Beli gozd
| Beli gozd bv |
| |||||||||||||
Milijoni snežnih kosmičev, ki so že od ranega jutra jemali poglede, zapletali se v brke in obrvi, so prenehali padati na zemljo. Svinčeno težki oblaki so se pretrgali na enem mestu, skozi razpoko je pogledalo svetlo nebo in vrglo žarke — kot smeh — na prostorno gozdno poljano. V nepravilnih lisah se je zasmejalo solnce na novozapalem snegu, prodirajoče skozi visoke krone vej, obložene z belo težo, zibajoče se nalahno, kot bi se vendar bale, da jim ne uide to sladko trpljenje, pod katerim bolno ječijo. Zdelo se mi je, da se le obložene veje v poltihem trpečem jeziku pogovarjajo med seboj. Tuintam je belo sneženo breme čofotnilo na tla in se vdrlo v odejo, ki je pokrivala zemljo. Ali se je pa odlomila veja in omahnila v smrtnem jeku ob deblu kot mrtva roka ob telesu in je zaječal cel gozd, kot bi se bal iste usode. Čudovit je ta govor gozda, to trpljenje v drevesih, ki je vse prej nekaj sladkega kot strašnega, tisto zgibanje, lomenje in utripanje, ki nima primera v prirodi, ki navda človeka s svečanostjo in strahom.
Debla dreves so se risala na belino, ogromna debla z vejami čez pol, ki so videla najrazličnejše potnike v ti gorski samoti. Se nikdar niso videla tekih potnikov, kot jih zrejo ta čas preseljevanja narodov, ko se zgrinjajo sinovi širne zemlje in gredo o v procesijah v peklo, ki divja tam za grebenom neizmernega gozda kot merje.
Sledovi v sneg so bili deloma zabrisani, a po neenaki in razorani gladini v sneg je bilo spoznati, da so šli pred nami mnogi. Klici, ki so sledili v neki razdalji, so naznanjali, da nam sledijo ljudje. Gozd je požiral vase stopinje in pritajen govor naših ust. Neskončnih debel ni bilo konca, kot da gre pot v večnem krogu. Črna ptica se je splašila in zaplahutala s peruti v zasnežene veje — slop snega se je vsul in za trenutek zakril debla v beli nepresojni šal.
Obstali smo. Pred nami je bilo skalnato brdo z visokimi debli. Gozda še ni bilo konca. Zdelo se je pač, da sije skozi debla jasa, na kateri bi se moglo odpočiti oko, a šli smo mimo nje in niti pozneje je nismo videli od blizu. »Kaj je tedaj?« Izza roba neskončnih dreves je zabobnelo v težkem, neenakem ritmu in pretreslo ozračje. Topovi! Gozd je zaječal v svoji trudni bolesti, dvoje ptic je prerezalo mrežo zasneženih vej in se s krikom izgubilo. Instinktivno smo upognili telesa. Ječanje odmeva se je plazilo od debla do debla in umrlo v globini dreves.
Umolknili smo. Samo eno čustvo je dobilo izraza v nas: Bližamo se oni zemlji, ki jo kliče naše hrepenenje, ki pa je zavita v ogenj in dim. Tudi vojaki, ki so šli za nami med sencami starih dreves, so utihnili popolnoma. Samo bobnenje je rezalo zrak in pojilo naše duše. Kdaj še sem bil tu in sem šel skoraj isto pot? Bila je pomlad takrat. In kot se je danes odelo drevje v belino snega, je bilo takrat bogato obloženo z zelenjem, vesel šepet je šel pod drevesi, ptice so prepevale, zibajoče se koncem vej in hvalile solnce, ki je pogledalo iz jutra in hitelo na večer, tja čez zelene holme in furlansko nižino v Italijo. Izza debel gozda se je takrat zaslišal glas zvona, znamenje, da je blizu vas, kjer žive ljudje v tihi sreči. Klic otrok je zazvenel. Ko sem stopil na travnik, so me pozdravile cvetice, na polju so se mudili ljudje pri delu. Tam doli v nižini je sijala Vipavska dolina kot vrt, Gorica, ki se mi je zdela kot lep Marijin oltarček v maju, furlanska nižina s srebrno čistim trakom Soče, Brda in Italija, ki ni imela tako strašnega odmeva za naša srca, kot ga ima danes.
Danes ni glasa zvonov, ne klica otrok, ki se sankajo, Mrko zro drevesa in samo ječijo, ječijo, mrko zre stari Čavn, ki ni doživel še ničesar podobnega do svoje prasive starosti. Ko so za hip prenehala debla in se je odprla plan in pogled v daljo, smo obstali. Sneženi pas ni segal v dolino, izgubil se je kot prozorna tančica pod hribom. V nižini in višini je pokalo in sikalo, dimi so naznanjali mesto razdejanja. Nad vipavsko dolino je ležala siva, težka koprena, ki je vzbujala otožnost. Kras, zavit v gromenje in lomastenje boja, je kazal črno sliko — na strani proti našemu morju je visela stena temnih oblakov in se ni zganila, kot da je okamenela. Samo nad Gorico je sijalo solnce in se slikalo z živo barvo na bele hiše med golim drevjem. Tanka tačica je bila nad mestom, nejasno smo me zrla iz solnca njene oči. Zgela se mi je žalostna, polna pričakovanja. Njen lepi smeh, vjet v spone najgroznejšega, kar je kdaj občutilo človeško srce in kar more doprinesti celo usoda sama, čaka vstajenja. Kako rad bi ti pomagal, zapuščena devica, oživel te z novim pestrim življenjem, stegnil ti roko, pa sem kot Mojzes na gori in ne morem k tebi. Tuja kri se steka v te preko srebrnega traka Soče, tabori na tvojem lepem polju, hodi po tvojih drevoredih. Furlanija, ki ti leži ob strani, je žalostna kot ti, Brda čakajo novega sonca... Sto čustev je šlo skozi srce. Ni bilo časa. Komaj, da smo se ustavili in zasenčili oči.
»Kaj je tam?«
»Tam so severno italske gore. Glej, Matajur, Kolovrat... Tu naše gore,... Vprašaš, kaj je tam doli? Naše postojanke, ki so trdne. Vas Trnovo na oni strani, mrtva in izpraznjena. Ne delaj obrazov in ne izbiraj čustev, ko je vse trdo in neusmiljeno. Tam so Lokve... Тo pobočje do Gorice je vse pod ognjem. Pojdimo!«
Svetla razpoka na nebu se je zaprla, svinčeni oblaki so se zopet strnili, težek mrak je legel na zemljo. Izgubili smo se zopet v gozd, izza dreves pa je sijala še vedno dolina, ki je bruhala z vso silo ogenj in pogubljenje. Čudovit prizor, ki sem ga doživel prvič in zadnjič v življenju. Iz bobnenja se je odtrgal žvižg, ki je v loku preletel višino in ugasnil — a v naslednjem hipu se zopet razžarel v tresk in kot bi padla neizmerna teža na del gozda, da je krahnilo s silovito silo in se zlomilo med debla, ki so zakričala v jeku od drevesa do drevesa kot mi, ki smo okameneli. Sneg se je vsul z debel, beg ptic... krik... Zopet tiho. Kje se je to zgodilo? Drevesa so nevidno trepetala in niso znala odgovora.
»Granata je bila namenjena v vas, pa je padla v gozd. Od tu vas ni daleč in ne razdejanje granate…«
Plaha žival je prihitela nasproti in planila z dolgimi skoki v gozd:belina jo je zavila v neprodirnost... Kamor se je bila med drevesa zlomila smrt, je zijala rana umazanega snega, zemlje, zlomljenih vej, malo steblo je ležalo prelomljeno počez, odlomljen vrh, ki se je še držal in je nihal ob deblu kot ogromno nihalo, ki meri trenutke groze. Proč od znamenja smrti!
Sneg je pričel zopet naletavati, in šumel s pritajenim šepetom, zagrinjal očem debla in pot, se lepil na obleko in poljubljal s svojim hladom roko in obraz. V celem gozdu se ni ničesar zganilo kot v velikem pričakovanju nečesa.