Berač (France Koblar)
| Berač. France Koblar |
| |||||||||||||
Po dvorišču se je pasla čreda dobrovoljnih kokoši in petelinov, iz kuhinje je dišala zabela in cvrčalo pečeno meso. Kadar je prišel tisti čas, tako blizu poldneva, je vselej postalo Vidu težko pri srcu. Vid je bil star služabnik in mislil si je takole:
Poldne bo kmalu, prihajali bodo z lončenimi posodami, prosečih oči. — In dajali bodo miloščino, a vsa tista jed ne bo okusila dobrote, ki diši daleč okoli hiše, kuhalo se je v drugih posodah, pri drugem ognju; kuhala je dekla, ki se živ dan ni učila pripraviti dobro jed. A vsi, ki bodo stali v veži, bodo neizmerno hvaležni in slastno prejemali svoje posode, kajti v veži bo lepo dišalo in mislili bodo, da je bila njihova jed vsaj blizu tiste šumeče pečenke, ki zdaj cvrči na ognjišču. Tudi on ne bo jedel pečenke, a bo vsaj kosil pri hiši, ne bo mu treba nositi posode, ne bo mu vsak pogledal v lonec: »Kaj si pa danes priberačil? Bog ti blagoslovi!« — a bi se mu le rogal.
Vid ni bil sicer hlapec, saj še ni živ dan vozil s konjem, bil je kratkomalo služabnik — ali bolje nekak mali oskrbnik. Njegovo delo je bilo največ na dvorišču. Pospravljal je prazne zaboje, skrbel za kokoši, klical družino h kosilu, poleti je šel tudi včasih na polje.
Bil je že star, in kaj če bi se mu kdaj zgodilo tako kakor onim? Tudi ti so bili vsi pri hiši, ta daljšo, oni krajšo dobo, vsi so prišli za njim in odšli pred njim, da so mogli na njih mesto priti drugi. In kdor je onemogel, je prišel prosit. Bil je okregan, a navsezadnje je vendar dobil pokojnino: opoldne juho. Bilo jih je mnogo.
Vid jih je pomiloval. Kadar je odzvonilo poldne in so prihajali, se je umaknil, če bi bil moral koga srečati, ali pa je pogledal v stran. Dejali so, da jih prezira, a Vid je čutil samo usmiljenje, ki ni moglo videti trpljenja.
Tudi on je delal samo za jed — a kaj, bil je pri hiši! Zavedal se je, da mu ne podarijo niti grižljaja. Delo za plačilo, to je prav, to je sladko, a »bogpovrni« za ogodrnjani dar, to je trpko. Vedno je hvalil Boga, da ga je ohranil v starosti in branil pred revščino, in ni mu prišlo niti od daleč na misel: »Vid, kako ko bi zdajle stopil predte gospodar in bi rekel — kako bi rekel —?« — Nič, saj Vid niti mislil ni; delo za plačilo je sladko, dolžnost! Pa vendar!
Prihajali so ravno s posodami, boječih pogledov, škodoželjni, ker bilo jih je mnogo, a juhe so skuhali vedno v isti posodi. Vid je šel mimo veže in pogledal v stran. Pobožna misel se mu je rodila, kakor navadno, bila je prošnja, bila je molitev, strah pred usodo.
»Vid!«
»Gospod ...«
»Kaj si vse napravil danes dopoldne?«
»Pometel sem dvorišče mesto dekle, da lahko bolj pazi na hlev, pospravil sem po skednju, potem ...«
»Dobro, kaj boš delal popoldne?«
»Popoldne? Gospod, pokazalo bo delo, povsod bo dosti opravka, bom že ...«
»Kaj boš delal?«
»Hm — delal bom, saj nikdar nisem brez dela.«
»Veš, Vid, saj ne veš, kaj boš delal!« Gospod se je čudno smehljal, a Vid ga je takrat pogledal v dno duše, tam ni bilo smeha, neusmiljenost je bila. Zastalo mu je srce.
»Napotje si pri hiši. Pometla bo dekla, hlapci pospravijo skedenj lahko mimogrede, ti se mučiš cel dan — star si.«
»Star sem, gospod, pa tudi mlad sem bil pri hiši.«
»Jutri ostani doma — opoldne pridi, dobil boš juhe.«
»Gospod!«
Gospodar je šel čez dvorišče, ni se ozrl. Bil je še mlad, njegova elegantna hoja se je prilegala trdim besedam, domač človek bi pa poznal usmiljenje, poznal ozire.
Vid je prestopil prag. V veži so ostali še zadnji, ki so čakali na juho, a ni nikogar videl v obraz, le zdelo se mu je, da so se oni zakrohotali. Škodoželjnost med berači, kje je pravica!
Drugi dan opoldne so spet prihajali s posodami, po vrsti in redu, vsi so prišli, Vida ni bilo. Tudi nihče ni poprašal po njem. Šele drugi dan so se spomnili:
»Vid je zbolel,« so rekli. Nesli so mu kosilo na dom, a Vid se je obrnil v steno in ni videl nikogar. — Miloščine ni hotel. Tri dni je ležal bolan.
In potem je Vid vstal. Na pot. Kam? Po svetu, oznanjat svojo nesrečo. Takrat je postal berač. Naprtil si je koš, vzel palico in šel od hiše do hiše.
»Star sem, dozorel sem za berača, darujte mi vbogajme.« Tako je pozdravljal na pragu in v veži vsako gospodinjo.
In če je srečal na samem človeka, ki je hotel poslušati njegovo zgodbo, ga je ustavil in pripovedoval:
»Štirideset let sem služil, prislužil sem miloščino, da bi lakote umiral. Ali boš jemal tam, kjer so ti vzeli vse in podarili samo toliko, da te morejo poniževati? Ali si berač? Nisi, ker so ti vzeli delo in dali zasluženo miloščino, da bi prej umrl. Če si štirideset let delal hiši, ali zaslužiš, da mlad gospodar, ki še ni občutil žulja, misli, da te redi? To je pravica! Star sem, zvestobo sem ohranil, pa mi je niso plačali, oslabel sem, pa pravijo, da moje delo ni delo, delal bi še rad, pa mi hočejo vsiliti miloščino. Zalo sem rajši berač tam, kjer mi po pravici rečejo: »Pa moli za dar.« Mladost naj dela, starost prosi, tako hočejo! Tak je svet, človek živi za berača.«
In šel je naprej, oznanjat krivico in usodo starih dni.
Pravijo, da več ne živi, a da je Vidov še mnogo, vedno več.