Beračica — grofica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Beračica — grofica
anonimno
Objavljeno v Domoljub 1893, št. 11 (1. junija) v rubriki Listek
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Rilo je leta 1832. Velika Šiba božja zadela je vso iraacoako detel«. Sirah se je polotil vsakega, ko se je naenkrat zaslišala novica: kolera je tu I Gdspoda in tujci bežali so iz Francije. Tu jeden beži od svojih starišev, drugi topet od svojih prijateljev, tretji se poslavljs od svojih sorodnikov. — l'ruo so drdrali vozniki s svojimi vozovi po ul eah, nakladali mrtve in umirajoče vse na en kup in jib a pali v skupno jsmo. Mrtvaški zvon pel je neprenehoma, zvonovi, ki bi pa mrtvemu k pogrebu slovesno zvonili, ao ntibnili — in smrtna tišina vladala je p J Paritu, stolnem mesta Francije. Noč in dan hodijo po mest« urnih korskov duhovniki in usmiljene sestre. Nekatere tolažijo bolnike in umirajoče, drage pa molijo pri njihovih posteljah.

Pčluo ubožcev in rerežev vlačilo se je po Paritu, veliki tropi beračev čakali in prosili so milodsrov pred vratrai raznih aamoatanov, ker so jim ondi samostanski bratje in namiljene sestre dajale darov. Matere, od dela, od Žalosti in bolezni utrujene, stezale so proseše svoje roke po darovih u svoje lačne otroka.

Med nboiaejšimi zagledamo tudi neko ženo z raztrganim in oguljenim klobukom. Nosila je na sebi nekdaj lepo obleko, ki j« pa sedaj na mnogih krajih ži zakrpana. M na večjih pa natrgana IB pomaiana, — Ta rednom lčeča žena vzela io zahvalila ae je ta vsak. le tak majhen dar, zahtevala pa ni nikoli ničesar R la je vsak dsn med obotcl, šla je k vsakim mUi prosil, vtela je rada, kar so ji dali, in mol'l odla ako tudi ui nič dobila.

Niti usmiljen« sestre, niti druge beračice ni«» dele, odkod je neki prišla ta ubožno oblečena bn Nihče tudi ni vedel ta ojeno stanovanje -- toda tj«« molčanje, njeno obnašanje tdelo s« jim je sumljivo, ti* vorili so o njej mnogi tudi to, da je gotovo vdovi Wj bogatega in plemenitega rodu in da je ubožsla.

Med usmiljenkami, katere so najbolj ta uboii« ' berače skrbel«, je posebno ena pogosto opatovala to Sestra MotlJa pogledala jo je pogosto v obrat, k«1* je ta ubožna gospa veduo zakrivala, in ta sestra je da je gospa še mlada.

Smatra Matilda je rudečelično gospo večkrat »P vorila, toda izvedela je le malo nerazumljivih beaedM ker je mislila, da reva nerada govori, ni hotela vanjo. Toda pazila je pa vendar akrbno na njo, la bf ni takoj zapazila mod množico beračev, radovedni j« & dala po nji. Dobra sestra Matilda se je telo bala, namreč bolezen napadla to ubogo ženo, ker pol«® *? ne mogla več pomagati in vaška pomoč bi bila »«tMJ kajti uboga žena ni h>lela nikomur povedati bivališča.

Vedno in vedno mislila je le na ubogo ženo;d* »e ji je nekega dne, kakor da bi jI žena s »»ojiffl ** in ljubeznivim pogledom odgovarjala.

Med vsemi revami in zaprekami tega strašnega 1 U iu vkljub vsem avojim ostrim in nevarnim delom in dolžnostim mislila je Matilda pogosto na ono .vdovo", molila je ta njo, ter si želela, da bi jo bolj natanko spoznala, ter da bi tudi tvedela ta njeno stanovauje. Vsako jutro videli ste se sestra Matilda in ona uboga žena, in ako je sestra podarila dar ženi, ki je stala med dra. inai ubožicami, sprejela ga je ta hvaležno. Iu v srci Matilde, ki je bilo odprto vsem nesrečnim in ubogim, imela je prvi prostor ta uboga .vdova*. Isti fas bivala je v ulici .de Lille" v neki krasni palači mlada, ie 1« pred kratkim omožeoa gospa Hočem jo imenovati grofico Marijo. Strah in trepet, kaUri sta tisti ČAS pretresala vea Parit, je nista motila v njenem navadnem življenji. Ni ji prišlo na misel, da bi bežala it Parita pred kolero, kakor je to atorilo tudi moogo premožnih in imenitnih družin. Nasprotno gretica jib je tadrževala v mestu. Vsak dan prihajali so k njej obiskovalci in ona je neprenehoma vabila in vsprejemala odlične goste iz mesta. Vedela je, da reveži, med katerimi posebno hudo gospodari k' lera, potrebujejo premožnih pomočnikov. Jako se je ratvetelila, ako se ji je posrečilo, da je koga zadržala, da oi odšel it me.-ta. Prirejala je tato razne veselice, gostije in skupne sprehode. Njen soprog se je ravno tako trudil goste obdržati si v mestu in tako ni noben dan pretekel, da bi ne bila hiša napolnjena t gosti in prijatelji. Gospejini tntnci pa ao dejali med seboj,da ona vse to le zaradi tega dela, da bi zadušila v srbi spomin na kugo.

.Jaz takoj jutri po tem plesu odpotujem it mesta", deje prvi tvojemu znancu, odhajajoč it palače. „Tudi jat odrinem takoj pojutranjem, le še pri tej veseliei bodesa navzoč", odvrnil mu je drugi. .Jat pa takoj drugi teden", pristavi tretji, toda takoj ta to veaelieo prišla je topet druga lepša, in tako so odkladali mnogi svoj odhod it mesta, ter pomagali revežem, ki so bili posebno zapuščeni ob času boletni. Toda pri vsem tem posvetnem življenji pa ni pozabila grofica Marija na svoje ubožce. Postavila je v U namen oskrbnika, ki naj bi bogato obdaril vsakega reveža in vttati skrbel ta kuine bolnike. Čudao pa je bilo, da gr< flca nikoli ni hotela nikomur izmed ubožcev aama postreči. Ona je revežem itdatno pomagala vsaki dan, vendar videti pa ni hotela nobeoega. Semkaj je poslala drva ta kVrjtvo, drugam topet kruha in drugih jedil. Zapuščenim bolnikom pošiljala je idravila. Da, pogosto je ratven potrebnih rečij poslala otrokom todi igrač, podobic ia sladčic.

Okoli 4. ure popoludne pozdravila je gn lica svoje goste, topet lepo napravljena, ljubeznivo, vendar vtčkrat i resnim obratom. Kadar je bila s svojim soprogom sama, se je vesela ratgovarjala in šalila; rekla je: .človek mora mil in Ijubetniv biti, da ti na ta način drži v mestu one, ki bi drugtče ubežati it mesta. Naša navzočnost daje pogum mnogim ljudem; oni potem mislijo, da U šibarei ni uko etr*& ia, ko vidijo nas tukaj, ki bi lahko te pre,e ji obetali.*

Hišni prijatelji in znanci so pa mielili, da mlada grofica ljubi svet tako ielo in da bi tavoljo jedue same veselice vse. tudi smrt pretrpela Vendar nekiteri izmed tnincev 10 se tej misli oprli ter rekli: nSij to ni mogoče, ko je ona vendar tak) resoa io če se primeri, da se kedaj tasmeji. videti so na nj»nh »ta cab nepopisljivo resne pot«* '

V runi«! je bilo aa njenem obličji tarnali pogosto neko veaelost ia tadovoljnost. Štet sodi p.vršno. n«-premišlieao in spremenljive. On opatuje UVan po videzu ia ai jih tako poekaia raijauuti. Srca pa, nagiba k dobrim delom, nikdar oe more prteeuiti. Tudi grofice 10 nagibov aieoega area ivet ai potaal.

Kakor gntiea, Uko ao se tudi iupau. šolniki in draga od ičoa goepoda trudili, da bi v onem času. ko j« kolera n>j6o|j razsajala, ljudi t hrabrili, da bi it m« sta ne odhajali.

.Oatanite * mesta! Na bodite sovražniku i pob ohrabrujte plašljivc«!' Tako ao aeičaae opominjali; toda vkljub tej tapovedi. cdrinili so vsaki dan veliki'tropi ljudij na vse kraje.

Nekega dne pa se pripeti, da je sestra Matilda nabirala daior M bolnike, posebno pa u male otročiče, katerim je morilka kolera pobrala stariš*. Radodaroost grofice Marije bila ji je mana, če tudi jo je nikoli ni videla: tato je š!a tudi v njeno hiio. Ur. fi«a uukaula je oskrbniku, naj ji caloii vsega obilo, ob jednem ma pa tudi naročila, da naj ji izrati njeno milovao,«, da je cdgoatov ovirana in tadriina, da aeatri ne mor« sami pestreči. Toda krščanska ljubezen človeka n«rču|». 8e«ri Matilda ni hotela oditi. Ona je opalt tudi od odlčait go.»prdov in gosp^. ki so bi i na veseli« pri gnili Miriji, da bode T njih usmilienje obudila io bogate dirrrr dobila ta gvoje otročiče Žito je prosila oskrbniki, di ti smela k grtflei in ta je misleč, dobro d. Io »torim, piUl jo T sobo. kjer so bili vsi gosli ravno skopsj tbrtni. Ko je gr< flea sestro Matildo upatila. obrnili |t roj obrti v »trto, a bilo je prepotno, sestra Matilda j« j» spoznala.

Sedsj šele spoznala je skrivnost grolice Marije f njej je »potnala ono .vdovo*, ono ubogo, vedno molM« b račico, kat.ro je vsak dan videla med tropom beričf Ta lepo napravljena, srčna grtflca blTa je oni beričien ratcapani, um taoi in rattrgani obleki, ki se je vaaki din pridruiila beričem in aim it tega nimeoi. di j» poslušala njih nadloge, spomala reveže, njih večjo in m«nj'i potrebnost, kje da prebivajo itd. ter poUm tankitiU stojemu oskrbniku, kako naj darove deli.

Grofica Marija bila je ijotraj beračici. »'ečvr f* &r<fica. Zjutraj bila je teatra beračev, tn čer pt njih miti Med berače s* je pridrnHIa, da bi njih stiske niUnko potvedovala p,-tem pa šla v svoje palače, da je odlično gospodo v mestu tidrievala in potem pa beračem daro" d-lila. — Ta njena dobra dela «o se ratgltsilt šele p« njeni smrti, ker je želela, da tanje nikdo ne ve rurt wstra Matilda in oskrbnik. — Res morimo reči z apostlom: ljubezen je iznajdljiva!