Beli cvetovi
| Beli cvetovi: Slika iz vojske. Fran Svoboda |
| |||||||||||||||
Vzbudila me je mrzla, suha sapica. Okrog je bila tema. Nisem vedel, kaj se godi z menoj, le podobe iz ravno pretečenih sanj so mi rojile po glavi. Obrnil sem se z obrazom kviško in zdaj sem čutil debelo sukno svojega plašča in po obeh straneh speče vojake. Spomnil sem se, da smo ostali pozno po noči na prejšnjem mestu po hudem boju in da se zjutraj začne nov boj. Odgrnil sem si ovratnik plašča z oči in gledal sem proti nebu. Bilo je temno in brez zvezd. Zrak je bil mrzel. Zdaj mi je še-le prišlo v spomin, da naša stotnija leži na pokopališču pri stari cerkvici. Hitro sem se spomnil včerajšnjega boja, belega zidovja cerkvice, križev na pokopališču in desetnika Šime, ki je zadet s kroglo, zaklical milo nekoga izmed svojih dragih, in na misel mi je prišel Járka, bojazljiv naš kadet, ki je spal zraven mene, in po noči, predno sva zadremali, mi pripovedoval o svojem drugu iz kadetne šole, poročniku Šalku, kateri je zblaznel in mahajoč z roko vedno govoril: »Tam malo naprej, tukaj nazaj!« (Imel je bajè trdno misel, da pregleduje vojaško izbo in da gleda, če so postelje v eni vrsti.)
Naslonil sem se na desni komolec in sem poslušal. Pod zidom je počasi korakala straža in zrak je dišal po tobaku. »Nekdo puši,« pomislil sem si in bilo mi je nekako tesno pri srcu.
»Járka, ali spiš?« vprašal sem kadeta, s katerim sem bil zadnje dneve jako zaupljiv. Bil je zavit v plašč in kratko jo dihal.
»Ne,« odgovoril je tiho in se je vzdignil.
»Kako si spal?« vprašal sem tresoč se mraza.
»Slabo ... jako slabo!«
»Zakaj? Mraz je bil, kaj ne da?«
»To nič ne dé ... toda sanje ... imel sem strašne sanje! Pa tako strašne, da jih ne bom pozabil svoje žive dni.«
»Kakšne?« vprašal sem in naenkrat se me je lotila močna razburjenost. Čuden strah me je prešinil in spomnil sem se pripovedke o strašni prikazni v starem gradu.
»Poslušaj torej« – pripovedoval je Járka, zavivši se bolje v plašč – »sanjalo se mi je, da smo na tem-le pokopališču. Ti, jaz in narednik Riha. Trava na grobéh je bila razteptana, suha in v sredi med grobovi je bil vodnjak – veš tak, kakoršen se večkrat vidi na deželi ... in okrog so poskakovali in žvižgali vrabci. Res čudno se mi je zdelo, da se na tem žalostnem in pustem kraju vrabci podé in razgrajajo. Šli smo proti mrtvašnici, ki je imela majhno okence brez stekla in široko streho segajočo skoraj do tal. Riha nas je prisilil, da vstopimo noter v mrtvašnico. Tamkej je bilo pusto in mrtvo. Skozi majhno okence je prihajalo malo svetlobe in v sredi je bil majhen altarček, na katerem so gorele sveče. Zrak je bil težak in dišalo je po gnilobi. V kotu med stebri so bila temna tajna vratica. Od začetka se nismo posebno zmenili za to čudno poslopje, a kmalu nam je prihajalo bolj tesno pri srcu. »Čujte,« spregovoril je Riha naenkrat votlo, tako, da se nam je zdelo, da njegov glas prihaja od nekod daleč, »ko bo dvanajst ura, odpró se ta-le vratica in pride notri smrt ... smrt!« ponovil je s poudarkom. »In kdor izmed nas ima umreti, tega prime za roko in ga pripelje pred ta-le altarček!« Ozrla sva se ustrašena na altarček in tebi je lice otemnelo.«
»Meni?« spregovoril sem in srce mi je zatrepetalo. Osupnil sem nekako in vroče mi je prihajalo.
»Pa zakašljal si trikrat,« nadaljeval je Járka, dihajoč zdaj nagleje kot prej. »Zdaj se nas je strah lotil in gledali smo nepremično proti temnemu vhodu. V začetku smo hoteli uiti, a nismo mogli,
str. 172: nejasno
težilo me je neizrekljivo grozno. Nisem vedel, kaj bi storil, tresel sem se kakor dete, gledajoč s solznimi očmi na srebrni svečnik in plamen najbližje sveče. Milo bi se bil zajokal, a nisem mogel zaradi velikega razburjenja. Čutil sem veliko močneje, kako lepo je življenje, kako neizrekljivo krasno, zdelo se mi je, kakor bi duhal prijetno vonjavo bogatih travnikov, njiv in gozdov ... pa nisem vedel svèta, ne pomoči. Veroval sem, da moram umreti in to prepričanje je bilo grozno. Slednjič se mi je milo storilo in milo sem se zajokal.
Potem sem slišal, kako so se vratica zaloputnila, ozrem se, in videl sem tebe in Riho, kako k meni prihajata, in sočutje se je vama kazalo na licu. Meni se je olajšalo nekoliko, a moja žalost je bila bolj resna. Smrt je izginila. Mrtvašnica se je zdela temnejša in dišalo je po sežganih svečah.
Molčé smo šli ven. Bila je noč, a ne temna. Zrak je bil mrzel, zimski, akoravno smo videli na grmih listje. Naenkrat se nam je zdelo, da vse okrog nas postaja belo in svetlo. »Moj Bog, kaj je to?« vprašal si z žalostnim glasom »Sneg je!« odgovoril je Riha jako tiho in utrgal neko cvetlico. »Ah ne,« opomnil sem naglo, »to so sami beli, krasni cvetovi! Le poglejte – tukaj – in tamkaj tudi! Sam cvet in sam cvet! Pa tam tudi in tam tudi!« In v resnici so to bili beli, zvezdasti cvetovi in so pokrivali vse, kar je bilo pred nami. Pripognil sem se, utrgal jih polno perišče in raztrosil jih okrog sebe. Predno so padli na tla, spremenili so se v nove in nove bele cvetove. Vonjave pa nismo čutili nobene. Kmalu potem mi je neki mrak zagrnil oči in zdramil sem se. V prsih so mi ostali vsi neprijetni, nenavadni občutki, in zdaj mi je tako tesno pri srcu ... čuj, Polák, jaz danes padem!«
»Ne bodi neumen!« rekel sem odločno, da ga potolažim. Pa nikakor se nisem mogel ubraniti nenavadnega čutstva, katero je provzročilo v meni njegovo pripovedovanje. Tako vroče mi je prihajalo, da sem se spotil in h koncu sem veroval, da mora
str. 174: nejasno
In v spomin mi je prišlo, kako se je rad v ognji skrival za drevesa in kako nerad je jedel slabo kuhano meso, ki smo ga večkrat v dežju na ognju skuhali, in smilil se mi je ta bojazljivi kadet tako zeló, da so se mi kar solze vlile.
Bilo je še daleč do jutranje zarje, ko smo že vsi vstali.
Vsaki stotniji so prinesli vojaki sod rudečega vina in suhorja.
Hitro smo zajutrkovali in vrnili se potem na svoja mesta. Vojaki neso bili danes tako veseli in gostobesedni, kakor sicer.
Od daleč se je slišal zdaj pa zdaj strel, kakor znamenje bližajoče se bitve. Začelo se je daniti, tako da smo razločevali obrise cerkvice in bližnjih poslopij, a na ravnino pred vasjo se ni še videlo, prešinljiv, suh mraz je uplival na nas jako neprijetno.
Járka ni pil vina. Stal je klaverno pri zidu in strgaval s sabljo malto.
»Še zmiraj misliš na to?« vprašal sem ga, nabijajoč puško.
»Na to in na vse!« odgovoril je pobito. »Poglej, kako je to danes čudno. In kazal je okrog sebe.
»Moj Bog, prvi sneg!« vzkliknil sem, čutéč na licu hladne snežinke.
Járka je pogledal kvišku. Nebo je bilo temno.
»Naletava,« rekel je klaverno in zakašljal.
»Zdaj bodo slabi dnevi!« rekel sem.
»Za-me ne več!« naglo in nekako razdražen odvrne Járka.
Nisem več odgovoril. Obmolknil sem in premišljeval, koliko tisoč jih stoji zoper nas, koliko tisoč nas vsak dan pade, in življenje se mi je zdelo ta trenotek ničvredno.
Ni bil še popolnoma dan, ko se je boj vnovič vnel. Sovražnik je zopet udaril na nas. Okrog vasi v temnem jelševju grmeli so streli in od daleč so doletavale sem krogle. Razločevali smo le posamezne oddelke sovražnikove, pomikajoče se z nenavadno naglostjo naprej. Snežilo je vedno gosteje in kraj je dobil popolnoma novo, nenavadno lice.
Járka je gledal čez zid pokopališča na oddelek dragoncev, kateri so se v divjem diru umikali svinčenkam sovražnikovim okrog vasi. Njih rudeče kape in močni konji zginili so kmalu za gričem.
Začeli smo streljati.
Sovražnik, stojéč ne daleč od nas, začel je močno streljati na vseh straneh. Pa na našo stotnijo je streljal jako malo, ker smo bili dobro zavarovani. Glavni naskok je bil namerjen na desno stran, kjer je bila razvrščena cela naša divizija in od koder so najbolje streljali nanj. Mi smo streljali nenavadno naglo in nekako veselo. Járka je sedel na zidu i kazal s sabljo, kam naj merimo.
Naenkrat smo obstali. Doli, v neposrednji bližini, na pustem vrtu starega poslopja pokazala se je ogromna množica sovražnikovih pešcev. Ustrelili so.
Nad našimi glavami so zafrčale svinčenke. Nekatere so udarile v zid, druge so se odbile na njega površju. Nekdo je zavpil milo in koj potem je zadonelo, kakor če pade nekaj na tla. Ozrl sem se na to stran. – Na travi ozkih dveh grobov vznak je ležal Járka, popolnoma raztegnjen in glavo je imel razstreljeno. Od ust se mu je kadila še zdaj zmrzujoča sopara. Hotel sem bežati k njemu, a nisem mogel, ker moral sem streljati na sovražnika.
Streljali smo skoraj deset minut, predno smo zapodili sovražnika iz vrta. Kraj je bil že ves bel, pokrit s tanko sneženo odejo.
Bilo je dano povelje, da se umaknemo.
Ko smo zapuščali pokopališče, ozrl sem se še enkrat po Járki, ki je ležal na belem površju pokopališča. Od ust se mu ni več kadila sopara. Bil je mrtev. – Ta trenotek, ozirajoč se po ogromni, zasneženi planjavi, spomnil sem se Járkovih sanj o belih cvetovih. Ležal je zdaj med njimi, tako hladen, kakor oni, in novi in novi so padali na njega in zemljo.
Sanje so bile resnične. – Počivaj v miru mladi prijatelj! – Na svetu vse urno mine!