Beli vrhovi
| Beli vrhovi Magda Šalamon |
| |||||||||||
BELI VRHOVI
[uredi]V temni goščavi iščem sled,
se prebijam skozi močvirje utvar
in odganjam mrčes.
Počijem in požirek moči popijem.
Ob meni senca.
Ne vem od kod in čigava.
Morda od njega, ki ni mi znan,
a je že dolgo spoznan?
Ja, on je to!
On, ki čuti večnost lepote,
Tisti z veliko dušo
in majhnimi pogledi.
Podam mu roko,
ga posrkam in se dvigam.
Goščave ni več,
le beli vrhovi se dvigajo v nebo.
MISEL V TEBE ŽELI
[uredi]Misel v tebe želi
ivje strahu se topi
srce plaho hrepeni
enakost roko podari
ljubezen temelje gradi.
V tebe misel želi
tvojega sprejetja ni
eksotična lepota trpi
beseda pesem oživi
ep k prepoznanju teži.
Želi v tebe misel
enakonočje podari smisel
ledenik mirno polzi
izpoved prepoznanje krepi.
PREPOZANJE ŽALOSTNEGA SPEVA
[uredi]Utrip hladnega se trezni,
ob zlitju boli spomin svež.
Kot ječar, brez ljubezni
mimo odprtih duri greš.
Misel nosi nopoznane utrinke.
Korak odhaja kakor plah odmev.
V dajanju pot ravna ovinke,
nad breznom šepeče žalosti spev.
Križ sprejeti mora vsak!
Le čemu se spušča mrak
v globino in ne celi rane?
Kaj zakriva darove dane?
Spev odgovor prepozna...
Odmev ne sega do pravega srca...
HOJA K IZVORU
[uredi]Dišave čistega jutra govorijo,
oblaki sprejetja se kot tolažba zdijo,
stara misel se poslavlja.
Korak pred korakom se umika,
na steni življenja visi nova slika,
v duši se vzgib zgodi.
Nad minljivostjo up svetlobe žari,
blagoslovljen angel k izvoru hiti.
MINEVANJE
[uredi]Tiktakanje ure označuje
minevanje ob vsakem vdihu.
Brez misli se sliši šepet,
celo tišina moje duše,
da prepoznava svojo pot.
Pot neponovljivih videnj,
ki odpirajo srce k odrešitvi.
Sama sem s seboj.
Nad mano božanska moč.
Ljubezen plaho drhti, trpi.
Nova hrepenenja padajo v objem
zvezdnatega neba in k tebi.
Zakričala bi v vetru,
se dvignila visoko!
Vse prošnje predala angelu
in še bolj ljubila življenje!
Nemočno onemim,
strmim v odprti čas.
Tu sem zaradi sebe.
Sliši se tiktakanje...
in izdih v novo minevanje.
ŽIVLJENJE RAZGLAŠA
[uredi]Ne utapljajmo želja, ki čutijo
utrip v rastoči bližini!
Ne uničimo izvirov, ki polnijo
moč upanja v goli strmini!
Ne izrekamo besed, ki visijo
na vejah spoznanja.
Ne ponujamo slutenj, ki lebdijo
v pretakanju neskončnega šepetanja.
Koraki bežijo pred razkritjem,
sonce ugaša...
Iskrenost valovi nad zlitjem,
ljubezen prinaša
rahel dotik med vrhove strahu,
nežen pogled v sijoče oko,
odkritje nezavednega sramu,
jasnost na darovano nebo.
Trenutki postajajo temelji večnosti,
trpljenje prizanaša...
Uvid boža obraz molčečnosti,
življenje razglaša...
PREPROSTOST SREČE
[uredi]Sreča je v mojem koraku,
da z njim stopam,
se bližam spoznanju bivanja
in z njim označujem
stezo resničnega prijateljstva.
Sreča je v mojih rokah,
s katerimi objemam
ljubljeno telo, rastoče drevo.
Božam travo, stisnem dlan,
darilo iščočemu dam.
Sreča je v mojem srcu,
ki poje s pticami,
vzdrhti ob dotiku ljubezni
in joče v bolečini.
Sreča je na mojem obrazu,
v tihih iskrivih očeh,
ki vidijo popolnost...
Sreča je na njivi mojega življenja,
v preprostosti najlepše rože,
v dotiku trde resničnosti
z nežnim puhom sanj.
Sreča je dihanje,
sprejemanje sebe.
IŠČEM TE
[uredi]Ti si, ki ga iščem, hodim za Teboj.
Ti si moje notranje hrepenenje in še več kot to.
Učiš me resnice pokončne hoje.
Kdor Te razume, prihaja blizu.
A celo, kdor ne razume,
je ob Tebi in sledi Tvoji besedi.
Tvoji otroci ohranjajo
modrost neomadeževano.
Tvoj blagoslov je nad tistimi,
ki svojo moč delijo v šibkimi,
ki dajejo veselje zaskrbljenim,
ki so zatočišče žalostnim in zapuščenim.
K nam prihajaš po temni poti tišine
in skriti stezi bolečine.
Revna stopam k Tebi
in ubogam notranji glas.
BELE POTI
[uredi]Začetek je spodaj,
tu, kjer teptajo poti tiste grobe,
nikoli izpolnjene sledi,
tu, kjer človek živi, ker pač živi.
Brez občutka pomenljivosti
tega trenutka jih tepta,
omadežuje, skriva v blatu
in nezavedno kriči,
ječi in hoče, da trpi.
Pogumen korak jih hitro prehodi.
Ne išče drobtinic minljivosti
in ne trosi želja,
prosi le za moč iz srca.
Saj ravno srce govori povsod, kjer ni besed.
In prav ono išče sled,
odpira nove poti vse višje,
visoko, kjer vse je ena sama lepota,
tihota in odrešitev.
Toda korak ni preprost
na teh belih poteh.
Povsod prepadi, strmine,
včasih tudi strašno ledene pečine.
Bele poti,
na njih jaz in ti.
Ne poznava smeri, vendar
so tako moje, tako resnične.
Morda jih nekoč zabriše orkan,
morda jih sovražnik spremeni.
Še ljubezen, tista nedoločena vrednota,
moč, ki hoče, jih lahko zataji.
Vem in čutim,
da za sabo puščajo več
kot samo globoke sledi,
te tako bele, neskončne poti.
BOLEČINA ŽENSKE
[uredi]Bosa bežim.
Ob bolečini ženske posedim.
Ne zmorem plavati v plitvini,
Želim rasti v tvoji bližini.
Val grobosti.
Plamen na dnu kreposti.
Krik sprejema
v prazno dušo odmeva.
Ob bolečini onemim.
Se v tvoje varstvo prepustim.
KAJ JE RESNIČNO?
[uredi]Mirno zrejo oči
v nepoznano resnico.
Dih polni samo ta sedaj.
Le kaj je resnično?
Morda drevo, kamen, oblak
ali zgradba udobja?
Morda ljubezen, žalost ali glas,
ki prihaja od srca do človeka?
Še mnogo različnih je misli,
da odgovor bi nastal.
Toda pravega in dokončnega ni.
Vse se samo vrti in beži.
Ob tihi pozornosti postani.
Ne išči odgovora, ki ga ni.
Zapolni človek le z ljubeznijo ta svet
in pozabi na zunanji pogled.
ŽIVLJENJE SEM
[uredi]Vrednote se lahko izrazijo
v osvobojenosti samega sebe.
Življenje sem,
ki plapola v vetru,
podoba sem,
ki žari v smehu.
Kot gozd drhtim v tihem,
pričakovanem jutru,
in rastem proti nebu...
TRENUTEK
[uredi]Ta trenutek je samo sedaj
in ni pošteno,
da iz njega greva vsak drugam.
Da resničnost zakriva laž,
ko strah polzi na obraz.
Ta trenutek boli...
Nosi temo in ihti.
Mirno ostajam v njem
in ni ga več.
Prihaja naslednji...
LE POGUM
[uredi]Odpri svoj popek
k soncu blage sreče!
Ne boj se senc
iz umrljive vreče.
Pokloni sebe
vetru hrepenenja.
Začuti mene
v pogumu potešenja.
PREPROSTO LJUBI
[uredi]Bodi to kar si,
ne glej se iz oči drugih,
nosi resnico sebe
in ljubi, samo ljubi
SEBE.