pripovedk z Martinj Vrha
Pripovedke z Martinj Vrha
Ivan Tušek
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kje je ta Martinj Vrh in kdo je zapisal pripovedke s tega kraja? Na škofjeloškem ozemlju, v lepi Selški dolini so bila že mnoga stara naselja, npr. Selca, Železniki in Dražgoše, ko so se na osojni strani doline po severnem pobočju Mladega vrha in Koprivnika še košatili veliki gozdovi. Na ukaz škofjeloškega zemljiškega gospoda, škofa v Freisingu na Bavarskem, kije imel na loškem gradu svojega oskrbnika, so v letih od 1560 do 1880 tu novi naseljenci izsekali sicer hribovita, a za poselitev primerna zemljišča. Nastale so redke, a velike kmetije, prava »kmečka kraljestva«, ki so sestavljale vas Martinj Vrh. Raztresena je bila podobno kot ob istem času naseljena sosednja Davča. Ker so med domovi ostali še veliki gozdni predeli, so za Martinj Vrh rekli, da je po površini celo večji kot sama Ljubljana. Eden izmed delov te vasi se še danes imenuje Megušnica, v njej pa je eden izmed treh domov mogočni Megušarjev dom. Na tej domačiji so vedno cenili šole in knjige in Tuškov rod, ki tu živi že več stoletij, je dal In še dnjo mnogo izobražencev (bratje in sestre sedanjega gospodarja Franca so vsi študirali). V prejšnjem stoletju pa je ta dom dal pisatelja in naravosloven, člana znane literarne skup/ne vajevcev, Ivana Tuška, M je tudi zapisovalec pripovedk z Martinj Vrha.

Tu se je rodil pred 150 leti, leta 1835; torej istega Ista, kot njegov sošolec, pesnik Sorskega polja, Simon Jenko. Otroška in mladostna leta, ki Jih je preživel na tej osamljeni domačiji sredi njiv, travnikov, pašnikov In gozdov, so ga tesno zbližala z naravo in gotovo vplivala na izbiro kasnejšega poklica. V dolgih zimskih večerih, ko so se v veliki domači hiši zbirali sovaščani na prejo, družbo pa so jim dela/i tudi berači, ko/edniki in potujoči kupčeva/d, je pozorno poslušal njihove pripovedi in sijih kasneje tudi zapisal; mogoče je poslušal celo vojaške begunce in rokovnjače, ki so si pogosto iskali zatočišča v od sveta odmaknjenem Martinj Vrhu. Na ljubljanski gimnaziji, kamor so ga poslali študirat, se je v šolskem letu 1854/55 pridružil sošolcem Jenku, Erjavcu in drugim pri izdajanju rokopisnega dijaškega lista VAJE. Tušek je kot dober risar narisal naslovno stran In ilustracije k nekaterim prispevkom, kot lepopisec pa je velik del Vaj prepisal. V ohranjenih dveh zvezkih Vaj je že objavil prvo pripovedko z Martinj Vrha »Žiljštan«, poleg nje pa še nekaj domoznanskih in leposlovnih spisov. Kot vajevec se je za zmeraj zapisal v zgodovino slovenskega slovstva. Ivan se je že kot gimnazijec v družbi sošolca Erjavca veliko ukvarjal s naravoslovjem, zato je razumljivo, da sta po končani gimnaziji oba Šla na dunajsko univerzo študirat prav to vedo, ki se je takrat šele prebijala v srednje šole. Pri Tuškovih v Martinj Vrihu pa se je do danes ohranilo izročilo, da je Ivan večkrat pripeljal o počitnicah na svoj dom Erjavca in tudi druge sošolce. Kot študent je objavil veliko poljudnih člankov iz naravoslovja, npr. Gad In njegov strup, Pajki, Povodni kos, Drobne ptičice naše dobrotnice - podobno kot njegov prijatelj Erjavec; le-ta je še naprej objavljal tudi čisto leposlovne spise, medtem ko Tušek ni več izvirno ustvarjal, ampak je objavljal zapise domačih ljudskih izročil pod skupnim naslovom »Pripovedke z Martini verha«. Po končanem študiju je postal profesor prirodopisa, matematike in fizike v Zagrebu in Ljubljani. Tedaj se je začel slovenski jezik šele uveljavljati v srednjih šolah in on je poskrbel za prve, lepo ilustrirane učbenike iz botanike v slovenskem jeziku. Res jih je prirejal iz čeških in nemških virov, a ker mu je bila botanika od nekdaj še posebej pri srcu, je že prej zbral vsa znana slovenska imena rastlin in tako velja za utemeljitelja našega botaničnega besedišča. Družinska bolezen Tuškovih — jetika — je komaj 42-letnega pisca spravila v prezgodnji grob. Umri je leta 1877 v Ljubljani in bil tam tudi pokopan. A ne samo, da se njegov nagrobnik ni ohrani/, ampak tudi nasploh je bil Ivan Tušek doslej preveč pozabljen. Naj ga tudi objava pričujočih 20 pripovodk z Martinj Vrha za 150-letnico njegovega rojstva pomaga iztrgati iz te pozabo Pripovedke z Martinj Vriia je Tušek objavil v Novicah in Slovenskem Glasniku v letih od 1856 do 1859, ko je bil študent na Dunaju. Nekatero so bile kasneje sicer ponatisnjene v izborih naše ljudske proze, vendar so tU prvič zbrane v knjigo. Tušek je vse naslavljal kot pripovedke, a je že po naslovih jasno, da gre tu za precej raznorodna izročila: od čistih pravljic (O treh bratih in treh sestrah, Sin jež) prek bolj ali manj pravljičnih zgodb v /vezi a kačami in bajk o rojenicah, povodnem in divjem možu do »grozljivke« o glo-dežu in na koncu do šaljivih povedk (Čudodelni klobuk, Trap). Besedilo je bilo treba za današnjo rabo prirediti v sodobnejši Jezik In pravopis, vendar sem si prizadeval, da bi v njem ohranil čimveč lepih starih besed, ki dajejo pristno vzdušje časa in okolja. Na koncu knjige sem dodal pojasnilo teh besed pa tudi nekaterih pojmov, npr. o nekaterih postopkih predelave lanu v platno; platnarstvo je nekdaj cvetelo v teh krajih In Je povezano z dvema objavljenima pbvedkama (Rojenica v Mladem vrhu, Olodež). Ta domača obrt je, žal, danes popolnoma zamrla. čeprav se v strokovni rabi vedno bolj uveljavlja namesto »pripovedka" beseda »povedka«, naj iz spoštovanja do pisatelja ostane naslov Pripovedke z Martinj Vrha.

Janez Dolenc