Beneška Slovenija/Zemljepisni del.

1. Prirodoznanski opis.

Ime »Beneška Slovenija« je primeroma še novo v našem slovstvu, ker je nahajamo v stalni rabi še le od l. 1848 sem. In temu se ni čuditi, saj pred oseminštiridesetim letom se ni nikjer govorilo o narodnostnih skupinah, nego samo o političnih in državnih mejah. Francoska okupacija je trajala premalo časa, da bi bila mogla ukoreniniti, kamoli razuneti idejo narodnosti in razbistriti pojem o slovanski celokupnosti, o krvnem sorodstvu beneških Slovencev z ogromnim slovanskim plemenom. V italijanskih spisih in knjigah je pa zelo star in čisto navaden izraz Schiavonia Veneta, ki se je rabil uradno in med ljudstvom še do najnovejšega časa. Še le odkar so Italijani združeni v jedno državo, in odkar mrzijo na Slovence, češ da so ti napoti razširjenju njih političnih mej, še le od tedaj se ogibljejo nalašč tega imena. Mesto njega se je razširilo v zadnjih dveh desetletjih še imenitnejše in bolj zveneče ime »Italijanska Slavija — Slavia Italiana«, katero je vpeljal v italijansko literaturo rodoljubni advokat dr. Karol Podreka v Čedadu, a s tem si je nakopal le sovraštvo svojih sodržavljanov, češ da stvarja novo prašanje, katerih ima Italija baje že tako zadosti.

Ozemlje beneških Slovencev se nahaja v severovzhodnem kotu italijanske pokrajine Videm (Udine) in se vleče ob avstrijski meji od goriških Brd, pa do sivega Kanina. Približna meja tega jezikovnega predela proti furlanskemu življu so jugozahodni obronki čedadskega predgorja, Tilment, Bela ter razvodno gorovje med Rezijo in Rekolano. (Natančnejše opišemo narodnostno mejo pri oddelku o prebivalcih). Tako omejeni prostor meri okoli 415 km² in na njem biva sedaj okoli 35.000 Slovencev. (Po uradnem poročilu l. 1883 jih je bilo 36.646).^[1] Tega števila ne smemo nikakor previsoko jemati, ker se slovenske meje vedno bolj krčijo. Pomisliti je treba tudi, da je ves severni del, vsaj jedna tretjina skupnega površja, zelo gorat in prav redko naseljen. V Reziji sami (112 km²) pride le 35—36 ljudi na vsak kvadratni kilometer. V šenpeterskem in čedajskem okraju lahko računamo kakih 23.000 Slovencev, po drugih dveh okrajih (v tarčetskem in huminskem) jih bo kakih 6000 in v Reziji jih pa tudi ni več kot 4000, torej vsega vkup k večjemu 33.000, ali 77—80 na vsak km².^[2]

Po zemljepisni izobrazbi je naša deželica kaj mnogolična z ozirom na njeno tako majhno površje. Iz primorske nižine se vzdiga v prav kratkih stopnjah, ki obsegajo vse tri gorske predele, od 130 m (pri Čedadu) in 200 m (pri Špitaliču) do ločnice večnega snega (Kanin, 2592 m). Te stopice so seveda primeroma zelo kratke: prva (brdje in nizko gorovje) je le 15 km široka; druga (srednje gorovje) severno od vzporednika Breginj — Humin (Gemona) samo 10 km, ter zadnja med Rezijo in Rekolano celo le 5 km široka. Zračna črta od nižine pri Nemah pa do vrh Kanina ne znaša več kot 22 km, tako blizu nižine so torej snežene poljane.

Plastična izobrazba beneške Slovenije se pregleda najlepše se stolpa na videmskem gradu, ali pa iz palače grofa Valentiniča v Tržizmu. Odtod se lahko opazi, kako se vzdigajo pogorja kakor kulise (4 do 5) vedno višje in višje, in kako se po njih spuščajo bele drče, tj. suhi plazovi se strmih obronkov skoro do dna dolin. Gore okoli Terovega izvira so zaznamovane na starejših zemljevidih (npr. Capellaris, Carta della Conte di Gorizia e di Gradisca, 1782) izključno le pod imenom »Julijske Alpe« in to ime ni razširjeno dalje proti severovzhodu. Tudi v životopisu patr. Venancija se čita, da je potoval iz Humina čez »Julijske Alpe« v Lijenc in dalje k grobu sv. Martina v Turu. Kedo je nek prvi razširil to ime na vse gorovje med Tilmentom in Savo?

Med Terom in Tilmentom se razprostira jako krasen predal. Holmci, z vinsko trto čez in čez prepreženi, so razvrščeni po ravnini v prijetnem neredu. Ta je višji, oni nižji; jeden stožčast, drug podolgast. Vrhu vsakega čepi bela cerkvica, ali star siv grad, ali pa oboje skupaj. Na mnogih je pa kar cela vas razpostavljena. Med goricami se vlečejo široke doline in lepe ravnice z marljivo obdelanim poljem. In ves ta predel objema bogato okrašen, podkovast okvir, sestavjen iz prekrasne skupine goric, hribov in gora, ki segajo na severu do najvišjih, že sivih orjakov. Z desne se jih držé, kakor piščalke v orgljah, vedno manjši in manjši vrhunci, ki so uvrščeni proti zahodu in jugozahodu (početek karnskih Alp); a na levi so podobni vzhodno in jugovzhodno potegnjenemu loku poredanih, zelenih hribov, vedno bolj znižujočih se odrastkov julijskih Alp.

Nizko gorovje je v obče podobno obrastlim zelenim hribom in goricam, posejanim z vasicami, med katerimi so izdolbeni večji ali manjši razori: doline in dolinice. Vendar pa ima prav razločne gorske hrbte, 600—800 m visoke, ki se vlečejo od Kolovrata, Matajorja, Mije, Javorja in Čonje proti jugozahodu. Njih sleme je precej naploskano, kjer se nahajajo vasi in sela, porasteni obronki precej strmi in nosijo le posamezne kmetije, a doline med njimi še zadosti široke in precej položene. Seveda je ta položenost skoro ravna ob Nadiži (avstrijska meja je le 262 m nad morjem) in Tilmentu (postaja Rezjuta 317 m, torej komaj nad mejo nižine) ; pa tudi ob (Karnahti 196 m) in Teru (Tarčent 223 m) se svet le počasi vzdiga. V teh položenih dolinah se nahajajo znamenitejši kraji kot središča okoli stoječih gorskih vasic. Ob gorenji Karnahti in proti izviru Tera postajajo obronki bolj goli in razdrti. Po njih se spuščajo meline in suhi plazovi (drče) skoro popolnoma do dolinske širine.

Še bolj pusto je srednje gorovje, ki se nikakor ne da primerjati lepo obrastenim vapnenim Alpam na Salcburškem ali v gorenji Avstriji. Njih južni obronki se vzdigajo tudi strmo, ali bolj jednakomerno; le proti slemenom so bolj pokoncu postavljeni. Med drčami sega nizko drevje tu pa tam prav daleč gori; kjer so je posekali, je pa voda obronke oprala in njih zemljo v doline, ali pa še celo v morje odnesla. Kjer voda ne nadleguje, tam so navadno lepe gorske senožeti, ki dajajo obilo krme za živino tamošnjih prebivalcev. Obronke namakajo brezštevilni studenci in potoki, ki o deževju silno naraščajo in čez majhne slapove skakaje v dolino hite, kjer večkrat mnogo kvari napravljajo.

V nekoliko širših podolžnicah, ki se vlečejo vzporedno s pogorji od vzhoda proti zahodu, nahajamo cele puščave grušča in proda. V tem obziru je treba imenovati na prvem mestu Muščevo dolino (Valle de Musi), potem pa tudi Rezijansko dolino. Prva drži pod goro Muzec kakih 6 km daleč proti avstrijski meji in se vzdiga 600—800 m nad morjem. Čez in čez je zastrta z belim prodom, zato se imenuje selo ob njenem začetku Na belem (Tanataviele = Tam na tem belem). O vsakem nalivu pridejo nove plasti grušča čez prejšnje in med njimi si izdolbe nabrana voda širše ali ožje potočine, ali pa tudi cele struge, ki se po deževju koj osuše. Pod njimi pa leze voda tudi o suhem vremenu, dokler ne pride do severno-južne preseke pod imenovanim selom in se ne prikaže na dan kot izvir Tera (sorgente del Torre). Ob Reziji se nahajajo tudi večje ali manjše prodovine, zlasti blizu njenega izliva, kjer bolj počasi teče (od tod ime trgu »na Beli« = Resiutta).

Visoko gorovje je v Beneški Sloveniji zelo omejeno, ker se nahaja le v bližini Kanina (trigometrična točka italijanska: 2572, a najvišji vrhunec meri 2592 m). Od vse obširne skalnate planote, ki se razteza vzhodno od Kanina proti Črnjelcu in Rombonu, spada le njen zahodni rob k Italiji. Zato ne moremo o tem kamenitem morju nič druzega poročati, kakor da se na njem vse padavine med skalovjem izgubljajo in še le nizko doli, skoro na podnožju te gorske skupine v močnih studencih zopet na dan prihajajo ter včasih prav mične slapove napravljajo. Zahodno pobočje je zelo strmo, tu pa tam skoro po tisoč metrov navpično. Italijanski planinski klub je dal skoro v živo skalo izklesati pešpot iz Rezije pod Karnico (sedlo Groblja 2034 m) do kaninske koče (2008 m) pod ledenikom. Z onega strmega malne gladkega roba pada skoro vedno kamenje, ali pa se trklja grušč v predole in jarke; včasih zgolči cel plaz kamenja čez ostri rob nizko doli v nepristopne propade. Posamezne ruše lješke rasto do 2600 m.

S Kanina, kakor z Monte Adamela in Parzajarja (Parseier) uživaš najveličastnejši razgled v vzhodnih Alpah; nasprotno pravijo, da zagledajo mornarji, ki prihajajo od juga po Jadranskem morju, najprej Kanin. Proti jugu se vidi neizmerna modra ploskev Jadranskega morja z dobro omejenimi obalami. Vzhodno od nje se kopičijo gore isterske, hrvaške in bosenske, zahodno pa se širi beneška nižina z brezštevilnimi mesti in širokimi, belimi pasovi rek. Benetke so zavite v lahek, skoro prozoren mrač, in čez nje plava pogled k tirolskim dolomitom, ki se v polnem številu razločujejo, kako ograjajo Furlanijo. Tudi na Visoke Ture in Julijske Alpe imaš popolnoma prost razgled. In še celo najbližnja okolica je slikovita, izprememb polna, zlasti proti Soški dolini, pa tudi proti Rezijo. Neopisljiv je kontrast med morjem in nižino, ter med skalnatimi vrhunci in snežniki. Vsi kraji, katere vgledaš s Kanina, so kaj plastični in slikovito razvrščeni. Na severni Kaninovi strani se rasprostira celo mal ledenik!

Blizu Kaninovega vrha se nahajata dve planinski koči: avstrijska v Kènine, poldrugo uro pod vrhuncem okoli 2200 m nad morjem; in italijanska na severni strani pod Belopečjo, 2008 m, ki je tako urejena, da lahko tudi vojaški lovci (»bersaglieri«) v njej zavetja dobó.

Severozahodno od Kanina je prehod Groblja (Prevalo) med Koriti in Belopečjo, 2034 m. Zahodno od tega se vzdiga drugi vrhunec te veje, Sart (Mte Sarto) 2324 m, čegar greben se potem zavije v poluloku proti Jutrnici (P. di Mezzodí), 1782 m. Od te naprej se pogorje nagloma znižuje, ker bližnji Kosmatec (Kosmač, M. Peloso) je že le 1388 m visok. Nekoliko bolj proti zahodu je prehod Peračac ali Peračec (Costa stretta 855 m) iz Ravnice skoro premočrtno proti severu v Rakolano.

Vzhodni rob rezijske doline se vzdiga kakor zid ob avstrijski meji in zdi se, da je nemogoče čez-anj. Ravno južno od Kanina stoji Žlebac ali Žleb, 2435 m, južnejše pa Velika Baba, 2162 m. Pod njo so naredili Italijani novo zložno pot proti Žagi. Blizu se vzdiga nad strahovitimi propadi Mala Baba, 1978 m, in potem Veliki vrh ali Ostrk (Ostrić) 1760 m, čegar skrajnik se imenuje Skutnik ali Konfin (M. Guarda), 1720 m. Od tega se zavije pogorje skoro premočrtno proti zahodu ob razvodju med Rezijo in Učjo. V tem pogorju se vzdigajo vrhunci Suovit (Suhovit, tudi Sonovik), 1602 m, Kila 1421 m, Nižica (Nješkica?, Niški vrh? Stregunov kolk), 1454 m in Strop (na Kočjac'), 1430 m. Pod njim je sedlo Krnica, 1101 m, ki vodi iz Njive v Učjo. Zahodno od potoka Barmana stoji še precej osamljen Kučer, 1463 m, kot nekaka Muščeva predgorska gromada.

Muščevo pogorje (»Cime del Monte Musi«) se vleče v isti smeri, kot Krn in Polovnik na Tolminskem in je njima tudi v tem podobno, da je na južno stran silno strmo, skalovito in golo, zlasti od Javorja do Štilice. Začenja se ob prelazu Meja, 852 m, na razvodju Soče in Tera ter se vleče do Tilmenta. Javor (»Tasajaurom«) 1816, odnosno 1832 m, se vzdiga južno od Njivice, blizu razvodnice med Terom in Sočo. Od todi dalje proti zahodu je pogorje neprestopno, polno drč in skalnatih riž, po katerih se o deževju silno vode zliva. Nekako v sredi tega razoranega pogorja se vzdiga najvišji vrhunec Muzec (Muzac) do 1872 m, ali trigonometrična točka je postavljena v višini 1785 m, ravno nad Terovim izvirom. Ne daleč od tod proti zahodu je znaten vrh Kadin, 1820 m, ki je podoben vogelniku onega skalnatega gorovja. Severozahodno od njega je prelaz Poljice (Campidello), 1461 m, med Njivo in Venconom, nad katerim se povzdigne Muščevo pogorje celo do 1907 m višine v gori Lavri (Lavara, Lavera) južno od Rezijute. Muščev prelaz, 1019 m, nas vodi od Terovega izvira k Venconaci in Tilmentu.

Zadnje pogorje, ki drži od vzhoda proti zahodu je Čamponovo okoli Terovih izvirov. To se dotika ob goriški meji Stolovega pogorja in se vleče najbolj premočrtno do Špitaliča nad Huminom. Blizu avstrijske meje se vzdiga Jalovec (Montemaggiore)^[3] 1615 m, potem sledijo Veliki vrh (1626 m), Brinec (1609 m) in Mali vrh (1557 m). Globoka Terova jaruga (400 do 500 m) preseče Čamponovo pogorje naravnost od severa proti jugu. Na zahodni strani te jaruge se vzdiga Postovčič koj zopet do višine 1613 m; še višja sta Lanež (Breški vrh? 1630 m) in Ambruž, 1637 m. Svoj višek doseže to pogorje v Čamponu, 1709 m, ki se vzdiga severovzhodno od Humina že zunaj slovenskega ozemlja. Južno od njega je prelaz Predor (Forador), 1093 m med povirjem Ledre in Vedrovnice. Tu se začenja Kvarnanov odrastek (1372 m), ki se polagoma proti jugu spušča. V kotu med Vedrovnico in Terom dosega le še Zvezda (Stella) nad grebenom »Lasena« blizu Borjanca znatno višino od 784 m, dočim je Glavanjevica severno od nje dosti nižja (546 m).

Odločno proti jugu in jugozahodu se vleče široki hrbet med Terom in Karnahto, ki se začenja ob prehodu Prezid (637 m) vzhodno od Mihotov. Od začetka se zasuče malo proti jugovzhodu, kjer poneha blizu Tera v 807 m visoki Čonji (Zuogna). Potem pa se razširi v malo planoto Bernadija nad Sediljo, kjer so postavljene male kope, npr. Krnica 863 m, Ledine 879 m in Lonica 858 m.

Širši in mogočnejši je hrbet med Karnahto in Bregom. Ta se začenja ob Predolini (okoli 750 m) in ravnici Bone, jugozahodno od Brezja, in se vleče s početka naravnost proti jugu do svojega viška Čufine (Mte le Zuffine), 1094 m^[4] (trigonometrična točka 1066 m). Od tod se odcepi mala veja proti Nemam z vrhuncema Kladje, 852 m in Plajul 621 m. Med Lanjo in Malino so vrhunci Jalovica, (Sv. Jakob) 860 m, Vijavnica (M. Jouis), 433 m in Križ, 411 m. Ob Subitskem sedlu 779 m je važen prehod iz Malinske doline v Prosnid. Jugovzhodno od tega prelaza se vzdiga 922 m visoka Krnica in blizu nje Porčinj, 793 m, Poljana nad Fojdo je že le 369 m visoka.

Ivančevo pogorje med Legrado-Bregom in Nadižo ima že srednjegorski značaj. Začenja se z Mejo ali Mijo, čije najvišja točka meri 1228 m. Mija se vzdiga kakor otok med Nadižo in Predolino, ki se tudi zaradi tega razločuje prav dobro od bližnjih gora, ker je njeno teme sestavljeno iz velikanske gromade golih skal. Proti jugu se spušča prav strmo in zato je izginil s tega obronka že poslednji obstanek vegetacije. Z njim vzporedno se vleče Lubija, čije najviši točka se imenuje Vogel (na avstrijski špecijalni karti Zavoglom, 1164 m), s katere se uživa lep razgled čez Mijo in Stolovo pogorje, ki se skoro vedno v isti višini vleče od zahoda proti vzhodu in je pokrito z gladkimi, lepo zelenimi senožeti.

Ivanac (Juanes), 1168 m, je lepa s travo in grmičjem porastena, osamljena kopa, s katere se vživa prav lep razgled čez nadiško in breško dolino. V poslednjo vodi sedlo Preval (la Bocchetta), 790 m, nad Čaneblo. Pri Čanebli razdeli Bistra pogorje na dva hrbta; v zahodu se vzdigata gori Sv. Lovrenca, 914 m in Nos 691 m ; a zadnji odrastek je Čukola 273 m nad Koloredom. Nekoliko nižji, ali še vedno mogočen je vzhodni hrbet med Bistro in Nadižo, v katerem se vzdiga najprej Kravnica (Craguenza, 912 m), potem Medla sjena (727 m), Kalamont (420 m) in Volovjak (Mte dei Bovi, 374 m) nad Čedadom.

Zadnje imetnitnejše pogorje Beneške Slovenije je Matajorjevo pogorje ob avstrijski meji, ki se imenuje v jugovzhodnem delu tudi Kolovrat. Matajor ali Baba, 1643 m, spada že med najvišje vrhunce sredogorja in ima skalnato teme. Od njega se spušča proti jugu klinasti hrbet med Nadižo in Namorno, iznad katerega se vzdigata Glavica (1085 m) in Sv. Jurij, (865 m). Zadnji odrastki pri Št. Petru se imenujejo Robje (301 m) in Brda (249 m). Livško sedlo ob izviru Reke, 715 m, (že na avstrijskih tleh) pripelje nas čez najvažnejši prehod iz Nadiške doline na Tolminsko.

Onstran tega prehoda se vzdiga 1243 m visoki Kuk ali Kolk, tudi že na avstrijskih tleh. Od njega se spušča med Namorno (Reko) in Kozico stisnjeni hrbet do Ažle, v katerem nahajamo najprej Škarije (976 m), potem Sv. Martin, 983 m, (trigonometrična točka 965 m), potem Sv. Egidij (634 m), Sv. Jarnej (623 m) in Vajnico (394 m). Od Kuka proti jugovzhodu se vleče pravi Kolovrat. Z njegovega slemena se uživa najkrasnejši in najpopolnejši razgled čez Nadiško dolino in njene stranske jaruge, ki ležijo potovalcu prav pod nogami. V Nagnoju doseže to sleme še višino 1192 m in mimo njega vodi prehod Na vrhu (1101 m), iz Drənkije k Fonom. Še važnejši prehod pa je čez Bukovo ježo mimo kapelice na Slemenu (865 m, po avstrijski karti 876 m) v Volče.

Pri Slemenu se začenja zadnje pogorje Beneške Slovenije, Sredenjski hrbet, ki ima že popolnoma jugozahodno smer in se vleče daleč doli v nižino do železniške proge med Korminom in Vidmom. Njegov vrhunec se nahaja v Humu 917 m, nad Zgornjim Trbiljem, od koder se spušča mali klin proti Mrsinu. (Sv. M. Magdalena, 683 m). V glavni veji pa se vzdigajo vrhi: Klopotec (677 m), Sv. Ivan (703 m), Špik (661 m), Stara gora (617 m), Planjava (655 m), Prešenjska gora (453 m) in Brišče (270 m).

Votlin in pečin je na Beneškem vse polno, zato pa si pripoveduje ljudstvo premnogo o votlinskih duhovih, o krivopetah (divjih ženah). Najimenitnejša in tolikokrat opisana je Landrijska votlina (glej krajepis!) Votlina istega imena se nahaja tudi blizu izvira preštentske Bistrice. Pod samim Kaninovim vrhuncem se nahaja pečina Marijana, 2072 m nad morjem. Druga znanejša votlina je Mala peč pri Trčmunu in pa trikotna jama pri Tarlanu. Manj znane votline so nad Grivom (60 m skoro navpično nad vasjo); pri Preštentu, pri Fojdi, pri Subitu blizu izvira Maline in pri Ibani.

Vse vodovje Beneške Slovenije se izliva v Jadransko morje in sicer po Tilmentu, ali pa po Soči. K prvi reki se odtekajo le vode iz Rezije in huminske okolice. Rezija (Rezijanska) Bela izvira pod Babo in teče proti zahodnemu severozahodu 21,5 km daleč do izliva pod Rezijuto okoli (310 m) v Belo (Fella). Do Stolvice teče prav stisnjeno med skalnatimi bregovi, potem pa se njena struga razširi in reka teče razcepljena po širokem produ do Njive. Od todi pa do Sv. Jurja je njeno korito zopet stisnjeno, dalje pa zopet široko in prodnata dolina se vleče do izliva. Rezijin padec znaša poprek 5 m. Od desne strani se izlivajo v njo Dol, Suhi potok, Ronek, Laški potok, Lomnik in Malin. Od leve strani dobiva Rezija: Kravji (Mlečni?) potok^[5], Berični in Ožejaški potok, ter Barman, najznatnejši izmed vseh dotokov.

V Tilment se izlivata še Venconaška in Orvenek, ki pritečeta izpod Kvarnana mimo Gorjanov.

K Soči teče kot njen samostalen dotok najpoprej Volčja ali Učja, Uča (Uccea), ki izvira pod sedlom Karnica, kakih 100 korakov pod stezo, s katere se njen izvir lahko opazi. Teče skoro 9 km daleč po italijanskih tleh, dela za malo časa mejo, in potem teče po avstrijski zemlji še 5,7 km, tako da je vsega vkup 13,57 km dolga. Od Volčje vasi naprej se imenuje tudi Rezijska Bela.

Beneška Slovenija pošilja svoje vode v Sočo po Teru in Nadiži. Ter (Torrente Torre) izvira izpod velikega Musca iz šesterih izvirov v višini 551 m. Ti izviri so pa prav za prav le odtoki onih voda, ki se skrivajo pod peskom doline Meja. Ta dolina se začenja ob prelazu Meja jugovzhodno od Javorja in se vleče 7 km daleč skoro naravnost proti zahodu. S severnih, jako strmih obronkov se spušča k njej sedmero peščenih jezikov, pod katerimi teče voda nevidno. Pod zaselkom na Belem (Tanataviele) in blizu sirarije »Za leso« privró vode izpod peska na dan in tekó potem vidno proti jugu pod skupnim imenom Ter. Ter je že pri izviru precej velik in pada zelo do izliva Vedrovnice, okoli 315 m. Pri vasi Ter je njegova dolina precej odprta pod Vedrovnico se pa nakrat zelo stisne, in nekoliko proti jugozahodu obrne. Ta stisnjena, skalnata jaruga se vleče 5 km daleč, skoro do vasi Šumaje. Pri Tarčentu se začenja po produ širiti in pod Nemami (ob izlivu Karnathe) prestopi že popolnoma v ravnino (180 m). Do tu znaša njegov tok 18 km, pade torej 1,8 m. Po ravnini teče Ter še 29 km skozi italijansko državo, potem pa prestopi avstrijsko mejo in teče po goriški Furlaniji še 19,4 km daleč do Soče pri Vili Vičentini. Čezenj vodita kamenita mostova pri Tarčentu in pri Nemah, poslednji s tremi svodi.

Ter dobiva z desne strani 7 km dolgo Vedrovnico izpod Čampona, z leve pa: 1. Karnatho^[6] (Cornappo) izpod Jalovca, ki teče do Tarlana po stisnjeni jarugi, potem pa po široki dolini; dolga je 15,24 km in dobiva od leve strani Lanjo izpod Čufin z Gorjanko (d.) 2. Malina, ki izvira v Subitski kotlini, zbira svoje vode pri Jami in razširi svojo strugo pri Ahtnu. Pri Ravosi prestopi (po 10 km dolgem toku) že popolnoma v nižino, izgublja svojo vodo pa še le pri Remancaku, kjer je 66,5 m dolgi most. V Malino se izliva od leve strani Jelar (Ellero), ki izvira pod Sv. Lovrencem in se imenuje od začetka Breg (?) ter teče mimo Raščaka in Kampelja v nižino. Od desne strani sprejema drug Breg (Grivó), ki prihaja izpod Ivanca, od leve pa (preštentsko) Bistro (Chiaro), ki prihaja izpod vzhodnega obronka Sv. Lovrenca, in teče po torlanski dolini v nižino, kjer sprejema še lijak Železo.

Nadiža (Natisone) izvira izpod južnih obronkov Jalovčevih in sicer v več manjših potokih. Najvišje pod Jalovec sega Velika grapa (Lamagna) do blizu 1500 m; vzhodno od nje pa tečeta Mali in Veliki Kolenjak (Rio Bianco in Rio Nero^[7]) iz približne višine 1200 m. Pod Srednjim brdom se pridružuje na desni strani še potok Bončič in od tod naprej se imenuje reka Nadiža. Pod Platišči se izliva v Nadižo Namdlen, prihajajoč izpod Čufin. Veliki Kolenjak in združena Nadiža tečeta ob avstrijsko-italijanski meji (kakih 7 km daleč) do izliva Legrade (357 m), ki prihaja izpod Krnic. Od tod naprej teče Nadiža v stisnjenem loku (12,27 km) po avstrijskih tleh do Suhega potoka ob italijanski meji. Tu je njena dolina še precej stisnjena, ali razširja se vedno bolj proti Št. Petru, kjer je že nad 1 km široka. Reka ima vedno zadosti vode in nje struga je s skalami napolnjena. Kameniti mostovi so pri Lipi, Brnasu, Sv. Kvirinu in v Čedadu (48 m dolg: 22 m nad vodo).

Kakor vsi lijaki in gorske vode sploh, poplavlja tudi Nadiža nižje ležečo ravnino in podsipa rodovitna polja s prodom, odnaša mline in jezove itd. Najstrahovitejša taka poplava se je dogodila 11. (ali 8.?) septembra 1327, ko je Nadiža razdrla cesto med Kobaridom in Čedadom, odnesla mnogo mlinov in hiš ter podrla skoro večino čedajskega predmestja Brožan (Broxanum). Poplavila je celo pokopališče sv. Petra in Blaža, a to je mnogo, ako se pomisli, da je reška struga v Čedadu skoro 30 m globoka. Ob istem času je bil tudi Ter izstopil in poplavil predmestja videmska. Prav jednaka se je godila 26. avgusta 1468, ko je Nadiža poplavila polja pri Briščah nad Št. Petrom in odnesla most pri Premarjaku. V cerkvi sv. Petra in Blaža je segala voda čez oltarske stopnice in v mestu do prvega nadstropja nekaterih hiš, izmed kojih se je mnogo porušilo. Ravno takrat je bila Terova voda pridrla v več cerkva v Vidmu.

Razun že omenjene Legrade, ki je ob izlivu zelo široka, ne sprejema Nadiža od desne strani nobenega važnejšega pritoka. Od leve pa dobiva reka primeroma mnogo več vodá. Glavni pritok je Arbeč (Erbezzo), ki priteka izpod gorenjega Trbilja in teče po zelo ozki dolini do sv. Lenarta, potem pa se razširi in ima prodnato strugo. Izliva se po 13 km dolgem toku nekoliko nižje šenkvirinskega mosta. V Arbeč se izlivata od desne strani Kozica, ki se imenuje pri izviru pod Kolovratom blizu Drenkije Rijeka; in Namorna ali Amborna (Alberana, Aborna), ki prihaja izpod Matajorja (izvir Skrila je nad 1400 m visok) ter sprejema pri Sovodnji od leve strani Rijeko, prihajajočo z livškega sedla na avstrijskih tleh. Namorna je skoro 13 km dolga in se izliva pri Ažli v Arbeč.

Velike važnosti je mejna reka Idrija (Judrio), ki izvira pod kapelo na Slemenu blizu avstrijske meje, katero doseže čez 2 km in potem meji obe državi nad 42 km daleč. Pri Prapotnem se začne širiti njena dolina in pod Rutarji stopi popolnoma v furlansko nižino. Pod Planjavo blizu Stare gore izvira Bistri potok, ki se pozneje med Furlani imenuje Korenj (Corno) in se izliva (kakor Nadiža in Idrija) na avstrijskih tleh v Ter.

Pravih rudnic ni med beneškimi Slovenci. Pač imajo nekatere vode ime kislica, npr. pri sirariji ob izviru Tera in južno od Prosnida ali njih voda ni nič drugačna, kakor v drugih studencih. V listini iz l. 1401 se imenuje tudi vas Slatina v obsegu landrijske gosposke in ime kaže, da je moral izvirati tam kak rudninski studenec. Ker pa ime dandanašnji ni nikjer več znano, (ker so dotično vas prekrstili), zato ne moremo povedati, kje je ta rudnica izvirala (Marchesi, Nozze Musoni-Velliscig, pg. 9. O tej listini se bo govorilo v zgodovinskem delu). Tudi v Reziji se imenuje nek studenec »Slatina«, ali v njem izvira čista, bela voda.

Po geološki sestavi pripada vse visoko gorovje nad poprečnico Breg, Brdo, Viskorša, Karnahta in Brezje retiški tvorbi, sestavljeni iz dolomitskega vapnenca; le ob Reziji so še trijaške sestavine. Južni obronek Mije in Kolovrata pripadata kredni tvorbi, ki sega ob Nadiži do Brišč, bolj proti izhodu pa do črte Ronec-Trbilj. Ravno ista tvorba se vleče tudi od Kvarnana čez Glavanjevico, Zvezdo in Čonjo proti Čufinam. Ves drugi svet Beneške Slovenije je napolnjen z eocenskim peščencem, ki se nahaja tudi ob gorenji Miji; le ob izlivu Arbeča v Nadižo so mijocenski konglomerati.

K spodnjemu triasu spadajo starejše kredne tvorbe v Reziji, ki služijo obrtnemu podjetju. Iz nastarejših triasnih nasadov je sestavljen tudi Kanin, kakor drugi velikani v njegovi soseščini. Pas liasko-jurski se razprostira od Tilmenta po dolini Venconace, Krnice in Učje proti Soči. Krednati vapnenec je najbolj razvit v Bernardiji in Kladijah, med katerim sta zajedeni Terova in Karnahtina dolina; potem na Miji, Matajoru, Kolovratu in pogorju ob Idriji. Ti nasadi so v orografičnem obziru zelo jednolični in dolgočasni, da spominjajo na pravi Kras. Najglobokejše krednate tvorbe so ali brekcije, ali konglomerati, npr. pri Gorjanih (Montenars), na Matajoru in Kolovratu.

Spodnji eocen se prikazuje pri Subitu, Porčinju in Platiščih, a največji obseg doseže pod Matajorjem in Kolovratom, potem ob Idriji blizu Ibane. Ob gorenjem Teru in njegovih dotokih nastopajo peščeni konglomerati in skrilnati vapnenci, ki imajo bituminozne plasti pri Fepljanu, Tipani, Dobju, Subitu, Ahtnu, Črnem vrhu, Matajoru in Sredgori. Konglomerati, bodisi voglati ali okrogli, dajejo izzvrstno stavbinsko tvarino v kamenolomih pri Čežerji, Karnahti, Fojdi, Torjanu in okoli Št. Petra. Večina videmskih poslopij je sezidanih iz takega kamenja.

Kadar se nahaja med konglomerati mnogo sovdanovega cementa, napravlja ta velikanske skale spodnjega eocena, ki so vse polne okamenin. Take sestavine eocenskih vapnencev se prikazujejo samo v novejših plasteh prvih gričev blizu Čedada in potem dalje proti goriškim Brdom. Po vsem brdnatem svetu med Tilmentom in Sočo, ki se vleče mimo Tarčenta, Ahtna, Fojde, Čedada in Rožaca proti Korminu se ponavljajo in med seboj izmenjujejo skriljenci, peščenci in konglomerati, čisto pravilno, pa tudi jednolično.

Ostanki nekdanje diluvijalne skorje (pliocen) se nahajajo še sredi Rezijske doline, ravno tako, kakor ob gorenji Soči. Nasproti temu pa ne moremo zabeležiti nič spomenikov iz antropozojiške dobe, ker redko kamenito orožje, ki se tu pa tam nahaja, spada izključno v dobo brušenega, od drugod prinesenega kamenja.^[8]

Podnebje v Reziji je hladno in celo mrzlo, pa ne ostro, kakor v sosednji Goriški. Obsežne snežne poljane se nahajajo le okoli Kanina. Drevje raste skoro do 2000 m. Na južni strani Muščevega pogorja pa še pozna vedno bolj vpliv namorskega podnebja. Niti po zimi ni posebno mrzlo, a na spomlad se začenja zemlja zgodaj ogrevati in rastline poganjati. Ugodnost podnebja pospešujejo posebno one doline, ki so zaprte mrzlim severovzhodnim vetrovom, toraj skoro vse doline Beneške Slovenije. Bolj hladno je na ploskastih hrbtih, kjer ima veter prosto gibanje. — Meteorologičnega opazovališča do sedaj še nobenega ni med beneškimi Slovenci.

Pridelki se vjemajo z onimi na Goriškem pod jednakimi talnimi in podnebnimi razmerami. Po visokih in mrzlih krajih so glavni pridelki krompir, repa, korenje in kapus, le bolj redko fižol, ječmen in ajda. Nižje doli pa uspevajo rž, pšenica, turšica, kostanj (»burica«) in vinska trta. Med poslednjo je treba posebej omeniti »verduc« (zelenika), ki raste okoli Fojde in Nem, ter daje izvrstno, skoro pikulitu podobno vino. Obdelovanje zemlje je pa zelo težavno ker je svet bolj slab, ne posebno rodoviten, pa tudi strm. Nekatere vasi stojé v velikih strminah, zato morajo ljudje vse prinašati in odnašati. Iz teh uzrokov hodijo naši Slovenci le preradi »v svet«, zlasti v bližnje avstrijske pokrajine, pa tudi na Ogersko, Češko, v Nemčijo, Poljsko in celo na Rusko, kjer prodajajo galanterijsko drobnino, sukno, podobe itd. Rezijani hodijo radi po Slovenskem kotle strojit, dežnike popravlat, lonce vezat, stekla stavit itd. Čeravno so Benečani sami svoji gospodarji (in ne koloni), vendar vlada pri njih večinoma revščina.

V novejšem času pa se je storilo neizmerno mnogo za občila po Benečiji kot obmejni deželi, že iz vojaških obzirov. Po dolinah, kjer je bilo že pred dvajsetimi leti le malo slabih kolovozov, so občine izdelale trdne vozne ceste z vladino pomočjo. Take ceste so: po idrijski dolini do Salamantov, ob Arbeču do Kobilice pod Srednjem, ob Kozici do Hlodičev, ob Namorni do mosta Jeronski blizu Trčmuna, ob Bregu do Strmca, ob Malini do Šolande, ob Lanji do Dobja, ob Karnahti do Berove in dolenje vasi pri Vikorši in ob Teru do vasi jednakega imena. V Rezijo drži vozna pot od Bele (Rezijute) do Rávnice, kjer je središče občine. Ob Nadiži je državna cesta (»strada nazionale«) podbeneška (del Pulfero) ali št. 52, ki meri od Vidma do avstrijske meje 33,748 km. V špjeterskem okraju je sedaj že nad 90 km voznih cest.

Zelo važna za Benečijo je pontebska železnica, katero so začeli zidati l. 1875 (od Vidma do Pontebe je 68,1 km dolga). Ona vodi čez 20 galerij, katerih največja je 700 m dolga, čez mnogo mostov, npr. na Orvenku je 50 m dolgi železni most, na Venconaci 40 m dolgi kameniti most, na potoku pri Vratih (Portis) 60 m in čez Rezijsko Belo 65 m, obadva iz železa. Čez Bele potoke (Rivoli Bianchi) drži več sto metrov dolg vijadukt. — Železnico iz Vidma v Čedad so odprli l. 1881 (15,3 km dolga). —

2. Krajepis.

Kdor hoče popolnoma spoznati Beneško Slovenijo, mora jo prepotovati podolž in počez; ob periferiji in po njenih najskritejših dolinah; včasi se mora popeti tudi na osamljene vrhunce, ali pa celo na višje gore, da dobi splošen pregled in si vtisne njeno vzbočno podobo.

Najjužnejša slovenska vas v Benečiji je Ibana, it. Albana, 46° 3' severne širine, prav toliko, kakor Ljubljana. V njo se pride s korminske postaje in ob Idriji navzgor iz Mirnika ali pa Golega brda v goriških Brdih. Sedaj vodita čez mejno reko le dva lesena, zelo ozka mosta, ali obe obmejni občini pripravljata že s podporo svojih dotičnih vlad železen most, ki bo 24 m dolg in stal 3,5 m nad nizko vodo. Koj onostran mosta zagledaš leseno hišico za italijanske finančne stražnike, kateri ne smejo nositi plašča, pač pa dežnike. Tovorni vozovi morajo reko prebroditi malo nižje pod mostom da pridejo zopet na vozno pot. Ta nas pripelje koj (na levi strani) do palače grofa Ružjera Della Torre iz Čedada, ki ima tu največje posestvo in tudi še v avstrijskem Mirniku tri kmete. Ta gospod je zelo izobražen, zadobil si je doktorat na graškem vseučilišču, podučuje na srednjih šolah v Čedadu in se peča zlasti z domačo zgodovino ter starinami svojega okraja. Slovencem je prav prijazen, razume njih jezik in pozna njih literarno zgodovino, zlasti Prešerna.

Tik palače na strani proti reki stoji grajska kapela, na kateri je tudi hišna številka prilepljena. V Italiji plačujejo namreč tudi cerkve davek (kakor vsaka poslikana soba) zaradi »premakljivega premoženja« (ricchezza mobile). Nekoliko korakov dalje (na desni) se pride do »Repove« hiše blizu občinske ceste iz Prapotna (Prepotto) do Salamantov. Bogati posestnik »Rieppa« se je preselil pred nekaj leti iz Karnije in njegova družina je jedina v Ibani, ki doma laški govori, češ da je ta jezik bolj »nobel« od slovenskega. Sicer pa govorijo vsi Ibanci zelo popačeno mešanico: najslabšo slovenščino in najslabšo furlanščino. V bližnji farni vasi Prapotno govorili so pred letom 1866. in še nekaj let pozneje vsi slovenski; sedaj pa razumejo ta jezik le še bolj stari ljudje.

Prapotenska županija in župnija se razprostira 20 km na dolgo ob desnem bregu Idrije, a široka je le 2—2,5 km; pred l. 1822. je spadala k njej še vsa mirniška župnija na avstrijski strani. V prejšnjih časih se je delila župnija na dva dela : »Dolénji kamún« (Praprotno) in »Górenji komún« (s sedežem v Selicih). Večji njen del se razprostira po idrijski dolini med samimi Slovenci. Če potujemo od Repovih po dolini navzgor, vidimo ravno nad seboj cerkvico sv. Duha, kjer je prapotensko pokopališče. Cesta je zelo lepa in zložna, od občine sezidana z vladno podporo, seveda iz vojaških namenov. Kmalu dospemo do središča stare Ibane, zaselka Britofa (»Centa«) s staro cerkvico svetega Petra, ki je s hišami obdana in podobna turškim taborom. Mimo obeh tu omenjenih cerkvic in hribskega zaselka Brišče (kakih pet hiš) nas vodi romarska pot k imenitni cerkvi D. M. na Stari gori. Že koj s prvega kuclja nad Ibano (270 m) je lep razgled čez vso dolino od Golega brda doli do Bračana. Ko se pa pride na sedlo pod Staro goro, kjer se združi tudi čedadska vožna pot, odpre se krasen pogled čez nadiško dolino, na Ažlo in Št. Peter. Iz Praprotnega hodi redno vsako leto več procesij na Staro goro.

Od Britofa naprej nas pripelje cesta kmalu do Ibanskega grada. Na desni strani pod cesto se razprostirajo krasna polja, s trtami in sadnim drevjem nasajena, ki so bila nekdaj last grofov Melsov-Walsee, sedaj pa so jih Repovi kupili. Le kar je slabejšega sveta nad cesto in blizu grada, spada še sedaj grofu Liabordu Melsu, ki biva v Praprotnem, v hiši nekdanjih čedajskih plemičev Portis. Grad sam na ploščatem nosu sezidan (139 m), že razpada in je vsega pohištva oropan; le v veliki dvorani prvega nadstropja se vidi še rodoslovnik in podobo onega grofa, ki je dal l. 1458. grad popraviti. V gradu stanuje sedaj italijanska finančna straža, ki je ob meji prav mnogoštevilna in ima zelo strogo službo, kajti tihotapstvo cvete prav v Ibani, ravno tako kot v kobaridskem Kotu. Kljubu napornej službi se oglašajo italijanski mladeniči prav radi k financi, ker najnižji med njimi dobiva po dva franka (88 kr.) na dan in po petletnem službovanju je vojaščine prost.

Nad ibanskim gradom je še nepreiskana okapnica, pod njo pa zapuščena kapelica, sedaj last Repovih. Le malo dalje za Idrijo se pride do studenca Gradiča, kjer prihajajo od obeh strani močni izvirki izpod zemlje, tako da od tod dalje reka tudi ob najhujši suši vidljivo teče. Struga je tu skalnata in plasti v dnu so proti Italiji nagnjene, tako da struja vedno proti desnemu bregu sili, ga razjeda in odnaša; o povodnjih nosi pa tudi koristne stvari, npr. gnoj, iz avstrijskih vasij na italijansko stran. Po stari pogodbi ne smejo obestranski prebivalci zidov proti struji zidati in reka si svobodno prebira svojo strugo na kvar bližnjim zemljiščim. Italijanska vlada hoče njen desni breg z žično mrežo zagraditi, da prepreči tihotapstvo.

Idrijska dolina je precej stisnjena in dosti dobro obrastena, le od zaselka Kras do Budigoja (Bodigoj) je pust, krševit svet; pa tudi dalje gori se vidi še mnogo golih skal po obronku in po senožetih. Italijansko pobočje je sicer prisojno in bolj položeno, ali slabeje porasteno od strmejše osojne avstrijske strani. Benečani so že precej posekali in potrebili gozde ter si naredili laze in senožeti. Na obronku stojita večji vasi Sélice (Cladrecis) in Frdjel ali Vrdjel (Fragielis), a višje gori Srednje (Sregna) in na ploskastem hrbtu Tejé ali Tije (St. Pietro di Chiazzacco). V dolini pa so Košoni (ker vse v koših prenašajo?), kjer se Idrija med peskom in kamenjem izgublja. Malo viši je vas Pripotišče in še višje gori na obronku Sv. trije kralji s staro cerkvico.

Potem ni dolgo nobene hiše celo do Podrskega (Podrskjé, Pozesco), kjer biva premožna rodovina Velišček, ali po domače »Podrščak«. Tu je poštna polagalnica za sosednja sela; poštni sel (navadno kaka ženska), prodaja tudi znamke ter sprejema in oddaja pisma in časnike med potjo. Višje na obronku stoji vas Oborče in ekspozitura Kodrmaci; italijanski ekspoziti nimajo cerkvenih matic, nego morajo na listke zapisati krste, poroke in smrti, ter jih poslati pristojnemu župniku. Pri Šubicih je cerkvica sv. Jarneja s pokopališčem; potem pridejo Bordoni (do tu je cesta dodelana) in Salamanti; (tu je bila nekdaj valjavnica za »mežlanje«). Tu je konec lepe občinske ceste, katere se morajo posluževati tudi avstrijski podložniki na levi strani Idrije, kader hočejo kaj iz svoje vasi izpeljati na trg. Ali za porabo ceste morajo plačati za vsak voz drv, oglja, sena itd., po dva franka. Zato poslednji željno pričakujejo nove vozne poti po avstrijski strani od Golega brda proti Zapotoku in Kostanjevici.

Od Salamantov naprej vodi le navadna pot in stojé ob Idriji le še posamezne hiše, npr. Melina (Malina?), Kosi (na avstrijski strani), potem Malensko, Skale in Rokini ali Ločilo (»za Ločilom«) na obronku. Od Kosov do Hvaličevega mlina ob setoku Idrije in Vogrinščeka je dolina zelo stisnjena, potem se zopet malce razširi. Na pol poti med Melino in Kosi je znamenit prehod za Benečane, ki hočejo iz koziške in šentlenartske dolino čez sedlo pri Klincih skozi Kostanjevico v Kanal. Drug tak prehod iz Italije na Goriško vodi od Rokinov mimo Hvaličevega mlina skozi Srednje (avstrijsko) v Ročinj; dalje mimo Roga in skozi Kombreško v Kanal, ali pa skozi Dolenje Rute v Ušnik k Sv. Luciji, odnosno v Čiginj, Volče, Tolmin.

Po tej ekskurziji vrnimo se zopet na našo glavno cesto iz Praprotnega v Čedad, ki tvori istočasno tudi mejo Slovencev proti Furlanom. Po stezah se prispe v to mesto iz Ibane v poldrugi uri, po cesti pa se rabi dobri dve uri. Po tej pridemo najpoprej do mosta čez Korenj, kjer je meja prapotenske županije, potem po travnati dolini do Vrbane (Barbana) ob Bistri. Nad njo so zadnji slovenski zaselki Trčmun, Škvarča (Squarzulis, od »skoruša«?) in Čela (Cialla). Svet je popolnoma takošen, kakor po goriških Brdih in ravno tako obdelan. Frnaže (Fornalis) so mešano selo s cerkvico sv. Jerumna. Vzhodno od njih (229 m) je stal grad Orzonarjev. Po cesti dalje se pride do zaselka Sv. Belin, ki je dobil svoje ime po karnskem bogu Belinu — Belenu. To božanstvo je med tolminskimi Slovenci še sedaj znano, ker pripovedujejo, da se dá bel na očesih ozdraviti z »razbeljenim ključem sv. Belina«. Skoraj tik Čedada stoji furlanska vas Rualis, iz katere napravljajo procesije proti vodnim škodam celo k Mariji Devici na jezeru nad Golim brdom blizu Mirnika, torej na avstrijska tla. Malo bolj proti severovzhodu stoji furlanska vas Krvarija (Cararia s kamenolomi) in prej slovenska Prešnje ali Pržizem (Purgesimo, »Pri črešnji«), sedaj že polaščena.

Največje čedadske zanimivosti so: glavna cerkev s patrijarško palačo, langobarška cerkvica (»il tempietto«), »vražji most« čez Nadižo, (na mestu nekdanjega rimskega), ter mestni muzej poln rimskih in langobarških starin. Najimenitnejši trg nosi ime Pavla Dijakona, Varnefridovega sina, langobarškega zgodovinarja, ki se je tu rodil krog l. 725. baje v ozki hiši poleg gostilne »alla Posta«.^[9]) Hiša ima v prvem nadstropju štiri šiljasta okna in pri tleh lope za kramarje. Njej nasproti je mestni vodnjak, ki spušča vodo po ceveh na štiri različne strani, kakor je to sploh v navadi po manjših italijanskih mestih. Tu so našli najznamenitejše langobarške starine. L. 1874. so polagali namreč cevi za omenjeni vodnjak in pri tem zadeli na velikansko ploščo, pod katero je bil uzidan obilen sarkofag rimskega izvira (?). Na njegovem pokrovu so zasledili (?) nadpis CISVL in tako raztolmačili, da mora biti to krsta prvega furlanskega vojvode Gizulfa. V njej so našli ostanke pozlačene obleke in zlato nakrasnino, (veliki zlati križ z draguljami, [»langobarški križ« ima široke konce], sulično ost in meč). Največje začudenje pa je vzbudila velika zaprta steklenica polna blagoslovljene vode, ki se je ohranila skozi trinajst stoletij.^[10]) Na mestu najdbe so udelali kamen z nadpisom: »Qui si trovó interrata l'acra del duca Gisulfo«.

Ta sarkofag z vsebino se nahaja sedaj v čedadskem muzeju na Glavnem trgu. V njem so shranjene prazgodovinske starine (sekire iz nefrita), rimske (sarkofagi, lončene in steklene posode, fibule, svetiljke, nadpisni kameni, [tudi hebrejski] mozajiki itd.) in langobarške. Med poslednjimi je zlasti mnogo nakrasnin iz zlata, stekla in jantarja. Čndno pa je, da je tu shranjeno orožje primeroma zelo majhno. Oklepi bi mogli pokriti le dve tretjini prs, meči so dobri za pol dorasle mladeniče in čelade so morale z glave padati kakor hitro je vojak storil prvi hitri korak. Z muzejem združeni je sedaj tudi mestni in kapitulski arhiv s knjižnico.

Zgodovinarje najbolj vleče poleg muzeja »kapitulski arhiv«, ki je sedaj v državni upravi. V njem se nahajajo pravi rokopisni zakladi, npr. jeden najstarejših rokopisov Pavlove zgodovine, biblije na pergameni s slikami iz osmega letja, molitvenik sv. Elizabete z bizantinskimi minijaturami itd. Ali najčudnejša in morda najimenitnejša knjiga celega sveta je »evangelje sv. Marka«, katero je bajé on lastnoročno spisal (pozneje so je pripisovali sv. Jeronimu) na nekem ostrovu blizu Gradeža. Sv. apostel-evangelist da je je izročil sv. Mohoru, a našlo se je v Št. Ivanu pri Devinu. Pravijo, da je rokopis v resnici iz IV. stoletja in da ga je daroval sv. Jeronim nadškofu Hromaciju. Opis podobe sv. Marka, ki se tudi v knjigi nahaja, izvira iz X. stoletja. Skoz ves srednji vek so jo neizmerno častili in skrbno čuvali kot jedino knjigo, ki izvira še od apostolskih časov.

Za nas Slovence je ta knjiga še posebne literarne vrednosti, ker nam je ohranila najstarejše oblike naših osebnih imen. V Št. Ivanu je bila namreč imenitna božja pot in premožnejši romarji so dali svoja imena vpisati na rob evangelja. Tu čitamo najpristnejša slovenska imena, npr. Beda, Nepokor, Stregomil, Drašček, Milena, Hotimir, Kocelj, Želislava, Trudopolk, Slovenka, Sebidrag, Sebidraga, Sventopolk, Pribislava, Trpimir, Držimir, Radoslav, Braslav, Olomir, Mirigoj itd. itd. Del tega evangelja je dal Karol IV. v Prago prenesti, ga z zlatom in draguljami okrasiti ter zapovedal, naj se vsako leto o velikonoči v procesiji okoli nosi. Celo evangelje sv. Marka (v ožjem smislu) so prenesli Benečani v svoje mesto, kjer se še sedaj nahaja; večidel rokopisa pa je prispel s patrijarhi v Čedad in je še izvrstno ohranjen, v jeden zvezek vezan.

Stolna cerkev ima tri mračne ladje in smele oboke. Baptisterij sv. Kalista je bil sezidan že pred štirnajstimi stoletji; njegovi stebri so iz najbelejšega mramorja. K kotlini vodijo tri stopice, na katerih so klicali tri božje osebe, krščenca so tudi trikrat v vodo potopili, a na obokih visijo svetiljke, katere naj bi predstavljale svetlobo božje milosti za novega krščana. Cerkev so sezidali takrat, ko so patrijarhi prenesli svojo prestolnico iz Akvileje v Čedad. Tedaj so prenesli z rimskega atrija tudi osem mramornih stebrov, ki altarje obdajajo, in mramorno patrijarško stolico. V cerkvi so krasne slike beneških mojstrov. Poleg stolnice je spomina vredna zlasti še cerkev sv. Ivana »in Senodochio«, kjer je stal gostinjec že v VII. stoletju. Posebno zanimiv je tudi mestni oddelek »Giudaica«, nekdaj židovsko pokopališče, kjer se nahajajo omenjeni hebrejski nadpisi.

»Tempietto« (Sta Maria in Valle) stoji nad strmim Nadižinim bregom in je bil nekdaj Venerino svetišče, v katerem se še vidi mramorno ognjišče za sveti ogenj in odcejalnik krvi pred žrtvenikom. V to svetišče so sezidali langobarški kralji kor, okoli njega pa samostan, v kateri so poklicali benediktinke iz samostana Salta ob Teru, ko so Franki napadali langobarško državo. Dandanašnji podučujejo uršulinke v bližnjem samostanu žensko mladino. Sedaj je vhod v svetišče zunaj rimskih vrat po mostu tik Nadiže. Vrata in stebri so polni zavitih in prepletenih okraskov, košaram podobnih kapitelov kakor v Raveni, nakičenih arhitravov, pokvarjenih slikarij iz X. do XII. stoletja itd. Šest langobarških polu-soh iz mramorja (štiri svetnice in dva svetnika) iz VII. stoletja stoji nad glavnim vhodom in pri koru zagledaš mramorno žaro, v kateri so shranjeni smrtni ostanki kraljice Peltrude, ki je dala to svetišče okrasiti. Prav pod svetiščem se vzdiga »vražji most« čez Nadižo, katerega je dal sezidati l. 1557 beneški proveditor na občne stroške po mojstru Eberhardu iz Beljaka. Srednji steber sloni na skali sredi reke, a Avstrijci so dali most podzidati l. 1856 in s tem učvrstili tudi temelje langobarškega svetišča. Onstran mosta se vzdiga snežnobela skupina hiš, med katerimi se najbolj odlikuje Pavla Dijakona (poprej Štelinov) zavod, tj. vzgojevališče do licejskih razredov s konviktom za gojence.

Čedad je živahno središče šenpeterskih Slovencev ne le v trgovinskem, nego tudi v političnem obziru, ker tukaj se nahajajo vsi uradi, tudi okrožno sodišče, dočim je Šenpeter le po imenu glavni kraj beneških Slovencev. »Posebno ob sobotah bi rekel,^[11] da je v Čedadu vse slovensko. Vse kar hribi rodijo za prodaj, vse pride na čedadski trg. Ob takih dneh prevladuje slovenščina in še precej glasno, po starih, ozkih čedadskih ulicah; istotako po prodajalnicah in gostilnicah, česar še omenjati ni treba. Naši Slovenci sploh ne marajo govoriti preokorne furlanščine, zato pa mora vsak čedadski trgovec skrbeti, da ljudstvu ustreže le slovenski. Gotovo je zanimivo poslušati, kako se preproste gorske Slovenke brezobzirno in gestobesedno pričkajo z nespretnimi kramarji v svojem karakterističnem narečji in še povrhu rogajo spakedrani in samo za skrajno silo dobri furlano-slovenščini.«

»Skozi »Slovenska vrata« (Porta Broxana) čez suhi, z robičjem posajeni mestni jarek se pride po lepi široki cesti v zadnjo furlansko vas Šinćjur (Šentjur, furl. San Guarzo) in kmalu potem do zelo visokega mosta čez globoko, med skale zajedeno strugo, katerega so baje še Rimljani zidali. Na obeh straneh ceste je več hiš, deloma furlanskih, deloma slovenskih, tako da se tukaj dve narodnosti mešate že odkar so prišli Slovenci v te kraje. A vendar je ohranila jedna kakor druga ne samo svoj jezik, svoj značaj in svoje šege, ampak tudi svoj tip, tako da lahko že po obrazu spoznaš, kdo je Slovenec in kdo Furlan.«

»Še prej nego prideš do mosta, se ti odkrije lep razgled na hribe in gore proti severovzhodu, na vhode še precej odprtih dolin, ter na vasi in sela, ki se tu pa tam izmed drevja blesté. Ravno pred teboj se nad vse hribe mogočno dviga široki in slikoviti Matajor, čegar obronki se polagoma na vse strani vedno nižje spuščajo. V ozadju pa mrklo gleda sivi Krn s svojim kršnim, »krnastim« (razjedenim) vrhovjem. Na desni zagledaš onkraj Nadiže ogromne podrtine starega gradú (Karkoški grad, Gronumberg) na strmi obrastli pečini sredi hriba, skoro ravno nad vodó, sicer osamel, a uporen in trdovraten svedok nekdanjih nemirnih časov.«

»Takoj onstran mosta se cesta deli na dvoje; jedna gre ravno naprej, a se kmalu razcepi in pelje v dve različni dolini, v šentlenarško in sovodnjiško. Druga in glavna cesta pa krene na levo ter vodi ob Nadiži v bližeji Sv. Peter in dalje po nadiški dolini na Tolminsko. Kakor gredó ceste od mosta narazen, tako se vije tudi okrajna meja po gorskih hribih z njimi vzporedno, (na vzhodu preide kmalu v državno), da je šenpeterski okraj uprav trikotniku podoben, z osnovnico proti Tolminskemu.«

»Če krenemo od nadiškega mosta pod sv. Kvirinom po cesti ravno naprej, stojimo kmalu na ažlinskem polju. Tu se odpira uprav diven razgled pred našimi očmi. Nizko pod nami se kratko vije nadiški potok Arbeč med poljem in znožjem bujno obrastenega hrbta z okroglimi goricami na jugu. Obdaja ga košato vrbovje in vitke topole. Zlasti vhod v prvi del šentlenarške doline se ti kaj slikovito predstavlja. V sredi na malce vzvišenem prostoru sedi samozavestno in se ti lepo smehlja izpod zelenja mala vas Sv. Lenart z župno cerkvijo in zvonikom, ki se ti zdi kakor grajski stolp, zroč na nizke hiše ter čuvajoč nad vasjo in dolino. Gorice se lepo vrstijo in obkrožujejo dolino na desni, na levi in od zadej; skoraj na vsaki strani se ti blesti cerkvica in od blizu, ali pa od daleka te pozdravlja kaka gorska vas.«

»Ako se ozreš na desno, zagledaš vrh visokega hriba daleč slovečo romarsko cerkev M. D. na »Stari gori« (ital. Madonna di Monte, Castello del Monte), od koder je krasen in obsežen pogled. Iz Ažle vodi tjagori precej strma steza mimo Pikonov; iz Čedada se pa celo lahko pelješ skozi Karvarijo po zložnem rebru in valovitem hrbtu. Okoli cerkve je več hiš, ki so obzidane s starim zidom, tako da je vse vkup pravcati trdnjavi podobno.«

Po dolgih stopnicah se pride k gradskemu vhodu in z male plokati vodijo druge, široke stopnice k svetišču. Obširna cerkev napravlja velik utis po svojem lepem in resnobnem slogu. V ozadju stoji kapela z altarjem M. D., in na vsaki strani sta še dva mramornata altarja. Na altarju sredi kapele stoji soha N. G. Pod njo se vidi zaobljubljena srebrna tabla Humincev, katero so darovali l. 1570, ko so bili po Marijini priprošnji rešeni strahovite kuge. Kip predstavlja sedečo ženo skoro naravne velikosti, ki objema svoje dete in je gleda sladko-milo, kakor bi je hotela prositi za svoje častilce. Mesni kolorit je precej temen, kakor pri sohi loretanske Marije. Pred leti je viselo v tem svetišču tudi mnogo zastav, ki so bile raznim sovražnikom odvzete, zlasti turškim roparjem v drugi polovici XV. stoletja. Poleg cerkve je takoimenoni »samostan«, kjer so pripravljene sobe za tujce.

Svetišče je obdarovano z mnogimi odpustki papežev Sista IV., Benedikta XIV. in Pija VIII. Zato so hodile velikanske procesije obiskavat ta sveti kraj, zlasti v XVI., XVII. in XVIII. stoletju. Iz vse Furlanije, potem z Goriškega, celo iz Trsta in oddaljene Istre so prihajale cele trume pobožnih romarjev na Staro goro. Ko so l. 1508 zmagali Benečani cesarjevo vojsko, prisegli so Furlani za se, za svoje sinove, unuke in potomce, da bodo vsako leto praznovali ta veseli dogodek s slovesno procesijo k tej romarski cerkvi. Jedno najslavnejših procesij je bila priredila bratovščina najsvetejšega zakramenta iz Humine dne 17. junija l. 1612. Udeležilo se je je 150 sobratov v društveni noši z zastavami, križi in svečami. Čedadci so sprejeli romarje najsijajnejše pred mestnimi vrati ter jih bogato pogostili. Nekatere plemenite osebe so spremljale romarje celo na goro, kjer so jih zopet ljubeznjivo sprejeli in gostoljubno pogostili s pecivom (tudi z »marapanom«, Marci panis, neka vrsta gubanic), sirom, gnatjo in vinom v obilnosti. Romarji so prenočili v sobah za tujce.^[12]

Največ ljudi prihaja na Staro goro od meseca maja do oktobra, zlasti pa na Veliki in Mali šmaren. Glavni praznik je v dan vnebovzetja M. D., 15 avgusta. Po stari obljubi je romal častitljevi kapitelj čedajski v zvezi z mestnimi očeti dvakrat na leto k Mariji na goro, in sicer belo nedeljo in pa prvo nedeljo v septembru. Leta 1866 je magistrat odrekel udeležbo, kanoniki pa še izpolnujejo staro obljubo. Pobožnost in prirojena nagnjenost k romanju sta še zmerom živi med ljudstvom in gonita na tisoče ljudi iz Čedada, šentpeterske, šentlenarske in prapenske fare, pa tudi s Tolminskega in Kanalskega, še celo iz oddaljenega Kranjskega, na Staro goro. Leta 1873 je bilo okoli 90.000 ljudij pripravljenih, da bi romali k Mariji in sprosili od nebeške kraljice ponovitev papeževe posvetne oblasti, ali vlada jim je to zabranila »v imenu toliko hvaljene svobode«.^[13]

»Ažla (ital. Azzida, lat. Algida) je stara in največja slovenska vas na Beneškem, ki stoji kot trdnjava na ježi nad rečico Aborno. Pred njo se cesta deli na dvoje: leva, sovodnjiška drži skozi vas, desna, šentlenarška pa pod njo. Šentlenarška dolina je namreč tukaj za toliko nižja, kelikor je globoka Nadižina struga. Radi tega gre pri razpotju šentlenarška cesta čez ježo navzdol do Aborne, ki priteka iz sovodnjiške doline k Arbeču. Čez lesen mostič greš naprej po ravnem mimo Dolenje Mjerse do Škrutovega (Scrutto). Dolina do te vasi je odprta, lepa in rodovitna. Potem se razcepi na dve bolj ozki, globoki in divji, ki imata vsaka svojo rečico. Slikovitosti se njima ne manjka, posebno v gorenjem koncu pod sv. Marijo Magdaleno in pod dreškimi gorami, kjer prihaja več jarug skupaj.«

»Iz Škrutovega se pride zopet po lesenem mostiču čez Kozico v Gorenjo Mjerso in v podutansko dolino. Šentlenart se imenuje namreč tudi Podutana od vasi Utana (Altana), ki stoji više gori sredi položenega obronka. V Šentlenart se pride čez lep, kamenit most na potoku. Majhna vas se vzdiga počasi na podnožju hrbta in nima nič posebnega, razen nekaj lepih hiš. Župna cerkev je stara in tudi njej, kakor šenpeterski, bi bilo treba dostojnejše naslednice, (cerkev sv. Silvestra ima nadpisni kamen: »Maister Amb ... XII. aprilis 1498«). Njene podružnice so raztresene po obeh oddelkih doline, deloma v nižavju, deloma v hribih, namreč na desni Srednje (Stregna), Kravar, Oblíca, Trbílj; na levi pa Hlasta, Kózica, Lĕsa z Grmekom, Topolovim idr.«

»Na koncu obeh dolin, na obronku Kolovrata ob državni meji, se nahaja precej strma in divja, a tudi slikovita Dreka (ital. Drenchia), h kateri spada več manjših vasij: Ovšje brdo, Kras, Laze, Trinki, Kràj, Prapronca, Klobučarji, Zavàrt (Zavrt) in pripadajoči zaselki, Lombaj, Obranjki, Peterneli itd. Vse skupaj tvorijo tretjo župnijo in imajo po njej tudi skupno ime. K njej spada tudi podružnica sv. Volbenka ali Štoblanka v Zavrtu, ki je precej na glasu kot božja pot. Cerkev sv. Volbenka je stara in zelo majhna. Pred njo stojé slovenske lipe, okoli nje pa je bilo staro pokopališče s prav visokim obzidjem. Od vseh strani je zelo strmo do cerkvice in mora se po stopnjicah tja gori. Cerkev previduje kaplan iz Brnkov, ki ima svoje prenočišče proti Zavrtu. Pri njej sta dva letna shoda: v nedeljo po sv. Mohorju in o sv. Miklavžu. Na prvi shod prihajajo ljudje od vseh stranij ter se gosté pod lipami, ali pa v bližnjem grmovju s kolači, gubanicami, salami, gnjatjo itd.; o sv. Miklavžu pa prihajajo zlasti Tolminci ter uživajo burice (ali burje) in pokušajo novo žganje. Sv. Volbenk pomaga proti bolečinam v nogah. Pri cerkvi je bratovščina in njeni člani plačajo jeden groš za celo življenje.

Vasi dreške župnije so razvrščene v kolobarju sredi hribov, kakor v kakem amfiteatru. Nad njimi se razprostirajo gladki in travnati obronki Kolovratovega pogorja. Od Dreke pelje hribovska pot naravnost proti vzhodu skozi Trinke in Kraj mimo kapele na Slemenu (nekdanje cerkvice sv. Florjana) v Kamenico, Volče in Tolmin; ravno tako od sv. Volbenka mimo Klobučarjev pod Ježo v Čiginj in Volče.

Sedaj si oglejmo sovodnjiško dolino, ki se vleče po sredi med šentlenarško in nadiško. Vhod v njo se začenja zopet v Ažli, okoli katere je vse polno kamenolomov, tako da pošiljajo iz nje rezano in obdelano gradivo po celi Furlaniji. Mimo njene lepe, še le pred kratkim prenovljene cerkve se voziš v dolino, ki ni baš preširoka, a vendar prijazna in rodovitna. Dobra cesta te pelje ob rečici Aborni, prijetno šumljajoči med vrbjem in jelšovjem. Na desni in na levi se prostirajo ozke njive, in takoj za njimi se vzdigajo polagoma vedno višje in višje gorice na meji med šentlenartsko in sovodnjiško dolino, pa tudi one proti Nadiži ne zaostajajo mnogo. Tu in tam stojijo raztresene vasi: Klinjé (Clenia), Trpéč, Dolenji Brnas (Vernassin), Sovodnja, Blažín in še nekaj posameznih hiš po bližnjih obronkih in višje gori po hribih. Gorenji Brnas (na levi strani) je imeniten zaradi izvrstnega »cividina« in obilice sadja. Njemu nasproti stojijo Dolenja Brdca (Brizza) z dvema cerkvicama gori na ploskastem hrbtu.«

»Sovodnja so nekoliko na levi strani ob znožju pod vasico Kosto. Tu se stekata Aborna in Reka (211 m) in v sredi med njima je imenitna hiša Blažin. Tu se deli dolina in cesta na dvoje. Levi rokav se vleče še kake debele pol ure prav do podnožja Matajorja, kjer se poizgublja v razne manjše, čedalje strmejše jaruge, po katerih drvijo divji skakalcev polni matajorski hudourniki. Vozna cesta se neha pri malem kamenitem mostu, a naprej vodijo le hribovske, precej strme in nerodne poti v vasi Pečnije (Pechinie), Strmica, Gorenja Brdca in Ložec na jedni (zahodni) strani, na drugi pa k Dušu, k Jelinom in k Mašerom. Turisti, ki posebno zadnje čase radi prihajajo z laške strani uživat prekrasen razgled z Matajorja, prenočujejo navadno vsi v vasi Matajor, ki stoji že 954 m (pri cerkvici) nad morjem.«

»Desni rokav doline pelje od Blažina v pogorske vasi Gabrovica, Čeplešišča, ki se je nekdaj pravilnejše imenovala »Zaplatišča« (Cepletischis) in v Polavo, ki je že skoro tik državne meje. Še pol ure hodiš po ozkem, čedalje bolj vzpenjajočem se rebru in takoj prideš v avstrijski Livek, (Livak 720 m), od koder se ti odpira diven pogled na slikovito soško dolino in na kršno Krnovo pogorje.«

»Med obema rokavama glavne doline je kakor gorostasen klin zacepljena Trčmunska gora. Strma pot te vodi med košatim kostanjem v vas Trčmun (Tercimonte), ki stoji na ploskastem sedlu in malo višje nje nova cerkev. Tu je rojstni kraj našega dičnega pesnika Ivana Trinka, biserja beneških Slovencev, ki je tako lepo opisal svojo domovino z gorečim rodoljubjem in pesniškim navdušenjem. Trčmun je jedna najvažnejših podružnic sv. Petra, od njega oddaljena dve debeli uri, h kateri spadajo ravnokar omenjene vasi celo od Blažina navzgor. S Trčmuna se ti odpira diven pogled ne samo po sovodnjiški dolini, ampak daleč tjadoli po celi vzhodni Furlaniji do morja in do isterskih brežuljkov.«

»Glavna cesta vodi od začetka prav ob strmem bregu Nadiže, le tam kjer napravlja drzen ovinek, se malo oddalji od ceste, ali še pred Sv. Petrom se ti zopet približa. Tu najdeš krasen in visok most, ki so ga pred malo leti naredili v Dolenji Brnas, prvo slovensko vas na desnem bregu Nadiže. Nedaleč od tega mosta najdeš ob cesti jedno najstarejših, morda celo najstarejšo, slovensko cerkev na Beneškem, (kar že svetnikovo ime dokazuje), tj. malo, preprosto cerkev sv. Kvirina. O njej pravijo, da stoji na razvalinah poganskega templa, ki je bil posvečen boginji Dijani (?). V bližini so izkopali starine, ki dokazuiejo, da je bil ta kraj že v prazgodovinskih časih naseljen. Cerkvica pa ima še nekoliko gotskih znakov na sebi. Pri njej je bilo tudi staro pokopališče, kamor so nosili mrliče pokopavat (po ustnem poročilu) celo iz daljnega Bolca. Pozneje so bili cerkvico opustili in naredili iz nje navaden senik, potem celo lazaret za kužne bolezni. Iskreni domoljubi so pa začeli na to delovati, naj se ta starinski spomenik zopet prenovi v stari obliki in s pomočjo pobožnega ljudstva so to tudi dosegli.«

Na cerkvici sv. Kvirina je gotski napis, ki je bil nekdaj provzročil velik šum in so nekateri domnevali, da bi znal celo staroslovenski biti. Podoben in istodoben je popolnoma onim v Landarju, Briščah in Gorenji Mjersi. Glasi se pa tako-le: Anno Domi(ni) 1493, Ma(iste)r Marti(n) piri(ch?). Priimek »Pirih« je med beneškimi in tolminskimi Slovenci kaj navaden. V oporoki kurata Petra l. 1480. (»presbyteri Petri vicarii curati S. Petri Sclaborum«) se imenuje dedičem nek Pirich, katerega je pa italijanski notar v »«„Petrieh" spremenil. V pogodbi 1. 1505. »actum in villa Alzidae« se imenuje cerkveni ključar sv. Kvirina in svetega Jakoba, Filip »nepos Urbani Pirech«, in l. 1608. se je imenoval šenpeterski kurat »Mathias Pirich«.

Omenjeni Martin Pirih je bil gotovo v zvezi z mojsterskim zidarjem Andrejem iz Loke^[14], ki je ob istem času deloval po Tolminskem (na Ponikvah) in po Benečiji (v Briščah in Landarju). Z njim so prišli še drugi Ločani v Št. Peter, npr. kapelan Klement Bernard Naistoth, testamentna priča l. 1480., ki je umrl l. 1531. kot šenpeterski kurat. Priče njegove oporoke so bile: »Gasparo de Tulmino, habitante in Clenia« (Klinje), in »Bartholomaeo pictore de Loch«. Dedkinja je bila »Magdalena Primosii de Vernasso, nupta Matheo de Cavoreto« (Kobarid). Tu se seznanimo takorekoč z družbo slovenskih cerkvenih umetnikov. (Pagine friulane, VI. str. 133.)

»Cerkvica je zanimiva tudi v ustavni zgodovini beneških Slovencev, kajti pri njej so se shajali okoli kamenite mize pod starodavnimi slovanskimi lipami zastopniki iz vseh treh sodolin in so tu razpravljali o deželnih potrebah, ukrepali o javnem redu, sodili prestopstva in hudodelstva itd. Tukaj pod milim nebom so imeli beneški Slovenci svoj povsem izviren in čisto demokratičen parlament, kakoršnega drugi Slovenci niso nikoli poznali. Zastopniki obeh velikih županij so se shajali pri cerkvici sv. Kvirina jedenkrat, ali po potrebi še večkrat na leto k skupnim sejam in posvetovanjem, kjer so razpravljali stvari, tičoče se vsega vzhodnega dela beneških Slovencev. Tu so pravde morda bolj umno sodili in bolj modre ukrepe razglašali, kakor v sedanjem, razsvetljenem veku. Takrat je bilo med našim ljudstvom še mnogo navdušenja za staro pravdo in veliko plemenskega ponosa nasproti bolj omejenim njih furlanskim sosedom.«

»Sv. Peter je mal, a čeden tržič (kakih 500 prebivalcev), ki se na dolgo vleče ob cesti. Župna cerkev sv. Petra je zelo stara, nizka in tesna. Med mnogimi večjimi hišami se odlikuje zlasti župnišče in prostorno občinsko poslopje (sedanji župan dr. Franc Musoni je že mnogo pisal o beneških Slovencih v italijanskih listih in knjižicah; on razume prav dobro književni slovenski jezik). Tu je tudi izobraževališče za učiteljice s konviktom, poleg Vidma jedino na Furlanskem, zato prav dobro napolnjeno s furlanskimi kandidatinjami. Vlada je to izobraževališče nalašč tu sem postavila, da bi vplivala na Slovence in da bi tim urnejše pospeševala njih poitalijančevanje. Učitelji in učiteljice so osnovali med seboj na priganjanje »od zgorej« nekako čitalnico, »Biblioteca circolante.« Vse šole, kakor tudi vsi uradi so samo italijanski. Slovenščina nima nikjer drugodi zavetja kakor samo v cerkvi; a še odtod so jo hoteli nekateri izriniti. Toda vlada sama ve, da v cerkvi ne more nič opraviti, zato se ji želja ne izpolni; po naših cerkvah se bo vedno le slovenski pridigovalo in učilo, ker ogromna večina ljudstva ne razume drugega glasu.«

»V Šenpetru je tudi notarski urad, okrajna davkarija, orožniška postaja za cel okraj, pošta in brzojav. Pred l. 1866. je bil tukaj sedež okrajnega komisarijata z dotičnimi kraljevimi uradi, a sedaj je vse premeščeno v Čedad. Zato ne najdeš posebnega življenja v Šenpetru. Samo o nekaterih praznikih je pisano in živo v trgu. Ob takih dnevih je Šenpeter popolnoma slovenski. Sicer kaže tudi ob navadnih dnevih svoje slovensko lice, a pozna se mogočni vpliv laškega življa. Šenpeterci znajo vsi oba jezika, oziroma narečji, a omikanci navadno govoré le italijanski. O sv. Petru in Pavlu je velik shod, »senjan« (šagra) in tedaj privre mimo pobožnih hribovcev vse polno izletnikov in lahkoživcev iz Čedada, Vidma in drugih furlanskih krajev pokušat izvrstno in karakteristično »slovensko gubanico« (potico). Zlasti popoludne jih neprestano dovaža voz za vozom. Pod večer misliš, da si v kakem laškem mestu, toliko finega, laški kramljajočega občinstva poseda po gostilnah, suče se po plesiščih goni se gori in doli, ali pa prodaja zijala po trgu. Ta šenpeterski shod se prišteva najživahnejšim v pokrajini, a sedaj že nekako propada.«

»Pogorskemu Slovencu se zdi čudno v taki gneči in se ne počuti dobro v takem direndaju; ne more se sprijazniti z nenavadnim občinstvom, čegar govorice ne razume. Zato pa koj popoldne izpije svoj kozarec vina in prigrizne kos kruha v znani krčmi, potem nakupi kaj malega in se polagoma pobere med svojce. V Šenpetru pa ostane le bolj razvajena in srborita mladost iz okolice, da se nekoliko pokratkočasi in zavrti po plesnih podih, (takoimenovanih »brjarjih« od furlanske besede »breja« = deska), in da se naposled prevzeta od vinskih duhov, povrne domov, pojoč v pozno noč, ali v rano jutro drugega dne.«

»Od Šenpetra vodi dalje proti severu krasna, precej široka dolina. Gre se lahko tudi čez Nadižo na desni breg in potem po mali in nerodni cesti navzgor skozi vasici Návkula (Oculis) in Španjùt, proti Landarju. Nadiža šumi skrita po globoki strugi na koncu ozkega polja, ki se razprostira od Šenpetra proti severu. Takoj na zahodni strani reke se dvigajo polagoma hribi, obrastli s kostanjem in drugim listnatim drevjem. Na desni glavne ceste, v isti višini ž njo, imaš zopet ravno in prostorno polje, lepo obdelano, s trtami in murvami nasajeno, ker okoli Šenpetra se marljivo pečajo tudi s svilorejo. Za poljem se počasi dvigajo in drug za drugim vrstijo podolgasti, lepi in solnčni hribčki, bogato posajeni z vinogradi in kostanjevi gozdički.«

»Tu in tam po dolini, blizu in daleč, na desni in levi, v podnožju goric in v hribih, se ti prijazno smehljajo nasproti izmed bujnega zelenja male vasi in posamične hiše, a na vzvišenih prostorih se ti blestijo cerkvice in zvoniki. In kako lepo se tod potuje na večer, kadar zadnji žarki zahajajočega solnca trepečejo v rudeče-zlati boji in polagoma umirajo na visokih pečinah in gorskih grebenih, ko se nad vasmi suče v mirnem zraku, v dolgih, prozornih mrenah dim, in po dolinah začenja polegati prvi mrak! Takrat ti od vseh cerkva, v vseh zvokih in gradacijah zadoni naproti večerno zvonenje, pestro in valovito ziblje se po mirnem zraku čez dolino in se izliva v najmilejšo harmonijo!«

»Ko prideš mimo Pontjaka do skupine hiš »pri Lipi« (Tiglio), približaš se zopet na polagoma znižajoči se cesti do Nadiže, čez katero tu drži tretji lepo zidani most in čezanj stranska cesta v bližnji vasi Tarčet in Bijače z malo, staro cerkvico in podrtinami gradú Ahrenberga ter staroslavno kamenito mizo (»banko«), okoli katere so se nekdaj zbirali zastopniki landarskega sodišča. Od Tarčeta te pelje pot nekoliko v hrib do Landarja (»l'Antro« = jama). To je prav zanimiv in sluten kraj Beneške Slovenije. Ne samo, da je bilo tu deželno sodišče (»landarska banka«) vsem malim županijam nadiške in sovodnijške doline, nego tu so osredotočene najstarejše in najimenitnejše pripovedke naše deželice. Mala vas stoji lepo na vzvišenem in precej strmem boku hriba, odkoder je krasen razgled po dolini in po nasprotnih hribih. V podnožju na desni, če od zgoraj doli gledaš, stoji blizu Bijáče nekoliko hiš »na Krasu«; višje gori v hribu, prav za prav nad Tarčetom, so raztresene v lepi legi po rodovitnem polju vasice, ki imajo skupno ime Ofiján, ital. Pegliano.«

»Landar je najbolj zanimiv in slavnoznan zaradi svoje podzemeljske votline in cerkvice sv. Ivana Krstitelja (»sv. Ivánac«, ali »sv. Ivàn v čelè«) sredi navpične, gorostasne stene. Jama zeva sredi ogromne pečine in nima nič podobnosti s kraškimi votlinami. Zgoraj, spodaj, na levi in na desni, povsodi je obdana s poljem in travniki, ki so bogato porasteni z drevjem, osobito s kostanjem. Od vasi se hodi kakih deset minut do pečine. Tu se znajdeš sredi slikovitega, romantičnega kraja. Visoko gori iz jame pada precejšen curek vode, ki o deževju silno naraste. Izpod same pečine izvira krepek studenec, ki se združi s slapovo vodo in žubori po strmem jarku v stransko dolinico za Bijačami. Ob potoku se dvigajo med grmičjem mogočni orehi, topole in druga debla, prepletena s krvinovo ložo. Visoko gori molé iz mnogih pečinskih razpok mali, grčasti gabri, jeseni in dreni, a rob pečine je zopet obrasten z grmovjem in kostanjem. Sredi pečine pa se blesti nekaj zidanega, ki je kakor umetno gnezdo k skali prilepljeno.«

»Do tjagori vodi 115 strmih, kamenitih stopnic, ki so na zunaj z železnim držajem zagrajene. Blizu na pol poti je v kamen urezana letnica 1007, češ da so takrat stopnice napravili. Kadar si že pri zadnjih stopnicah, stopiš skozi vrata v malo lopo, pol zidano in pol naravno, nekoliko nižjo od cerkvice. Od tod vodita k njej dva vhoda: prvega imaš takoj pri vratih lope skozi nizek, umetno obokan predor, ki vodi v notranjost pod cerkvenimi tli. Na koncu predora stopiš v prostorno jamo, in tu se vzpneš po stopnicah takorekoč iz pritličja v prvo nadstropje, zasučeš se nazaj ter dospeš v cerkvico od zadej, nasproti glavnemu vhodu. Boljši del lope je vdolben v skalo in spredaj odprt, da se lahko iz nje prosto uživa zanimiv razgled čez nizki zid nad prepadom. Naraven, okorno obtolčen steber podpira strop lopi. V njej se nahaja stara peč za kruh in v skali dolbina, kjer so pšenico tolkli. Vse to dokazuje, da so ljudje morda že v prazgodovinski dobi v tej jami bivali. Furlanski zgodovinarji imenujejo to jamo »trdnjavo Slovencev« (la fortezza degli Slavi) in mislijo, da je bil v njej zaprt čedadski vojvoda Pemmo, ko so ga bili pregnali z langobarškega prestola.«

»Drugi in sicer glavni vhod iz lope do cerkvice vodi po zadnjih stopnicah naravnost gori. Ta vhod nima nič podobnega vratom, nego je le široka, naravna odprtina z nizkim zidičem na desni, da ne padeš nazaj v lopo. Na zidiču stoji kamenita posoda z blagoslovljeno vodo, nad glavo pa ti visi zvon izpod skalnatega stropa. Cerkvica pa ni nič druzega, kot sprednji del jame, dolga 16 m, široka 10 m in visoka od 12—14 m. Stene in strop je vse iz žive skale, kakor jo je Bog ustvaril. Samo kos stene od spredaj z malim oknom je zidan, potem mala zakristija in dve tretjini prezbiterija. V cerkveni ladiji je par izpovednic, prižnica in stranski oltar Matere Božje na nizkem zidu, ki deli cerkvico od ostale, še daleč v goro sezajoče jame. Oltar sv. Ivana je lesen in čudno baročen. V cerkvici ne dobiš niti klopi, da bi pokleknil, saj beneški Slovenci klečijo tudi na golih tleh. Prezbiterij je zidan priprosto, a v čisto gotskem slogu. Na steni je plošča s krasno izdolbenim gotskim napisom in letnico 1477.«

Na tistem zidu zakristije, ki gleda proti jami, torej na strani cerkvenega vhoda, je vdelana dva dobra metra nad tlemi plošča z napisom v gotskih minuskulah (fraktura): maister andr—e von lack ia(r) — l^mo 4^mo 7^mo 7^mo, ki je torej podoben onemu v Briščah. Na desni strani tega glavnega nadpisa je obokana odprtina v sakristijo, da jej daje več luči, nego je dobiva skozi gotsko okence, ki gleda proti dolini. Pod to odprtino je vzidan nadpisni kamen (1,73 m x 0,68), ki pokriva mramornato ploščo in nekoliko človeških kostij. Nadpis slove:

IACEO INDIGNVS HIC TVMV
LATVS EGO FELIX AD FVN
DAMENTA ScoRVM EcclAE
IOHIS BAPTISTAE AC EVANGELISTE
IDCIRCO OBSECRO OMS ASCENDEN
TES ET DESCENDENTES VT PRO ME
IS FACINORIBVS DM PRECARE DIGNE
MINI —

Nadpis so vzidali na tem mestu l. 1477., ko so cerkev popravljali. Ne ve se, kedo je bil oni pokopani Feliks, ali ugiblje se, da bi znal biti učitelj Feliks ob času longobarškega kralja Kuniberta, kateri je umrl pred l. 720. Pravijo, da se tudi oblika črk vjema z znaki VIII. ali IX. stoletja.^[15] Na vsak način je moral biti mrtvec odličen in zaslužen mož, da so ga pokopali prav na konca kora, pod altarjem prvotne cerkvice, kjer ni bil nihče drugi pokopan.

»Pri sv. Ivanu je dvakrat na leto velik shod, na drugi velikonočni praznik in v dan sv. Ivana Krstitelja. Takrat privre toliko ljudstva, da je vse natlačeno v jami, v lopi, po stopnicah in v njih podnožju. Čudno in ginljivo je poslušati, kako naše, globoko pobožnost izrazujoče petje bobni in odmeva po dolgi, temni jami. Goste kite netopirjev, visečih od stropa v globoki notranjščini, se probujajo in nemirno prhutajo ter preletavajo temen prostor na pol slepi, cvileč in jezeč se nad glasnim petjem, ki jim tako brezobzirno kali sèn in moti pokoj. Po končani službi božji se gre ljudstvo krepčat in kratkočasit po bližnjih vaseh, marsikateri radovednež pa gre tudi dalje v jamo pogledat, da bi videl, kako in kaj je notri, ker se o njej čudne stvari pripovedujejo.«

»Toda povrnimo se zopet v nadiško dolino. Od Lipe se pride v kratkem času do vasi Brišče (Brischis). Tu so se bajé večkrat srečevale sovražne bojne čete in se srdito spopadle, npr. Slovenci in Langobardi. Mnogi mislijo, da se zaradi tega imenuje del vaškega polja »Tepenò puoje«; (bržkone ga je bila kedaj toča prav hudo potolkla). Res pa je, da je dolina strategično važna in da so jo že od nekdaj strogo čuvali, posebno pa za beneške republike. Na zunanji cerkveni strani je vzidan napis z lepimi gotskimi črkami (fraktura): »Maiste(r) andr—e von lack Mai iahrs — 1811 (1477).«

»Iz Brišč drži pot v hribovsko skupino prijaznih, lepo ležečih vasic in posamičnih hiš, ki se skupno imenujejo Ronec (Ruonac, ital. Rodda), z župno cerkvijo. Tukaj je primeroma lepo razvita sadjereja, za kar gre vsa hvala pokojnemu rodoljubu in slovenskemu pisatelju Petru Podreki. Še višje gori pod samim Matajorjem je še precejšnja vas Matajor (Montemaggiore) s podružno cerkvico. Zahodno od te skupine je zopet več raztresenih vasic s skupnim imenom Mersin.«

»Po cesti iz Brišč pa prideš čez nekaj minut do Podbunĕsca (ital. Pulfaro) tj. do male kopice hiš, kjer se nahaja zadnja italijanska pošta in telegrafska postaja. Pošta ima vsakdanjo zvezo z avstrijtko pošto v Kobaridu. Ob cesti od Podbunesca naprej dobiš še nekaj tu pa tam raztresenih hiš in nazaduje prideš v vas Štupico. Tu je dolina zelo ozka in divja, obronki hribov se strmo vzdigajo; skalnatih sten in sivih pečin je vse polno, a med njimi zelenijo še lepi gozdi. Izpod njih prihajajo divji potoki po silno uglobljenih jarugah, ki so vse polne velikanskih skal. Pri »Zidanem čelu«, kjer je dolina najbolj stisnjena, so na desni strani ceste mine v skalo vdelane. Od Štupice do državne meje so štirje kilometri. Tik nje stoji italijanska obmejna finančna stražnica; pred njo visi ogromna veriga, s katero zapirajo po noči cesto, da ne more noben voz čez mejo, ker verigo odprejo še le ob zoru. Za stražnico je okrogel kamenit steber z napisom »Regno d' Italia« itd. in poleg njega črnorumeni kol.

»Nasproti Štupice se odpira onkraj vode pri Predrobcu med Ljubjo in Mijo tesen in dolg prehod »Priedol«, ki vodi v avstrijsko vas Logje. Na levi strani tega prehoda stoji visoko gori vas Črni vrh (Montefosca), ki je prva »kršna Črnagora« beneške Slovenije. Pod njo je Arbeč (Robec) z Zapotokom in Gorenjo vasjo, kjer je cerkev z velikimi zvonovi, ki z vrha gore mogočno doné po dolini; šola in župnišče s krasnim razgledom čez spodej ležečo nadiško dolino in na nasproti stoječi »gladko počesani« Matajor. Hiše so sicer vse zidane in s korci pokrite, ali prav neznatne; med njimi so ozke, hrapave ulice polne gnoja. Okoli njih je še precej obdelanega polja, kjer pridelujejo turšico, ki pa daje le mali del hrane prebivalcem; krompir in repo, glavni živež vaščanov; fižol, od katerega spravijo mnogo na trg v Čedad; in nekoliko slabega, zelo kislega vina. Vidi se tudi še precej sadnega drevja, zlasti jabolk in hrušk, malo pa črešenj in češpelj. Kakor vsi gorjani žive se pa prebivalci najbolj z živinorejo. Pod Arbečem vodi kolovozna pot ob Nadiži navzdol po lepo obdelanem in rodovitnem polju skozi Ščiglo (Cicigolis) in Laze zopet v Tarčet. Iz Arbeča se pride v Črni vrh po skaloviti, uro hodá trajajoči cesti.«

Črni vrh (Černavarh) spada pod tarčetsko občino in stoji v mali kotanji (725 m) med Voglom (1164 m) na severu in Ivanco (Ivanac, Juanes, 1168 m) na jugozahodu, ki je odprta proti vzhodu. Po njej se spušča v Nadižo potočič Bodrin ali Brodin (Zabrodinam). Vasica je podobna vsem drugim pogorskim seliščem, ki je obdana s precejšnjim vegetacijskim zelenjem. Prebivalci so pravi »Črnogorci« med beneškimi Slovenci in so ohranili najčistejše svoj prvotni tip še iz časa prve nasalitve: visoki stas, široka pleča, orjaška moč, kosmata prsa, katera imajo vedno razgaljena (tudi po zimi), kostanjasti in plavi lasje, modre ali rujave oči in gosta brada. Na ramenih nosijo velikanska bremena v dolino in celo na trg v Čedad. Priimki so: Čenčič, Batistič, Lavrenčič, Menič, Mahorič, Špehonja, Gujon, Černe, Černejec itd. Besede izgovarjajo blagoglasno, pojoč in s tem se razločuejo od vseh drugih nadiških Slovencev. Moški so že popolnoma opustili svojo narodno nošo, ali ženske še vedno prihajajo v dolino z dolgimi zlatimi uhani in velikanskimi obeski na njih. Vso obleko pa si izdelujejo doma večinoma iz volne in prediva.

Če je več bratov v hiši, oženi se skoro vedno le jeden sam in navadno tisti, ki je najčednejši, najpostavnejši, a najstarejši ostane gospodar v hiši, torej »starešina« v staroslovanskem pomenu. Čitati in pisati ne zna skoro nihče, ako ni bil pri vojakih, ker šolo so še le pred kratkim dobili. In vendar prebivalci niso sirovi, čeravno od začetka nekóliko nezaupljivi proti tujcu, a ko spoznajo, da ni kak berič ali ogleduh, postanejo celo prav zgovorni in gostobesedni, ker so zelo radovedni. Udani so odkritosrčno svojemu duhovniku, a Avstrijo sovražijo zaradi mejnih prepirov z Robediščani, kateri so jih stali baje že 30.000 lir. V dolini veljajo za zelo premožne, a v resnici so le štedljivi in z malim zadovoljni in se žive le od živinoreje, turšice, krompirja in fižola, a ves sir in vse maslo spremene v denar, da točno plačujejo davke.^[16]

Predolina (ali Predol) je podobna velikanskemu hodniku, dolgemu nad štiri kilometre, a le okoli dvajset metrov širokemu, nad katerim se vzdigajo skalnate, skoro gole stene zelo strmo do 500 metrov in še več. Po njem ne teče nad zemljo noben potok, ker se vsa podnebna mokrota izgublja v zemljo skozi krednate plasti, a koncem njega privreje na dan obilen studenec »za Nadižo« ravno nasproti Štupici. Po Predolini je tekla Nadiža v zadnji tercijarni dobi, predno si je odprla novo pot okoli Mije. Ves hodnik je samoten in tihoten, le redko zvončkanje ovčjih ali kozjih čedic ga moti. Po prvi črtrtini se nekoliko razširi in tu samevata dve kočici, obdani z vegastimi hlevi in z malimi ograjnicami in lazi, v katerih raste nekoliko krompirja in fižola. Občinski davek plačujeta v Tarčet. Njih siromaštvo je brezmejno, trud in napor za vsakdanje življenje neopisljiv. Po zimi so večkrat pod snegom in zmrzujejo strahovito, oddaljeni od vsake človeške pomoči.

Zadnji konec Predoline je že avstrijski. Tu vodi jedin most čez Nadižo v Logé, o katerem trdé, da je zelo star, ker je stal le 45 goldinarjev! Iz avstrijskih Logov, ali pa bližnjega Robedišča vodi tihotapska pot med beneške Slovence po travnati dolinici Ravni (Piano delle Farcadizze) na zahodni strani Ivanca čez Preval (790 m) v precej veliko vas Čaneblo (669 m), ki ima dosti veliko cerkev z lastnim pokopališčem. Pod vasjo se obronek naglo spušča in pot se po polževo zavija, predno pride nad 300 m nižje v dolino potoka Brega (Grivó). V isti kotanji se nahaja tudi vas Podrata (Clap) in južno od nje Gradišče (Gradiscutta) s kapelico sv. Marije Magdalene, kar gotovo dokazuje, da je stala na ondešnjem čelu prazgodovinska naselbina. Ob Bregu dalje se pride po lepi dolinici v Fojdo.

Druga bolj nevarna pot vodi od avstrijske meje skozi vas Prosnid (Prosenicco) mimo velikanskih prepadov ob Črni vodi, kjer je že marsikater tihotapec pustil svoje življenje. Čez Subitsko preval (779 m) se pride počasi v dolino rečice Maline, do vasice Šalandi (365 m). Visoko gori čepé posamezne hiše Kančelirjev in še više gori (727 m) vasica Subit s podružno cerkvijo, ki je bila v novejšem času predelana, in s pokopališčem. Vsi raztreseni zaselki v gorenji dolini Maline se imenujejo tudi Malina (Forame) ter so bili poprej samostalna občina in imajo svojo cerkev s pokopališčem. Od tod dalje vodi že prav dobra cesta proti Ahtnu.

Iz Ahtna se pride čez ploskasti hrbet po 3 km dolgi novi cesti v dolino rečice Lanje, ki je še precej široka in prav prijetna. Vzdiga se stopnjevito in tudi od zadej jo zapirata amfiteatralno hrib Sv. Jakob z nasproti stoječimi Kladji. Ob vznožju se vrste bolj redki vinogradi in gozdiči širokolisnatega kostanja, obronki pa so porasteni z zelenimi bukovimi gozdi. Dolinica je prav tiha, ker jo ne moti posebno niti ptičje petje, niti črčanje škržatov. Ko prekoračiš kamenit most, se ti cesta razcepi: naravnost proti zahodu te vodi v Neme, proti severovzhodu pa v 3—4 km oddaljeno slavno vas Črnejo (Černjevo), ki se je delila nekdaj na tri dele, a sedaj spada srednji del k Gorenji Črneji. Zadnji vasici sta Podbreg (Pecolle) in Dobje (Nongruella). Iz te dolinice ne vodi nikak prehod proti severovzhodu.

Najkrajša pot iz kobaridskega Kota do železnične proge je takoimenovana »slovenska pot« ob Karnahti.^[17] Malo nad izlivom Namlena se prekorači Kolnjak in se obrne proti Platiščem. Tu lahko preskusiš moč svojih nog čez takoimenovane »Štenge« (La Scaletta), ki so vkup okoli 150 m visoke. »To višino je treba prekobaliti po samih stopnicah, ki so pa tako visoko jedna nad drugo postavljene, da moraš pri vsaki koleno poljubiti, ako ti noge dobro služijo; ako ne, pa oklati ga.« Od Platišč (657 m) dalje pa ni pot več tako utrudljiva. Vodi te čez travnike (poprej pašnike »na Bônah« (Campo di Bonis), posredi katerih teče potok Bončič. »Pot tudi ni več tako jednakomerna; vrste se zaporedoma senožeti, grmovje in meline. Tu ropočeš po kamenitem kolovozu med strmimi njivami, tam hitiš po mehki stezi med senožeti: sedaj se spuščaš, opremaje se za grmlje, v globok hudournikov jarek, a kmalu zopet plezaš iz njega mimo brezštevilnih drč. Gredočega čez visoko, golo sedlo Jazbine (okoli 750 m), te solnce stiska, da se znoj kar od tebe cedi; pa kmalu se skriješ vročini v temno in vlažno preseko med visokim leščevjem in bodečim robidovjem, ki je zgorej gosto prepleteno z lozo ali krivinovcem.«

Od zaselka Vočaci, tipanske podobčine, dalje teče že gladka cesta proti Karnahti. Ob tej vodi dolgo ni nič vasi, ker je dolina popolnoma stisnjena do Tarlana, ki je skoro že ves polaščen. Visoko na rebru stoji vas Vizont (Chialminis, 677 m) s cerkvico in pokopališčem. Raztresena vas Romandol na desni strani reke je zadnje slovensko bivališče. Po brdih raztresene vasice imajo nizke, nepobeljene hiše brez dimnikov, tako da mora dim skozi tisto odprtino, kakor ljudje. Pred hišami in ob potih je vse polno gnoja. Poznati je, da je tod revščina, a tudi nemarnost doma.^[18]

Od Tarlana naprej prideš kmalu v Neme (Nimis), glavni kraj cele doline. Ravno tu sem te pripelje tudi pot iz Črneje mimo stare cerkve sv. Gervazija. Tu je konec gorske doline, katero obdajajo še dobro porasteni obronki, in ki je od zadej tudi amfiteatralno zaprta. Neme so sestavljene iz šesterih precejšnjih tržičev, ki se imenujejo že oddavna: Čenta (tabor), Molmentét, Valle, Ariba, Ariis in Cacus (Kokoš) ali Malborghetto. V poprejšnjih časih so služile vse vozne ceste ob jednem tudi kot potočine vodá, ki so o nalivih silno naraščale, in mostiči so bili zgolj leseni (ob suši se ljudstvo še teh ni posluževalo). Sedanji kamenit most čez Ter (Ponte di Nimis) je dala občina še le koncem preteklega in v začetku tega stoletja narediti. Vse delo (tudi dovozne ceste) je bilo zahvaljeno l. 1804. Nemljani so pridni rokodelci, pečajo se sedaj najbolj s sodarstvom in prirejajo v prvi vrsti obroče.

Zadnja pot iz Breginja v Benečijo vodi naravnost proti zahodu do Tera. Čez Kolnjak prideš skozi Srednje brdo v visoko gorsko vas Brezje (Montemaggiore, 798 m). Cerkvica sv. Mihela čepi na strmi skali. Kraj je zelo razupit, da tukaj toča najrajše tolče in od tod se privali vsaka nevihta na Tolminsko. Čez mali kucelj prideš potem do vasi Javor (Ta-na-javore) in kmalu zatem v Karnahto. Tu se lahko obrneš skoz Debelež (Debellis) na poprej opisano cesto proti Nemam, ali pa jo kreneš dalje proti zahodu skozi Dolenjo in Gorenjo Viskoršo (Monteaperta)^[19] mimo cerkve sv. Trojice (655 m) skozi Mihote v Brdo (Lusevera, Lužje brdo?). Vas leži na podnožju prijaznega grička (503 m) in ima občinski urad. Kmalu prispeš v vas Ter (Pradielis) ob istoimni reki. Tu se lahko obrneš za reko navzgor k njenim izvirom v podobčini Muzac in v zaselek Belo (Ta-na-ta-bjelem). Od tod znaš kreniti proti vzhodu skozi Šimce (na Kozlerjevem zemljevidu stoji napačno »Sunac«) mimo premnogih sirarij (»kazêr«, caseria) v Učjo in na Žago; ali pa proti zahodu čez Muzčevo sedlo in ob Venconaci v Vencon. Iz vasi Ter naravnost proti zahodu prideš v Podbrdo (Cesariis) in Breg (Pers), v zadnjo slovensko vas. Iz Brega dalje vodi gorska pot v Humin ob veliki cesti.

Če se pa obrneš v Teru za roko navzdol, prideš po precej dobri poti čez potok Malinščak do Možetove krčme nasproti vasi Njivice (Vedronza). Od tod dalje teče gladka cesta po zelo stisnjeni Terovi dolini s strmimi obronki. Visoko gori na strmem rebru sta na desni strani slovenski vasi Štela ali Štele (650 m) z zaselkom Borjanci, ter Mala Mežerija (Malmaseria, 395 m). Zahodno od poslednje je tudi še slovenska vas Smardeča (Samardenchia, 453 m) s podružnico, v kateri se slovenski propoveduje. Po glavni cesti se pride dalje v zelo raztreseno občino Čižerja (Ciseriis), v kateri se le malo slovenski sliši. Zadnji slovenski zaselek na tej strani je Osijunt (Usiunt) ali Pri logéh(?). V Zatrepih pri Sedigli (Sedilis) ali Cedilih (tako izgovarjajo avstrijski Slovenci) se govori še slovenski, sicer pa je zadnja vas na polovico že polaščena. Blizu Tarčenta (severozahodno) se nahaja vas Coja Slava, ki je pa že vsa furlanska.

Tarčent stoji že na desni strani Tera in ima za terske Slovence isto važnost, kakor Čedad za nadiške. Iz mesta do postaje sta dobra dva kilometra. Tu se vsedemo na železnico, da prispemo hitreje v najsevernejšo slovensko dolino. Na naši levi ostanejo zanimivi zgodovinski kraji: Tržizem (Tricesimo), a na njegovi zahodni strani Mels in Colloredo, potem Colalto in Buje. Ta poslednji kraj imenujejo Furlani »naše cesarstvo«, ker so v njem še pred kratkim časom cesarski denar ponarejali in ga potem v Avstriji razpečavali. Med potjo nas zanimajo v prvi vrsti razvaline nekdaj tako slavnega grada Rtina (Artegna), katerega že Pavel Dijakon v svoji zgodovini omenja. Za njim stojé vasi Zornik in Gorjani (Montenars), katere že po svojih imenih svedočijo, da so tudi v njih bivali nekdaj Slovenci. Kmalu dospemo pod Humin (Gemona), ki leži kaj slikovito na položenem obronku.

To starodavno mestece čepi na podnožju Čampona, zadnjega odrastka beneškega sredogorja proti Tilmentu. Od tega so prinesli nekdanji snežniki široko plazovino, pred katero se vzdiga 307 m visoki kucelj. Med tem in Čamponovimi obronki stoji sedmerovrati Humin, ki je okoli in okoli obdan s starinskim zidovjem. Iz te lege sledi, da so vse ulice več ali manj strme in mesto veliki grbi podobno. Ravno pod glavno cerkvijo nas pripelje cesta v to zanimivo, čedno mestece. Vzhodno nad njim stojé razvaline nekdanjega grada »Montefalcone«. Na huminskem Gradu se vzdigata še vedno dva visoka, štirivoglata stolpa in kljubujeta vsem vremenskim nezgodam. Krasna bela cerkev ima vse polno slik, zlasti imenitno je »čaščenje sv. treh kraljev« od Pordenona. Krasno slikan je tudi strop cerkve sv. Ivana (iz l. 1533). V srednjem veku je bilo tu imenitno skladišče za blago, ki je šlo iz Italije v Nemčijo. Ravno na severni strani Humina je cerkvica sv. Agnese, kjer lomijo rudeč mramor »rosso di Gemona«. Potem pa se začne Tilmentova dolina stiskati in ko se pripeljemo pod črno obzidje zgodovinsko tako važnega Vencona, nahajamo se že popolnoma med gorami. Ta kraj pač zasluži, da se nekoliko časa pri njem pomudimo.

Vencon, ali Pušja vas (tako jo imenujejo Rezijani) je staro srednjeveško mestece, ustanovljeno zaradi trgovine med Italijo in Nemčijo. Nahaja se v amfiteatralni dolini, ki je obdana na zahodu, severu in vzhodu z golimi vrhunci vapneniških Alp, a proti jugu je prost pogled na Beneško nižino. Mestece obdaja še sedaj dvojno obzidje z jarki pred njim. Če se mu približujemo od železniške postaje, zdi se nam, da imamo »začaran« kraj pred seboj. Med gostim grmičjem v mestnem jarku cvetó vrtnice, razpadajoče zidovje je čez in čez porasteno z zelišči, travo in pritepenimi rastlinami. Izza prsobranov gledajo murbe, smokve in trta, a na šesterih voglatih stolpih so se ukoreninili raznovrstni grmi, pelin in meta, tako da je ni razpoke, v kateri bi ne tičala ta ali ona korenika.

Skozi južna vrata (vseh jih ima Vencon troje) pridemo v glavno ulico, »Via Nazionale«. Na levi strani stoji župna cerkev sv. Andreja, krasna gotska zgradba iz XIII. stoletja. Cerkev je posvetil patrijarh Bertrand l. 1338 v družbi deseterih drugih škofov. V prezbiterju so lepe slike na presno: posvečevanje cerkve in zavetniki vseh podružnic. Izmej slik na platno se odlikujeta posebno dve Kvaljevi: podoba sv. Križa in darovanje Gospodovo. Umetno je izdelan tudi kropilnik z vdolbenimi podobami. Poleg cerkve je mali, s travo porasteni trg z okroglo kapelico, do katere vodi šest stopnic. Okoli nje je okroglo, sedaj zapuščeno pokopališče, katero pokriva visoka trava. In vendar se nahaja tu največja venconska znamenitost: mumije! Te se napravljajo same po sebi v rakvah župnijske cerkve, ki so 1,9 m globoke, 2 m dolge in 1,5 m široke. Vseh jih je dvajset, a le dvanajst jih je sposobnih, da se v njih trupla po naravni poti (zaradi sestave tal) popolnoma posuše; dočim se to v osmerih drugih, ki so bližje cerkvenim stenam, to ne dogaja, menda zato, ker prihaja od zunaj vlaga v rakve. Nekdaj so spadale plemenitim rodovinam; pod stopnicami glavnega altarja je npr. plošča z nadpisom, ki priča, da je onde pokopan šleski vojvoda Boleslav, umrl morda na povratku iz druge križarske vojne l. 1149.

Podobne mumije se napravljajo tudi v podružni cerkvi sv. Katarine na griču blizu Pušje vasi; potem v Špitaliču blizu Humina, v starem samostanu blizu Bona na Nemškem, v Tolozi na Španskem in v Dublinu. Pravijo, da je uzrok temu osušenju mesa in črev vapnenčeva kreda, ali pa plini, ki rodijo v rakvi glive, da izpijejo truplom vso vlago, tako da jim ostanejo le kosti in pergameni podobna koža. Pri nekaterih truplih se ohranijo celo lasje in nohti. To pretvorenje se izvrši približno v jednem letu in trupla tehtajo le 3—6 kil.

V venconski kapeli stoji v polukrogu na nizki zidani klopi k zidu prislonjenih štiriintrideset takih mumij, ki so razen prta okoli ledij popolnoma gole, petero duhovnikov ima še sedaj svoje »kvadrate« na glavi, kar daje še strahovitejši pogled. Obrazne črte so ostale skoro nespremenjene, kakoršne so bile pri poslednjem vzdihu, tako da je človeka prav lahko spoznati. (Neka udova je vskliknila, ko je spoznala v mumiji svojega ranjcega moža: »Poglejte tam onega lumpa, ki me je pretepal!«) Tu stoje zdaj v »demokratični vrsti« bogati in revni, učeni in preprosti, stari in mladi, moški in ženske; (po izkazu je postavljenih osem žensk; večina trupel ima napise imena, stanu in starosti poleg sebe). Tu je npr. mož visoke, ponosne postave, ki je bil navajen zapovedovati, tam debeluh, podoba oholega bogatina, ki se je ponašal s svojim denarjem. Oni tretji s prebelimi zobmi zdi se, kakor bi se ti hotel rogati, in četrti je nagnjen proti ušesom svoje sosede, kakor bi jej nekaj šepetal. Med vsemi najimenitnejši pa je grbasti »punkeljc«, (il gobo), ki stoji že poltretje stoletje tu. Glava se mu je nagnila na prsa, prsa se vglobila v trebuh, in usta ima široko odprta, kakor bi se smijal ogledovalcem. Nekaterim visi iz ust jezik, kakor odstrižek belkaste kože; drugim se pozna še brada na obrazu, a ženske si zakrivajo sram z razcapanimi robci, katere drže v rmenkastih koščenih rokah. Brrr in hmm! Cerkovnik »nonzolo«, ki nam vse to razkazuje in razklada, tolče s ključi po mumijskih prsih in trebuhih, a od njih odmeva, kakor od nenapete bobenske kože. »Vse je votlo«", pripomni smijaje se; »možgani, srce, pluča, jetra — vse je izginilo, le koža in kosti so ostale.«

Najstarejšo mumijo so našli l. 1637, najmlajša pa je iz l. 1891. Najbolje ohranjena je ona nekega Cecilija Rieppi-ja najdena l. 1854. Vlada je prepovedala pogrebati v cerkvi, zato ni novejših mumij. Napoleon I. si je bil ogledal te mumije l. 1807 in hotel baje napraviti v Venconu cesarsko pokopališče, a po svojem padu ni imel več priložnosti v to. Izmed imenitnejših gostov so bili še tu cesar Franc I. l. 1819 in cesar Ferdinand l. 1838. Sicer pa prihajajo tujci vsak čas ogledavati si tudi to grozno zbirko, ki navdaja človeka s turobnimi, mrtvaškimi mislimi, da ga mraz spreleta.

Od stolne cerkve pridemo dalje po glavni ulici do občinske palače. Čez velikanske stopnice se pride do javne ložje po običaju italijanskih mest. Iz omenjene ulice se cepijo na levo in desno ozke, zavite ulice do obokov in grmičja ob mestnem obzidju. Skozi tako ulico se pride do cerkve sv. Ivana, na kateri raste tudi trava, čeravno padajo v njo rudeči in modri žarki skozi pobarvana okna. Od trga proti vzhodu se vleče »Via Santa Catarina« v smeri tu omenjene cerkvice; a proti severu prispe se do mosta čez penečo Venconaco, ki se izgublja večinoma v svetlobelem grušču, še predno doseže Tilmentovo strugo.

Venconci ljubijo posebno igro z veliko žogo (»giuoco«) iz kavčuka, katero mečeta dva igralca v zrak višje, nego so mestne hiše; nasprotnik mora dobro paziti, da jo v zraku odbije, in da na tla ne pade, in jo drugemu v naročje zapodi, drugače izgubi. Poslednji mora vedno za kroglo tekati, ali pa njej nasproti letati ter skušati padajočo žogo zopet v zrak zagnati, naj bi tudi zadela ob veternice kateregakoli okna, ali pa padla na streho bližnje hiše, s katere jo kmalu prineso bosopeti dečki, če sama doli ne pade.

Kmalu nad Venconom opazimo, kako se privije široki Tilment izmed karnijskih gora in vzprejema v svoj naročaj hudomušno Belo (Fella). Pri postaji Piani (Stazione per la Carnia), se odcepi na levo proti zahodu cesta v Karnijo, železnica pa nadaljuje svojo pot čez mostove, skozi predore in galerije proti severu. Izstopivši iz prvega predora, zagledamo ravno pred seboj na nasprotnem bregu Bele, ki priteka tu iz kratke podolžne doline od vzhoda, na nizkem holmcu precej veliko cerkev z dvema zvonikoma, okoli nje in pa na desni spodaj v dolini cel kup belih hiš. To je staroslavna Možnica (ital. Moggio, nem. Mosach), nekdaj imenitna benediktinska opatija, katero je ustanovil palatinski grof koroški Kocelj (Chazelo).

Skozi drugi predor nas pripelje železni konj v zelo ozko kotlinico, kjer vgledamo okoli počrnelega zvonika kakih 130 hiš. To je postaja Resiutta, po slovenski na Beli, čeden in velik trg. Po sredi njega teče precejšna rečica Rezija, čez katero drži 60 m dolgi most s petimi oboki od rezanega kamenja. Za vasjo se zavije vozna pot na strmo rebro, ki se je kakor klin zagvozdilo daleč noter med Belo in Rezijo. Z rebra se spusti potem cesta zopet nizdolu k vodi in sedaj smo že v Reziji. Občinska meja se začenja dobra dva kilometra vzhodno od Bele, pod goro Stavlice. Rezijani imenujejo sami svojo domačijo »Dum Rezija«.

Rezija je kakih 15 km dolga, zemljepisno nič zanimiva, zeló stisnjena dolina z ne prestrmimi pobočji, po sredi katere se vije izpod Kanina prihajajoča in po širokem pródnatem koritu tekoča Rezija. (Rezijani jo imenujejo kar na kratko »Wöda«). Prava dolina je vsa s peskom posuta in neobrasla. Človeška bivališča se nahajajo po malih ravninah in zložnih obrónkih 100—150 m nad dolinsko ravnino. Nad vasmi je še nekoliko obraslega svetá (senožéti in gozdi), potem začenjajo medli in strmi pašniki in nad njimi se vzdigajo popolnoma gola slemena, polna melín in plazov. Zlasti divja in nepristopna je vzhodna podkaninska stran, kjer se vzdigajo gôrski velikani, kakor škrbasti zobje.

Vsa rezijanska občina ima 112 km² zeló goratega, neplodovitega svetá, na katerem živi sedaj okoli 4000 duš. Cerkveno in politično središče Rezije se imenuje po domače Ravnica (»na Ravenci«), ali Travnik (Prato di Resia), ki stojí nekako v sredi doline, 8 km vzhodno od Resiutte. Na ravnici je obzidan prostor (»centa«) s cerkvijo, farovžem in še dvema, tremi hišami. Ves obzidan prostor ima 75 korakov v premeru. V zidu so štiri vrata proti štirim stranem in oddelkom župnije. Občina se je imenovala do l. 1851. »San Giorgio di Resia«, od tedaj naprej pa samo »Resia«. Župna cerkev ima pet lepih mramornatih oltarjev, štiri podružnice pa vsaka po tri oltarje. Vsi Rezijani se morajo shajati k službi božji v farno cerkev, kjer se berejo tri maše vsako nedejo in vsak praznik čez leto. Kadar pa pade god posvečenja ali pa patrona ene ali druge podružne cerkve, se berete v farni cerkvi zgodaj dve tihi sv. maši, péta farna maša pa je ob jednajstih v podružnici, kjer je ravno posebni praznik. Vsaka velika maša se poje z leviti; po maši pa je »ofer« (darovanje denarja na oltar). Pravih vasij ima Rezija štiri, tj. Po Bjelê ali Sv. Jurij na zahodu Ravnice, Njiva in Ožjak na jugu, Stolvica ali Stolbica (Stolvizza) pa na vzhodu središča. Tu je imelo furlansko planinsko društvo svoj osmi shod dné 15. avgusta 1888. Manjša selišča so še Lipovac (pri Ravnici), Korita (prav v znožju Kanina) in Učja (Volčja) v učejski dolini ob avstrijski meji. Posamezne raztresene hiše so pa tudi še: v Križcih, Zamlinom, Stari mlin, v Kolišči (Calisgo), V gozdi (Gost), v Liščacê (Lisciaza, Lišnjaci?), Pod rušto ali Ruštis (Rusces) in Gospodnica.

Hiše po Reziji so bile poprej zeló nizke in s slamo krite. V njih so imeli obokane kuhinje brez dimnikov. Sedaj pa ža zidajo po italijanski navadi visoke, dve do trinadstropne hiše z žlebasto opeko pokrite. Ulice med hišami so zeló ozke, poti prav slabe in strme, skoro sáme kozje steze, ker Rezijani vedno le peš hodijo. Po vsi dolini se ne vidi vozá, pa tudi konja ali vola ne.

Sicer pa imajo Rezijani še tudi mnogo takoimenovanih staj, tj. poletnih bivališč, kjer daleč od vasí in visoko gôri po obrónkih letni čas prebije vsa družina pri svoji živini, in žanja travo ali kosí in nabira praprot za steljo. Na jesen pa se vračajo z živino ter nabrano pičo in steljo zopet v svoje vasí. Na glásu so rezijanska teleta zaradi posebno ukusnega mesá. Važnejše take staje se imenujejo: Lom, Lomič, Kolk, Laški Kolk, Klin, Jamec, Slátina, Hlevac (Clivaz), Črna peč, Ronk, Karnica, Pri tamaru (tamar = pastirsko selišče) itd.

Na Ravnici poneha cesta in potem vodijo le še steze dalja proti vzhodu. Glavna steza prekorači Rezijo pod župno cerkvijo in vodi naravnost v Njivo, potem pa ob potoku Barman navzgor proti jugu. Globoko zarezana dolina Barmanova je očitna priča ledene dobe med rezijanskimi gorami in dokazi, da so eratične skale prišle od »Tjanynowoè hörèò«. Menda zaradi njegove divje okolice se spominja Barman v narodnih pripovedkah mnogo bolj pogosto, nego Bela. Malo pred njegovim izvirom se obrne pot proti jugovzhodu in drži precej strmo k sedlu Karnica navzgor. Pot je s samim gruščem posuta, tako da večkrat nobena stopinja ni trdna.

S te poti se najložje pregleda rezijansko dolino. Vidi se, da je ta še precej široka, in da se iz nje stopnjevito vzdigajo obronki gora, ki jo obdajajo. Nasproti pa se globel ob Volčji ne more imenovati dolina, ker je preveč stisnjena. Kjerkoli je na obronkih kaj bolj položenega in travnatega sveta, povsod se spenja Rezijan s svojo čredo, da ji preskrbi sočnate krme. Središče rezijanskih planin se nahaja na podnožju gora ob izviru Bele in pa na njenem levem bregu. Ker je severno pogorje mnogo višje, zato priteka z njega mnogo več potokov v Belo, kakor pa z južnega.

Tla rezijanske doline so prav malo rodovitna. Rezijani sami pojejo o njih:

Kaj wuna wèrh mi prídowa, ki pawsoród mi wyduwa,
tje tà nu soe polédnowa (pogledava), je má koj skala ano rób.
Tje nútau dnö mi wyduwa, je má koj wöda ano prod.

Zato se pa morajo Rezijani zelo truditi, če si hočejo kaj pridobiti na nehvaležnih tleh, ki ne rode drugo, kot malo turšice, krompirja, boba, fižola, repe in nekoliko žita. Tisti, ki se ne izselé, da si iščejo po svetu zaslužka, morajo delati neutrudljivo in prenašati vsa bremena, kakor tovorna živina. Skoro vsak hip srečaš ubogo ženo, ki zdihuje pod velikim, morda stot težkim bremenom sena in po vrhu še plete nogavico! In kljubu vsemu temu trpljenju in stradanju ljubijo Rezijani svoj mali »dum«. Profesor Baudouin pripoveduje o nekem Rezijanu ki je v Ameriki bogat postal, ki pa vedno sanja o svoji domovini, tako da je sinu naročil, naj mu prinese iz nje prsti in vode.

Na pol pota med Njivo in Karnico so »Počivalca«, kjer se ljudje ustavljajo in počivajo pri veliki skali, v katero sta dva križa zasekana. Pripovedka oznanja, da sta se dogovorila dva brata, da tisti ki prispé prvi k tej skali in v njo zareže križ, tistega naj bo planina Karnica. Ta planina je med vsemi rezijanskimi najboljša in pripada k vasi Njiva. Zato se imenujejo tri hiše na sedlu Njivica, kjer se nahaja med stajami kapelica.

S Karnice se začne pot naglo spuščati navzdol, vedno proti jugovzhodu. Tam blizu, le kakih sto korakov pred Barmanovim izvirom se obrne pot proti jugovzhodu in drži precej strmo k sedlu Karnice navzgor. Pot je s samim gruščem posuta, tako da večkrat nobena stopinja ni trdna. Na sedlu so tri hiše, potem pa se začne pot naglo spuščati navzdol, vedno proti jugovzhodu. Kakih 100 korakov pod potjo izvira Volčja, kar se lahko že od daleč zapazi. Ob Volčji pa vodi dosti lepa steza, večinoma po produ, deloma pa tudi po strmih pašnikih in gozdih. Ves predel pa je precej jednoličen in hoja kaj dolgočasna. Hribje se stikajo tako, da bi lahko s komolci ob nje dregnil. Kjer je kaj bolj ravnega sveta, nahaja se na njem vse polno staj in senikov. Na jedni sami ravnici stoji 45 takih letovišč, kamor priganjajo Rezijani čez poletje svoje kravice.

Čez dve uri hoda se prispe v vasico Volčjo, ki ima 25 čedno zidanih in pobeljenih hiš, med njimi celo dve krčmi! Strehe so pa zgolj lesene, iz desak zbite; tudi kapelica je v vasi. Zadnje koče se imenujejo Polog, potem se pride do Suhega potoka, ki tvori mejo med Italijo in Avstrijo. Čez občinske pašnike »Planja« in potem čez senožeti »Pusti gozd« prispe se po dolgi, zelo utrudljivi poti na Žago ob Soči. Po tej poti so nosili pred l. 1866. celo otroke krstit iz Volčje na Srpenico, a pri tem so so dogajale tudi nezgode.

3. Prebivalci.

Jezikovna meja beneških Slovencev se začenja na južni strani Ibane in gre ob potočiču mimo Čente skoro naravnost proti gori Subit 344 m. Potem se drži vozne ceste na Staro goro do C. Muldiaria, tu pa se obrne po hrbtu čez Prešenjski hrib doli do izliva Arbeča v Nadižo. Od nadiškega mosta se vleče po nasprotnem robu gori čez Volovjak okoli Bundiča (Costapararia) na Mladasjena, od tod pa nad Kanaličem (pri mlinu Foran) proti Sv. Lovrencu in po robu navzdol na Pikat (261 m), kakor drži občinska meja med Torjanom in Fojdo. Od Pikata gre nekoliko proti severozahodu pod vasmi Vile (Costalunga) in Podklap proti Poljani, ter dalje ob fojdsko-ahtenski občinski meji do pod Porčinj. Tu se obrne na Čelo (713 m) in drži naravnost proti severozahodu okoli občine Malina in okoli vasi Gorenja Čarneja (pri mlinu na Lanji) na Čaban (476 m), Cukon (536 m) in na Plajul. Od tod se spusti doli v dolino h Karnahti in gre nekoliko časa ob tej reki navzdol, da obkoli romandolske hiše in pride po sredi Sedigle mimo Patukov in Lukina do Tera nad Menotom. Tu se obrne naravnost proti zahodu nad Šumajami, ob potoku pod Smardečo in dalje ob občinski meji med Čežerjo in Gorjani ter čez Čampon (764 m) zopet nazaj k Cmoru (Zimor). Ob tem potoku gre navzgor do Kraškega potoka pod zaselki Ovše in Podkras ter Bratini (Frattini), da pride na Kvarnan in sledi potem občinski meji brdsko-huminski do Čamponovega pogorja in po njem do Laneža. Od tod sledi narodnostna meja okrajni čez Muščevo sedlo do Kadina. Tu se začne rezijanska meja, ki vodi na Lavro, čez Rezijo na Stavlico, potem onstran hrbta globoko doli v potok Močila blizu Rakolane, a kmalu zopet nazaj gori na glavni hrbet čez Kosmač, Jutrnico in Sart na Kanin.

Če pregledamo to sedanjo jezikovno črto, spoznamo koj, da se ona vedno bolj nazaj proti goram pomika. Gotovo je namreč, da so nekdaj v Možnici, Nemah, Ahtnu, Fojdi itd. slovenski govorili. Marino Sanuto piše v svojem »Itinerario per la Terraferma Veneziana nel 1483« (Padova 1847, str. 139): »Et fuori di la porta di Cividal è una aqua ciamata el Rosimian va nel Nadixon, la qual, ut dicitur, parte la Italia da la Schiavonia; ergo in fin la fin de l'Italia sono stado.« (Zunaj čedadskih vrat [tj. sedanja »porta Garibaldi«] je neka voda, Rožman imenovana, izliva se v Nadižo, katera voda deli, kakor se reče, Italijo od Slovenije; torej sem bil prav na koncu Italije). Tu omenjena voda nastane iz torjanske Bistrice in Gušperškega potoka, teče mimo cerkve sv. Ivana, kjer je bil nekdaj tudi krstni kamen, bržkone za čedadske Slovence, in deli bročansko predmestje od notranjega mesta. Pesnik Trinko trdi, da se pozna v gorenjem delu Št. Jurja še prav dobro slovenski tip.

Na Czörnigovi etnografični karti (l. 1855) je Čežerje še kot slovenska vas zaznamovana (Tarlan ne več), ravno tako Čarneja, Kanalič in Prapotno, (a na avstrijski strani Dolenje in Rutarji). Od prve je sedaj samo še severni del slovenski, »polovica, nekaj več.« Dolenja Čarneja se je že pred leti pofurlanila, a vendar se prebivalcem še sedaj pozna, da niso prvotni Furlani, ker besede močno zategujejo in pri izgovarjanju pojejo. Prapotno so pofurlanile laške pridige po l. 1866 (isto velja tudi o Dolenjem in Rutarjih).

V političnem obziru spadajo beneški Slovenci pod pet okrajev, ali prav za prav le pod štiri, ker v Št. Petru ni nič več okrajnih uradov, kakor so bili pod avstrijsko vlado, ampak so vse prenesli v Čedad.

Vsak okraj se deli na občine (»comune«), katere vodi občinski svet (»consiglio comunale«) pod predsedstvom župana (»sindaco«) in s pomočjo mirovnega sodnika (»giudice conciliatore«). Občinski svet upravlja občinsko premoženje, skrbi za nje blagostanje, a župan poroča kraljevim uradom. Kadar je občina prisiljena, si najme uradno usposobljenega in od vlade potrjenega tajnika (»secretario«), ki uraduje izključno v italijanskem jeziku.

Šenpeterski okraj šteje osem čisto slovenskih občin:

Št. Peter z vasmi in podobčinami Studenec ali Sarženta, Bečja, Bjarč, Pontjak ali Petjak, Lipa (Tiglio), Barnasin gorenji in dolenji, Polje (Puoje), Kosta, Mečana, Tarpeč, Koreda, Klinjé (Clenia), Ažla, Pri mostu, Barnas gorenji in dolenji, Navkula in Bundič.

Št. Lenart (Sv. Ljenart) ali Podutana: Mjersa dolenja in gorenja, Škrutovo, Ošnje, Hrastovlje, Hlasta, Groblja, Poštak, Črnica, Dolenjane, Kozica (Kosca), Stara gora, Jajnik (Jagnjed?), Utana (Altana), Selica (Sevce), Jesenje, Pičič Ušivica, Ježica (Ješića), Kravar in Češnje.

Srednje, Podsrednje, Trbilj (Tarbí) spodnji in gorenji, Črnetič, Preserje, Vrh (Varh), Melina, Klinac, Gnjidovica, Polica, Podgora, Oblica, Zaligoj, Ravne in Duge.

Grmek (Garmak) veliki in mali, Platac, Kanalac, Lesa, Hlodiči, Brdo (Bardo) gorenje in dolenje, Selice, Topolovo (Tapoluove), Zverinac, Slapovik, Rbida (Arbida), Hostne, Podlaka, Lombaj, Rukin ali Zaločila in Malinsko.

Dreka gorenja in dolenja, Laze, Brnki ali Brnjak, Kras, Ovšje brdo ali Očnebrdo (Oznebrida), Trušnje, Peternel, Obranke, Pacuh, Debenje (Obenetto), Zavrt, Skale, Prapotnica (Praponca), Klobučarji, Breg, Kraj, Coder (Cuoder) in Trinki.^[20]

Sovodnja, Blažin, Brdica gorenja in dolenja, Trčmun, Gabrovica, Čeplešišča, Polava, Jelina, Duš, Mašeri (Masseris), Pečnjé, Strmica, Brdica gorenja in dolenja, Atovíca, Čabaj, Lozac in Matajor.

Ronac (Rodda, Rodna?), Tončič, Butara, Osijak, Klavora, Vodnjak, Bižont, Domeniž, Zejac, Skubin, Brišča, Malin, Bročana, Podbonesec, Lindar, Log, Marsin dolenji (Juretič, Počera), Marsin gorenji (Brdo, Jereb, Medved, Obala), Perovica in Štupica.

Tarčet, Landar ali Spaše, Kras, Bjača, Španjut, Puler, Vrh (Špignon). Ofjan (Pegliano), Kolesa, Kocjančiči, Laze, Ščigla, Podvarišče, Špehonja, Arbeč, Zapotok, Gorenja vas, Kal (Calla) in Črni vrh.

V tarčetskem okraju so tri slovenske občine:

Platišča (Plastišča), Prosnid (Prossenicco), Brezje, Srednjebrdo, Tipana (Tajpana): Kosi, Novaki, Berovi in Vočaci; Viskorša (Skorša) gorenja in dolenja, Karnahta, Javor, Debelež.

Brdo (Bardo), Mihoti; Ter (Predelež), Podbrdo (Cesariis), Mevkiči, Njivice; Muzac; Bela, Šimci; Zavrh (Villanuova): Dolina, Zajama in Funti.

Čižerja ali Čezerije ima sledeča slovenska sela:

Osijunt (Usiunt), Sedigla gorenja ali Cedila (Zatrepi), Štela ali Štele, Borjanci, Mala Mežerija in Smardeča ali Smardenća.

Mešana občina v tarčetskem okraju je pa: Neme ali Nieme s slovenskimi seli: Romandol, Vizont (Bezont), Tamar; Krnice (Karnice, Montediprato); Čarneja gorenja, Podbreg, Dobje.

V čedadskem okraju so mešane občine:

Ahtan: Malina, Šalandi, Kanceljeri; Subit; Porčinj in Podrata.

Fojda (Bukovje) s slovenskimi seli: Podklap, Juretiči, Gradiškuta, Na ravne (Costapiana), Grmusce ali Grmešica (Stremiz); Čanebla ali Čjanebola; Podcerkev, Pedroza in Vile (Costalunga).

Torjan (Torreano) s slovenskimi seli: Derijan (Reant) in Mažerole.

Prapotno s slovenskimi seli: Ibana, Britof, Brišče, Budigoj, Košoni; Fradél ali Frdjél, Srednje, Sélica; Tejé ali Tijé, Čela, Skvarča, Trčmun; Pripotišče, Sv. trije kralji, Podrskjé (Pozesco), Šubici, Bordoni, Salamanti, Podklanec; Oborče, Markolíni, Kodermaci, Brda in Kovačevica.

V huminskem okraju je mešana občina Gorjani (Montenars) s slovenskimi seli: Breg (Brjeh), Škarbani (Sgarban); Flipan ali Feplan, Fepljan (po izgovoru avstrijskih Slovencev): Bratini, Ovše (Cretto) in Podkras (Socretto).

V možniškem okraju je čisto slovenska občina Rezija.

Po zadnjih dveh številenjih so imele čisto slovenske občine (Čezerije vštevši) sledeče prebivalstvo:

1881 1895

Št. Peter 3182 3625

Št. Lenart 2382 2800

Srednje 1710 1895

Grmek 1560 1780

Dreka 1278 1970

Sovodnje 2017 2202

Ronac 1592 1800

Tarčet 1900 2107

Platišča 2800 3139

Brdo 2318 2546

Čezerije 3242 3887

Rezija 3703 4027

---

Vkupno 27.684 31.778

Koliko Slovencev se nahaja po mešanih županijah, to je kaj teško določiti, ker italijanska »anagrafe« ne pozna razlike po jeziku. Že med slovenskimi občinami živi mnogo Italijanov, npr. v ženskem izobraževališču v Št. Petru, učitelji, učiteljice, občinski tajniki in vsa legija finančne straže. O prapotskej županiji pač vemo, da živi v njej do 1800 Slovencev, ne gledé na one stare ljudi, ki še znajo slovenski. Ranjki Štefan Kocjančič je računal,^[21] da živi v nemski in ahtenski fari ³/₄, v tarčetski ²/₃, v fojdski in kampeljski pa ¹/₂ Slovencev. Toda te številke se nanašajo na l. 1850 in že davno niso več resnične. Gospod Trinko računa, da živi še kakih 9000 Slovencev po vseh mešanih občinah in trdi, da se njih število ne krči, ampak po naravnem potu še množi. (Slov. přehled, 1899, str. 226).

Kljubu temu mora nepristranski opazovalec priznati, da beneški Slovenci dan za dnevom pešajo in se izgubljajo. »Med prvimi uzroki je ta, da premalo občujejo z avstrijskimi Slovenci, a da so nasprotno v vedni dotiki s tujim življem, brez katerega jim ni moč lahko živeti. Čedad, Videm, Tarčent in drugi laški trgi so vedno polni Slovencev (posebno Čedad ob četrtkih in sobotah), in to zaradi kupčije ter drugih vsakojakih poslov in potreb. V tem občevanju se rabi samo furlanščina, ker Lah ni skoro nikoli slovenščine zmožen, pa saj je tudi ne potrebuje, ker se Slovenec prav lahko in spretno privadi furlanščini, a italijanščini še bolje, nego Furlani sami. Vsa Beneška Slovenija visi na italijansko stran: vode teko v Italijo, vse ceste vodijo med Lahe, javne koristi jo vlečejo k Italiji, a občevanje z ostalimi Slovenci je večinama zneroke. In beneški Slovenci niti med seboj ne občujejo: šenpeterski ne s tarčinskimi, in ti zopet ne z Rezjani, ker jih nič skupaj ne veže in se celo v narečju znatno razločujejo.«

»Vendar so te razmere tako stare, kakor so stari Slovenci na Beneškem, in vse to bi jih ne poitalijančilo tako lahko, da se ni vlada poprijela drugega sredstva. Sedaj vsiljujejo italijanščino mlademu zarodu po šolah, katerih je vlada povsodi dosti odprla, l. 1897 še celo v pogorski vasici Črni vrh. Učni jezik, knjige in večinoma tudi učitelji in učiteljice: vse skupaj je italijansko; slovenščina (kakor tudi furlanščina) je absolutno prepovedana in učitelj ne sme slovenske besede izpregovoriti s svojim učencem. Sicer pa je šolstvo v Italiji še le v povojih. Obligatno obiskavanje šole traja le od 6—9 leta, a počitnice cele tri mesece, tako da mladina že sproti pozabi, kar se je naučila v devetih mesecih. Da se Slovenci tako počasi poitalijančujejo, temu je uzrok slabo šolstvo, katero so v Italiji kar v naglici oživotvorili, in pa nezadostna omika učiteljev; (to priznavajo Italijani sami). Zato se je izrazil višji šolski nadzornik, da bo treba proti Slovencem napeti druge strune in med njimi šolstvo preustrojiti.«

»Pomisli, dragi bralec! Naš paglavec v šestem letu svojega življenja stopi kot redni slušatelj — na ljudsko univerzo, kjer mora ostati postavno tri leta. Učiteljica ga posadi v klop in ga prične takoj obdelovati s pristno toskanščino, kakor da bi se bil otrok rodil in vzrastel tam kje med Sieno in Florencijo. A drobni učenec, kateremu se ni doslej nikoli sanjalo o drugem jeziku, kakor o domači slovenščini, buli in zija v učiteljico nekako tako, kakor telič, če mu pride kaj nenavadnega pred debele oči. Za Boga milega! Kaj se more izučiti, če niti učiteljice ne razume? Najprej bi moral postati zmožen povsem tujega mu jezika, potem šele bi se iz knjig navadil kaj drugega. Je-li to mogoče v treh letih?«

»Kdor po dovršenih ljudskih šolah namerja nadaljevati študije, ali kdor samo želi izučiti se laščine in računstva za svojo potrebo, ta se vpiše kar iz početka na meščanske šole v Čedadu ali pa v Vidmu, dobro vedoč, da z domačimi nikamor ne pride. K nadaljevanju služijo učiteljskim kandidatinjam normalke v Šenpetru, katere je vlada ravno tu ustanovila z očitnim namenom da bi poitalíjančila ljudstvo.«

»Dijakom so na razpolago gimnazija in nižje tehniške šole v Čedadu, v Vidmu pa dve popolni gimnaziji z licejem ter višje tehniške šole. Izmed dveh gimnaziji videmskih je jedna vladna, druga zasebna nadškofovska, združena z bogoslovskim semeniščem. Na tej zadnji se šola največ Slovencev (sedaj kakih 25) in sicer vsi taki, ki mislijo nadaljevati z bogoslovjem, dasi jih imamo tudi več, ki so dovršili osmo v semenišču, a potem to ali ono fakulteto na podovanskem vseučilišču, in so sedaj v odličnih državnih službah.«

»Zanimivo je to, da je več ženskih, ki znajo čitati, nego moških. Ženske se učé same med seboj. Učna knjiga jim je slovenski molitvenik. Njim je največ do tega, da morejo priti »h maš« z molitvenikom, dočim se moški zato ne menijo. Sicer pa rade čitajo tudi druge primerne slovenske knjige. Žal, da jih imajo malo in da jim jih malokdo preskrbuje!«

Še najmanj se iznarodujejo šenpeterski Slovenci, a najbolj pa tarčetski, spadajoči pod župnije Gorjani, Tarčet, Neme, Ahtan in Kampelj, pod katere spada še mnogo slovenskih vasij. Pred kakimi štiridesetimi leti se je še v vseh cerkvah teh vasij propovedavalo, mladino podučevalo in molilo le v slovenskem jeziku, a dandanes najde slovenščina svoje zavetje le še v družinah. Pa tudi te se polagoma odtujujejo pod vplivom mladega naraščaja. Pričele so se potujčevati duhovnije, ki so bile najbolj v dotiki z laškim življem, npr. Flipan, Hoja (Coja), Štele, Smrdeče, Čežerje, Sedigla, Karnice, Čarneja, Vizont, Zavrh, Brdo, Viškorša, Tajpana (o poslednjem času hudo prizadeta), Malina, Porčinj, Podrata, Podcerkev itd. (v zadnjih štirih se manj polaščuje). Da, prišla je vrsta celo na Platišča. Meseca novembra 1890 je prišel v imenovan kraj duhovnik, ki je bil sicer po rodu Slovenec in je tudi slovenski govoril, a je vendar v cerkvi vse le v furlanščini opravljal. In celo v Prosnidu so že delali na to, naj bi prišel za duhovnika kak boječ Slovenec, ali pa še celo zaljubljenec v jedino zveličavno laško omiko.^[22]

Gotovo je, da mnogo italijanskih duhovnikov, posebno ob jezikovni meji, mrzi slovenski jezik in slovenski živelj. Ljudstvo pa se ne zaveda in molči k vsemu. Če se pa kdo vendar le oglasi, ga zagrizeni nasprotniki pitajo z nevednežem in nemirnežem, in ker ima le malo somišljenikov, ne more ničesar opraviti. Nekateri molčijo, češ, da bi jih bilo sram, ako bi drugi izvedeli, da ne znajo furlanščine; drugi pa se s svojo furlanščino naravnost bahajo, tako da imajo potujčevalci prosto roko.

»Kakor povsod, tako vplivajo tudi na Beneškem najbolj duhovniki na prosto ljudstvo. Oni bi bili torej najbolj poklicani širiti narodno omiko; ali najpoprej se morajo njim oči odpreti. Kako naj širijo med ljudstvom narodno zavest, ako se sami ne zavedajo? Vzgojeni so italijanski in niti ne sanjajo, ako izvzamemo tri, štiri o avstrijskih Slovencih, o njih delovanju in slovstvu, ker od njih ničesar ne potrebujejo. In še tisti duhovniki, ki hočejo biti Slovenci, zavedajo se svoje narodnosti zelo malo. Slovenski časnik ali knjiga, je tudi v tem krogu le bela vrana. Evangelje se kar iz »misala« sproti prevaja, akoravno imamo Slovenci dosti cerkvenih knjig na razpolago, in pridige se učé le po italijanskih knjigah, tako da kar mrgoli italijanizmov. Sicer pa je beneško duhovstvo na mnogo nižji stopinji omike od avstrijskega, kakor je v obče znano. Mnogi duhovniki se pokmetijo, da skrbé bolj za svoja polja in vinograde, kakor pa za izročen jim narod. Tako je večinoma vse starejše duhovstvo.«

»Kaj pa še le tam, kjer služijo rojeni Italijani za duševne pastirje! Ti so pravi politični emisarji, učitelji zveličalne toskanščine. V neki vasi so ljudje sami prosili: »Ne pošiljajte nam tega gospoda, mi ga ne razumemo!« Ali vse zastonj; prišel je in zgodilo se je, da je laški svečenik bolnika najprej obhajal ter ga dejal v sv. olje. Na to pa je šel klicat svojega slovenskega tovariša na pomoč, da bi ta prišel bolnika prašat, ali se želi tudi izpovedati. »Se ve dá,« je rekla ženica; »sam Bog vas je prinesel.« Ko se je to izvedelo, se je laški duhovnik oblastno odrezal: »E un cas« (to je posamezen slučaj). Drugi Italijani mislijo, da ni treba slovenskih duhovnikov, ker znajo vsi Benečani furlanski: »E, san pur furlan!« Kako: ali tudi starci, ženice in otroci, ki ne gredó nič po svetu? Primerilo se je celo, da je hotel primorski Italijan posetiti videmski grad in prašal tam stoječega italijanskega vojaka, če je to dovoljeno. A vojak mu je slovenski odgovoril, da ga ne razume in naj praša stražnega poveljnika. Mislite si, kak obraz je naredil naš Italijan, ki je slovenščino razumel!«

»Izgovarjajo se, da manjka slovenskih duhovnikov. Zakaj pa služi kakih deset Slovencev po laških duhovnijah? Ali zakaj pa dovoljujejo Slovencem prestopiti v goriško in tržaško škofijo, če jih doma potrebujejo? Zakaj se v videmskem semenišču, katero šteje tudi mnogo Slovencev, ne uči bolj obsežno slovenski jezik, da bi se mu lahko tudi Furlani priučili, kakor marsikater furlansk duhovnik v Gorici? Pa seveda, take duhovnike bi koj v časnike dali in po njih udrihali, da so »panslavisti« in nevarni italijanski narodnosti.^[23]

Nekateri rodoljubni gospodje so pač že poskušali, na višjih mestih tudi za Slovence kaj doseči. Advokat Podreka je npr. predlagal v svoji »Slavia Italiana«, da bi morala že politična modrost Italijo siliti, da si ohrani Slovence, češ, da jih bo lahko kedaj porabila kot ogleduhe proti Avstriji. Njegova knjiga je zanimala celo samega ministra prosvete v Rimu, in iz pisma, katero je pisal avktorju, se je dalo sklepati, da misli kaj storiti za beneške Slovence. Druga nada jim je zasvetila, ko se je italijanski prestolonaslednik l. 1896 poročil s črnogorsko kneginjo Heleno. Ali vse to so bile le vroče želje in italijanska vlada dela z vso silo na poitalijančenje Benečanov.

»Ti si sami ne znajo in ne morejo pomagati do zavednosti. Treba je, da jih prav avstrijski Slovenci na kak način zganejo, npr. s kako etnografsko knjižico o celem slovenskem narodu, iz katere naj bi spoznali, kdo da so Slovenci, kakošno književnost in ustanove da imajo, ter da tudi Benečani k njim pripadajo. Treba je skrbeti tudi za razširjenje drugih koristnih knjig, zlasti onih družbe sv. Mohorja. Ljudstvo prav rado čita, če le dobi kako lahko umljivo knjigo v roke. Ker italijanščine sploh ne razume, zato se tudi ne more posluževati italijanskih knjig. V šolah se res naučé italijanski čitati, ali ko stopijo iz njih, se pa s časom zopet odvadijo. Vsled tega ne bo moglo nikdar napredovati, ako ne pride na kakov način do slovenskih knjig. Največ slovenskih knjig na Beneškem je molitvenikov, in sicer skoro izključljivo v ženskih rokah.«

Sedaj so že skoro vsi slovenski bogoslovci v Vidmu člani družbe sv. Mohorja. To je dober začetek, ali vendar še vse premalo. Leta 1896 je štela ta družba v videmski nadškofiji 167 članov (med temi 125 neduhovnikov); l. 1897: 209; a l. 1898: 164, in l. 1899 zopet le 197 udov. Naša družba bi bila lahko pri Benečanih mnogo bolj razširjena in potem bi zares tudi kaj koristila. Kakor je rečeno, veselja do čitanja med prostim ljudstvom ne manjka, samo primernih knjig ni.

Ali kakor hitro so začutili Italijani, da se širijo med Benečani slovenske knjige, začeli so se jim lasje ježiti in zagnali so velikanski krik po vseh svojih listih, zlasti v florentinskem »Nazione« in videmskem »Friuli« (začetkom l. 1898) pod naslovom »Un' agitazione antinazionale in Italia«, ter »La propaganda panslavista.« Prvi pripoveduje, da je našel v šentlenarski dolini »cele biblijoteke slovenskih knjig, ki so kakor nalašč pisane za te gorjance, zelo praktične zaradi različnosti berila, in pisane v lahkem, jasnem in poljudnem slogu.« Potem toži o nedostatnosti italijanskih šol in nesposobnosti italijanskih učiteljev; o tuji pomoči, katero dobivajo Benečani od sosednjih Slovencev, da se nahaja v vsakem župnišču goriška »Soča« in da je vse to nevarna protinarodna agitacija ob vzhodni meji italijanske kraljevine. Slednjič kliče vlado in posameznike na pomoč, »naj dajo Slovencem protistrupa«, tj. naj jih poitalijančijo. Na take pozive je začela vlada nabirati italijanske knjige in jih na tisoče (zlasti molitvenikov) pošiljati med beneške Slovence.

Kakor že omenjeno, imajo šenpeterski Slovenci sedaj komisarjat, preturo (okrajno sodnijo) in druge okrajne urade v Čedadu; za milost so jim pustili le še notarjat in — davkarijo. Uraduje se, seveda, povsodi izključno le italijanski. Radi tega se pa ne manjka neprilik. Tako je npr. nek čedadski pretor, ki je hotel posebno originalno bistroumen biti, pretil z ječo vsakemu Slovencu, ki ni znal laški, češ: ti si Italijan in bi moral znati italijanski; molčiš le zaradi tega, ker nočeš sodniku povedati resnice! Stalnega, uradno določenega tolmača ni, in Slovenec pomagaj si, kakor moreš in hočeš; prvo pa je, da plačaš!

V cerkvenem obziru so Slovenci razdeljeni (brez Rezije) na sledečih dvanajstero župnij, od katerih je pet čisto slovenskih: Sv. Peter (10.000 duš), Sv. Lenart (6500 duš), M. D. Dreška (preko 2000 duš), Stara gora in Praprotno; a pomešanih je sedem: Preštint (Prestento), Kampelj, Fojda, Ahten, Neme, Tarčent in Gorjani. Šenpeterske podružnice z lastnimi duhovniki se nahajajo v Ažli, Gorenjem Barnasu, Marsinu, Sovodnjem, Klinjeh, Matajorju, Pečnjem, Trčmunu, Briščih, Roncu, Sarženti, Bjačah, Pontjaku, Lazih, Landarju, Arbeču in Dolenjem Barnasu. Šentlenartska župnija ima podružnice pri Kravarju, v Lesi, na Srednjem, v Oblici, Trbilju, Kózici in Topolovem. Pod Staro goro spadajo Čela in Teje. Prapotska fara ima svojo kapelanijo pri Kodermacih. Pod Fojdo spadata podružnici v Podklapu in Čaneboli; pod Preštint v Mažerolah, a pod Čampe ali Kampelj Podcerkev. Ahtenske podružnice se nahajajo med Slovenci v Malini, Porčinju, Subitu, Prosnidu, Platiščih in Brezju. Pod Neme spadajo kapelanije: Tarlan (ima tudi Slovence), Vizont, Viskorša, Karnice, Čarneja gorenja in Tajpana. Tarčetska župnija ima med Slovenci podružnice v Brdu, Štelah, Smardeči in Čežerjah, a gorjanska v Flipanu. Rezijska župnija nima nič podružnic, nego kapelani ekskurirajo k raznim cerkvam. Kadar je »pri fari« obhod, pridejo kolikor morejo vsi kapelani v to cerkev in azistujejo župniku pri sv. opravilu. Ljudstvo poje z ganljivo pobožnostjo svoje stare, cerkveno-resne pesmi v slovenskem jeziku, posluša slovenski evangelij in slovensko propoved ter izmoli svoje očenaše.

»Pri vsaki podružnici je vsako nedeljo cerkveno opravilo in kaplani imajo le malo kaj opraviti pri fari. Podružničarji skrbijo tudi vsak za svojo cerkev in niso obvezani pripomagati k gradbi župne cerkve, ako tega ne storijo prostovoljno. Šenpeterska je res potrebna korenite prenaredbe in razširitve. Za njo je sicer pripravljenega že mnogo gradiva, ali stara cerkev še sedaj ponižno čepi med obdelanim kamenjem in nagromadeno opeko, čakaje ugodnejših časov. Podružničarji bi gotovo in še veliko pripomogli k gradbi nove župne cerkve, toda čakajo, da Šenpeterčani sami začno in dober vzgled dadó. Bog ve, do kedaj bodo še čakali!«

Kar se tiče duhovskih razmer, velja med beneškimi Slovenci še stara cerkvena uredba: župnik je redni dušni pastir vse svoje obsežne fare, vsi drugi duhovniki so le kapelani (ekspoziti), ki morajo ob večjih praznikih k farni službi božji prihajati; doma imajo le zgodnje maše, popoludne pa kake molitve. Kapelane si župnik sam voli in jih svojevoljno prestavlja. Izobražajo se v nadškofijskem seminišču v Vidmu, kjer dovršujejo vse svoje srednje in višje šole. Sploh pa se trdi, da je njih bogoslovsko znanje jednostransko in pomanjkljivo. Duhovnik se obrne sredi maše proti ljudstvu, vzame misal v roke, prav kakor drugod po Slovenskem pred Trubarjevim časom, in tolmači ljudstvu sv. evangelje pol slovenski, pol laški, tako da ljudstvo malo razume in se njegov jezik vedno bolj pači. Za latinsko besedo »epulo« (potratnik) se lahko sliši beneški prevod »apulón«; za »iter faciens« = an delavec te poti itd. Le malo je duhovnikov, ki dobivajo slovenskih knjig in se po teh izobražajo.^[24]

Beneški Slovenci so tudi zelo pobožni in katoliški cerkvi odkritosrčno udani. Duhovniki so pa tudi znali cerkev popularizirati, utisniti jej čisto naroden značaj . Ljudje se čutijo v cerkvi kot doma, razgovarjajo se celo domače z mežnarjem in duhovnikom, poprašujejo jih glasno in delajo svoje opazke k pridigam npr. zakaj noče duhovnik maše peti, nego jo le tiho bere.

Duhovnik opravlja v cerkvi prav po domače sveta opravila: povrh navadne obleke si obleče kazulo in štolo, sedi pred altarjem na stolici iz navadne slame pleteni, ljudstvo pa sedi ali čepi na golih tleh in prepeva sv. pesni. Gospod Podreka pripoveduje, da ko so 29. junija 1885 popoldne v Šenpetru javno plesali svoj narodni ples »Slavjanka« po glasu »ziguzajne« (neke vrste gosli) in ko so zaslišali zvon Ave Marijo zvoniti, da so kar vsi plesalci, godci in gledalci na kolena padli in svojo pobožnost opravili.

Svoje duhovnike globoko spoštujejo in lepo skrbé za nje, saj duhovnik jim je vse. V novejšem času pa je začela tudi pobožnost že tu pa tam pešati. Gledé nravnosti se ne more veliko očitati našemu ljudstvu. Število nezakonskih porodov je kaj neznatno. Razvade in pokvarjenost prihajajo v deželo navadno le po vojakih in začasnih selivcih, kateri se pa, ko stalno doma ostanejo, zopet na boljše obrnejo. Za javni red v celem okraju skrbi peščica orožnikov (»carabinieri«), menda petorica v Šenpetru, a še ti gotovo nimajo nikoder manj sitnosti, kot med dobrodušnimi Slovenci. O tatvinah se malo sliši, kriminalni slučaji so redki; najnavadnejši pa so prestopki.

Zanimivo je to, da se rabi slovenščina tudi pri krstnem obredu za vsa vprašanja krščencu ter za oče naš in vero. Še večja posebnost je ta, da kadar duhovnik obhaja vernika, izgovarja besede: Domine, non sum dignus, etc. slovenski tako-le: »Gaspuod, jest nèsàn uriédan, de stópiš pod mojò striého, pa ràci 'no samó besjédo, an ozdràvjena bo mojà duša.«

»Vse petje v cerkvi je slovensko, ako izvzamemo slovesne latinske maše in »tantum ergo« pri blagoslovu. Pojejo tudi pri tihi maši. Mimo navadnega petja imajo tudi posebnih pesmij za božič, za veliko noč in za druge prilike. Poje pa hnadoma vse ljudstvo z veliko pobožnostjo in s pravim čutom. Napevi so sploh preprosti, počasni in strogo cerkvenega duha. Človek, ki ni vajen takemu petju, nehoté ostane presenečen, kadar je sliši. Pomislite: mešani zbor, broječ po več sto glasov, od najvišjih delikatno se prelivajočih ženskih in otroških glasov, v vseh gradacijah, barvah in nijansah, do najmogočnejših basov, vse lepo zlito v popolno soglasje, brez pretiranja in kričanja, skoro bi rekel polglasno, in vse z znakom lehke, mirno v dušo vejoče otožnosti! Človek mora biti res kamenitega srca, če ne občuti močnega vpliva tega petja.

»Beneški Slovenci bivajo po malih, skromnih vaseh, s priprostimi in jednoličnimi hišami, ki so sicer trdno zidane in z opeko (»korci«) krite, a ne posebno lepe, osobito v gorah ne. Res pa je tudi, da ne primanjkuje tu pa tam lepih izjem, katere se posebno v zadnjem času prav pridno množe. Sicer pa, kaj se hoče, kaj se more zahtevati od siromašnih ratarjev, ki so ves božji dan na polju, po travnikih in pašnikih, in samo čez noč prihajajo počivat pod svoje dedne krove; kaj se hoče pričakovati od ljudstva brez pripomočkov za oliko, brez spodbujanja do napredka, na katero nihče ne misli drugače, kot da vestno plačuje obilne davke?«

»Šenpeterski Slovenci so sploh velike, gibčne postave, čili korenjaki, da jih je veselje gledati. Državi dajejo najlepših in k temu še prav umnih, pokornih vojakov. Zdrave, belo-rdeče barve, s sivimi ali modrimi očmi, kažejo takoj, da so istega plemena in pokolenje z avstrijskimi Slovenci. Vztrajni in trpežni med vsakojakimi težavami in telesnimi napori, se krepko in pravilno razvijajo, dasi jih mnogokrat sključi preobilni in čezmerni trud, ter jim pokvari sicer lepe poteze obličja. Ves dan na polju, pod solncem, na dežju, v vročini, v mrazu trudeči se ne morejo imeti gibčnega kretanja, a ravno na ta način se lahko vsemu privadijo in si utrdijo zdravje. K temu pripomorejo še ugodno podnebje, dober zrak, izvrstne vode, zdrava in tečna hrana in pa tudi domače vino (kisli »cividin«), katerega si radi privoščijo — saj jim ga je tudi treba, zlasti o poletni vročini. Zdravnikov sploh ne potrebujejo, ker razen posebnih slučajev se znajo zdraviti sami z domačimi rastlinami in vsakojakimi zelišči, med katerimi zavzema odlično mesto zlasti košutnikova (encjanova) korenina. Tako dosežejo lepo starost, moški kakor ženske. Značilno je, da med njimi ni sledu po Furlanskem tako zelo razširjene »pelagre«, katero prouzročuje pomanjkanje zdrave hrane.«

»Kakor vsi drugi Slovenci, so tudi oni gostoljubni. Značaja so v obče veselega, in kadar so posebno dobre volje, postanejo celo dovtipni. Njih mnogovrstna, tako različna in vendar slikovita deželica vpliva mnogo in sicer dobrodejno na njih duševni razvoj. Sploh so jako bistrega uma in dobrega srca. Njih gostoljubnost je obče znana. Tujec, ki zaide med nje, je povsod z veseljem sprejet, če ne vzbuja posebnega nezaupanja. Celo takim postrežejo, katerih ne vidijo baš radi, npr. finančnim stražnikom, ali sodnim biričem, izterjevalcem davka itd.«

»Beneški Slovenci so povsem mirni, pohlevni, svoji usodi, ki ni bogme najugodnejša, rekel bi, fatalistično udani. Nezadovoljnežev ni med njimi, ker ne poznajo velikih potreb. Če plačajo svoje davke o pravem času in si preskrbijo, kar je neizogibno potrebnega, so povsem zadovoljni. O novotarijah se jim ne sanja, in zato ne more dobiti socijalizem med njimi ugodnega torišča. Razburjajo se poredkoma. Če jih jeza zgrabi, utegnejo se prav pošteno skregati in pozvati na dan še »devét an devetdesét hudiću«, a do pretepa, nasilstev in telesnega poškodovanja ne pride skoraj nikoli. Očitajo in zdenejo si vsega, kar jim strast in razburjena fantazija narekata, in če treba, ti še pest pokažejo, a kmalu jenja ropotanje, jeza pade in — in mirna Bosna! Po burji, ali pa če ima burja svoj epilog na sodišču, po tožbi, so zopet dobri prijatelji. Če treba, gredo takoj skupaj pit, in skoro bi se zopet razburili, kadar treba račun plačati, ker jeden ne pusti drugemu trošiti.«

Beneški Slovenci ljubijo neizmerno ono peščico zemlje, katero nazivljejo po raznih krajih s peterimi izrazi: ognjišče, dom, domovina, očetnjava in »naša dežela«. Koderkoli hodi beneški Slovenec — in on, pride daleč po svetu — povsodi poje tudi hvalo in slavo »deželi svoji«. Ponosen je na svoje gore, doline, ceste (in to po pravici), denar itd. »Po naše se reče lieuš« (lepši) zavrne te celo benešk duhovnik, ako se v svojem jeziku okorno izraziš. S takim ponosom jih navdaja zlasti italijanski denar, ki ima popolno vrednostno veljavo, a pri našem se izgublja v Italiji skoro 25 %. »Naše kraljestvo, naš kralj — so že bojš, kakor pa vaš »jinemšk« denar in »jinemšk cesar«, se prevzetno bahajo Benečani. Potem jih je opojila še tako hvalisana »libertàt« (sloboda), a o velikanskih davkih pa kar molčijo. Sploh je samohvalje vprav karakteristično za beneške Slovence. Prav zato je prišla »beneška hvala« v pregovor na Tolminskem. Prav iz baharije izvira tudi medsebojno zmerjanje: dolinci ob Nadiži so »žabarji«, gorjanci (zlasti v občini Mjersi) pa »lesnikarji«.

Ta ljubezen do »svoje dežele« pa ima tudi svoje zgodovinsko opravičene korenine. Že beneška republika je poverila obrambo svoje severovzhodne meje Slovencem, (»ob praeservationem gentium barbarorum«). Vedela je dobro, da mora živeti v slogi in miru z ljudmi ob sovražnih mejah, da si mora pridobiti njih srca in udanost, da jo v najkritičnejših momentih ne popuste in ne uskočijo v nasproten tabor. Beneška republika je pustila in še celo potrdila Slovencem njih stare privilegije v javnem življenju in v cerkvi. Ona se ni prav nič vtikala v njih notranje razmere in dala jim je še celo novih privilegij. Vsled teh so bili prosti mnogih davkov, kakor bodemo videli v zgodovinskem delu, in vsakdo ve, kako je ljudstvo občutljivo za vsak novec povišanega davka. In kje drugje bi bili uživali Slovenci v istih časih toliko predpravic, ki so bile tako zajamčene in tako spoštovane? Beneški Slovenec se je čutil pravega gospodarja na svoji zemlji, dočim je ostale Slovence krvavo žulil samosilniški jarem, da so morali ves svoj ponos izgubiti. Kaj čudo, če so varovali Slovenci državne meje v občo zadovoljnost republike! Oni so ji bili zvesti jedino le radi svojih koristij; če so se borili za republiko, borili so se ob jednem tudi za svoje pravice, in to hoče mnogo reči, to dokazuje, da so se politične gibali!^[25]

Za republiko in avstrijsko medvlado je nastopila zjedinjena Italija in kmalu se je tudi pri beneških Slovencih ukorenila italijanska državna ideja, ki je popolnoma nadvladala narodno. Tudi še sedaj čutijo beneški Slovenci manj italijanski jarem, kakor mi nemški. Besedo »Avstrija« poznajo le malo, ampak oni govore le o »Njemcih«, njemški dažèl, meji, denarju, cesarju itd. Kaj čuda, da se je v letih 1848 in 1866 po vseh gorah in dolinah navdušeno razlegala pesem:

Predraga Italija,
Preljubi moj dom,
Do zadnje moje ure
Jest ljubu te bom.
Si v kjetnah živiela
Objokana vsa,
'Na dikla špotljiva
Do zdaj ti si bla.
Raztárgi te kjetne,
Obriši suzó,
Gor vzdigni bandiero
V treh farbah lepó.

»Vsak ima svoje večje ali manjše posestvo, a velikih posestnikov ni, razven neznatnih izjem. Kdor hoče torej živeti, mora delati z lastnimi rokami. Obdelovanje je težavno; živína more pomagati le po malem v dolinah, kjer je polje ravno. V gorah pa gre vse le na roke. Njive so sploh male; tu in tam jih je treba izkopavati med kamenjem in znesti je treba zemljo; kjer je strmo, morajo se podzidati z velikim trudom in z veliko zamudo časa, da ob plohah voda ne odnese prsti. Po nekod vidiš kar kiklopske zidove, in se vprašaš: Kakšni ljudje so ti, ki napravljajo z rokami kaj takega?«

»Pridelki in sploh vse, kar se more nositi, prenaša se le na hrbtu. Zanimivo je na primer opazovati, kako nosijo, kadar je treba, dolga in zeló težka bruna. Po šest, po osem, po dvajset jih gre knadoma pod hlod z ramenom in — hajdi, da Bog te vidi, kakor moreš in koder ti je dano! V takih težavah jim nikoli ne zmanjka humorja, in često se zakrohočejo na kak prikladen »bon mot«, kadar bi bilo najbolj umestno stokanje in ječanje.«

»Lenuhov ni; ko bi bili, morali bi stradati ali pa živeti z beračenjem. Vsi se trudijo radovoljno, udano, da, celo veselo. Med delom jim preostaja še toliko sape, da marsikatero zakrožijo. Veselo petje doni prav pogostoma in se odziva od gore do gore. Sedaj ti je samoten drvar v gošči, ki le sproti svojevoljno sklada in »goni« svojo; sedaj so ti deklice na paši, ali dekleta na polju, ki pojejo z ubranimi glasovi; sedaj je mogočno moško petje, ki ti prihaja na ušesa.«

»V bolj goratih krajih dobro pomaga živinoreja, dasi bi morala dati zdatnejših pripomočkov, ko bi se umnejše gojila in ko bi se zboljšalo pleme. Nobenega racijonalnega postopanja, nobene osnove, vse po starem! Mlekarnic ni, razven jedne, katero so z dobrim uspehom pred kratkim osnovali v Roncu (l. 1897) po vspodbudi ondotnega kapelana. Bog daj, da bi dober vzgled koristil tudi drugod! Tudi vspodbuja k sadjereji je prišla iz Ronca. Rončanje so menda še najbolj podjetni. Ofijanci pletó in daleč raznašajo svoje »kóše« in »cajne«. Tarčmunci si izdatno pomagajo z grabljarstvom. Ob dolgih zimskih večerih, ali pa tudi ob slabem vremenu, kadar ni mogoče delati na polju, pripravljajo prav lične, ali kakor pravijo po svojem, »parložne« grablje, katerih razprodajo po več tisoč na leto na vse strani.«

»V prejšnjih časih se jim je godilo bolje, nego sedaj. Razmere po svetu so se premenile, ljudje imajo svoje stalne prodajalnice, židje so se s svojo robo vzgnezdili povsodi, in tako so potujoči prodajalci čedalje bolj nepotrebni. Mimo tega so sedanji krošnjarji bolj razvajeni in manj varčni, in, žal, za nekaterimi prihajajo ne baš lepi glasi. Gmotni dobiček se krči, a pokvarjenost napreduje. Ob določenem času se vračajo s potovanja domov, da izgotovija večja poljska dela in poravnajo vse hišne potrebe. Domov prihajajo ošabni, ničemurni, lahkomiselni. Izgubili so veselje do dela; rajši popivajo in igrajo ter širijo pokvarjenost še med drugimi. Sicer pa ni brez poštenjakov, ki se povračajo častno in porabljajo prihranjene vsotice, da kupijo polja in travnikov.«

»In tu pridemo tudi do slabe lastnosti beneških Slovencev. Že od starih časov se radi med seboj tožijo in pravdajo, (stari vseslovanski greh!) bodisi iz trmoglavosti, bodisi iz nevoščljivosti in napuha, ali pa le za »ražón«. Dokler so imeli še svojo lastno upravo in svoje sodstvo, to še ni imelo nikakih škodljivih nasledkov. Stranke so prišle pred »dvanajstijo«, katera je sodila v vseh slučajih; pravda se je hitro končala in posebnih stroškov ni bilo. Sedaj pa so sodišča vse drugači osnovana in komplikacij se ne manjka, posebno v čedadskem okraju. Še tako neznatna pravda se vleče in vleče, da prouzroči velikanske stroške. In te pravde se ponavljajo druga za drugo nepretrgoma jedna kliče in vzdržuje drugo. Ni težko dobiti gospodarja, ki ima dve, tri »mastne« pravde ob jednem. Advokatov in mešetarjev se ne manjka. Nekateri kar prežijo prav mojsterski na pravdarje, ti pa jim mojsterski neumno sedajo na limanice.«

»Vsi čedadski in marsikateri videmski advokat je obogatel z žuljavimi rokami prisluženim beneško-slovenskim denarjem. Dostikrat za ped zemlje, za neznatno drevo, za kamen prevaljen od jednega mesta na drugo, za reči, prav za nič se pravdajo leta in leta mej seboj ter čas in denar neusmiljeno tratijo in pogubljajo svoje imetje. Koliko družin je pri nas, katere so nekdaj zelo premožne bile, a so po pravdah popolnoma osiromašile ter tako v dolgove zabredle, da se ne vedo kam dejati! In kakove sloge si moremo potem pričakovati? Ni stvari, v kateri bi bili složni. Gre za duhovne uredbe? Se trgajo, da je strah, in po pravici pravi videmski nadškof, da mu več preglavice prizadeva peščica Slovencev, nego cela nadškofija. Gre za javne interese? Evo ti, vasi proti vasi, občina proti občini; in vse se žrtvuje, samo da ne zmaga nasprotnik. Naši občinski zbori so prave Babilonije. V njih se ne gleda na prid občine; ti so ti prava borišča, na katerih se vzdržuje pogubonosna vojna mej strankami, mej vasmi, mej osobami. Ni ga človeka, da bi se znal uspeti nad strankarstvo in resnično skrbeti za občni blagor! A da je tak človek, sodijo se njegove težnje krivo; večina ga ne razume, ali bolje rečeno, ga neče razumeti, temveč ga ima za največjega sebičneža in ga zasramuje kakor nobenega druzega; zakaj? zato, ker ni sebičnež, kakor ostali! Žal, da mnogokrat reči le bolj in bolj zamotajo za osobni prid oni, kateri bi morali po svojem poklicu druge bolj nevedne poučevati in na dobro napeljavati!«

»Ložimo, da si prideta dva navskriž zaradi malenkosti. Beseda dá besedo, dvogovor postaje čim dalje živahnejši in glasnejši. Kmetska zgovornost začne sipati svoje krasilne pridevke, svoje žaljive cvetke. Kar pade beseda »kaštrón« (nerodnež, nevednež). Nagovorjenec odvrne : »Ti, ti si kaštrón, an pa te prav' kaštrón, tist hrovaški, ki 'ma zvite rogé v čelè!« Tisti, kateremu so bile te besede namenjene, ni mogel te razžalitve prenesti, najel si je priče izmed radovednežev, ki so prišli poslušat in komedijo gledat, pa hajdi na sodišče in pozivaj od Pilata do Heroda, in trosi za tako neumnost vsoto za vsoto, samo da ne trpi njegova »čast«. — Začnejo za piskov bob, a kmalu pozabijo prvotni povod ter nadaljuje iz zgolj trme in samoglavosti. S tem delajo dolgove, prodajajo zemljišča in celó stradajo, samo da bi ugnali nasprotnika. Premoženje propada, imetje se izgublja, krvavo zasluženi in toli potrebni denar pa roma iz deželice. Uboga žena tarna, ihti, joka, svari in prosi; bedni otroci kličejo kruha, odrastle hčere se sramujejo na dan, ker nimajo kaj obleči, a advokatje in druge krvopivke se veselijo, ker dosegla se je glavna stvar: čast je rešena, ponos je ohranjen! — No pa, hvala Bogu, zadnje čase se obrača na bolje: ljudstvo se je izučilo po toliko bridkih izkušnjah na lastne stroške! Denarja ne preostaja za neumnosti: da bi ga bilo le toliko, kolikor ga zahtevajo kričeče potrebe in — neznosni davki!«

»Mladina pa, ki še nima svojih pravd, marsikaj zapravi z igro. V prejšnjih letih so stari »strici« zapuščali svojim dedičem primeroma lepe vsotice, katere so polagoma spravljali v nadi, da bodo hišni gospodarji »za njimi uživali«. Sedaj pa njih nasledniki lahkomiselno zaigrajo in o priliki tudi zapijejo vse, kar si sproti zaslužijo. Kakor pri starih »Karlovčanih«, ženi se običajno le najstarejši brat v družini, in na njegova ramena pride vse: on mora skrbeti za vse v hiši, za celo družino, da mu ne strada, plačevati dolgove in dote, gledati da mu imetje ne pride na boben, »držati hišo po koncu«, drugače ga vse zaničuje. Mlajši so brezskrbni in si iščejo dobička večinoma zunaj hiše (pri železnicah, drvarenju, krošnjarstvu, tihotapstvu itd.). Najboljši med njimi pomagajo sicer še obdelovati domače polje, ali redkokedaj pritečejo na pomoč z osebnim, pristranskim zaslužkom.«

»K tem nedostatkom bi se mogla dostaviti še stanu neprimerna gizdavost v oblačenju. Stare, dolgotrajne noše iz domačega blaga so že davno izginile, ž njimi pa tudi domača preja in tkalstvo, ki je bilo v prejšnjih časih zelo razširjeno in dajalo zlasti ženskam mnogo postranskega dobička. Sedaj pa se kupuje le tvorniška roba, že zaradi tega, ker je cenejša in bolj fina, in še celo napravljena »na muodo«. Ko zagledaš našo mladino o praznikih, zlasti o »senjih«, misliš, da so ti Bog znaj kakva gospoda. Najbolj se odlikujejo seveda oni, ki hodijo »v svet«, »na Uogarijo« (na Ogersko), ker je tam največji zaslužek.«

Rezijani (Furlani jim pravijo »Roseans«) so visoki, krepki in zeló vztrajni ljudje začrnele barve. Celo Italijani jih imenujejo »svegliati ed intellingenti« (prebrisani in bistroumni). Imajo štiri šole, katere obiskuje nad 300 učencev. Sami o sebi pripovedujejo, da so prišli iz Rušije in se zató tudi radi imenujejo Rusijane, ker Rezijan se glasí nekako zaničljivo. Njih prvi iz Rusije prišli starejšina je bajè prebival na Gospodnici blizu Bele in od njegove oblasti je ostalo kraju imé. Italijanski pisatelji pa trdé, da so Rezijani prišli iz Rhätije in da bi se v morali torej prav za prav »Retijani« imenovati. Nemec Bergmann, ki je mnogo pisal o rezijanski dolini, je tega mnenja, da so šele možniški menihi Rezijo naselili, istotakó kakor so šentgalski menihi v Švici ustanovili Appenzell. On pravi, da so drvarji z bližnjega Bolškega posekali gozde in dali krajem imena v slovenskem jeziku. Pozneje pa so možniški menihi pošiljali svoje pastirje ob ugodnem vreménu za Rezijo navzgor in ti so se s časom stalno tam naselili.

Moški Rezijani se oblačijo po furlansko in so le redkokdàj domá, še čez zimo ne. Večinoma barantajo in krošnjarijo po sosednih deželah, kjer so se že mnogi stalno naselili in avstrijsko državljanstvo sprejeli, da lože opravljajo svoj posel. Zlasti izurjeni so kakor loncevézi in stavci steklenih šip. Rezijan s svojo visoko krôšnjo, katero nosi na hrbtu takó, da se mu z zgorenjim delom na glavo naslanja, je po Goriškem in Furlanskem čisto navadna, stalna ličnost.

Časih spremljajo tudi ženske možá na barantanje in v takem slučaju nosijo vedno trebušast obrámen koš na hrbtu. Navadno pa se ženske doma držijo in obdelujejo male kamenite njive in vrte in sicer kar z motiko, brez plugov. Po njih raste krompir, kapus in repa. Poleg tega je Rezijanom glavna hrana polenta s sirom. Svinjina ali govedina je v Reziji velika redkost.

Rezijanke so v obleki mnogo konservativnejše nego moški in nosijo še zdaj — vsaj tiste, ki ne hodijo v svet — črno prteno kikljo do členov, s črnim pasom prepasano. To kikljo imenujejo »tjamažat« ali »čimežot«, beseda italijanskega izvira (»camiciota«), ravno takó kakor naša kamižola. Na glavi nosijo Rezijanke barvano ruto, ob praznikih pa še zmerom belo pečo. To lepo pregnjeno pokrivalo (facöloèt) je na strani takó zvezano, da pokriva le polovico glave in da na pol odkriti desni strani roglji dôli vise in obrazu dajejo nekaj smelega. Sploh pa ljubijo svilnata zlasti črna oblačila, katera kaj ráde nosijo. Izpod moderca visijo »rokáve«. Krilo (»kótula«) je sešito iz dveh vodoravnih platnenih kosov. O mrzlem ali deževnem vremenu nosijo tudi suknjo (»dzúpa«) in v ušesih »rintljinave«; (take nosijo tudi moški, zlasti starejši).

Rezijani pridelujejo rži, turšice, krompirja, repe in ajde; ali malo družin je, katere bi za svoje potrebe dovolj pridelali na svojem zemljišču; skoraj vsi morajo turšico od Furlanov kupovati. Rezijanski svet je takó pesknat in nerodoviten, da morajo gnojiti vsako leto ne samo polja, ampak tudi travnike, ako hočejo kaj pridelati; če tega ne storé, nimajo ne kruha, ne sena. Polja pa obdelujejo samo ženske: gnojijo, spravljajo poljske pridelke in seno ter vozijo drva domu. Možje so skoraj vsi kupčevalci ali pa berači, se vlačijo okoli po svetu in se za obdelovanje polja kar ne zmenijo. Kadar tudi pridejo za malo časa domov, se nikdar in nikakor ne lotijo poljskega dela. — Rezijani redijo tudi krave, koze in ovce. Najpremožnejše hiše imajo navadno po 50 ovac, po 40 koz in po 8 krav. Iz mleka delajo zlasti poleti sir, maslo in skuto v mnogoštevilnih sirarijah. — Ker se pa s poljedelstvom in z živinorejo preživeti ne morejo, so prisiljeni kupčevati in si tako iskati potrebnega kruha. Vedno so okoli po celem avstrijskem cesarstvu in tudi vunkej hodijo v Parsko (Bavarsko). Najpremožnejši rezijanski kupčevalci imajo po dva ali tri voze, in po 18 do 20 konj, s katerimi robo prevažajo iz Nemškega v Italijo in iz Italije na Nemško.

Rezijanom posebno dopada dobro vino, igra in ples. Dvanajst krčmarjev je na Rezijanskem, in v središči deželice je še gostilnica, kjer gostje lahko ostajajo tudi čez noč. Najljubša njih igra so kvarte. Pri vsem svojem siromaštvu so radi veseli, zlasti o večjih praznikih, npr. 1. maja, god sv. Jurja, Vida, Ivana in Florjana. Prvi maj se praznuje brez petja in plesa, ali toliko bolj se pleše o drugih praznikih. Rezijani imajo svoj poseben ples »rezijanko«, katerega so pred kakimi štiridesetimi leti še sploh plesali po Tolminskem. O spomladnem času in poleti, in pa o pustu plešejo skoraj vsak praznik, ravno tako o ženitninah. Plesišče je vselej štirivoglato; plesaje se ne vrtijo okrog, temveč skačejo naravnost pred se od jedne strani plesišča do druge, in ravno takó nazaj; na sredi se sučejo plesalci in plesalke, moški in ženske skupaj, jedna nasproti drugi, ali nikdar se drug druzega ne dotaknejo niti si rok ne podajo. Med plesom se približujeta vrsti jedna drugi in se zopet oddaljujeta. Zatem zaplešejo pari nekoliko na mestu in se postavijo v pravo, jugoslovansko kolo, tja in sem premikaje se. Naposled se zvrsté pari jeden za drugim, kakor pri »polonezi« in plešejo po ²/₄ taktu. Med plesom pojó svoje najlepše domače pesmi, npr.:

Ti lepa moja rokica,
Jaz sem te zmerom ljubil,
Kako ti si mene zabila
Na to dobro, ki sem ti htil.
Dober večer, dobro noć
Za spet se vidit' drugo noč."

Ali pa:

Ko bi jaz bil vedel,
Da ena taka ti 'maš bit',
Jaz te bil rajši te ustrelit'
A nikolj s tabo rumonit ('govoriti)
Dober večer, dobro noč itd.

O sv. Ivanu so še pred kratkim zažigali krese in okoli ognja plesali, prepevaje pesem:

Pršou je kries, pršou je kries,
Gori drvo, gori lies, tridlaj laj!
Pršou je kries kosovez
Gori trava, gori vez, tridlaj laj!

Poleg ključarjev (fabbricieri), imajo tudi cerkvenega starešino (cameraro), ki mora po nasvetu ključarjev skrbeti za vse cerkvene potrebe. Vsaka zgoraj omenjenih peterih cerkva ima svojega lastnega starešino, ki odstopi konec leta, da se izvoli nov. Dan volitve novega starešine je za njegov oddelek fare vesel, prazničen dan. Ali največje veselje in praznovanje je, kadar volijo starešino farne cerkve. Vsako leto se zberejo namreč 25. meseca aprila zvečer pred župnijsko cerkvijo župnik s kapelani, ključarji, srenjski uradniki in drugi pošteni možje cele župnije; tu poda starešina pričujočim pisan račun čez vse, kar je med letom za cerkev potegnil in izdal. Ko so pričujoči možje račun pregledali in našli, da je vse prav, potegne starešina svojo mošnjo in podari iz svojega lepo število denarja cerkvi, po navadi tisoč benečanskih liber.^[26]

Nato gredo vsi v cerkev in zapojó zahvalno pesem. Iz cerkve prišedši stopi starešina med mnogobrojno zbrano ljudstvo, ki čaka, željno zvedeti, kako se je važno opravilo končalo. Tu jame govoriti gospod župnik, oznani zbranemu ljudstvu izid letnega računa in koliko je podaril starešina cerkvi. Skoraj vsako leto znaša ostanek cerkvene denarnice s starešinovim darom vred okoli 2500 benečanskih liber. Ljudstvo na to veselo zavriska, vsi hvalijo jednoglasno dobrodušnega starešino in mu z dobrim belim vinom napivajo zdravice, da je kaj! Pol ure po tem ko vže vse nekako bolj umolkne, ostane sam bivši starešina, in oznani ljudstvu na glas ime novega starešine, ki je vže poprej v to volitev dal svoje privoljenje in se iz ponižnosti še v kakem bližnjem kotu skriva. Dva duhovna se nató vzdigneta poiskat ga, in ko ga najdeta, ga vzameta seboj in ga spremita do zdolenjih stopnic mesta, kjer stoji dosedanji starešina v sredi med srenjskimi možmi. Novi starešina poklekne, malo tiho pomóli, pa sprejme iz rok dosedanjega starešine zelo spoštljivo veliko srebrno škatljo, ktera je skoro eno libro težka, in ki je znamnje njegove nove službe. Potem se vzdigne, vstane, se zahvali možem in vsemu zbranemu ljudstvu za čast, da so njega izvolili starešino in se priporoči njih darljivosti. Nató se vsi razidejo. — Novi starešina pa hodi koj po celi Reziji po vseh hišah in potih, in bere milodare v denarji, ki mu jih vsakter radovoljno podaja, kdor ga sreča. Tisti večer po volitvi novega starešine se napravi vselej obilna večerja, h kateri se povabijo vsi srenjski uradniki in drugi zgorej imenovani prvaki, stari in novi starešina, sorodniki obojih, in še kter drug možak iz raznih farnih oddelkov. Po večerji vzame novi starešina v roko srebrno škatljo, in jo nosi okoli mize k vsem povabljenim, da dobi vanjo od vsakega kak srebrnik. Ravno to dela on vselej, kadar je pri kaki gostiji pričujoč.

Starešina se jemlje vselej izmed prvih in premožnejših rezijanskih hiš. Njegova dolžnost je, večkrat čez leto vso srenjo obhoditi in nabirati sira, masla in tudi denar, zato da se morejo preskrbeti vse v cerkvi potrebne reči. K vsem gostijam ki se v Reziji napravljajo, je tudi on vselej povabljen, in je v časti prvi za duhovni. Tudi v cerkvi ima on in njegova družina poseben časten stol.

Novorojene otroke donašajo h krstu v oprtnem košu. Kadar je dete krščeno, moli duhoven med tem, ko se vračajo od krstnega kamena k velikemu altarju, začetek evangelija sv. Janeza, in ko pridejo do velikega oltarja, se tamkaj ustavijo in dajo poljub miru detetovem očetu, kumu ali botru, botri in babi in dobó od vsacega kak dar v denarju, ki ga na oltar polože. Potem gredó vsi skupej, z duhovnom vred v krčmo k južini, ktero Rezijani karstinje imenujejo.

Porodnice ostanejo nekaj tednov po porodu domá; potem pa jih spremlja baba do cerkve k navadnemu blagoslovu. Tu pokleknejo pred cerkvenimi vrati ogrnjene od glave do pet z rjuho ali pa s kakim dolgim kosom platna, in nekatere imajo na glavi tudi klobuk. Tako ostanejo ondi celi čas, ko govori duhoven čez nje sveti blagoslov, kakor stoji v rimskem obredniku; na zadnje poda duhovnik porodnici in babi poljub miru pri velikem oltarju; tu dene porodnica rjuho od sebe in gre po svojih opravkih. Zvečer tistega dne potem napravi na svojem domu večerjo, h kateri povabi botra, botro in babo.

Kadar se ženijo in udajejo premožnejši, pridejo na dan poroke do cerkve z velikim številom svatov. Kar je moških, gredo v lepem redu po dva in dva, drug za drugim, in nazadnje ženin na desni svojega druga; za njim gredo kar jih je žensk, v ravno takem redu; ali nevesta pred vsemi, s svojo družico na levi. Včasih imajo tudi godce, ki jim godejo celo pot do cerkve in potem iz cerkve nazaj na dom. Po svetem opravilu v cerkvi, pri katerem gredo ženin, nevesta in vsi svatje k poljubu miru ali kakor sploh pravijo, k »ofru«, kjer vsakter kak denar na oltar položi, se poje sv. maša, da bi Bog novi zakon blagoslovil, po maši pa sred cerkve Miserere in De profundis, in še neke druge molitve za ranjke ženina in neveste, in pri tem zopet podari vsakdo izmed pričujočih kaj malega duhovniku. Kadar pridejo iz cerkve, obsujejo vsi ženina in nevesto jima srečo voščit, potem pa se vrnejo na svoj dom v ravno tistem redu, v katerem so prišli. Tu se napravi vesela ženitnina in se pleše.

Kadar kdo umrje, ga vselej jeden ali več duhovnov sprejme, bodisi ubog ali premožen, in to se godi vselej pred poldnem. Kadar vzdignejo mrliča, da bi ga iz hiše nesli, začnejo na ves glas jokati in žalovati vsi njegovi sorodniki in znanci, da je joj; in to trpi celo pot noter do cerkve; v cerkvi se ta jok malo utolaži med svetim opravilom, začne pa zopet potem in še z večjim krikom, kadar mrliča v jamo spuščajo. Ni je pogrebščine na Rezijanskem, pri kateri bi se ne slišal tak glasen jok in stok, in sicer je to žalovanje mnogokrat prisiljeno, ker je taka navada (»naricanje«). Na dan pogreba napravi hiša, iz katere je bil mrlič, v kaki krčmi obed vsem tistim, ki so mrliča do groba spremili, in kadar je obed pri kraju, molijo še vsi skupej za ranjcega. Zaradi tega se zbere k pogrebu vselej dosti ljudij, čez dve sto, tri sto, do pet sto oseb. Kakikrat je ta gostija še precej obilna; jé se in pije takó, da se nekateri tudi upijanijo, in tako se prigodi včasih, da gredó tisti, ki so zjutraj plakali in na glas jokali za mrtvaško krsto, zvečer veseli domov po poti vriskajoč in pojoč. — Rezijani svojih ranjkih ne zabijo, in radi in zvesto za nje molijo: na dan pogreba plačajo za eno peto mašo po ranjkem, ravno tako tretji dan po pogrebu, sedmi in trideseti dan in pa na obletnico; zraven tega denejo vsakikrat kak denar v cerkveno za to namenjeno tružico, kadar se molitve po njih mrtvih v cerkvi opravljajo. Če je bil ranjki iz premožne hiše, se opravljajo pete maše po njem še z večjo slovesnostjo. Vsaka cerkev ima namreč po šest pevcev, tedaj je vseh pevcev štiri in dvajset. Kadar umrje kteri teh pevcev, se poišče takoj drug; ali nobeden ne more postati pevec, kterega pevci sami ne izvolé, in potem mora še župnik privoliti v njegovo volitev. Ta volitev in to privoljenje se godi vselej tisti dan leta, ko pride vseh 24 pevcev vkup, kar se vsako leto enkrat zgodi. Ta dan so povabljeni vsi pevci od župnika in od starešine k obilnemu obedu, katerega plačata ta dva poslednja.^[27]

4. Jezik in narodno blago.

Beneški Slovenci imenujejo sami sebe »Slovene« (»mi smo Slovene«), ali tudi »Slovince«, a jezik svoj »slovinj, slovinsk«. To govorico delé jezikoslovci, npr. prof. Baudouin de Courtenay, ki je bival l. 1873 nekaj časa med Benečani, na štiri narečja in še nekaj podnarečij. Prvo narečje je idrijsko ali čedadsko, tudi starogorsko imenovano; drugo je nadiško ali šenpetersko v sodolinah Nadiža-Arbeč-Kozica; tretje je tersko ali tarčetsko v porečju Tera in njegovih levih pritokov; in četrto je rezijansko v rezijski občini. Idrijski Slovenci govoré po mnenju napominanega profesorja tako, kakor goriški Slovenci v Brdih in na Kanalskem; nadiški neko hrvaško-slovensko mešenico in terski čakovščino, kakor Hrvati na Kvarnerskih otokih. V Čanebli in Mažerolah govoré še nekoliko nadiško narečje, ali nagibajo se že močno terskemu. Vsem najnerazumljivejše pa govoré Rezijani, ki imajo po Baudouinovem mnenju svoj poseben jezik, kateri ni nobenemu drugemu slovanskemu podoben. Nastal je baje iz nekega prvotnega nearijskega jezika in iz nekega do sedaj še neznanega slovanskega narečja.^[28]

Jezik beneških Slovencev je v marsičem podoben čakavščini, posebno po izgovarjanju poluglasnega è in ć. Poslednji glas izgovarjajo posebno mehko, tako da ga je vitez Klodič celo zaznamoval s cj.^[29] Dalje so se ohranili v beneških narečjih še sledovi slovanskega aorista in v rezijanščini še celo imperfekta. V pesmih se nahaja celo hrvaški vokativ, npr. »oh jubco« (Pro Slavia, pg. 3). Staroslovenski pologlasniki se izgovarjajo ne gledé na kvantiteto zloga kot a, npr.: adàn, donàs, pakú, lagáti, sédam, kupàc, maglà, buóžac, núnac (duhovnik), zuónac, màrtvac (torej tudi pred r-om), viétar, métar itd. Dolgi naglašeni ъ se izgovarja kot ie ali je (bielo, mlieko, sv. Ljenart), le izjemoma tudi kot i, npr. člîn; v rezijanskem narečju pa ga nameščajo z oe, redkeje tudi z i.

Staroslovenski Ѧ se izgovarja sedaj kot é brez rinizma: pét, pétak, začétak, devét, glédati, imé, načét, mesuó; v idrijskem narečju pa brez izjeme kot a: zemna, rka, noga (nom. pl.) patk, jázin (jezen), jima (ime), od teláta, začat, pó snažatah, gladat, plásat, in to tudi v kratkih nenaglašenih zlogih: žt (žeti), parvazàt, dočim rabijo ta a v goriški okolici in na Krasu le v naglašenih zlogih. Samo v besedi venči se je ohranil rinizem, (kakor deloma tudi na Tolminskem); idrijsko narečje pa izgovarja vanč. (Staroslovenski ę = a se nahaja v vseh zahodno-slovenskih narečjih od južnega Koroškega pa v severno Istro in celo med severnimi čakovci). Mesto starega »četeri« se govori v nadiškem narečju štjer, štjernajst; v vseh drugih narečjih pa štirjь, štirnajst. Pred samoglasnim r-om se sliši v nadiškem in idrijskem narečju vedno kratki à: čarìn, obarvì, vàrh, gàrlo, pàrst; v poslednjem pa tudi e (Černeja) in v terskem celo o (vorh = vrh). Posebno skupina čr se nikoli ne izgovarja, nego omehčuje v čar ali čer: čarieva, čariešnja; pa tudi čerešnja, čerevlje itd.

Dolgi, naglašeni o se je razvil v beneških narečjih v uo, kakor tudi v bližnjih goriških; v rezijanščini pa se je spremenil celo v u: stou, kjuolo (stu, kulo). — Staroslovenski Ѫ izgovarjajo prav široko (moož, mooka), kakor tudi Brici. Stari ą se zamenjuje samo v glagolskih in samostalniških končnicah včasi z u; vendar se rabi mnogokrat rajši o. — Mesto a govori se včasi tudi e, npr. de mesto da. — Pred i sliši se vedno še j (tudi v rezijanščini): jime, jigràt. Skupina ol se redno izgovarja kot u: sud (sold).

Večkrat se spreminja e v i, npr.: »Ta zadnja vičer, — O ljubo je leta! — Buožime dikleta, — Jest muorem iti«. Sploh pa izgovarjajo Benečani mnogo čistejše, nego Tolminci; oni ne izpuščajo samoglasnikov in ne spreminjajo o v a; u v e itd.

G se izgovarja kot h v šenpeterskem in rezijanskem narečju, deloma tudi v tarčetskem, kakor v bližnjih koroških in goriških, jednako zgorej omenjenemu ć. Skupina pš spreminja se v rezijanskem narečji v pč: pčenica. Mnogokrat stoji n mesto m: san, tan, gren. — Rezijanščina pozna izraz bratr in pred vokalom o stoji redovito h npr. holtár, hoter, höroeh, höpca itd. kakor pri Slovakih in Lužičanih. Povsod je doma hrvaški ć (tić, nić, Mucić).

Glede sklanje bodi omenjeno, da ima pridevnik v genetivu končnico poleg ega tudi iga, ьga in ga; v dativu pa poleg emu tudi imu in ьmu. V rezijanščini pa se glasi genitivova končnica na aha in iha. Staroslovenski zaimek sĭ živi deloma tudi med beneškimi Slovenci, ki imajo npr. rek »sako in tako«. — Ločilni števniki neso znani in govori se vedno le dva puoba, tri dekleta, tudi če so različne starosti in stanu.

Pri glagolih izgubilo je idrijsko narečje že popolnoma dvojnino, v tarčetskem pa tudi večinoma, in ga namešča z množino. — Glagol imeti z infinitivom ima pomen nemškega »sollen«: ima se maša storiti; v rezijanščini: ja man tit, ja man te utopit. — Končnice »irati« ne poznajo, nego po vzgledu Italijanov »ijati«.

Posebnost benečanske (zlasti idrijske) govorice so pomanjševalni samostalniki zlasti v prijaznem pogovoru: dušica, maš'ca, tič'ca, bož'ca, močica (od »moka«) itd. Mnogo je lokalizmov: žuželj = čmrlj, ktí = hči (Rezijani), it = polenta (jet, jed v Reziji) — niški langač (nemški jezik); ta wunò Karatan (na Koroškem). Imajo pa tudi prelepe slovenske izraze: lovnik (Weiher), braskvi (glavnato zelje), obrest (Finderlohn), plod (fructus), adva (jedva) itd. Večino svojega govora izpolnujejo z »'n tada« (alsdann), »an tako-lé«, kakor tudi nemški Korošci in Štajerci. Premnogo je izrazov italijanskih in furlanskih, posebno rezijanščina je kar preplavljena z romanskimi elementi npr.: busaga, kogoče (tikve). Tudi deblo glagolov je premnogokrat romansko, a nanj se pritikajo slovenske končnice: čantati (peti), ferdamati (kleti), markantati (trgovati), degan (dekan), pat (conditio); maledüna te bode (preklet bodi, v Reziji).

Za tersko narečje imamo najstarejši književni spomenik, ki je z letnicami zaznamovan in ki sega poleg dveh drugih še v XV. stoletje nazaj. To je zapisnik bratovščine sv. Marije v Čarneji, ki se začenja l. 1459 v latinskem jeziku, a nadaljuje se od l. 1497 do l. 1508 v slovenskem. Slovenske beležke niso samostalni vpisi zadušnic in darov, nego le kratek posnetek poprejšnjih latinskih, s katerimi se pa vjema navadno le začetek in prva vrsta. Te beležke je napravil nek javni notar s Krka. Ti zapisniki na pergameni (16 listov royal-octav) so se našli v zapuščini advokata Podreke v Vidmu ter prišli po posredovanju profesorja Trinka V roke našega umrlega filologa V. Oblaka. Ta je spisal o njih učeno razpravo v Jagićevem »Archivu für slavische Philologie« 1892 zvezek XIV. stran 192—235, o kateri je obširno poročal vseučiliški profesor K. Štrekelj v »Ljubljanskem Zvonu« 1892 stran 369 in naslednje.

Poleg že omenjenih posebnosti beneških narečij naj stoje tu še nekatere, ki se tičejo le terske govorice. Za mehki čakovski ć stoji v rokopisu ij (bratij), ali pa celo ghi (volighia = volića) po italijanski pisavi. Skupina dn je popolnoma ohranjena: jedna, iednu. V zapisku se nahaja tudi nekaj aoristov (ostavi = je ostavil), če ni morda te zakrivil »notarius publicus«, ki je bil s Kvarnerskih otokov doma. Tretja oseba glagola biti se glasi vedno jest (iz istega uzroka?). Dvojina je skoro že popolnoma izginila in se namešča z množino, kakor okoli Gorice in na Krasu. Čakavski se glasi tudi j poleg ino (jno), ki se izgovarja v nadiškem narečju vedno le an, anu. Poleg mášiti se nahajajo tudi izrazi »mašo delati« in »mašo reči«, (to je italijanska in hrvaška navada). Tako se čita zraven »maša« tudi misa, ki je po najzahodnejših slovenskih narečjih še v navadi. Ali se imajo besede »ostaviti, pokojni« (poleg ranjki) tudi zapisati na rovaš kvarnerskega notarja?

Rezijanski dijalekt je že skoro ves preplavljen od italijanskih in furlanskih besedij in za to nas ne morejo oškoditi niti bori ostanki imperfekta, katerega ne pozna več nobeno drugo slovensko narečje. Le nekatera rezijanska podnarečja spreminjajo g v h, ki se redno sliši pred vokali. Genitivna končnica oga je povsod v navadi, poleg nje pa tudi aha in iha, npr. rajnikaha. Maševati se reče v Reziji: »rići mišo«. Posebno karakteristično je, da imajo vse polno temnih in zamolklih glasov, katerih skoro ni mogoče s pismenkami izraziti: oe, ö, ü, y itd. Zato so tudi Rezijani očitno rekli profesor Baudouinu: »Ta únd'árska (ogerska) gramátika ba bíla najbújša za nàš langàc.« Žanà ima v genitivu singulara žoenoè, v genitivu plurala žiní; noesoè (nosi), roecoè (reče); je noèsal, roèkal.

Baudouin de Courtenay je bival l. 1872 in 1873 delj časa v Reziji v krčmi Jušta Lipe na Rávanci in izpraševal vsakega človeka, s katerim je prišel v dotiko. Naučil se je bil tako dobro rezijanski, da so ga imeli za nekega pozabljenega domačina, ki se je udeležil l. 1866 bitke pri Sadovi. »To smö my sa smoejeli«, pripovedujejo še sedaj Rezijani. Profesor sam priznava, da mu ni bilo mogoče zabeležiti vse fine nijanse rezijanskega izgovora, prvič že zato ne, ker ni muzikaličen in ne zadosti hiter, zato je tudi njegova transkripcija, kakor vsak druga, le subjektivna. Ne le da zavisi taka transkripcija od več ali manj jasnega izgovora pripovedovalcev, od njih narave in dispozicije, nego tudi od zdravlja zapisovalca, od podnebja, vetra itd. Tako razločuje Baudouin v Reziji sami kakih deset različnih govoric!

Rezijani govoré še vedno s ponosom svoje slovensko narečje. »My ny sömö Láške, my sömö Slavinske, Rozojánuvi!« povdarjajo še vedno priprosti domačini. K temu je pripomnila neka žena, da si njih možje pripivajo z zdravico: »Živili Slovëni!«, ali kaj pomaga vse to, ko smo pa »Láške« (tj. pod italijansko vlado). V pismu se poslužujejo Rezijani izključno le italijanščine. Tudi pridige in vse drugo v cerkvi je izključno slovensko, le o velikih praznikih, npr. 15. avgusta (»šmarna miša«), se propoveda tudi furlanski (ali pa italijanski), ker takrat pride mnogo ljudi iz drugih furlanskih krajev. Manj slovesna je »mala miša« (dne 8. septembra).

Rezijani imajo mnogo izrazov, katerih drugi Slovenci ne razumejo, npr. izde (tukaj), izode (tukaj-le), vot (evo, glej), joerö ali jerej (duhovnik), münih (cerkovnik), smolika (brinje), podajač (poštimovec), dalmine (lesena cokla) itd. »Tùulazej« (spomladi) začnejo »kopàt, wsijat krampír in žytö, potem »sa siče« (kosi) seno in otáwo; pozneje se pobirajo »panúle üt sirka« (turščine storže), žanje »ójda«, puka »roèpa« in tù u wàrtih soèmoe üt Iydryka (cikorije). Ko sem bil mlad, je pripovedoval starec, »ä si moèu rüdy amör (imel sem rad) tòu ròubu, áno tòu beče (denar), da sem zaslužil »dan lipi kràucer« in zmerom sem mislil, kako bi mogel kaj »wudinàt« (guadagnare = pridobiti). Ti stolbaski (iz Stolbice) rumuníjo ruspíh (govore surovo), ánu ti nivaski (iz Njive) rumuníjo dòlc (sladko).« Za razgovor je torej najprikladnejše njivsko narečje, a za pisavo pa najložje belsko.

Zanimivo je, da štejejo Rezijani od 60 do 99 po istem načinu, kakor Francozi. Mesto šestdeset govorijo namreč »tríkrat dwájsti«, ali »tríkradwújsti«; mesto jedeninšestdeset »tríkradwíjsti nu dàn«; mesto osemdeset »štírkradwújste«" itd., vedno pripenjaje jednote k deseticam. Pridevnik zelén (zoeloen, zalena, zoeloenö) ne pomeni samo zeleno, nego tudi višnjevo in sinje. Če hočejo reči, da je nekaj višnjevo kot nebo, se izrazijo, da ima »kölör di ájer« (zračno barvo).

Za vzgled nadiškega narečja naj sledi tu šaljiva pripovedka katero je dal natisniti vitez A. Klodič v goriški Domovini 1868, št. 46 in 52; ter pesmica v šenpeterskem dijalektu.

Poslušajte parjateli!

Biu je Pétar, Matajúrac, velík inak, de ha (ga) je bloú strah videt'. Kar je hodú, se je zemjá tresla pod njehá noham'. Vse čeče so ha radé videle, takuó je biú rávan, an vsi so ha radi par diele imiél, takuó je biú brdák. Pa tud, kar se mu je zdielo, je poležú, an obedan ha nié mu (mogel) parsilt, de bi se ta' z hórkehá siena uzdihnu. Z' nó besiedo: takuó mu je šlo dobró, ku (kakor) ticjacu, ki veseu od vejce do vejce u sončnem blisku farlí, an dok se mu zdi, na vsaki poseda. Pa vesté, de vse dôbro vzame na sviete ankrat konác. Tud Petra je čakalo tarplienje: Klican je biú za sudata. Se vié, de kapitanih, kater jih je zbieru, nié teu pustit' takeha ináka ta domá. Iti je muoru tadà naš Petar u Vidam, an se pardružit' Vidamskemu rahuméntu.

Še adan, Balent Piskerju z Matajurja, je stopu tu tist rahument. Pa ku sta paršla Pétar an Balént v Vidam, so jih hitro ločil'. Petar je paršu med Lahe an Balént ravno takuó. Se vié, da je biú Petar med njimi, ku zuonac brez žuenkejna. Zavójo tehá mu je bluó težkuó par srce. — Nijé tarpielo dúho časa' pa su jih peljál' u Benetke. Tu Meštre su jih diel' tu barko. Petar nié videu pried tu Matajurje, se zastóp, ne barke ne velike uode. Ku zahleda barko, njemu naznano rieč, sklikne vas začuden: A Ježuš parpomajte, kaka vintula^[30] je! — Stop' tadà tu tò-le vintulo, an se peje cjá po uodi. Buj ku se bliža Benetkam, buj se šir'. Petar zjá, starmi, an debelo hleda, ku ucá, kar veliceha pisá zahléda. — Na' nkrat se mu usta razstehnejo, an z njih te-le besiede parlete: A Ježuš, kak potók je!

Z Benetak je paršu za'n miesac u Grádac na Štajarskem. Tam je čû le niemšk med ljudmí, an lašk tu rahumentu. Hodit' je muoru u mraze na vahto po nocj an po dnev'. Ustajat je muoru, kar so mu ukuazoval', an iti ležát, kar so druhi tiel', an, duor nié buhu, je biú uklenjen, an še celuó tepén. Kar je Petar tuó-le videu an občutu, je ratávu vsak dan buj žalostan. Za nieki časa zahleda na ciest Balenta Piskerjóveha, ki je stau tu ni druhi kozarni. Hitro se mu bliža in se mu začne partovežati. Na zadnje prav': O muoj Balent! Buoh me parnes' še 'nkrat živehá, hoù (gor) v Matajur, cjá domú. Takuò bom veseú, Bohú hvaležan za tó-le zaželjeno dobruoto, an brúman, de še mački por'čem »Vi«.

Pesnica je prevod laške »l' usignuolo« = slavec, katero dodajem v izvirniku. Pesnica se glasi:

Poglej, ko noč je jasna,
Poglej, ko luna seje!
Se dne na giblje veje,
Obenga vetra niè.

Slavič, ponočni tičac,
Z garmiča gre na puoje;
Zdihuva, milo poje.
Kliče jubco sojò.

Ona kukar ga sliši,
Z varhà gre na varšičac,
Mu odgavori: Muoi tičac,
Ne jokaj nič! sim tlé.

Kaikšna dobruota, oh jubco!
Kaišna jubezan tala!
Ah! maj deb ti ne znala
M' odgavorit takò.

Guarda che bianca luna,
Guarda che notte azzura,
Un' aura non sussura,
Non tremola uno stel.

L' usignoletto solo
Va dalla siepe all'orno,
E sospirando intorno
Chiama la sua fedel.

Ella lo sente appena,
Vola di fronda in fronda,
E par che gli risponda:
Non piangere, son qui.

Che begli affetti, o Irene,
Che gemiti son guesti!
Ah! mai, tu, mai sapesti
Rispondermi così.

Po Baudouinu slôve rezijanski Oče naš takóle: »Oća naš, ka ste u nebe, svetô bodi vaše ime, pride h nan vaša krajuška (!). bodi zdilana vaša volontat takoj to u nebe pa še na zemjê; dajte nan naš vsakdanji krôh anu odpôstite nan naše dolge, takoj mi odpušćamo našim dužniken, anu ne zapejite nas te u tentaciòn, ma vibranite nas od hudàga (krivaha). Taku bodi!«

»Češčena si Marija« slove: »Saludana bodite Maria, punčaka gracije, Gospud je z vami, žignana vi ste ta mi ženami, anu žignan je ta sad od vašiga žvota, Ježuš. Sveta Maria, mati od Boga, prosite za nas grišnike injan anu tou to oro od naše smarti. Taku bodi! Na ime od oče, 'nu od sinu anu od svetaga duha!«

Pogovor med Rezijanom in Rezijanko.

Maria: Laudato Jezu Cristo, hótar.
Zuan: Sempre sia laudato, hótra.
M.: Ja man a chiar di vas videt, hotar.
Z.: Sahualen: pa ja vas, hotra.
M.: Sahualen, hotar.
Z.: Ci vi ste kei zdrava, hotra?
M.: Ja ninkej. Abaj vi, hotar?
Z.: Pa ja ninkej, hotra.
M.: Ja, vas saludavam, hotar.
Z.: Pa ja vas, hotra.
M.: Z bohom, hotar.
Z.: Boho ime, hotra.
M.: Pojte lepu, hotar.
Z.: Sahualen. Pojte lepu pa vi, hotra.
M.: Sahualen, hotar.

Marija: Hvaljen bodi Jezus Kristus, boter.
Janez: Vekomaj bodi hvaljen, botra.
M.: Prav ljubo mi je, da vas vidim, boter.
J.: Zahvalim, pa jaz vas, botra.
M.: Zahvalim, boter.
J.: Ali ste kaj zdrava, botra?
M.: En malo. Kako pa vi, boter?
J.: Jaz tudi malo, botra.
M.: Jaz vas pozdravljam boter.
J.: Tudi jaz vas, botra.
M.: Z Bogom, boter.
J.: V ime božje, botra.
M.: Pojdite lepo, boter,
J.: Zahvalim. Pojdite lepo tudi vi, botra.
M.: Zahvalim, boter.

Ker si prosto ljudstvo ne more razložiti silnih prirodnih moči naravnim potem, zato si misli, da to vršijo čarovniki, ali pa hudodelci, ki morajo na drugem svetu pokoro delati. Skozi Prestrelnikov predor gleda bajé sam zlodej, kakor skozi kako okno. Po noči prihajajo pogubljenci z verigami okovani iz velikanskih razpok in breznov ter premetajo in valijo skale, ki zguče kot plaz čez strm rob. (Znano je, da zlasti dolomitne skale rade zdrče navzdol in to se zdi ljudstvu nerazumljivo, ki opazuje, da se druge skale ne ganejo s svojega mesta). Zlasti o Kaninu pripovedujejo Rezjani, da po cele noči »vicajo« pogubljenci na njegovih planotah, da kričijo, s pikoni in kladvi tolčejo, z verigami rožljajo itd. Ta ropot da spremlja žvižganje vetra in frfotanje ponočnih ptic, ki so vse s peklenščekom v zvezi. (Cronaca della Societa alpina, Udine 1884, pg. 117).

Čampon ali Ambrusêt (»izgorjenec«) 1715 m nad Huminom je bil nekdaj pokrit z gostimi mecesni; volkovi, medvedi in druge zveri so se potikale po njem ter prihajale ljudi nadlegovat tudi v njih selišča. Zato so zažgali gozd in zveri so tedaj bajé tako rjule, da se je slišalo celo v Žof (Osoppo).

Iz svoje zgodovine pripovedujejo beneški Slovenci, da so se umaknili v sedanja bivališča le silam in vojskam. Ob času, ko je kralj Atila (Atala) razdejal Akvilejo, opustošili so Huni Furlanijo tako hudo, da ni bilo sedem let slišati petelina peti. Prebivalci ravnin so torej vtekli med brda in holme, da so si le življenje ohranili. Nekaj podobnega trdijo tudi Rezijani, da je namreč od Atiline vojske vtekel nek plemenitaš ter se naselil v zaprti rezijanski dolini (na Gospodnici blizu Bele). Njegovi potomci so sedanji Rezijani.

Pripovedka o Atili je splošno znana po Furlanskem. Imel je baje pasji obraz (Pes-Marko, pesmarkova vlada) in je vselej trikrat zalajal, predno je besedo izpregovoril. Po Furlanskem je razdejal vse cerkve, gradove ter dve stari mesti Čedad in Oglej. (V videmskem gradu se vidi slika, kako gleda Atila s tega grada gorečo Akvilejo!) Tudi Gronumberg, kjer so bivali krvoločni plemiči, je baje Atila razdejal. Le »čedadska kraljica« se je pred njim rešila v landarsko jamo. Tako je slabotna ženska zasmehovaje premagala »bič božji« (furlanska pripovedka). Pripovedko o Atili iz Tarčente glej v »Pagine friulane«, X. letnik, stran 117.

O »vražjem mostu« Čez Nadižo si pripovedujejo tudi Furlani marsikaj, a vendar se vidi na prvi pogled, da je značaj teh pripovedek slovanskega izvira. Naš narod ima o mostovih tako vzvišen pojem, da si nikakor ne more misliti, da so ti delo človeških rok. Po njegovem mnenju so se ljudje z vragom pogodili, da jim je mostove zidal, a zato so mu morali obljubiti dušo prvega živega bitja, ki pojde čez most. Ljudje pa so bili prebrisani in so prekanili vraga, kakor pri druzih priložnostih, Sestradali so psa in ko je bil most gotov, zatočili hleb kruha čez-anj, za katerim je ščene letelo, a vrag ga je pograbil. Pesen v »Pagine friulane«, IV. stran 95, je le medel odsev te pripovedke, kajti mostove se ne dela za posamezne slučaje, nego za splošno porabo.

Krivjopete (krivopjete?) ali »duje (divje) žene« so hudobna ženska bitja, kakoršna poznajo tudi bližnji Tolminci pod imenom »dugá (divja) baba«. Živele so po votlinah, imele so dolge zelene lase, ki so jim visele po ramenih in po hrbtu, ter — kar je posebno značilno — nazaj obrnjene noge s peto od spredej in s prsti od zadej; tudi dlan so imele narobe obrnjeno. Po noči so strašile ljudi, prikazovale so se pa tudi čez dan zlasti pred nevihtami in slabim vremenom. Tedaj so posedale po visokih strmih skalah, opazovale spodaj delujoče ljudi, jim razlagale prirodne sile in jih svarile pred njih pogubo. Za taka svarila so pa zahtevale drugikrat dvojno plačilo. Ko je bilo nekega poletnega dne žito lepo rumeno in zrelo, privršele so krivjopete iz svojih votlin in začele kričati: »Požanjite žito, toča se bliža«, čeravno ni bil nikjer videti niti najmanjši znak nevihte. Ko so ljudje zares hiteli žeti, so šle krivjopete po hišah ter pobrale vse otroke in jih odnesle v svoje votline. Tam so jih pitale z orehi in drugo redilno hrano, da so odebeleli in potem so jih pojedle, kajti redile so se od človeškega mesa. Včasih so zvabile k sebi tudi odrasle moške, da so jim drva cepili in druga težja dela po hiši opravljali. Učile so jih raznih vednosti in razkrivale jim skrivnosti, ali gorje jim, če so te drugim povedali: prihrule so nad dotičnika, mu zažgale hišo in uničile vso njegovo rodovino. Še sedaj kažejo po Benečiji mnogo votlin, kjer so baje krivjopete bivale.

Tudi o Kurentu imajo beneški Slovenci mnogo pravljic. (Ivan [Trinko], Pagine friulane, 1889. pag. 95.).

Furlani trdé, da je bila oblegovanka v landarski jami »kraljica iz Čedada«, katero so Slovenci oblegali o svojem prihodu, utaborivši se v Pontjaku. (Pagine friulane IV. 195; IX. 90). — Margerita Širokoustna je bila vrgla z Ostrvice svojim oblegalcem zadnjega vola in zadnja dva meha žita. Furlanska pripovedka omahuje med mehovi žita in volom, katerega so s žitom krmili.

Rezijani imajo tudi svojo malo narodno literaturo, ki se pa le od ust do ust sporoča. V tej literaturi zavzemajo prvo mesto živali (lisica, volk, medved) in nje vsebina je torej v prvi vrsti del živalskega epa, ki je splošen vsem arijskim narodom.^[31] Pripoveduje se, kako sta prišla volk in lisica v klet, kjer je bila shranjena slanina, in kako se je volk preveč nažrl, da ni mogel zbežati skoz okno; kako je lisica tele raztrgala, da je bila vsa krvava in si potem glavo s kašo posula. Ko jo je poznej dotekel ves premlatjeni volk, mu je dokazala, da so njo razmesarili in jej glavo razbili. Volk se je je usmilil in jo vzel na hrbet, lisica se je pa zvito smijala: »Bolni nosi zdravega«.

Povsod znana je pripovedka o sv. Alešu (kakor na Bolškem in Tolminskem), le da ga v Reziji imenujejo grofiča Ivana. Med moraličnimi pripovedkami se nahaja ona, kako je mati naučila sina krasti in jej je ta pred vislicami nos odgriznil (znano tudi na Tolminskem). Šaljiva je pripovedka, kako sta lisica in lisjak potovala v Rim na repnem vozu, pred katerega so bili upreženi voli s srebotom. Oktobra meseca l. 1872 je pripovedoval nek Ivan Leonardi, imenovan Mraž iz Ožjaka, profesor Baudouinu ustno sporočilo, kako so se Rezijani naselili po svojem »domu«. Temu sporočilu so močno oporekali drugi Rezijani, katere je Baudouin o istem predmetu izpraševal. Sploh je videti, da so se Rezijani močno norčevali iz profesor Baudouina in da niso čisto nič razumeli, kaj da hoče od njih izvedeti.

Nekaj rezijanskih narodnih pesmij.^[32]

Zabavne:

Ta lípa moja róžica! (deklica)
ko bej na bej se dŕžala, (ko bi si ne domišljala)
da koj ona je tùu wosé! (da je sama v vasi).
Ma V_iíš li, koj tjon ti ritjèt? (pa vidiš, kaj ti čem reči)
da ökul vási te uodèt (daj se okoli vasi voditi)
ze štíre prásce préhane, (s štirimi upregnjenimi prasci)
da sólte ti ba zb_iírala, — (da bi ti solde zbirala),
la lile ta la loe la la
nuta la li la loe la la.

Kada na Ostèrk pridèmo
Naše Rezjanke videmo
K' majo kratke janke, kratek ràs (kikljo)
K' jim rase trebùh vun čez pas.

Hćerko mamo, jo ćemo oženèt [se ponavlja!]
Veliko doto ji ćemo dat'
Staro Janko, star korát (korèt)
Gore na Ostèrk no snežát (Osterk = greben, Grat).

Kdor će v Rezjo vas ití
Mora sabo metlo nestí
De pred sabo pomedé
De v smeti ne zabredé.

Satirična.

Na lípa b_iíska töntöla, [Lepa bijska trebušnica tj. travniška iz Sv. Jurja]
na ublizéla njívaška, [bleda (nežna) iz Njive]
nu dàn ösöjski taramót, [osejaški potres (huda, nekrotljiva)]
ano te šòlbaški fahòt, [stolviški fagot (cula)]
nu te küryterski kapòt, [koritski kapot (plašč)]
nu te učjárski tjamažòt, — in učejski modrec
tu tè, ke nas zawádil wsè ... to so (stvari), ki so nas zapeljale vse,
anu te hláče Чúчine. [in (po vrhu še) nogovice iz Ttutje].

Nezvesta ljubica.

Ta lípa mója rók_iica! (Lepa moja ročica, deklica)
ke mlé na joè zapüstila, (ki me je zapustila)
Da kó bej na bej čákala, (koga pa naj bi' čakala),
da na konjí an mà ji prit? (da jí ima jeden na konju priti)
Da na pojdì uon Paterskún, (Naj gre ven v Peterskirchen)^[33]
k_ii za dan gröš na mà konjà, (kjer za 1 groš ona ima)
na mà karéto nu konjà, (voziček in konja).

Zaljubljena.

Ta lípa mà! koe bej na joè, (Lepa [šocka] moja, kje pa naj je),
ke my a (je) mèj ne vydywa? (da se midva nikoli ne vidiva),
Koj to bo dríve žvóecera, (koj ko bo dreve zvečer)
ta döbrö vydoet jo tjawà. (to se dobro videt hočeva).
Od Rezjana v Tarčentu.

Inačica.

Ta lípa mà! kòe bej na jòe,
ke my e mèj ne vydüwa?
ko to bo zütro (zjutraj) žvóečera,
my tjewa döbrò o nalòest (obiskati).

Ta lípa ma! tù, ka na jòe, (kje je)
užoenóebзj tóde, ka je ní. (uže naj bode tam, ker je ni).
To mára bòt ninkáka ríč, (neka reč)
ka vydoet e ne mörawa. (da se nikoli videti ne moreva).
Čis tri dölyne, tri worhè,
čis tri zalóene mozolé (planine)
no nápret dös te tráuunike, (in napraj čez travnike)
jyštòes tah njoej ja чòn dojtìt, (ipak k njej jaz hočem priti),
baj za nikšár to móelö bèt. (če bi to tudi za nič imelo biti).
Osojska

Pogorska.

Ta höra ta Чanynowa! (Ta gora Čaninova)
ne (na) dúha ano sirokà (ni ne dolga ni široka)
ano pa lóepö vysokà: (pa vender lepo visoka)
ka se dohája wún no wàrh, (prihaja se celo na vrh)
ka tú, ke Чòe (tëчace), so snüwala (?) (med tem ko ptički snivajo).

Na košnjo. <poem> Ta lípa moja rožica da núta ustáni ta höròe (no! gori) ke b_iíli dín joe skörö zdòe (ker beli dan je skoraj zdaj) e alba tačiz Búčilco, (je zora tam čez Bučilco).

1. Massone, Relazione sull' Istruzione popolare nella provincia d' Udine, 1882 83.
2. Po štetju (»anagrafe«) l. 1895 so zapisali 32.796 ljudi v čisto slovenskih občinah. K tem moramo prišteti še one, ki bivajo v mešanih občinah, tako da vseh skupaj sedaj lahko štejemo prej več, nego manj kot 40.000 duš (I. Trinko), Slovansky Prehled, 1899, str. 226.
3. Po Kozlerju: Golovec.
4. Ta vrhunec se imenuje Lénec (Lienac), ital. Laner.
5. Na stari avstrijski karti »Slovinj potok«.
6. Kornat se imenuje neka župnija na Koroškem.
7. Italijani ga zato imenujejo »Črni potok«, ker prinaša ob deževju črno vodo seboj.
8. Taramelli v »Annuario statistico per la provincia di Udine«, anno I., gp, 102— 130.
9. Umrl je l. 799. in letos, 3. septembra so praznovali v Čedadu njegovo jednajststoletnico.
10. Arboit, La Tomba di Gisolfo, Udine 1874; Bizzaro, Sacrofago dissotterato a Cividale, 1874.
11. Tako piše Iv. Trinko v Domu in svetu 1898 št. 2, 3, 6, 7 in 8.
12. Pagine friulane, VIII. 100.
13. L. P. Constratini, L'antico Santuario della Madonna del Monte, str. 37.
14. Kocjačič, Šolski pisatelj 1855, str. 378.
15. Pagine friulane, VI., str. 133, 170—171.
16. Dr. F. Musoni, Tra gli Sloveni di Montefosca, Pag. friulane, X 161—164.
17. Pagine friulane, IX. 77.
18. Stres, Planinski vestnik 1897, str. 27.
19. Viskorša, oskoruša pomeni nem. Speierling, lat. sorbus domestica.
20. Priimki šenpeterskih Slovencev se vedno vjemajo z imeni vasi, npr. Dreščak, Praprotnik, Krajnik, Trinko, Bernik, Trušnik, Brežan; tj. prebivalec iz Drenke, Prapotna, Kraja, Trinkov, Brnkov, Trušna, Brega ali Brezja. To spominja še na staroslovanske zadruge.
21. Od Beneških Slovencev, Arkiv za povj. jugosl. III., in Slovenska Bčela 1853.
22. Slovenski jezik v cerkvah po Beneški Sloveniji, dopis iz Beneške Slovenije v »Novi Soči« z dne 2. marca, 1891, št. 12, podpisan »Beneški Slovenec.«
23. Soča, 1884, št. 39; Sl. Narod, 1887, št. 247.
24. Slovenec, l. 1878, list 134—135.
25. Sl. Narod, 1887, št. 95 in 96.
26. Benečanska libra velja 11¹/₃ krajcarjev. Tisoč liber je blizu 188 gld. 55 kr.
27. Einspieler, Šolski prijatelj 1856, stran 86—93.
28. Baudouin de Courtenay, Opyt fonetiki rezijanskago govora, Sanktpeterburg, 1875.
29. Klodič, O narečju venecjanskih Slovencev, Sanktpeterburg, 1878.
30. vintula = metrga (Mehltruhe).
31. Dr. G. Loschi, Resia: paese, abitanti, parlate. Firenze, tip. Ricci 1898.
32. Ella de Schoultz Adalewski, Chansons et airs de danse, recueilles dans la vallée de Résia (»Bouduin de Courtenay, Materialien zur südslavischen Dialektologie), St. Pétersbourg 1891.
33. Peterskoden na Bavarskem, kjer se napravljajo igrače iz lesa.