Beračica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Beračica
Ivan Ranfl
Izdano: Vigred 12/6 (1934), 210-211
Viri: dLib 6
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Temna, svinčena noč.

Votlo se odbija grom, doni iz gore v goro. Za hip razsvetli ozračje in zemljo blisk, kratek, rezek. Vihar buči, trga slamnate strehe, lomi veje. Hladen dež udarja, bije, šumi.

Žvižga veter ob oglih raztrganih gorskih bajt. Nekje pod streho tuli pes, živina se oglaša v hlevu.

Skozi raztrgane strehe teče po bajtah, bije na posteljo, na mizo ...

Temna, svinčena, grozna noč! ...

Stara bajtarica Liza se skriva v kotu. Plašno zre v okna. Šipe se drobe. Med dežjem bije toča. Na stropu nastopa voda. Blisk šviga po oknih in Liza vidi povsod plazeče, sključene postave.

Ropot in šum. Liza strmi.

Takrat udari po vratih. Liza ne sliši nič. Samo žvižg nevihte in ropot ledenih zrnc ob šipe.

Močneje udari po vratih. Liza se zdrzne. Vihar lomi vrata! Stopi do vrat.

Zunaj utrujen ženski glas. Liza ga spozna. Beračica Ana je. Zjutraj je šla z otrokom mimo bajte proti trgu. Vsi so vedeli, kam je šla. Na sodnijo, da dobi otrok očeta.

Liza pomišlja in molči. Zunaj isti proseč glas. Liza ne sliši. Šum vetra jo zmoti.

Na tla pada skozi strop tudi v veži.

Liza ne odgovarja. Odide v hišo in se potuhne v kot: »Take ženske nosijo nesrečo k hiši! Izprijenka! Ji je treba hoditi sedaj na sodnijo! Tudi Liza je bila nekoč mlada. Boljša je bila, kakor ta izprijenost beraška!«

Grom ni prenehal. Vihar je trgal naprej. Na tleh ob steni luža. Med vrhovi je vršalo, bobnelo, le na vrata ni udarjalo več.

Poplavljena, temna cesta. Jarki so zvrhani. Na cesti sključeno, boreče se telo beračice Ane. V naročju otrok. Dolga je pot iz trga. Beračica drhti, otrok se stiska k njej. Utihnil je.

Ljudje pravijo, da meče beračico božjast.

Tam za klancem je Ravnikov kozolec. Tam bo skrita pred dežjem in viharjem. Toda pot je dolga, predolga za izmučene noge.

Bliski razsvetljujejo cesto. Vihar se zaganja.

Ana je dospela na varno. Vihar sicer piska skozi kozolec, a dobro je. Padla je na kup slame. Premočena je nekoliko tudi slama.

Otrok se je prebudil in zaihtel s slabim glasom. Beračica je onemoglo pritisnila dete nase. Takrat pa jo je stisnilo za srce, dušilo jo je. Napad je prišel. Trga beračica obleko, suva, vzdihuje. Otrok je utrujen zaspal poleg slame.

Vihar je polagoma utihnil, pomirilo se je ozračje. Prikazal se je nebesni krajec in osvetlil zemljo z bledo, umirajočo svetlobo. Bledi trakovi so padali skozi slabo zbite deske, razsvetljevali kozolec.

Otrok ni spal več. Zeblo ga je. V ročicah je držal kose raztrganega sodnijskega lista.

Beračica je utrujena zaspala.

Na nebu se je smejal krajec.