Berač Bogdan

Berač Bogdan V. Štulc

Delo je bilo prevedeno iz češčine.

Izdano:	Slovenske večernice, „Izdala družba Sv. Mohora“, Celovec (5. zvezek), 1862, 3–55
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Pred kacimi štirdesetimi leti je bilo v P— kraj pota videti berača, ki so mu sploh le stari Bogdan rekali. Bil je to starec sivoglav, visoke postave in resnega obraza. Sedel je navadno pod koščato lipo pri starodavnem križu ob cesti, ter se v obnaši popolnoma ločil od navadnih beračev. Nihče ni slišal, nihče ni videl, da bi bil stari Bogdan kedaj glasnó in nadležno koga vbogaime prosil. Sedé tukaj s odkrito glavo in s ponošeno kapo v roci je mirno čakal, da mu kak usmiljen človek kaj vanjo verže. Za vsak darek se je zahvaljeval s tihim, serčnim: „Bog vam verni.“ Dà, čim manj so mu včasi vergli, tiin očitnejše se mu je kazala na obrazu zadovoljnost in veselje. — Na često je bilo videti starega Bogdana, kako nabrane darove med druge siromake delí. Sam za se je le malo potreboval. Voda iz bližnjega studenca in košček kruha mu je bilo dosti. Plašč iz grôbega sukna je imel uže nekoliko let. Višnjevo to ogrinjalo se tako rekoč ni staralo na njem. Ravno tako je bila tudi njegova spodnja obleka, vsa platnena, če ravno vedno čista, le siromaška. Klobuka ali kape nikoli ni nosil na glavi, ampak vedno le v roci. Naj je uže bril mraz, ali peklo solnce, stori Bogdan nikdar ni pokrival sive glave s klobukom.

Ko se je čudni ta berač pred nekaj leti namestil pod lipo pri križu, bilo mu je okoli 50 let; ali po glavi so se mu že tedaj kodrali dolgi lasje, beli kot sneg. Na plemenitem, visokem čelu bila je videti globoka rana, ki jo je resni sedoglavec skerbno zakrival. Na suhem obrazu je bila poznati nekaka neizrekljiva notranja bolečina. Levo roko je imel na komolcu odsekano. Vse je kazalo na to, da je za mlajših let čudnih zgodeb doživljal. Rana na čelu in levica, na komolcu odsekana, kazale ste na to, da je bil vojšak. Če ga je včasih kdo poprašal za njegovo prejšnje življenje, poterdil je sicer, da je bil vojščak, ali dalje od svojih zgodeb nikdar besedice ni zinil.

Borni stan Bogdanov je bil četert ure od ceste poleg loga, ki se je razprostiral ob reki. Bila ti jo to neznatna, stara lesena bajta med germovjem. Ponoči je vedno berlela v njej luč. — Beloglavi Bogdan je imel v njej sicer vse čedno in čisto, toda povsod in v vsem je bilo zgoli siromaštvo. Črez prag k njemu ni nihče stopil, le častiti gospod fajmošter svetokriški so včasi zahajali k njemu. Oni so bili edini, ki jim je skrivnostni starček zaupal. Z drugimi ljudmi je Bogdan le malo govoril. Če ga je pa kdo poprašal za nekdajne prigodke iž njegovega življenja, je ali molčal ali pa pohlevno prosil, naj ga ne nadleguje z uprašanji, ki mu ni moč na nje odgovoriti. Če se je pa včasih pripetilo, da se je spustil s kom v pogovor, môgel je človek pri njem zapaziti nenavadno izobraženost duha, skrito pod beraškim plaščem. Ali to se je kaj redko kedaj prigodilo. Večidel je sedel čudni ta berač pod ljubo svojo lipo pri križu, in je molil sv. roženkranc ali pa ves zbran iz molitvenih bukev. Hrup na cesti ga ni nič motil: pobožnost njegova je bila priserčna in resnična. Kar je pa najbolj pri nenavadnem starčku v oči padalo, bila je goreča čast, ki jo je na znanje dajal proti zakramentu presvetega Rešnjega Telesa. Mesto P—, akoravno je bilo nekdaj skozi in skozi katoliško, je jelo, ko je prišlo pod vlado luteransko, očitno v sv. veri pešati. Bogati meščani so se ravnali po urednikih in častnikih protestantovske vlade. Razun tega razširjala se je v mestu čedalje bolj razuzdanost in združena ž njo nemarnost v veri, kakor tudi gola nejevera. Nič verovati — zaničevati vero je postajala v resnici zmiram bolj šega, ki se je po svetu širila s Francoskega. Ali stari Bogdan je živel v veri, da bi bil môgel ž njo gore prestavljati, in to véro je pokazoval očitno o vsakej priliki. Vsak dan na vse zgodaj, preden je bila še odperta cerkev pri svetem Križu, bilo ga je videli v veži pred njo na kolenih. V cerkvi je klečal v kotu. Molil je z globoko ponižnostjo in skrušenostjo ter molil ne le z dušo, ampak tudi s pogledom, obličjem in vsakim gibom. Zlasti pri povzdigovanju najsvetejšega zakramenta je dobival celi njegov obraz nenavadno podobo. Oči njegove so bile zamaknjene tukaj v skrivnostno telo Gospodovo, ustnice so mu trepetale, lica bledele, po obrazu se je razprostirala neizrekljiva otožnost in iz serca so mu po sili uhajali zdihljeji, polni gorečnosti in bolesti. Če je bilo sveto rešnjo Telo izpostavljeno, ostajal je stari Bogdan cele ure klečé, v molitvah vtopljen, pred njim. Ako so šli duhovni k bolniku z obhajilom, je pobožni starec vselej korakal za njimi in v hiši pri bolniku molil na pragu, dokler niso duhoven odšli. —

Ta goreča pobožnost čudnega berača mu je pridobila posebno spoštovanje med vernimi. Ali ena reč se je zdela čudna vsem. Starega sivoglavca za celih 10 let ni nihče videl pri mizi Gospodovi. Da bi bil to delal iz mlačnosti ali Iénosti, na to se ni moglo nikakor misliti; nasproti se je videlo očitno, da ves koperní za nebeško mano. Kolikorkrat koli so se pobožni ljudje vračali od mize Gospodove, se je kerčil stari Bogdan k zemlji ter jokal, da je solza pobijala solzo. Nihče ni mogel zvedeti ali uganiti vzroka, zakaj se bogaboječi starec ogiblje mize Gospodove. Vse popraševanje je bilo zastonj. Le gospod fajmošter pri svetem Križu, spovednik njegov, so vedeli brez dvombe tudi za ta vzrok.

Cela obnaša Bogdanova se je razno razlagala med ljudmi. Posvetnjaki so se starcu posmehovali ter govorili, da ni prav pri pameti. Verni katoličani pa so se mu čudili ter ga visoko čislali. Nekteri izmed njih bi ga bili radi osvobodili beraške torbe, ter mu ponujajo pribežališče: ali Bogdan se je vselej zahvalil rekoč, da on hoče, da mora — prositi.

II.

Neki večer je sedel stari Bogdan, kakor navadno pod lipo. Solnce je bilo uže zašlo za gore in hladen veterc je pihljal iz temnih oblakov. Starec se vzdigne, poljubi križ in se spusti péš po visocem nasipu na pokopališče, kjer je po svoji navadi vsacega dne molil za verne duše v vicah. Komaj stori kacih sto stopinj po nasipu, pa ga spazijo trije mladi častniki (oficirji), ki so se šli iz mesta sprehajat. „Lejte,“ reče eden, „ali ga vidite? Tam-le gre stari Bogdan. To ti je zares nek čuden človek. Pojdimo, pošalimo se malo ž njim!“ — „Poznam ga,“ pravi na to pajdaš, berhko zraščen poročnik (lajtnant). „Ta dedec mi je zopern. Ali se ni jeziti, če postane star vojak — svelopetec (tercijalec)? Tak fant ni vreden piškovega oreha.“

Med tem se jim je Bogdan približal.

„Oj, gospod major roženkranskih bojnikov in slavni zmagovavec černih vrat peklenskih!“ zavpije na-nj stotnik. Kam še tako pozno?“

„E tje,“ je djal resno starec, „kamor vsi pridemo: na pokopališče.“

Tacega odgovora se gospodje častniki niso nadjali, in za nekaj časa osupnejo.

„No, tega ti, stari brate, ne bomo branili,“ reče stotnik, „če se ti hoče na zimo tje preseliti. Ali svetoval bi ti, da zameniš svoj roženkranc za kupico dobrega vina. In namest teh sterganih bukvic pod pazho bi se — staremu bojniku spodobile kvarte. Tako si pa kakor stara baba, ki joka in zdihuje nad nami nesrečnimi sini tega sveta.“

„Pustite vendar, dragi gospod, vsakemu, kar ga veselí,“ je prosil Bogdan, in hoče mirno svojo pot iti.

„Stoj, postavi se v red — odbijaj napad,“ mu velí stotnik kakor kak zapovednik. „Starec, ti v zobe lažeš! Ti nisi bil vojščak, sicer bi ne bil takošna baba!“

„To sem si tudi jaz že davno tako mislil,“ mu je priterjeval tretji gospodiček. „In ta rana na čelu — ta odsekana levica!? — Kdo vé, v kteri kerčmi in pri kakem pretepu je to ulovil.“

„Gospodje! brez zamere,“ odgovori starček. „Vi ste berž ko ne že v marsikaci bitvi hrabro se bojevali: toda tako, kakor jaz vojniškega življenja ne poznate. Jez sem se vojskoval v dveh delih sveta; jaz sem napadal že baterije, ko vas še ni bilo na svetu; jaz sem se bil s sovražniki, kteri ne puščajo pri življenju nikogar, ki vjetim odsekavajo ud za udom — in jih pobite pojedajo.“

„Aj, sram vas bodi, starček! Kako zna starec debelo lagati, da se vse kadi!“ se je smejal poročnik.

„Kako je to, slavni junak Lavdon!“ ga popraša posmehljivo stotnik. „Kaj tu slišim? hlače se mi že tresejo! — E ti dedec, ali bi se ti ne htelo dobrega amerikanskega tobaka? Ta drugači diši, kakor pa kadilo v vaših cerkvah. Naš tobak ne smerdí kakor ta dim od sveč na vaših oltarjih. — In tobakarju je treba pipe ali fajfe. Ozri se, stari Bogdan, pa poglej! Kakošen se ti tukaj smeja angelček! On ti jo pač lepši, kakor so vaši angeljčki na oltarju!“

„Za božjo voljo, ne norčujte se, mladi gospod!“ je zavpil Bogdan s krepkim visokim glasom. „Ah spametujte se, dokler je k temu še čas!“

„Aha,“ se je smejal stotnik. „Sedaj se začenja pridiga. Le urno na delo, starec, da dobiš za me zaslugo pri Bogu!“ I, pusti ga, naj ide po svojih potih stari pridigar,“ se oglasi drugi; „mertvim na britofu naj pridiguje. — Meni je mraz — in neče se mi poslušati.“

„No, sveti Bogdan, tedaj z Bogom!“ veli stotnik. „Pozdravi mi pa kamerade pri sv. Križu, in najemi mi tam stanovanje, ali še le za kacih petdeset let.“

Starčka je serce bolelo, da že sam sebe ni čutil. Pograbi ga sveta jeza ter stopi k samemu stotniku, pa mu reče z globokim prerokovavnim glasom: „Zgodilo se vam bo po volji. Mertvi čakajo na vas. V štireh tednih pojdete k njim, in to nikakor ne v slavnem boju, ampak brez slave od roke prijateljeve!“ — Da se bo tako ta reč obernila, tega se gospodje niso nadjali. Stari Bogdan je stal tu pred njimi kot prerok. Besede njegove in način, kakor jih je izustil, napolnile so jih s strahom in grozo. — Kar zapoje zvonček — zablišči se lučica v svetilnici, in stari Bogdan v trenutku ves premenjen reče častnikom: „Odkrijte se, gospodje! Zveličar naš in Gospod se bliža.“ Toda gospodi se ne zmenijo za njegove besede — bili so protestantje (luternci): „Odkrijte se,“ se oberne k njim starček, „odkrijte se, pokleknite! Sin Božji se bliža, ki nas bo vse poklical pred se na sodbo.“ — Gospodje se prestrašijo — in se odkrijejo proti lastni volji. Ko bi trenil, je bil tu duhovnik, ki gre z naj svetejšim zakramentom k bolniku. Bogdan je na kolenih zdihoval: „Hvaljen in češčen bodi naj svetejši zakrament Telesa Gospodovega!“ — Duhovni, delé klečečim blagoslovje, pristavil: „Sedaj in na vse veke!“ — Na to vstane bogaboječi starec in v molitvi korači za duhovnom v daljno vas k bolniku. Častniki so na mestu ostali, za nekoliko časa vsi prepadeni. „Da te vsi hudirji!“ se je serdil na zadnje stotnik. Ta berač nam je izbrisal oči! — Ali moj služabnik mu bo to vemil!“ Drugi častnik je iz vsega tega burke uganjal, in tretji — je molčal. Pa besede Bogdanove so jim le ostale v pameti.

III.

Enkrat na večer se je vernil stari Bogdan nekaj prej s pokopališča. Opravivši molitev pred podobo Križanega, tim edinim kinčem siromašne hišice, vstane, prižge lampico, se vsede za mizo, in jame po svoji navadi brati v svoji knjigi „Hoja za Kristusom“. — Kar ga na enkrat zbudi iz globocega, pobožnega premišljevanja silen ropot na durih. Starec stopi k oknu ter popraša: „Kdo je?“

„Za Boga!“ se oglasi slab glas, „usmilite se me! Odprite mi, ranjen sem, — sicer mi kri steče!“

Bogdan hiti k durim, odtisne leseni zapah, in mlad mož, zavit v plašču, je stopil pred-nj. Ali kako je to bilo stermenje in gledanje! — Prihodnik komaj spazi sivega starca pa s plašnim glasom zakriči: „Za božjo voljo, kam sem zabredel? — To je stari Bogdan! — Ah, ti nesrečni prerok! Besede tvoje, kako strašno so izpolnile!“

„Da, ubogi gospod, mi smo se že enkrat vidili, — tisti večer, ko ste ...“

„Ah, usmili se me, starček!“ je prosil z milim glasom mladi častnik. „Jaz sem vam naj nesrečniša stvar na širokem svetu — jaz sem postal morivec — ubil sem svojega prijatelja!“

Od bolečin in žalosti bi se bil nesrečni mladeneč na tla zgrudil, ko bi ga ne bil stari Bogdan prestregel s krepkimi svojimi rokami. Posadivši ga na klop ob steni, je skočil ven po vode in jesiha. Verne se, ko bi trenil, umije ubožcu sènce ter ga pripravi spet k sebi. Kar spazi, da se ranjencu kri lije doli po rokavu. — „Vi ste, kakor vidim, ranjeni!“ reče blagoserčni starček s prijaznim glasom. „Ali dovolile, da vam pogledam rano?“ Ranjenec je prikimal z glavó. Stari Bogdan mu suknjo sleče, pregleda mu rano ter spazi, da mu je kroglica obtičala v rami. — „Je li naj pokličem zdravnika?“ je prašal starec mladega nesrečnika. „Rana vaša je nevarna!“

„Ah, nikakor ne!“ zakričí ranjeni. „Ta bi me izdal. Moj Bog, usmili se me ter mi pošlji človeka, ki bi se mu môgel zaupati!“

Stari Bogdan je milo pogledoval na žalostnega častnika, ki solzne oči upira k nebu, kakor bi molil. Blagi starec ga ljubeznjivo prime za roko ter mu reče: „Ako želite pomoči, in ne zaveržete ponudbe beračeve: kolikor je moč, vam pomôrem in — molčati znam. Nesrečnik se mi môre zaupati; — jaz rad postrežem.“

Te besede, ki jih je izustil z ljubeznivim glasom, so globoko v serce segle častniku. — „Hvala ti, starček,“ je djal, „tebi se môrem zaupati. Prijatel moj — stotnik, kteri te je un dan z menó vred dražil — me z nekakošno malo stvarco razžali. Ti véš, kako je to pri vojšakih. Mi dva se povabiva na dvoboj. On mene ustrelí v ramo. Jaz sem se nadjal, da mi prizanese. In strašna me jeza popade — namérim — sprôžim — in kroglja zletí siromaku skozi persi! — Ah, tvoje besede, starček, so se grozno dopolnile! Jaz sem postal ubijavec svojega prijatelja! Bog se me usmili! — — Ah ta rana, kako to sklí!“

Bogdan se nagne k terpečemu, mu otré z razgaljene roke kri, ki je s curkom derla iz rane. Potler vzame iz skrinjice kleščice in nož. Mladi častnik jame stermo gledati, opazivši tako orodje v rokah beračevih. „Gospod,“ je djal Bogdan, „dovolite, da vam jaz potegnem kroglo iz rane.“

Častnik prikima.

„Ne bojte se, gospod,“ ga je tolažil Bogdan. „Na stotine, na tavžente ranjenih sem že obézal v vojski — in bodi Bogu hvala, izcélil jih.“

In rés, preden bi se bil kdo nadjal, je bila kroglica iz globoke rane, in na to Bogdan ogleda kost. Ta pa je bila nepoškodovana. Dobroserčni sivček pak izmivši in obezavši rano, kakor je treba, položi ranjenega na čisto slamnato posteljo, poklekne zraven njega ter pazi na vsak gib siromakov.

Noč je bila grozna. Vročina je kuhala ranjenca, tako da je bledel. Groza in bolečina mu je morila in stiskala dušo. Ubiti je bil njegov prijatelj od mladih nog, bil je generalov sin in ljubljenček, imel je pri samem dvoru kraljevskem prijateljev in v naj viših rodbinah mogočne sorodovince. Duh ubitega strašil ga je in misel na nasledke pretresala je obupnika. Posamezni glasi, ki so se po sili izmikali razboléli duši, so bili priča strašnega notranjega terpljenja. Ta mili stok prebadal je kakor oster meč Bogdanu serce. „Ah, ta mlada kri! kako si igra z življenjem! — Prijatelj je ubil prijatelja — ubil ga za malo stvarco — in se vojskuje z obupnostjo. Ah, moj Bog! zopet je umeri človek brez skesanosti — brez odveze, brez obhajila. —Bog nebeški, usmili se té uboge duše!“ Tako je zdihoval na skrivnem in molil žlahtni sivček kraj postelje, ter pazil na vsak dihljej nesrečnega svojega gosta. Deváje mu pridno hladne obeze na rano, ustavi nazadnje vnetje. Ranjenec zadremlje. Drugi dan zjutraj mu precej odleže. In tu je jel zaupno blagemu strežniku svojemu pripovedovati žalostne prigodke minulega dne.

„Po nesrečnem dvoboju“ — je djal naposled — „sem jo mislil pobegniti črez mejo na Rusovsko. Ali rana v rami mi je poderla naméro. Konj se mi splaši. Nemogoč ga obderžati sem padel ž njega in komaj sem se privlekel sèm k tej révni bajtici. In sedaj“ — je ječal — „sedaj mi gorjé!“

Bogdan ga je tolažil in nagovarjal, da bi si dal poklicati vrača; ali zastonj. Častnik bojé se izdaje kar slišati noče nič o zdravniku. Če ga je pa jel Bogdan tolažiti z véro, delal se je mladi gospod, kakor da nima ušes, da bi slišal. Siromaku se je neprenehoma po mislih vertelo, da je vsa sreča na zemlji proč in da bo obsojen na smert.

Na silne prošnje svojega gosta se podá Bogdan v mesto, da bi pozvedel, kaj se kaj tam govori o častniku in kakošna osôda ga čaka. In ni bilo težko zvedeti vsega. Ubiti stotnik je imel mogočne prijatelje, bil je sin enega pervih generalov, in zguba njegova je bila tukaj tolika hujša. Vojniška sodba je ubežnega ubijavca obsodila na smert. Ta razsodba ni bila več skrivnost. Bogdan, ko to vse pozvé, se verne domu in nesrečnemu mladenču skerbno razodene te žalostne novice. Ni mu bilo nič nepričakovanega. Ubogi častnik, če se ravno ni môgel tožiti na krivico, se je vendar vedel s počelka kakor obupnik. V nekoliko dneh se je sicer umiril silni obup; ali britkost nad zgubo poštenja, mira vesti, in življenja ni nehala. Med tem mine štirnajst dni. Po skerbni streži in vestni prizadevi Bogdanovi je nekoliko okréval častnik, da se je tudi že môgel po izbici počasi sprehajati. Stari Bogdan, ker ga doma ni bilo več treba, je začel spet zahajati prosit h križu kraj ceste. Gustav pa — tako je bilo ime častniku, — je bil po cele dni sam. Lahko si je misliti, kako ga je tu mučil dolg čas. Navajen veselega, hrupnega življenja je moral sedaj žalostno živeti v sobici nizki, ozki in tamni kakor ječa. Kamor se je tu koli oko ozerlo, vsaka stena, vsaki kotič je pokazoval, da pod streho prebiva siromašnost in pobožnost. In ta in ona ni bila ošabnemu gospodičku po volji.

V enem kotu poleg stene je bilo klečalo. Nad njim je visel lesen križ z lepo podobo križanega Zveličarja. Razun tega sta visela na steni dva izverstna kipa (pilda): večerja Gospodova in milostljiva mati Božja. Pohištva ni bilo tukaj prav nič nepotrebnega. Mizica, stolček, klopica, dva talerja in glinjast verč — to ti je bilo vse pohišje. Na klečalu jc ležalo nekoliko bukev. Gustav si jih je začel se vé da le od dolgega časa pregledovati. Bile so to bukve nektere francoske, nektere v jeziku, ki ga on ni umel. In temu se Gustav ni malo čudil. In lotil se je francoskih in jel v njih prebirati. Ali knjige Bogdanove niso bile mlademu gospodu po godu. Bile so to bukve pobožnega zapopadka in spodbadajoče na ostro življenje kerščansko; bilo jih je tudi nekoliko o češčenju zakramenta presvetega rešnjega Telesa. Ni čuda, da se lahkomiselnemu gospodu niso dopadale! — In zgodilo se je na enkrat, da je Gustav bukve tje treščil, ter se jezil „na neumnost — na norost“ in miloval, starega Bogdana, da si čeravno je sicer izversten, dober človek, s tacimi rečmi čas krati, take rečí veruje.

Enkrat je prestregel Bogdan častnika, ko je bil ravno zagnal od sebe knjigo, hudovaje se „na te prazne reči“. Bila je to knjiga o naj svetejšem zakramentu. „Ah,“ se raztoži Bogdan, „ah bore gospodiček! Vam se zdi vera v naj svetejši zakrament prazna reč! Slepi, nespametni rod! Vi govorite vedno le od božjega usmiljenja in ljubezni; — in žali Bog! zametujete, kjer so nam ta ljubezen, to usmiljenje naj lepše razodeva!“

„Ne huduj se, Bogdan!“ je djal Gustav ganjen. „Lepo bi res to bilo, ko bi le tudi saj nekoliko mogoče bilo verovati, kar se tukaj o tem pripoveduje!“

„Ko bi mogoče bilo verovati?“ pravi na to Bogdan. „Dà, vi ne morete verovati, kajti ne znate, kaj je ljubezen — nimate ljubezni. Ljubezen more, ljubezen napelje verovati v ljubezen — dà, ljubezen veruje ljubezni. Ptica pelikan brani mladiče s kervjo svojo; s kervjo svojo redí tudi mati otročiča, ki ga nosi pod sercom. In vam se zdí, do vsemogočni Bog, da večna njegova ljubezen deco svojo ljubi manj, kakor ona brezumna živalica, manj kakor mati? — O molite Gustav,“ je prosil starček, „molite, priporočujte se Bogu, da bi vas razsvetil s svetlobo svojega duha, ter vi spoznali stan svoje duše — prišli na pot pokore prej kakor jaz. Zakaj védite, — tudi jaz sem bil nejeverec, tudi jaz sem zasmehoval iu norce uganjal s presvetim zakramentom! Molite, ne zametujte, ne odvračajte od sebe milosti Božje. Ako ne bote jedli telesa Sina človečjega, in pili Njegove kervi: ne sprejmete večnega življenja!“

Blagemu starcu se je svetilo oko od nenavadnega navdušenja: suho, bledo obličje je zarudélo, iz oči so mu tekle solze. Primši prijazno Gustava za roko, je stal tu pred njim kot kak poslanec Božji z nebes. Serca častnikovega se je polastil doslej neznan čut, tiha žalost presunila mu je dušo. „Ah, dà“ vzdigne stiskajo Bogdanu roko, „lepo rés — prijetno bilo bi to, če bi verovati mogel!“

Starček je uperl nanj molčé oči, in potem odide; prinese merzle vode, lemono in cukra, ter napravi Gustavu lemonado. — „Zaželeli ste, gospod, ni davno, malo lemonade. Nate jo. Napijte se, in ako Bog dá, bote se okrepili.“

Gustav se zalivali starcu z ginjenim sercem. Vzernši hvaležno pripravljeno pijačo, se po tem ves nekako ganjen molčé vsede, in črez mnogo let zopet pervikrat jame z nekakim spoštovanjem gledati na človeka, polnega pobožnosti in vere; — jame si želeti, da bi tudi verovati mogel, kakor stari, častiti Bogdan veruje.

IV.

Leta 1813 je nastalo po vsem Nemškem silno gibanje. Napoleon izgubi na Rusovskem celo doslej nepremagljivo vojsko. Potlačeni narodi se začnó vzdigovati proti silnemu zatiravcu. Napoleon, še neukroten po udarcih v Moskvi in na Rusovskem, je jel na novo nabirati vojšake, pripravljaje se na prederzen boj. Na njegovo besedo derla je skup nova vojska, vse se je spravljalo na nov boj z Rusi. Kralj Prusovski sklene med tem skrivaj pogodbo s cesarjem Aleksandrom. Prusi so se na čas umeknili in vojska francoska se je namestila v P—i.

Napoleon, dokler je bil vsemogočen gospod v Evropi, je neredko z nogami teptal pravice narodov. Zato se je tudi, berž ko je zasvetila nada svobode, vse oborožilo proti sovražnemu zatiravcu. Za znamenitih onih časov je posebno gorela nemška mladost za svobodo ponižane domovine. Med temi mladimi gorečniki, navdušenimi od ljubezni za potlačeno domovino, je bil izmed pervih tudi grof Adolf, naj mlajši sin ljubljenega generala grofa iz N—a, brat v dvoboju ubitega stotnika, od mladega pajdaš Gustavov. Mladi derzovitnež je nakanil nektere regimente, tisti čas še pod banderi francoskimi stoječe, pregovoriti, naj se ob odločenem času obernejo proti neprijatelju naroda in domovine. S tem namenom se podá na pot. Ali po nesrečni naključbi pride Francozom v roke — ki ga zajmô. Ker so se našle pri njem pisma in razglasi, vabeči na punt proti Napoleonu, ni bilo kar nič dvomili, da ga bodo berž ustrelili. In to vse se je dogodilo v P—i.

Gustav, do malega že cel, je zvedel za to v skrivnem pribežališču svojem. In tu se polastí toliko veča britkost njegove duše. „Ti bi bil mogel služiti domovini — ali sam si si pokazil življenje na potu zasluge in slave. Ti si ubogemu generalu ubil sina, prijatelja, brata. Sedaj bodo blagorodnemu očetu Francozje ustrelili drugega — edinega sina. Ko bi tebe ne bilo, imel bi nesrečni general saj še svojega Karla, tako pa ostane kakor okleščeno drevo.“ — Take in enake misli so rojile Gustavu po glavi. Terpljenje njegovo je bilo veliko. Bogdan, kteremu se je razodel, ga je tolažil, kar je mogel, ali zastonj.

Drugi dan zjutraj je opazil Gustav, da Bogdan z neko posebno gorečnostjo moli. Ko se je pa bogaboječi starček spravljal od doma, se poslovi serčno z gostom ter mu reče s prijaznim glasom: „Danes se spravljam na važen pot. Nadjam se, da vam, ako Bog dá, vesele novice prinesem.“ Gustav ga je hotel prašati, ali Bogdan že med durmi na prašanje stotnikovo odgovori le z znamenitim pogledom proti nebu in s serčnim: „Z Bogom!“ — Gustav je ostal sam, premišljevaje svojo osodo in obljubo Bogdanovo.

Med tem jo je mahal naš starček v mesto. Ko pride skozi vrata, jo udari po ulicah, po kterih je bilo vse živo vojščakov. Korakal je pa naravnost k poslopju, ki je v njem prebival general Francoski. Prišed k prekrasnemu domu, je prosil, naj ga pusté k generalu. Ali straže so prevzetno odrivale berača. Bogdan se nasloni o kamnen steber pred palačo ter sklene poterpežljivo čakali, dokler mu sreča ne postreže, da mu dovolijo stopiti pred mogočnega generala. — Ni čakal dolgo. Viditi mladega častnika, ki je namenjen k rečenemu generalu, mu gre nekoliko stopinj naproti ter ga, poklonivši se spodobno, ogovori v francoskem jeziku: „Gospod oficir, bôdite lako dobri ter so usmilile starega vojaka, ki se je tudi nekdaj vojskoval pod francoskimi banderi. Bôdile tako dobri, prosim vas, ter mi pomagajte pred generala. — Oznanite mu, da mu nosim sporočila o Feliksu L—skem.“

Častnik se je začudil, da starec v borni obleki govori v gladki francoščini, ktero izgovarja kakor redko kak Nemec. — Namigne tedaj Bogdanu, naj malo počaka, ter hiti gori in za nekoliko trenutkov je bil že tukaj desetnik, ki mu je bilo naročeno starega berača pripeljali v izbo zapovednikovo.

„In kakošne mi nosiš glase od Feliksa L—skega?“ ga je prašal general pri vhodu, bistri pogled va-nj vpiraje.

„Moj Jožef, kaj ti ne poznaš več svojega Feliksa?“ reče z ginjenim glasom Bogdan. „Jaz sem se, rés da, ne malo — jaz sem se jako spremenil!“

„Bog nebeški!“ zavpije general. „Ali je to mogoče? Jeli si ti to moj Feliks? — Dà, naj draži tovarš moj!“ In ni bil še izgovoril, in že je bil na persih Bogdanu.

Bil je to rajski pogled! — Časti vredni belolasi starec s suhim obličjem oživel je in se razplamtil v naročju moža, leskečega v zlatu, polnega kreposti in življenja. Nekoliko Irennlkov sladkega snida je imelo biti starima prijateljema odškoda za mnoge leta, kar se nista videla. Jezik ni bil v stanu govoriti; ali serci ste govorile, serci ste se razumele.

Po nekeliko trenutkih se jima je spet tudi jezik razvezal. „Moj Feliks!“ je djal general. „Kaj se ti je dogodilo? Lasjé tvoji so obeleli kot sneg; čelo tvoje je zgerbavelo; obličje vedlo, bledo ... in ti si v mojih letih!“

„Greh na vesti in bol v sercu, moj dragi Jože, ti podjedajo življenje,“ odgovori Bogdan. „Ne čudi so toraj, da sem videti kakor starec.“

„In tvoja obleka?“ reče general. „To ti je oprava siromaška, in vendar si, kar vem, zamogel miljone. — Ah, povej mi vendar, kaj se ti je pripetilo, kaj te je pritisnilo — povéj mi vse?“ je prosil tovarš tovarša.

„Dogodke svojega življenja ob kratkem povém,“ mu odverne berač. „Jaz sem se pregrešil — težko, pregrešil zoper Boga in to, kar je naj svetejše na zemlji. — Siromaštvo moje, nuja moja — to ti je moja pokora.“

General je stisnil sivčika k sercu, zaupljivo serčno prosé ljubljenega tovarša, da bi mu se razodel. „V nekdanjih letih sva si vse zaupovala“ —je djal — „nu daj, odpri mi serce svoje, da, če plačeš ti, morem tudi jaz plakati s tebó!“

„Ne tirjaj tega od mene,“ je prosil starec. „Pusti mi skrivnost, pusti mi ból mojo. Na zemlji ni več zame zdravila ne tolažbe: — Pomoč in tolaž moja je Bog, in Bog moj me ni zapustil — zveličar se je usmilil mene! — Ne huduj se na me, dragi moj Jože, da mi ni moč odkrili te skrivnosti!“

General je omolknil. Z žalostnim okom pogleduje naj dražjega svojega prijatelja in reče naposled: „Vsediva se, Feliks! Ti si, kakor vidim, ginjen! — Ukaži, zapovéj, kaj bi rad. — Storil bom vso, karkoli boš od mene zahteval!“

„Jaz sem prišel k tebi, dragi moj Jožef, z veliko prošnjo,“ reče na to Bogdan. „Prusovski poročnik (lajtnant) Adolf, grof iz N—a, je prišel kot vjetnik vam v roke. Pravili so mi, da je tudi uže na smert obsojen. Jaz sem te prišel prosit, da bi mu podaril življenje — da bi ga izpustil na svobodo!“

„Moj Bog, kaj ti je na mislih, Feliks?“ je djal general. Ti še ne veš ne, za kaj prosiš! — Zahtevaj vse drugo — samo tega od mene ne išči!“

„Za kar si bodi drugega, tebe, dragi moj, prositi, ne smem, ne morem, nočem,“ odgovori starec. „Življenja, svobode grofa Adolfa mi je močno treba. Z življenjem njegovim mi opomoreš ohraniti drugemu življenje in odrešiti dušo. In ti to, Jože moj, kakor se mi zdi, storiti moreš. Ti imaš moč z eno besedo ohraniti življenje dvema človekoma!“ „Feliks!“ se izgovarja general. „Kaj ne veš, da je hotel derzovitnež na izdajo zapeljali cele kompanije? Ne veš li, kake pisma so se našle pri njem? Po naših postavah je zapadel smerti. Oče njegov, general, dà, celo tudi sam knez Jožef sta prosila za milost: — jaz sem moral odreči temu in unemu. Treba je, bonne! da se zgodi nekaj drugim na strah!“

„In jaz ti, Jože moj! nisem več in draži, kakor oče vjetega — kakor knez Jožef?“ je oprašal Bogdan z znamenitim, priserčnim glasom. „Bil je čas, v kterem bi mi ne bil te prošnje odrekel. Glej, jaz od tebe ne zahtevam zgoli nič nemogočega — k čemur bi ti moči in pravice ne imel. Ti môreš podeliti milost. — Pomisli le, da ti je obljubljeno za življenje totega edinega tri francoske častnike pustiti na svobodo!“

„O Feliks, ne udarjaj na me!“ ga je prosil general. „Jaz ne morem — ne smem.“

„Jože! jeli ljubiš ti še mene kakor za nekdanjih let?“ je poprašal Bogdan, upiraje v generala pogled. „Jeli se še spominjaš na to, ko smo za morjem na pobrežju Erieškega jezera stali? Poznaš li vendar šo to rano na mojem čelu? — Indijanec mi je usekal, kakor veš, to rano, ko sem mu razcepil tovarša, ki te je že na tleh pod seboj imel, ter ti hotel persi prebosti. In tota roka? — Kaj več ne veš, kje, kedaj, zakaj in za koga sem zgubil levico? — Ah, ti veš, kaj si mi ondaj obetal“

Te besede so mu segle do serca. General skoči na noge, ter se verže Bogdanu v naročje, in objemši ga z živostjo mladih let reče: „Nikar ne misli, da kedaj do smerti pozabim na to, kar si za me storil. Naj ti bo, kar zahtevaš. Nikdar bi ne bil pomislil, da bom tega ohranil pri življenju. Ali ne jaz — ti si mu ohranil življenje.“

„ln to naj tudi zvé, da mu je moja prošnja pri tebi ohranila življenje,“ je prosil Bogdan prijatelja. „Kajti njegova priprošnja mi mora pomagati, kjer bi moja beseda celo nič ne izdala. Gre mi namreč še za eno življenje.“ — In razodel je prijatelj prijatelju, kaj mu je še na sercu, in kako misli s pomočjo Božjo nesrečnega Gustava oteti iz nevarnosti. Generala je to jako ganilo. Ker je pa vendar pred vsem zvedeti hotel skrivni vzrok čudnega življenja Bogdanovega, je udaril še enkrat na serce dragega prijatelja. Bogdanu stopijo solze v oči. Serce bi se bilo rado prelilo v serce prijatelja, ali razum, vest mu ne dasta govorili. „Ne huduj se na me, ljubi moj! Verjemi mi, jaz ti te skrivnosti odkriti ne morem — ne smem. Kedar umrem, jo pa zveš ... ! — In sedaj med tem z Bogom! — dokler se spet vidiva!“

„Kje stanuješ? Kje tebe najdem?“ ga je prašal general z ganjenim sercem.

„Za vrati pri potu — pod lipami — pri križu!“ odgovori Bogdan, „Tam sedavam ter ubogaimé prosim.“

General se oberne na stran. Iz oči so mu tekle solze kakor detetu — serce je kervavelo. — „In kaj ti ne morem pomagati tudi z denarji ne?“

„Bog ti plati!“ reče Bogdan. „Ti si mi dal uže več, kakor imaš! Denarja ne potrebujem. Meni je dosti tvoja ljubezen.“

„Aj, ta ti ostane na veke,“ ga jo zagotovljal general, stisnivši prijatelja k sercu. Razplakala sta se oba. Črez nekoliko časa se vzdigne zapovednik, se vsede k pisavni mizici, napiše nekoliko besedi ter pozvoni. Pobočnik (oficir) je bil tu, ko bi trenil. „Pojdite, gospod,“ velí general, „pojdite k grofu Adolfu iz N—a ter mu recite, da je puščen na svobodo. Naj podviže k svojim, da tudi naši trije častniki skoraj ugledajo svobodo. Tu vam je zanj pôtno pismo. Toda mu oznanite, da se ima za življenje svoje temu možu zahvalili.“

Pobočnik, pogledavši berača, se je čudil nad tem, kar je vidil in slišal.

„Gospodje! podvizajte!“ je opominjal general. „In ti, Feliks, pa pridi zopet k meni.“

Pobočnik odide z beračem v ječo k grofu Adolfu. Ali kako se je prestrašil jetnik, spazivši znanega starca s častnikom. Spomnil se je na oni nesrečni večer, ko so v lahkomiselnosti svoji hteli uganjati burke s pobožnim sivcem. In nič drugega ni mislil, kakor da inu je ta prišel oznanjevat smert.

„Kedaj imam umreti?“ je prašal prihodnike, delaje si serce.

„Ne bojte se, gospod!“ je djal pobočnik. „Vi ne hote umerli. Naš general vam je podelil milost. Tu imate potno pismo. Hitite, da, kakor je obljubljeno, za vas trije izmed naših častnikov pridejo na svobodo.“

Ta novica je mladega grofa jako prestregla. Od radosti je zavpil: „O kako se bo obveselil dobri moj oče! Se danas ga bom videl in objel. — In kdo, gospod pobočnik, mi je pripomogel k tej nenadani sreči?“

„Ta-le starec,“ odgovori pobočnik. „Naravnost mi je ukazano, da vam sporočim, da le njemu se imate zahvaliti za svoje življenje.“

Grof ni vedel, ima li verjeti svojim ušesom. „Niso to sanje? — ni li to sleparija?“

„Niso to sanje, gospod! ampak živa resnica,“ reče pobočnik. „Saj se môrete prec prepričati. Ali ni res, starček?“

„Dà, gospod grof!“ pristavi Bogdan. „Pojdite in prepričajte se. Kaj pa, da se vam čudno zdi brez dvombe, kako bi vam, grofu, boren berač pomagati mogel. Ali če Bog dá — berač môre“

Mladi grof je zarudel. „Ti si mi tedaj stari Bogdan, ohranil življenje?“ je djal na to z začudenjem. „Kdo bi bil na to kdaj pomislil! — Mi smo te oni dan tako nečedno, tako neusmiljeno mučili: in ti si se za me potegnil, življenje mi ohranil! — Ah mi nismo ušli kazni! Beseda tvoja, starček, se je izpolnila. Brat moj gnjije v grobu — padel je od roke prijateljeve! — Odpusti mu! Odpusti meni, odpusti nam vsem!“

„Se je že zgodilo — že davno je vsem odpuščeno,“ odgovori Bogdan. „Roka Gospodova vas je težko zadela. Bog daj, da bi se spreobernili k Bogu; in kakor se spodobi, njega častili in edinorojenega sina Njegovega — Jezusa Kristusa.“

Grof Adolf je stal tukaj kakor omamljen. Serčne besede Bogdanove so se mu zdele glas milosti nebeške. „In kako ti povernemo, jaz — moj oče — cela rodovina? Tirjaj, kar hočeš, in zgodilo se bo!“

„Jaz si pridem že sam po plačo!“ reče Bogdan. „Toda ne mislite, da bom malo tirjal. Pred vsem pa vas obvezujem, da od tega ne pripovedujete nikomur, da sem vam jaz ohranil življenje. Ali očetu to povejte. In sedaj hitite! — Z Bogom!“

Mladi grof je podvizal, da bi iznenadi razveselil svojega žalostnega očeta. Bogdan odide nazaj k generalu. — Zaupno razgovarjanje je terpelo dolgo. Ločitev njuna je bila tako vroča in serčna, kakor bi se že ločila na veke.

Ko pa na zadnje Bogdan odide iz palače, je s solznimi očmi gledal za njim general in iz globočine serca vzdihnil: „Kakošna osoda je morala pritisniti tega ponosnega, gorečega duha, da se je tako ponižal! — Moj Bog, moj Bog usmili se!“

V.

Žalostni konec francoske vojske na Rusovskem je bil početek strašnih nesreč, ki so se gnale od vseh strani na prevzetnega Napoleona. Zavezniki njegovi na Nemškem so se počasi vsi zjedinili z junaškimi Rusi proti njemu. Neke povoljne kresanja in nerazločne bitke leta 1813, so bile, kakor je bilo videti, poslednji žarki zahajajočega solnca moči in slave tega izverstnega vojščaka. Pogajanje za mir na shodu v Pragu je ostalo brez vspeha, razun da se zadnjič tudi cesar Franc I. oglasi in postavi proti svojemu zetu. In to važno delo je razločilo nesrečo Napoleonovo. Na novo nabrana armada njegova, ki jo je bil odpravil na Nemce v boj, je morala pri vsej svoji navdušenosti za Napoleona, na mnogih mestih jenjevati od vzhoda proti zapadu. Združena vojska Rusov in Prusov je tiščala naprej in se ustavila spet le nekoliko ur hodá od P—, kjer znameniti berač Bogdan pazljivost našo na se obrača.

Glasi od velikih priprav bojnih proti oslabelemu Napoleonu in upanje končne zmage nad njim so segali tisti čas v vsako tudi naj manjšo bajto na Nemškem. Dozvedoval je vse to tudi post Bogdanov, nesrečni dvobojnik Gustav, kteri imajo že rano izceljeno, je jel zvečer sprehajali se po gaju. Ali toliko veče je bilo terpljenje. Časti željnemu duhu je stala pred očmi junaška slava na bojišču. Serce njegovo ni bilo brez domoljubja, in ubožec je videl, da ne sme stopiti pod bandero, kajti je tam obsojenega ubijavca čakala sramotna smert. — Ne hoté ostati brez dela, in naprej vidé, da se ne bo več dolgo v hiši Bogdanovi mogel prikrivali, sklene nazadnje uteči od tod ter poskusiti srečo v ruski armadi.

Mladi grof odkrije Bogdanu svoj sklep. Ali ta je majal z glavo. „Kaj mislite,“ reče svojemu otožnemu ozdravljencu, „da je tako lahko odpovedati se domovini in najti novo? Poterpite še nekoliko dni. Kdo vé, jeli se vas ne usmili Bog ter ne omeči serca tem, ki morejo premeniti obsodo smerti, izrečeno proti vam.“

„Ah, prazno to upanje, Bogdan!“ vzdihne častnik. Ti ne poznaš generala iz N—a. Ti ne veš, kako je ljubil ubitega svojega sina. Tebi se še ne dozdeva ne, kaj more pri kralju. Meni drugega nič ne ostane, kakor pod tujimi banderi častno poginiti za domovino, ktere nisem vreden. Ali meniš, da naj tukaj počakam, dokler jo spet naši pritegnejo, mene pri tebi najdejo ter me od tod odpeljejo na morišče?“

Bogdan je tolažil pobitega mladenča. In opravil je pri njem počasi saj toliko, da si je odločil počakati še nekaj dni.

Drugi dan zjutraj je spazil Gustav, da je Bogdan dalj časa zamaknjen v molitvah. Ko se je pa po navadi spravljal starec od doma, pristopi k mlademu grofu ter ga prime za roko, pa mu reče s prosečim glasom: „Dans, dragi moj, molite za me, da Bog blagoslovi stopinje moje, in izpolni radost, pripravljeno vam že ondaj. Bog vas obvaruj! Ako ne pridem na večer ob navadni uri, nič zato ne skerbite, ter na me ne čakajte. Jutri ako Bog dá, se bomo veseli spet videli.“

Gustav se začudi in ostermi — hotel je prašati — ali Bogdan mu pomigne z roko in se zmuzne skozi duri.

Naravnost se podá verli naš Bogdan h križu med lipami, ali ni ostal tam. Pomoli nekaj očenašev pod križem in ponižno poljubi dragoceno drevo našega zveličanja, vstane ter jo udari po cesti proti vzhodu na to stran, kjer je bila pruska armada razpostavljena. Brez pomude jo je naprej korakal. Nekolikokrat so ga ustavile francoske straže. Toda potno pismo, ki ga je imel od generala, obvarovalo ga je vsake neprilike s te straní. Nazadnje ravno pred poldnem pride v kraj, kjer so stali Prusi pod poveljstvom generala iz N—a, očeta mladega grofa Adolfa, kteremu je, kakor vemo, starec Bogdan s svojo priprošnjo ohranil življenje in pomagal na svobodo. — Častitljivi starček v borni obleci nameri najprej na prusovsko stražo in ta ga pelje, ko je izgovoril, naravnost k generalu. V sprednji sobi najde mladega gospoda Adolfa, ki ga serčno sprejme. „Ah, kaj mi nosiš, častitljivi Bogdan?“ je prašal častnik, podavši stol starčku, da se vsede kraj njega.

„Jaz sem prišel po plačo!“ odgovori starec. „Saj veste, gospod grof, da je berač nadležen posojevavec. Prosim vas toraj, bodite tako dobri ter me peljite k gospodu generalu, visokemu vašemu očetu. Plačati mi mora on — in —jaz malo ne lirjam — malo ne vzamem!“

Mladi grof se je posmejal besedam Bogdanovim. Ali hvaležnost mu je veléla storiti starčku po volji. Razun tega je želel sam general, svojo hvaležnost pokazati velicemu dobrotniku edinega sina. Vzdigne se torej brez obotave ter reče smejé se: „No pojdiva!“

Šla sta skozi tropo služabnikov in častnikov, čakajočih tukaj povelja zapovednikovega, ter prideta v izbo generalovo.

„Oče,“ je djal skozi duri gredé mladi grof, „glej, to ti je moj dobrotnik! Pa saj ga ti sam že poznaš.“

General upre oči v časti vrednega starca, ter ga meri od glave do pete. Bogdan naklonivši se spodobno, stoji tu molčé v pristojni ponižnosti. „Dà, poznam te, Bogdan!“ je djal general. „Pogosto sem te videl tam pod križem, ko sem za stanovanja svojega v P— memo jezdil po cesti. Ali kdo bi se bil kdaj mogel tega nadjati, da nam boš ti rešil sina? Povej mi, povej, kako je bilo to mogoče? Jaz sem prosil — sam kralj naš imel je dobroto, ter se je potegoval za mojega Adolfa pri terdoserčnem Francozu. Naše prošnje niso nič zdale. In ti, ubogi Bogdan, ti si izpeljal, česar mi nismo mogli. Povej, razjasni nam to, starček!“

„Ljubezen in hvaležnost,“ mu odverne Bogdan, „veliko premorete.“

„Ne govori z menoj v zastavicah (vganjkah) starček!“ reče general. „Odgovori, da te razumem.“

„Bodite tako dobri, presvitli gospod,“ pravi Bogdan, „bodite tako dobri ter mi pustite mojo skrivnost. Ne silite v mene, da bi vam razodel, česar mi razodeti ni moč. Ostanite zadovoljni, da se mi je s pomočjo Božjo posrečilo ohraniti življenje vašemu sinu!“

General ni pričakoval take besede od berača. Upiraje oči v Bogdana, stoječega pred njimi s pristojno ponižnostjo, mu je črez nekaj časa zopet rekel: „Ne jemlji mi za zlo, starček! To ti je moja navada, da govorim, kar mislim. Iz vsega, kar sem do sedaj od tebe zvedel, sem sprevidil, da si nekako prenapet katoličan — pa si dobra duša. Sedaj pak vidim, da si nekaj več kot zgoli berač,“

„Imeli ste reči: „Ti si manj kakor berač,“ seže mu Bogdan v besedo. Dà, gospod general, jaz sem naj revniši berač!“

„Ali na dalje ne boš več ubogaime prosil, Bogdan!“ pravi na to mladi grof. „Mi bomo za te skerbeli, da poplačamo, kar si nam storil. Povej le, kaj hočeš. Beračil več ne boš, Bogdan!“

„Privoščite mi to, gospod,“ pravi starček nenavadno ginjen. „Jaz moram beračiti. Prositi in moliti moram do zadnjega svojega zdihleja, sicer — gorje moji ubogi duši.“

General in sin njegov se začudita in stermita. Generalu se je dozdevalo, da Bogdan ni zgoli prenapet zmešanec in dobroserčen svetopetec. In to svoje dozdevanje je odkril sinu, pregovorivši mu v francoskem jeziku. — Grof Adolf pa je mislil od starca boljše in blaže, samo da se ni mogel načuditi neizrečeni žlahtnosti njegovi. Oberne se k Bogdanu ter mu priserčno reče: „Ti si prišel po plačo. Povej nam, kar želiš. Moj oče je dobroserčen — govori brez ovinkov.“

„Razodenem vam, gospoda, razodenem, kar hočem,“ je rekel Bogdan s krepko važnostjo, da se je general začudil. „Jaz sem ohranil življenje: dajte mi življenje izgubljeno po postavah — življenje, ktero morete presvetli gospod z mogočno priprošnjo svojo pri kralju ohraniti možu, ki je podoben vašemu sinu.“

General ostermi ter se nekako prepade nad to željo. „Kaj to želiš od mene, starček?! — Življenje možu, praviš, ki je zapadlo po postavah?! — In kdo je ta mož?“ je zaklical gospod ves prepaden.

„Prosim vas za življenje mladega častnika. To vam je — Gustav! — Kakor vam je znano, so ga obsodili na smert. Toda vi, milostljivi gospod, mu môrete s svojo priprošnjo pri kralju ohraniti življenje — morete ga ohraniti domovini!“

„Bog nebeški, kaj to slišim!“ zavpije general. „Kaj tirjaš od mene, starček? — Jaz imam ohraniti življenje ubijavcu mojega sina? Izprositi mu pri kralju milost? — Starček, ti ne veš, kaj hočeš. Jaz ga nisem obsodil; sodba je bila po postavi — in kralj je poterdil razsodbo.“

„Ali vaša beseda, milostljivi gospod, veliko velja pri kralju. Kralj ne odpravi — kralj ne more odpravili očeta neuslišanega, ki prosi za nesrečnika, kteri je iz lahkomiselnosti ubil prijatelja — umoril sina prosivčevega. Usmilite se, gospod! — Gustavu je žal, kesa se, kesal se bo vse svoje žive dni. Zinaščujte se, ali kot kristjan — odpustite!“

„Glej, kako mi tu jame berač pridigovati!“ zarenči general in terdo koraka po izbi.

Grof Adolf, v dno duše ganjen, pristopi k očetu ter se jame ž njim tiho razgovarjati. Bogdan je stal na svojem mestu kakor kako više bitje, svest si, da izveršuje delo božje.

„Pa zakaj, starček! se poteguješ toliko za Gustava?“ popraša milo gospod Bogdana.

„Zakaj se zanj potegujem?“ odgovori, „ali no veste, kaj je miloserčnost — usmiljenje? — O, vi gotovo poznate te nebeške kreposti. Serce vaše je ganjeno.— Usmilite se! Pomislite zraven, da tudi iz njegovih ran je tekla kri za domovino. Za življenje vašega sina, kterega sem vam ohranil jaz — usmilite se in Gustava ohranite domovini!“

Te le besedo so ganile generala. „Kjc je Gustav?“ popraša Bogdana. „On je pobegnil, kakor kak malopridnež. — Ali morda veš, kje tiči?“

„Da, vem!“ odgovori sivi starček mirno in važno.

„In kje je?“ je prašal zopet general.

„Nadjam se, da imam opraviti z žlahtnikom!“ reče na to Bogdan. „Gospod Gustav je pri meni. Jaz sem mu obezal rano, ko se je bil tisti nesrečni večer priplazil do moje bajtice. Jaz sem mu stregel, dokler se ni z božjo pomočjo izcelil — ozdravel.“

„Kaka je ta visokost — blagodušnost!“ zdihne mladi grof. „Mi smo ga dražili, mi smo se mu posmehovali, mi smo se norčevali s tem, kar mu je na svetu naj svetejšega: in glej, meni je ohranil življenje, — iu drugemu stregel, enega izcelil in ni porajtal nič za vse nevarnosti! — Oče, dragi moj oče, učimo se od Bogdana odpuščati razžalnikom.“

General je bil ves prepaden. Oberne se k čudnemu starcu in ga prime za roko, rekoč: „Hvala vam, blagi Bogdan, hvala za življenje mojega sina sedaj in dokler bodem živ. — Pod to borno suknjo bije blago serce. Sporočite poročniku Gustavu, da mu odpuščam. Oznanite mu, da ob kratkem zvé, ali je moja prošnja kaj premogla pri kralju; ali prosil kralja bodem. Vam pa, Bogdan, se moramo še drugači zahvaliti.“

General je komaj dogovoril, kar ga občutki zmagajo in zgrudi se na stol. Bilo ti je na njem videti, da je težek boj bil s svojim sercom in da je — premagal.

Bogdanu se je razvedrilo oko. Pristopivši k generalu mu poljubi roko ter se mu zahvali: „Poverni vam gospod Bog na vekomaj!“ in odide iz izbe. Za njim gre mladi grof.

Adolf je hotel starca pri sebi zaderžati — ali on je hitel nazaj v P—. Želel je naznaniti svojemu gostu, da mu je velike stvari storil Gospod, kteri je neskončen v svojem usmiljenju.

VI.

Kakor je bilo pričakovati, mogočna beseda generalova je našla pri kralju milost in odpuščanje. Dovoljeno mu je zraven, stopiti v vojsko, na pet nedelj podvreči se kazni in potlej z junaškimi deli v boju za domovino ime svoje očistiti od madeža. Bogdan dobi že tretjega dne po tem od mladega grofa Adolfa list, v kterem mu je po dogovoru oznanjeno, kako hitro je uslišana prošnja generalova pri kralju. — Kdo popiše radost častnikovo, ko mu Bogdan razodene, kako velikodušno se je zanj potegnil, in kaj mu je izprosil pri kralju oče ubitega tovarša? — Od radosti in nekaj tudi zato, ker mu je to pripovedoval čudni berač, skorej se mu ni zdelo mogoče verjeti nepričakovanemu glasu.

Toda tudi te dvombe so v kratkem času zginile. Adolf sam mu piše in poterdi, kar mu je bil Bogdan z besedo oznanil. Zraven ga je tudi povabil, da kmalo pride in ga obišče.

Ko je zginila vsaka dvomba, pade Gustav na kolena ter serčno hvali Boga. Ko si utolaži serčni nemir, začne misliti na odhod; ali poprej bi še rad zvedel, kdo je neki omečil, kdo ganil generalu serce, da je sklenil odpustiti morivcu lastnega sina in s priprošnjo svojo milost mu dobiti pri kralju. Ta misel se mu je vračala neprenehoma, kolikorkrat koli mu pride na spomin, ali ne bi morda Bogdan saj nekaj vedel o vzroku te iznenadne premembe. In tako mu v radostnih občutkih in v vednem premišljevanju mine nekoliko ur, dokler se ne približa večer.

Solnce je bilo že za gorami, ko se je Bogdan počasi s pokopališča vračal k siromašni bajtici. Njegov gost ga je komaj pričakoval, in ko stopi časti vredni starec črez prag, verže se mu častnik v naročje: „Oh raduj se, Bogdan, raduj se z menoj! Bog se je mene usmilil. Ti si imel prav! General mi je odpustil. Jaz se môrem spet verniti — môrem ime svoje očistiti v boju za svobodo svoje domovine!“ S tacimi besedomi je sprejel Gustav ljubeznjivega svojega domačina.

„Bodi Bogu hvala, mladi gospod!“ pristavi Bogdan z resnim glasom. „Samo ne pozabite, da se vas je usmilil Bog. Ne pozabite očistiti ravno tako tudi svojo duše ter jo posvetiti Bogu!“

Gustav omolkne. Bogdanov glas mu je presunil serce; duša njegova se je počenjala prebujati k novemu življenju. Mladi častnik, ki ni bil sicer slabo po kerščansko izrejen, imel je v bajti pobožnega berača dosti priložnosti, se z Bogom spet bolj in bolj soznaniti. Vera in pobožnost, ki se je svetila v celem življenju Bogdanovem in prebivala pod njegovo siromašno streho, jela se je duši razodevati kot angelj miru in blaženosti.

Ko stopita v nizko izbico, prime ves vesel častnik starca za roko ter mu z zaupnim glasom reče: „Bogdan, ti gotovo veš, kako se je zgodilo, da mi je došlo usmiljenje in odpuščanje.“

„Vas, gospod,“ reče s posebno krepkim glasom starec, „vas se je usmilil — vam je pomagal Bog. To Vam bodi, dragi gospod, za sedaj zadosti. — Boga hvalite — na pot se pripravite!“

„Ali kako, mili moj Bogdan! kam in kod?“

„Za to ne imejte skerbi!“ je djal starec. „Ako Bog da, eno uro pred polnočjo, podamo se na pot. Jaz pojdem z vami ter vam pokažem pot, kjer vas Francozi gotovo ne zasledé. Ali sedaj pokleknite, gospod — molite — spoznajte, da vam je po svojem usmiljenju velike reči storil. Ta, kteri je vsegamogočen.“

Gustav, pred nekolikimi tedni še ošaben gospodiček, ubogal je, kakor bi mu bil Bogdan od mladih nog že zapovedoval. Pokleknil je ter sklenil roke. — Solze so mu tekle po licu, in serce njegovo je molilo z Bogdanom tako serčno, hvaležno in goreče, da so se gotovo angelji radovali nad njegovo molitvijo. Črez nekaj časa vstane Bogdan, stisne Gustava na serce, in začne pripravljati večerjo mlademu gostu. Pripravljal jo je zadnjikrat. Dokler je Gustav večerjal, šel je Bogdan iz bajtice, obide okolico, zajde v log, in tam še dolgu moli. Ko se poverne, spazi, da je Gustav ves zamišljen v bukve „Hoja za Kristusom“.

Bogdan pripravi, kar je bilo treba za na pot in ob ednajstih pred polnočjo jo odrineta.

VII.

Drugi dan, ko je jelo svitati, bila sta naša dva popotnika že srečno čez nevarno mejo, kjer ni več gospodarila armada francoska. Na čudnem tem nočnem popotvanju se jima ni nič nepovoljnega pripetilo. Bogdan, ki je poznal popolnoma le kraje, ga je peljal po raznih ovinkih varno skozi razpostavljene francoske straže. Za naj večo silo pa je imel še sprevodno pismo od francoskega zapovednika. Gustav vidé, s kakošno previdnostjo vodi ga verli starec, kako varno se zna izogibati sovražnim stražam, je spoznal, da je moral bili Bogdan verl vojak. Spoštovanje, ktero se je bilo pri mladem častniku do žlahtnega berača vsak dan večalo, je s tem še bolj naraščalo. Ponosni gospod je čutil in sprevidil očitno, kako bister um, kako blago serce, kako rahločutna duša se skriva pod borno obleko beraško. Ko se pa približata vasém, kjer je stala prusovska vojska, ter sta se ločiti imela, pokazal je Gustav, da tudi v njegovih persih bije serce, ki mu ni neznana hvaležnost in ljubezen. V serčni hvaležnosti za vse, kar mu je bil Bogdan storil, oklene se častitljivemu starcu okoli vrata, in od radosti so mu tekle solze iz oči. — „Bog ti poverni, Bogdan, kar si za me storil. Odpusti mi! — Moli Boga za me! — Jaz sem ti velik dolžnik — veči kakor misliš. — Toda poterpi! Jaz ne bom pozabil — jaz ti pridem povračat, kar si mi storil.“

„Ne pozabite Boga — obernite se raji k Bogu. — On je v resnici naš pomočnik in vaš rešnik,“ odgovori Bogdan, in njegove oči se žaré v pervem svitu jutrajnega solnca. — Jaz nisem vreden povračila; samo to vas prosim, ne ravnajte več po strastih, ampak po vesti — po zapovedih Božjih! — Ako me ubogate, — to mi bo naj slajše plačilo.

Častnik je obljubil, da Boga nikdar več ne pozabi. Bogdan mu da za spomin bukve: „Hoja za Kristusom,“ ter ga priporoči Bogu, sam se pa oberne spet nazaj proti P —. Ker mu pa sedaj ni bilo več treba hoditi po stranskih potih, se znajde v nekoliko urah spet na svojem mestu — pod križem med lipami. — Kdor bi ga bil bolj pogledal tega dne, težko bi bil po obličju spoznal starega Bogdana. Beloglavi starec je bil ves kakor pomlajen; — oko se mu je svetilo z neizrečeno bistrostjo, v rokah je imel sv. paternošter, in serce mu je bilo s posebno gorečnostjo vtopljeno v molitvah.

VIII.

Gustav, poslovivši se od Bogdana, jo je mahal s počasnim korakom in s težkim sercem proti velikemu taboru. Berž so ga odpeljali k generalu. Pade predenj in od samega ihtenja ne more ne besedice ziniti. Ali te solze, ta zgovorna skesanost je bila pravi balzam za globoke rane v sercu generalovem. „Ah, kaj si mi naredil, ubogi Gustav!“ reče čez nekaj časa žalostni general. „Jaz sem te tako priserčno ljubil! — Tvoj rajni oče je bil moj prijatelj, in ti si ... Ali moj Bog! — jaz sem ti odpustil — odpuščam!“

Gustav se mu je zahvaljeval ne toliko z besedami, kolikor z očitnim, globokim ganjenjem in milimi pogledi.

„Bog ti daj srečo! Za kraljevo milost služi spel domovini!“

S temi besedami ga je miloslljivo odpustil. Gustav, če se mu je ravno odvalil od serca težek kamen, je šel z britko bolestjo v persih iz izbe. Kaj je čutil, se ne da popisati. Da bo tako mirno in vljudno govoril oče ubitega tovarša, tega se ni nikdar nadjal. Tolika veča in serčnejša je bila od sih dob njegova hvaležnost do njega. Tudi z Adolfom se kmalo spravi. — Zgodilo se ti je to brez veliko besedi. Gustav pride k Adolfu, ter najde v njem starega tovarša. Padeta si v naročje, ter si zjokata na persih težke britkosti. In na zadnje popraša Gustav Adolfa: „Kdo pa se je potegnil za me pri tvojem očetu? Kaj ne, da si to ti storil, Adolf?“

„Kaj! tega še ne veš?“ odgovori Adolf. „Kaj ti Bogdan ničesar ni napovedal?“

„Da, Bogdan je največi dobrotnik tvoj in moj,“ pristavi sin generalov. Njemu imava zahvaliti življenje svojo jaz in ti.“ In tu mu zdajci jame pripovedovati, kar je sam vedel od skrivnih prizadev Bogdanovih, kako je najpred njemu — ujetemu in obsojenemu — ohranil življenje s priprošnjo svojo pri francoskem zapovedniku; nato pa, kako je prišel in govoril njegovemu očetu, kako ga je ganil — in premogel. — Gustav stermí. In ko je dopovedal Adolfu, kako dobroto mu je skazoval v siromaški bajtici, sta se zavzela oba. „In kdo je ta čudni starček?“ sta se prašala in tuhtala stermeča prijatelja. — Pogovarjala sta se nekoliko časa in nato se je moral Gustav hočeš nočeš ločiti. Pride mu namreč povelje na nekaj tednov v vojaško kaznivnico. — Gustav se je rad podvergel tej majheni kazni. Nekoliko teh nedelj mu prejde prav hitro. Zlate bukve, ki mu jih je za spomin daroval Bogdan, bile so mu draga družba v samoti. Prestavši kazen pride k armadi, ki je bila že vsa pripravljena za na boj proti Napoleonu.

IX.

Leta 1814 in 1815 se je odločila končna osoda Napoleonova. Premagan pri Lipsku v Saksoniji se je moral na vseh krajih umikati z Nemškega proti Rajni in čez Rajno na Francosko. Bojna sreča se je obernila od njegovih bander in njegovi orli so opešali. V stiski od vseh strani mu ni ostalo na zadnje drugega kakor odreči se cesarstvu ter se prikriti na otoku Elba z malo senco prejšnje moči in slave. Prijel je Napoleon sicer še enkrat za žezlo in tron na Francoskem; ali goljufna sreča se mu ni smejala več kot 100 dni. Potolčen — vničen pri Walerlov-u je moral na novo pobegnili z Francoskega. Siromak je prišel v roke Angličanom, ki so mogočnega junaka odpeljali na daljni skalnati otok sv. Helene.

V vseh teh vojskah sta se vojskovala, čeravno na raznih stranéh, mlada častnika, ki smo se ž njima soznanili v P—. Adolf se je dobro deržal v marsikteri bitki, ter je bil povišan od stopnje do stopnje k najvišim častem. Tudi Gustavu se je dobro godilo. Z junaštvom in serčnostjo je v vseh bitvah pervoval ter si pridobil obilo bojnih zaslug, zavoljo kterih se je tudi pri kralju pozabilo nesrečno delo prejšnih let. V bitki pri Waterlov-u je bil med pervimi junaki. In tukaj snidši se na bojišču Gustav z Adolfom, sta ostala za naprej vedno skupaj, dokler se po dokončani vojski oba s častnim križem na persih ne poverneta v domovino. In primerilo se je, da sta prišla oba na kvartir v mestice P—. — Se ve, da sta berž poiskala starega Bogdana. Oba sta čutila in priznavala, koliko sta mu dolžna; oba sta rada obstala svoj dolg, oba sta želela, skazati mu svojo hvaležnost. Misel na žlahtnega berača ju je vedno spremljevala. — Šla sta iskat ga pod križ med lipami. Ali sedež iz dernovja je bil zaraščen s travo. Udarita jo k bajtici: ali tudi lesene bajte ni bilo več — zginila je! — S težkim sercem in britkimi občutki sta se potem spustila na pot proti pokopališču, morebiti da tam zvesta za svojega dobrotnika.

Ali kam je prišel Bogdan? Kaj se je neki zgodilo ž njim in ž njegovo kočico? — Ko ste se pervikrat spet udarile vojska prusovska in francoska, sta na eden dan konec vzela Bogdan in bajtica njegova. Povedali bomo, kako. Neko noč se Francozje vzdignejo ter hočejo iznenadi napasti in pokončati levo krilo prusovske vojske, ali sreča jih ogoljufa in strašno razkači razperšene vojnike. Trije izmed njih udarijo v cerkvico na pokopališču. Ti tolovaji se zaženó k oltarju ter hočejo s tabernakelna ukrasti dragocen kelih, ki se je v njem hranjeval naj svetejši zakrament svetega rešnjega Telesa. K sreči je bil Bogdan tu. Komaj ugleda nesrečnike, kar na enkrat poskoči ter zapodi od oltarja prcpadene tolovaje. „Poberite se mi odtod, ne grešite zoper Boga in najsvetejši zakrament!“ Vojniki, videči pred seboj le samega starega berača, si oddahnejo od strahú in se vnovič zaženó proti oltarju. Ali Bogdan je vsekal s svojo gorjačo enemu izmed njih rano, da se na tla zgrudi. Ona dva potegneta sablje. Pa, ko bi trenil, izdere Bogdan enemu sabljo iz rok in jih prežene ne čuteč rane, ki mu je bila vsekana v glavo. Bil je to čuden boj! Slari enoroki Bogdan, zmagavši nad tremi — je obvaroval svetinjo Božjo! Uperl je oči k nebesom ter se verže pred oltarjem na zemljo. Kri mu je vrela s curkom iz globoke rane na glavi. Toda Bogdan ni porajtal na rano, ampak je hvalil Boga na glas: „Čast in slava ti, Gospod moj Bog, da si mi dal preliti kri za naj svetejši Tvoj zakrament!“ Tako moli nekaj časa in pade v omedlevico.

K sreči je bila tu stara bogaboječa žena, ki se je pred hudobneži, ko so udarili na svetišče, skerbno skrila v spovednico. Pobožna ta žena je vidila vse. Ko vidi, da je Bogdan omedlel, priteče k njemu, ter mu omije čelo z vodo, da se je nekako spet zavedel. Bogdan je čutil, da se približuje zaželjena ura. In prosil je za duhovna, da bi se mogel izpovedati. Starica je tekla po-nj. — Duhovnik pridejo ter izpovedó častivrednega starčka; potem stopijo k oltarju, odpró tabernakel in vzamejo kelh, da bi zaželjeni kruh nebeškega življenja, telo Zveličarjevo, po mnogih letih pervič in zadnjič podelili junaškemu branivcu in zgrevanemu častivcu naj svetejšega zakramenta. Bogdanu se zasvetijo oči z nenavadnim, nepopisljivim leskom: radost, ki je ni moč izreči, je žlahtnega starca okrepila na novo, „O, moj Jezus, moj Bog, hrana nebeška! Ah, kako dolgo sem gladoval — žejal — hrepenel — ginil za Tebo! V kaki radosti tone serce moje, plava duša moja v tem svetem trenutku. — Hvala Ti, usmiljeni — Zveličar!“

Ali moč je ginila, glas slabel in pojemal. Duhovnik mu hitro podelé sveto poslednje olje, ter tiho molijo molitve cerkovne pri umirajočem. Molil je pa se vé da tudi Bogdan. Nazadnje še zašepta: „Hvala, slava bodi najsvetejšemu zakramentu,“ in — pusti dušo. „Sedaj in na večne čase, Amen;“ mu odgovoré duhovnik in trume angeljske zapojo na višavah.

Tako je Bog sam poveličal smert svojega služabnika. Da, tudi ko je bil že duh zapustil telo, je oko ostalo uperto na oltar, in na obličju se mu je lesketal svit, kakor ga na njem v življenju nihče ni bil videl. Roke sklenjene na križ, in križček tiščé k sercu, tako je ležal tukaj Bogdan. — Duhovnik poškropé truplo s posvečeno vodo in tretji dan ga slovesno pokopljejo pri kostnici, kakor si je bil sam želel.

Tako je končal Bogdan. Častnika vojniška, ktera bi se bila rada zahvalila žlahtnemu starčku, zvesta nazadnje od duhovnega pastirja pri svetem Križu prečudne dogodbe starega Bogdana.

Prinesel jima je nekoliko listov, rekoč: „Tu imata, gospoda, kar bi rada. Tu so nektere spomina vredne dogodbe iz življenja berača Bogdana. Popisal jih je sam pred nekoliko leti. — Prepričan sem, da nikakor ne delam proti njegovi volji, ako vama razodenem njegovega prečudnega življenja.“ Glasile so se takole:

X. Zgodbe Bogdanove

Na rodnih poljanah bogate Ukrajine, tam je moj dom! — Oče in mati mi tam počivata Jaz sem bil njun ljubček, — njuna nada — edin dedič njunega imena in grajšin. Dokler sem bil pri njih na kmetih, povsod sem vidil le pobožnost in ljubezen. Oče je bil celi svoji družini pravi hišni oča. Katoliške navade, sprejete od staroslavnih dedov, so se vestno veršile v naši hiši, in kar je še več: pravičnost in ljubezen je kraljevala povsod. Vsak večer je molil gospod s svojo družino. Nihče izmed vaščanov jih ni pogrešal v cerkvi pri božji službi. — Da, ob vseh velikih praznikih jih je bilo videti z družino vred tudi pri Gospodovi mizi. In pobožnost njih ni bila prihlinjena. Oče je bil povsod spoštovan — bil je svetovavec in pomočnik vsem potrebnim. Mati je bila mati za celo okolico — v vsaki kočici so jo poznali, vsako dete ji je tekalo naprot od daleč. Tak je bil dom roditeljev (staršev) mojih: — vera z ljubeznijo, milost z blagoslovom je prebivala v njem.

Dokler sem bil pri starših, mi je bilo prav dobro. Mati je zbudila v meni čut ljubezni Božje. Blag duhovnik so bili pervi moj učenik — in jaz sem jim bil kot punčica v očesu. Očetovo življenje mi je moglo biti zerkalo — mi je bilo za izgled. — Ko nekoliko odrastem, sem prišel v latinske šole v Kremenci. Ah, kako težko me je stalo ločiti se od doma, od očeta, od matere! — Vestni moj učenik, duhovnik Ambrož, so se z menoj peljali v šole, ter so ostali moj varh, svetnik, vodja, desni angelj. Bile so to leta nebeških sladosti na zemlji. — V nedolžnem sercu je kraljeval mir; um se je razvijal, omikoval, bistril z vednostmi, po milosti Božji — žlahtnilo se je serce, plemenila duša, tako da so me učeniki imenovali krono šole — roditeljev čast — upanje domovine. Oče in mati sta od radosti poskakovala, slišati veselih novic od svojega sina! — Hranili so sirote upanje, da ne bom poslednji iz žlahtnega plemena S—skega! Ah, goljufali so se! Jaz sem jim upanje poderl — postal sem hudobnež! — Ali kako pri vsej svoji revi moram hvaliti Boga, da tega na svetu niso dočakali!

Bilo mi je 16 let, ko mi v enem letu umerjeta oče in mati. — Jaz ostanem sirota in dedič velikega imetka. Ali kaj je denar, kaj je blago celega sveta proti izgubi blagih staršev — proti izgubi, ki je mene zadela?!— Zgubim tudi verlega učenika in vodnika, očeta Ambroža. — Za oskerbnika mi je postavljen stric, ki je sicer vestno skerbel za poboljšanje mojih grajšin ali za dušo mojo si ni mnogo glave belil. Zanašal se je brez dvombe na moje dosedanje dobro zaderžanje. — Toda, bodi Bogu potoženo! ravno to preveliko zaupanje je bila moja nesreča! — Jaz sem prišel najprej v Varšavo, kjer se mi precej pridruži mladih tovaršev, popačenih po krivih izrekih francoske nejevere in razuzdanosti, ki je gospodovala med višimi stanovi. Nekoliko časa sem se upiral gerdemu zasramovanju in zaničevanju, s kterim se je teptala tedaj vera na samem dvoru kraljevskem. Ali moj upor ni terpel dolgo. Mojega serca se polastí slepota, ter se jamem počasi sramovati svete vere, zaveržene od modrijanov na Francoskem in njihovih naslednikov na Poljskem. Razun tega je bila nastavljena ubogi duši moji še druga mreža, v kteri sem skorej obtičal. Brez skušnje in sred zapeljivih izgledov sem oslabel naj pred v kerščanskih svojih dolžnostih.

Nehal sem hoditi k spovedi in k sv. obhajilu; zanemarjati sem jel molitev, službo Božjo. V nekoliko tednih — bi me nihče no bil poznal. Zato so prišle druge reči, ki je serce za njimi hrepenelo in ginilo: gledališče, koncerti, pevke in plesavke. Oče in mati bi se bila zgrozila nad sinovimi besedami, ko bi ga bila kaki dve leti po svoji smerti slišala, kako se je s tovarši vred šalil z vero — s pobožnostjo. — Ta čas sem tako rekoč v slast požiral hvaljene bukve brezvernih modrijanov francoskih. Njih strupeni nauki so se mi hitro in globoko vkoreninili v serce. Moje obnašanje in kratkočasovanje je bilo podobno razuzdanosti izgubljenega sina v evangelju. Da, žali Bog! preden mi je bilo dvajset let, moja vera — moja lepa poštenost bilo je že davno po njih. — Jaz sem sicer ostal pri denarjih — in vendar sem bil ubožec — siromak, ne manj nesrečen kakor zgubljeni sin, ko je moral v nesnagi in cunjah lačen svinje pasti!

Zapustivši Boga, sem zgubil svoje nebo na zemlji. Pokoj je bežal iz duše, v serce se mi je zavertal červ nemirne vesti. Življenje moje je bilo življenje zveri, ki se goni po telesnih slastih. Ali vsaka slast, ki sem jo užival v tihi brezbožnosti, je puščala v duši moje želo hudih bolečin. Vino in petje, veselice in plesi, shodi s tovarši in hoje po veselju so razpihovali v meni ogenj neizrekljive muke. Nazadnje se mi zatoži v domovini, kjer so me tolikere reči opominjale, da sem hudobnež. In spustil sem se na pot v ptuje kraje — na jug in zahod, na Laško in Francosko. Ali kaj je pomoglo! — Jaz trap sem hotel uteči mukam, ki sem jih nosil v lastnih persih — v lastnem umazanem sereu. — Kjerkoli sem hodil — povsod me je grizla nepokojna vest — otožnost mi je pokrivala obličje in oči.

Leta 1776 se je vzdignila severna Amerika proti Angličanom. Kakor je znano, bila je sreča prijazna Američanom. Njih boj za svobodo je našel v Evropi dosti prijateljev. Jaz sem bil takrat ravno v Parizu, ko so se perve kerdela dobrovoljcev pripravljale na pomoč Američanom. Serce moje se je borilo z notranjim nepokojem, ker se je iznejeverilo Bogu. Tone v slastih in bogastvu, sred hrupa posvetnega sem bil otožen nesrečnik. In tu sem se soznanil z mladim grofom Jožefom Ch—ry, Francozom veselega, blagega serca. — Ta žlahtni, čeravno lahkomiselni tovarš, se je toliko bolj meni pridružil, kolikor očitniše se je vekšala pri meni otožnost. Na njegove besede sem se potlej podal črez morje, bojevat se za neodvisnost Amerike in v divjem vojsknem hrupu pozabiti notranjih muk. In res smo se tri leta vojskovali tam pod zmagonosnimi banderi. Slava, ki mi je migala, družba z mladimi, veselimi vojniki, veselja vsaktere so mi dušo omamile tako, da sam se spet nekako umiril. Blažilo pa me je tu naj bolj goreče prijateljstvo z dobroserčnim mojim Jožefom. Bog mi je dal oteti ednega dne prijatelja iz rok Indijanom. Ko bi namreč ne bil jaz pristregel udarca, ki ga je nameril Indijan na glavo Jožefu, bi mi bilo truplo zvestega prijatelja brez dvombe zgnjilo na pustinjah ameriških. Prijateljstvo se je med nama s tem bolj uterdilo. Jožef se mi je zavezal s prisego, da vse svoje žive dni nikdar ne bo pozabil, kaj sem mu storil v boju z Indijani.

Pripetilo se je enkrat, da se nam zapové z orožano silo udariti na Indijane Erisejske, zjedinjene z Angličani. Bil je to nevaren pot. Od cele kompanije nas je ostalo samo 12 mož, ki smo se v največi nevarnosti nazadnje spet k glavni armadi povernili. Na tem težavnem potu nas je strašno mučila lakota in zima. Ni čuda, da se je tukaj moštvo razkačilo. In tu smo iznenadi udarili enkrat na vas indijansko, opuščeno, kakor bi bila izumerla. Ubogi Indijani so se raztekli pred nami. Lakota nas stiska ter se razbegnemo vsi po bajtah hrane iskat.

Sred te raztresene vasi je obernilo na se oko poslepjice, ki je bilo na pol iz lesa, na pol pa iz kamenja narejeno. In jaz grem noter z desetnikom. In glej, sred strašnih pustinj sva se znašla v cerkvici kerščanski, kjer je ravno siv starček — duhovnik katoliški —sveto mašo služil. — Nekoliko Indijanov je tukaj klečalo. Spazivši naju, so se razperšili na vse strani. — Duhovni je ravno povzdigoval telo Zveličarjevo. Ali kdo more izreči, kaj je v stanu strast in popačenost človeška?! Lasje se mi ježé na glavi — roka se mi trese — noge mi upadajo kedarkoli se spomnim na delo hudobno, ki sva ga v oni svetinji na pustinjah storila. — Ali ko bi se v joku raztopil, ko bi si oči izplakal: kaj so te solze proti hudodelstvu, ki sem ga storil? — Moj Bog — večna ljubezen — večni usmiljenec — usmili se me!

Od tega časa, kar se mi je okužilo serce od strupa francoskega modrijanstva in razuzdanosti, jela se je iz moje duše vera zmirom bolj gubiti. Nazadnje se mi je zdelo, da se morem z druzimi nesrečniki vred ponašati s popolno nejevero. Ali laka slepota ni terpela pri meni še leto ne. Žalostna skušnja in prirojena moč mojega uma ste me nagnale, da sem zopet dvomiti počel o krivem in plitvem modrijanstvu, ki je razglaševalo človeka za brata živine in zveri, červov in žižkov. Ko pa pridem na Francosko in na svoje oči vidim nesramnosti, ki so jih povzdigovali oni modrijani brez vere — brez Boga, — ondaj sem se posili začel strašiti njihove modrosti in razuzdanosti francoskega dvora in gospode. Spomin na dom in na blago, prirojeno prostost našega vernega ljudstva, spomin na očeta in mater, na njih vero in ljubezen, na pobožno in blaženo življenje, na besede, na prošnje pri ločitvi, na tiho, mirno, veselo smert, da tudi njihov grob: — čudno je moč na me imel. Duša je jela žalostno pogreševati izgubljeni raj nedolžnosti in nebeški mir blažene vére za mojih mladih dni. V ravno tej meri raslo je pa tudi čertenje ljudi, kteri so me ob ta raj pripravili ter mi za odškode niso zgoli nič dali razun plitkih zapopadkov o rečéh, ki so mi bile svete. S tem čertenjem sem se prepeljal v Ameriko. Življenje v vojski, pod poveljem pobožnega Washingtona, ki se je bojevala za svobodo, lepota in veličanstvo jezer, da tudi puščav ameriških so me pripeljale počasi k treznejšemu premišljevanju o Bogu in o rečeh Božjih. To so bili početki k spreobernjenju! — Jaz sem veroval v Boga, ki me obdaja povsod, mi govori od vseh strani. Toda Kristus in Cerkev njegova sta mi ostajala neznana skrivnost; slepil mi je pogled napuh uma in predsodki proti duhovstvu, s kterimi so me bili modrijani francoski kermili — napajali — kužili.

Izmed vseh členov vere katoliške se mi je pa protivilo zlasti učenje od svetega rešnjega Telesa. Kaj čuda, da se mi je tudi sveta maša zdela sleparija, in duhovniki sleparji — hinavci? — Duhovnik in cerkev, križ in oltar so se mi studili. Ah, in to je bilo ravno krivo, da sem na pustinjah ameriških storil hudobijo, ktere, če bi si tudi oči izplakal, vse svoje žive dni dostojno ne bom objokoval.

Ko sva bila jaz z desetnikom udarila v svetišče sred puščave, je povzdigoval stari duhovnik telo Gospodovo. Zavoljo nesreč zadnje vojne, zavoljo glada in jeze, da nam pri napadu ni šlo vse po volji, sem bil ves razkačen. In zaženem se k oltarju, skočim k duhovnu, nagnjenemu in govorečemu svete besede nad kelhom, popadem starčka po divjaški za roko — zakričim mu: „Molči, slepar — stoj s svojimi sleparijami in pripravi mi rajše mesa, kruha, vina!“— Vredni duhovnik ogledavši se na me z nekakim neizrekljivim čutom in pogledom, je hotel sveto delo dalje opravljati. Ali mene toliko bolj popade togota — mene se polasti hudi duh. Kakor serdita zver popadem kelh, ga treščim ob tla, tako da se je predraga kri Gospodova razlila po podu kraj oltarja. — Ubogi vredni starec je padel na zemljo kakor ranjena košuta, in razjokavši se jame s prahom vred lizati prečastito kri Zveličarjevo. Jaz sem se zakrohotal kakor satan. Desetnik, terd človek brez občutka — brez vere — se mi je hotel prikupiti. Skori tedaj k oltarju — duhovna proč potisne in z derzovito roko popade hostjo ter s krohotom reče: „Meni se hoče jesti. Tukaj imava kruha — najejva se!“ — Častitljivi starček mu hoče posvečeno hostijo iz rok iztergati, ali zastonj! On udari duhovnika s pestjo tako silno, da se ubogi starček brez zavesti na tla zgrudi. — To vse se je zgodilo v trenutku. Tovarš razlomi sveto hostijo, ter poda z divjim hrohotom kosec tudi meni. Od strašnega stoka in pada častitega starčka se mi zbudi usmiljenje v sercu in jaz se začnem sramovati. Na stran potisnem desetnika, zajmem vode v posodico pa začnem oživljati omamljenca. Starec črez nekoliko časa odpre oči. Bilo mi je, kakor da bi me bil prebodel s svojim solznim pogledom. Komaj se zavé, kar se mi izterga iz rok ter se spet verže na mesto, kjer sem jaz izlil kri Gospodovo, pa jo milo zdihovaje liže s tal. Tovarš moj je že imel kelh v rokah. Kričal je ko brez pameti, klel duhovna in se veselil, kako mu bo žganjica dišala iz tega kelha! — Tovarš moj odide — jaz od srama tudi nisem mogel ostati dalje na mestu, ki je spričevalo tam očitno moje tolovajstvo!

Pred kaznijo Božjo zastonj uteka brezbožnik. Angel Gospodov z golim mečem bodi vsakemu hudodelcu za petami: — hodil je za petami se vé tudi nama. — Moj hudobni pajdaš se je smejal, kako mu bode dišalo žganje iz ukradenega kelha. Ali on se iz njega še vode ni napil. — V širokih lesih, brez potú in steze, smo zablodili. Prenočivši na bregu med močvirji opazimo drugi dan zjutraj, da so nas oblegli Indijani. In nastal je kervav boj. Mi smo se branili po levje; ali Indijanov je bilo preveč. Po kratkem boju smo bili premagani. Samo malo jih je izmed naših imelo srečo, da so živi utekli k svojim: drugi so bili zajeti in pomorjeni. Z desetnikom prideva v sužnost. V desetnikovi torbi so našli kelh. Razkačeni sinovi puščave, ko spazijo to ukradeno sveto stvar, zaženó strašen krič, in oči so se jim iskrile od neizrečenega serda. Ko bi trenil, naju privežejo za drevesa, tako da sva morala eden drugega gledati. Divja strast je zadušila v njih vsak rahliši občutek, zaglušila silni glas nove vere, ki zapoveduje usmiljenje. Ubogemu desetniku napravijo pod nogami germado ter jo zažgó, tako da se je nesrečnik živ spekel. Siromak je kričal od bolečine, da mi je serce pokalo. Indijani pa mu razporjajo život, odsekajo mu noge za gležnjem, roke na komolcu. Jaz sem videl, kako nesrečni pajdaš v neizrečenih bolečinah konec jemlje. In naprej sem videl, da taka smert čaka tudi mene! — In tu me jamejo obhajati smertne britkosti. Celo moje dosedanje življenje mi stopi na enkrat pred oči; bližnji grob mi je oznanjeval bližnjo večnost! Hotel sem moliti — čez veliko let spet pervikrat: — ali strah mi ni pustil. V edini besedi: „Bog, usmili se me!“ je našla duša moja nekako tolažbo. In Bog se me je usmilil, — pomiloval je nesrečnika! — Postarni sivček v čemi obleki, — tisti duhovnik, ki sem bil ž njim pretekli dan v cerkvici tako neusmiljeno ravnal — prinese mi usmiljenje — postane mi angelj varh —

Blagi ta starček — apostolski duhovnik — je hil veliko let misionar v onih krajih. Spreobernivši nektere rodovine indijanske na kerščansko vero, je bil vsem pravi oče. — Komaj od daleč zapazi, kaj se godí, kar zavpije z milim glasom, in v nekoliko trenutkih se znajde sred razkačenih sinov puščave. Starček viditi, kaj se je zgodilo, se prestraši — se razjoče, ter jame prositi in rotiti razdražene Indijane. Ali ti mu kot za izgovor pokažejo kelh, ki so ga našli v torbi mojega nesrečnega pajdaša. Starček ostermí, sklene roke ter solzne oči oberne k nebesom. In pri tem zagleda — spozna mene. In za pové, da me precej odvežejo. Kmalo sem bil prost in se veržem na kolena pred služabnika usmiljenja in ljubezni. Kaj sem tačas občutil, nisem v stanu popisati. Bilo mi je, kakor da bi mi ognjene gore padale na glavo — na dušo. Častitljivi starček, kot angel mirú, me vzdigne in me tako milo pogleda, da se je vsa duša v meni razplakala. Jaz sem molčal, kajti mi govoriti ni bilo mogoče. Molčal je tudi duhovnik, le ukazal je, naj mi dadó kaj jesti in hladne vode, da se okrepim. In dali so mi. — Jaz sem segel po kruhu — po vodi, jedel in pil sem — toda bolj le zato, ker se volji starčkovi protiviti nisem hotel.

Črez nekoliko časa so jo Indijani odrinili z borišča. Jaz sem moral ž njimi. Za nekoliko ur težavnega potovanja smo prišli v malo vas indijansko. Žene in otroci so nam tekli naproti, ter veselo pozdravljali svoje možé in očete. Ali k staremu duhovniku je vse derlo — tiščalo vse, kot k očetu, ter mu ne samo roke, ampak tudi obleko poljubovalo. Cela truma ga je spremljevala v njegovo kočo. Duhovnik delí sv. blagoslov svojim dragim otrokom, ter odpusti trumo, meni pa pomigne, naj grem ž njim v kočo. Tam sedem in božji služabnik mi prinese sadja in divjačine, naj jem in se okrepčam. Ali od britkosti in srama nisem mogel jesti — nisem mogel govoriti.

Duhovnik k meni doslej tudi še ni spregovoril, ampak odšel je v drugo izbico, padel tam na kolena ter molil dolgo pred podobo križanega Zveličarja.

Jaz sem ostal celi dan sam s svojimi mislimi. Na zadnje se stori večer. Bogaboječi starček me pelje v drugo izbico, mi napravi posteljo iz mahú, ter mi po francoski voši „lahko noč!“ Jaz mu odgovorim s solzami v očéh; on pa me prime za roko ter mi pokaže na božjo martro in odide v pervo izbico. — In nastopila je noč strašna — grozna. Žalost, sramota me tu grize v globočini moje duše. Komaj stisnem oči, že mi je stala pred njimi podoba ubogega mojega tovarša in me strašila. Jaz sem ga videl, kako mu roke odsekujejo, trebuh porjajo; — videl sem, kako se mu čreva ven spuščajo — slišal sem, kako milo joče in zdihuje, da so trepetale žile in kostí. Večkrat puhnem iz postelje in hočem pobegnili. Ali kod in kam v tamni noči iz bajtice duhovnika, ki mi je včeraj otél življenje? — Tako mi mine noč. Zjutraj me najde starček na postelji — bolnega. Huda vročina, kakor sem potlej zvedel, mi je vzela zavednost!

Dokler sem bil na Francoskem, popisovali so mi duhovne skoz in skoz kot hinavce in samopridneže, ki na drugo ne mislijo kakor na zvijače in maščevanje. Na pustinjah med divjaki v Ameriki sem se prepričal, da je ta reč vse drugač. Blagi duhovnik, ki sem mu napravil bolečine, britkejše mimo smerti iz rabeljnovih rok, mi je ohranil življenje, me otel iz rok razkačenim Indijanom. Jaz sem oskrunil dom Božji in on — zvesti služabnik Gospodov — me je pogostil pod svojo streho. Ko se me loti bolezen — ko me vročina ob zavest spravi: bogaboječi starček je skerbel za me ravno kot skerbna inati za svoje dete.

Bog se je usmilil — jaz nisem umerl, temoč počasi ozdravel. Ah, kaj bi bilo z menoj, ko bi me bila smert pokopala v mojih grehih brez kesú — brez pokore! Ali ljubezen, s ktero mi je stregel duhovnik, mi je prebudila po milosti mojega Odrešenika dušo — k pokori! Iz ust miloserčnega tega Sainarjana ni ušla skoz celi ta čas ne ena žala beseda; na njegovem obličju sem videl le usmiljenost, v vsem njegovem ravnanju z menoj zgoli ljubezen. In to je bilo čudno zdravilo ubogi moji duši. Da sem pri njem našel toliko usmiljenja, mi jo omečilo serce, grehi so se mi jeli staviti pred oči — jaz sem počel s solzami močiti svojo posteljo. V tej meri, kakor sem prihajal k sebi, so se množile tudi britkosti moje duše, ki se jo zbujevala po težkem padu k novemu življenju.

Ozdravel sem! — Mogel sem zadnjič spet opirati se na noge. In tu je bil pervi moj pot v sobico, v kteri je prebival — v kleri je molil moj dobrotnik — usmiljeni Samarjan — mož po volji Božji. On je ravno v molitvi. In veržem se predenj na kolena, ter ga ves v solzah z oklenjenimi rokami prosim, naj mi odpusti. Kakor angel mirú, ko služabnik ljubezni me vzdigne in solza mu zaleskeče v očéh. — „Jaz sem vam že davno odpustil,“ mi reče starček. „Ali vi ste se pregrešili tisti čas tudi proti Najsvetejšemu — proti Zveličarju; pregrešili ste se proti Njemu, ker ste oskrunili presveto Telo, predrago kri Gospodovo. Kakor se mi dozdeva, ste katolik. Jeli pa veste, kaj je sveta maša?“ Poslednja njegova beseda omami mojo dušo. Iz počelka nisem mogel ne besedice pregovoriti. Ljubeznivost Božjega služabnika mi na zadnje razveže jezik. Odgovarjajo na njegove prašanja, sem zvedel, da so mi ostali v pameti členi vere kerščanske: ali ta vera je bila, žalibog! proč. Jaz sem vedel, kaj imam verovati, ali nisem veroval. — Oh! kako globoko sem padel!

Ta beloglavi duhovnik je bil, kakor sem pozneje zvedel, v Dalmaciji rojen. Duh Gospodov ga žene v klošter ter naredi iz njega duhovnika, vrednega, da se mu dá ime aposteljna. Gorečnost za razširjanje svete vere in zapoved poglavarjev ste ga pripeljale v Ameriko, kjer je skoz celih 20 let med divjaki obdeloval božji vinograd. Bog je blagoslovil nevtrudno njegovo ljubezen in delavnost apostoljsko; — cel rod Indijanov je pridobil Kristusu. Ti novo-spreobernjenci so ga ljubili kakor svojega očeta. Vsaka beseda, vsak mig njegov jim je bil zapoved; pobožnost in poštenje, pravica in gostoljubnost, edinost in ljubezen so stanovale v tej novi rodovini otrok Božjih.

Bogaboječi starček — oče Ambrož — ki me je ohranil pri življenju, se je trudil na vso moč, da bi mi iz bolezni — ali kaj pravim, iz bolezni? — da bi mi iz duhovne smerti pomagal k življenju neumerjočemu. Ko sem jel močnejši prihajati, me je nagovoril, da bi ž njim hodil k sveti maši. Ubogal sem. V leseni cerkvici, napolnjeni s pobožnimi Indijani, so se mi odperle vrata k življenju. Tu sem videl može, žene, otroke, goreče od duha vere in ljubezni Božje. S kako gorečnostjo prostodušne žive vere so se tu poniževali pred svojim Odrešenikom prerojeni sinovi puščave! — In jaz, rojen kristjan, sin bogaboječih staršev — ah! kako merzlo, kako suho, mertvo sem imel serce! — Na misel so mi hodili blaženi dnevi moje mladosti; rad bi bil molil z gorečimi Indijani; ali serce mi ni dalo. In tu sem še le jel čutili svojo vero — jel sem z žalostno dušo iskati svete vére. Oče Ambrož, kteri je komaj čakal tega zaželjenega trenutka, se mi ponudi za pomočnika. Molil je za me, molil z menoj. Vsakega dne zjutraj in na večer sem se pogovarjal ž njim o Kristusu, o Njegovem evangeliju, o Njegovoj cerkvi in on mi je razložil prečudno visokost keršansko vere. In tako je ginila počasi tmà zmotnjav in gerda noč nejevere iz moje duše. Pri meni se je jelo svitati, in nazadnje napoči tudi meni dan, razsvetljen od solnca katoliške resnice.

Po bolezni ostaja človek dalj časa kumern in slab. Tako se je godilo tudi meni. Ko sem se namreč iz svoje krive nejevere počel dvigali k veri, iz dvomb k resnici, se polasté neizmérne britkosti moje duše. Pri luči Kristusove vere mi je bilo še le mogoče popolnoma spoznati, kaj je greh, in kakošni so grehi moji. Bogaboječemu starčku ni ušlo globoko moje terpljenje. Ali on je imel mazilo — imel je vino in olje za moje rane. Jaz mu odkrito odprem svoje serce, pri sveti spovedi mu razodenem te globoke rane: — in on mi poda čudno mazilo, pomiri me z Bogom, nauči me, svoj pogled zaupljivo povzdigovati k sedežu večnega usmiljenja.

Po odvezi duhovnikovi so spadli z mene okovi, težji mimo vsakega bremena na zemlji. Pač sem se sedaj v vseh britkostih, v vsem terpljenju tolažil z vero, da mi je Bog grehe moje odpustil — terdno sem bil prepričan, da je bila odveza mašnikova izreka večnega Pomilovavca: ali me je vendar žalostno serce neredko naganjalo, da objokujem nesrečne zmote in ostudne hudobije svoje mladosti. Čutil sem globoko, kako sem se pregrešil proti Bogu. Serce moje je hrepenelo sedaj z neizrečeno željo za nebeško hrano Gospodovega Telesa: ali jaz nisem nikakor smel pristopiti k mizi Zveličarjevi v cerkvi, oskrunjeni z ostudno mojo hudobnostjo.

In prebil sem v tej blagoslovljeni puščavi četert leta pri duhovniku, ki mi je bil več kakor dobrotnik. Ali pobožni starček, slab od starosti in truda, nazadnje nevarno zbolí. In čutil je, da mu ne bo na svetu več ozdraveli.

Jaz sem mu stregel do zadnjega trenutka. Ah! koliko sem se naučil pri njem v tej bolezni, koliko o njegovi smerti! — Bolezen njegova ni terpela dolgo: vsak čas mu je bilo hujše. Toda oče Ambrož je terpel tiho ko jagnje, v vsem priporočevaje se v voljo Božjo. — Ali vse drugač so se vedli hvaležni sinovi puščave. Ti so noč in dan zdihovali k Bogu, da jim pri življenju ohrani očeta in dobrotnika njihovih duš. Kaj pa sem jaz čutil oni čas, mi ni moč izreči! Tudi jaz sem jokal, zdihoval, molil z blagodušnimi Indijani za vernega služabnika Gospodovega. — Ali Bog je drugači odločil. Nebesa so čakale na izvoljenca, in jaz sem vidil, kako umira pravični.

Bilo ti je na dan Vnebovzetja Device Marije, ko jo pomignil Gospod angelom svojim, da naj iz doline bolečin in solz izpeljejo dušo stvarjeno, odrešeno, posvečeno in dozorelo na slavo blagoslovljenih nebeščanov. Na večer, kakor da bi bil uže vedel, da prihodnjega večera ne učaka, je s posebno gorečnostjo podeljeval očetovski blagoslov hvaležnim in ljubljenim Indijanom. — Noč je bila tiha. — Zjutraj ko je solnce v celi svoji nebeški lepoti vzhajalo na obnebju, je izmolil moj duhovni oče vsakdanjo duhovsko molitev. — Bolečine so popustile, celi obraz se je razsvetil. Tu mi pomigne, da pristopim k njemu. Prime me za roko, pogled svoj upre na me v britkosti, ter me jame tolažili, opominjati k stanovitnosti na potu spokornosti, uterjevati me v upanju, da se Bog usmiljuje grešnikov, če so še toliki, če le pokoro delajo. — Ni govoril mnogo; ali vsaka beseda mi je rezala globoko v serce. Padem na kolena, pa obetam svetemu starčku, da hočem skoz celo življenje iz vse moje moči deržati se Jezusa Kristusa in svete Cerkve njegove. Služabnik Božji se nasmeji na me, mi stisne roko, mi podelí blagoslov — pa pritisne nato sv. martro k sercu, ter vzdihne: „Sedaj odpusti, Gospod, svojega služabnika v miru!“ — Nakloni glavo ter zaspí v Gospodu!

Indijani so spravili truplo svojega aposteljna na pokopališču, ograjenim z mladim drevjem, nasajenem s posvečenim drevesom življenja — s sv. križem. Tik tega križa je bil grob, ki so vanj položili mertvo telo bogaboječega misijonarja. In na grobu našega dobrotnika smo plakali in molili nekoliko dni jaz in hvaležni Indijani.

Ali ta občina kerščanska sred širokih pustih lesov ni smela ostali brez duhovnika. Bilo je tu treba služabnika Gospodovega, ki bi se trudil doveršiti delo, ki ga je začel verli oče Ambrož. In sklenil sem oditi iz te pustinje, da poiščem blagoserčnim Indijanom apostolskega duhovnika. Poslovivši se nato ž njimi, se spustim na pot proti jutranji strani.

Bil je ta pot težaven, nevaren. Ko bi me nekoliko Indijanov ne bilo spremljevalo in Bog očevidno ne bil varoval: poginil bi bil na teh pustinjah. Tako pa sem s pomočjo Božjo prišel srečno v kraje, kjer sem zadel na kerdela naše armade. Bila je to čudna naključba — ali kaj pravim naključba? — čudna je to bila naredba Božja, da sem zadel ravno na tisti polk (regiment), v kterem je bil moj prijatelj Jožef častnik. — Zvesti tovarš me stisne na serce kot tovarša, ki je vstal od mertvih. Ali ni mu ušlo, da se je z menoj zgodila velika premena. Razodeti mu koj, kaj se je z menoj godilo v puščavi, za to se mi še ni zdel pravi čas: on bi me tudi razumel ne bil. Povem mu toraj, kako me je pri življenju ohranil beloglavi misijonar, in kakošne nezgode so me zadele na potu, vse drugo mu pa zamolčim.

Moram spoznati, da mi je bilo v Ameriki že nekako tesno. — Tožiti se mi je jelo po Evropi: tam sem se nadjal, najti popolnoma dušni mir; tam sem mislil dobiti duhovnika, ki bi bil pri volji prevzeti delo, započeto po apostolskem očetu Ambrožu. Ali prijatelju za voljo sem se pomudil tu še za kratek čas. Med tem se začne bitka z Angličani. Jaz odidem z dragim svojim tovaršem v bitko, vojskujem se na njegovi strani ter mu otmem življenje, ali sam zgubim levico. Sicer bi bil obupal; ali sedaj občutim očitno, da imam za kaj Boga hvaliti. Kajti je li ni bilo to usmiljenje Božje? Ko bi bil obé roke zgubil, je li bi ne bila to zaslužena kazen za grozno hudobijo, doprineseno v pustinji? Ali Gospod me je pomiloval. On mi ohrani desnico, da si morem solze utirati in se po persib biti, vzdihaje: „Bog, bodi milostiv meni, ubogemu grešniku!“

Ko se mi je rana zacelila, poslovim se z Ameriko. Toda pred sem izpolnil obljubo, ki sem jo storil Indijanom. Povedal sem za nje duhovnim misijonarjem v Filadelfiji, potem se podam na pot v domovino. Prepeljavši se v Evropo, se obernem z Francoskega črez gore na Laško k grobom svetih aposteljnov. Bog me je sprevajal na tem potu ter me pripeljal v sveto mesto — v večni Rim. V znamenitnem koloseju — tam, kjer je na tavžente mučencev za Kristusa na spričevanje svoje prave vere kri prelilo — tam pri križu sem točil solze nad svojimi grehi. Bog mi je dal zmagati nad grozami, ki mi jih je pred oči stavila misel na večnost. V cerkvi svetega Petra, v spovednici pri duhovniku, polnem modrosti, poterpljenja in ljubezni sem našel nazadnje mir, kterega sem resnično iskal — našel sem, kakor za terdno upam, spravo z Bogom po zaslugah Kristusovih. Po prejetju presvetega Rešnjega telesa iz rok sv. očeta papeža sem dobil moči od zgorej. — Ali jaz hudobnik je li sem bil vreden tolike milosti Tvoje, moj Bog, pomilovavec večni? — Ah, ko bi ne bilo usmiljenje Tvoje veče, kakor morejo biti grehi naši: gorje bi bilo meni, bil bi izgubljen. Ali tako sem iz globočine svojega serca klical k Tebi; — Ti si uslišal moj glas, da morem povikševati usmiljenje Tvoje!

V Rimu sem ostal pol leta. Ukrepil sem se tu na duši z molitvijo in premišljevanjem v katakombah (podzemnih jamah z grobmi), in s težkim sercem sem se ločil od tod spet v svojo domovino izpolnjevat svoje dolžnosti. — Tako je minulo nekoliko let. Nazadnje pa sem dobil moč, da izpeljem, na kar sem se v Rimu pripravljal. Prodal sem svoje grajščine in zaklade svoje založil, kjer jih rija ne sné in tatje ne ukradejo. Hotel sem iti v klošter. Ali Duh Gospodov me je razsvetlil in jaz si izvolim drug pot, da doveršim svojo pokoro. Ponosni moj duh je moral pohleven postati. — Beraška palica, borna obleka in bisaga so postale moje bogastvo. In vendar je našlo dosti tolažbe moje ubogo serce pod to suknjo!

Nekoliko let svojega življenja sem prebil blizo Odese. Ali moji znanci in prijatli so mi prišli na sled. Za tega voljo sem šel od tod daleč na zapad v ptujo deželo — in tukaj po sreči najdem v zapuščeni bajtici za umerlim puščavnikom stanišče. — Jeli tukaj ostanem še dolgo, to je v božjih rokah. Kolikor dalje toliko bolje, da mi tem manje ostane za večnost. Ne želim si nič drugega, kakor da bi se Bog moj usmilil nad menoj!

XI.

Častnika, prebravši zgodbe Bogdanove, sta ostermela oba. Iz teh odlomkov iz življenja tega čudnega berača sta spoznala, da še dosihmal nista našla človeka, kteremu bi se mogla zavoljo nravne kreposti in stanovitnosti bolj čuditi. — Duhovnik, ta prijatelj Bogdanov, je opazil to ganjenje. In razloži visokima gospodoma še nektere reči iz življenja nenavadnega berača, po čemur se je pa spoštovanje do Bogdana še bolj povekšalo. Prečudni dogodki nenavadnega berača so jima segli globoko v serce in ju s časom napeljali, da se verneta črez nekaj let sama v krilo matere Cerkve.

Na velikem pokopališču v P—i najdeš še dandanašnji v kotu prost kamniten spominek. To ti je križ in pod njim napis, ki govori, da tukaj v Gospodu počiva: berač Bogdan.