Beli Zamorček

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Beli Zamorček : pripoveduje tetka Božena
Konči Ahačič
Izdano: Mladinska založba, 1942
Viri: Ahačič, Konči (1942). Beli Zamorček : pripoveduje tetka Božena. Ljubljana: Mladinska založba. (COBISS). 
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



OTROCI! Vzemite svoje šolske barvaste svinčnike in pobarvajte vse slike v knjigi po tem barvnem vzorcu. Ta vzorčna slika vam kaže, katero barvo naj izberete. Torej vam to ne bo delalo težkoč, razen kadar bo treba pobarvati belega Zamorčka. Ta revček je namreč včasih bel, včasih črn, včasih pa kar lisast. Kadar je deloma bel, deloma črn, vam pikčasta senca na sliki sama pove, kaj naj pobarvate črno. Ostalo pustite belo. Vsekakor vedno pazljivo preberite besedilo, preden začnete barvati glavnega junaka! In še nekaj! Bolje bo, če pobarvate vsak dan le eno sliko, a to čedno, enakomerno, vedno le do črte, kakor če bi že prvi dan vso knjigo počečkali in jo tako popolnoma uničili!


Kakor drobcena ptičica plava sredi neizmernega morja majhen Zamorček. Prešerno se prekopicava po penastih valovih in se kar kosa z ribicami! Le eno željo ima: da bi mu bilo vedno tako lepo!

Nenadoma pride mama. »Sinček! Predolgo si že v vodi! Pojdi ven!« reče mati. A sinček – kakor da nima ušes. Čet uro ponovi mati svoj ukaz in huda pomaha s palico. Zaman! Še tretjič pride mama – a tudi to pot odide brez Zamorčka.

Po dolgem času se tudi Zamorčku zazdi, da bi bilo vendar dobro, če bi šel iz vode. Stopi na breg in… oh! Gorje!! Prav vsa črna barva se je sprala z njega, prav vsa! Z laskov, z lica, z života! Zdaj je ves bel, bolj bel od najbolj belega Belca.

Ves upehan je beli Zamorček obsedel za grmovjem. »Kdor ne uboga, ga tepe nadloga!« so mu čivkali ptički v ušesa. Tedaj mu je postalo hudo in začel je bridko jokati… Solze so tekle in počasi izprale žalost iz kodraste glavice. Tedaj je sklenil, da mora zopet postati črn, pa naj se svet podre.

Beli Zamorček je hodil in hodil in prišel v deželo Belcev. In tam je zopet hodil in hodil, ko zagleda nekoč čudo vseh čudes: moža, ki je bil bolj črn od najbolj črnega Črnca. Prav nič hudega obraza ni delal ta črn mož. Zato se je Zamorček opogumil in stopil k njemu.

»Kar zahtevaš, ti storim, če me narediš tako črnega, kakor si ti!« prosi beli Zamorček. »Kar z menoj!« se zasmeje dimnikar. In že pridno pomaga Zamorček dimnikarju in plačilo ne izostane: najprej mu postanejo črni ročici in nosek, a kmalu je ves tako lep, kakor še ni bil nikdar.

Hudo ponosen se vrača Zamorček v Afriko, ko prihrumi strašanski vihar. Do tal prepogiba drevesa in trga listje z njih – z Zamorčka pa saje, tako da se dela za njim črn sajast oblak. Na mah je Zamorček zopet bel, njegove očke pa polne solz in srček težak kot kamen…

No! Kmalu zasveti potrtemu Zamorčku novo upanje; pred bližnjo hišo zagleda moža, vsega pomazanega z najrazličnejšimi barvami. »Bog ve, da li ima tudi črno barvo?« ugiba beli Zamorček. »En mau!« odgovori muca in ga prijazno pogleda.

Muca je opogumila Zamorčka, da je šel za pleskarskega pomočnika. Težko je bilo delo in vedno je bil beli Zamorček ves lisast po obrazu in po telesu. Le črne barve ni bilo na njem. Ko je pa doslužil tri mesece, tri tedne in tri dni, mu je mojster njegovo pridnost poplačal s tem, da je vsega pobarval z najbolj črno barvo. Tedaj je bil Zamorček tako zadovoljen, kakor še ni bil nihče od vsega začetka sveta.

A sreča je opoteča! Ni še napravil sto korakov od pleskarjeve hiše, ko se ulije ploha. Rumeni bliski švigajo po temnem nebu, tako da je revček preplašen zaprl oči. A ko jih odpre, vidi ravno zadnji črni curek, kako mu teče po nosku. In zopet je ves bel in stoji sredi dveh črnih mlak, ki sta se scedili okrog nog. In srce mu postane težko, težko – težko kakor trije veliki kamni.

Tako žalosten je beli Zamorček, da se sesede kar sredi ceste, kjer ga skozi okno zagleda slaščičar. Dobre so njegove slaščice, a še vse boljše je njegovo srce. Hudo se mu zasmili ihteči deček. Stopi k njemu in ga kmalu potolaži s tem, da mu obljubi, da ga bo naredil tako temnega, kakor je zgornji del krofkov, ki jih ima pravkar na pladnju. A zato mu mora prej pomagati v slaščičarni.

In že dela beli Zamorček v slaščičarni. Dela pridno in prav nič ne liže in prav nič ne pokuša in ne krade slaščic. Zato ga je mojster že prav kmalu, natanko po treh mesecih, treh tednih in treh dneh zvesto poplačal. Prevlekel ga je od pet do glave z najboljšo črno čokolado.

Ves žareč od sreče in ponosa se Zamorček zahvali mojstru in se napoti domov. A komaj je prišel iz mesta na polje, se usuje nanj roj čebel. Prav nič ne pikajo čebele, pa naj se jih še tako otepa, temveč samo ližejo in ližejo in kmalu je revček zopet ves bel.

Neskončno žalosten je bil Zamorček zaradi te nesreče in srček mu postane težak kakor deset velikih kamnov. Zato sklene, da sploh ne gre več naprej, temveč da kar tu počaka smrt. Prav tedaj zagleda tik ceste črno mlakužo. Račke brodijo po njej. Čreda belih prašičev pride do brega, veselo kruleč preplava mlako in na drugem bregu stopi iz vode – vsa črna. Oh! O-o-o-o!!!

Takoj se posuše solze na žalostnem licu belega Zamorčka. Že je ob bregu, že skoči v črno mlakužo, kar obupno vzklikne: »Oh, zakaj nisem ubogal? Angel varuh, pomagaj!« Kaj se je zgodilo? Za deset velikih kamnov težko srce je belega Zamorčka potegnilo na dno, pa naj je bil še tako dober plavalec. Le še majhen šopek las mu štrli iz vode, tedaj pa prileti Črni ~ el.

Skrben angel varuh je Črni ~ el. Takoj je zaslišal Zamorčkov skesani vzklik in klic na pomoč in že ga je potegnil za čop iz mlake in ga položil nezavestnega na trato med rožice. Tako zelo se smili Črni ~ elu ubogi umazani deček, da mu kar solze lijejo po blagem licu.

Zaman se trudi Črni ~ el, da bi obudil revčka. Zato odleti na rožnat oblak in potrka na rajska vrata. Kmalu zasliši drsajoče korake, pokašljevanje in gromko kihanje. Bliža se starček sveti Peter. Nato zarožlja ključ, vrata se odpro in Črni ~ ela oblije zlata nebeška luč. A le kratek trenutek. Hudo se sveti Peter prestraši črnuha. »O prikazen!« In že zaloputne vrata.

Sveti Peter je imel dolgo belo brado že takrat, ko je živel na zemlji. Od tedaj pa mu je zrastla tako, da bi se zlahka kosal s Kraljem Matjažem. In ta tako dolga brada se mu je priprla med nebeška vrata. Črni ~ el pa ve, da so stari gospodje ponosni na dolžino tega okrasa, in je zato prepričan, da si sveti Peter priprte brade ne bo odstrigel. Zato prime za brado in čaka.

In res! Ni mu treba dolgo čakati. Kaj kmalu se v vratih pokaže špranja in sveti Peter hitro potegne brado v nebesa. Bum! Zopet so vrata zaprta in zaklenjena. A sveti Peter od začudenja kar izbulji svoje oči. »Glej jo prikazen! Kako se smeje!« In že jo ubere Črni ~ el po zlati stezici k nebeškemu Detetu.

Ta čas so angelčki v nebesih negovali božje rožice. Joj, kako so se začudili, ko so zagledali nenavadnega došleca, črnega angelca. Pozabili so na svoje delo in šli za Črni ~ elom. Ta pa se ni oziral, niti na desno, niti na levo, temveč je pazil le na zlato stezo, ki je vodila naravnost tja, kamor je hotel priti.

Božje Dete je sedelo med lilijami in jagenjički. Prav nič ni bilo začudeno, ko je zagledalo Črni ~ ela, temveč se mu je prijazno nasmehnilo in mu pomahalo. In že kleči Črni ~ el z dvignjenimi rokami pred njim in ga hoče prositi za pomoč, ko mu reče dete: »Vse dobro vem, kaj se je zgodilo in kaj želiš, Črni ~ el. Takoj ti bom pomagal.«

Tako govori božje Dete in ploskne v roke in takoj prileti snežno bel golobček. Božje Dete sede nanj, vzame vajeti v roke in že odleti s Črni ~ elom skozi nebeška vrata. Letela sta tri ure, tri minute in tri sekunde. Nato pa sta prispela do Sonca.

»Dobro poslušaj, Sonček, kaj ti ukazujem!« reče božje Dete. »Tam sredi zelene trate leži med pisnimi rožicami blaten beli Zamorček. Napravi ga zopet črnega za večne čase!« Tako govori Dete in se na golobčku vrne v nebesa. Črni ~ el pa poleti k še vedno nezavestnemu Zamorčku in od veselja kar ne ve, kaj bi počel.

In Sonce uboga na božji ukaz. Vzame likalnik in maha z njim po zraku, da bi razpihalo tleče oglje. Joj, to so iskre letele po nebesu! Namara še bolj kakor iz nočnega vlaka. Zemljani so jih s strahom opazovali, stikali glave in ugibali: »Repatica! Kaj bo! Kaj bo!«

In je res bilo. Črni ~ el je prijel Zamorčka za glavo, da se ne bi od bolečin preveč zmikal, Sonce pa je likalo in likalo. Likalo je po Zamorčku zgoraj, zdolaj in okoli in okoli, da so se iz revčka dvigali kar celi oblaki bele pare. S kakšno grozo se je zbudil iz omedlevice!

In potem? Potem je bil ves črn. Zgoraj, spodaj in okoli in okoli. Tako lepo črn, kakor še ni bil sploh nikoli, in to za večne čase! Tak se je vrnil k zaskrbljeni mamici in jo s solzami v očeh prosil odpuščanja. Mati ga je radostno objela in rekla: »No, pa naj bo!«