Beneška Slovenija/Zgodovinski del.

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti

1. Prebivalci pred prihodom Slovencev.[uredi]

Prazgodovinske sledove nahajamo najpoprej pri sv. Kvirinu. Tu se še lahko spozna ostanek nasipa, ki se je vlekel od brnaškega stolpa(?) proti Mjarsi (Leicht, Confine orientale str. 8). Leta 1893 je kopal znani preiskovalec gorenjesoških starin, dr. Marchesetti iz Trsta, blizu sv. Kvirina in odprl 32 grobov, v katerih so bili slični predmeti, kakor na Tolminskem. Podoba je, da je stalo prazgodovinsko gradišče na griču jugovzhodno od Št. Petra (301 m) in morda še po vsem ploskastem hrbtu Brdo (249 m), ki se vleče vzhodno od sv. Kvirina.

Še starejše človeško bivališče je moralo biti v landarski votlini. Že v onem starodavnem času, ko si ljudje še niso stavili svojih šotorov in so še skupno bivali z jamskim medvedom, bila je landarska jama že naseljena, ali srednjeveške zidarije so uničile vse sledove. Ko so pa ljudje zapustili to bivališče, smatrali so še vedno ta kraj svetim in si mislili, da tu prebivajo čudotvorne prirodne sile, ki se s tem javljajo, da bruhajo od časa do časa z velikanskim šumom ogromno množino vode iz sebe in jo mečejo v spodnjo nižino. Ljudstvo je v svoji domišljiji oživelo one temne prostore z velikani in »divjimi ženami«, ki v svoji hudobiji lahko uničijo ves trud ubogega kmeta.

Dr. Marchesetti sklepa,[1] da so začeli pokopavati pri sv. Kvirinu najpozneje okoli l. 600 pr. Kr. in da so pokopavali celo do (okroglo) l. 300 pr. Kr. Imena tedanjih prebivalcev nam sicer noben vir ne imenuje, ali iz priložkov pa, katere so svojim mrtvim v grobe dajali, sklepamo brez dvojbe, da so bili ilirskega pokolenja in sicer venetskega rodu. Iliri niso bili naseljeni samo po Balkanskem polotoku in po Istri, nego tudi po vseh vzhodno-alpskih deželah in po Benečiji tjadoli do Pada in do Gardskega jezera. Proti severu so se razprostirali celo do Ina[2] in še čez-anj. Na Venete nas spominja gora »Grossvenediger« ter »Venetberg« med Imstom in Landekom. K temu prašanju je pridjal Stolz[3] novih dokazov, vsled katerih moramo trdno misliti, da so Ilirci bivali po vsem Tirolskem. Stara ilirska krajevna imena so potem polatinili in romanskim ustom prilagodili, npr. Montafun na Predarlskem; (primeri: Montona ― Motavun v Istri in Motavun pri Škocjanu na goriškem Krasu).

Prebivalci ilirske dobe so stanovali na takoimenovanih »gradiščih« (italijansko castelieri). Ta gradišča še niso do sedaj nič preiskana po Beneški Sloveniji. Izvestno pa je, da je stalo tako gradišče na ravnokar imenovanem Brdu nad Šenpetrom pri sv. Andreju nad Rbečom, potem na Volovjaku (novejša naselbina pod njim Urusperg), na Prešenjskem hribu (novejša naselbina od spodej: Karkoški grad), na Stari gori in še drugodi po Sredenjskem hrbtu; na Jovu in sv. Roku pri Koloredu, na Kukanji pri Fojdi, na Križnem griču pri Ahtnu, na Mačji glavi pri Nemah itd. O vseh teh naselbinah dosedaj še nič natančnejšega ne vemo. Znano je pa, da so se našle kamenite sekire (iz brušenega kamenja) blizu Krvarije.

Prvi narod, katerega zgodovina imenuje v okvirju Beneške Slovenije, so bili ilirski Karni, ki so stanovali po goratem delu stare Venecije, potem po Koroškem in Kranjskem. Od njih sta dobila poslednji dve deželi svoji latinski imeni »Carantania« in »Carniola«. Nemški preiskovalci smatrajo Karne večinoma za Galce, (ali kakor oni rajši slišijo: za Kelte), opiraje se na sporočilo trijumfalnih fastov, da so Rimljani premagali l. 115 pr. Kr. ljudstvo imenom »Gallei Karnei«. Toda kaj pa potem, če bi bila izpadla pika (ali vejica) med obema tema imenoma? Znano je, da so se začeli Galci po naših krajih razširjati po l. 396 pr. Kr. Oni kot zmagovalci se gotovo niso naselili po goratih, mrzlih in malo rodovitnih krajih, nego po plodnih nižinah in zatišnih dolinah z milim podnebjem. Na deblo »karn« kot keltsko se ni treba prav nič sklicovati, ker imajo tudi južni Slovani svoje »Krne, Krnje hribe, Krnice« itd. po takih krajih, kjer prav gotovo niso Karni nikoli stanovali.[4] Vrhu tega je Mommsen dokazal, da so krajevna imena na ona (slovenski »in«) ilirska, in ne keltska. Sem spadajo torej: Cormona (Kormin), Tolmona (Tolmin), Clemona (Humin; Humin, Hlumin, pozneje Zahlumija, je tudi staro ime za »Hercegovino«), Sabiona (Säben), Verona itd.

Karne so podjarmili Rimljani. Že l. 183—181 so ustanovili namreč svojo naselbino Akvilejo v deželi Karnov, kakor se da sklepati iz Livija (l. 29, c. 22 in 24) ter Plinija (l. c, cp. 6). Prav mogoče je, da je že pred rimsko Akvilejo stalo na istem mestu kako venetsko ali karnsko selišče, ker Strabo nam pripoveduje, da je konzul A. Emilij Lepid že l. 187 sezidal po njem imenovano cesto iz Rimina čez Bolonjo in okoli beneških lagun »do Akvileje«. Tudi vemo, da so imeli Karni svoj utrjen tabor 3 milje severno od Akvileje (na medvejskem griču), katerega jim je pa rimski poveljnik M. Klavdij Marcel razdejal, ne da bi ga bil senat pooblastil k temu.

Karne je premagal drugikrat konzul M. Emilij Skaver l. 114 pr. Kr. ter prekoračil kot prvi Rimljan južne vapnene Alpe. Karni so se vsi obupani branili in ko so videli, da jim nič ne pomaga, pomorili so žene in otroke in sami sebe usmrtili, da ne bi prišli v rimsko sužnost. Na Koroškem je sklenil gostoljubnost in zvezo z galskimi Tavriski, kateri so bili po Mommsenovem mnenju že omenjeni »Galli Karni« trijumfalnih fastov.[5] To zvezo je sklenil konzul deloma zaradi pospeševanja trgovine, deloma pa zaradi tega, da bi se Tavriski ne pridružili germanskim Cimbrom. In zares vidimo, da se ti kljubu svoji zmagi pri Noreji (l. 113 pr. Kr.) niso upali napasti Italije, nego da so se raje proti zahodu obrnili in provalili v pravo Galijo.

Potem ko so bili Rimljani še Istre premagali l. 178 pr. Kr., je orožje dolgo časa mirovalo na severni strani Jadranskega morja. Ko je pa Julij Cezar dobil obe Galiji z Ilirijo vred kot svoji pokrajini (l. 59 pr. Kr.) na pet let, zbral je v taboru pri Akvileji tri legije, da bi z njimi podjarmil Helvete. Po zimi l. 53 do 52 je bival Cezar zopet v Akvileji in tedaj je bržkone postavil temelj koloniji Forum Julii ter naselbini Julium Carnicum (Zuglio v Karniji), katero prišteva Plinij še k Noriku. Prvoimenovana kolonija je brez dvoma tam stala, kjer sedanji Čedad (Civitas Austriae, Cividale), in dala celi deželi ime »Forum Julii«, okrajšano »Friul«, tj. Furlanija med Livnico in dolenjo Sočo.

Momsem sicer dvomi,[6] kedo je Čedad ustanovil, ali diktator Cezar, ali pa cesar Oktavijan in tudi pritrjuje Mannertu (Geographie der Griechen und Römer IX. 79), da Forum Julii ni bil kolonija, ker se na nadpisih le »municipium« in »respublica« imenuje. A Ptolomej izrecno piše (3, 1, 29): . Mannert je zato dvomil, da bi bil Čedad kolonija, ker baje ni stal ob glavni cesti, ki je po njegovem mnenju vodila jedino le čez Tržizem in ob Tilmentu skozi Karnijo, čez Križno goro (Plecken) v Lijenc. Ali isti Mommsen mora priznati (o. c. pg. 169), da cesta iz Akvileje v Virunum (na Gosposvetskem polju), ni moglo drugači držati, nego skozi ta predel, in da je bil Čedad utemeljen ob novi (tj. še le od Rimljanov sezidani) cesti, imenovani »via Belojo«.

Ta cesta je zaznamovana na Peutingerjevi tabli in Antoninijev itinerarij belježi njene postaje. Vodila je pa iz Akvileje ob stari Nadiži (Natissus) skozi Medvejo, Bračan in Koren pri Rožacu naravnost proti Čedadu. Ljudstvo jo še dandanašnji imenuje »akvilejsko cesto« in blizu Rualov (na polju Antona Vuge) se še zdaj dobro poznajo njene kolotočine. Nadižo je prekoračila na istem mestu, kjer stoji sedanji »vražji most« in šla skozi kolonijo pod stolno cerkvijo, po najkrajši poti proti bročanskemu predmestju. Od tega se je počasi popela navzgor na sedanjo cesto in držala po njej do šenkvirinskega mosta, kjer je morala zopet čez Nadižo. Dr. G. Grion trdi,[7] da je druga rimska cesta držala vedno na levi strani Nadiže pod vasjo Krvarijo čez potok Leso, tam kjer je sedaj nov most, in potem čez Arbeč pod Ažlo, kjer je moral tudi kak most stati. Pred sv. Kvirinom sta se zopet združili obedve progi. Nasproti te cerkvice se opazijo še sedaj kolotočine rimske ceste, zarezane v živo skalo. Po nadiški dolini je vodila dalje rimska cesta proti postaji Ad Silanos (bržkone današnji Kobarid) in potem naprej čez Predel na Koroško.

Za to progo, ki je bila najkrajša med Akvilejo in Virunom, so se odločili tudi vsi drugi važnejši preiskovalci, katerim so razmere natančno znane, npr. Kenner (Noricum und Pannonien, 1870, stran 135); Gregorutti (Iscrizioni inedite aquilejesi, pg. 399); Smets (Geschichte der österreichischen Monarchie, stran 52), Kulnigg (Mittheilungen des Reichskriegsarchivs IV, B) itd. Pomniti je pa treba, da je že ob času Rimljanov držala krajša tovorna pot (»poletna cesta«) iz furlanske nižine naravnost čez gorovje (iz Fojde, čez Čanebolo, Sedlo [pri Homcu se nahaja rimsko zidovje] in pod Stolom) na Žago. Ob prehodu čez Stol so že našli kamenite sekire.

Lega ob tej cesti je torej podelila Čedadu njegovo važnost. Ko je propal Julium Carnicum, še bolj pa ko se je začel kužiti zrak v Akvileji, se je povzdignil Čedad za glavno mesto cele dežele, kateri je tudi ime dal. Že v I. stoletju po Kr. je imel Čedad zelo obširno občinsko zemljišče (»ager«), ki se je razprostiralo zlasti na južni strani mesta, kakor pričajo tamošnja krajevna imena. Mnogi nadpisi, ki so se našli v mestu in okolici, nam imenujejo razne čedadske magistrate (quadrumviri pontifices, seviri augustales itd.) in pričajo, da je bila kolonija uvrščena v selsko »tribus Scaptia«. V rimski dobi omenjata Čedad mimogrede le še Cassiodor (Varia, 12, 26) in Geographus Ravennas (40, 30, 31).

Brez dvoma iz rimske dobe so tudi Neme (Nemus, Nemora, Nemausium), ki so imele morda že v prazgodovinskih časih svoje naselnike. Leta 1860, 1871 in še pozneje so našli ob Teru na severni strani trga mnogo sledov rimskih bivališč in tedanjih prebivalcev, npr. zidovje, mozajični tlak, opeko, bakrene novce, bronast kipič Jupitrov, (ki se nahaja sedaj v videmskem muzeju), grobove, dve sulici, sekiro, črepinje rimskih posod in balzamarijev itd. Na vzvišenem mestu so sezidali Rimljani stolp, iz katerega so straže opazovale gibanje sovražnikov in sploh preteče nevarnosti, ter dajale sosedom znake kakor optični telegraf.[8]

Ob času hunske provale (l. 452 po Kr.) je moral tudi Čedad mnogo pretrpeti, ker se je spomin na okrutnega kralja Atilo ohranil med ljudstvom še do današnjega dne. Vendar se je mesto kmalu zopet povzdignilo, kakor se razvidi iz Cassiodorovega pisma na »Honorati possessores et curiales Forojulienses.« Potem ni mesto več trpelo velikih nesreč (izvzemši l. 610), od Langobardov že celo ne, in razvijalo se je mirno kot važno tržišče, ali »forum negotiationis«, kakor je imenuje Pavel Dijakon v svoji langobarški zgodovini.

Langobardi so pridrli v Italijo maja meseca l. 569[9] in sicer kakor vse kaže, po predelski in podboneški cesti. Oni »Mons regis«, na katerega se je bil popel kralj Alboin, »da bi se naužil pogleda po lepi Italiji, kolikor daleč so mu oči nesle«, pač ne more biti druga gora, nego naš Matajór, v čemer so vsi furlanski preiskovalci jedini. Isto nam potrjuje tudi nadaljevalec Pavlove zgodovine, Andrej iz Bergama, ki trdi, da so prišli Langobardi skozi čedadsko mejo (»per Forojulanorum terminum«) v Italijo.[10] Značilno je tudi zatrdilo Pavla Dijakona, da je Alboin prišel s »kraljeve gore« koj v Čedad.

Alboin je posedel brez upora utrjeno mesto in vso njegovo okolico. Takrat je bil v Čedadu sedež vseh oblasti za Venecijo in z njo združeno Istro, ker Akvileja je bila takrat iz strahu pred sovražniki osamljena in zapuščena. Alboin je takoj spoznal veliko važnost Furlanije, te ob najnevarnejši meji ležeče dežele, in zato je dolgo premišljeval, komu naj bi izročil v varstvo to tako važno mejno pokrajino. Naposled se je odločil izročiti mesto in vso Furlanijo svojemu nečaku Gisulfu ki je bil skoz in skoz izvrsten mož in že poprej Alboinov maršal (»marpahis«). Ta je sprejel ponujeno oblast le s tem pogojem, da si je smel izbrati izmed Langobardov one rodovine (»fare«), ki so se mu zdele najsposobnejše za obrambo dežele. Vrhu tega si je izprosil od kralja še pleme žlahtnih venetskih kobil, da bi si tako preskrbel naglo konjištvo za vsako potrebo na meji.

Alboin je ustanovil torej v Čedadu prvo langobardsko vojvodino in potem se je odpravil dalje proti reki Padu. Kakor on, tako so tudi njegovi nasledniki postavljali najimenitnejše junake za vojvode v Čedadu, zato je prišel marsikateri izmed njih celo na kraljevi prestol v Paviji (Langobardska je bila namreč izborna država), npr. Luitprand, Ratchis in Grimuald. Prvi je bil zelo krepek vladar, ki jo dobro razumel svoje vojaško plemstvo brzdati in vladohlepne vojvode v pokorščini obdržati. Langobardi so omejili svojo posest na Italijo samo in si niso marali prisvojiti niti Istre, ki je ostala še do l. 751 v bizantinski oblasti.

Dočim so skušali Langobardi svojo oblast razširiti po vsej Italiji (in tudi čez Rim), ostali so ob severovzhodni meji le v obrambi in defenzivnem odbijanju sovražnih napadov. Ti napadi so se začeli kmalu oglašati: približali so se bili italski meji Slovenci in z njimi združeni Obri ali Avari. O skupnem delovanju teh dveh narodov pouči nas Pavel Dijakon sam, ker nam pripoveduje v 24. poglavju IV. knjige, da so Avari in Slovenci ob jednem Istro napadli in jo opustošili. In iz 28. poglavja iste knjige izvemo, da je avarski kakan poslal langobarškemu kralju Agilulfu Slovencev na pomoč, da je z njimi upokoril mesto Kremono l. 604. Ali so Slovenci sodelovali tudi pri obleganju Čedada l. 610, tega Pavel izrecno ne pové, a verjetno je, da so.

Kedaj pa so prispeli Slovenci do italske meje? Za gotovo vemo, da so skušali Slovenci že l. 598 v Italijo prodreti, kajti tega leta vošči papež Gregor bizantinskemu namestniku v Italiji, eksarhu Kaliniku, srečo k zmagi nad Slovenci.[11] Isti papež je poslal julija meseca l. 600 solinski duhovščini sožalno pismo, v katerem jo pomiluje, da jej je toliko pretrpeti pred napadi Slovencev. V tem pismu pravi, da je tudi on zelo prestrašen, »ker so začeli Slovenci skoz isterski dohod (»Istriae aditum«) že v Italijo siliti«.[12] Oni »isterski dohod« ne more nič druzega pomeniti, nego današnji Kras, zlasti pa na njegovi strani ležečo Vipavsko dolino, o čemer so vsi razlagalci jedini.

Pa ne le do meje so bili prodrli Slovenci, nego skušali so tudi v Italiji sami naseliti se. Ali tu so stali bojeviti Langobardi z mečem v roki in skušali zabraniti vsakemu tujcu vhod v Italijo. To je bil uzrok bojev med Slovenci in Langobardi, katere nam Pavel opisuje v svoji zgodovini. Uzrok tem bojem ni bilo hrepenenje po plenu, nego želja, da bi razširili svoja bivališča tudi po rodovitni furlanski nižini. Iz Pavlovega pripovedovanja prav lahko spoznamo, da so Slovenci vedno napadali, a Langobardi da so se le branili, izvzemši napad vojvode Ratchisa.

2. Po prihodu Slovencev.[uredi]

Čudno, kako se furlanski in italijanski pisatelji stresajo pred zgodovinskim dogodkom, da so Slovenci posedli velik del Furlanije. Že Lirutti (Delle cose di Friuli) se jih je branil z vsemi štirimi in tudi najnovejši dobro podučeni pisatelji, npr. M. Leicht[13] in profesor Fr. Musoni[14] jih skuša omejiti kolikor mogoče, zlasti ob »visoki cesti«, češ, da tam niso bili kompaktni in niso imeli svojega okrožja. In zakaj se ravno pred Slovenci tako križajo, čeravno vedo, da jim ne morejo škodovati, saj so vendar napadali Italijo in si njene dele prisvojali že od nekdaj najrazličnejši narodi? Ilirci so prišli v prazgodovinski dobi do Esta, Gali so jim razdejali celo Rim, Goti preobrnili in oplenili vso deželo do stopala apeninskega polotoka. Ali ni morda kaj slabe vesti pri tem, da so delali in še delajo Slovencem krivico?

Jedini Podreka in F. C. Carreri povesta odkritosrčno, »che in Friuli ci sia più elemente slavo di quelle che si credette«  (La Scintilla, Venezia 1888, št. 48). Pač, še več: Italijani (in tudi dr. Musoni) nam očitajo Kolarjevo »Staroitalia slovjanska«, ki je izšla že l. 1853, torej v oni dobi, ko je bilo etnografično znanje še v povojih. Ali »vse se maščuje na tem svetu«, in tako je prišel profesor Sergi še l. 1898 v odličnem italijanskem glasilu »Rivista d' Italia« na dan s Protoslavi, o katerih do sedaj še nihče ni vedel kaj jasnega povedati. Toda na to polje se ne moremo podajati, nego ostati moramo za sedaj pri zgodovinskih dogodkih, kakor nam jih spročajo zgodovinski viri.

Za časa avarskega napada l. 610 so bili vsi Langobardi zapustili svoja neutrjena bivališča po furlanski nižini ter se pozaprli v gradove, npr. Kormin, Neme (Nemas), Rtin (Artenia), Humin (Glemona) itd. Takrat je poginil tudi furlanski vojvoda Gisulf (II.?), in njegova sina Taso in Kako, ki sta bila utekla avarski sužnosti, sta vladala tudi nad Slovenci v Kanalski in Ziljski dolini tja do Vrat blizu Podkloštra. Ti Slovenci so plačevali dan furlanskim vojvodom celo do časa Ratchisa (po l. 738).

Kakor l. 610, tako so se bojevali Slovenci tudi l. 663 skupno z Avari pri Floviju (Fluviju), tj. pri vasi Fiume, ki se nahaja blizu izvira istoimne rečice ravno pod železnično progo na vzhodni strani Pordenona. Tudi to pot so poplavili Avari vso Furlanijo ter pokončali vasi in prebivalce z ognjem in mečem, potem pa so se zopet vrnili v svojo domovino. Ta napad je bil langobarški kralj Grimuald porabil, da je dal po Avarih kaznovati svojega upornega vojvodo Lupa. Po Lupovi smrti je hotel sesti na furlanski prestol njegov sin Arnefrit. Podal se je bil med koroške Slovence, nabral je med njimi precejšno vojsko in jo peljal po gorskih potih proti Furlaniji. Ali Furlani so ga počakali blizu grada Nemas, potolkli njegovo vojsko, njega samega pa ubili.[15] Mogoče je pa tudi, da se je hotel Arnefrit s svojo vojsko med gore umakniti in od tam delj časa Furlanijo nadlegovati, a nasprotniki so ga prehiteli in uničili.

Od sedaj naprej opažamo vedno jasneje hrepenenje Slovencev, da bi si pridobili stalnih bivališč na Furlanskem. Okoli l. 665—670 zbero namreč svojo vojsko in ko izvedo, da se je novi furlanski vojvoda Vektari (Dobrotljivi) podal na kraljev dvor v Pavijo, jo udarijo po nadiški dolini v okolico čedadsko. Pri kraju Broxas se ustavijo in utabore. Večina preiskovalcev je tega mnenja, da je ta kraj sedanja vas Brišče, 11 km nad Čedadom. Po glasu še bolj podobno pa je bližnje selo Bročana, ki stoji 1 km dalje proti vzhodu od Brišč, kakih 400 m visoko na obronku gore sv. Jurja. Ali pa naj pomislimo naravnost na ažlinsko polje pri šenkvirinskem mostu, do kamor so se bili Slovenci tudi res pomaknili? To polje se je prav lahko imenovalo tudi »Bročno ali Bročansko polje« po rastlini broč (tinctoria rubea), ki služi kmetom, da iz nje napravljajo rudečo barvo za bojadisanje domačih tkanin. Porcia (Descrizione della Patria del Friuli, stran 65) trdi naravnost: »S. Quirino, ove già fù la villa, detta Brossa«.

Naš zgodovinar pripoveduje na dalje o tem dogodku tako-le: »Toda vojvoda Vektari se je bil povrnil že tisti večer poprej zopet v Forojuli, ne da bi bili Slovenci o tem kaj znali. Nemudoma sklene udariti na prisiljence in odjezdi samo s petindvajsetimi možmi po cesti za Nadižo navzgor. Ko pride do mosta, in ga Slovenci ugledajo s tako majhnim spremstvom, so se začeli smejati in so med seboj govorili, da bržkone prihaja nad nje patrijarh s svojimi popi. Ko pa je stopil vojvoda k nadiškemu mostu, pri katerem so se bili Slovenci utaborili, snel je čelado z glave in se jim dal tako spoznati, ker imel je veliko plešo na glavi. Kakor hitro so Slovenci spoznali, da je prišel Vektari sam, so se prestrašili in začeli vpiti: »Vektari je tu!« Iz strahu, katerega je Bog nad nje poslal, so mislili bolj na beg, kakor na bojevanje. Tedaj jih napade Vektari s svojim malim spremstvom in jih tako popolnoma potolče, da jih je od pet tisoč le malo ušlo.« 

Jasno je, da temu pripovedovanju ne smemo do pičice verovati, kajti 5000 mož še ni nikoli bežalo pred petindvajsetimi, in naj so bili prvi tudi le slovenski pastirji, ki pa gotovo niso prodrli brez orožja na Furlansko. Zgodovinsko jedro bo morda, da je Vektari nenadoma udaril na Slovence s svojo vojsko, ter jih tako z manjšo silo zapodil nazaj med brda nad Čedadom. Ti torej niso mogli doseči svojega namena, da bi se bili tudi po furlanski nižini razširili.

Okoli l. 700 postane Ferdulf furlanski vojvoda. Bil je to prevzeten in napihnen človek. Njegovo hrepenenje po zmagi nad Slovenci je prouzročilo mnogo škode njemu samemu in Forojulcem. Podkupil je namreč sam nekatere Slovence, da bi poslali malo vojsko na Furlansko. Tako se je tudi zgodilo. »Slovenski roparji napadejo langobardske pastirje in njih čede, ki so se pasle blizu slovenske meje ter odpeljejo seboj bogat plen. Langobardski župan onega okraja, ki se imenuje v njih jeziku »sculdahis« (Schultheiss), plemenit in na duši in na telesu krepak mož, je zasledoval roparje, ali jih ni mogel več dohiteti. Ko se je na to vrnil, pride mu nasproti vojvoda Ferdulf in ga praša, kaj se je z onimi roparji zgodilo. Argait, tako se je namreč župan imenoval, odgovori, da so zbežali. Tedaj mu začne Ferdulf porogljivo govoriti: »Kako bi bil ti mogel kako hrabro delo storiti, ki imaš svoje ime od arga (tj. plašljivec; ali pa je morda beseda v zvezi s svetopisemsko »rako«?) Toda ta, kot hraber mož se razsrdi in odgovori: »Hotel Bog, da bi jaz in ti vojvoda Ferdulf ne izdahnila poprej življenja, dokler se ne izkaže, kedo izmed naju je bolj »arga«!« 

»Ne dolgo potem pridejo Slovenci z veliko vojsko na Furlansko, ker jih je bil vojvoda Ferdulf k temu sklonil s plačevanjem denarja. Ker so se Slovenci utaborili na najvišjem vrhuncu neke gore, do kamor se je moglo skoro od vseh strani prav težko priti, šel je vojvoda Ferdulf s svojo vojsko okoli gore, da bi jih mogel po bolj zložnej poti napasti. Tedaj mu zakliče Argait besede: »Pomisli o vojvoda Ferdulf, da si me imenoval plašljivega in nehrabrega moža. Božja jeza naj torej zadene onega izmed naju, kateri pride zadnji do Slovencev.« S temi besedami obrne konja in začne jahati po strmem, le težko pristopnem obronku proti Slovencem. Ferdulf pa se je sramoval, da bi tudi on ne napadel Slovencev po istej težavnej poti in je odjahal za njim po strmi, neshojeni poti. Tudi vojski se je zdelo sramotno, ne slediti za svojim vojvodo, in se je koj napotila za njim.« 

»Ko so Slovenci zapazili, da se jim približuje sovražnik po opolzlem obronku, so se postavili moško v bran ter bojevali bolj z velikim kamenjem in s sekirami, nego z orožjem, pometali so jih s konj in potolkli skoro vse. Tako so dosegli zmago ne po svoji lastni moči, nego vsled slučaja. Tu je bilo vse furlansko plemstvo uničeno, tu je padel vojvoda Ferdulf in tudi oni, ki ga je bil izzval, je našel tu smrt. Mnoštvo junakov, ki so tu poginili vsled razprtije in nepremišljenosti, bi bilo lahko na tisoče sovražnikov premagalo, samo ko bi bili složno in pametno ravnali.« 

»Jeden sam Langobard pa, po imenu Munichis, ki je postal pozneje oče vojvode Petra frijulskega in Urza čenetskega, je izvršil takrat hrabro in moško delo. Ko so ga namreč s konja pahnili in mu je Slovenec, ki se je bil bliskoma na-nj vrgel, zvezal roke z vrvmi, je še z zvezanimi rokami izvil Slovencu sulico iz desnice in ga prebodel z njo; potem pa se je zatrkljal zvezan, kakor je bil, po strmem obronku navzdol in tako je všel splošnemu poginu. To zgodbo sem zlasti zato povedal, da bi se drugim ne pripetilo kaj jednacega po zlu častilakomnosti.« (P. D. VI. 24).

Pavel Dijakon sicer ne imenuje gore, kjer se je Langobardom ta nesreča pripetila, toda vsakdo, ki pozna krajevne razmere okoli Čedada, bo koj spoznal, da ni bila druga mogoča, kot Prešenjska gora, ker je ta prav blizu Čedada, osamljena in njen vrhunec četerokotnemu taborju podoben. Strma je pa tudi zelo proti severu, zahodu in jugu. Le po starogorski poti se pride zložno na njeno vzhodno stran, (in to je hotel bržkone Ferdulf porabiti), od tam pa po slemenu nazaj do vrhunca, kjer je morda stal slovenski tabor (nasipi že iz prazgodovinskih časov).

Ferdulfov drugi naslednik vojvoda Pemo je pazno skrbel za nov naraščaj furlanskega plemstva in kmalu se mu je ponudila prilika, da ga je praktično poskusil. Okoli l. 725 izve namreč, da se je prikazala velika množica Slovencev v kraju, ki se imenuje Lauriana (sedaj »Lavariano«, 12 km južno od Vidma, ob stari rimski cesti). Tedaj jih napade Pemo tretjič z onimi doraslimi plemiči in jih krvavo potolče. Od Langobardov je padel samo ostareli Siguald, ki se je bil že dvakrat poprej nad Slovenci maščeval, ker so mu bili na Prešenjski gori dva sina ubili. Pemo pa se je bal, ko je bil že mnogo sovražnikov pobil, da bi izgubil še katerega svojcev v tej bitki in zato je sklenil mir s Slovenci še na bojišču. Od tega časa naprej so dobivali Slovenci vedno več strahu pred langobarškim orožjem. (P. D. VI. 45).

Iz Pavlovega pripovedovanja posnamemo, da sta se morali dogoditi še dve drugi bitki med ono na Prešenjski gori in pa pri Lavarjanu. O teh dveh bitkah pa nič ne izvemo in torej ne moremo dognati, ali sta se dogodili istočasno in pa na istem mestu, ali vsaj blizu Lavarjana. Mogoče je, da so se Langobardi že nekoliko poprej, morda na meji Furlanije, Slovencem v bran postavili, a da jih niso mogli tako oslabeti, da bi ne bili silili dalje v Italijo. Tudi pri Lavarjanu gotovo še niso bili Slovenci oslabljeni, ker niso bežali z bojišča, nego počakali, da je Pemo poprej sklenil mir z njimi. Celo Dimitz (Geschichte Krains, stran 106) priznava, da je morala Pemonu imponovati hrabrost Slovencev, ker se je požuril z njimi skleniti mir.

Pemov sin Ratchis je bil začel (l. 738) vojno s Slovenci. Z veliko silo je pridrl v njih deželo »Karniolo« (Kranjsko), opustošil jo in poubil mnogo Slovencev. Zato so se pa Slovenci maščevali in kmalu potem iznenada napadli Ratchisa. Napad je prišel tako naglo, da vojvoda ni imel niti časa, kopje sprejeti od svojega ščitonosca, nego je prvega sovražnika, ki mu je nasproti prišel, kar s palico ubil, katero je ravno seboj imel. (P. D. VI. 52). — Tu pretrga Pavel svoje pripovedovanje in mi ne izvemo nič več, kaj se je nadalje zgodilo. Ko bi se bila vojna za Langobarde častno izšla, bi Pavel gotovo ne bil zamudil tega povedati; ali pa so morda njegovi prepisovalci nalašč skrajšali to poglavlje, ki je bilo za Langobarde malo častno.

To je zadnja vest, katero je napisal Pavel Dijakon o našem narodu. Iz nje, kakor tudi iz poprejšnjih spoznamo, da so bili tedanji Slovenci mogočni sosedje Langobardov, katerim so dosti preglavice delali. Če bi ne bili Slovenci svoje moči čutili, kako bi se bili drugače mogli predrzniti, napadati tako bojevite, v orožju izurjene sosede, ki so gospodovali vsej gorenji in srednji Italiji? Pa tudi spoštovali so Langobardi slovensko moč, ker so sami tolikokrat iskali pribeževališča in pomoči ravno pri Slovencih. Že langobardski kraljevič Pektarit je bil pobegnil v »Skitijo« k avarskemu kanu (P. D. IV. 51) in Arnefrit je iskal zaslombe pri koroških Slovencih, da bi si z njih pomočjo zagotovil dedno vojvodstvo. Tudi vojvoda Pemo je hotel k Slovencem pobegniti in z njih pomočjo protiviti se kralju Luitprandu (P. D. VI. 51). Vsakdo dobro ve, da se pri nejakem in nevplivnem sosedu ne more najti pomoči in zato se nikdo ne obrača do njega. Pavel Dijakon ne govori nikoli z zaničevanjem o Slovencih, nego predstavlja jih nam vedno kot jednakovredni in istoveljavni član v družbi narodov, kakor vsa ostala ljudstva. Zdi se tudi, da je on dobro vedel, kako daleč je bilo razgranjeno slovansko pleme že ob njegovem času.

Tudi slovenski jezik je bil močno razširjen po Furlanskem ob času Langobardov. Pripoved o Pavlovem dedu Lupihu in njegovi čudni rešitvi iz avarske sužnosti (IV. 37) uriva nam misel, da je moral tudi on slovenski znati, ker se je razumel s Slovenko v Panoniji. Saj drugače ji gotovo ni mogel razložiti, od kod je in kam želi. Tudi Slovenka mu ni samo s prstom pokazala, kam naj gre, nego opisati mu je morala vsaj nekoliko pot, katere se mu je držati. Morda se je bil Lupihis v svoji sužnosti kaj slovenščine naučil, ker da je Slovenka langobardski znala, tega vendar ne bo nihče trdil.

Pavel sam nam pripoveduje, da je Gisulfov tretji sin Roduald govoril slovenski. Ta je bil pobegnil s svojim najmlajšim bratom v Benevent, kjer je bil njih stric za vojvodo. Kmalu potem oplenijo dalmatinski Sloveni apuljsko obalo in potolčejo vojvodino vojsko. Ko Raduald to izve, prihiti k Slovenom in jih nagovori v njih lastnem jeziku. Sloveni so postali zaupljivejši in niso več tako strogo opravljali taborske službe. Tedaj pa jih napade Roduald in prisili, da zapuste apuljsko obalo. (P. D. IV. 44). Tu imamo vendar jasen dokaz, da so celo na vojvodskem dvoru v Čedadu slovenski razumeli in govorili.

Tudi iz poznejših časov nam je znano, kako zelo je bil razširjen slovenski jezik po Furlaniji. Iz l. 1476 se nam je ohranila vest, da je bila takrat slovenščina »domač jezik« nižjega ljudstva v Vidmu, a plemstvo je govorilo nemški.[16] Ravno tako piše furlanski zgodovinar Nicoletti († 1596), da so za akvilejskih patrijarhov več slovenski govorili po furlanskih vaseh, nego furlanski, ker ta jezik je bil takrat »še neomikan in zlodoneč«.[17]

Na kak način so se Slovenci selili v Furlanijo, pove nam Pavel sam, ko pripoveduje v 29. poglavju IV. knjige, da je bolgarski, tj. panonsko-slovenski vojvoda Alzeko zapustil svoj narod in privel vse svoje pleme z mirnim namenom v Italijo, da bi si izprosil od langobardskega kralja novih zemljišč, katere je tudi dobil v severnem delu beneventske vojvodine. To nam priča, da so se Slovenci tudi mirnim potem in brez bojnega hrupa selili v Italijo, kakor so se bili tudi po Primorju povse mirno naselili. Dogodek iz l. 665—670 nam priča, da so bili Slovenci takrat posedli že vso zemljo tostran šenkvirinskega mosta; a dogodki l. 725, da so bili takrat Slovenci prodrli na Furlansko po stari cesti iz Gradišča mimo Palmenove, po kateri so tudi Madjari hodili dvesto let pozneje v Italijo ropat.

In ravno ob tej »ogerski cesti« se je naselilo mnogo Slovencev, ki so daleč tjadoli prodrli, celo na ono stran Tilmenta. Priča temu so nam slovenska krajevna imena, katera nahajamo v obilnem številu na obeh straneh omenjene ceste in tndi na zahodu Tilmenta. Tako globoko pa niso mogli drugače prodreti, kakor z mirnim namenom, da bi zemljo obdelovali in zložnejše živeli. V Belgradu med Kodrojpom in Latisano so ustanovili svojo »veliko županijo«, ki je bila naravno središče vseh slovenskih naselb v južni Furlaniji. Po fevdalni uredbi je pripadla ta županija furlanskemu grofu Verihenu in njegovim naslednikom grofom goriškim. Tudi Italijani sami priznavajo to slovensko županijo na Furlanskem. (Glej rimski list »La Riforma«, Rim, 27. februarja 1889). Tudi med Slovenci v nižini so bile sodne »banke« v Mancanu in Bračanu, kakor med nadiškimi. (Porcia, pg. 65).

Toda Slovenci omenjene županije so sedaj izginili in nam se je pečati le s sedanjimi ob Reziji, Teru in Nadiži. Predniki teh se nam prikazujejo v prvi vrsti kot pastirji. To vidimo iz dogodka l. 700, »ko so slovenski roparji napadli langobardske pastirje«. Ti slovenski roparji so bili tudi pastirji, le da so prišli morda od one strani meje, s Kobaridskega in Tolminskega. Ali so bili »langobardski pastirji« zares Langobardi, ali pa le Langobardom podložni Slovenci, kedo bi mogel to razsoditi? Langobardi se menda niso dosti pečali z živinorejo, pač pa njim podložni Furlani. Saj so prihajali »Lahi« poleti s svojim blagom celo med slovenske gore, kjer rastejo blagodišeča planinska zelišča. Lahi so menda tudi naučili Slovence sirarstva in planšarstva, ker imajo mlekarske mere na Tolminskem romanska imena.

Nasproti pa so gonili slovenski pastirji svoje čede o zimskem času v furlansko nižino. Med Tolminci se je ohranilo ustno poročilo, da so še skozi ves srednji vek gonili pozimi svojo drobnico na pašo celo v oglejsko okolico. Jednako so delali tudi beneški Slovenci. Od sv. Florjana (2. maja) pa do sv. Mihela (29. septembra) so pasli po hribih, potem pa so se umaknili v nižino, npr. na masorske pašnike (Marsura, zahodno od Ravose), v zavornjanska Blata, ahtenska Močila (Musil), v nemaško nižino v doline Bistre in Konflora ter v vse druge reške jaruge. Godilo se je torej tu nekaj podobnega, kakor še dandanašnji v toskanskih »maremah« ali v rimski »kampanji«, kamor priganjajo pastirji vsako zimo svoje čede z Abruc in drugih delov Apeninov.

O Slovencih, ki so se naselili na Furlanskem, se izražajo italijanski pisatelji jako ugodno, da imajo »procera corpora, salubria, laboribus assueta, quae ferme sola senectus dissolvit«. (H. Palladius, Historia Forojuliensis, l. I. f. 4).

Nekaj migljajev k naselitvi beneških Slovencev nam dajajo tudi cerkveni patroni njih župnij. Sv. Kvirin je izključno slovenski svetnik. Bil je škof in mučenik († 310) v Sisciji in ker so se Slovenci ob Savi in Dravi navzgor pomikali, seznanili so se prav lahko z njim. Eminentno slovenski svetnik je dalje sv. Jurij, kateremu je posvečena cerkev v Sinčurju, nekdaj slovenski vasi, in v Reziji. Čisto razumljivo je, da so posvečevali cerkve apestolom prvakom, npr. sv. Petru, in njih vrstnikom, npr. sv. Andreju v Ahtnu in Venconu. Tudi sv. Ivan Krstitelj je Slovencem zelo priljubljen svetnik (v Landarju, gora Ivanac, kjer so morda kedaj kresove zažigali) in zato je bila slovenska fara v Čedadu (S. Giovanni in Xenodochio) temu svetniku posvečena. V njej se je rodil Pavel Dijakon in pri njej je bil ustanovil vojvoda Rodoald (l. 695) gostinjec za romarje in popotnike. Čudno pa je, da imajo akvilejski svetniki tako malo cerkva po Benečiji! In čudno je tudi, da so zašli celo nemški svetniki (sv. Lenart, sv. Volbenk) med pristne Slovence.

Krajevna imena niso vselej zanesljiva za dokaz naselitve Slovencev. Da so Brišče, Bonesec, Drenka, Brezje, Brdo, Breg itd. čisto slovenska imena, to je pač naravno. Ali romanskega elementa nahajamo med imeni vasij in sel mnogo preveč. Deloma se da to tolmačiti, da so bili kraji že pred prihodom Slovencev naseljeni, npr. Landar, Neme, Tarčent itd. Ali še večji uzrok temu bo treba iskati, da so uradi in javni notarji slovenska imena prestavljali, ali jih pa vsaj prilagljali romanskemu izgovoru. Na tak način je lahko nastalo iz »Bukovje« Faedis (fagus), iz »Vipolže« Subit (subire), iz »Studenec« Sorzenta, iz »Rebra« Costa, iz »Podbreg« Pecoll, iz »Grič« Cuell (Colle), iz »Polje« Biarz itd. Morda je tudi Ažla, ki je nastala iz »Algida«, le prestava »Mrzle vasi«.

Po prilagodovanju je lahko nastalo »Clivio« iz Hlev, »Cercenat« iz Črča (posekan gozd), »Mežerije« iz »Macerie« (muro secco), »Percoto« iz Prehod, »Pradielis« iz Predel, »Podresca«  iz Podreka itd. Mašeri so nastali iz »massarii«, tj. podložni kmetje. Pri mnogih imenih je le končnica slovenska, ne da bi se vedelo, kaj deblo pomeni, npr. Kanalac, Ožjak (morda iz »osojen«?), Pontjak, Mojmak, Cirak, Raščak itd. Iz takih in jednakih imen bi se dalo sklepati, da so Slovenci našli pri svojem prihodu že neko romansko(?) ljudstvo, poleg katerega so se naselili in z njim pomešali.[18]

Langobardski kraljevini je naredil konec Karol Veliki, premagavši l. 774 kralja Deziderja in združivši njegovo deželo s frankovsko državo. Furlanski vojvoda Rotgaud se je bil sicer l. 776 zopet uprl Karlovi oblasti, ali brez uspeha. Dve leti pozneje je podjarmil Karlov sin Pipin, na prošnjo akvilejskega patrijarha, (češ, da jih bo mogoče na ta način ložej pridobiti za sv. vero), tudi primorske Slovence in Hrvate globoko tjadoli v Liburnijo. Še istega leta (788) uredi Karol v Ratisboni novo pridobljene dežele. Na jugu je osnoval veliko vojaško krajino, ali »marko«, ki se je vlekla od Treviža čez Furlansko, Istro in Dolenjsko tjadoli v sedanjo Hrvaško. Izročil jo je najpoprej markgrofu Markarju, kateremu je sledil 795 Erih, temu (799) Kadolaj in temu zopet (819) Balderik. Ker pa ni znal uspešno braniti državnih mej pred bolgarskimi napadi, zato ga je odstavil Ludovik Pobožni (l. 828) in razdelil njegovo marko na štiri dele, izmed katerih je ostala Furlanija kot posebna dežela.

Novi cesar Lotar obljubi l. 840 Benečanom, »da jim bo pomagal po mogočnosti z vojsko (ne pa tudi z denarjem) proti sovražnim slovanskim rodovom.« In res so takrat Slovenci zelo napadali in pestili Italijane, ker Andrej iz Bergama piše v svojem letopisu: »Multa fatigatio Langobardi et oppresio a Sclavorum gens(!) sustinuit, usque dum imperator Forojulanorum Eberhardo principem costituit.«[19]

Cesar Lotar je postavil l. 846 (ali 848) svojega svaka Eberharda za furlanskega mejnega grofa. Če se smemo zanesti na poročilo tu omenjenega letopisca, je ta krotil Slovence pred napadi na Furlane. Njemu je sledil l. 867 kot markgrof njegov sin Hunrok (Unhroch), a temu okoli l. 875 mlajši brat Berengar, ki je dospel l. 888 do časti italijanskega kralja. Oba tu imenovana cesarja sta zelo skrbela za Furlansko, kar sledi med drugim tudi iz tega, da sta ustanovila v Čedadu visoko šolo za mladino iz vseh krajev južnih mark. Tudi akvilejskim patrijarhom sta bila zelo naklonjena, kar lahko sprevidimo iz premnogih podeljenih oblasti in predpravic. Zanimivo je slišati, da se je oglejski škof imenoval med ljudstvom ilirski, »ker je bila Akvileja na koncu Ilirije«. (Podrecca, II. stran 58).

3. Pod patrijarhi. Nemški vpliv na Furlanskem.[uredi]

Posvetna posestva akvilejske cerkve so bili znatno pomnožili zadnji Karolingi. Že Karol Veliki jej je bil daroval posestva langobardskih puntarjev Rotgauda in Feliksa. V tem sta ga posnemala tudi cesarja Ludovik in Lotar in podelila oglejski cerkvi imunitetne pravice, osvobojenje žitne in živinske desetine itd. Ker pa so se bile te listine poizgubile, zato je prosil patrijarh Valpert l. 879 kralja Karlmana, naj bi mu potrdil tudi on vse imenovane predpravice in ta je to brez obotavljenja storil. Kraljevi uradniki niso smeli zahtevati od oglejske cerkve ne desetine, ne živeža, prenočišča in sena, razen ako bi kralj sam prišel na Furlansko, ali kater izmed njegovih sinov, ali pa v slučaju vojne. Tudi niso smeli kraljevi sodniki izvrševati sodstva na posestvih akvilejske cerkve, ki so nedotakljiva last patrijarhov.

In kmalu potem čujemo prvikrat omeniti cerkev med beneškimi Slovenci. Leta 888 (1. septembra) podeli namreč kralj Berengar dijakonu Feliksu (primeri stran 38) cerkev sv. Ivana v Landarju z vasjo vred, potem drevesa, katera je on tam nasadil (kot puščavnik?), potem travnik tík gore »Olose« (»v loze« pri vasi Laze?), katerega je potrebil duhovnik Lavrenec, in prostor na tej gori; dalje polja na meji proti Briščam ter zaselka »Pungulini« (Pegliano = Ofjan) in »Raynaldin«(?), in naposled obdelano zemljo ob ondotnih rekah in pašnike po gorah.[20]

Tu imamo torej najstarejše darilno pismo, ki se tiče Beneške Slovenije. Cerkvica sv. Ivana morda pa ne bo najstarejša, nego župna cerkev šenpeterska je gotovo stala že za patrijarha Valperta, kakor tudi sosedne župne cerkve v soški dolini.

Vendar se imenujeta v zgodovinskih virih župniji S. Peter de Algida in Faedis še le 24. novembra 1192, ko jih je papež Celestin III. (poleg drugih) podredil čedadskemu kapitalu. Isto je potrdil papež Pij II. 4 junija 1459. imenujoč šenpetersko župnijo »S. Petri de Azida«. Spomina vredno je, da so predstavljali vsak velik petek »ab immemorabili« Kristusovo trplenje na ravnini poleg sv. Kvirina. Zadnja taka predstava je bila l. 1792, ko je predstavljal Kristusa Ivan Podreka, praded našega pisatelja »Italijanske Slavije«. (Podrecca, II, stran 102).

V X. stoletju je divjal prepir med oglejskimi in gradskimi patrijarhi. Na strani teh je stala beneška republika, na strani prvih pa nemški cesarji, ki so znatno pomnožili patrijarška posestva na Furlanskem in v Istri ter jim podelili zelo obsežne privilegije. Patrijarh Ivan IV. (984—1019) je pridobil novih posestev svoji cerkvi in dobil od cesarja Otona III. potrjenje vseh poprejšnjih privilegij, zlasti oproščenje mitnin.[21] Vrhu tega pa mu je podelil (l. 1001) cesar še polovico Goriškega, (drugo polovico je dobil furlanski grof Verihen), in tudi vse tiste kraje, katere so bili Ogri opustošili; dalje vasi in zemljišča onih, ki so bili brez dedičev umrli. Patrijarh je dobil tudi sodstvo nad temi kraji in po tri kilometre daleč okoli njih; smel je pobirati davek za prehranjevanje tovorne živine od vseh prebivalcev in tujcev v akvilejski škofiji.

Že ko se je bil dal cesar Oton I. kronati v Rimu, je podelil l. 966 italijanskim škofom vse tiste pravice, kakoršne so imeli poprej le grofi (državni uradniki). Potrdil jim je izključljivo sodstvo ne le nad njih podložniki, nego tudi nad mesti in celimi okrožji, tako da so smeli kakor grofi ob določenem času po deželi hoditi in soditi (»placitum habere«). Tako so dobili škofje tudi nad lajiki veliko oblast, zlasti o dovolitvi ženitbe, o prešestvovanju, očeto- in bratomoru, krivi prisegi, požigu, ropu, ponarejevanju denarja, oderuštvu, cestnem roparstvu itd. Nemškim škofom je podelil takošne pravice še le cesar Henrik II.

Tako so postali akvilejski patrijarhi neodvisni gospodarji in samostalni knezi nad vsemi svojimi podložniki. Priznavali so le cesarja, kot svojega najvišjega gospodarja, klanjali so se mu pri nastopu vlade in iskali pri njem potrditev svojih beneficij. Vendar formalno še ni bila pretrgana vez, ki je spajala patrijarhat s koroško Vojvodino. Furlansko grofijo je bil cesar Oton I. l. 952 znova pridružil bavarski in koroški vojvodini, a Oton II. je ločil l. 976 Koroško in Furlansko (z Verono) od Bavarske in naredil iz nje samostalno vojvodino. Od te so bili odvisni furlanski grofi, ki pa nam niso znani po imenu. Le to vemo, da je vladal 982—995 na Furlanskem pregnani koroški vojvoda Oton in za njim gori omenjeni Verihen. Njegov sin Azo se omenja zadnjikrat l. 1027. Temu je sledil bržkone nek drugi vladar, potem pa grof Ludovik 1056—1077.

Furlanski grofje pa se niso smeli prav nič vtikati v vlado nad patrijarhovimi posestvi in kmalu je izgubil tudi koroški vojvoda to pravico. Leta 1027 je bil sklical cesar Konrad II. sodnji dan v Verono, kateremu je on sam predsedoval. Pristopil je pred-anj koroški vojvoda Adalbero in tožil patrijarha Popona (1019—1045), da ne izpolnuje svojih fevdalnih dolžnostij proti vojvodi. Patrijarh in njegov zagovornik Valpert sta temu ugovarjala in poslednji je prisegel s štirimi pomočniki (Eideshelfer), da vojvoda nima nikake pravice kaj zahtevati od patrijarha in njegovih podložnih. Na to je pripoznal cesar patrijarhove sloboščine in ga odvezal vseh davkov, kateri bi bili morali iti vojvodi kot deželnemu knezu. Naslednjega leta je dovolil cesar patrijarhu, da sme tudi lasten denar kovati s svojo podobo, iz čistega srebra in iste vrednosti, kakoršno so imeli veroneški denarji.

Ne dolgo potem so postali akvilejski patrijarhi deželni knezi po vsem Furlanskem. Cesar Henrik IV. je čutil živo potrebo v svojem boju proti papežu, da bi si zagotovil vsaj jeden prehod čez Alpe v Italijo. Hotel je tudi ukrotiti koroškega vojvodo Bertolda in njegovega naslednika Markvarda (Eppensteinskega) in zato je ločil Furlanijo od koroške vojvodine. Ločeno deželo je podelil l. 1077 akvilejskemu patrijarhu Sighardu »zaradi njegove zvestobe do države«. Cesar mu je dal vso deželsko oblast na Furlanskem, katero je poprej užival takrat umrli grof Ludovik, ter mu zagotovil vse pravice, koje sta imela ondi vojvoda in mejni grof. Oproščen je bil vseh fevdalnih plačevanj in tudi vseh vojaških dolžnosti; samo da se je cesarju poklonil ter mu zvestobo in spoštovanje obljubil.[22]

Ker je bil patrijarh ob jednem tudi italijanski cerkveni knez, mu ni bilo treba na Nemško potovati, da bi ondi sprejel cesarsko investituro. Zadostovalo je, da je le svoje poslance ven poslal. Le kadar se je cesar mudil v Italiji, je moral patrijarh osebno priti po investituro. Če je pa iz drugih uzrokov potoval po Nemčiji in je pri tej priliki tudi investituro sprejel od cesarja, tedaj ni nikoli pozabil povdarjati svojih predpravic kot italijanski škof.[23] Cesarji so podelili patrijarhom tudi Kranjsko (1077, 1093) in Istro (1209, 1228) in tako se je povzdignila akvilejska država do največje slave in moči.

Nemški cesarji so skrbeli za to, da so prišli na patrijarški prestol kolikor mogoče njem udani cerkveni knezi, torej taki, ki so bili večinoma nemškega pokolenja. Tak je bil npr. mogočni patrijarh Popon iz rodovine trebanjskih grofov na Koroškem; potem Gotepold (izmed kanonikov v Eichstadtu), Sighard (plajenski grof iz Bavarske), Ulrik I. iz eppensteinske rodovine na Koroškem; Pilgrim ali Peregrin I. sin koroškega vojvode; Ulrik II. grof trebanjski; Wolfger, poprej pasovski škof; Bertold, brat koroškega vojvode itd. Ti cerkveni knezi so imeli od cesarjev naročilo, čim tesneje spojiti Furlansko z nemško državo. Gotovo pa tudi niso pozabili svojih najbližnjih sorodnikov, nego preskrbeli jim dobra posestva na tej strani Alp.

Tako se ne smemo čuditi, da so imeli koroško-štajerski plemiči svoja posestva med beneškimi Slovenci. Palatinski grof koroški Kocelj (Chazilo, Kazzelin) je posedoval vso dolino ob Beli s sedežem v Možnici; morda je bila s početka njegova Kaclja vas (villa Chatzel, Kazelinstorf, Villa caccia pri Kodrojpu), ki je prišla pozneje Šponhajmcem v last. Ti so imeli v Lipaku (Laipacco, Laybach) pri Koloredu (»prope Choleret«) dve kmetiji in v Vendolju (severovzhodno od Koloreda) ter pod gradom Rtinom po jedno. Vse to so darovali l. 1091 po njih ustanovljenemu samostanu Št. Pavel v Labodski dolini, ki je imel tri kmete (Ivana, Zuljana in Petra) tudi v Kaclji vasi. V tej vasi nahajamo l. 1361 tudi kmeta Puža (Pus). Odvetništvo nad to vasjo so si lastili najpoprej gospodje sofumburški, potem pa goriški grofi.[24] Svoj grad Denijo (Dithenia) so pa prepustili Šponhajmci l. 1146 partijarhu Pilgrimu.

Pilštajnci (pri Kozjem na Štajerskem) so imeli posestva v Tarčentu, Nemah, Čarneji, Ahtnu in Partištajnu, katera so dobili po Zahnovem mnenju od Matilde, nečakinje in dedkinje Burkharda Mosburškega (glej pozneje pri Ahtnu). Sorodniki Mosburgov so bili Vilalte in Pocuolci (južno od Vidma). Ko so Pilštajnci l. 1218 izumrli, zapustili so svoja furlanska posestva (zlasti Latisano) ter odvetništvo v Akvileji in Čedadu svojim sorodnikom (po ženskem kolenu) goriškim grofom.[25] Tudi ta knežja rodovina je izvirala s Koroškega, kjer je imela premnogo posestev v Ziljski in Gorenjedravski dolini, in si kmalu pridobila zelo obširna posestva po nizki Furlaniji. Koroški vojvoda Henrik Epenštajnski je bil izročil svojemu svaku Otokarju, markgrofu štajerskemu, Pordenone in Špilimberg, kar so pozneje podedovali Babenbergovci.

Kaj čuda, če so si postavili ti tuji vlastelini svoje gradove na novih posestvih! Po peščenčevih in skriljenčevih gričih nad Vidmom in Čedadom se je vlekel cel niz utrjenih stolpov in gradov, katere so postavili deloma že Langobardi, deloma pa poznejši bavarski in zlasti koroški (štajerski) plemiči. Na vseh rtih, kucljih in osamljenih gričih najjužnejših obronkov beneških in julijskih Alp, zlasti ob prihodu rek izmed gorovja in gričevja, stali so ti gradovi kakor slanina v nabodljani zajčji pečenki. Njih imena zvonijo skoro brez izjeme nemški, npr. Grünenberg (Gronumbergo), Urusperg (Auersperg), Schärfenburg (Soffumburgo), Perchtenstein (Pertistagno), Braunberg (Prampergo), Rabenstein, Grossenberg, Satimberg (Sattenberg), Heissenstein, Stahremberg, Attimis, Zucco, Savorgnano itd.[26] Zgodovina teh gradov je zelo zanimiva in sega globoko v vse javno življenje akvilejske patrijarhovine.

Nemški, in za njimi tudi italijanski pisatelji trdijo, da so bili ti gradovi utemeljeni kot mogočne predstraže proti napredujočim Slovencem, da bi se ne mogli ti dalje razširjati po furlanski nižini. In še več, da se je v okolici teh gradov naselilo toliko kmetov in hlapcev, da Slovenci poleg njih niso imeli več prostora, in da so se morali torej nazaj med gore umakniti, od koder se niso več upali v ravnino.

Na prvi hip se lahko spozna, da je ta trditev popolnoma neosnovana. Prvič vemo, da so se Slovenci že več stoletij poprej naselili po Furlanskem, nego so bili oni gradovi sezidani, in sicer mnogo, mnogo dalje proti jugu, kakor se vleče tu omenjeni gradski niz, po gladki ravnini, kjer ni prav nič gričev, ki bi lahko služili trdnjavam za podstavce. Drugič nas uči že zdrava pamet, da se trdnjave tako postavljajo, da se iz njih gleda sovražniku v obraz, torej ne na obronkih, nego na vrhuncih, s katerih lahko skoči v hrbet spodej ležečim utrdbam. Oslanjaje se na ta strategični zakon moramo trditi, da so bili omenjeni gradovi sezidani ne v obrambo proti Slovencem, nego temveč, da bi oni vlekli proti severu in držali Furlanijo zvezano s Koroško, ki je bila po ustavi Karla Velikega mati zemlja za vso beneško ravnino in še za isterski polotok, ki nima prirodne zveze s Karantanijo.

In če bi stala poprej omenjena trditev, kako bi bilo mogoče, da bi se nahajali med grajščaki teh gradov tudi plemiči, ki so odločno slovenskega pokolenja, npr. palatinski grof Kocelj, njegov rojak Braclav (Fraslav) v Modruču (Modravcu?), čedadski Bojan, čarnejski gospodi itd. Obilno število najstarejših gradov nosi slovenska imena, npr. Rtin (od rt = osterc, šiljek, špica), Humin (Humina, Holmin), Karkoški grad, Čukola (besede čukla za »felsiger Abhang« sicer ne najdem v slovenskih slovarjih, ali znano mi je, da ima isti pomen med beneškimi Slovenci, kakor tudi med Tolminci); Kukanj, Zavornjan, Melice, (Mels) itd. In bogve koliko drugih imen je še le prestavljenih in po nemški prikrojenih, ki so se nekdaj slovenski glasila!

Oglejmo si sedaj zgodovino teh gradov katerim so bili podložni beneški Slovenci, kakor se vrste zemljepisno od vzhoda proti zahodu.

Ibana (glej stran 19) je spadala pod goriško grofijo in prišla ž njo vred pod Avstrijo (celo do l. 1807), zato so jo Benečani imenovali »Albana austriaca«. V starih časih so bili goriški grofi izročili grad v užitek svojim ministerjalom, npr. l. 1282; pozneje pa (1319) Hermanu Traburškemu. Grad je bolj podoben veliki, utrjeni hiši, in nad njo stoji srednjeveška ograda (la Centa), ki je bila podobna našim taborom iz turških časov. Okoli l. 1430 dobi jedno koleno Melsov (Meličanov) iz Koloreda ta grad in si pridene predikat »de Albana«. Ista družina je imela v Brdih še tri vasice, tj. Brezovik, Slapnik in Podpoznik. V njeno sodstvo je spadala cerkvica »Marija zorna« (italijansko »Madonna del giorno«!), in ona si je pridobila še sodstvo v Medveji (Medea), Moraru in Koroni.[27]

Med furlanske gradove moramo prištevati tudi utrjeno corkev s samostanom na Stari gori.[28] Ni mogoče določiti, kako daleč nazaj sega ta cerkvena utemeljitev; nekateri mislijo, da v l. 762. drugi pa celo v l. 428 po Kr. Znano je le, da so čedadske nune benediktinke iz samostana »in Valle« že v VIII. stoletju romale na Staro goro in tam opravljale svojo posebno pobožnost k Mariji. (Tako romanje pa jim je bilo dovoljeno le dvakrat na leto, kakor nunam v Rimu, da so smele obiskavati bazilike). Prvotno je stala na gori cerkev sv. Mihaela, kakor tudi na Sv. gori pri Gorici. Cerkev s samostanom in hišami med ozidjem je daroval patrijarh Ivan IV. l. 1015 proštu sv. Štefana v Čedadu. Od sedaj naprej je ostalo to posestvo v duhovniških rokah. Leta 1122 je združil patrijarh Gerhard proštijo sv. Štefana s kapitulom in tako je prišla Stara gora čedaškim kanonikom v last; (po drugih virih se je to zgodilo še le l. 1253). Leta 1273 je daroval svetišču nek mogočen knez (Habsburžan?) čevelj visok srebern kip Marije Device. Leta 1400, 22. decembra je dovolil papež Benedikt odvezo Tristanu Zavornjanu, ki je bil umoril patrijarha Ivana Moravskega, pod tem pogojem, da je moral romati k Mariji Devici na Staro goro. Njen praznik (15. avgusta) je bil tako imeniten, da so ga že v XIV. stoletju postavljali kot rok za poplačevanje in povračevanje zastavljenega blaga.[29]

Landar z okolico je bil daroval patrijarh Volfker l. 1211 vitrinjskemu samostanu na Koroškem, ali patrijarh Bertold mu je odvzel to posestvo na »malo pobožen način« (minus pie, ut dicitur.[30]) Tu so imeli patrijarhi svojo malo »gastaldijo«, katero so vsako leto oddajali kolikor mogoče dobro, npr. čedadski rodovini Conti, ki se je s početka pisala »Conti d' Antro«, pozneje pa po svojem bivališču »de Burgo Pontis« ali »Ultrapontanus«.[31] Okoli l. 1260 je bil posedel koroški vojvoda poleg drugih gradov na Furlanskem tudi Landar. Da je patrijarh te vsaj deloma nazaj dobil, se je moral zadolžiti pri svojem oskrbniku Longu v Tolminu; »pro magnis et arduis negotiis ecclesiae Aquilejensis apud Tulminum et apud Antrum«. Imenuje se tudi posebna landarska rodovina, ki je bila l. 1377 zelo bogata in je imela mnogo posestev na Furlanskem. Potem so zastavili patrijarhi Landar rodovini Toscani, nazadnje čedadski občini. Leta 1401 se je imenoval patrijarhov oskrbnik Henrik pokojnega Folkerina. Srednjeveški gradič je stal nižje doli v vasici Bijač in se imenoval »Ahrensberg« (Leicht). Patrijarh ga je ukazal podreti l. 1364, da bi ne dajal zaslombe roparskim vitezom. »Podrtine starega grada samotarijo tik cerkvice za vasjo in sanjajo o minulih slavnejših časih.« Bernard Landarski, iz »staroslavne plemiške rodovine«, dobi l. 1252 popis svojih fevdov. (Nicoletti, Patr. Gregoris, f. C. autobiographia pg. 3). Gronumberški grajščaki, Kaporjaki, so imeli s početka tudi sodstvo (civilno in kriminalno) pri Sv. Kvirinu, ali l. 1342 je je kupil patrijarh Bertrand od Franca ali Rambolda, pokojnega Ludovika, in je koj združil, »zaradi mnogih koristi«, z landarsko gastaldijo. Pozneje dobijo Zavornjani iz patrijarhovih rok sodstvo v landarski gastaldiji, tj. po vsej dolini od nadiškega mosta tjagori do Štupice. Leta 1383 je bil sicer patrijarh Ivan Moravski prodal to sodstvo Tomažu Formentinu, ali l. 1388 je izroči zopet Zavornjanom.

Gronumberg (Grumumberch, Grünunberg, slovenski Karkoški grad) je imel kaj izvrstno, za obrambo kakor ustvarjeno lego. Stal je na strmem, ostrem kuclju ravno nad vasjo Prešnje ter južno od Ažle in vzhodno od Sv. Jurja (S. Guarzo). Tu je morda bilo ono mesto, kjer so Slovenci okoli l. 760 čedadskega vojvodo popolnoma potolkli in vse furlansko plemstvo uničili. (Paulus D. VI. 24). Czörnig pa meni (Görz-Gradisca, stran 400, op. 2), da so ta grad postavili v obrambo kobaridsko-predelske ceste. Ali zgodovina nam pripoveduje, da je služil ravno v nasprotne namene, ker so roparski vitezi iz njega napadali mirne trgovce in njih blago.

Gronumberški lastniki so bili do l. 1364 plemiči Kaporjaki (Cavoriaco), ki so imeli svoj rodni grad nad Faganjo (severovzhodno od Vidma). V Gronumbergu so imeli Kaporjaki svoje posebne gradnike, ki so čuvali to važno trdnjavo. Tak gradnik je bil l. 1317 nek Henrik Cazetta, katerega so bili okrivili, da je nameraval grad izdati sovražnikom. Da bi se te sumnje rešil, zavezal se je pred generalnim vikarjem akvilejske cerkve, da se bode mesec dni po izvolitvi novega patrijarha popolnoma opravičil zaradi te težke obtožbe, če ne da plača 200 mark (okoli 2400 gld.) globe, in za to so jamčili trije njegovi prijatelji z vsem svojim premoženjem. (Czörnig, stran 468, op. 2).

Ko so se furlanski plemiči l. 1361 združili z nadvojvodom Rudolfom IV. proti patrijarhu, izročili mu tudi Kaporjaki svoj grad Čukolo, da je spravil v-anj avstrijsko posadko. A ko je bila avstrijska stranka pri Faganji premagana, ukazal je patrijarh l. 1364 tudi Čukolo porušiti. Ali tako strategično mesto ni moglo dolgo pozabljeno ostati. Leta 1381 se vname meščanska vojna med furlanskimi mesti in plemstvom, v kateri sta si stali patrijarška (Čedad, goriški grofi) in beneška (Videm, Benečani) stranka nasproti. Čedadci so začeli v naglici utrjati Gronumberg, kakor jim je nasvetoval njih vojaški poveljnik Herman Formentini, ud plemiških zadružnikov (»consorzio«) na tolminskem gradu. (Czörnig, pg. 777).

Pozneje je prišel ta grad v last bogati rodovini de Portis iz Čedada, ki je imela svoja posestva in sodstvo med beneškimi in briskimi Slovenci. Na gradu so imeli napravljeno opazovališče in nekak optičen brzojav, da so naznanjali bližnjim krajem pretečo nevarnost, npr. ob času turških napadov. Vidi se iz njega celó tjagori do Landarja. Stalno ni nihče stanoval v gradu razen oskrbnika, ki je bil pa le navaden kmet, uživajoč kako plemiško zemljišče brez najemnine. Leta 1454 najdemo kot takega oskrbnika nekega Jurčeta, (»Jurse«, habitante in Castro nobilis viri ser Nicolai de portis, vocato Grunemberch de super Civitatem Austrie), ki je bil za pričo glede občinskega zemljišča pri Ažli.[32]

Uruspergo (Ursberg, Grusberg, Auersberg) se je vzdigal prav nasproti Gronumbergu, na zadnjem odrastku beneškega Krasa (okoli 325 m nad morjem) pod starim gradiščem na Volovjaku in ravno nad vasjo Sv. Jurij. Bil je jedna najmočnejših trdnjav na Furlanskem in ne samo Gronumbergov sosed, nego tudi njegov verni drug v vseh bojnih zgodah in nezgodah. Zahn (o. c.) je tega mnenja, da je grad pripadal s početka kranjskim Auersbergom in da je od njih svoje ime dobil. Zgodovina je le malokaj zapisala o starejših dogodkih Urusperga. Od začetka je bil patrijarhov fevd, ali že v XIII. stoletju so se ga polastili Goričani in l. 1285 je povzdignil grof Albert II. pri Uruspergu Ivana Čukolo in tovariša v viteški stan (Czörnig, stran 579). Ker so bili urusberški gradniki tudi hudi roparji, je zapovedal patrijarh svojim podložnikom, naj ga skušajo premagati in razrušiti. Čedadci (s pomočjo Tolmincev) so res oblegali Urusperg od 8. aprila do 5. maja l. 1306, in prisilili njegove lastnike k obljubi, da ne bodo več nadlegovali trgovcev in njih blaga. (Zahn, Austro-friulana, stran 51 in 56).

Po Albertovi smrti ni hotel patrijarh Ottobono hitro ponoviti urusberški fevd njegovemu starejšemu sinu Henriku II., a ta prisili l. 1312 patrijarha, da mu potrdi vsa njegova posestva in ga imenuje pet let generalnim kapitanom na Furlanskem. Po smrti tega najmogočnejšega in najsilnejšega goriškega grofa (1322) podeli patrijarh Urusperg mogočnim gospodom iz Villalte posestva na vzhodni strani Faganje, ki so bili že poprej kupili kaporjaški del Urusperga. Ta odlična rodovina je imela svoja zemljišča tudi v Bolcu in okolici, potem v Drežnici in še v šestih vaseh na Tolminskem; dalje v Borjani in Breginju tik italijanske meje. Leta 1310 dosežeta brata Friderik in Ivan Villalta čast patrijarhovega glavarja v Tolminu.

Kakor drugi plemiči, tako so bili tudi Villate v tistem času glasoviti cestni roparji, in zato je bil ukazal patrijarh Ottobono že l. 1310 njih dedni grad razdejati; (pozneje so ga pa zopet pozidali). Leta 1340 zapove patrijarh Bertrand svojemu glavarju v Tolminu (Kukanji), naj z vojsko napade zloglasnega roparja Villalto in naj ga ostro kaznuje za njegove zločine. Ker so bili Villalte popolnoma obubožali prodajo l. 1325 Urusperg Filipu Galuzziju. Ko je bil ta v škripcih, se pritoži čez Kukanjo, ali patrijarh mu odpiše (27. novembra 1344), da mu je sam ukazal tako ravnati. Čez dolgo časa je pa vendar doletela roparske viteze zaslužena kazen. Leta 1364 pozove patrijarh Čedadce, naj vzamejo Urusperg in ga porušijo do tal. Po dolgem naporu se je to tudi zgodilo in 22. novembra izvrše Čedadci natanjko patrijarhovo povelje. Tako dobljeno kamenje so porabili za stavbe v svojem mestu, zlasti pa za utrjenje mestnega ozidja.

Čukola (Zuccola, Čukla?) je stal ravno nad Čedadom, na griču Fortin (218 m), ki se tudi s starim imenom še imenuje, in ki gleda kakor jezne obrvi, ki pošiljajo večkrat hude nevihte nad spodej ležeči Čedad. Mesto, kjer je stal nekdaj grad, je bilo prodano po odvezi zemljišč. Tudi nad Kampejem je grič tega imena, ravno tako vas na južnem Furlanskem. V Taurianu pri Špilimbergu imenujejo »Čukolo« mali vzvišeni kraj, kjer trgujejo. Čukolski plemiči so bili nemškega (štajerskega?) pokolenja, kakor pričajo njih imena: Otto, Bregonea (Precogna), Walter, Bertold, Ulrik, Engelfried, Wolfram itd. V grbu so imeli rudečega orla, h kateremu so privzeli pozneje leva in druge špilimberške znake. Leta 1289, 4. maja, proda patrijarh Rajmund Ivanu Čukoli imetje Rutaj (Ruti?) zaradi vojne odškodnine. (Bianchi, diplomi inediti). Na Čukoli je bivala Rihilda Špilimberška, o kateri ve ljudstvo še mnogo čudnih dogodeb.

Proti koncu XII. stoletja so sprejeli Čukoli posestva in ime zamrle rodovine Špilimberg, obdržali pa svoje gospoščine, arimanije (nemške posadke na furlanskih posestvih) in točajevo čast na patrijarškem dvoru. Oni so imeli tudi kot zakonite fevde pašnike na Matajorju, na ronskem hribu (Monte Rueda-Rodda), na livškem hribu (Monte di Luch), v Podbonescu, Trčmunu, v Zapotoku in jednega kmeta v Drenkiji (»in villa di Darnaco«), s sodstvom, katere nahajamo l. 1329 pod imenom špilimberških fevdov. Še ob času avstro-furlanske vojne so se zavedali Čukoli- Špilimbergi svojega nemškega pokolenja, ker so podpirali Rudolfa IV. proti patrijarhu.[33] Špilimbergi so bili izročili Čukolom, predno sta se obe rodovini spojili, več goriških fevdov, npr. Slavnik, Galinjan, Firman, Sedejan, Flipan, Orsarija, Sbrojavak, Praprotno (Prapotis), Ridinčič, S. Saba, S. Peter v Dinjanu, Truš, Rutarji, Jenkovo, Kôder (Quaderno) itd. Ivan Čukola je podedoval Walterpertolda II. in sprejel priimek »Spilimbergo«, a njegov brat Wolfram je ostal v Čedadu kot prosti meščan. Ivanov sin Bernard je bil l. 1313 patrijarhov maršal. V drugi polovici XIV. stoletja so se razdelili Spilimbergi v dve hiši, v gorenjo in dolenjo. Včasih so uživali tudi goriške fevde: Castelnuovo, Belgrad, Flambro, Kodrojp itd.

Soffumburg (Soffenberg, Scharffenberg, tudi Biscoffenbergh in Scofiberg)[34] se je vzdigal na griču med potokoma Železo in Jelar, vzhodno od vasi Koloredo (na griču Jove?) Bil je to po naravi in po umetnosti jako utrjen grad in spadal k najstarejšim patrijarhovim posestvom. Nekateri hočejo vedeti, da je že patrijarh Gottfried l. 1192 gostil na Soffumbugu slovečega srednjeveškega pesnika »Hartmanna von der Aue« in da je ta onde spisal svoj glasovati epos »Erec«. Za tem da je patrijarh Pilgrim najslavnejšemu italijanskemu pesniku Dantu Allighieru ponudil utočišče in skrivališče na Soffumbugu, ter da je tudi patrijarh Wolfger onde sprejel svojega starega znanca »Valterja von der Vogelweide« (Czörnig, stran 287, 289). Gotovo pa je, da je imel Rajmund Torrijanski (1273—1299) na Soffumburgu svoje stalno letovišče. Ob času patrijarške sedisvakance so bili Čedadci gospodarji na Soffumburgu.

Patrijarški gradniki na Soffumburgu so spadali med najimenitnejše furlanske plemiče. Ulrik S. je bil patrijarhov točaj (l. 1275) in kot tak je smel za svojo potrebo vina jemati iz patrijarhove kleti. Grof Henrik II. pa je hotel patrijarha in njegovo plemstvo s tem zasmehovati, da je ukazal kot furlanski kapitan l. 1311 za denar vpisati nekega kmetskega sina Lenardiča, torej Slovenca, med soffumburške plemiče, čeravno je bilo vse plemstvo zaradi tega nezadovojno in se je glasno pritoževalo; (»Lenarduzio di Vorlico, nato in vilissimo vilaggio, tolto al aratro, per denaro«, Manzano, Annali del Friuli ali' anno 1311). Na Furlanskem so imeli Soffumburgi poleg istoimnega grada z okolico še Kompej, Rošto, Mažerole, Rebro (Costa pri Torrijana), Grilone (Vila di Griglon), Volčje (Orsaria ob desnem bregu Nadiže), Pavijo (Papia) in Pašarjan. Franc Soffumburg je bil l. 1379 patrijarhov glavar v Tolminu.

Z drugimi farlanskimi plemiči se zaroté l. 1348 tndi Soffumburgi proti patrijarhu Bertrandu, katerega so na zadnje razbojniki ubili (6. junija 1350). Zato pa je bil Henrik S. na vislice obsojen in naslednji patrijarh Nikolaj je dal to obsodbo tudi izvršiti. Trdni grad Soffumburg pa si je patrijarh tudi še na dalje pridržal kot svoje letovišče in je tu večkrat bival. (»Datum in castro nostro Sorphenberch, die 22. mensis Martiis 1358«). Ta zbere kardinal in patrijarh Filip d' Alençon l. 1381 furlanski parlament. Po uboju Friderika Zavornjana (l. 1389) se zapre patrijarh Ivan Moravski v trdni Soffumburg, da bi bil bolj varen pred razburjenim ljudstvom. Mimogrede ga je bil zastavil tudi čedadskemu mestu, ko je bil v denarnih stiskah, ali že l. 1395 je bil grad zopet v patrijarhovih rokah.

Kukanj (Cucanea, Cucagna) se je vzdigal nad Fojdo na griču 375 m in malo pod njim (291) grad Čuk (Zucco). Czörnig trdi (o. c stran 398, 461 in 689), da so kukanjski plemiči nemškega pokolenja in sicer stranska panoga kranjskih Auerspergov, katerim je baje patrijarh Popon okoli l. 1020 dovolil, da se na Furlanskem nasele in si onde poseben grad sezidajo. Osnova tega imena je pa čisto slovenska. Kraj »Kokanj« imamo blizu Prvačine, »Kukanj« pri Kamnjah, »Kukanja« je priimek v Komnu in gora z imenom »Kuk« imamo po Slovenskem kolikor hočete. (Primeri tudi vasi »Kokova« in »Ukve« mesto Kukve na bližnjem Koroškem!). Saj vemo, da je stal kakanjski grad na malem griču ali kuku. Patrijarh Bertold dovoli namreč Albertu Kukanjcu, da si sme sezidati na »collis Rodingerius (primeri: Rodung, rut), situs supra castrum Cucanee« močnejšo trdnjavo.[35] Ustno sporočilo trdi, da je bil začetnik te rodovine nek Tomaž Kukanjec.

Kukanjci so imeli kot svoj prastari rodovinski fevd grad Valvasone ob levem bregu Tilmenta, malo nad železniško progo. Na patrijarhovem dvoru so opravljali službo komornika. Prvi po imenu znani Kukanjec je bil oni Vemer, ki se je l. 1186 za pričo podpisal.[36] Leta 1266, 1. septembra na kraju »Karentan«  blizu Kukanje se je pogodil kranjski župnik (»plabanns renburgense«) Ivan Kukanjec s svojima bratoma Vernerjem in Tomažom, kako naj jednakomerno svoje dolgove poplačajo. (Pagine friulane IX. stran 165). Leta 1292 se spro Kukanjci s svojimi sosedi Zavornjani in iz malega uzroka je nastala cela vojna, v katero so se kmalu zaplele najimenitnejše furlanske rodovine, tako da je bila vsa dežela v dva sovražna tabora razdeljena in da je mnogo krajev izginilo s površja zemlje. Šele čez leto dni se je ta razpor polegel vsled posredovanja mesta Čedada in grofov Attemsov.

Ker so bili Kukanjci v kratkem času zelo obogateli in se razmnožili, zato so se razdelili v štiri panoge: Valvasoni, Čuki (Zucco), Partištajnci in Freschi. Vrhu tega so se združili Kukanjci še s Kaporjaki in osnovali neko plemiško zadrugo, »konsorcij«, da so dobili več veljave med furlanskim plemstvom, pa tudi da so ložej nastopali kot »roparski vitezi«. Leta 1312 sprejmejo v to zadrugo še brata Ludovika in Franca di Legio.

Adalbert Kukanjec je bil l. 1312 vlastelin v Kravlju (Crauglio), a to posestvo je odstopil že naslednjega leta Geroldu Erberštajnu. Dalje so imeli Kukanjci svoja posestva in sodstvo tudi po vsem kobaridskem »Kotu«, tj. v Kobaridu, Trnovem, Starem sedlu in na Beli; dalje na Selicah in Seliščih. Patrijarh Bertrand postavi l. 1336 Gerharda K. in brata Simona za svojega glavarja v Tolminu. Leta 1361 so se bili zvezali tudi Kukanjci z Rudolfom IV. in prepustili Partištajn njegovi vojski; ali zdi so se kmalu zopet sprijaznili s patrijarhom, ker niso bili tako kaznovani, kakor Kaporjaki. Tudi pri cesarju Karlu IV. so morali biti prav dobro zapisani, ker je ta povzdignil (1362, 18. februarja, Norimberk) Ulrika in Skinelo K. v palatinske grofe s pravico, da smejo imenovati notarje in redne sodnike ter bastarde pozakoniti. (Pagine friulane, vol. IX, stran 167).

Leta 1378 si pridobe Kukanjci tudi posestva v Pocuolu, katera so nekdaj pripadala koroškim Hohenwartom. Leta 1389, 15. marca v Čedadu, podeli patrijarh Ivan Moravski Brunetu Partištajncu in Frešku Kukanjcu ob jednem grada Kukanj in Partištajn, potem trg in vas Fojdo, dalje vse kar sta imela v fevd v Ronkih, Poljani, Lužah (Lauzaco), Cirijaku, Reklužu (Racluso), Faganji, Pocalih (?, Pozalis), Griljonih, Prisarjanu (?, Passariano?), v Buji in breškem kanalu (Pagine friulane, IX, 167). Leta 1498 sta imela brata Franc in Simon »Freschi de Cucagna« planino na gori Miji. Gradič Čuk so razdejali Čedadci, ko so razširili svojo oblast čez to okolico. Iz njegovih razvalin so sezidali cerkvico, katero časte kot matico fojdsko.

Fojda ima podobno lego kakor Čedad, na desnem bregu potoka Breg, tam kjer se izmed gričev privije. Kraj je zelo star, vendar ni mnogo znanega o njem. Leta 1025 dovoli patrijarh Popon Ulriku Auerbachu(?) »aedificari facere unam turrim in defensione Aquilejensis Ecclesie, et ipsam construi pro benificio ipsius Ville de Faedis , et aliis circumquaque villis sibi subiectis inter locum nostrum Sufumbergi parte una, et inter »Marchionatum« Attimis parte altera, etc«. Najstarejša cerkev sv. Nikolaja, omenjena v listini papeža Celestina III. l. 1192, je stala na polju južno od sedanjega kraja, blizu grada Vilana na griču »Colvillano«, katerega so Čedadci razdejali. Fojdski grad je stal na severni strani vasi nad kapelico sv. Roka in imel tudi svoje plemiče (l. 1169 Herbordus de Fagedis), a pozneje je spadal Kukanjcem.[37] Zgodovinsko bolj imeniten je kraj Ronki jugozahodno od Fojde na levem bregu Maline, ki se omenja prvikrat že l. 1096. Vas stoji sredi rodovitnega polja, ima obširen trg in šest cest se steka v njo, tako da se je občinska samouprava prav krepko razvijala. »Sosedje« so se zbirali pod lipo in gospodarili s precejšnjim občinskim premoženjem, ker vas je imela tudi svoja lastna občinska zemljišča. Tu so sodili Kukanjci in pozivali pred svoj stol celo fojdske župnike. Še l. 1389, 15. marca v Čedadu, je podelil patrijarh trg in vas Fojdo, Ronki itd. skupno Kukanjcem in Partištajncem.

V Ronkih so imeli Kukanjci in Partištajnci vsak svoj gradič, ki sta nastala še le proti koncu XIV. stoletja, a bila dozidana pa stoprav v XVII. stoletju. Kukanjski je starejši in je navstal iz velike kmetske hiše, katero so z zidom obdali in s stolpi utrdili. Partištajnci so postavili svoj gradič na mestu občinske ložje, katero so podrli in dali kot odškodnino svoj vinski hram, kjer je sedaj župnišče. Partištajnci so večkrat bivali v Ronkih od 1. 1300 naprej. Kukanjci pa, ki so bili vedno radodarni cerkvam nasproti, so ustanovili v Ronkih okoli polovice XIV. sto-


  • )


130 Pod patrijarhi. Nemški vpliv na Furlanskem.


letja, ko so začeli skoro stalno v Ronkih bivati, posebno cerkvico sv. Lovrenca, katero so še le v našem stoletju vzdignili in povečali. Romanska cerkev istega svetnika je bila tudi na strmem kuclju blizu Fojde.*) Pod Fojdo spadajoča podružnica v Čaneboli se omenja že 1. 1448.

Ah t en (Attems, Attimis, Attemps, Attens) je trg na desnem bregu Maline. Nad njim je stal gorenji grad „Castnim veterum^ s kapelico sv. Nikolaja. V tem gradu je bivala mogočna plemiška rodovina jednakega imena, ki je imela medveda v grbu in sodstvo nad vso dolino. Mnogi so mislili, da izhaja od toskanskega mej- nega grofa Udalrika, ki se je baje na silo polastil teh krajev. Iz zgodovinskih virov**) pa vemo, da je salcburski škof Bertold 1. 1100 podelil Attems z okolico svojemu nečaku Burkhardu Mosburškemu, odvetniku akvilejske cerkve, in njovi ženi Aciki. Pred svojo smrtjo zapusti (1. 1106) Burkhard svoja posestva hčeri Matildi, omoženi s Konradom Pilštanjskim (Zahn, Friaulische Studien, stran 319). Tudi vdova Acika daruje 1. 1130 vsa svoja imetja na Furlanskem med Nemami in Fojdo, zlasti v Ahtnu, svoji hčeri in njenemu možu. Ta dva sta imela hčer Dijemoto, ki se je omožila z Ulrikom bivšim markgrofom toskanskim. Leta 1170, 2. februarja, darujeta parijarhu Ulriku H. in akvi- lejski cerkvi grada Attems in Pertištajn; vasi Porčinj, Prosenik (Prosnid), Subit; grada Čarneja in Vizont; alodij Neme (Nimach) z dvorom in gradom „Hage" ter vasjo Latina, (ker so v njej Furlani bivali?); Rakelje (Rechelach), Predegoj, Vipolže in Volčje (Wolfschel?), ter vse, kar sta imela v krajih „Vergia" (Breginj?) in „Logre" (Logje?) z vsemi tlačani, tlačankami in njih zemljišči. (Rubeis, Mon. E. Aquil. col 604 — 606). Manzano (Annali del Friuli, n. 151) prišteva ahtenski gospoščini tudi Platišča, Brezje in vse male kraje po severnih gričih celo gori do Jalovca. Leta 1256, 3. avgusta, podeli patrijarh Petru Attemsu dohodke osem mark „ad usum curiae", katere je poprej užival Kaporjak v Brdu in Teru. Ulrik in Dijemota sta darovala tudi svoje vazale, od katerih so štirje bivali v ahtenskem gradu, pa s pogojem, da poleg teh ne sme nihče več notri bivati, ako sami ne dovole. Patrijarh pa je darovana posestva koj podelil nema-

  • ) Archeografo Triestino, XI. pg. 388.
  • ^) Podrecca, Le vicinie, pg. 36. Pagine friulane, anno IV. pg. 164.


Pod patrijarhi. Nemški vpliv na Furlanskem. 131

škima plemičema Arbonu in Henriku, ki sta bila morda vazala Ulrikova. Ta dva sta postala začetnika imenitne rodovine Attemsov, ki se je pozneje razdelila na dve vrsti, na furlansko in na štajersko (Petzenstein). Prvi so imeli v grbu črnega medveda Tia belem polju ter vršili civilno in kriminalno sodstvo po svoji gospoščini; drugi pa trozob ali tri bele pike (zvezde?) na rudečem polju in niso imeli nikakega sodstva. Že od nekdaj jim je pri- stojal naslov ,,markgrofi" in so imeli pod seboj tudi Čarnejo.

Izvestno je, da je stal grad Attems („Stari ali gorenji grad") že v XI. stoletju. Pozneje, ko so se bili plemiči naveličali živeti po samotah sredi gozdov in so večji del leta bivali po mestih, so si postavili tudi nove gradove bolj nizko in bližej obljudenim krajem. Tako so sezidali tudi Attemsi (1. 1290) svoje novo bivališče („Novi ali dolenji grad") „Podbregom" (PecoUo) v tržiču „Campolongo" (Kompolje), od katerega so sprejeli tudi svoj pridevek. Ko so se bile začele razprtije in krvavi poboji med furlanskim plemstvom, pridružili so se Attemsi Kukanj cem proti Zavomjanom (1. 1293). Leta 1295 so pomagali Attemsi Kaminskemu gospodu proti patrijarhu, a ta je prodrl s svojo vojsko med brda in posedel grad Attems, katerega so bili pleme- niti zadružniki hitro zapustili. In kmalu potem so se začeli ti prepirati s patrijarhovim glavarjem v Tržizmu, zato so bili iz nova spojeni iz njih grada 1. 1307. Nekateri Attemsi so bili pa tudi bolj blagi, n. pr. oni Filip pok. Nikolaja, ki je 1. 1445 zapustil svoj ronk dedičem s tem pogojem, da bodo darovali polovico dohodka cerkvi sv, Nikolaja, katera naj se popravi. i

VV trgu Ahtnu, ki je imel že 1. 1341 svoj lasten pravilnik, je bila župna cerkev sv. Jurja. Župnik iz Nemov je bival zlo-^' rabno v Ahtnu ter vršil tu duhovsko oblast, ali pa imenoval V kakega drugega duhovnika za svojega kaplana v Ahtnu. (Leta 1446: |^ „De electione sacerdotis Attems, facto in plebano Nimis"). Potem je bila pod novim gradom tudi še cerkev sv. Andreja, katero ^ so bili sezidali plemiški zadružniki v XIII. stoletju s pomočjo^ .«vojih podložnikov po „slovenskih vaseh." Nekdanji cerkven ,, praznik s plesom, ki se je vršil poprej v „ Starem dvoru", obha- v jajo sedaj v Ahtnu. Južno od trga, med Malino in cesto, je stal , „Stari dvor" na nekem griču kot čuvar prehoda po dolinici iz Ahtna v Partištajn, Tu je bil grad, (podrt v XV. stoletju),


132 Pod patrijarhi. Nemški vpliv na Furlanskem.

cerkev sv. Marije in nekoliko hiš okoli njih, ki so bile z zidom obdane. Tu so navadno gastaldi sodili grajščinskim podložnikom. Leta 1420 je kupil Jakob pok. Nikolaja Attemsa sodstvo od Folkerina Zavornjana. Prebivalci so večkrat zarubili živino Ravo- žanom, če je prišla čez mejni potok na pašo. Leta 1472 je zopet odstopil Ivan Zavomjan Jakobu Attemsu svoje pravice v Starem dvoru. Koncem XVI. stoletja pa že ni bilo nič več hiš, (cerkev je odnesla povodenj Maline 1. 1820), a polja so bila še vedno podvržena jurisdikciji Attemsov in Zavomjancev. Pod Ahtensko graščino so spadale tudi slovenske vasi Podbreg, Malina, Vrh sv. Jurja in Platišča; potem pa še več vasij v nižini, ki so imele nekdaj tudi slovensko prebivalstvo, (torej je bila s posled- njimi tudi politična zveza!). Malina je bila tedaj še občina za se in se omenja že 1. 1313. Leta 1328, 8. julija, se odpove „Bojatizone di Castelnuovo svojemu fevdu" „habitationis in Fo- rame", in patrijarh Pagano podeli tega z vsemi pravicami bra- toma Ardeman in Osalco iz Kormina.

Partištajn (Partistagno, Pertistajn, Perchtenstein, Varden- stein) se je vzdigal nad vasico jednakega imena blizu Ahtna. Rodovina tega imena je bila brez dvoma nemškega rodu in v sorodstvu s Kukanjci. Leta 1205 sta povzdignila goriška grofa Engelbert III. in Majnhard Herborda (Henrika) P. za viteza. Leta 1260 je imel Henrik P. svojo utrjeno hišo v Čedadu. Bil je zelo pobožen, ker je 1. 1267 svoje sosede pozival, naj zapuste imetja cerkvi, da si pridobe nebeško kraljestvo. Njegovega sina Simona so pokopali 1. 1292 v Čedadu. Drugi Henrikov sin Nikolaj je bil poškodoval 1. 1309 nekaj čedadskih posestev, zato so mu pa Čedadci zažgali del njegovega grada. Leta 1326 dobi Nikolaj pok. Ivana P. iz Lipaka („detto Laibach") od Nikolnja Kukanjca dve kmetiji v „Villa Orba." Istega leta ustanovi v fojdski cerkvi kapelo sv. Štefana za oproščenje svojih grehov. On, pa brata Ivan III. in Tomaž, si razdelijo s Kukanjci kmete, katere so poprej skupno imeli. Leta 1332, 31. januarja, dovoli patrijarh Tomažu P., da sme v gozdu pri Attemsu, ki je spadal akvilejski cerkvi, drva sekati do prihodnjega sv. Martina, ali zato je moral vzdržavati tržizemsko trdnjavo. Leta 1358, 26. januarja, dobi Konon Partištajnski za 200 mark solidov desetino v va si Ra^ spano (^ Ko so bili Kukanjci prepustili Rudolfu IV. gi'ad


Pod patrijarhi. Nemški vpliv na Furlanskem. 133

Partištajn, da je spravil v-anj avstrijsko posadko se je patrijarh hudo maščeval (1. 1364) nad upornimi plemiči.

Pozneje je prišel Partištajn v last Valvasonov in Kukanjcev (panoga Freschi). Kmetje so se bili uprli svojim gospodarjem, in ubili nekoliko njih članov.

Čarnejski grad (Cergneu, Cergnocco) je stal na zahodni strani Spodnje Čarneje, na klinu podobnem rtu med dolinama rečic Lanja in Montana. Še sedaj se vidijo ostanki starih zidin, ki so z bršljanom porasteni, skriti med gostim grmovjem. Strma pot vodi do tja gori. Najprej se pride do onih branikov, kjer je bil dvigalni most. Naprej grede zagledaš prav nad glavo deloma še trdne, deloma že razpokane zidove, na katerih visi zrahljano kamenje kakor venec, ki žuga vsak hip na te pasti. Kljubu napredujočemu rušenju, opazi se lahko še več vrat, neko- liko sob in mnogo oken. Lahko se tudi spozna, da so grad zidali T dveh presledkih in da stoji proti severu starejši del, novejši pa obsega dve tretjini vsega zidišča. Stari del meri 90 m^ in 3 /w od njega proti vzhodu se vidijo temelji gradskega stolpa, ki merijo 5 X 3*5 w,*)

Grad je bil sezidan nekdaj v XI. stoletju, a zgodovina ga imenuje prvikrat še le 1. 1170 v Ulrikovi in Dijetmotini daroval- uici. Patrijarh ga je podelil Zavornjanom, ki so se delili na več panog, med katerimi je bila zelo imenitna B raz z a di Brazzaco, (ta grad je stal šest kilometrov severno od Vidma). Leta 1202 je bil nek Arnold gospod v Bracaku in Čarneji. Ko so si Zavor- ujani razdelili 1. 1270 svoja posestva, prišla je Čarneja v last Petru Zavornjanu in generalni kapitan Filip jo je potrdil nasled- njega leta njegovemu sinu Francu. Čarnejski gospodje so vršili sodstvo v vseh treh Čarnejah, v Vizontu in v Karnicah, potem v sovodenjski dolini do 1. 1342, ter uživali desetino v Nemah; sodstvo v tej vasi pa so vršili čarnejski zadružniki skupno z Zavornjani.

Okoli 1. 1320 je živel „gospod" Detalm Čarnejski. Imel je tšest sinov, ki so sklenili razširiti svoje pretesno bivališče in so prizidali gori omenjeni južni del, katerega so imenovali „Domus magna", kakor je razvidno iz čarnejskega „Liber Pheudorum"

  • ) Tudi podelilna listina 1. 1480 razločuje te tri dele grada: »Investitus

^6 Turri et de duabus domibus in Castro Cergnei.« 


134 Pod patrijarhi. Nemški vpliv na Furlanskem.


iz 1. 1386. Leta 1325 nahajamo tri Detalmove sinove (Peter^ Ivan in Konrad) kot čamejske zadružnike, ki so si razdelili svoje gradove, (Konrad je kmalu prepustil svoj delež Matevžu d' Ariis), in 1. 1388 so se ti med seboj dogovorili, da bodo po- pravili svoj grad in za to dali potrebno vapno, vrhu tega pa še vsak po pet mark solidov (okoli 63*5 gld.). Sezidali so (L 1323) tudi grajsko kapelo sv. Petra in Pavla (od XIV. stoletja naprej sv. Magdalene). Okoli 1. 1354 so se preprirali Čarnejci z nemaško

v

in z videmsko občino. Nemaški občani so zažgali Carnejcem v svoji razburjenosti neko hišo in bližnji gozd. Leta 1359, 1*5. decembra v Nemah: Tržizemski oskrbnik prizna, da nima nikakoršne pra- vice koga zapreti dati, ki spada pod čamejsko gospoščino (Bianchi,. Diplomi inediti).

Ko je bil 1. 1381 kardinal Filip Alansonski patrijarhom izvoljen, so mu hudo nasprotovali Videmci z Zavornjani in Čar-^ nejci; a podpirali so ga Čedadci z Attemsi, Partištajnci in delom Kukanjcev. Iz tega so nastali, seveda prepiri, požigi in poboji in mogoče, da je tudi Carneja pri tem kaj trpela. Ko so se valovi nekoliko polegli, je prisegel Ivan pok. Konrada Č. (1. 1385)^ da bode skoz naslednjih deset let stanoval v Čedadu.

Neme, (Njeme, v Njemah, Nimis, Nemach) so preživele vse viharje ljudskega preseljevanja, ker so bile bolj oddaljene od glavne ceste in precej skrite med griči. Pavel Dijakon jih omenja med maloštevilnimi onimi kraji, ki so bili ob njegovem času utrjeni. Srednjeveški grad Nem as o je stal na mali planoti med Karnahto in Montano, prav blizu vzhodnega brega prve rečice. O njegovem začetku zgodovina molči in tudi o njegovi usodi nam poroča le malo. V znani Ulrikovi darovnici iz 1. 1170 se imenuje alodij Neme („de allodio quod habet apud Nemach") z gradom in dvorom „Hage.** Dne 4. februarja istega leta je prišel patrijarh Ulrik sam v Hage in razdelil fevde „na cesti poleg cerkve." To podelitev je potrdil cesar Friderik L 1. 1180, posebej naglašajoč „praedium de Hage cum universis pertinentiis suis." Verjetno je, da je v tem gradu bivala posebna plemenita rodovina (1. 1170 je prisegel patrijarhu zvestobo tudi Rodpertus de Nimes), ki se pa ni posebno odlikovala po svojih članih; na- zadnje je bivala v predmestju Centa. Zgodovinarji mislijo, da

je bil grad razdejan za vlade patrijarha Bertolda (1218 — 1250)^

It


Pod patrijarhi. Nemški vpliv na Furlanskem. 135


a gotovo je le toliko, da se omenja v nekem popisu 1412 — 1500 kot „castrum dirutum*" Njegove razvaline se le malo več poznajo; na nekdanjem okroglem braniku stoji zdaj ptičnica. Imel je podobo trapeca; severna in južna stranica sta merili po 25 //, vzhodna 12///, zahodna pa le 8///; zidovi so bili po Im debeli. Temeljni kameni so komaj obdelani, a gorenji vsi kockasti. Iz severo- vzhodnega kota se vleče zaokroženi zid v jugozahodni, ki je obdajal dvorišče (girone), imajoče 12 /// dolg polumer. Od spredej so bila vrata, skozi katere se je hodilo po dolgih stopnicah na podnožje griča do neke stare hišice, ki se je ohranila še iz XIIL stoletja. Od tod se je šlo po potokovi strugi proti mlinu in obrnivši se na desno po cesti ,,del Tori" proti Teru. Ker pa je Karnahta odnesla to cesto o svoji povodnji 1. 1695, morali so odpreti novo (sedanjo) pot čez dvorišče „(Jolombina", t. j. od mosta na tržič. Gradske razvaline so med grmovjem skrite in se le malo še poznajo. Izmed drugih plemičev so imeli v Nemah svoja posestva tudi Attemsi (n. pr. 1. 1275 nek Purcirt letnih dohodkov za 60 akvilejskih denarjev), in Čarnejci (1480 je bil investovan Detalm pok. Hektorja na desetino v Nemah).

Da so Neme zidane na rimskrh razvalinah, priča že naj- starejša cerkev posvečena sv. Mavru (z ozirom na „murus"). Mimo te cerkve je vodila glavna ulica na trg v Centi in potem dalje proti potoku Rivo. Čez Karnahto in Ter sta vodila lesena mostiča; (poslednjega so postavili Zavornjani 1. 1403). Od starine je bilo le kakih šestdeset rodovin v Nemah in vendar so imele svoj lastni občinski pravilnik. Od Čarnejcev in Zavornjanov so bile le malo odvisne, več pa od glavarja v Tržizmu. Na čelu občine sta bila dva župana (dekana), ki sta uživala nekaj ob- činskih zemljišč v okolici, in poleg njih je bil še patrijarhov dekan. Hišni očetje so se zbirali „v sosednjo" na trgu v Centi pod lipo ali pa pod orehom, ob deževnem vremenu pa pod mesni- škimi svodi. Na trgu je stala namreč javna mesnica poleg kleti, katero so Zavornjani prodali 1. 1421 Sigismundu Čarnejskemu. V Centi so bile kleti (cerkvena, čamejska in zavomjanska), ter gostinjec sv. Marije nemaške.

Pod nemaškim gradom je stala cerkev in okoli nje nekaj malo hiš med ozidjem, in to se je imenovalo „curia" ali „curtis" (corte), kjer se je skrbelo za časne in večne potrebe prebivalsva.


136 Pod patrijarhi. Nemški vpliv na Furlanskem.


i


Okoli tega središča se je nabrala počasi velika občina, ki je bila že 1. 1274 popolnoma urejena in imela svoj lasten pravilnik. Zavornjanski in čarnejski gospodje so vršili tretjino sodstva v Nemah, a le nad svojimi kmeti, ter volili vsako leto tri „prisežene može" (zuradi). Občina pa je spadala pod glavarstvo v Tržizmu. Tu je vlada dajala vsaka tri leta v najem glavarjevo mesto onemu, ki je več plačal. Ta je sodil v civilnih in kriminalnih stvareh, izvzemši če se je šlo za življenje, in iz naloženih glob dobival svoje dohodke. To glavarstvo je bilo zelo razširjeno in je obsegalo na tej strani Tera med drugimi vasmi: Ahtan, Breginj, Goren^jo Čarnejo, Montanjak, Dobje, Povoletto, Porčinj, Prosnid, Staje, Subit, Tipano itd.

Zavor njan (Savorgnano di Torre) je trden grad nad vasjo jednacega imena jugozahodno od Ahtna. On je dal ime zelo stari in jako odlični furlanski rodovini, h kateri so spadali tudi Bracd (Brazzaco), in ki je bila sorodna Čamejcem. Po- našali so se zelo kot svobodni gospodje in oni so po svojem mogočnem vplivu in po svojih razširjenih zvezah mnogokrat

•v

odločevali vso furlansko zgodovino. Ze 1. 921 dovoli italijanski cesar Berengar I. nekemu duhovniku Petru, da sme utrditi svoj grad „Saburnum" in ob jednem mu podeli tudi sodstvo v njegovi okolici. Leta 1229 se sprejo Zavornjani s Kukanjci z;aradi malega uzroka in razcepijo vse furlansko plemstvo na dvoje, zlasti pa še le potem ko so ubili Lenarda Zavornjana. (1. 1293). Leta 1349 je stala rodovina na strani patrijarha Bertranda, kateri ji je bil zelo naklonjen. Nasprotni plemiči so obsedali njen grad, ali ga niso mogli pridobiti. Leta 1381 najdemo Henrika Z. kot gradnika na Kozlovem robu pri Tolminu.

Patrijarh Ivan Moravski je začel Zavornjane preganjati, ker se mu je zdela njih priljubljenost na Furlanskem prenevarna patrijarhovi oblasti. Tristan Z. in drugi zarotniki pa ubijejo patrijarha 1. 1394. Čeravno je bil Tristan zaradi tega zločina iz cerkve izobčen, vendar so si ga izbrali Videmci za svojega mestnega poglavarja. Kot tak je zelo podpiral namene Benečanov, uničiti patrijarhovo oblast in podjarmiti vso Furlansko. Benečani so ga imenovali 1. 1402 svojim generalnim kapetanom s 500 du- kati letne plače. Ko je torej začel cesar Sigmund 1. 1411 vojno z Benečani, pregnal je furlanski parlament Tristana in vso nje-


Pod patrijarlii. Nemški vpliv na Furlanskem. 137

govo rodovino ter ukazal zapleniti njih premoženje. Zavomjani so se kljub temu hrabro držali in ovirali Sigismunda, da ni mogel prodreti v beneško ozemlje. Ko je pa prišel Sigismund L 1412 z novo vojsko na Furlansko, polastili so se njegovi pristaši rodnega grada Zavornjanov in ga do tal podrli. Mesto tega so jim dali Benečani pridobljeno Latisano (nekdaj posestvo goriških grofov) in ko so konečno zmagali, so prisilili Videmce (1. 1418), da so morali povrniti Zavornjanom vso storjeno škodo. Leta 1430 so se preselili Zavornjani v Videm in začeli stalno bivati v tem mestu. V furlanskem parlamentu so imeli šte- vilko 27 kot čarnejski gospodje. Na ščitu so nosili srebern grb s črnim trakom, navpično razpolovljen v dva jednaka dela. Svoja posestva so imeli v vaseh Karnahta, Obenje, Karnica, Brezje, Komando!, Tarlan, Valmontana in Čopiča (Zompitta del Rojale). Vsa zavomjanska posestva so bila prosta daca in priklad.

Tarčent („trikrat ograjena") je imel dva grada: gorenji „sv. Lovrenca" iz polovice XII. stoletja in dolenji „il Chistielat", ki sta bila nekdaj fevda norimberških gradnikov. Uživali so ju Kaporjaki in po njih zamrtju 1278 njih sorodniki Castello Fran- gipane. Ker pa so bili Kaporjaki akvilejski vazali, je zahteval patrijarh Tarčent naza,j kot izpraznjen fevd. Plemiči Castello so bili zamudili prositi za novo podelenje, in zato ga je izročil gradnik Friderik 1. 1311 Konradu Austeinu (Aufenstein?), ali ta se ni mogel polastiti Tarčent a, ki je ostal tako Kaštelcem (Pagine friulane III. 122). Ti so sezidali v drugi polovici XIII. stoletja spodnji grad na griču Coja, katerega pa je dal patrijarh Nikolaj januarja in februarja meseca 1. 1352, ob jednem z go- renjim gradom, do tal podreti, ker se je bil tudi Ivan Franc Castello udeležil ubojstva patrijarha Bertranda. Od gorenj ega grada se poznajo sedaj komaj še sledovi, dolenjega pa so 1. 1357 z nova pozidali in 1. 1384 razširili (s tvarino gorenjega). Stari tarčetski grad se imenuje sedaj ,.Castello di Coja."*)

Pramperg (Prampero) pri Manjanu, severozahodno od Tarčenta proti Etinu. Pod to gospoščino so spadali Gorjani, Plazarji, Flipan in bržkone tudi Breg, ker se celo „breški ple- miči" omenjajo (CzOrnig, 315). Pramperška rodovina je spadala

  • ) Monografie italiane: Degani, II castelo di Tarcentto (s. Vito, 1888).


\


188 Pod patrijarhi. Nemški vpliv na Furlanskem.


med prve furlanske vazale in med najimenitnejše ropne viteze, tako, da jih je moral patrijarh Rajmund della Torre 1. 1292 preklicati, z njimi vred pa tudi Vilalte, Humince in druge. Ko so se 1. 1309 uprli furlanski plemiči zoper patrijarha in jih je ta potolkel pri Manjanu, je bil tudi Henrik P. vjet in obglavljen. Leta 1317 so se bili Pramberžani in Vilalti združili proti novemu patrijarhu, še predno so vedeli, kedo bo izvoljen. Zato jih je poklical patrijarh Pagano della Torre na odgovor, a moral jim je dati „veliko spremljevalno pismo'* (Gelaytum bonum etmagnum). V Huminu so imeli svojo palačo in vplivno besedo v mestnem svetovalstvu. Leta 1323 se je prepiral Friderik P. s svojimi sorodniki zaradi motenja posesti. Pramberžani so bili tudi goriški vazali; grof Henrik II. je povzdignil Henrika P. v Vidmu za viteza in Nikolaju P. je dal celo svojo hčer za ženo. Grad se je ohranil tudi po padu akvilejskega patrijarhata, ker se imenuje še v XIV. stoletju „na pol porušen.^' Njegovega soseda Rt in so 'razdejali (1. 1299) lastni podložniki, grajščaka in njegovo rodo- vino pa pomorili. (CzOrnig, o. c. stran 400 in 401.)

Pod tarčetsko gospoščino so spadale vasi: Koja (Kojsko?), Čižerje, Mala Mažerija, Štela, Podbrdo, Ter in Brdo.

Sedaj pa hitimo skozi zgodovinsko tako imeniten Humin in Vencon v Možnico, da pogledamo v najstarejšo zgodovino režij ansko.

Kocelj ali K6celj (Chazilo), palatinski grof koroški in cesarski majordom, je imel svoja posestva v porečju Bele (Fella) od izliva potoka Grigno (na desni) pa do Pontebe. Glavni grad je bil v Možnici (Moggio). Ko se je pripravljal na prvo križarsko vojno, naredil je svojo oporoko, v kateri je zapustil fevde svo- jemu nečaku Leopoldu, alodijalna posestva na Furlanskem pa akvilejskemu patrijarhu Frideriku 11. (1084 — 1085) s pogojem, da ustanovi na mestu moženskega grada benediktinski samostan na čast M. D. in sv. Gola. V tej daritvi so bile zapopadene vse gore in doline do „Ursina (Vršič = Muzec) et Canina (Kanin) montes, qui terminant versus Pletium (Boleč) et Woriano (Wur-^ grin, Breginj)"; potem vsi gozdi in vode s popolnim civilnim in kriminalnim sodstvom nad osebami in zemljišči. To so bile pa

t splošne meje. Friderikov naslednik patrijarh Ulrik (iz rodovine pensteincev) je daroval v ta namen še 124 kmetij, deloma


Pod patrijarhi. Nemški vpliv na Furlanskem. 13^


na Furlanskem, deloma na Koroškem, n. pr. Gorenj o in Dolenjo Belo, Staro Brdo (Egg, Okke), Bistrico, Marijo na Žili, Sv. Ivan, Brnico, Medgorje; potem gostinjca za tujce v Kluži in Akvileji,. župniji Cavasso (Cavazzo, južno od Tolmeča) in Ignano (Dignano ob Tilmentu nasproti Špilimbergu), luko v Istri itd. Potem je ustanovil opatijo 1. 1115, začel zidati samostan in cerkev, ki je bila posvečena 1. 1119.*) Kocljev sin Cacelinus (Gatzelinus, Kazzelin) je daroval tudi svoja posestva v Junski dolini patri- jarhu Ulriku, da je ustanovil z njimi proštijo Dobrloves (Dobren- dorf, Eberndorf) 1. 1106.**)

Od tedaj naprej je dobivala možniška opatija vedno več darov in volil, katera so potrjevali papeži in cesarji. Tako je postala ona prebogata in imela najobširnejša posestva po Fur- lanskem in Koroškem. V začetku XIIL stoletja je dobil samostan duhovno sodstvo ne samo ob Beli in Reziji, nego tudi v dolini Gorto v Kamiji ter v župah Oavasso, Osopo in Dignano. Po- y svetno gospostvo pa je izvrševal, razen po Belski dolini, tudi v - vasi Plavče (Blauzzo, Biauzzo) pri Kodrojpu. Investituro je - prejemal opat od patrijarha z mečem in zastavo, imel je sedež ' in glas v furlanskem parlamentu, in od 1. 1197 naprej je nosil /^ tudi škofovsko mitro.

Možniški opatje so imeli po vsem porečju Bele in torej ^ tudi v Reziji posvetno knežjo oblast, cerkveno, civilno^ in mešano sodstvo s pravico na smrt obsojati, kakor poprej grof *^ Kocelj, vsled regalij, prejetih od nemškega cesarja. Opatija je imela pravico gozdov (lova in sekanja drv), pravico vode (ribar-*. jenja in zidanja malinov) in rudnikov, dovoljevala je sejme in^ tržne kraje, nadzirala je mere in javne poti, zlasti pa zborovanja; vsega naroda, ali pa hišnih gospodarjev v vsaki soseski. Tudi Rezijani so imeli, kakor vsi drugi beneški Slovenci, svojo domačo^ ustavo, t. j. zbirali so se v „sosednje" ali posvetovanja. Imeli M so štiri soseske: Sv. Jurij, Njiva, Ožjak in Stolvica. Vse štiri pa so razpravljale svoje skupne občinske potrebe na travniku pred cerkvijo M. D. na RavnicLA/

  • ) Tangi, Die Eppensteiner, posebni odtisek stran 34 in nota 257; Gzornig, 1

Gorz-Gradisca, stran 269. I

    • ) Archiv fUr čsterreichische Geschichte LXVIII. stran 209 in 276^5

opazka št. 181.


140 Pod patrijarhi. Nemški vpliv na Furlanskem.

Veliko blagostanje je prouzročilo razkošno in ne posebno moralno življenje samostancev, o čemer pripovedujejo še sedaj furlanske pripovedke. Ko je bil 1. 1330 izvoljen opatom Gilbert iz Parme, našel je samostan v popolnem neredu in ko je začel preustrojati ga, zarotili so se L 1331 menihi proti njemu; ali zarota je bila izdana in menihi kaznovani. Vrhu tega je razsajala domača vojna po Furlanskem, plemiči in mesta so se med seboj pobijali, in zunanji sovražniki so prodirali v deželo. Ne samo koroški vojvoda in goriški grof sta pretila opatiji, nego tudi mnogi furlanski plemiči, ki so vedno prežali, kako bi jej vzeli posestva in sodstvo.

Zato je sklical opat Gilbert 1. 1336 svoje zveste podložnike, (župane in vaške predstojnike), iz bližnje okolice na samostanski vrt, ter jim ukazal priseči na sv. evangelje, da bodo zvesti in pokorni opatu in samostanu možniškemu, ter njegovim oskrbnikom in uradnikom, sedanjim in bodočim, in da bodo pripravljeni na . dano znamenje z zvonom in kladivom, ali pa tudi sami po sebi, ako opazijo nevarnost, prihiteti v obrambo opata in samo-

  • stana, proti katerikoli osebi tega sveta, izvzemši proti patri-

jarhu. Kdor bi se pregrešil proti tej obljubi, plačaj 40 denarjev, za katere jamči s svojim imetjem. Na isti način so prisegli dne 29. septembra 1336 v cerkvi sv. Martina na Beli možje iz Kezije, Stolvice, Ožejaka in Njive. Ko se je opat tako zavaroval, je izdal 1. 1337 nov kriminalni pravilnik za svoje podložnike, ter si prizadeval zopet pridobiti samostanu ugrabljena posestva. Zato se je prepiral tudi s pramperškimi gospodi, a ti so ga ubili dne 4. marca 1349.

Med možmi, ki so prisegali zvestobo v cerkvi sv. Martina, nahajamo tudi lepa slovenska imena, n. pr. Godič, Kus (Ros), Sabadin (večkrat), Siliboj, Moraš, Radoš (Rodos), Kutin, Stanigoj, Ivir, Černe, Čadež (Miriveglia), Mali, Danoš, Ljubigoj, Lič, Pik, Mavrež, Prodar, Vogrič, Konc (Kunec), Jemec, Bolčan, Breg, Beli, Franko (Branko?), Rep, Gojiša itd. Tu imamo torej lepo število pristnih režij anskih priimkov, izmed katerih se je sedaj že mnogo izgubilo, ali pa so jih polaščili. Bivališče udeležencev je zaznamovano samo v nekaterih slučajih, n. pr.: „Pidrus (Peter) filius Jacobi de Dolina; Vidus et Henricus eius filius de Stul- viza (Stolvica); Johannes gener Maurenz de Osseacho; Michael


od patrijarhi. Nemški vpliv na Furlanskem. 141

de Gniva, in Franchus de Resia."*) — Kraj „Dolina" se ne nahaja več v krajevnem imeniku italijanskem; mogoče je, da je bil dotičnik doma iz Rezijanske doline sploh, a da ni hotel natančnejše označiti svojega bivališča.

Meje možniške opatije so bile zapisane proti koncu XIIL sto- letja tako-le:

Gonfines monasterii Mossacenensis, scilicet montium et territorii. l;'rima confinis est in habba (Baba), de dieto loco babba tendendo ad locum qui dicitur her . . . pathoc (Suhi potok ob UČji), et a dieto loco tendendo ad flunien Kulevegne (»tu lepenje, Lepenje?) et per medium ipsum flumen usque bevorchum (razvodje?) de vilipotoch (Beli potok) et a dieto vilipotoch usque ad loeum dictum meye (Tanameji), et a dieto loeo usque ad locum warsiz (Vršeč, t. j. Muzec), a dieto loco in chyavin (K a d in) et a dieto ehvavin usque ad loeum qui dicitur de ehyamp (Cima di Campo, Polje), deinde ad loeum qui dicitur confin (Konfin južno od Lavore), et a dieto loeo ad sumitatem montis qui dicitur lupiz de niiez (Flauris); di qui est per medium monasterum mossa- cense, et a dieta sumitate usque ad rivuni tulez (Togliezzo, Lesa), et a dieto rivo ad rivum mariane (Tor. Grigno) et usque ad sumitatem montis mariane, de inde usque ad eoUem, qui dicitur sereuat (Serniate, Sernio) et a dieto colle i usque ad montem t ureYe (Tur.je?) et a dieto loeo usque glazat (Colazza?), et An^

a dieto monte de glazat usque ad montem lanza et ab ipso monte de lanza -

(Lanca ob izviru Pontebane) itd.**) /^j^

Po fevdalni ustavi so imela mesta, opatije in posamezni—^ grajščaki pravico izvrševati sodstvo nad svojimi podložniki. Za kraje na deželi so bile ustanovljene takoimenovane „gastaldije'* (oskrbništva, glavarstva). Zelo obširna je bila čedadska gastaldija, ki je obsegala mnogo furlanskih vasij po ravnini, med Slovenci pa naslednje: Ibana, Oborče, Kodrmaci, Ažla, Utana, Atovica, Klinje, Ošnje, Kosta, Grmek, Arbeč, Jajnik, Landar, Laze, Lombaj, Ronac („A rweda"), Livek, Lužji potok (?) Črnivrh, Očnebrdo, ^ I^čera (Perserea^ , Poljane, Podklanec, P regorje (?), Preštint, ^jy^ Škrutovo, Selica, Slatina, Vrh, Srednje, Strmica, Tarče t, Trčmun, / Topolovo, Dreka in Ravne. ^^

Privatni fevdatorji, ki so imeli svoje sodstvo med beneškimi Slovenci, so bili naslednji: samostan „S. Maria in Valle" (v Čedadu) v Praprotnem, Šinčurju, Gorenjem Barnasu, Mjersi in Kravarju; čedadski kapitul v Oborči (polovico?) in Praprotnici;

  • Listina se nahaja v kraljevem državnem arhivu v Benetkah, prepisal

jo je V. Joppi, a natisnjena je v prigodni knjižici »Nozze Goeeani— Bearzi;«  Udine, tipografia Doretti, 1. 1891.

    • ) Pagine friulane, 1888, pg. 118.


142 Pod patrijarhi. Nemški vpliv na Furlanskem.

rodovina Portis (stara čedadska rodovina, ki je imela 1. 1271 fevde od akvilejskih patrijarhov, salcburških nadškofov in goriških grofov) v Šenpetru; plemiči Conti v Sarženti; Kosi (Cossico) v Mažerolah, (v XVL stoletju je spadala ta vas pod rodovino Celjak, vzhodno od Buje); Puppi ali Puppis v Mjersi (polovico?) Zavornjani v Viskorši; Attemsi v Ošnjem; Špilimbergi (Čukola) v Roncu in Podbonescu, ter Brandis v Čeplešiščih.*)

Vendar to fevdalno sodstvo ni čisto nič oviralo domačih mirovnih sodišč, ki so bila sestavljena iz takoimenovanih sosedenj. (Dr. Podrecca, Slavia italiana 11. „Le vicinie"). Kakor bližnji Tominci, tako tudi beneški Slovenci niso poznali velikih občin, nego le male soseske (srenje), kot spomin na nekdanje zadruge. V sosednjo so prihajali vsi možje, t. j. vsi rodo vinski starešine in hišni gospodarji. Vsakdo, ki je obdeloval v srenji kako zemljišče, je imel vse sosedenj ske pravice, ali teh ni smel prodati. Na čelu soseske je bil župan ali dekan, t. j. vaški (ali frakcij ski) predstojnik, ki je nosil kot znamenje svoje oblasti palico (pri Nemcih sulico, ali pa meč). On je pred- sedoval sosednjam, katere je sklical obhodnik s tem, daje obvestil zaporedoma vse može, ki so se potem zbrali na dano znamenje, če mogoče z zvonom. Poleg župana so sedeli trije prisedniki („sin- daki"), dva zaprisežena moža, cerkveni ključar in vsa dvanajstija.

V sosednjah so se posvetovali o vseh svojih javnih potrebah, zlasti o pašnikih in njih mejah, (če je živina te prestopila, so jo zarubili); o občinskih potih, prepirih med sosedi, o globah, o nasilstvu jurisdicentov, gospoščinskih odlokih, desetinah in kvar- težih; o župnikih, njih bivališčih in njih vzdrževanju; o poprav- ljanju cerkva in varovanju farnih pravic itd. Pripetilo se je večkrat, da so se celo župnikom ustavljali in tedaj so bile soseske preklicane (interdicirane) od cerkvene oblasti. Po po- svetovanju so naredili „roš" (rovaš), t. j. glasovali so in odločevala je večina hišnih gospodarjev. Prisotni pisar („notar", tudi „can- celiere"), je sestavil kratek zapisnik („verbale"), ali če njega ni bilo zraven, povedal mu je pozneje obhodnik, kaj se je godilo pri seji in kako so glasovali; obhodnik je namreč zarezoval Jaso ve na leskovko, katero so imenovali ,,roš." V sosednjah so

  • ) Leicht, 11 Gonfine Italiano verso V Auslria Siovena, pg. 54



Pod patrijarhi. Nemški vpliv


podfgali ključarji rakune o cerkvenih dohodkih in strolkih. Če je bilo kaj prebitka, porabili so ga ali za olepšanje cerkve, ali ■pa za občinske potrebe, kakor je sosednja sklenila (,.habita

licentia"). Župane in druge dostojanstvenike so volili vsako leto



¥•3

^3


z večino glasov. Ker so uživali ljudsko zaupanje in so takorekoč izražali njegovo mnenje, zato so jih tudi gosposke imele bolj v čisbh. Uživali so nekaj zemljišč, za katera jim ni bilo treba nič najemnine plačevati.


144 Pod patrijarhi. Nemški vpliv na Furlanskem.

Vsaka sosednja je imela svoj poseben pravilnik (statut), tako še celo mala vas Seli ca. Vseh sosesk je bilo 36, ravno toliko kot duhovnij (kapelanij). Te duhovnije so spadale 2 farama: šenpeterski in podutanski (ali šentlenarški) in ravno tako so bile tudi soseske razdeljene v dve velike županije (nadiška in sovodnjiška dolina), t. j. v landarsko (21 sosesk), i n mjersinsk o (15 sosesk). Meja med obema je bilo tisto rebro ki se spušča jjj X od Kuka proti Ažli, (samo Livek je spadal še k mj|trsin&ld županiji). Župani so birali velike župane ali sindake, ki so s pomočjo županov vodili vse obče posle velikih županij. Župani so se zbirali okoli velikih kamnatih miz „laštra" imenovanih in tu pod predsedništvom velikega župana kot „banka" razpravljali, sklepali in sodili. Mjersinska laštra je bila v Gorenji Mjersi, pri cerkvi sv. Antona opata, iztočno od Šenpetra. Landarska pa je stala v Bjačah pri Landarjih, pozneje pa v Tarčetu. Ako sta imele obe velike županije („contrade"), ali kakor jih Pod- recca imenuje „sodoline" (Convalli), kaj skupnega opraviti (zlasti braniti svoje privilegije nasproti beneški vladi), tedaj so se vsi župani zbrali na trgu pred prastaro cerkvijo sv. K vir i na (sv. Km, varuh živine). Tu so zborovali redno jedenkrat na leto, ali pa ob vsaki potrebi. Tako sta bili ti dve sodolini avtonomna država v državi, kar Podrecca z mnogimi doku- menti dokazuje. In vse to je trajalo še do 1. 1797, t. j. do prve avstrijske okupacije. Tedaj še le so izgubile soseske in šenk- virinski parlament svojo avtonomijo.

Za vzgled avtonomnega sodstva navajam tu najstarejši ohranjeni zapisnik o sodbi v Landarju. Dne 10. oktobra 1. 1401 so se zbrali po stari navadi „pod lipo*' na javnem trgu „pleme- niti možje": Rudolf de Portis, Jarnej pok. Antona Folci iz Čedada; Nikolaj iz Tolmina pok. Lazarja, stanujoč v Čelah pri Čedadu; krčmar Mihael pok. Ivana iz Iplisa, krčmar v Čedadu; Bertold iz Špilimberga; ,, Jurij" čevljar od bročanskih vrat in še mnogo drugih prič iz landarske okolice. Tedaj nastopijo: patrijarhov upravitelj Henrik pok. Folkerina iz Čedada, sodnik Lenart, Peter župan slatinski,*) Čampa župan črnovrški, Matija

  • ) Kakor že omenjeno (stran 15), se sedaj ne naliaja več ime Slatina.

Ker pa so bili vsi sodniki-žiipani iz tarčetske občine, je razvidno, da je morala tudi Slatina v tarčetski občini stati, morda tam, kjer je sedaj ArbeČ.


Pod patrijarhi. Nemški vpliv na Furlanskem. 145


Župan bijaški (?, Miars), Matej župan v Lazah in Gregor župan v Ofjanu. Ti so imeli soditi patrijarhovega kmeta Aleša pok. Tomaža iz Tarčete, ki je bil skupaj z bratom Ivanom ubil nekega Markuca, kmeta Adama Formentina iz Čedada. Sin Vogrič in

žena Mihaela ubitega Aleša sta zahtevala pravico. Aleš ni tajil svojega dejanja, ali izpovedal je, da je bil poprej Markuc ubil njegovega sorodnika Čerina, in da se ni nikoli pomiril z bratoma Alešem in Ivanom, niti kaj dal cerkvi za dušo pokojnega, nego je ostal vedno doma, njima pred očmi, in je še celo žugal ubiti brata Ivana. Ko sta bila na opasilu sv. Jakoba in tam nekaj zajutrkovala, prišel je Markuc mimo in začel psovati Ivana. Tedaj je zgrabil Ivan za nož, Aleksij ga je sunil s sulico v Tame, ne da bi se bila kri prikazala, a Ivan ga je zgrabil za prša in ga z bodalom skoz in skoz prebodel, da je vsled tega umrl. Sodnik in župani so se po stari navadi trikrat posvetovali z obranimi možmi in potem popolnoma oprostili obadva obtoženca. *) Zapisnikarje pročital razsodbo latinski in slovenski ter jo obrazložil v domačem jeziku.

Landarska banka je imela svojo ječo v gradskem stolpu v Bjačah, kamor so pa le večje hudodelnike zapirali, manjšim so pa le globe nalagali. V nekaterih slučajih so jih tudi v klado (ženske v „trlico") obsodili, t. j. morali so držati po 12, 24 ali •še več ur roko, ali nogo, ali pa oboje v luknjah debele klade, ki je bila razpolovljena in se je lahko odpirala ali pa zapirala. To se je zgodilo vedno na javnih prostorih, da so mimoidoči videli svarilen vzgled, pa tudi, da so poredneži nesrečnika za- smehovali in ga zbadali.

Zgodilo se je, da so tudi ženske vklenili v klado, ker jim je bila trlica premajhna, a potem so navadno zbežale, ker so bile luknje v kladi za njih ude prevelike, da so lahko zbežale in nihče se ni brigal za to. Včasih so občani tudi očitno svarili kakega krivca: „Marin bjež!" in če se mu je posrečilo pete odnesti, je bil rešen. (Slavia italiana, II. 133.)

Sosednje so bile v popolni veljavi tudi po zahodnem delu Beneške Slovenije, n. pr. v sedaj že popolnoma polaščenih Ronkih, kjer so se zbirali gospodarji pod vaško lipo in ukrepali


  • ) V. Marchesi, Nozzo Musoni-Velliscig, Tcline 1897. Tip. Doretti.


146 Pod patrijarhi. Nemški vpliv na Furlanskem.

O občinskih potrebah, zlasti o zidanju cerkev in preskrbljevanja duhovnikov (Pag. Friul. IV. 40.) V Ahtnu se še sedaj posvetujeja možje med seboj, predno gredo glasovat v občinski svet. V Nem ah se omenjajo sosednje prvikrat 1. 1077. (Pag. Friul. V^ 156; rV., 76, nota 6.) Iz vsega tega se jasno vidi slovanski značaj prebivalstva in način ustave, ki je bil Slovencem posebno lasten. Če bi trebalo še katerega dokaza, da so bili Nemljani Slovenci, naj se pomisli, da so praznovali po mrtvih sedmine, pri katerih, je bila glavna jed „bob".*)

Vse uradne naredbe so objavljali najpoprej v Tržizmu^ kamor so jahali občinski seli („Caballarius") in zastopniki vseh odvisnih sosesk. Tam so dali s trombo znamenje, da se je zbrala čim več ljudstva, na to se je vzdignil glasnik na kamenito mizo blizu nekega stebra na trgu in je čital na ves glas naredbo. katero so potem na jednak način razglasili po vseh vaseh, kjer so bile cerkve, in sicer po dokončani službi božji. V Nemah so čitali razglase na trgu v Centi, in na stopnicah pred cerkvijo sv. Gervazija. Okoli 1. 1400 so postavili za ta namen in za zbi- rališče sosedenj občinsko „ložjo", katero so 1. 1799 spremenili v malo žitnico. Sosednje so se ohranile do avstrijske vlade. — Novo breme so naložili nemaški občini 1. 1328, ko so morali vsi farani pomagati pri videmski utrdbi. L. 1354 se je unel prepir^ po vzajemnih represalijah, med nemaško občino in čamejskimi plemiči zaradi nekih zemljišč in potrijarh naloži 22. marca 1356 Tristanu Zavornjanu, . akvilejskemu kamorniku, „ut audiat, ter- minet, decidat." L. 1441 se je pravdala občina s Petrom Čar- nejskim in s ključarji sv. Jakoba, da se ne sme voda iz Karnahte spuščati v rojo nad znamenjem, postavljenim 1. 1432. Tudi z gorskimi vasmi so imeli Nemani mnogo prepirov zaradi pašnikov.

Nemaška občina, ali prav za prav župnija („la Pieve") je imela obširne pašnike, ki so segali tjagori do Jalovčevega sle- mena. Uživale so jih ali posamezne vasi, ali pa več sosednih vasi vkupno („promiscuamente")« Ob meji obdelanih zemljišč,, bodisi ob cestah, bodisi krog pašnikov, so bile trnjeve seči in suhi zidovi iz debelega kamenja. Če je živina meje prestopila^ zarubili so jo navadno, in se potem v sosednji posvetovali o od-

  • ) BertoUa, Nimis e suo Gastello: Pagine friulane, V. pagine 154 — 156;

Y1I. pagine 122-125; IX. 75.


Pod patrijarhi. Nemški vpliv na Furlanskem. 147'

škodnini, ki se je naložila ali posamezniku, če je bil dobro znan, ali pa skupno vsej soseski. Večkrat so nastali mejni prepiri zaradi pašnikov, n. pr. L 1270 med Nemarni in Tarčentom ; 1. 1337 med Nemami, Čamejo, Zavomjanom in Ahtanom; 1. 1357 med Spodnjo in Srednjo Čamejo;' 1. 1367 med Nemami in Sediglo, 1. 1399 med Povoletom in Reano, 1. 1521 med Povoletom in Ronki itd.*) Proti koncu XVI. stoletja so hoteli Breginjci pri- svojiti si vse gorske pašnike, a uprli so se jim najpoprej Nemani, potem Ahtanci in Salčani (Salt).

Rednih davkov niso plačevali beneški Slovenci, ampak le v posebnih, zlasti vojnih slučajih. Leta 1327, marca meseca, naloži akvilejski kapitul kmetom patrijarhove kleti in točajstva („della Canipa e Dapiferato"), da morajo kolekto med seboj na- praviti in sicer, da morajo kmeti iz L o vi ne („Lovina verso Bergogna", Livek?), Sv. Lenarta in Zaplatišč ob jednem z Verso (Merso, Mjarso?) pol marke in 34 denarjev zbrati.

Leta 1352, 1. oktobra, skliče patrijarh Nikolaj furlanski parlament in določi število vojakov, katere mora postaviti vsako mesto in vsaka občina, spadajoča pod oglejsko državo; (takrat so bili Benečani napadli Labin v Istri). Po tej razdelitvi je moral dajati rožački samostan tri oklopnike („ čelade") in dva strelca, kakor poprej; (vsak jezdec je imel tri konje: jednega za orožje, drugega za „balistro" in tretjega za reservo; ravno tako je sestojala vsaka „sulica" iz težko oboroženega konjenika, iz jahajočega oprode in še dveh konj); možniški samostan tri čelade in dva strelca, (poprej je dajal le jednega); čedadski ka- pitul 10 č. in 2 str. (po starem); nunski samostan v Čedadu 1, 1; čedadska občina 18, 6 (zmanjšali so jej za 8 č. in 2 stri. „z obzirom na njeno stanje"); Vilalti in Kaporjaki 10, 2 (zmanj- šali so jim za 2, 2 „propter eorum statum deterioratum"); Ahtanci 2, 1 (po starem); Kukanj ci „de Partenstajne et Val- vasono" 16, 4 (po starem); „Sorphumberch" 1, 1; Čameja 1, 1.

Za trgovino je bila neizrečene važnosti podboneška cesta, ki pa je bila v teku let močno propadla in jo je bilo treba po- praviti. Zato pošlje mestni svet čedadski 30. julija 1377 svojega upravitelja Jakopa k patrijarhu Markvardu, „ki se je nahajal

  • ) BeHoni, Memorie al Museo di Udine, vol. II. pg. 28, 49, 112, 124,

131 in 134.


1 i8 Pod patrijarlii. NemSki vpliv n;i Furlanskem. — Pod beneško republiko.


ravno v Tolminu", da bi dovolil popraviti cesto proti Škof ji Loki. Patrijarh je sklenil in odobril (20. novembra) pogodbo, da smejo Čedadci sezidati, ali popraviti, cesto ob Nadiži proti Tolminu in potem dalje na ono stran Alp. Zaradi velikih stroškov za to cesto odstopi patrijarh Čedadcem mestno mitnino na tri leta samo proti temu, da mesto plača nek patrijarhov dolg Ulriku Soilimberškemu, bivaj očemu v Nemčiji. Vrhu tega prepusti patri- jarh mestu tudi prevoznino od ladij, imenovano „vulvard" (Fur- farth) pa s pogojem, da bo mesto ostanek čez stroške za vzdr- žavanje ceste izročilo patrijarhovi blagajnici. Obljubil je tudi raboto svojih tolminski podložnikov in da bo brižinski škof vzdrževal svoj del ceste onstran Oslice.

Naslednji patrijarh Anton Gaetani dovoli 28. oktobra 1396 Čedadcem, da smejo sezidati ali popraviti cesto iz Čedada skozi Kobarid in Boleč v Beljak, samo proti plačevanju običajne mit- nine in prevoznine. V to je dovolil tudi bamberški škof Albert, (13. maja 1399), samo s pogojem, da bodo mogli njegovi pod- ložniki iz Beljaka in okolice pošiljati blago tudi čez Pontabeij.*)

Med najvažnejšimi predmeti, ki so se izvažali iz Beneške Slovenije, je bilo pač vino. Slovensko vino, zlasti rebula, je bilo tako na glasu, da so je vozili celo v Benetke na prodaj. Beneška vlada je določila dne 23. februvarija 1. 1338 carino in dac za razno blago, med drugim tudi: „Quod Ribollium et vinum, quod conducetur de partibus S c lav oni e et venditur ad ripas communis; et insuper aliquod vinum, quod venditur post pesca- riam ad ripas communis, solvat officialibus de Rivoalto grossos duos pro qualibet anfora pro dictis ripis. (Romanin, Storia di Venezia, tom. III. pag. 384).

4, Pod beneško republiko.

Patrijarško oblast so bili močno omajali prepiri med fur- lanskim plemstvom, ki je bilo surovo, divje, bojevito in se je med seboj sovražilo do skrajnosti. Ker ni moglo svoje bojaželjnosti nasititi proti zunanjim sovražnikom, začelo se je med seboj na- padati in pobijati, da je bilo groza. Vse ceste so bile nevarne


W


  • y Dr. Grion, Xozzo Musoni-VeUiscig i^Udine 1897, tip. M. Bardusco),

ina 14—15.


Pod beneško republiko. 149


pred ropnimi vitezi, in sosednji knezi (n. pr. Rudolf IV. avstrijski), ki so dobivali potrebno blago skozi patrijarhovino, zahtevali so od patrijarhov, naj skrbe za cestno varnost. V takih slučajih je del plemstva potegnil s sovražnikom in deloval za njegove namene. Tudi posamezna mesta, ki so navadno skupaj držala proti plemstvu, so se le premnogokrat med seboj razprla in krvavo pobijala. Ob takih slučajih je bila vsa dežela vznemirjena : brat se je vzdignil zoper brata, sin zoper očeta, in še celo ženske in otroci so se vdeleževali boja.

To notranjo razcepljenost patrijarške države so znali zu- nanji sovražniki dobro porabiti. Na vzhodu so stiskali pa- trijarhovino goriški grofi, na zahodu pa mesti Treviž in Padova. Ali najhujši izmed vseh sovražnikov so bile Benetke. Te so bile odvzele patrijarhu malo po malem ves zahodni del Istre in posedle s pomočjo izdajskega plemstva med 1. 1410 — 1420 skoro vso patrijarhovino. Čedad se je podvrgel Benetkam prostovoljno (10. julija 1419) in temu vzgledu so sledili kmalu tudi drugi gradovi in mesta, kakor n. pr. Videm, Pramperg, Humin, Vene on itd. Tako je prenehala nekdaj slavna patrijarhova država in ljudstvo se ni temu skoro čisto nič upiralo, ker se je bilo nasitilo nestalne patrijarške vlade ter izgubilo vse spošto- vanje do svojih cerkvenih vladarjev, zlasti od kar ti niso več stanovali v deželi.

Tudi naši Slovenci so bili popolnoma zadovoljni z novo vlado, kajti ta jim ni samo potrdila njih stare samouprave, nego jim je podelila celo novih privilegijev. S tem si je prido- bila popolnoma njih srca in jim izročila konečno varstvo državne meje proti „Nemčiji." Vsled teh sloboščin so bili prosti raznih davkov od stavbinskega lesa za gradove, mesta in ladje, sena, slame itd. Te privilegije je vlada večkrat potrdila, n. pr. 15. no- vembra 1450 in 16. julija 1455. 1. Vladna listina iz 1. 1492 (26. septembra) jih nazivlje. „Fideles nostri incolae montanearum et convallium civitatis Forijulii" ter jim potrjuje iznova vse stare predpravice. Te predpravice je beneška republika tudi vestno spoštovala in 17. maja 1532 je „svetovalstvo deseterih" strogo zapovedalo čedadskemu namestniku: „di non permettere, che gli uomini della villa di Landro vengano astretti ad alcuna fazione


150 Pod beneško republiko.


contro la forma dei loro privilegi." Oproščeni so bili (L 1622) tudi vseh dacov in mitnine od živali, katero so gonili skozi Čedad.*)

Beneški Slovenci so se pa tudi zavedali svojih predpravic in se jih držali krčevito, za kar imamo več dokazov v zgodovini. Napravili so celo poseben „ sklad", da so nabirali denar za stroške onim možem, k,i so v njih imenu iskali pravice pri višjih oblastih. Leta 1516 ni hotela beneška vlada več priznavati sloboščin ne- maške občine in njenih vasij. Zato so se obrnile sosednje naravnost na dožeta („el prencipe") s prošnjo, naj bi jim bre- mena olajšal. In res jih je vlada oprostila 1. 1530 začasno vseh davščin „z ozirom na njih uboštvo", in da morajo toliko mostov vzdrževati. Leta 1535, 5. maja, pa jih je oprostil doze Andrej Gritti za vedno vseh davščin od polovice popisanih zemljišč, ali s tem pogojem, da so se zavezali vzdržavati mo- stove na Teru in Karnahti, (poslednji je bil 25 korakov dolg in 4'5 širok). Takrat je bila nemaška občina vpisana za 6 '/3 zem- ljišč in s tega je morala za 3'/« ognjišča sodelovati pri osebnih in stvarnih rabotah, t. j. pri dajanju vojakov in galejcev, pri tovorenju soli in rekljev (,,tolpi"), pri čiščenju luk itd.

V politiškem obziru so se držali beneški Slovenci vedno lealno nasproti republiki. To nam potrjuje mnogo listin, ki jih nazivljejo vedno le „fedelissimi Populi" in da so „constantissima fede". Neka listina iz 1. 1628 govori n. pr. „che tra li fede- lissimi e svisceratissimi (najodkritosrčšnejšimi) sudditi di S. SM devono annoverarsi gli huomini et habitanti delle Convalli et Contrate della Schiavonia, detti di Antro et Merso, confinanti con li Arciducali, (torej s Slovenci na Goriškem), quali in ogni tempo et occasione et specialmente nelli ultimi moti del Friuli (v drugi beneški vojni) hanno dimostrato con li petti et con sangue la vera fede et ardente divotione verso questo Ser.mo Impero."

Fevdalna ustava je trajala seveda nadalje tudi pod beneško vlado. Tudi nadiški Slovenci so bili podvrženi glede višjega sodstva republikanskim jurisdicentom. Dvanajstije so volili v lan- darski dolini hišni gospodarji, v mjarski pa odstopil sodniki. (Podrecca IL 117.) Te so sodile vpričo vladnih oskrbnikov v „ci- vilnih, kriminalnih in najkriminalnejših stvareh". Prizivi so šli


  • ) C. Podrecca, Slavia italiana I. stran 59—60, in II. stran 106—113.


Pod beneško republiko. 161


navadno od jedne banke na drugo, (čeravno so se te sovražile in oelo zasmehovale), potem na čedadsko občino, dalje na fur- lanskega namestnika (proveditore) v Videm in v najzadnji in- stanci na redna sodišča v Benetkah. Landarski banki so bile prideljene tudi slovenske vasi ob Idriji, n. pn Čela, Teje, Selica, Frajdel, Pripotišče, Ibana, Prapotno, Kravored, Novakuc ter Senik in Vrhovlje v avstrijskih Brdih. Rožački opat ni smel nikogar ob glavo dejati iz onih vasij, ki so blizu Čedada, nego ga je moral izročiti mestni pravici, ker je spadala rožačka trd- njava čedadskemu mestu.*) Duhovno sodstvo pa je vršil tudi v pramperški župniji.

Vsi juridiscenti (bodisi prelati, graščaki ali občine) imajo pravico tudi v „ mišljenih" slučajih izgnati iz svojega sodnega okraja, v slučaju napada s puško pa iz vsega beneškega ozemlja. Tudi če sam namestnik vlovi kakega cestnega roparja, ubijalca in morilca, ga mora izročiti po starih predpisih onemu juris- dicentu, v čegar področju se je dogodil zločin, da ga ali iztira, obsodi na galejo, obesi, razčetrti in njegove dele izloži na običajnih mestih, da jih ljudstvo gleda. Poseben privilegij jurisdicentev je Ml (še iz patrijarških časov, potrjen 1. 1566, a kmalu potem odpravljen), da so smeli sprejeti v svoje sedno okrožje vse iz- gnance in lim dovoliti zavetišče. Sodne oblasti so imele skoro povsodi pravico pobirati dac od kruha, vina, olja, mesa, gostilen in paš (Porcia, 27, 28). Dr. Podrecca trdi (L 67), da jurisdicenti niso vršili svoje oblasti med nadiškimi Slovenci, nego da so se v znak te vsako leto dne 2. avgusta pripeljali v kakih štiride- setih kočijah k sv. Kvirinu in se tu gostili s pečenimi piškami. Attemsi in Prampergi so sodili neposredno v civilnih in krimi- nalnih stvareh, a prizivalo se je na namestnika v Vidmu. L. 1587 je imel Pavel Attimis z drugo vi sodstvo tudi v Čelah in Fabij A. v Pontjaku.

Čedadski kapitul (40 kanonikov) je vršil mešano sodstvo na Stari gori, potem v Oborči, Jajniku, Bjarču in Briščah. Špi- limbergi so sodili v Čukoli in Roncu, ter v družbi s Portisi, Formentini, Attimisi in Bojani tudi v Pontjaku. Attimisi so bili jurisdicenti v Čelah, Bojani v Pačeriji (?), Portisi v Št. Lenartu

  • ) Gr. di Porcia, Descrizione della Patria del Friuli, str. 64—66.


152 Pod beneško republiko.


in Šenpetru, Formentini v Sovodnji, Conti v Sarženti; Puppi v Mjarsi, Prapotiščah in Arkatu (?) ; Cusani v Seniku in Kožici^ * Galli (Galluzzi) v Gorenjem Barnasu ; Canussi v Oblici ; Ronconi v Selicah, Frdjelu ; Pertoldi v Hlasti in Tej ah ; Cotis v Ibani ; Brandis v Čeplešiščah ; Nordis v Barnasu ; Nicoletti v Kanaliču ; Saloni v Atovici in Klinjeh.*)

Kukanj ci so skrbeli po svojem gradniku za red v furlanskem parlamentu. Ti so morali paziti, ali je parlament pravilno zbran; ali se ne godi kaka sleparija pri klicanju imen in odzivanju poklicanih, ki so morali vstati in sneti beret; ali sta zbrani vsaj dve tretjini opravičencev in ali so prisotni iz pravih rodovin in ne pooblaščenci; in nazadnje, ali imajo odposlanci prelatov in občin svoja pooblastila v redu. Kukanjci, Čuki in Partištajnci so imeli skupno jeden sam glas v parlamentu, tako tudi Brazza in Čamejci. Izmed naših plemičev so imeli še glasove: Tarčent, Mels-Colloreto, Pramperg, Attimis, Pers, Zegliaco in Soffumbergo.**)

Pod Tarčent so spadale vasi: Koja, Čižerja, Podbrdo, Brdo in Ter. Pod Kukanj-Partištajn, ki sta bila že porušena, so spadale vasi: Fojda (jeden del je pripadal tudi Valvasoncem), Ronki, Magredi, Cirjak, Grmovljan, Podklap, Vile, Ravne, Čanebola, Pedroza, Glabočana pri Grmuscah in Poljana. Nekatere izmed teh vasij so štele le tri ali štiri hiše. Kukanjski zadružniki so imenovali zaporedoma vsako leto jednega župana v Fojdi in sodili v kriminalnih stvareh sami s pomočjo jednega prisednika. (Porcia, stran 41).

Ko je ponehala patrijarhova svetna oblast, pripadel je tudi Soffumburg Benečanom, ali že v prvi beneški vojni jim ga otme cesar Maksimilijan ter ga izroči z vso okolico zvesti rodo- vini Strasoldo. Ta se je razdelila v tri panoge in jedna od njih je privzela pridevek „Soffumbergo." Taista rodovina je imela tudi Cingraf pri Gorici in pa Novovas (Villnova) v goriški Furla- niji (CzOrnig, stran 671). Benečani so sicer ukazali razdejati grad Soffumburg, ali sodstvo je pa le ostalo Strasoldom. Pod Soffumburg so spadale vasi: Kampelj, Orzan, Kolored, Podcerkev, Mažerole in Kanalič.

  • ) (Porcia), Descrizione delia Patria del Friuli fatta nel secolo XVI.y

str. 63—64.

    • ) Ibidem pag. 26.


Pod beneško republiko. 15S


Partištajn se je smatral še v začetku XVL stoletja kot trdnjava in po vormških kapitulih (21. maja 1521) bi bil moral ostati pri Goriškem. Leta 1557 in 1583 so bili Partištajnci investovani s Kukanjo in Partištajnom. Livij P. je bil 1. 1610 pregnan s Furlanskega zaradi umora in je moral na tujem živeti. Ivan P. je ubil 20. oktobra 1640 Eudolfa Attemsa pri javnem plesu na trgu v Fojdi. Zato so mu prisodili tri leta težke ječe, ali pa, ko bi pobegnil, dvajset let pregnanstva zunaj Furlanske.

Leta 1419 se zavežejo: Askvinij Attems za-se in za svoje zadružnike gorenjega in dolenjega grada; potem Peter Čuk za-se in svoje zadružnike, ter Henrik Partištajnski za-se, za svoje brate in zadružnike, da so in bodo vedno sovražniki rimskega in ogerskega kralja (Sigismunda) in nasprotniki vsaktere osebe, ki pride iz gorenjih krajev in bi hotela Benečanom in Vi- demcem škodovati. (Pagine friulane V. 166). Attemsi so ohra- nili tudi v novejšem času svoje civilno, kriminalno in mešano sodstvo in smeli torej tudi na smrt obsoditi, (investitura od 14. aprila 1655 in 18. maja 1756). Leta 1629 je bila tako velika lakota po vsej ahtenski občini, da so sklenili (12. aprila), vsa občinska zemljišča v najem dati in za ta denar žita kupiti. Tudi ]. 1650 je začela lakota že aprila meseca in vasi Ronki, Podrata, Čanebola, Pedroza, Ravne in Lonke so se obrnile s prošnjo na beneški senat: „velit eis in eorum calamitatibus ausilium praestare, ne fame pereant."

O Čarnejcih imamo iz XV. in XVI. stoletja še naslednje vesti. Nekega Gašparja Č. so sprejeli 1. 1430 kot videmskega meščana. L. 1438 se pogodijo čamejski zadružniki zaradi nekega prehoda in 1. 1441 dovolijo nemaški občini napeljati vodo iz Aribe. Leta 1448 je prišla Čarneja v last rodovini Brazza-Čarneja in 1. 1491 je dobil Sebastjan Brazzžt del čarnejskega grada. Ta investitura je bila ponovljena tudi L 1534. Toda camejska ro- dovina se imenuje še 1. 1480 (Čarnejci dob6 investituro v Bra- caku in Faganji ter desetino vNemah) in 1488 (Angela Č. žena Nikolaja de Superbis iz Tržižma, dobi sodstvo in zemljišča v Čameji). Čamejski plemiči, ki so še le 1718 izumrli, so se dajali pokopavati v grajski kapeli in pa v severni ladji cerkve sv. Gervazija v Nemah. Ne ve se, kedaj je bil razdejan čamejski grad. L. 1511, ob času silnega potresa, so ga napadli in oplenili


154 Pod beneško republiko.


Videmci. Beneški doze Ludovik Gradnik sam je moral posredovati, da se je Franc Brazzi-Čamejski pomiril s provzrocitelji škode. Po omenjenem potresu menda niso več popravljali Čameje. Candido (Commentarii) piše 1. 1521 o naših gradovih ob slovenski meji: „Čiik in Kukanj (ležita) sežgana; Partištajn, Attems in Zavomjan do tal podrti; od Neme se komaj vidijo sledovi; Čarneja, Tržizem itd. so porušeni."

Tudi nekatere ženske čarnejske rodovine so znamenite^ n. pr. K a t r u š a pok. Friderika (Cattarussa, slovenska konč- nica!), ki je bila 1. 1389 žena Friderika Vipolžanskega. Veči- noma so se možile s sosednimi plemiči Partištajnci (Benvenuta 1. 1421), Pramperžani (Justina in Ivana 1. 1439), Kaporjaki (Katarina 1. 1463) itd. Nekatere so bile tudi nune v Čedadu, n. pr. 1. 1435 sestra Petruša (slovenska končnica!), opatinja sv. Klare, in 1. 1447 sestra Antonija, opatinja v samostanu „Valle di Cividale.*)

Nemaška občina je imela svoj lasten pravilnik, katerega pa niso hoteli spoštovati tržizeraski glavarji. Zato so se morali občani večkrat obrniti do videmskega namestnika, da so branili svoje stare pravice. Tako so se pritožili n. pr. 1. 1530 zoper glavarja „ser Felice di San Felice". V pravilniku je stalo vse natanjko zapisano, kako se morajo sosednje sklicevati in voditi, kako je treba župana in druge dostojanstvenike voliti in kako z občinskim premoženjem gospodariti. Župan je moral zlasti na to paziti, da si ni noben zasebnik prilastil kak del občinskega zemljišča, in smel prestopnike sam kaznovati. Kadar je prišel glavar s svojimi uradniki občino pregledavat, moral ga je župan sprejeti, postreči mu z jedjo in pijačo, če je trebalo tudi njega in njegove konje prenočiti in spremljati ga po njegovih uradnih potih. Prepovedano je bilo imeti krčme odprte med svetim opra- vilom, določena cena mesa, in prepovedano olje v Nemah dražje prodajati, kakor jeden „beč" (vinar) na libro več, nego v Vidmu. Glavna dolžnost županova in pa sosednje je bila na to paziti, da se niso zmanjšali občinski pašniki in da ni nihče gonil tuje živine na je. Noben zunanji ni smel uživati občinskega zemljišča in tudi noben domačin zagraditi ga; gorje tistemu, ki bi si bil

  • ) Bertolla, II Castello di Gergneu, Pagine friulane, ann. III. pg. 148 — 150.


Pod beneško republiko. 155


predrznil občinske mejnike prestavljati. Župan je moral na to -gledati, da ni kedo protipostavno zarubil živine na dovoljenem pašniku in da so kmetje spomladi o pravem času prenehali s pašnjo po tistih zemljiščih, ki so bila morda še za kater drugi pridelek odmenjena.

L. 1409. izpremenijo patrijarhi možniško opatijo v prosto komendo, katera se je dajala jednemu ali drugemu beneškemu prelatu v užitek. Pa tudi komendator je obdržal vse stare pravice opatov, t. j. cerkveno oblast je vršil s pomočjo svojih vikarijev (namestnih župnikov), posvetno s pomočjo upraviteljev, sodno pa oblast s pomočjo šestih „priseženih m6ž", ki so zsstopali občine. Vse to je trajalo do 1. 1777., ko je beneška vlada od- vzela možniškim komendatorjem vsakeršno posvetno oblast. Od tedaj je ponehala tudi njih vlada čez Rezijo in le v cerkvenem oziru je rezijanska fara še sedaj odvisna od možniške dekanije.

Ni pa znano, kdaj so dobili Režij ani svojega prvega, na Ravnici stanuj očega duhovnika. (V Rezijuti je bila cerkev s krstnim kamenom že od 1. 1200 naprej). Župnijski zapisniki segajo do 1. 1590 nazaj. Vse družine, ki so zapisane v starih cerkvenih knjigah, so živele še v začetku tega stoletja. Slovenski priimki v Reziji so naslednji : Bilina, Bohač, Butul, Bobac, Brida, Falador, Hrug, Kus ali Kukus, Letič, Modot, Moznik (Mužnik), Piklič i. t. d. Mnogo je pa tudi italijanskih priimkov, n. pr.: Klement, Francon, Longhino, Palletto itd.

V začetku prve beneške vojne so bili posedli Benečani L 1508 tudi vse Tolminsko in Bolško. Ali že naslednjega leta prodore avstrijski vojskovodja Henrik Brunsviški z deset tisoč ljudmi po podboneški cesti na Beneško in začne oblegati Čedad. Na „Fortinu" je postavil 17 topov, iz katerih so nepre- nehoma streljali na mesto. Poskusil je tudi trikrat mesto napasti, a ker se mu to ni posrečilo, je prenehal z obleganjem dne 2. avgusta 1509. Obrnil se je potem na Tolminsko, katero je kmalu premagal. Bolčani pa, in po njih vzgledu tudi prebivalci Stanovišč, Borjane, Sedla in Homca, so se začetkom L 1510 prosto- voljno podali pod Avstrijo. V vormski kapitulacij (21. maja 1521) so bili vsi ti kraji Avstriji prepuščeni.

V tej pogodbi so omenjeni tudi mejni prepiri v kobaridskem Kotu (nella valle di Bergogna), ki so se večkrat ponavljali,


Pud bcncSko ropiiliJIkc).


ob sejmih in cerkvenih slavnostiti. 'l'ako so se tožili landarski podložniki z Ložani, Sedljani, Horjanci in Krejci že 1. 1506 in 1507 v Vidmu zaradi meje na Mlji. Sodnija je določila (8. de- cembra 1508), da imajo oboji pravico skupno pasti in drva sekati po vsej Miji, Pozneje so kazali avstrijski podložniki neko listino, v kateri so bile meje natančno opisane, ki pa bržčas ni prava. V najstarejšem urbarju tolminske gospoščine se bere jle splošno



Mlada Bezijanka.

omenjeno, da je bila meja proti Benečiji: cerkev sv. Križa |pri Sedlu in potok Rapid (Rompet), malo južnejše od sedanje avstrijsko-italijanske meje nad Štupico; proti Livkn do polovice livške gore, potem po vrhu Kolovrata proti VogrinČu.

Koj v začetku druge beneške vojne (januvarija 1616) so nameravali Benečani pod vodstvom Henrika Zavonyana tndi Kobarid posesti, pa avstrijski vojskovodja Trautmannsdorf je to


Pod benejko republiko.


157


preprečil. Kmalu potem (avgusta meseca) pa zbere beneški po- veljnik Erizzo v (iedadu lepo število vojakov, (med temi tudi mnogo Slovencev), in prodere z njimi v Kobarid, katerega zasede po kratkem bojevanju. Potem so začeli Benečani naglo utrjevati grič sv, Antona. Ali tolminski glavar Gašpar Dornberg zbere najsrčnejše prebivalce iz okolice, jih združi s peščico vojakov, ki so se tedaj nahajali v Tolmina, in se odpravi z njimi nad



Stara Reiijanka.

Čedad. Na potu požge nekaj beneških vasij in upleni mnogo živine. Čedadu samemu pa ni mogel nič narediti in zato se je moral vmiti na Tolminsko. Da bi se pa taki napadi ne ponavljali več, je ukazal beneški senat sezidati dve trdnjavici med Čedadom in Kobaridom.

Gradiščanska (II. beneška) vojna je prouzročila nova ob- teženja za tei^ske Slovence in tako tudi za Nemane: mesto devet


158 Pod beneško republiko.


vojakov so jih morali dajati kar triintrideset in to je bila ogromna svota za tako malo občino. In vrhu vseh nesreč jim je še živina krepavala, ki je bila za nje glavno bogastvo. Nemani so se obrnili zopet na dožeta in mu razložili, kako huda bre- mena morajo nositi, da so n. pr. potrosili (v koliko letih?) šestdeset dukatov za most čez Ter in šestindvajset za oni čez Kamahto; dvaintrideset lir za dve brvi čez Bistro, (Chiaron), dva dukata za popravo slovenske ceste ob Kamahti, pet dukatov za popravo ceste iz Hvalov (Qualso) v Torlan in Čar- nejo; devetnajst dukatov za oboroženje svojih vojakov, sedem dukatov za Palmo, šestnajst dukatov za vzdržavanje vojakov v Palmi in Pontebi; okoli dvajset dukatov so plačali pristojbin v fiskalno kamoro, dvanajst mož so poslali k zidanju trdnjav Palmenove in Marana, in pet voz so potrebovali, da so speljali kamenje in hrastove reklje v Palmo. Ko jih je obiskal namestnik^ preskrbeli so njega in njegovo spremstvo s slamo, drvi in ogljem in dali štiri može brezplačno za postrežbo. „Vzeli ste nam delavne roke", glasil se je sklep, „vzemite in ohranite si še mostove, ki so tako potrebni v teh vojnih časih!" — Zdi se, da je bila ta prošnja uslišana, ker se Nemanjci niso več pritoževali in so še nadalje skrbeli za popravo mostov.

Most čez Ter jim je delal največ preglavice in napravljal največ stroškov. Že 1. 1565 so bili odločili dva gozda, kjer ni smel nihče sekati, samo za vzdrževanje mostov čez Ter in Kar- nahto; to sta bila Brinjevec (Birinz) ob Toplem potoku in Mrzla dolina ob Bistri. Poprejšnji most, ki je bil postavljen okoli 1. 1403 nekoliko nižje od sedanjega, je meril 46 korakov dolgosti in 47» širokosti. Leta 1535 so ga obiskali videmski namestnik, odposlanci furlanskega parlamenta in vrhovni sindak meščanov. In tedaj so znižali občini davke za polovico, da bode mogla . . vzdrževati most čez Ter. Ercole Parte nope^ ga imenuje L 1604 ^'^^'^^^ prav znatnega glede velikosti in stavbe, ali bil je le lesen. Ker ^fJU* J6 popravljanje prizadevalo velikanske stroške in se je vsaka

kaznijo sto

, ^^ _^ ^ most iz

„žive skale" in po mnogih sitnostih, ki so jih delali stavbinski mojstri, so izročili 1. 1802 most javnemu prometu. (Pagine friulane IX. 79).


f ^'potrebna poprava morala izvršiti v osmih dneh pod kaznij< ^, dukatov, zato so sklenili Nemani že 1. 1795 postaviti moi


Pod beneško republiko. 159*


Leta 1610 sta bili v Nemah samo še dve kremi. Občinarji so smeli uživati ovčje in kozje meso, ne da bi za to kaj daca plačevali. Leta 1741 je ukazala občina gorenjim Čarnejcem, da ne smejo kupovati vina od nobenega krčmarja, dokler ne bode kaplan svojega prodal, kar ga je za biro dobil. Leta 1767 je vlada poslala Nemanjcem dvanajst „mošket" (teških pušek), katere so morali shraniti za obrambo svojega kraja in skrbeti za to,, da so bile vedno v dobrem stanu za porabo. Strašno so se bili razburili Nemanjci 1. 1794, ko je nek hudobnež prenesel bolj proti vzhodu mejnik („kamen sv. Marka") z mesta Straža („Guarda") pri Kocu (severozahodno od Nem). Z velikim hrupom se je zbrala sosednja 1. februvarija in sklenila poslati sposobne može v Benetke, da se jim ohrani njih stara meja.

Mejni prepiri so se zopet ponovili 1. 1663, ko slišimo pri- tožbo od strani beneških podložnikov, da so Sedljani prestopili staro mejo. Leta 1694 se vname hud prepir zaradi planine Eazor ali Robič na Miji. Ta je segala na južni strani do- Predoline in do tje so tudi Avstrijci pasli in sekali, kakor je bilo dokazano 1. 1765. Hujše pa se je razunel prepir 1. 1706.. Od tedaj naprej pa do 1. 1773 čitamo leto za letom, kako si Avstrijci in Benečani drug drugemu nagajajo, živino rubijo in včasih celo pobijajo. Leta 1734 n. pr. ubije nek Sedljan Ložana o priliki, ko so delali mapo nekega pašnika. Cesar Karol zapov6 tedanjemu tolminskemu glavarju, naj skuša v miru in prijateljski živeti z Benečani, ter naj ne povračuje šila z ognjilom.

Avstrijska vlada je sprevidela potrebo, mejo urediti in je ukazala (L 1735) napraviti mape vseh obmejnih občin. Ali to je bila težka naloga, ker so se Benečani temu protivili; kakor hitro so zagledali cesarskega zemljemerca, začeli so zvoniti plat zvona, zbirati se in žugati mu. Najsilnejše je divjal mejni prepir med 1. 1736 in 1739. Zato sta sklenili obe sosedni vladi mejo vsaj začasno urediti in sicer tako, da se nobenemu ne bodo kalile njegove pravice. Živine naj bi ne smel nihče več rubiti (in že zambljeno bi moral povrniti), nego vsakdo naj bi naznanil stor- jeno krivico svoji pristojni oblasti. Ali vsa prizadevanju z lepa niso nič hasnila. Beneški podložniki so smatrali vse kraje od Eobiča in sv. Volarja navzdol kot svojo last. Zlasti so si lastili kmetje iz Štupice, Mrsina, Loga in Brišč ves gozd „v široki.


160 Pod beneško republiko.


dolini" ob Črni vodi pod Mi j o. Večkrat so si Benečani nasekali drv, ali Avstrijci so jim jih navadno odnesli.

Ker sta postajali razdraženost in razburjenost na meji vedno večji, je bila dolžnost obeh vlad, natančno določiti in urediti mejo. Zato se je sešla L 1751 mešana komisija za ureditev avstrijsko-beneške meje v Kobaridu, ali še le 6. novembra 1755 so bili podpisani konečni dogovori. Po teh dogovorih je bila meja tako uravnana, kakoršna je še dandanašnji, izvzemši občin L i vek in Breginj, ki sta ostali še pri Benečiji. Vso mejo so natanko narisali na veliko mapo. Sklenili so tudi, da se imajo povsodi ob tej meji postaviti vidna znamenja, da se morajo za- pičiti kameni, zasaditi žive ograje, izkopati jarki, sezidati suhi zidovi ter vrezati križi v živo skalo. Posestva, ki leže na drugi strani nove meje, naj ostanejo sedanjim lastnikom, vendar pa se jim priporoča, zamenjati jedno za drugo, ali jih prodati.

Landarska in mjarsinska velika županija sta bili ����ab imme- morabili" kot državica za se. Zato se niti ne imenujeta v nekem parlamentnem zapisku iz 1. 1327, kjer so vsi tisti imenovani, ki so dolžni dajati vojake za skupno obrambo domovine. Dožetova naredba z dne 12. oktobra 1658 določuje, da sta ločeni omenjeni županiji ne samo od čedadske okolice, nego tudi od ostale Fur- lanije. Republiško starešinstvo potrjuje 8. februarja 1660, da sta omenjeni županiji ločeni od „ okolice, mesta in domovine". (Po- drecca, L 65 — 66). In še 1. 1788, 2. aprila, jih imenuje beneško poročilo „una nazione diversa e separata dal Friuli", (različen narod, ki je ločen od Furlanske). Istega leta je pisal Lovrenc Tomazetič, „advokat in veliki župan slovenski", o ekonomičnem stanju Beneške Slovenije z namenom, da bi podučil in povzdignil svoje sorojake. (Podrecca, L 42).

Zadnji beneški doze Ludovik Manin izda (9. marca 1796) naredbo, s katero vnovič potrjuje in investuje landarsko in mjarsinsko banko s civilnim, kriminalnim in najkriminalnejšim sodstvom. Ko so pa Francozi vpeljali „osrednjo vlado za Fur- lanijo", je ta ukazala 22. julija 1797 „s posebnim obzirom na lego obeh sodolin in da bi se prebivalci mogli ložej posluževati svojih pravic", naj se ustanovita med njimi dve sodišči prve stopinje za civilne in kriminalne stvari; za prve so bili določeni po trije sodniki, za druge pa po jeden. (Podrecca, L 50).


Pod beneško republiko. 161


Leta 1648 so ločili Neme od tržizemiskega glavarstva in povzdignili občino v grofijo, katero so dali kot svoboden fevd grofu Jakobu Antoniniju. Izročili so mu civilno in krimi- nalno sodstvo v prvi instanci, potem vse najemnine in dohodke dvora in glavarstva, kateri so se poprej plačevali dožetu. Ne- maška grofija je obsegala naslednje slovenske vasi: Breginj, Oarneja gorenja, Prčinj s Kanaličem, Subit, Tipan in Prosnid. Grofi so imeli v Nemah svojega glavarja, ki je v njih imenu upravljal in sodil. Pod to vlado pa so morali obči- narji trpeti nova bremena in krivice in ker vse pritožbe niso nič hasnile, so prosili namestništvo v Vidmu, naj bi premestilo vse grofovske urade v Videm. Po Antoninih so dobili grofijo Zanchi-Locatelli iz Bergama, dokler niso Francozi odpravili fevdalne ustave in grofovske jurisdikcije 1. 1806. V breginjski srenji so zarezo vali tudi cerkvene račune svojih štirih cerkva (sv. Nikolaja v Breginju, M. B. na brdu, sv. Marjete v gozdu in sv. Primoža v Logeh) na „rovaše" in še le leta 1676 so jih sestavili prvikrat pismeno. (Pagine friulane IX. stran 75, opazka 2).

Beneški senat je smatral šenpetersko Slovenijo kot neka- košno vojaško granico proti Avstriji. Že 1. 1492 jih pohvali dožetovo pismo, da zvesto čuvajo tamošnje prehode in jih dobro stražijo pred „barbarskimi narodi." Ti prehodi so bili: Podbo- nesec, Livek, Klinac, Klobučarji in Sv. Nikolaj (nad Jajnikom). Slovencem je bilo pod smrtno kaznijo zažugano, da ne smejo nikogar pustiti čez te prehode, zlasti ob času kuge zavrniti vsakege, (naj ima zdravnikovo spričevalo, ali ne), ki bo prihajal iz Koroške in Kranjske, iz Štajerske, Dunaja, Avstrije sploh, iz Ogerske in Poljske. Da so to stražo zvesto opravljali, jim pri- znava dožetovo pismo od 3. avgusta 1628, češ, da so „vsak čas in o vsaki priložnosti, in še zlasti v zadnjih nemirih na Furlanskem, dokazali s prsi in krvjo pravo zvestobo nasproti beneški repu- bliki." Zaradi tega pa jim je dovolil senat (11. septembra 1666), da so smeli v njih ozemlju nositi strelno orožje predpisane dol- gosti. Za vso dolgo mejno črto so potrebovali redno le 200 mož. Ti so prihajali vsak dan na stražo in niso dobivali druge hrane, kot turščino pogačo, katero se jim doma pod pepelom spekli. (Podrecca, L 66—69).


162 Pod beneško republiko.


V notranjem življenju beneških Slovencev je omeniti v prvi vrsti pravd za občinske meje in za občinska zemljišča, imenovana „komunje." Tako je nastal n. pr. 1. 1454 prepir za komunjo ob ažlinski meji blizu studenca Vitovnjak (Fitognach) in tik javne poti, katere se je bil polastil nek Kocjan iz Ažle, ter jo razoral in posejal. Zato so ga tožili občinarji iz Ažle, Šenpetra in Studenca, češ, da to dela veliko škodo njih pašnikom. Ti so se obrnili do mirovnega sodišča ,, dobrih mož" (večinoma plemičev iz Čedada), ki so zaslišali priče in pozvali po mjarsinskem županu Matiji imenovanega Kocjana na odgovor. Ta pa ni hotel priti in je sporočil sodišču, naj samo naredi, kar hoče, on bo že zadovoljen. Sodniki so poklicali Kristusovo ime na pomoč in razsodili, naj ostane prepomo zemljišče še nadalje komunja omenjenih občin, kakor je poprej bilo, a da je Kocjan ne sme za se obdržati in obdelovati. Priče te razsodbe so bile: čedadska meščana Franc in Duron, Matija župan mjarsinski, Jancelj hišnik plemiča Zenona De Portis iz Čedada, in Jurče (Jurse) oskrbnik Nikolaja De Portis na gradu „Grumemberch" nad Čedadom.*)

Nemljani so bili že 1. 1270 in 1367 poskrbeli, da so se meje njih občinskih pašnikov natanko zaznamovale in opisale. Od teh opisov so se nam ohranili le odlomki, ki se pa popolnoma vje- majo s popisom iz 1. 1608, potrjenim 1. 1644. Na cerkveni knjigi nemaški se je ohranil veren prepis zadnjega potrdila, ki se je izgubilo, čeravno so ga občinski ključarji izvestno pazljivo hra- nili. Na pašnikih med Primlako, Belvedere in Magredi so imeli pravico pasti tudi vaščani iz doline Rojale (Ribis, Reana, Rizzolo, Qualso, Cortale in Čopiče), ali prostor je bil tako majhen, da so 1. 1445 sklenili, naj nihče ne goni več kot 32 repov na one pašnike; ali Partištajnec kot belvederski ter Ulrik Čuk kot magredski in masorski (Marsure) jurisdicent sta dopustila do 2000 ovac pasti. Ker niso vse pritožbe nič koristile, so si začeli kmeti sami pomagati in živino rubiti. Začeli so prepiri in pravde, ki napolnujejo lep prostor v notarskem arhivu v Vidmu (Not.<^ (t. d. Nicoletti), in so končale še le po določbi mejnikov L 1608.

Meja občinskih pašnikov je bila 1. 1608 tako-le opisana: Na vzhodu (severovzhodu) dolina Muza (lijak Meja) in Veliki

  • ) Nozze Musoni -Veliscig, objavili 28. aprila 1897, šenpeterski občinski

dborniki: Domeniš, Giemencig, Strazzolini, Podrecca, Venturini in Jussa.



Pod beneško republiko. 163


Trh (1626 m) na mestu „Štange božje", kjer je kamen sv. Marka, v njem beležen in ime vasi, potem nov križ na nekem drugem kamnu; drug mejnik je pri potoku Lopata („Mezzolopata"), potem ob potoku Kuči (Cuzzi), dalje znamenje sv. Marka z beležnom in imenom vasi v Belem potoku, (torej ne ob Kolenjaku!), kjer se stekata dva potoka, in od tod doli ob Nadiži ter navzgor ob Legradi na vrh hriba Topla (Calda, Krnica ?). Na jugu (jugo- vzhodu) vrh Staj p a med Čaneblo in Podrato za cerkvijo sv. Ma- rije Magdalene (pri Podrati) na sleme Kobalarja (M. Cavallaro, 623 m) nad Kukanjo, potem po hrbtu med Fojdo in Poljano do Eogovile (Forcata) in velike Čukle, kjer se nahaja mejnik; potem počez čez Čarnejo po „Plantinovi poti" do Maline, ob kateri je šla navzdol do sedanje praharne in od te proti zahodu do Tera, •{izvzemši trikotnik med Malino, potjo „Cividina" [čedadsko?] in ono ki vodi v Videm; za ta del sta se dolgo prepirale vasi Ronki in Šijak, dokler ni bil prisojen 1. 1674 prvi vasi). Zahodno mejo je delal Ter ob potočini „Riu della Lunesia" (Rio Lugnesia) 4o kraja Straža (Guarda), kjer je mejnik sv. Marka z beležnom in imenom vasi; od todi na Podbreg, ki je pod Stražo proti Bistri (Chiaron), kjer je zopet jednak mejnik; dalje navzgor ob potoku med Sediglo in Romandolora do rebra Mužavica (pod JBemardijo), kjer je križ v skali vsekan, in po vrhu rebra nad Sediglo do kraja Na zanj i (Ta-na-sagna), kjer je star križ blizu polja sv. Gervazija v Nemah. Meja drži potem na kraj De lice (Ta-na-delizze) z običnim mejnikom, dalje nad Dužjantom na Močilo, za tem na Kornaluc, kjer je znan mejnik z dvema rogoma, in na Sfoj (?) med nemanjskimi in završkimi pašniki, na kraju imenovanem „na Učej" (Ta-na-vocei) z znanim mejnikom, dalje na Brinovlje z mejnikom, na Veliki vrh in v Muzačko dolino Muzo in potem na Beli potok. Nemaška občina je obsegala torej tudi Platišče, Ahtan in Povolet; bila je gotovo največja med terskimi Slovenci.

Med temi mejami so imele pravico pasti vasi: Neme, Ro- mandol, Kamice, Vizont, Viškuorša, Tipana, Brezje, Platišče, Pro- senik, Subit, Malina, Porčinj, Trlan, Podrata, Poljana, Rekluž, Partištajn, Ahtan, Revosa Magredi, Sijak, Sv. Lenard (Bellazoia), Povolet, Salt, Belveder, Sv. Neža (v Gradcu blizu Čopiča; vas Je Ter odnesel), obe (^)arneji, Podbreg in Gorska dolina. Poleg


164 Pod beneško republiko. — Novejši dogodki.


skupne pašniške pravice so smele imenovane vasi tudi drva se- kati in žagati, zlasti pa na masorski komunji do Bomancaka, bodisi na hribu, bodisi v ravnini. Če se pa najde kje kak gozd, ki je odmenjen za porabo beneške vlade, naj se tega nihče ne dotakne in naj ga nihče ne prodaja, zamenjuje ali daja v najem. Od občinskega zemljišča se ne sme niti najmanjši košček ne zorati, ne potrebiti, niti na njem vapnenic delati, ne potegniti kak jarek ali postaviti kakoršno koli znamenje za mejnike; če ne, jim vlada odtegne za deset let pašniško pravico, prestopnika pa kaznuje z globo sto dukatov. Če bo večina občinarjev zahte* vala, lahko prepovejo tretjino občinskega zemljišča od sv. Jurja do sv. Mihaela, da seno zraste; za posamezne dele takih senokoš. pa morajo opravičenci vsako leto posebej žrebati, da bi si kedo ne lastil takega deleža. Listino o mejnikih so morali skrbna čuvati v cerkvi v posebni skrinjici z dvema ključema; jednega naj hrani župnik, druzega pa najstarejši vaščan. Izvirnika niso smeli nikomur dati v roke, nego le prepise. Vsako leto o sv. Jurju pa je moral župan prebrati in sosedom razglasiti občinske meje.*)

5. Novejši dogodki.

Marca meseca 1. 1797 je premagal Napoleon vso gorenja Italijo in posedel Videm. Od tod pošlje večji oddelek pod zapo- vedništvom generala Guieux-a na Čedad in potem dalje ob Nadiži proti Kobaridu. Pred njim se je umikal avstrijski general Bajalich,. ki se je združil 21. marca s soško kolono avstrijske vojske. Francosko bojno poročilo govori tako-le: „Med tem je preganjal general Guieux kolono, katero je bil pri Pulfaru (Podbonescu) potolkel do avstrijske Chiuse (bolške soteske)." Francozi so prodrli zmagovito čez Pontebo in Predel in prišli celo do Ljubna. Zato je avstrijska vlada pohitela skleniti mir z Napoleonom (v Kampoformijn, 19. oktobra 1797) in tedaj je prišla tudi Beneška Slovenija pod Avstrijo.

Avstrijski general Oliver de AVallis, je izdal 6. februva- rija 1798 v Padovi razglas, ki je v svoji tretji točki zahteval,, da morajo vsi duhovniki in vsi hišni gospodarji pred svojim župnikom priseči zvestobo novemu vladarju, cesarju Francu IL

  • j Bcrtolla, Confini dclla Pieve Niinis, Pagino friiilane II. 196—197.


Novejši dogodki. 165


V Nemah se je to zgodilo dne 18. marca in ljudstvo je upalo, da bodo sedaj nastopili mirnejši, boljši časi. Toda že 1. 1799 je bilo treba novih pripreg za Ruse, ki so marširali skoz Furlanijo na Milansko; vlada je obljubila povrniti vse stroške. Začetkom marca 1800 so pozvali nemanjsko občino, naj plača v pokrajinsko blagajnico 2247'17 lir, in naslednje dve leti je bilo treba zopet izvenrednih prispevkov v senu, a za vožnjo drv iz Špitaliča v Videm so plačevali za pol sežnja le po 6 beneških lir (k 22 kr.).

Znano je, da so za Napoleonovih včjen, ko je prišel Suvorov v Italijo, potrebovali na Furlanskem Rezijane za svoje tolmače in da so se ruski kozaki zelo začudili, ko so slišali malone svoj jezik iz ust Ijudij, ki so v gorki Italiji naseljeni. Tega slučaja se spominjajo še italijanski pisatelji z nekakim ponosom na svojo domovino. Morda je pa to dalo povoda, da je nastala govorica o ruskem izviru Rezijanov. Poljski poto valeč grof Jan Potočki je obiskal 1. 1790 tudi Rezijo, ali ne ve nič povedati, da bi se bili imeli Rezijani za ruske potomce. Leta 1801, (14. aprila), je obiskal Rezijo tudi vojaški kurat An t. Pišely, »Čeh, in spisal svoje potovanje, ki je pa izšlo še le 1. 1808 v Dobro vskega „Slavinu."

Ko je bil razglašen kampoformijski mir, so se sešli župani •obeh velikih županij 12. novembra 1797, pri sv. Kvirinu in iz- Tolili dva odposlanca, ki naj bi šla pred cesarja, ali h kateri koli drugi oblasti, in prosila potrditve svojih starih privilegij. Ravno taka skupščina se je sešla 27. marca 1. 1803 in tedaj so z večino glasov izvolili kot odposlanca Jožefa Venturina, landar- skega nadžupana, in Mihaela Droli-ja, pooblaščenca mjarske župa- nij e, naj gresta iz istega namena pred cesarskega polnomočnika grofa Bissingena v Benetke. Zadnja skupščina pri sv. Kvirinu je bila 2. maja 1804, ki je sklepala o navadnih skupnih potrebah. To je zadnji sled demokratske vlade med beneškimi Slovenci. {Podrecca, II. stran 44 in 45).

Zadnji zapisnik jurisdicentov med beneškimi Slovenci se nam je ohranil od 18. januvarija 1799. Po njem so imeli sodstvo: samostan „S. Maria in Valle" v Kravarju (malo hiš), Mjarsi go- renji in Barnasu gorenjem; grof Jožef Groppler von Troppenburg v Hlasti; Conte Marcello iz Benetek v Barnasu dolenjem; plemiči Portis v Šenpetru Slovenov, Šentlenartu in Grmku; plemiči Portis


166 Novejši dogodki.


in Formentini v Sovodnjem; čedadski kapitul v Bjarču; grofi Špilim- bergi v Podbonescu in Roncu; grofi Puppi v Mjarsi; plemiči Canussio v Oblici; pl. Remondini v Kožici; pl. Scotti v Trcmunn in Čeplešiščih; pl. Arigoni v Hostni; pl. Doro v Sarženti; Bo- jani in Attemsi v Srednjem, Klincu in Debenju; kurat (custode) stolne cerkve v Briščah, in očetje dominikanci v Brdicah. (Pod- recca, 11. 136). Čedadski plemiči Panciani so bili kupili četrtinko sodstva v Klini eh in Atovici, kjer jim je bilo podložnih 26 so- sedov. (Podrecca, I. 138).

Dogodki za časa prve francoske okupacije so tudi Nem- Ijance hudo zadeli. Že 15. novembra 1. 1796 jim je naznanil njih župan, da je treba pripraviti osem voz, ki bodo prevažali vojaško prtljago iz Ožovha v Kordenone. Vsaka rodovina, ki je imela lasten voz, je morala plačati dve liri, vsaka brez njega pa petnajst soldov za hrano voznikom. Marca meseca 1797 1. sa nforali pripraviti dvanajst voz, ki so vozili prtljago iz Vidma na bojno polje in to dolžnost je francoska vojska še povečala. Ali to je bil hud udarec za Neme, kjer je živinska kuga zaporedoma razsajala. Dne 16. avgusta 1797- 1. je bilo v občini 56 glav crknjene in 109 glav bolne živine in ta bolezen je trajala tudi še 1. 1801. In vendar so nove rekvizicije zahtevale po dva vola od vsake hiše (zapisane).

K vsem tem nezgodam so hoteli še sodišče prestaviti iz Nem v Ahtan. Zato je sosednja prosila 31. avgusta 1. 1801 naj. se nikar ne izvrši to, „kar bi nasprotavalo dobremu razumu in starim navadam, in kar bi prouzročilo mnogo prepirov." (Trg Neme je štel tedaj 215 rodovin z 2100 prebivalci, a Ahtan le 70 rodovin, prošnja bila torej opravičena). In ko so bili brez krme in skoro popolnoma uničeni, prosili so 12. januvarija 1. 1803 vlado, naj se usmili toliko rodovin, ki so na zadnjem koncu. '^

Toda že 1. 1805 se vname zopetna vojna med Napoleonom in Avstrijo, in glasom požunskega mira (26. decembra 1. 1805) je pripadla dežela na desni strani Soče kraljevini italijanski; (mejo so pa še le 10. decembra 1. 1807 natanko uravnali). Napoleonovega maršala Marmonta so sprejeli na Furlanskem z odprtimi rokami, a ko so začeli Francozi uničevati vse, kar je spominjalo na beneško republiko, so ga izžvižgali v Št. Petru in;


Novejši dogodki. 167


Pontjakii, tako da je zažugal, da bo dal zažgati poslednji kraj, ko se zopet povrne.

Napoleon je pisal (meseca marca, 1. 1806) podkralju Evge- niju: „Zapovejte Marmontu, naj preišče kraje med Palmonovo in Kobaridom. Moj namen je, naj se postavi trdnjavo ob cesti med Vidmom in Kobaridom, zato pa je potrebno, da Marmont pregleda zemljiš���e in izbere primeren kraj. Ta trdnjava naj brani dohod v nadiško dolino, zato je potrebno kakor nalašč ustvarjeno mesto. Če bi pa ne bilo mogoče takega mesta najti, tedaj naj se postavi navadna trdnjava kolikor mogoče blizu sovražnikove meje." Evgenij je odgovoril, da bi bilo najbolje postaviti trdnjavo sredi obronka med Briščami in Podbonescom ter spodej namestiti po katero baterijo, višje gori pa tri trdnja- vice, ki bi lahko prevladovale višje gore. Ukazal je generalu Marmontu in njegovim ženijskim častnikom, naj narišejo obronek in napravijo dotične načrte.

V fontenbloškem miru (10. oktobra 1. 1807) so določili, naj bo Soča meja med Avstrijo in Italijo od njenega izliva do Bri- tofa in Krstenice blizu Kanala. Od tod naprej naj drži stara meja ob Idriji in čez Kolovrat do Matajurja. Od tod naj se po- tegne črta na vzhodni strani Starega sela do Stolovega pogorja, tako, da pripadejo Staro selo. Kred, Potoki, Borjana (in Sedlo?) še k Italiji. Beneška Slovenija je spadala tedaj pod pasarjanski departma (jugozahodno od Vidma), a v Št. Petru je bil poseben kanton z vladno ekspozituro. Tu je bil sedež namestnega redar- skega komisarjata, kantonske komisije za nabor in mirovnega sodišča. Načelniki teh uradov so bili sami Slovenci: Anton Ku- kovac, Simon Koren, Ivan Podreka itd. (Podrecca, II. 144). Tudi v Fojdi je bil okrajni komisarjat, kamor je spadal Ahtan. Neme so pridružili huminskemu kantonu.

Francozi so odpravili tisočletne sosednje, ker se niso vjemale z njih ustavo. (Pod avstrijsko vlado pa so životarile še po 1. 1830). Čez tisti prostor, na katerem se je zbiral slovensk parlament, so potegnili cestno progo in posekali lipe. Kamenite mize v Landarju in Mjarsi so bile razbite, ali pa na kako gostilniško dvorišče postavljene. Francozi so zahtevali, seveda, povsodi zopet priprege, volov in krme, ter pošiljali vojakov h kmetom na sta- novanje, ki so bili ljudem zelo nadležni. Vendar so ostali Slovenci


168 Novejši dogodki.


zvesti italijanski vladi in se tudi 1. 1809 niso dali zapeljati avstrijskim vabilom, da bi se vzdignili zoper Napoleona. Zato je bila vlada z njimi zadovoljna in je poslala občinam pohvalna pisma. (Podrecca, I. 22 — 23).

Ko so bili Francozi pregnani (1. 1813) in je prišla vsa Benečija zopet pod Avstrijo, je določil cesarski odlok 9. oktobra 1. 1814 naslednjo mejo med Avstrijo in Italijo. „0d Predela do Musca gre meja po starem. Tu pa obide poprej beneške vasi Breginj, Logje in Robedišča; potem gre meja zopet po starem do Matajurja, in objame zopet beneško občino L i vek." Tu imenovani kraji so bili tedaj ločeni od Beneške Slovenije in stalno združeni z Goriško. S cesarskim patentom 3. avgusta 1. 1816 je bil pridružen čedadski okraj kraljevini Lombardo — Beneški.

Leta 1816, 4. aprila, izide nova teritorjalna razdelitev. Ta je zatrla onih 36 sosesk in mesto njih ustanovila le 8 občin, ki so pa obsegale tiste soseske, ki so po naravni legi skupaj spa- dale. Za te občine je bil ustanovljen nov okraj v Šenpetru, kjer je stalno bival c. kr. komisar. Ta je predsedoval občinskim sejam in ni nikoli dovolil, da bi občine več trosile, kakor so mogle zmagati po svojem premoženju, ilirovno sodišče je bilo odprav- ljeno in mesto njega ustanovljena sodnija prve instance v Čedadu. Tu je benešk Slovenc lahko dognal vse svoje najrazličnejše pravde, da mu ni bilo treba daleč hoditi. Priziv je šel potem v Benetke, revizija pa na Dunaj. Za avstrijske vlade je Beneška Slovenija primeroma cvetla: denar je tekel in sosednji Slovenci so prav živahno trgovali z Benečani. (Podrecca, 11. 148).

Leta 1816 in 1817 je bila pa tudi na Beneškem huda lakota. Bilo je zaporedoma več deževnih let, zlasti 1. 1816, ko je toliko deževalo, da je bila turšica še v oktobru mehka, in so jo morali polomiti, da so jo obvarovali pred zmrzalijo. Potem so mleli nezrel sad s storži vred. Avstrijska vlada je začela že zgodaj opazovati pretečo bedo ter ukazala sestaviti okrajne in občinske komisije. Okrajni komisar v Fojdi se je trudil na vse mogoče načine, ali občinski zastopniki v Fojdi, Nemah in Platiščih niso storili ni- česar. Ahtenska občina je morala javno peč napraviti, kotel in potrebno kurjavo dati in tako so lahko razdelili 190 racij mm- fordske juhe (leča, kuhana turšica ali testenina, začinjena s soljo in svinskimi kostmi); ali to je bila le mala pomoč, ker se


Novejši dogodki. 169


.je Število potrebnih vedno bolj množilo. Podobne javne kuhinje so se nahajale tudi v Šenpetru „per la Schiavonia di S. Pietro"; v Čedadu „za gorske občine tega okraja"; v Tarčentu za „Slo- Tenijo nad Tarčentom", in v Huminu za gorsko občino Gorjani. Vlada je razglasila pravilnik in navodilo v 19. točkah, da se je pripravljena juha redno delila. (Pagine friulane III. 105 — 106).

Leta 1833 je zabranila politična oblast zbiranje v sosednjah. Kljubu temu so se zbirali hišni gospodarji še do 1. 1850, t. j. do razdelitve občinskih zemljišč. V nedeljo pred sosednjo jo je oznanil duhovnik izpred altarja, zbrali pa so se kmetje na dano znamenje se zvonom. V sosednji niso imeli nič predsednika, nego najvplivnejši posestniki so odločevali s svojo besedo. Vsaka so- seska si je kupila sod vina, katero so razdelili med vse rodovine, a tisti gospodarji, ki so zapadli kaki globi, so je morali plačati. (Podrecca, 11. 46).

Cesarska naredba o razdelitvi občinskih zemljišč je izšla L 1839, češ, da je to neobhodno potrebno z ozirom na poljedelstvo in narodno gospodarstvo. Po nekaterih občinah se je koj začelo s to delitvijo, po drugih pa še le pozneje. V ahtenski občini n. pr. so začeli 1. 1844 s to operacijo, a jo niso izpeljali še do današnjega dne. Grofi Attemsi bi bili morali dobiti tri četrtine zemljišč nekdanje malinske občine, ali so se odpovedali tej do- broti na korist kmetom in določili, naj se razdele jednakomemo med vse opravičence. (Pagine friulane V. 167).

Med tem se je približalo osodepolno leto 1848. Avstrija je začela utrjevati podboneško cesto in prepovedala pod smrtno kaznijo uvažanje strelnega orožja na Beneško. Kljubu temu so je do vazali prebivalci iz Štupice skoro vsak dan v koših za voglje, in je potem skrivali po votlinah in kleteh, a nihče jih ni izdal. Ko je poknila vstaja, so ustanovili koj narodno stražo, ki je bila na mah popolnoma oborožena. Njen poveljnik je bil Franc Podreka iz Šenpetra, a podpoveljniki so bivali po posa- meznih občinah. Ta straža je vedno pazila na tujce in je tudi zaprla mnogo sumljivih Ijudij. Nad cesto so kupičili velikanske skale, da bi jih zvalili nad avstrijske vojake, če bi poskusili prodirati ob Nadiži. (Podrecca, II. 24).

Komaj se je raznesla vest, da je papež blagoslovil Italijo, da so se vzdignile Benetke, Videm in druga mesta, začeli so se


170 Novejši dogodki.


tudi beneški Slovenci gibati, navduševati se za svobodo, za bratsko slogo in za staro republiko sv. Marka. Slišali so se klici „proč z Avstrijo" in prepevala se pesem, (kakor tudi pozneje 1. 1866), da se je po vseh gorah in dolinah odmevalo:

„ Predraga Italija, — Preljubi moj dom,

Do zadnje moje ure — Jest Ijubu te bom!

Si v kjetnah živela — Objokana vsa,

'Na dikla špotljiva — Do zdaj si ti bla.

Kaztargi te kjetne — Obriši suzo.

Gor vzdigni bandiero — V treh farbah lepo."

(Siavia Italiana pg. 23).

K novoustanovljeni narodni straži je pristopilo tudi mnogo Slovencev in ko se je bil raznesel glas, da hočejo Avstrijci Čedad naskočiti, prihitelo je ljudstvo iz vsega okraja, da bi ga branilo. Po nasvetu in pod vodstvom inženirjev pl. De Portis in Korena so nanesli nad Štupico, kjer se nadiška dolina stisne (pri „Zidanem čelu"), dve velikanski barikadi, tri metre visoki in primeroma široki. Na pobočju Matajorja in Mije so položili mine in pripravili velikanske skale, katere naj bi prebivalci iz Mrsina spustili na sovražnika, kakor hitro bi se ta v dolini pri- kazal. Na vseh gričih so postavili straže in po cesti so hodile patrulje od Podbonesca do avstrijske meje. Ko se je 20. aprila raznesel glas, da hočejo Avstrijci mejo prodreti, šle sta jim na- sproti dve stotniji kmetov z najrazličnejšim orožjem pod vodstvom inženirja Manzinija. Tudi avstrijski bataljon (397 mož) je prišel 21. aprila na veliki petek, čez livško sedlo na hrbet med Kožico in Aborno na vrh Sv. Martina (965 m), ki ima zelo strme obronke, in se utaborili v tej prirodni trdnjavi. Tedaj so se vzdignili kmetje iz vse okolice in hoteli oblegati Avstrijce, ali že nasled- njega dne (22. aprila) so izvedeli novico, da se je moral Videm udati generalu Nugentu. Tedaj so sprevideli, da je njih peče- nj anje brezpametno in vrnili so se zlo voljni vsak k svojemu ognjišču, avstrijski bataljon pa je brez težave posedel Čedad.

Ko sta izvedeli stotniji pri Stupici, kaj se je zgodilo pri

Sv. Martinu, vrnili sta se z velikim krikom po Nadiži doli in

silile vse moške, katere sta srečale v ob cestnih vaseh, da so

niorali z njimi nad Avstrijce, da bi osvobodili Čedad. V Št. Petru

Hjb sprejeli italijansko trobojnico in hoteli naprej korakati. Toda


Novejši dogodki. 171*


pametni ljudje so jih pomirili in prepričali o njih brezsmiselnem postopanju. Ko se je še nevihta nenadoma vzdignila, razšli so se in vrnili domov. Zaradi njih srčnosti pa jih je pohvalil To- maseo v svoji proklami furlanskim ljudstvom tako-le : „Tudi Vam^ Slavij ani šenpeterskega okraja spregovorim besedo; bratom Slav- janom, ki pritrjujete bolečinam in nadam Italije. Na prvi glas, ki ste ga slišali, da je Čedad oblegovan, prihiteli ste hitro,, braniti ga; celo Vaše ženske so se pripravljale, oborožiti se proti Nemcu na korist Italije v nevarnosti."*)

Po oklicu italijanske kraljevine so se vedno bolj širile garibaldinske ideje tudi med beneškimi Slovenci. Že 1. 1864 se je obleklo 24 slovenskih mladeničev v garibaldinsko uniformo in nastopilo pred cerkvijo sv. Kancjana v Gorenj om Brnasu. Po vojni 1. 1866 in premirju v Korminu (27. julija) so napravili tudi med beneškimi Slovenci plebiscit. Vsi k temu poklicani so se izrekli za monarhično-konštitucijonalno vlado kralja Viktorja Emanuela IL, j e d e n sam Slovenec je bil proti zjedi- njenju z Italijo! (Podrecca, II. 25). Avstrija se je sicer pri- zadevala, ohraniti si Benečijo vsaj do Tera, kjer so večinoma Slovenci bivali, ter ukazala svojemu delegatu Reji di Castel- letto (iz Brd pod Medano), naj osnuje za to „pokrajino" po- sebno vlado v Čedadu. In še ko so avgusta meseca 1. 1867 določevali politično mejo med Avstrijo in Italijo, skušala je prva odstopiti primierski okraj na Tirolskem Italiji, da bi za to ohra- nila šenpeterski okraj, a poslednja je odgovorila, da ne more, češ, da je plebiscit že odločil. (Podrecca, IL 151).

Tedaj pa je odbila smrtna ura Beneški Sloveniji. Tudi zgodovinske listine so se večinoma poizgubile. V XVI. stoletju je bil izgorel župnijski arhiv v Šenpetru. Italijani so prodali 1. 1866 mnogo spisov slaninarjem v Korminu in Gorici. Kar je še ostalo, so naložili na voziček in odpeljali v Čedad in spravili na kaščo uradne palače, kjer so izpostavljeni dežju, vetru in mišim. (Podrecca, II. 131).

Leta 1867 je žrtvoval glavni kraj Beneške Slovenije celo svoje ime zjedinjeni Italiji. Občinski svet je sklenil v javni seji, naj se ,,Šenpeter Slovenov" poslej imenuje S. Pietro al Na-

  • ) Musoni, Pagine friulane, anno XI., Num. 1, copertina.


172 Novejši dogodki.


tiso ne. Župan te občine je sedaj Fr, Dr. Musoni, ki Slovencem razlaga, naj se ,,iz ljubezni do Italije" odreko svojemu mater- nemu jeziku in na kratko poitalijanijo.

Leta 1884 je potoval doktor Karol Podrecca po Beneški Sloveniji, da bi zbral ostanke nekdanjih sosedenj. V Šenpetru je našel kamenito mizo, precej debelo in dobro podprto v senci neke murbe na nekem skritem trgu. V Ažli so se zbirale sosednje nasproti cerkve, na dvorišču Valentina Vižentina; v Tarčeti okoli nove mize v kotu javnega trga, v Landarju pa v cerkvi. V Trčmunu se zbirajo še sedaj hišni gospodarji ob praznikih pod lipami pred cerkvijo, ob delavnikih pa v kaki veliki izbi. Občinski možje poprašujejo po maši za mnenje hišnih gospodarjev, predno gredo k občinski seji v Sovodnje. V Roncu so se zbirale sosednje do 1. 1828 v hiši „Košonija", ker je tam središče podobčine. Sedaj pa se posvetujejo hišni gospodarji po procesiji sv. Marka na nekem travniku o soseskinih potrebah. V drenški župniji sta bili dve mizi, jedna v Trušnjah, a druga na „Cesti" med Klobu- čarjem in Prapotnico. V Čaneboli se zbirajo še sedaj pod dvema lipama pred cerkvijo. V Viskorši imajo župana in prišežene može („zurars") in sosednje se zbirajo pred cerkvijo po maši, ali pa po litanijah. V Prosnidu (kakor tudi v Čaneboli) se menjajo župani od hiše do hiše in vodijo sosednje. Ravno tako se godi tudi v Brezju, Flipanu in Bregu. V Reziji sklicujejo sesednje ne samo zaradi cerkvenih potreb, nego tudi zaradi občinskih naprav. Dr. Podrecca je našel ostanke sosedenj tudi med že po- furlanj enimi vasmi, n. pr. v Torjanu in Raklužu. (Slavia ita- liana, H. stran 192—208).

Isti avktor pripoveduje neverjetne stvari o italijanskih sodnikih, n. pr. o njih nevednosti v zemljepisju in zgodovini (stran 155). Nek sodnik je sodil med obedom, a prisotno občinstvo je ščuvalo pse, da so lajali (stran 168). Vse pravde so neizrečeno drage in zato mnogi rajši škodo trpe, nego da bi se posluževali pravnih sredstev. Krivih prič dobi lahko vsakdo, kolikor hoče. Največje krivice pa se gode vsled neznanja slovenskega jezika. Pod republiko so izpraševali vsakega Slovenca z dvema pričama. Pod Avstrijo so znali slovenski trije, štirje uradniki in včasih še sodnik sam. Pod italijansko vlado pa ga ni uradnika, ki bi fcJBlovenski razumel, in če kdo pred sodnijo ne odgovarja italijanski,


Novejši dogodki. 173-


ker ne zna, zarenči sodnik nad njim: „Ti si Italijan, torej moraš- znati italijanski!", ali pa mu še celo naravnost reče, da je kriv, ker noče sodniku odgovarjati. In če se že pokliče kak tolmač, začne se ta s kmetom razgovarjati o čisto drugih stvareh in sodnik prav nič ne izve, o čem sta govorila. Nek vesten sodnik je sam priznal, da na ta način ni pravica mogoča za Slovence in je rajši prosil za premestitev. Dr. Podrecca pa izreka svojo obsodbo nad italijansko justico, da „ni ne priprosta, ne hitra in ne cena; procedura turška, in če hočete hotentotska, je gotovo bolj človeška in racijbnalna" (stran 73).

Dogodki in nove iznajdbe tega stoletja so spremenile skoro popolnoma ljudsko življenje tudi med beneškimi Slovenci, zlasti grede narodne noše. Razen prebivalcev Črnega vrha, imajo vsi drugi Slovenci stase in obraze kakor drugi gorski prebivalci. Med žensko mladino se najdejo najlepši obrazi, najčistejša polt in najvitkejši stas v ronški in drenkinjski občini. Pri obleki ljubijo (razen Rezijank) najbolj „bielo" barvo. Nekdaj so nosili poleti vsi prtenice, po zimi pa debelejšo obleko iz bele volne. Klobuk pa je bil vedno iz črne klobučine z okroglimi, prav širo- kimi okrajki, tako, da so tudi ramena pokrivali in ni bilo treba dežnika. Telovnik je bil do pod vrata zaprt s srebrnimi, ali pa z zelenimi gumbi. Tudi na jopiču je bila cela vrsta gumbov od spredej in ob precepu od zadej. Hlače so segale le do kolen, meče so pokrivale volnene nogavice, črevlji so bili nizki, s sre- brnimi zaponami zaprti. Po zimi so nosili tudi škornje, o velikem dežju ličnat plašč. Ženske so nosile rute ali okoli glave ovite, ali pa po hrbtu viseče. Modrec je bil navadno s srebrnimi niti prevezan, krilo dolgo, nogavice pletene in črevlji podobni moškim.. Po leti so imele kratke rokavce, da so se videle bele lakti, po zimi pa so nosile po vrhu volneno jopo, kakor moški. Stare Rezijanke so nosile „vomačo", t. j. dolgo krilo, moderc in rokave skupaj sešite. Tudi „pečo" so nosile, ali to je bilo baj6 „prad dwd čentenarja lit" (pred 200 leti).

„Stari ples" je prišel iz navade. Pri tem se pari niso držali za život, ali za roke, nego za bele robce. Tako so plesali vrte se najprej v jedni sobi, potem v drugi in tretji. Ko so se po- vrnili na svoje prejšnje mesto, se je vsedel plesalec vedno na levo stran svoje plesalke. Imamo še sledove o starem običaju.


17 i Novejši dogodki.


da so nekdaj moški kupovali svoje zakonske polovice, ker ženin daje še sedaj „aro" svoji nevesti. Ženitvanjskega posredovalca, ki je navadno najbližji sorodnik ženinov, imenujejo „kločo", t. j. kura, ki je izvalila piske in jih k sebi kliče. Žena je tako pod- ložna možu, da ga vika. in da še pred malo časom ni sedela pri skupnem obedu za mizo, nego je stregla. Porodnici prinese so- sedje toliko peciva in jedil, da pokrijejo z njimi vso posteljo in o krstu jo kum bogato obdaruje. (Podrecca, L, 71 — 86).


Čuditi se moramo, da se ponaša tako mali narodič tudi z imenitnimi možmi, ki uživajo širšo slavo. K tem moramo prištevati n. pr. Jožefa Kvarin iz Gorenj ega Bamasa. Ta je postal telesni zdravnik cesarja Jožefa II. in ko ga je cesar prašal v zadnji svoji bolezni, koliko časa bo še živel, mu je odgovoril po kratkem obotavljanju: ,. Veličanstvo, še tri ure!*' — „Dobro", reče cesar, te zadostujejo, da Vas naredim za barona. Drugi beneški Slovenec je bil Urban Melinek, stotnik telesne straže Jožefa II.

Še imenitnejši učenjak je Jakob Š te lin, ki se je rodil v Gorenjem Trbilju 27. julija 1. 1688 (ali 27. aprila 1. 1699, Enciclopedia Italiana), kakor trdi Podrecca L 98; ali pa (po poročilu profesorja Trinka) v Čedadu, kakor se razvidi iz ta- mošnjih krstnih zapisnikov. Bil je sin revnih starišev in se učil v Čedadu in Benetkah, kjer je postal učitelj pesništva in govor- ništva v zavodu za plemiške mladeniče. Ta čas (1. 1740) je spisal knjigo ,,Specimen de ortu et progressu morum" in si pridobil z njo tolikošno slavo, da ga je beneški senat imenoval prof esorj ena na vseučilišču v Padovi. O njegovi učenosti se trdi, da ni bilo znanosti, katere bi Štelin vsaj nekoliko ne poznal. Spisal je mnogo razprav, pesmij in govorov v grškem in latinskem jeziku. Njegova prozajična dela so izšla 1. 1778 in 1781, pesniška pa L 1782. Umrl je v Padovi 17. januvarija 1. 1770.

Dr. Anton Podreka, rojen 1. 1804 v Št. Petru, obi- skoval vseučilišče v Padovi, postal profesor za matematiko, fiziko in prirodopis v Spljetu, potem se odlikoval kot cerkven govornik po Dalmaciji in Italiji; tudi v Gorici je pohvalno pri- digoval. Spisal je (italijansko) knjigo ,.0 domovini Jakopa Štel-


Novejši dogodki. 175


lini-ja in o njegovem moralnem sistemu, Padova 1871." Leta 1868 Je govoril v videmski akademiji, kako dobro bi bilo, pospeševati italijansko kulturo v njegovi domovini. Predložil je tudi akade- mikom čitanko, katero je sam spisal v italijanskem in slovenskem jeziku, da bi jo akademija izdala, ali vrgli so jo pod klop. ' Podreka je imel dobre misli o svojem narodu, ali nad vse mu je bila italijanska kultura. Umrl je 1. 1870 v Škrutovem.

Vitez Ivan Klodič (Clodig) se je rodil pri Klodičih dne 14. junija 1. 1828, umrl 5. marca 1. 1898. Bil je doktor mate- matike, inženir-arhitekt in profesor fizike na tehniki v Vidmu. Bavil se je mnogo z meteorologijo in vodil dotično postajo. Nekaj svojih opazek je dal tudi natisniti, a za nas je najvažnejša brošura „Pro Slavia", katero dr. Podrecca navaja. Bil je obče priljubljen in spoštovan zaradi lepih manir in velike učenosti.

Ti učenjaki pa niso pisali ničesar v slovenskem jeziku. Prvi, ki je začel delovati na polju naše književnosti, je bil Peter Podreka, rojen 16. februvarija 1. 1822 v Šenpnpetru. Učilse je v Čedadu in Vidmu, postal duhovnik 1. 1848 in prišel za kaplana v Trčmun, kjer je mnogo občeval z avstrijskimi duhovniki na Livku, in od teh se je navzel ljubezni do skupne slovenske domovine, (glej prvo stran te knjige), in začel raz- širjati ,.Novice", „Danico" in Mohorjeve knjige med beneškimi Slovenci. Leta 1857 se je preselil v Šenpeter in 1. 1873 v Ronac, kjer je neutrudno pospeševal sadjarstvo. Umrl je 1. 1890.

Kot slovenski pisatelj se je menda prvikrat oglasil 1. 1851, ko je dal natisniti v Gorici pri Seitzu mali katekizem po Kaza- tiju, katerega pa škofijski ordinarjat ni potrdil, ker je bil pisan T književni slovenščini. Leta 1853 je bil v Vidmu natisnjen drugi večji katekizem za beneške Slovence v njih narečju z namenom, da bi ga v šole vpeljali. Med tem je bil izdal nekdo (?) 1. 1852 v Benetkah „Abece slovinski" v beneškem narečju in ravno isti je spisaval slovnico tega podnarečja.*) Podreka je zložil mnogo pesmic prigodnic (o novih mašah), od katerih je „Slavjanka" tako znana, da je postala kar narodna pesem (napev Carlijev) Leta 1881 je dal natisniti pesmico v proslavo videmskega nad- škofa Casasole. (Zamejski, Ljubljanski Zvon, 1890).


  • ) št. Kocjančič, Od Beneških Slovencev. Arkiv za povj. jugosl. lil.


176 Novejši dogodki.


Anton Klodič vitez Sabladoski III. reda železne krone^ nečak Ivanov, se je rodil pri Klodičih 1. 1836. Po dovršenih študijah (izprašan je iz latinščine, grščine in slovenščine) je bil namestni učitelj v Gradcu, postal 1. 1862 pravi gimnazijski učitelj ' v Spljetu, od koder je prišel na mestno (italijansko) gimnazijo v Trst, asi. oktobrom 1. 1867 v (jorico. Ko so se snovali deželni šolski sveti, je postal vitez Klodič 13. junija 1. 1869 njegov strokovnjaški ud (zaradi znanja deželnih jezikov) za vse šole na Goriškem, a 4. novembra 1. 1870 je bil imenovan definitivnim nadzornikom za Istro^ Leta 1871 je prišel mesto nadzornika Močnika v Gradec (za ljudske šole), a 1. novembra 1. 1873 se je vrnil z istim značajem v Trst, kjer biva še sedaj. Poleg vseh slovanskih ljudskih šol na Primorskem nadzira še c. kr. učite- ljišča in slovenščino na vseh srednjih šolah.

Kot slovenski pisatelj, (spisal je tudi grško slovnico v para- digmih z ozirom na slovenski in italijanski jezik, ter učne načrte za ljudske šole na Primorskem), je nastopil vitez Klodič 1. 1869 z igrokazom Novi svet. Škoda, da je bil pisan v klasičnem metru, ki se modernim jezikom kar nič ne prilega. To je menda tudi pisatelj sam čutil, zato je ta igrokaz popolnoma predelal in ga izdal 1. 1878 pod naslovom „Materni blagoslov."

Ivan Trinko (Zamejski) je bil rojen 25. januvarija 1. 1863 v Trčmunu, pa študiral v nadškofijskem semenišču v Vidmu. Tu se je seznanil prvič s slovensko književnostjo in sam pripoveduje,. „kako je obstal, ko je dobil slučajno v roke prvo slovensko tiskano delo in je tim potem izvedel, da imajo tudi Slovenci knjige, kakor drugi izobraženi narodi." Nadarjenega mladeniča je to tako navdušilo, da je sklenil temeljito naučiti se svojega materinega jezika. „Še dobro pomni, kaj je moral prestati (v šestem razredu), predno se je naučil brez učitelja, brez slovnice in brez slovarja malce slovenščine", (in sicer skrivej, po noči). Leta 1886 se je moral po italijanskih zakonih za malo časa v vojake podati kot konskript III. vrste. Potem pa je bil v mašnika posvečen in je daroval prvo svojo maso v domačem kraju 20. ju- nija 1. 1886, ,.z ne malim veseljem, prouzročenim iz več razlogov, med katerimi ni bil zadnji, da je o onej priložnosti „trijumfovala" slovenska ideja. Počastili so ga o njegovih „ojcetih" s slovenskimi pesmami, izmed katerih je bilo troje v Vidmu tiskanih.


Novejši dogodki. 177


Koj potem je prišel za prefekta v nadškofovo semenišče v Vidmu in je postal profesor nižje gimnazije 1. 1890, potem pa profesor teologije in filozofije (tomist). Na glasu je kot izvrsten risar. Kot pesnik je nastopil Zamejski prvikrat javno v „Ljubljanskem Zvonu" 1. 1885, št. 1 — 2 „Pesmi beneškega Slovenca." Že poprej je poslal Trinko kot bogoslovec „Narodne stvari" v Ljubljanski Zvon 1884; a 1. 1889 po psevdonimom Zamejski: „Presene- čenje, Vija in Vzdihi".

Zbirka njegovih pesmij je izšla 1. 1897 v Gabrščekovi ^Slovanski knjižnici", snopič 60 — 61. Med temi je klasično do- vršena „Pad Ogleja." Pesnikov značaj se najbolj spozna iz nje- govih „ vizij" (Ljubljanski Zvon 1889) in iz pesmi „Razpršeno listje." Skoro iz vseh njegovih pesmij nam zveni žalostno-melan- holičen ton. Pa tudi v pesimizmu je Zamejski pravi pesnik, polen moške trdnosti in vzvišenih, krepkih zasnov. Poleg svoje zbirke je izdal še mnogo krajših prigodnic, n. pr. odo Jeleni Črnogorski (prevel na italijanski jezik Giovanni Loria, Udine 1898), k poroki Musoni-Velliscig (Videm 1897) i. t. d. Prestavil je na italijanski Rutarjeve „ Slovenske naselbine na Furlanskem"; Stritar- jevega „Mirodolskega", Tolstovega legendo „Kjer je usmiljenost je Bog" i. t. d. Leta 1890 je izdal vkupno z duhovnikom Jušičem važno „Listino iz L 1170—1190."

O znanju slovenskega jezika med Benečani sodi g. Trinko tako-le: ,.Slovniškim zaprekam smo prišli nedavno v okom s slovensko slovnico v italijanskem tekstu. A morda še bolj po- treben bi bil slovensko-laški ali vsaj slovensko-latinski slovar, brez katerega ni možna poraba slovenskih knjig. Pa ko bi se res izdal, kdo naj bi ga kupoval? Najbrže, mimo kakega duhov- nika, sami slovenski dijaki in bogoslovci videmskega semenišča, katerim je potrebna slovenščina radi poznejše službe med našim ljudstvom. A teh je premalo, da bi se dal tiskati slovar samo za nje; saj že itak slovnica leži in bo ležala nerazprodana nadalje."


^


12


178 Popravki in dostavki.


Popravki in dostavki.

Str. 4, vrsta 4: Planimetrično izmeijeno obsega ozemlje beneških Slovencev AO^k-m^^ h katerim se mora prišteti še 112 km^ Rezije, torej meri vsa Beneška Slovenija bl6 kmK

4, zadnja vrsta besedja: čitaj mesto ,.Conte" C on te a.

7, vrsta 14: mesto „čez nje" mimo njih.

7, „ 26: „ ,.borsag:lieri" alpini.

9, „ 15: „ „Mihotov" Sedlišč.

9, „ 17: ,. ,,Sediljo" Sediglo ali Cedili. 11, „ 7: ,, „Mersinu" Gorenji Mjarsi.

11, „ 18: „ Se večja votlina je Velika jama blizu Trčmuna. Votlini pri Preštentu pravijo „Paganini".

12, „ 22 in 29: mesto ,.Karnatha" Karnahta.

13, pod podobo mesto ,.južne" severne.


J?

J?

7?


J? J?

n

?? n


>5


mesto „torlanski torjanski.

„Namdlen" Nami en.

„Berove" Berovih.

,.Rieppa" Rieppi.

„acra" are a (rakev).

,.Porta Broxana", sedaj S. Giovanni.

,.kratki potok" krotki pritok.

,,marapan": marcipan. 28, zadnja vrsta mesto ,.Constratini": Costantini. 30, vrsta 16: mesto „I)olenji Brnas" dolenja vas brnaška (Vernassin di sotto).

30, vrsta 20: mesto „z dvema cerkvicama": s cerkvico. 39, „ 32: vas Matajor spada v So vodnjiško dolino. 41, „ 8: mesto ,.prva": prava. 41, ,, 27: ,. ,.Ivanco": Ivancem.


14, vrsta 4

14, „ 12

Ji, „ 36

19, „ 4

22, „ 30

25, ,, 11

26, „ 4 „ 28, „ 10


Popravki in dostavki. 179


59


Str. 44, „ 8: Pot skoz „Stenge" je sedaj nekoliko popravljena.

49, vrsta 2: mesto ,,nekega Cecilija Rieppi-ja": neke Ce- cilij e Rieppi.

50, vrsta 30: Na Ravnici sta „ošteriji" Jušta Lipe in Fran- konova. 52, vrsta 6: mesto „Po Bjele: V Bjele.

52, „ 19: Dostavi: ,.Hiše so povsod neometane".

53, „ 16: drugačno besedje se čita v „S1. pfehledu" 1899, str. 117.

53, vrsta 30: Njiva stoji jako slikovito in ima „ošterijo poekovo".

57, vrsta 19: Stara gora spada pod občino Prapotno; v prejšnjih časih je bila samostalna občina. 62, vrsta 12: sedaj je v Platiščih zopet slovenski, v Brezjah pa ne.

62, vrsta 30: nekateri imajo tudi slovenska evangelja, n. pr. v Čaneboli.

65, vrsta 24: mesto „v Lesi*', na Les ah.

66, „ 18: Župnik prosi za kapelane, a odločuje kurija. 66, • „ 21 — 22: Trditev o pomanjkljivosti bogoslovskega znanja beneških duhovnikov ne velja več; ravno tako ne o sprotnem prevajanju iz evangelja.

66, vrsta 32 — 33: Domače ražgovarjanje v cerkvi med ljud- stvom, cerkovnikom in duhovnikom se ne sme dobesedno misliti. 69, vrsta 27: mesto ,,jinemšk": niemšk. 69, „ 33: „ „gorjanci„: Šentlenardci. 71, „ 33: „ „jim je": je krošnjarjem.

75, „ 16: Šol imajo pet: dve v Ravanci, a po jedno v Bjele, Osojanah in Stolvici. Tri učiteljice so domačinke, četrta Furlanka in ravno tako učitelj na Ravanci.

76, vrsta 8: V popolnilo prečitaj še „Slov. pfehled, 1899, str. 84. Sreznevskij je videl „pečo" med Rezijani še 1. 1840, a sami trdš, da so jo ženske nosile ,,pred 200 leti".

77, vrsta 11; Rezijanski ples: glej „Slov. pfehled 1899", str. 113 in 114.

78, vrsta 1: Ta kresna pesmica se poje v gorenji Terovi dolini (okoli Brda). 82, vrsta 31: mesto „kuolo": kolu o. i


T)


n


J9


v


« 


79


I


180 Popravki in dostavki.


Str. 83, ,. 2: ^ ,,rauoreii": mu oran.

„ 83, „ 7: „ Šenpeterci izgovarjajo vš en i C a.

„ 83, i^&n 15: V nadiški dolini rabijo tožilnik na u. n. pr. „san jedu dobru kašu".

„ 83, vrsta 28: mesto „žuželj": žužak.

„ 84. „ 12: ,.advokata Podreke" (tako stoji v Jagičevem „Archivu„): kaplana Petra Podreke.

„ 95: Y popolnenje poglej še rezijanske narodne pesmi v ^Slov«  pfehledu" 1899, str. 81 in 114—118.

„ 111, vrsta 15: V Talmasonih, južno od Kampoformija, Marti- njaku in v Morteljanu se nahajata predmestji, ki se še vedno imenujeta „borg dei Sclavons (slovensko predmestje)**. In v Čedadu samem so v nekem predmestju (v bročanskem ?) govorili samo slovenski (Podrecca, Slavia italiana, H. 32).

„ 119. vrsta 16: manjka beseda: sovražnik.

„ 119, „ 30: ,.Čukola" pomeni na Beneškem strmi kucelj (Ruckfallskuppe)^ .

„ 123, vrsta 35: ^„Yellate" Vili alte.

„ 131, ,. 27: Ahtenski pravilnik (iz 1. 1341) obsega cel poljedelski zakonik, (Podrecca, 11. 53).

„ 132, vrsta 38: Raspano je mala vas blizu Tržizma.

„ 139, ,, 34: Okoli polovice Xin. stoletja nahajamo sle- deče podložnike možniške opatije v Reziji: Mojster Ulrik iz Rezije (1. 1242), Gornjanin, Bilina, Goreč, Čmigoj, Mošenja, Kos. Golob, Vekoslav iz Stolvice, Svetec, Stojan, Janjigoj, Topligoj iz Njive itd. (Bianchi, Documenta hist. foroiul. 1. 1200—1299).

„ 141, vrsta 19: mesto „tureye": tu (tam v) reye.

„ 141, vrsta 31: ,.Počera (Perserea), morda: Pocerji.

„ 141, „ 31: „Pregorje", morda: Preserje.

„ 144, ,, 6 in 8: mesto „mjersinsko": mjersko.

„ 150, „ 2: Tudi Rezijanom je podelil doze Franc Foscari 28. februvarija 1. 1450 oslobojenje vsek tlak. (Loschi, Resia, pagina 9).

„ 158, „ 31: Pri „Erc. Partenopeo" manjka: ,,Descritione del Friuli, Vdine, 1604.

Imenitni ruski filolog I. Sreznevskij (1812—1890) je potoval 1. 1841 po Reziji in potem dalje iz Tarčenta po jako


Popravki in dostavki. 181


težavni poti čez skalovje ob Teru navzgor. Ko je počival, pride po poti mož s kravico in pozdravi „laudato sei '1 nome di Oristo!" „Sei laudato", je odgovoril potovalec in prašal kmeta: „A vy nejste truden?" Mož se začudi in noče verjeti, da popotnik ne govori furlanski, ker ta jezik je tam tako v navadi, da Slovenci v njem molijo, pridige poslušajo in se uče v šoli. „Odkod pa ste gospone?", praša kmet. „Sym bratr vaš, Slavin". ,.Iz Eezii", pristavi njegov spremljevalec. „Ahd, a kam grjete?" — „WTer". Do tje sta bili še dve uri hoda. Sreznevskij je prišel v Brdu h kaplanji, ki se tudi ni mogel načuditi, da tudi zunanji ljudje razumejo slovenski. Sprejel ga je tako dobro, kakor je premogel, in povedal o svojih sodeželanih, kolikor je vedel. Po njegovem nasvetu je šel v Neme, kjer je našel tudi slovenskega duhov- nika, a vsi drugi da so bili Furlani.

Sreznevskij meni, da znaša število tamkaj bivajočih Slo- vencev 19.000. Prebivalci so ubožni, hiše kakor rezijanske, le slabejše in ne tako snažne. Možje se nosijo furlanski, žene pa imajo „čimežot" (kakor Eezijanke) s širokim belim pasom, na glavi ruto (skoro kakor na Češkem). Sv. Jurja dan je glavni praznik. Njih narodni ples se imenuje „dougi ples" ali „kolo". Blizu Mihotov je lep travnik, kjer se zbere sv. Ivana dan mnogo ljudstva, ki pleše okoli ognja in poje pesmico, natisnjeno stn 78.

Po Sreznevskem molijo Terski Slovenci „očenaš" tako-le: „Otča naš, kjer ste na nebesah! Posvječeno bodi tvoje (!) ime, pridi nan tvoje kraljestvo; zgodise tvoja volja na neb^su koj na zemji: daj nan sakydajnji kruh; odpusti nan naši duh6, kekor mi odpuščamo naši dužnikan, nas nevpelji v skušnjavo, ma odrješi nas od slabega!"

Iz Nem (občina je štela takrat 3371 prebivalcev) je potoval Sreznevskij v Čedad in od tod čez Kormin na Gorico. Iz tega mesta je poslal 3. maja 1. 1841 „Časopisu Českeho Museum" dopis o svojem potovanju med beneškimi Slovenci. Njegovim poročilom smemo pač verjeti, ker je potoval iz znanstvenega namena, se predno so politična prašanja silila na površje.

  1. Bullettino della Società adriatica di scienza naturali, zvezek XV, 1893.
  2. Pauli, Altitalische Forschungen, Leipzig 1886—91, stran 420.
  3. Stolz, die Urbevölkerung Tirols, Innsbruck 1892.
  4. A. Walde povdarja (Mittheilungen der k. k. geografischen Gesellschaft 1898 stran 482), »dass wir kein Recht habun, alle mit kar beginnenden alten Ortsnamen für keltisch zu halten.«
  5. Mommsen, Römische Geschichte II., pg. 161.
  6. Corpus inscriptionum lat. V. 1. pg. 163.
  7. Nozze Musoni—Veliscig, pg. 12.
  8. Pagine friulane, l. 1888 stran 168; 1889 stran 145 in 1893 stran 156.
  9. Abel—Jakobi, Paulus Diaconus und die übrigen Geschichtschreiber der Langobarden, stran 240.
  10. Pertz. Monum. Germaniae, SS. III. pg. 235.
  11. Ap. Mansi, Concil. collectio, X. pg. 117.
  12. Jaffé, Regesta, Nr. 1320.
  13. Il Confine italiano verso l' Austria slovena, Verona 1892.
  14. Inomi locali e l' elemento Slavo in Friuli, Firenze 1897.
  15. Paulus Diaconus, lib. V. cp. 22.
  16. Kandlerjev list »L' Istra«, 13. novembra 1847.
  17. Podrecca, Slavia italiana, II. pg. 30.
  18. Italijani so začeli v zadnjem času zelo marljivo študirati krajevna imena Beneške Slovenije z očitnim namenom, da bi našli kolikor mogoče neslovenskih, zlasti keltskih debel. Obžalovati pa jih moramo, da premalo poznajo naš jezik in zato se le premnogokrat osmešijo, izvajajoč npr. Korito od hrv. korito = struga; Senica od »senca« ali celo Uša (jelša) od »uš«! (Primeri: Musoni, I nomi locali stran 7 in 8; Podrecca, Slavia italiana, I. 29.
  19. Pertz, Mon. Germ. SS. III. 235.
  20. Rubeis, Mon. eccl. Aquil. pg. 222.
  21. Stumpf, Acta imperii, Nr. 24 (II. Bd. der Reichskanzler).
  22. Rubeis, stran 537. — Archiv für Kunde österreichischer Geschichtsquel. Bd. XI. stran 272.
  23. Böhmer, Acta imperii, pg. 199.
  24. Zahn, Friaulische Studien, S. 341.
  25. Enenkel, Fürstenbuch: Gebhardi, Genealogische Geschichte der deutschen Reichsstände, I. S. 242.
  26. Manzano, Annali del Friuli, vol. II. pag. 157, nota 1.
  27. Czörnig, Görz-Gradisca, stran 633, opazka; 665, 780 in 836.
  28. V starih listinah se imenuje tudi »M. B.« v gozdu nad Čedadom.
  29. L. P. Constantini, Cenni storici sull' antico santuario della Madonna del Monte, Udine 1883.
  30. Schumi, Urkunden und Regestenbuch, stran 245.
  31. Czörnig, Görz-Gradisca stran 782.
  32. Nozze Musoni Velliscig (Giunta municipale di S. Pietro), fol. 3 a.
  33. F. G. Carreri, La casa di Zuccola non è slovena. (La Scintilla, Venezia, 1888, Nr. 48); Pagine friulane, VI. stran 201.
  34. Leicht, Il Confine orientale del Friuli, stran 40.
  35. Bianchi, Archiv für Kunde österreichischer Geschichtsquel. XXI. pg. 383, Nr. 170.
  36. Archeografo Triestino, XI. 390.
  37. Pagine friulane anno IV., pg. 0—41.