Berač (Fran Ksaver Meško)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Berač
Fran Ksaver Meško
Izdano: Amerikanski Slovenec 9. avgust 1901, 16. avgust 1901 (10/34-35), 6
Viri: dLib 34, dLib 35
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

»Ostani rajši pri nas, Štefuc!« — je prigovarjala stara mati Obranova, sključena ženica kakih sedemdesetih let, beraču, sedečemu na široki javorovi klopi ob peči. — »prenoči tukaj toliko prostora bodemo vendar imeli! Zunaj je zima. Skoro bode večer, in Bog ve, ali ne bode začelo snežiti. Poglej kako nizko visi nebo in se kadi po vsej okolici!«

Berač je zarožljal z molkom — jagode tega molka so bile izredno debele in rdeče barvane — ki je ležal na klopi tik njega. Z dolgo berglo je na lahno tresnil ob tla ter del počasi in kakor bi nekaj premišljeval: »Bog vam plati, mati Obranova! Dobra žena ste — blagoslovi vas in vso vašo hišo. A veste no, ni še tako pozno; lahko še pridem v sosednjo vas, v Ključarovnice. V čaši imam še požirek vina. Tega še izpijem potem, pa hajdi gremo!«

S koščeno, veliko desnico je dvignil kozarec ter izpil še ostanek žganja domačega pridelka, ki mu ga je dal v krepilo stari Obran, zlata in dobra duša kakor njegova žena.

»Tako!« je menil zadovoljno berač ter postavil kozarec spet na klop. Potem pa se je obliznil ter si obrisal mokre ustnice z rokavom že precej ponošene in odrgnjene suknje ....

»Sedaj pa bom torej šel, mati Obranova.«

Vzel je molek ter si ga ovil okoli roke. In opiraje se na dve dolgi bergli, ki sta se gori končavali v polumesece, se je počasi dvignil raz klop.

»Torej vendar hočeš iti?«

Tudi starka je vstala raz klop ob drugi strani velike lončene peči.

Zmajevala je s sivolaso glavo.

A berač niti prav slišal ni njenih besed. Mudilo se mu je.

»Bog vam povrni vse skupaj in mati devica Marija!« je zahvaljeval domačico ter se polagoma odpravljal proti vratom.

»No, pa te Bog varuj in Marija devica, če že res nočeš ostati.«

Pri vratih je starka namočila kokoščeni že napol odreveneli prst v posodici blagoslovljene vode ter je od zadi poškropila berača, ki je zapiral že vrata za seboj.

Potem pa je stopila k oknu ter zrla zamišljeno ven. Ko pa je videla zavlečno in oblačno nebo, se ji je kazala na starem, upadlem, a dobrovoljnem obrazu skrb in notranja bojazen.

»Bolje bi bilo, če bi ne šel v tem vremenu v Ključarovnice. Morda bode sneg! In dozdeva se, kakor bi ga bila pijača nekoliko omamila. Moj Bog star je že in slab!«

A kakor bi ji berač hotel dokazati, da še ni tako slab, jo je krepko mahal po dvorišču proti cesti.

Zaužita pijača ga je grela ter mu dajala moči …..

***

Moj Bog, kdo ni poznal starega Štefuca! Saj je vendar vsak teden ali vsaj vsak drugi teden obiskal našo vas.

Bil je videti že dokaj star, a postaral se je že predi časom.

Nekdaj je bil Štefuc fant, kakršnih je bilo malo pod zvonom. Tedaj sta gostovala z materjo v Petkovi yiničarji v Lunovcu. A ker je bil krepak in lepo rasel kakor smreka, so ga potisnili v vojake. Ko je l. 185'9 Italijan pretil naši domovini, je moral spet pod puško. Pri Kustoci ga je zadela v levo nogo kroglja. Morali so mu jo odrezati pri kolenu ter mu jo nadomestiti z leseno.

Ko je mati izvedela o tej sinovi nesreči, je čez par tednov od žalosti umrla. Ko je prišel sin z leseno nogo domov, je mati že spala pod rušo.

V Petkovi viničarji pa so bivali že drugi gostači.

Štefuc je živel od tedaj zdaj tu, zdaj tam. Delati ni mogel veliko, in kar je delal, je delal le s težavo.

Leta so tekla. Štefuc pa se je hitro staral. Upadel je, suh, skrivljen starec.

Ni mogel več delati. In tedaj je uvidel da je ljudem le v nadlogo, ako samo je pri njih, ne dela pa nič.

Da bi torej ne bil breme za eno samo hišo, je začel beračiti in se i tako živiti.

Ko je omenjenega dne zapustil Obranovo hišo, je polagoma krevsal po zmrzli, nekoliko polzki cesti proti sosednji vasi. Ta je bila oddaljena pol dobre ure navadnega hoda. A berač se je pregibal le počasi ....

Bilo je že v pozni jeseni, koncem novembra meseca.

Pred dvema tednoma je padel nekoliko palcev visok sneg. A za solnčnih novembrskih dni je že večinoma skopnel. Polje, njive, travniki, livade in ceste so bili že povsem goli. Kaka bela, trdo zmrzla zaplata je ležala le še tuintam v kaki dolinici, v kakem zapuhu, kje ob osojnih gozdih ...

Zadnje dni se je nebo spet zavleklo z oblaki. Solnca ni bilo videti ves dan. Postalo je mrzleje. Vaške luže in druge mlake in ozke, počasi tekoče potoke je prepregla ledena skorja.

Vsa okolica okrog Štefuca je bila zakajena in ovita z meglo. Nebo je bilo poveznjeno nizko na zemljo. Časi je zapihnil z dolgim, ostrim sunkom ledeni sever.

A berača ni zeblo. Pijača ga je ogrevala.

Od začetka, ko je šel še iz vasi, je stopal lahko. Niti to ga ni oviralo, da je bila cesta zmrzla in polzka.

Polagoma pa se ga je lotevala neka lenoba. Toplota, ki jo je čutil poprej po zaužiti pijači, mu je polagoma izpuhtela. Čimbolj mu je žganje poprej krepčalo telo, tem lenejše in težje je postajalo to sedaj. Berač je čutil to utrujenost. A trudil se jo je premagati.

Začelo mu je prihajati tudi mraz. Bilo je, kakor bi se mu žima vsevala v staro ponošeno obleko ter mu počasi tiho lezla proti koži, skozi kožo h kostem v mozg.

Nekako pusto je postajalo beraču sredi te širne, tihe krajine; nekako tesno mu je bilo pri srcu.

Še bolj se je čutil pobitega ko so se hipoma začele tiho sipati izpod svičenega neba goste snežinke, velike in debele — cele plasti. Čez nekaj minut je bila trda, zmrzla zemlja pokrita z belkasto odejo, raztrgano in tanko kakor pajčolan.

Hipoma se je berač ustavil sredi ceste. Skrbno je motril nekaj hipov nebo, pri čemer so mu v suhi obraz naletevali mrzli sneženi kosmiči.

Ko se je nagledal zakajenega neba in ozračja ter spoznal, da ni nikakega upanja, da bi metež kmalu ponehal, je obrnil pogled tja po polju. Ravno tamkaj, kjer je obstal, se je namreč s ceste odcepila pešpot po polju, ki je tudi držala v vas.

Berač je pomišljal, bi li ne bilo bolje zaviti na pešpot. Priznal si je sicer da bode tamkaj teže hodil. A bilo je nekoliko bliže in Štefucu se je zbujalo v srcu vedno močnejše hrepenenje, priti iz te samote do kakega bivališča k ljudem za toplo peč.

Čez nekaj hipov pa se je bil odločil.

»Pa pojdem po pešpoti!« je govoril glasno sam s seboj. Čutil je namreč potrebo, slišati glas kakega živega bitja v tej zimski tišini, v kateri mu je bilo, kakor bi ga pogreznil kdo v velik sod mehkega gosjega perja. Da je slišal vsaj svoj glas, mu je bilo v prijetno tolažbo ter ga je nekako krepilo. — »Da, da,« je nadaljeval glasno »po pešpoti pojdem. Hiteti moram, sicer sneg preveč zapade .... Glej ga glej kako ti gosto naletava ta spak, ta nebodigatreba! In kako velik, kar cele zaplate!«

Glasno govoreč sam s seboj, je zavil s ceste na polje.

Stopal je kolikor mogoče hitro, da se je z berglo komaj dotikal zemlje.

Okoli njega pa čimdalje, tem huje in gosteje naletaval sneg. Ozračje se je povsem zgostilo. Ničesar ni bilo videti kakor le mehke, velike snežinke. Padale so tiho, mirno, enakomerno. Le ko je zazvižgal čez polje veter, sever, je zmešal kosmiče, da so se v divjem plesu vrteli v ozračju.

Starcu pa so se zaganjale snežinke v obraz, v oči, v ušesa. In ob vsakem takem navalu razposajenega in razjarjenega vetra je za hip postal ter vlekel staro kučmo globlje na čelo, povsem dol do oči in čez premrla, rdeča ušesa.

Snežinke so se mu oprijemale dolge ponošene suknje. In dasi jih je otepal, se je ta vendar polagoma pobelila. Postajala je težka in trda ….

Hodil je teže in teže. Često je moral postajati ter si oddehniti. Snežena odeja, ki se je razprostirala čez polje, je skoro vidno postajala debelejša. Poti ni bilo videti več nikjer. Sploh ni bilo videti ničesar razven snega. Bilo je kakor bi se po vsej krajini kadil gost bel dim.

Berač se je trudil, prodreti s starimi očmi ta dim. Nemara zagleda kje od daleč vas. A vsi taki poskusi so bili zaman.

Potem pa je skrbno in napeto poslušal. Nemara zasliši kje glas kakega živega bitja. A nikjer nič! Vse tiho, mirno. — Nikjer ni bilo slišati ne krika vaških otrok, ne lajanja psov, niti drugega glasu. Tudi strela ni bilo nikjer slišati. Gotovo ni bilo na vsem polju lovca, če je danes sploh kdo lovil, se je pač vrnil v vas, ko je začel padati sneg.

Spet je hitel dalje. Mraz mu ni bilo več. Ne — toplo mu je postajalo prav toplo. A čimbolj mu je prešinjala žile in ude ta toplota, tembolj se je čutil tudi slabega, lenega, zaspanega. Bilo mu je, kakor bi ležal kje v topli sobi ter bi se mu hotele trudne oči polagoma zapreti k spanj u ....

Hipoma pa mu je zablisnila v glavi nova misel, ki ga je tako prestrašila in pretresla, da bi se malone zgrudil v sneg.

»Kaj pa če nisem na pravi poti! Kaj, če sem izgrešil pot, če sem se obrnil prek na polje — če ne grem proti vasi, ampak v stran od nje.«

Vedel je, da se na nasprotni strani od Ključarovec razprostira polje ure daleč, ne da bi bila kje kaka vas. Edino čuvajske kočice so stale tuintaim ob železnični progi, ki je prerezavala polje.

Berač je drgetal kakor suh list v vetru.

Začelo se mu je dozdevati po vsem verjetno, da je res krenil preveč v stran. Izpremenil je torej smer svoji poti ter krenil bolj na desno.

A tu je prišel na njivo z visokimi ogoni in globokimi razgoni. Bilo je kakor bi bila šele pred kratkim razorana in kakor bi hitro potem velike brazde zamrznile.

Težko je stopal po takem svetu. Spotikal se je ter se je še bolj utrujal. Zato je šel po nekem razgonu do konca njive in tam tik njive dalje.

A kmalu je zmanjkalo teh visokih ogonov. Bilo je spet okrog in okrog kolikor toliko ravno polje ….

Hipoma pa se je dozdevalo Štefucu, kakor bi slišal nekje od strani neki žvižgajoč ali cvileč glas. Postal je ter poslušal. A ni se ponovil.

Začel je klicati, v nadi, da ga slišijo če je kdo v bližini.

»Na pomoč! — Pomagajte! Ho, ho! Pomagajte!«

Glas se je brez jeka in hitro izgubljal v metežu.

Vse okrog je bilo spet tiho,mirno, nekako svečano.

Zaklical je še enkrat — glasneje močneje ...

Nič! Vse tiho mirno. Le sneg je padal enakomerno.

Tretjikrat ....

Spet nič!

Zaman se trudim! je pomislil ves obupan. »Nihče me ne čuje. Sicer pa tudi ne morem glasno vpiti, izmučen sem že.«

Trudno glavo je povesil na prsi.

Dvomeč kaj naj počne: ali naj gre dalje v prejšnji smeri, ali pa naj krene v ono stran, odkoder je poprej slišal oni žvižgajoči glas, je stal nekoliko časa na enem in istem mestu.

Tudi stal je že težko. Vse, telo mu je počivalo takorekoč le še na berglah.

»Pa pojdem nekoliko v ono stran saj se lahko vrnem, če ne zagledam nobene hiše!« je govoril glasno sam s seboj, da bi tako dobil zopet nekoliko poguma in nove vztrajnosti. Krenil je torej v dotično stran. Šel je kakih deset minut a nikjer ni ničesar videl.

»Ne — tukaj najbrž tudi ničesar ni!« je obupno zdihnil.

Čutil je, kako ga bolj in bolj zapuščajo moči. Bergle je komaj še vzdigoval in noge je težko pipal iz snega; posebno lesena mu je povzročala dokaj neprilik in težav ....

Začel se je opotekati, kakor bi bil pijan. In toplo mu tudi ni več bilo. Zato je večkrat za hip postal, da si je tesneje privil k drgatajočemu telesu staro suknjo. — Le na hrbtu ga je časih nekaj segrelo, kakor bi mu curila topla, vroča toda sredi dol po hrbtu ....

»Jezus Marija, ali bom res moral ostati v tem snegu tukaj na polju!« je zdihoval v srcu. Ni več govoril glasno. Čutil se je že skoro preslabega — in tudi izreči ni hotel glasno tega, kar je le mislil, česar se je tako bal, kar pa mu je postajalo vedno jasneje.

In ne da bi prav pazil, kod da gre, je gazil nazaj. Ni se vračal po ravno isti tiri, koder je prišel, ampak šel je nekoliko strani od nje ….

Gazil je počasi. Dihal je že težko, hropeče. Oči so se mu izbulile ter so nemirno plule po zasneženi planjavi.

Hipoma pa je veter nekoliko razgnal pred njim gosto padajoče snežinke. Ta hip je lahko videl precej daleč po polju. In tedaj se mu je dozdevalo kakor bi se dvigalo ravno v premi črti pred njim nekaj črnega.

»Vendar!« mu je nekaj veselo vzkliknilo v srcu. »Vas je ali pa vsaj kaka čuvajska hišica!«

Da ga je nemara varal vid kakor poprej posluh tega niti misliti ni upal in ni hotel.

V otrplih udih je začutil novih moči. In jadro in kolikor mogoče sigurno je gazil po mekhem snegu na ono stran.

In res se je čez par sto korakov nekaj zabrisano in nejasno črnilo v belem ozračju pred njim. Kaj da pravzaprav je, še ni mogel jasno razločiti.

Spet par sto korakov — in berač je iznenaden, žalosten in prestrašen obstal.

Sredi polja je osamljeno stal velik, star hrast. Skozi razsohasto vejevje je žvižgal sever. Na vejah posebno na debelejših, se je kopičil mehki sneg. Zdaj in zdaj, posebno ko je močneje potegnil veter se je v kepah sipal na zemljo. In to je motilo nekoliko tišino, v katero je bila ovita vsa krajina.

Berač je popolnoma obupan sklonil glavo. Hrast mu ni bil znan. Ni torej vedel, kaj naj začne, kam naj se obrne. Ves je bil že odrevenel, utrujen in spehan, da se je komaj še držal po koncu.

Žalostno je gledal brezlisti hrast. Ob eni strani debelega debla se je videla še trava. Ker je veter pihal od nasprotne strani, so se snežinke kopičile le na strani, vetra ob deblo, a nasprotna stran je bila zavarovana proti vetru in kolikor toliko tudi proti snegu.

»Kaj, ko bi tukaj nekoliko počil? Za vetrom je. Na travo sedem. Potem grem laže dalje.«

Pristopil je povsem k hrastu. Z zdravo desno nogo je odgrnil sneg še nekoliko dalje v stran. Raz suknjo in kučmo je otresel sneg; kolikor je bilo vobče mogoče. Potem pa je sedel ob hrast ter naslonil hrbet ob raskavo deblo. Bergle je položil tik sebe, roko pa je porinil navskriž v rokave.

Oči so mu hotele zapreti. A vedel je, da zaspi, če jih zapre. Zato je napeto gledal v daljavo, da bi se ubranil spanca.

»Mrači se že malo,« — je mislil sam pri sebi. »Skoro užgo luči. Če je vas blizu zagledam morda kako luč, ki mi bode potem vodnica.«

Pozorno, z zanimanjem in pričakovaje, da res kje zagleda luč, je zrl v daljavo. A videl ni ničesar razen snežnega meteža. Pogled na snežinke, ki so se vrtele pred njim, in na enakomerno belo okolico, mu je le še bolj utrujal itak že trudne oči.

Polagoma se mu je vsa okolica začela dozdevati nekako čudno pisana. In čimdalje je gledal to pisano krajino, tembolj so postajale te raznovrstne boje nerazločne, zabrisane, nekamo temne. Bilo mu je, kakor bi se svet začel vrteti okrog njega. Vsa okolica je izginjala v mraku, v temi.

Glava se mu je sklonila na prsi, in oči so se mu zaprle, da niti sam ni vedel kdaj.

Zadremal je.

***

Sneg je še vedno padal tako gosto, in enakomerno kakor poprej. Le ozračje se je dozdevalo še bolj zgoščeno, bolj temno.

Mračilo se je. Nastala je noč.

Berač je trdno spal.

Spal je dolgo brez sanj, brez vse zavesti. Potem pa je začenjal sanjati. Sanjalo se mu je, da sedi v sobi pri Obranovih. Pripoveduje stari materi, kako je v snegu izgrešil pot in je ni mogel več najti. Kako je gazil v mehkem, visokem snegu križem po polju ter je že začel obupavati in misliti, da bode moral prenočiti v snegu. Kako lahko bi zmrznil zunaj v tej ledeni noči! .... A tukaj je tako gorko, tako toplo, volno!

»Le potisni se tesno k peči! Topla je!« mu prigovarja starka ter pomikava s staro, suho glavo, kakor bi ga bodrila, naj se le tesno pritisne h gorki, železni peči, da se dobro ogreje.

In on se privija k peči. Postaja mu gorko, volno. A nekamo zaspan je.

Stari Obran pa prinese žganja ter mu ga ponuja. A on ne iztegne roke po njem. Hrbet, roke — da, celo noge, sploh vse truplo pritiska tesno in nekako boječe k peči. Ta ga greje ter mu lije v žile toploto, a obenem tudi neko svinčenotežko zaspanost.

Hipoma pa je bil v vojski.

Silo je vse kakor takrat — takrat namreč, ko mu je kroglja podrla nogo ter mu zdrobila kosti.

Z dvema tovarišema se plazi ob robu nekega gozda. Pridejo do majhne ledine ter se ustavijo na eni strani. Hipoma pa stopijo tudi na nasprotni strani iz grmovja vojaki — sovražniki. Za hip vsi osupli pobstoje. Čez trenotek pa dvigne na nasprotni strani mlad, še golobrad mladenič puško. — Dvigne jo tudi on, Štefuc. A preden sproži, sliši strel, in kakor bi ga kdo udaril s kijem po glavi, se zasuče ves gozd okrog njega. Zvrne se v travo. Sliši še drug strel. Krik. Potem pa je spet vse tiho.

Rad bi vstal, a zaman se trudi. Ne more se dvigniti, niti gibati se ne more. Ves je nekako odrevenel kakor bi bil izklesan iz lesa, iz kamena.

A polagoma se je začel prebujati iz teh sanj. In spoznal je, da ni ne pri Obranu, ne v vojski, ampak da sedi sredi polja snegu.

Spominjal se je povsem jasno, kako je brezuspešno blodil po polju dokler ni šel pod hrast, da si odpočije.

Bil je zasnežen že čez pas. Hotel je potegniti desno roko iz levega rokava, da bi odbrcal sneg raz sebe. A ni je mogel geniti. Poizkusil je z desno zdravo nogo. A tudi ta se ne da geniti. Bila je težka kakor svinec ali kakor bi bila prirastla k zemlji. Niti čutil je ni. Čutil je le, da je ves ves trd, prezebel in premrl.

»To je zadnji trenutek mojega življenja!« mu je hipoma šinilo v glavo. In to se mu je dozdevalo nekako tako naravno, kakor bi že davno poprej vedel, da mora danes tukaj umreti, zmrzniti. Niti trudil se ni več, da bi se izkopal iz snega ter vstal.

»Umiram!« — je pomišljal počasi, mirno ter povsem vdano. Ta vdanost in mirnost je bila vendar nekoliko ali pa najbolj utemeljena v tem, da se ni mogel gibati, ter je moral spoznati, da je vsak poizkus rešitve zaman.

Čutil ja, da ni težko umreti take smrti.

»Pod milim nebom umrem«—je pomišljal dalje. Hm, sicer pa res nič ne de, če umrem. Sam sem na svetu brez doma, revež, siromak. Nihče ne bode plakal za menoj. Res, nič ne de, če umrem. Bog mi bodi milostljiv ter mi podari boljše življenje! V tem življenju nisem užil mnogo dobrega!«

Spet se ga je loteval spanec mrzel, leden spanec, še težji, kakor je bil prejšnji. Vedel je, da najbrž ne bode več vstal iz tega spanja, da ga sneg pokrije, zamete, in da v njem zaspi na veke.

A ubraniti se tega spanca ni mogoče. To je dobro vedel.

Misli so se mu bolj in bolj mešale ter se izgubljale v nekem temotnem čutu. Sploh je vse njegovo bistvo prevladovalo neko povsem novo čustvo, ki ga do sedaj ni poznal in o katerem tudi ni vedel kaj da je ....

A sedaj je hitro spoznaval in umeval, kaj da je to.

To j a bila ravno smrt.

***

Sneg je naletaval še vedno, a bolj redko, bolj polagoma.

Sever je bril čez polje jače kakor poprej. Zaletaval in lovil se je ob suho vejevje hrastovo ter otresal sneg raz njega.

Polagoma je izginjala noč. Začelo se je daniti. Z dnevom je ponehaval sneg.

Berač je bil skoro žameten do vratu. Le glava, vrat in majhen del prsi mu je molelo iz snega. Glava je bila povešena. Na kosmato kučmo se je na debelo navesil sneg ter je zmrzaval na nje. Izraz lica je bil miren, a mrk in mrzel. Dozdevalo se je, kakor bi zmrznil vojak na straži.

***

Tekom dneva je sneg popolnoma ponehal. A nebo jo bilo še zavlečeno in oblačno. Krajina je bila zavita v meglo. Ljudje pa so ostajali v toplih sobah.

Drugi dan je že na vse zgodaj šel grajski lovec na polje iskat jerebic.

Sredi polja je veliki, rjavkasti njegov pes Hektor hipoma postal povzdignil dolgo drobno glavo ter vlekel v nos mrzli zrak. Potem pa je cvileč bežal čez polje.

Lovec je oprezno in kolikor mogoča tiho sledil po pasjih sledovih.

Pri hrastu sredi polja, dobro uro od vasi, je na veliko začudenje našel mrtveca.

Sedel je še vedno tako, kakor je sedel oni večer: s hrbtom oprt ob debelo in s sklonjeno glavo . Kučmo je imel poveznjeno globoko čez ušesa. Obraz miren, strog. Sneg se je še nekoliko sesel ter mu je zakrival le polovico zgornjega telesa.

Ponesrečenega berača so prepeljali na župno pokopališče. Tamkaj so ga pokopali.

Pri pokopu so mu zvonili s tremi zvonovi — bil je siromak, revež.

Križa na grob mu ni nihče postavil bil je sam samcat na tem svetu božjem ....

Ko je stara Obranovka izvedela za nesrečo, je zdihovala:

»Oj saj sem slutila nekaj takega! Da bi vendar ostal pri nas, da bi vendar ostal!«

Za dolgih zimskih večerov pa, ko so v toplih kmetiških sobah robkali možki koruzo, ženske pa pridno vrtele kolovrate, so govorili o beraču ter ugibali, kaj je pač mislil in čutil ko je v snegu brez poti blodil in taval po širnem polju.

Polagoma pa so tudi ti pogovori utihnili. Vse je pozabilo Štefuca.

No, bil je pač — berač.