Bele zvezde
| Bele zvezde Drago Ulaga |
| Izdano pod psevdonimom Tomaž Poklukar. V skenirani reviji je ena nečitljiva beseda, ki je v tukajšnjem prepisu označena z […]
| |||||||||||
Najprej Matevž ni mogel govoriti. Orkan navdušenja se je razlegal iz doline; ljudje so ploskali, kričali, mahali z robci in metali klobuke v zrak. Galerije fantičev, ki so čepeli, viseli in sedeli na drevju ob orjaškem slapu, so oživele, kakor da bi na njih rojile čebele.
Ko so spodaj objemali srečnega Ruuda in ko se je navdušenje poleglo, je prišel Matevž spet do besede:
»Birger Ruud je skočil 92 metrov in postavil nov svetovni rekord. Premagal je vse in tudi svojega brata Sigmunda. Letel je s hitrostjo 90 kilometrov na uro. V skoku je premagal višinsko razliko 50 metrov.«
Potem je še enkrat opisal Birgerjev skok od začetka do konca. Ni mu zmanjkalo besed, zakaj kakor vsi drugi, ki so to videli, tako je tudi Matevž gorel v navdušenju: »Ah, ta Birger! Ko je plaval preko 60 metrov, je še enkrat dvignil vrhove smuči in zajel zračno plast, ki ga je nesla naprej. Potem je švignil po snegu in se zaustavljal v dolgi kristijaniji, ki je hreščala po snegu in sipala oblak belega meteža.«
Kdo ne bi bil vesel, ko je na lastno oči videl skok, kakršen se doslej še nikoli in nikomur ni posrečil!
Ko so imeli časnikarji največ dela in ko je pel telefon na vse strani, je Matevž že opravil svoje. Mikalo ga je, da bi se peljal z znanci v Ljubljano, da bi obiskal Majdo, moral pa je nazaj v planino, kakor je bil obljubil.
Ne, po isti poti pa se ne bo vrnil. Odpeljal se je na drugo stran podnožja Pokluške planote in prenočil v Bohinju. Tisto noč so mu je sanjalo samo o smuških skokih: še enkrat je slišal Johnsso: nove vzdihe v zraku, videl je leteče Norvežane, ki so švigali daleč in globoko, prikazovali so se mu drzni obrazi v nadčloveški zbranosti in tudi frfotanje hlač skakačev je slišal v sanjah.
Zjutraj je krenil po prisojnem pobočju proti Podjelam. Tu so bili že prvi znaki pomladi: gola zemlja se je nabrekala in se prepuščala sončnim žarkom, da bi jo greli in sušili; tudi drobne glavice teloha so že dvigale plast trohlega listja nad seboj.
Nikamor se ni mudilo. Ko je bil že tik pred ločnico, ki je delila pobočje v pomladno in zimsko, jo sedel na zadnjo suho skalo in gledal čez kmetije v dolino, čez dolino v Bohinjske hribe, preko vrhov v nebo. Tam se je smehljalo sonce, ki je božalo, grelo in budilo.
Na jasi pod seboj mu je padel v oči modri encijan. Matevž se ga je razveselil, roka ga je odtrgala in že je dobil svoje mesto za klobukom med mesnatimi popki teloha.
Smuči si jo pripel šele na vrhu. Tu je še vedno ležala krepka plast snega, ki bo držal še tedne in tedne. Ko je vozil čez Pokljuko, se je šele prav prepričal, da je tudi tu zgoraj že pozna zima. Začele so se prikazovati glave panjev, pod smrekami pa je že molelo v zrak staro vresje in borovničevje.
Dom, ki ga je zagledal, se mu ni zdel več tako topel in prijazen kakor pred božičem, ko jo bil podoben pravljičnemu gradu.
Vstopil je v obednico in zagledal pri svoji mizi novega gosta. Bil je Konrad, Marjetin zaročenec. Za hip je okleval, da ju ne bi motil, toda Marjeta je bila hitrejša in ga je povabila v družbo.
»Dolgo vas je čakala vaša gospodična Marjeta.«
»Delo me je zadrževalo in tudi sedaj sem se komaj odtrgal za tri dni,« je odgovoril Konrad, edini belokožec v tem domu. Vsi drugi so bili zagoreli in nekaterim se jo komaj poznalo, da so pripadniki belega človeškega plemena.
Matevžu je mož ugajal. »Delal je, mi pa smo praznovali tedne in tedne,« si je mislil. Ah, kako bi bil sedajle ponižan, če ne bi mogel temule človeku pogledati v oči! Kakor stekel pes bi se ga moral izogibati in se skrivati pred njegovim pogledom.
Krivde pa ni čutil. Kadarkoli je Marjeta pripovedovala, je ponavljala Konrad in Konrad, samo njemu jo gledala v oči, samo njemu je govorila. Toplota, ki je veljala prejšnje dni Matevžu, je bila pravzaprav le izraz njene dobrote. To je bila prehodna toplota, kakršnih jo toliko, če ljudje spremenijo okolico svojega vsakdanjega življenja. So tudi taki, ki se v danih okoliščinah sprostijo do grešnosti, taki pa niso dobri ljudje in tudi ne močni.
To pa si je moral priznati, da mu je bila Marjeta sedaj tem bolj všeč. Tudi v srcu ni varala svojega Konrada.
Majda ga je čakala
[uredi]Majda je zaman čakala zadnjo nedeljo na postaji, da bi zagledala ljubega fanta. »Saj bo vendar prišel, ko je bil na tekmah pod Ponco in ko se zima približuje koncu,« se je bodrila.
V Ljubljani ni bilo več duha ne sluha po snegu. Samo planine so se svetlikale v svoji belo sivi svetlobi, kadar je sijalo sonce. Ah, kolikokrat jih je prosila v mislih, naj vendar že odložijo svoj decembrski kožuh.
Prav pri vhodu je čakala in motrila trume smučarjev, ki so se valovile z vlaka. Prešerno so nosili svoje dolge dilce na ramah, so pozdravljali s svojci in jim pripovedovali o vsem, kar so videli in doživeli čez dan. Velika druščina je na široki cesti zapela, kmalu je prepevala vsa reka gornikov in nedeljskih izletnikov, ki so se vračali z zmagoslavne prireditve. Majda je čakala pri izhodu tako dolgo, da je vratar zaprl vrata. Potem so je obrnila in odšla.
»Ni ga. In moral je vendar vedeli, da ga pričakujem. Zakaj ga ni? Zakaj ni večkrat ne piše?«
Pisal ji res ni pogosto, je pa dobila revica naslednjega dne neko tuje pismo brez podpisa. Kdo ga je pisal? Nekdo, ki mu je za dobrobit in ugled družine trgovca Vorine.
»Spoštovana gospodična, ne zamerile, je pa moja dolžnost. — — — Matevž jo vse prej kot to, kakršnega so Vam kaže. Njegovo srce je v planinah na stežaj odprto, ljubko učenko ima, ki ga zadržuje — — — .«
Če ne bi dišalo po snegu, bi šel s fanti, da bi mešali listje in trli suho dračje po logu in gozdu, po ravnem, čez drn in strn. Bo tekel jutri, čeprav mogoče že po snegu. Tem lepše!
Prav ob tem času se je tudi Majda odpravljala zdoma. Umila so je s svežo vodo in dišečim milom ter se česala, da bi bila lepa. Oblekla si je siv jesenski plašč z širokimi rameni in ozkim pasom, nadela klobuček iste barve in se še ozrla v ogledalo, da bi se prepričala, če je dovolj zala. Žareče oči so se zaiskrile, ognja v njih pa ni videl nikdo in tudi Majda se ga ni zavedala. Le v srcu je čutila prijeten nemir, ki ji je pravil: »Pojdi, Majda, pojdi vendar in pohiti!«
Ko je prihajala, jo je fant zagledal od daleč in kri mu je udarila v lice. Ni prišla prvič, pa se Matevž kljub temu ne more odvaditi mladeniškega zardevanja. O, ti čudno srce, ki se daš krotiti!
Majda si je popravila lase — vselej napravi tako, kadar ga zagleda — in stopila urnejše. Lica so ji žarela, kot otrok srečna mu je odzdravila. Matevž ni opazil, da si je popravila lase, Majda ni videla, kako mu je pognala kri v lica; ljudje so hiteli mimo po svojih opravkih, tema dvema pa je bilo toplo pri srcih.
»Veš, s tekači bi moral, da bo kaj sape za zimo.«
»Boš spet tekmoval?«
»Letos še in potem bo konec. Potem bom opravil izpite in samo še čakal: najprej na službo in potem na Majdo, ki bo postala moja žena. Pomisli, tak otrok pa žena!«
»Pomisli, tak fantek pa mož!« mu je vrnila.
No, Matevž res ni bil fantek. Bil je na koncu pravnih študij, pomalem je lezel v javno življenje, korenjak pa tak, da ni zaostajal niti za kosci, kadar je bil doma na počitnicah, niti za tekači, ki so se znojili na smučeh. Dve leti je zmagal zaporedoma, letos bi rad še enkrat, če mu bo usoda naklonjena in če mu Majda ne bo vzela preveč časa. Potem bo samo delal, morda nekje kot uradnik, morda kot odvetniški pripravnik. Skrbel bo za ženo, da ji ne bo dolg čas in za dom, da bo prijeten.
Kaj vse se pogovarjajo ljudje, ko hodijo po mirnih poteh proti Rožniku?
Stari obujajo spomine, radi pa tudi razpravljajo o boleznih, prebavi in cenah; ljudje v dobrih letih o otrocih in delu; dekleta o oblekah, fantje o športu, otroci o igračah. Takšni, kakor Majda in Matevž, pa govorijo o svojih skrivnostih, ki se ne dajo popisati in jih človek pozabi kakor na davne, davne dni.
Ob prvih srečanjih so na vrsti mnogotera čustva, ki jih izpovedo, ko duša išče dušo. In ko sta si blizu, pripoveduje dekle o materi, fant pa o svojih načrtih. Prav počasi preide v skrivnosti njene družine in si čisto nehote in nevede ustvari neko plemenito in zdravo predstavo o rodu, ki se bo združil z njegovim. Posebno rada je poslušala Majda svojega fanta, kadar je govoril, da bo odvetnik, ki bo ščitil pravico.
»Zaslužiti je treba toliko, kolikor potrebuješ za življenje, smisel službe pa je v delu in ne v zaslužku…« Tako je modroval Matevž in tako je mislil.
O čem se še pogovarjajo? O šoli in praznikih, o dobrih in krutih tovariših, o knjigah, ki jih berejo ali so jih brali, o gledališču in koncertih. Veliko pa seveda o tem, kako bo: kako bo dom urejen in kaj vse bo raslo na vrtu; ona bo skrbela za cvetlice, ki bodo rasle ob vseh gredicah, on pa bo negoval trto in sadno drevje. Oba vesta, da bo zelo lepo in drug drugega rada poslušata.
»Matevž, mami sem že povedala.«
Ah, Matevž je bil tako vesel. Objel je svojo Majdico in jo pri belem dnevu zavrtel kakor otroka.
Po stezi iz gozda je pridrvela jata tekačev. Kakor gamsi so se podili drug za drugim. Z dolgimi koraki so grabili tla pod nogami, komaj vidna meglica je puhtela okrog preznojenih teles, skozi odprta usta so puhali drobne oblačke.
Tudi Janez je bil med njimi. Nekateri so ošvrknili Majdo s pogledom, drugi so strmeli samo predse v stezo. Janezov pogled je bil očitajo in ni pozdravil. Matevž ga je razumel: lansko leto, ko so tekmovali, je bil pred njim, Janez pa je zaostal samo za sedem sekund. Samo za sedem sekund in bil je ob zmago, ob pokal; Janez je bil samo drugi, Matevž pa prvi. Kako bo letos? Ne, Matevž ne bo popustil, pa če bi moral iztisniti zadnje moči iz sebe.
Tudi Majda je razumela njegov pogled. Sedaj ve, s kom hodi, in prav je, da ve. V njenem srcu ni prostora za dva. Samo za Matevža ali pa za nikogar.
Še zavedala se nista, da sta se držala za roki. Jata je izginila za ovinkom, slišal se je samo še mehak topot korakov.
»Kakor gamsi so ti fantje, jaz pa hodim z dekletom po Rožniku.«
»Ti je žal?« se mu je zazrla proseče v oči. Tako prisrčno je vprašala, da jo je Matevž spet prijel za roko in jo toplo stisnil.
»In kaj je rekla mama?«
»Hudo ji je bilo, da ji nisem že prej zaupala. Morala sem ji pripovedovati o tebi, mama pa je jokala. Nisem ji mogla na vsa vprašanja odgovoriti in takrat sem šele videla, da te še tako malo poznam, moj Matevžek.« Fant jo je tiho poslušal, zakaj vsaka beseda je bila tako važna. Meščanske matere imajo včasih svoje predsodke. To je dobro vedel Matevž, da vidi marsikatera »milostljiva« veliko rajši uglajenega mestnega gospodiča kot pa kmetsko korenino, doma nekje v hribih pri Sv. Lovrencu. Kaj takega pa mu Majda ni povedala.
Nebo je tkalo nekaj nežnega. Prav za Majdo, ki pripoveduje o materi in njenih ljubečih vprašanjih. Ni drugega nista videla razen oči, ki so zrle kakor skozi drobno linico v nekaj, kar je tako lepo, tako osrečujoče. Nenadno je zagledal Matevž na njenih kodrih nad čelom belo zvezdico.
Presunjen se je sklonil bližje in so spet ozrl proti nebu.
»O, Majda, sneži! Glej, belo zvezdico vidim na tvojih laseh!« Sklonil se je k drobni stvarci, ki je trepetala na kostanjevih laseh, in jo poljubil. Prvi pozdrav zime je zamrl na njegovih žgočih ustnicah. Še zacvrčal ni, ostala je samo še kapljica, drobnejša od rose.
Potem sta gledala v nebo in se veselila. Vedno več je bilo drobnih zvezdic, bolj belih ko srebrnih, bolj nežnih ko mrzlih. Majdi so padale na dolge trepalnice, na lase, usta in lica. Matevž jih je gledal tako od blizu, da so ugašale. To ga je ganilo, da je izpustil njeno roko.
Tri je ujel v rokav in jih kazal svoji dragi.
»Glej, šest krakov imajo in z ivjem so ozaljšane. Kraljica bi jih nosila, če bi počakale!« Dekle je dahnilo svojo vročo sapo in zvezde so ugasnile.
»Ne smeš, Majda, samo tista je tvoja, ki jo zagledaš prvo. Ostale naj padajo, da bo vso belo. Na potih in cestah, po polju in hribih, po drevju in strehah.«
»Ne boš hud, če bom padala za teboj in me boš moral čakati?«
»Revše ubogo, kaj bi bil hud, stokrat toliko sem bil na smučeh kot ti, pa se spodobi, da sem hitrejši. In učil te bom, da boš lepo in varno vozila.«
»Rokavice in nogavice sem že spletla. Sedaj delam še jopico, s smrečjem in jeleni na prsih. Nekoč si dejal, da ti je to všeč.«
»Pa to glej, da ne boš preveč lepa, da ne bodo drveli za teboj.« Matevž jo je že gledal v duhu, kako hodi po nepohojenem snegu z modrim jopičem in ljubkimi okraski na prsih. »Ne, ne, ti moraš biti lepa in dobro te bom naučil smučati. Naj le vedo, kdo uči Majdo!«
Začelo je snežiti vedno bolj na gosto. Mesto se je zavilo v megleno kopreno, Šmarne gore ni bilo več videti, trnovska cerkev je štrlela samo še v obrisih. V mestu se je oglasil zvon; donel je mehko in obzirno, kakor da je nocoj zelo daleč. Hitela sta domov, predolgo sta se zamudila.
Krog zgodnjih mestnih luči so blestele snežinke. One, ki so zaplesale prav blizu svetilk, so se svetile v srebru in zlatu ter spet izginjale v mraku. Majda je še stopila v cerkev; samo toliko, da se je zglasila in da je priporočila svojega fanta: »Mati božja, ohrani mi ga takšnega, kakršen je!« Rada bi še ostala v mračnem svetem hramu, da bi premišljevala, toda morala je domov.
Matevž je stopal z dolgimi koraki proti Šempetru. Ljudje, ki jih je srečaval, so se mu zdeli boli vedri in sproščeni kakor kdaj koli. »Belih zvezdic se veselijo in sami ne vedo zakaj,« si je mislil. Dobro mu je delo, da čutijo praznik, ko pada prvi sneg. Nobena misel ga ni težila. Vse do doma mu je brnel po glavi znani motiv neke sonate Čajkovskega, ki ga je bil slišal na koncertu. V ritmu korakov se je pletla melodija in so ponavljala vedno iznova. Zapustila ga je šele v sobi, ko je zagledal v kolu svoje smuči.
»Letos se bova udarila z Janezom in šlo bo za res,« je mislil, privzdignil nemi deščici in ju spet postavil v kot na svoje mesto. »Bom ga nesel in sicer zato, ker sem tako sklenil. In še zato, ker je Janez mestni škric. Le kdo mu je dal tako lepo ime? Klicati bi ga morali za Zmagoslava, Leposlava, Častislava ali za karšnega koli slava že, ne pa za Janeza. Janez je kmetsko ime in kdor koli ga nosi, naj kmete tudi spoštuje. Ta pa ti viha nos, ker nosi bolj zlikane hlače in si zna lepše zavezati kravato…«
Ko mu je prinesla gospodinja večerjo, jo je nenadoma vprašal, če je še kakšna zelenka v shrambi. Začudeno je pogledala — saj danes ni praznik in tudi ne god — se obrnila in prinesla steklenico vina. Natočil je dva kozarca.
»Nikar me ne glejte tako čudno, gospodinja! Prvi sneg imamo in jaz sem ga vesel! Tole čašo izpijte na srečno zimo!« Po večerji je sedel h knjigam in delal pozno v noč.
Tekač v snegu
[uredi]Naslednji dan je bil že ves bel. Ko je šel spet k predavanjem, se ni oziral po izložbah, napolnjenih z vsem, kar ljudje kupujejo za božič; ulice so bile že shojene in skoraj umazane, orajni stebriči so dobili mehke glavice, drevje pa snežnokristalno obloge.
Popoldne je odložil knjige in krenil proti igrišču.
Star čevljar jo sedel v oblačilnici, nalagal v železno peč ter urejeval dolgo vrsto nogometnih čevljev. »Včeraj vas ni bilo, Matevž. Vsi so bili, samo na vas so čakali,« je spregovoril, kakor bi vedel, kaj je zadržalo fanta. Da bo danes tekel, je odgovoril in zasukal pogovor na vreme.
»Pet kilometrov so opravili včeraj.«
»Jaz jih bom šest,« je odvrnil Matevž, kakor so spodobi za poštenega športnika. Ne, na skrivnem ne bo treniral, samo včeraj je bil zadržan. Naj le vedo vsi, da bo tekel kar šest kilometrov in da mu je veliko na tem, da ne bi delal sramote Andraževim pri Sv. Lovrencu.
Krenil je po stezah proti Šišenskemu hribu, od tam na Rožnik in nazaj v dolino. Zrak je bil osvežujoč, poti pa mehke in utrudljive. Mestoma je še štrlelo jesensko listje izpod snega, na jasah pa mu je segal sneg do gležnjev. Z lahkoto je brzel mimo dreves, nikogar ni molil, le tu pa tam se je spreletel strnad v grmu. Pljuča so so širila, srce pa je začelo utripali kakor ura. Enakomeren ritem korakov ga je spremljal na poti. Navzdol se je spustil v dir in preskakoval grmičevje, po ravnem je grabil tla z dolgimi koraki, navkreber je hitel kot lovec, ki drhti, da bi zagledal plen.
Ni lahko teči tako sam. V začetku te silijo moči vedno hitrejše in hitrejše, po dveh kilometrih se začneš znojiti, po treh se ti upira grešna narava: »— počivaj, počivaj, nikamor se ti ne mudi!« O, Matevž pozna to. Dobro ve, kdaj je treba stisniti zobe in zdržati, četudi te bodeč v prsih kakor z iglami in postajajo noge težke. Te minuto je treba premagati in potem gre lažje.
Tu pa tam se je usulo prgišče snega na tekačeva razgreta pleča. Ta se je zasmejal, zdelo se mu je tako osvežilno, povrh pa še nagajivo. Razgrinjal se je razgled zdaj proti Kamniškim planinam, zdaj proti Polhovgrajskim dolomitom in spet je bil sredi drevja, kjer vidiš le debla in stezo pred seboj. Natakarica na Rožniku je stala na pragu in se čudila osamljenemu tekaču. »En brinjevec vam bom dala, bom hitro prinesla,« je dejala, ker se ji je fant smilil ali pa ji je bil všeč. Matevž ji je odvrnil »jutri« ter dirjal proti cerkvi in od tam navzdol.
»Huda bo letos na 30 km,« si je mislil, »zdaj je še čas, da ukrotim svoje lene ude.« V dolino se je podil kot divje koze, ki beže pred gorniki, ki prihajajo z vrha. Na ovinkih se je nagibal in krilil z rokami, potem pa sespet prepuščal strmini, ki ga je nosila, deroči vodi podobno. To ga je veselilo in noge so poslale spet lahke.
Na dolgi položni poti je zagledal prve sprehajalce v dvoje. Da, tu je hodil včeraj z Majdo in Janez ju je srečal.
Zakaj ga je tako pogledal? Ali je mislil na tekmo? Saj bi mu moralo biti všeč, da sem zamudil priložnost za stopnjevanje zmogljivosti. Moja lenoba jo Janezu samo v prid. Ali pa je mislil na kaj drugega? Kaj ga briga, če me sreča z Majdo! Morda pa mu ni vseeno?
Zavedel se je, da premišljuje in da je hitrost popustila. Nagnil se je spet naprej in dirjal, da se je prašil sneg za njim. Znoj mu je silil v oči in usta, vedno več je bilo okusa po slanem.
Nenadoma se je vprašal: »Zakaj se preteguješ, Matevž, ko bi bilo prijetnejše hoditi tako kot včeraj ali pa sedeti v druščini in zbijati šale pri taroku!«
Zakaj se je gnal? Sam ni dobil pravega odgovora na to vprašanje. Zaradi pokala prav gotovo ne, saj je samo posrebren in konec koncev tudi kaj posebno lep ni. Zaradi poročila v časopisu, kjer bo z debelimi črkami zapisano »Matevž Andraž je zmagal že tretjič…« itd. Ne, tudi to mu ni potrebno. Všeč pa mu je, ker bo bral oče in ker bo sestra Ančka poročilo izrezala ter ga spravila tja med med družinske listine.
Ne, ne, za nekaj drugega gre pri mladih ljudeh. Sile je treba sprostiti, vložiti jih v neko udejstvovanje, boriti se in zmagati; v mladih letih v športu, kjer krotiš samega sebe in svojega kujavega »brata osla«, pozneje pa, če Bog da, tudi na drugem področju. Vse o pravem času.
Ne. Matevž ni bil lenuh in se ni strašil naporov. Dvakrat je že okusil slast zmage. Duševno mo je čutil in prijetno zavest je imel, čeprav je bilo težko zdržati do konca. Da, to so tekme: vso moč ti posrkajo in te izžemajo kakor berač limono, potem pa spet vračajo: odpornost, moč, zdravje, ponos. Če se je že odločil, da bo še letos tekmoval, bo to tudi storil.
Opotekajo se je pritekel nazaj na igrišče. Tam je opravil še on krog v hoji, da bi umiril sapo, ki je sopihala ko lokomotiva savinjske železnine. Oskrbnik je pripravil medtem vročo prho. Ah, kako jo prijala Matevžu, preznojenemu od nog do glave! Vso nesnago je izpral s kože, nazadnje pa je dobil še posodo svežega snega. Vriskal je, ko se je drgnil, čevljar pa je vlekel svojo pipo in kuril. Kakor po vsakem ostrem treningu, tako je dobil Matevž tudi tokrat na licih ostrejše poteze; bil je res utrujen, vendar prijetno utrujen in v koži ga je žgalo.
Dnevi pred prazniki
[uredi]Pred prazniki je imel še obilo opravkov. Z Majdo sta si ogledovala božične izložbe s smrekami in darili, ki so jih kupovalo matere otrokom, bratje sestram, možje ženam. Rad je postajal pred trgovinam s sanmi in drsalkami, smučmi in oprtniki. Koliko novega in koliko lepega je čutil v teh deskah, širokih in ozkih, težkih in lahkih, klanih iz jesena, breze, akacije ali hikorija! Tu je Majda samo poslušala in se čudila strokovnjaškim pripombam, ki jih je komaj razumela.
Potem sta kupovala: volneno ruto za mater, cigare za očeta ter lepo povest za brata Cirila. Kako rada bi že poznala Majda te ljudi, ki jih ima Matevž za svoje. Ali so mu podobni? Ali so navadni kmetje kot drugi, ali pa so v njih duše, sorodne Matevževi? Kako neki bi jo sprejeli, Majdo, če bi prišla z njihovim študentom na obisk in povedala: »Midva se imava rada«?
Matevž bi še kupoval, toda ostalo mu je samo še toliko, kolikor je potrebno za vožnjo po železnici. In tisto najvažnejše, kar je želel prinesti v hribe nad Sv. Lovrencem ali bo kupil? To bi bila mati vesela, če bi zaslišala v topli domači hiši ljubljanske zvonove, petje in glasbo! Oče ni kupil radijskega aparata, ker ga ni tako hudo želel in ker je računal: toliko in toliko metrov lesa bi moral prodati ali pa kar celega vola. Je to nekaj, kar gre pristnemu gruntarju, odmaknjenemu od vseh novotarij, le nerado v glavo. Potrebovali bi ga pa: razveseljeval bi jih ob zimskih večerih, Ciril pa, ki bo prevzel domačijo, bi lahko poslušni marsikatero koristno predavanje o poljedelstvu, gozdarstvu in sadjarstvu. Taka domačija kot je Andraževa, si sme privoščiti omarico, ki jih bo družila s svetom. Ne samo sme, mora!
Matevž ni več okleval, stopil je v trgovino in začel izbirati. Dali so mu na up izvrsten aparat, ki je pel kakor orgle. Prav za božični večer ga bo doma namestil, račun pa bo pokazal, kadar bo oče dobre volje. »Nazaj v Ljubljano me ne bo pošiljal z njim in ga bo plačal. Na roko ali na obroke, kakor ho hotel.«
Majda mu je kaj takega odsvetovala in menila, da bi bilo boljše, če bi se prej dogovorili; Matevža pa je mikalo presenečenje. In tudi Majdi je pripravil nekaj malega, vendar zelo ljubkega.
Mesto se je obrnilo v predbožično razpoloženje. Večkrat je snežilo, tako da nikjer ni bilo videti rjave prsti. Pravega mraza še ni bilo. Na velikem trgu je stal cel smrekov gozd, mimo pa so prihajali ljudje z velikimi in malimi zavitki. Ponekod je že dišalo po poticah, v velikih izložbah pa so se svetila drevesca z drobnimi lučkami, jaslice z mahom, angeli s trobentami; tudi orehi, lešniki, mandelji in dateljni so oznanjali svoje. Tu so ponujali rejene gosi s peteršiljem v kljunu, tam prelestno cvetje, pozlačene storže in posrebreno omelo.
Vsakdo je imel tekoče drobne skrbi, vsakdo pa je tudi našel časa, da je stopil še v cerkev in se pomudil v toplem adventnem premišljevanju. Otroci so se pogovarjali o čudežu, ki se bo še ta teden zgodil, dekleta o novih zimskih oblekah, fantje o smuku, odrasli o veselju, ki ga bodo pripravili svojcem. Življenje se je stopnjevalo v intimnem pričakovanju praznikov, le zemlja je dremala, odeta s svojo belo odejo.
Matevž je obračal škatlo in ugibal, če ji bo všeč. Bila je lesena in gola, samo pod ključem je bilo vrezanih nekaj drobnih zvezdic. Umaknila sta so iz mesta, da bi si v miru voščila praznike. Nekam nerodno in negotovo ji jo ponudil Matevž svoje darilo:
»Vidiš, to so moje prve dilce, ki sva jih izdelala s Cirilom, ko sva bila še majhna. Toliko radosti sem doživel na njih, da sem jih čuval še potem, ko sem jih zlomil. Škatlo sem dal napraviti iz njih in vanjo boš spravljala, kar boš hotela.«
Majda je bila ganjena, zakaj skrinjica je bila res lepa. Tako skromen se ji je zdel dar, ki ga je pripravila sama: volnene rokavice z okraski, ki menda prav zaradi tega niso uspeli, ker si je toliko prizadevala. In še nekaj mu je prinesla: malo potico, da bo imel za na pot. To so bila njuna prva božična darila. Kolikokrat si jih bosta še izmenjala: enkrat, petdesetkrat, nikoli več…? Kdaj bosta sedela za praznike pri istem ognjišču? Čez leto, dve… nikoli? Hodila sta in hodila ter postala bolj otožna ko vesela.
Stala sta med zasneženimi travniki in se pogovarjala. Mrak je zavijal bližnje hiše v sinjo tenčico, na nebu so se dobrikale prve zvezde.
»Čez leto bom končal študije in potem bom govoril z očetom. Jaz le mislim, da je to zadnji božič, ki ga morava praznovati ločeno.«
»Ne moreš si misliti, kako bi bila srečna, če bi lahko ostal v mestu; prišel bi k nam in sedel k mizi, jaz pa bi čutila, da si naš. Ti bi se pogovarjal z materjo, jaz pa bi te kdaj pa kdaj vščipnila v roko. Mati bi me kregala, huda pa gotovo ne bi bila.«
Matevž bi že moral iti, Majda pa je kar naprej pripovedovala: »Prav dobro vem, kako bo. Ti boš hodil v pisarno, jaz pa bom delala doma; kuhala bom, pospravljala, prala in čakala, da prideš. Lepo bo delati za te. Potem ti bom rodila otroke: enega, dva, tri… kolikor boš hotel.«
Matevž je ostrmel ob misli. Nikoli še ni slišal, da bi katero dekle tako pripovedovalo. »— enega, dva, tri… kolikor boš hotel.« Prerevnega se je počutil, da bi ji razodel, kako so odjekni njene besede v duši. Moški zna delati, ne zna pa vračati nežnost, ki je dana brstečim dekletom, ki ljubijo.
Božič pri Sv. Lovrencu
[uredi]Jutranji vlak je drvel po dolini in vozil študente, delavce, uradnike in druge k svojcem. Študentje so bili s praznimi žepi, gospodje s kovčki, tete in matere pa s cekri. Matevž je zrl neprestano skozi okno. Brisal je ledeno cvetje na šipah, ki je zastiralo belo pokrajino ob Savi. Telegrafski drogovi so se lovili, slike pa so se vrstile vedno nove: dremajoča se voda, drevje v ivju, doline in griči, samotne hiše v rebri, ljubke vasice z zvoniki, skalnate gore na obzorju in sivo nebo nad njimi.
Ko je zapustil Savo, je prišla brhka Savinja, za njo dolgočasna Voglajna in že se je odražalo na obzorju staro, temno Pohorje. V duhu ga je pozdravljal in že je bil v mislih pri Andraževih.
Prav ni ga ni skrbelo radi radijskega aparata. Ko ga bo oče zagledal, bo veselo prisluhnil, ko mu bo pokazal račun, se bo popraskal za ušesi; tja do novega leta se mu bo že prikupil in ga bo obdržal.
Razgrnil je zavitek, ki mu ga je dala gospodinja za na pot ter se zagrizel v pečenko s kruhom in požiral čaj z rumom. Ah, ta skrbna gospodinja, še jabolka mu je dala. In Majdina potica? To bo prinesel domu nedotaknjeno; naj le vidijo, kako zna mesti njegova nevesta. Ko bo v službi, bo prihajal sem z njo na počitnice. Razkazoval ji bo polja in sadovnjake ter ji pripovedoval o dobri zemlji, ki daje kruha. Vodil jo bo v gore, zglasila se bosta zdaj pri drvarjih, zdaj pri oglarjih in jim delila cigarete. Tudi Ciril bo šel z njima, za dan ali dva se bo že odtrgal od dela.
Privozili so v mesto in od tam zavili ob veliki reki prav pod podnožjem dolgega gorskega grebena. Tu je Matevžu že vse znano. Vsako vas pozna po imenu, po vseh cestah je že hodil in jezdil, skoraj vse vrhove obredel. Domače narečje mu udarja na uho, bližino doma čuti. Modrikast dim se dviga nad hišami v bregu in se zgublja v zračnih plasteh. Tam pečejo mastne ocvirkove potice, drobne štruklje za otroke in sladke orehove kolače. Nobenega splavarja ni na vodi. Kdo bi hodil v tem mrazu od doma? Dijaki v sosednem oddelku prepevajo ter se veselijo kolin in potice. Matevž bi se jim najrajši pridružil, je pa pri oknu preveč prijetno. Res, Majda je daleč, toda sedaj se približuje domu in koncem koncev pripadala je še materi.
»Suh, si bratec moj, suh,« ga je nagovoril, ko sta si stisnila roki.
Konji so potegnili, sani so zdrsele. Matevž je vprašal najprej po zdravju, potem pa navezal takole: »Tole mi povej, Ciril, ki si že napol gospodar pri Andraževih, ali smo mi revni, brez denarja, ali pa trdni?«
»Kar naravnost povej, kaj bi rad. Ali za študentovsko menzo ali pa za stadion?« je odvrnil meneč, da je uganil.
»Ne gre za to. Tokrat ne. Ali bi bilo pri nas denarja za nekaj, kar je lepo in koristno?«
»Saj veš, da ni na kmetih nikoli preveč denarja. Nekaj pa ga je in ga mora biti.«
»Veš. kaj jo v temle nahrbtniku? Krasen štiricevni radio aparat. In poje kot orglje v cerkvi.«
»Križ boji, mora biti drago!«
»Samo, da ne boš ti godrnjal in tarnal; z očetom bom že opravil, ko bo čas za to. Razvedrila ste potrebni tu zgoraj in pouk ne bo odveč. Boš videl in mi boš dal prav, Ciril.«
»Mogoče.«
Navkreber sta stopila s sani, da ju ne bi zeblo. Konji so potegnili živahnejše, veselo so cingljali s svojimi zvončki, brata pa sta se pomenkovala. Matevž je pripovedoval o novicah v mestu ter dogodkih v svetu, Ciril pa o gruntu in življenju v društvu. Prešiči so dali letos obilo masti, enega so prihranili za božič, klobas pa se suši zvrhan koš. Saninec je dober, le les nima prave cene. V društvu bodo igrali »Divjega lovca«, stari Lapornik je umrl, Bog mu daj dobro, Flisova Mica se je poročila.
»Pa vidva s Katro sta si še dobra?« je začel Matevž, ki ga letos tudi take zadeve zanimajo.
»Nič hudega ni prišlo vmes, do ženitve pa je še daleč. Oče je krepak, hvala Bogu, pa naj le on drži vajeti v rokah, dokler more. Jaz mu bom pomočnik in dokler bo lahko on gospodaril, se ne bom ženil.«
Kako drugačen je bil Matevž. Majdine oči so ga razgibale; sedaj komaj čaka, da si bo služil svoj kruh. Ciril misli na grunt, ki ne trpi dveh gospodinj. Vse do doma je pripovedoval Matevž o Majdi, dekletu, kakršnega v tem kraju še nihče ni videl.
Svidenje s stariši je bilo veselo. Saj je bil Matevž edini gost, ki so ga pričakovali za praznike. Andrej, najstarejši sin je kaplan v Bistrici in bo prišel le kak delavnik, Ančka je poročena v Ribnici, več jih pa ni.
»Jej, Matevž, jutri ho post, ga je silila s pečenico s kislo repo. Oče jo prinesel kozarce in točil. Dokler je kosil, so mu delali družbo, potem so se razkropili k delu. Matevž je šel v hlev in naštel 16 glav krepke, rejene ter skrbno negovane živine. Potem je zavil v shrambo, kjer je dišalo po medenih hruškah in rumenih jabolkih. Šel je še v klet ter trkal po sodih, prav zadovoljno pa je kimal v kuhinji, kjer je bilo vse črno orjaških kosov sušečega se mesa. Ko je tako pregledal dom, se je postavil pred hišo in gledal v dolino.
Vse je bilo tod živo, vsaka njiva, vsak travnik, vsako drevo, vsak vrh; živo spominov na otroška leta. Toplo je človeku pri srcu, ko se vrača k zemlji, ki je njegova. Mikalo ga je, da bi si nataknil smuči in obletel ves grunt, da bi pregledal in pozdravil vse mejne kamne, pristopil pa je rajši k materi, jo gledal, ko je valjala testo in ga trosila z orehi.
Pripovedoval ji je o mestu. Pohvalil se je, da je priden pri knjigah, saj to mati tako rada sliši. O bratu Andreju so vedeli povedati študentje iz Bistrice, da ga imajo ljudje radi, da je pridigar, ki spreobrača zakrkneže in pevec, ki ga hodijo poslušat tudi od sv. Jurija in sv. Kolmana.
»Takega in podobnega veselja ti ne morem pripraviti, bom se pa spet postavil na tekmah. In če Bog da, boš brala, da zna Andražev zmagati, če hoče.«
O Majdi ji ni pravil, nocoj še ne. Vsaki materi je hudo, ko ji zleti sin v naročje druge.
Krog poldanske ure je na biljo posijalo sonce. Prodrlo je skozi lahko plast oblakov le toliko, da vošči zemljanom praznike, potem se je spet umaknilo. To je edini dan v letu, ko si ljudje ne želijo niti sonca, niti lune, pač pa tihe noči z zvezdami na nebu. Tako najlažje molijo k Detetu, ki je prišlo na svet, da bi prineslo miru in ljubezni.
Matevž si je pripel smuči in se pognal v reber. Dolgo ga ni bilo nazaj. Brzel je v sosednjo faro na obisk, se potikal po klancih in dolcih ter nabiral moči za tekme, ki ga čakajo čez par tednov. Ko se je pojavil pred domačim pragom, se ga je celo oče prestrašil. Bil je ves povaljan, bel od nog do glave, las in obrvi se je držalo ivje, smrdel je po znoju, sploh je napravil vtis usmiljenja vrednega človeka.
Garati je treba, moj oče, če ti je na tem, da ne bi bil zadnji. Od zlodja so urni moji nasprotniki, letos pa se ne bi rad pustil pognati v kozji rog še letos in konec.«
Oče ga je razumel. Ko je bil mlad, ne bi mogel prenesli, da bi bil kdo v košnji zmogljivejši od njega; ljudje pa so tudi vedeli povedali, da je bil Andraž krepke pesti. Pošteno jo je izkupil, če jo je kdo prosil. Junak je bil njegov oče, znal pa je tudi zgrabiti za delo. Matevž se je vrgel po njem, Ciril pa menda po materi ali po kakšnem predniku, ki že davno spi pri Sv. Lovrencu, Bog mu daj mir in pokoj.
Pravzaprav bi bolj pametno storil, če bi poslal Cirila v šole, Matevžu pa bi potisnil plug v roke. To vidim šele sedaj. Pa naj bo božja volja. Tako je premišljeval oče Andraž, ko je motril sinova pleča. V kratkih hlačkah se je umival z vročo vodo. potem se je valjal po snegu, premetaval kozolce in ril po snegu kakor krt pod zemljo. Dekle so se križale, hlapci so se krohotali, očetu je bilo žal. da leze že v sedmi križ. Bi mu delal druščino, temu Matevžu, če bi bil mlajši.
Sveti večer pri Andraževih
[uredi]V dolini je začelo potrkavati. Najprej z malim, potem s srednjim in še z velikim. Velikega so pognali, da je donel počasi, z ostalima pa so drobili kakor ptički v zraku. Pravljična pesem se je razlegala v zraku; temni gozdovi so jo vsrkavali vase in se topili v skrivnosti, pečevje pa jo je odbijalo in vračalo še bolj tiho in nežno v dolino. Najstarejši hlapec je prinesel Matevžu hakljo, ki jo je tudi letos pripravil zanj za polnočnico. Prav dobro je vedel, da bo dobil za to steklenico starega iz vinograda v Limbušu. Če bi Matevž na to pozabil, bi mu pokvaril praznike.
O mraku so blagoslovili domačijo. Oče je hodil z blagoslovljeno vodo ter škropil hišo od znotraj in od zunaj, pravtako pa tudi gospodarska poslopja. Mati je nosila žerjavico s kadilom. Kako ji je pristojalo nositi žerjavico, saj so kmečke gospodinje tiste, ki čuvajo svetost ognjišča. Oče Andraž je škropil z blagoslovljeno vodo ter molil naprej: prvi oče naš na čast Kristusovega rojstva, drugega na čast sveti Družini, tretjega za vse rajne, ki so to zemljo obdelovali. Ko so vse obhodili, so se zaustavili pri jaslicah v veliki sobi z javorjevo mizo in krušno pečjo. Mali je začela staro pesem, dekle so pritegnile, moški po malem poskušali in brundali. Pri tretji kitici so bili že ubrani, vsem je bilo toplo pri srcu in tudi hlapcem. Voščili so si praznike in posedli k večerji.
Matevž je privlekel svojo težko skrinjo. Vseh oči so se zazrle v njega. Posvetila se je luč za steklom, v škatlji je zahreščalo in že se je oglasilo čudovito ubrano petje. Da, takšno petje, kakor da je prav za tole javorjevo mizo zbor belih angelov, ki imajo na stežaj odprta usta in prepevajo:
»Duhovi nebeški se ‘z rala vrste,
prepevajo slavo, na zemljo hite.«
To je bilo pri Andraževih presenečenje! Mater je ganilo, da je pozabila na lonce, Ciril se je muzal, oče pa je ugibal: tri tisoč? štiri tisoč? Na tihem se je jezil na Matevža. Rad pa je poslušal in je godrnjal, če je kdo zaropotal.
Tako je bilo tudi takrat, ko je šlo za elektriko. Predno je dal svoj pristanek, je Matevž prišel z možmi, ki so jo napeljali. No, ono z elektriko je bilo v redu, tole pa — to je nekaj, kar ne gre prav k kmečki hiši.
Spregovorili so šele, ko se je oglasila kukavica. Dekli Rezi se je zdela kukavica na božični večer nekaj najbolj čudovitega.
»Tako oče na ogled sem ga prinesel. Če ti ne bo všeč, ga bodo sprejeli tudi nazaj.«
Oče ni mogel odgovoriti. Pravzaprav ni imel časa. Premotila ga je nova pesem, tako ubrana, kakršne še ni slišal. Z donečim glasom je nekdo pel »Poglejte čudo se godi, kaj more nek, to biti?« Hiša je bila polna blagega glasu, ki je slovesno izgovarjal besede, ki jih je spremljalo tiho orgljanje. Oče Andraž si je z rokami zakril obraz, v mislih pa je preskočil dobrega pol stoletja nazaj, ko je smel še samo gledati, kako so drugi postavljali jaslice. Njegove sestre so pele na koru in vse božične so znale na pamet. Zdelo se mu je, da so prav tako lepo pele. Potem se je zamislil v skrivnost svete noči, ko ni imela Marija za samega novorojenega Roga nič drugega kakor jaslice in svojo materinsko ljubezen. V duhu je gledal angele s trobento, pastirce in zvezdo repatico.
Sedaj se ni mogel na Matevža jeziti. Sedaj ne.
»Strahotno sem lačen«, je dejal Matevž in prijel za žlico. Drugi pa se niso zmenili za večerjo, preveč jih je prevzela pojoča skrinja, kakršno poslušajo prvič. Pač, oče se je premagal in začel jesti, kajti bil je le gospodar, ki ne sme biti otročji tudi kadar bi mu to prijalo. Dobri pevci v mestu pa niso odnehali, začeli so spet novo: o sv. Jožefu, ki ga skrbi, kaj bo z večerjo in ki ga Marija potrošta — »saj večerje treba ni…« — Materi je bila pesem posebno všeč; začela je spremljati, oglasili so se še drugi in kmalu so prepevali vsi z očetom Andražem vred.
Bila je mirna noč. Pod okni se je iskril sneg in se izgubljal na modrikastih pobočjih, ki so se prelivala v temo. Ta je segala vse do hiš v dolini in če si gledaj tjakaj, je obviselo oko na majhnih rumenih oknih. Povsod je vladal mir; noben pes ni zalajal, noben fant ni zavriskal. Tisto, kar je bilo to noč človeškega življenja, je bilo skrito v domove. Samo svetlikajoča se okna so vedela povedati, da ljudje ne spijo.
Matevž se je spravil na toplo krušno peč in začel pripovedovati po svoje prikrojeno povest o lovcu in zlatorogu. Pa je bil konec preveč tragičen; prav zares je opazil, da si je zaljubljena dekla Zofija obrisala na skrivaj solzo. Moral jo vtis popraviti in se je spomnil neke božične legende, ki jo je bral pred leti.
Ko je bila ura deset, so sedeli pri »duraku«, posli pa so premikali fižole po lepenki, igrali so »špano«. Krepko so padale karte na mizo; drug drugemu so nagajali in se veselili, če so mu potisnili pred nos zvrhan kup kart. Na dolgi mizi je stala steklenica vina s štirimi kozarci za domače ter s krožnikom orehove potice za vse. V kotu pri jaslicah je gorelo dvoje sveč. Oče je kadil dišeče cigare in si pridno natakni, mater in Cirila je zanimala igra, Matevž je drobil kos za kosom in hvalil polico.
Igra ga v resnici ni preveč zanimala. Kdor je vajen taroka, mu je durak dolgočasen. Matevž je začel spraševati očeta o časih, ko je gospodaril še praded in ko so prebivali v hiši, pokriti z deščicami. Prav v zadnjih mescih ga je začelo posebno zanimati, kako je pravzaprav z rodom Andraževih. Kdo je bil prvi, ki se je naselil v teh krajih, ali so bili vsi predniki sami kmetje ali pa je bilo med njimi tudi kaj takih z vrha ali dna človeške družbe; kaj bogatašev, trgovcev, razumnikov, obrtnikov… ali pa kaj potepuhov beračev nasilnežev?
Oče je kajpada rad odgovarjal, ni pa vedel naprej od pradeda. Ta je bil bajtar in drvar. Ded je vedel povedati, da jo bil hudo pridnih rok in da je vsakih par let kaj dokupil. Tudi ded se je oddolžil zemlji, ki ga je redila. Kupil je gozd, da je žgal oglje že na svojem. Tudi Šukovo gmajno ter pašnik pod Smrekovcem je poplačal s svojimi žulji. Dokler bo to naše, se ga bomo hvaležno spominjali. In moj rajni oče, Bog mu daj večni mir, ta je bil mož in pol. Trdo nas je držal in učil delati, zemljo pa je razumel kakor mati otroka. On je prezidal hišo, postavil novo žago, dokupil vinograd v Limbušu in razširil njive. Koliko kamenja jo iztrebil in razstrelil, kako se je marsikateri pust kos na gruntu spremnil v dobro zemljo. Da, vse kar imamo, je z njegovim znojem blagoslovljeno!
»Ali je res, da je bil stric Jože prvi iz našega rodu v šolah?«, ga je prekinil Matevž.
»Bil je v šolah, bil kakor ti, samo da ni imel sreče. Če se ne bi bil stepel, ko so ga mestni fantiči zmerjali s kravjim pastirjem, bi bil danes najbrže kje župnik. Tako pa — poslali so ga domov kot nasilneža, ki se ni dal ukrotiti. To pa res ni bil. Tudi doma ni imel več miru. Lahko bi ostal in bi grunt razdelila — dovolj bi bilo za dva — vzel pa je nekaj dediščine in se preselil v Ameriko. Tam je živel, delal in umrl. Kako bolj miren bi bil, če bi spal spodaj pri Sv. Lovrencu.
Matevž se je zamislil.
Stric Jože je bil v šolah in oče doma. Se že ponavlja: Ciril doma, Andrej pase duše, jaz pa še trgam hlače v šolah. Kdo ho srečnejši, kdo bo zaslužnejši za rod Andraževih? Moj Bog, samo da ne bi ostal suha veja na tem rodovitnem drevesu!
Iz doline se jo oglasil veliki zvon. Domači so se odpravljali k polnočnici, Matevž pa je še ostal pri očetu, ki je ostal doma za varuha. Rad hi ga še vprašal po materi ali je bila lepa, ko se je ženil ali pa jo je vzel zaradi dote, ki jo je prinesla k hiši. Ne spodobi se pa, da bi kaj takega vprašal. Kazalec radijskega aparata je naravnal na Ljubljano in očetu natančno razložil, kako bo slišal najprej zvonenje, potem pa polnočnico iz daljnega belega mesta.
»Mogoče bo tudi Majda v isti cerkvi; oče in Majda bosta poslušala iste orglje, isto petje,« je mislil.
Na smučeh k polnočnici
[uredi]Namazal je smuči za smuk in si pripravil bakljo. Da ga ne bi zeblo, si je oblekel kratek očetov kožuh, popil še skodelico vročega čaja ter stopil pred hišo. Mraza še čutil ni, pač pa se je zazrl na hribovske kolovoze in steze, kjer so ljudje gazili sneg in se spuščali prav počasi proti cerkvi. Ljudi pravzaprav ni videl, pač pa treske ubogih, pa svetiljke in baklje premožnejših. Rumeno luč so metale na zasnežene gazi. Visoka okna cerkve so bila še skoraj temna, hišna okna pa so se prijazno odražala v temi. Tam, kjer so imeli električno luč, so bila skoraj bela, kjer pa so svetili s petrolejkami, so bila rumena.
Ko se je baklja razgorela, si je nataknil smuči, jih tesno pripel, vzel palice v roke in se pognal v smer, kjer ni ograj in prekopov. Nič ni bilo treba poganjati, smuči so žvižgale in škripale kar same. Deske so orale po nepohojenem snegu, šlo je hitro, kolikor je hotel dopustiti, oblak pršiča se je dvigal za njim. Bil je suh novinček na uležani podlagi.
Matevž drvi k polnočnici. Z bakljo v rokah reže temo in z očmi strmi v smer pred seboj. Oče stoji pri oknu ter gleda za sinom, kako krmari čez polja in senožeti. Ah, moj Matevž ne bo izgubljen, čeprav živi med tujimi, gosposkimi ljudmi. Tak je kot je bil vedno. Prav nič se ni spremenil.
Na spodnjem koncu grunta se Matevž zaustavi. Nekdaj je hodil tod počasi in se držal materinega krila, sedaj mora drveti, vse je zanj prepočasno. Noč je tiha, da čuje veliki zvon, ki vabi tudi na oni strani v Ribnico. Zazre se v nebo in išče zvezdo, ki bi bila podobna repatici. Takšno zvezdo so videli samo enkrat pastirci v Betlehemu, ostal pa je spomin nanjo in mnogo več: evangelij o rojstvu Gospodovem in tiha sreča Kristjanov, ki zaživi vsak sveti večer iznova.
Še enkrat se je pognal Matevž. Smuči so šumele po dolgem travniku, tu pa tam ga je švrknila vejica sadnega drevesa in že je stal pred železnimi vratmi.
Tu je snel smuči ter šel naravnost proti velikemu križu, kjer je zmolil očenaš za vse žive in rajne po očetovi in materini strani. Na Majdo se ni spomnil. Potem je stopi pred dedov grob in zasadil bakljo v sneg. Lansko leto tega ni storil, med letom pa je veliko premišljeval o svojih prednikih. »Jaka Andraž«, je bral na kamnu. Na snegu je zacvrčalo nekaj vrelih kapljic z baklje. Tu počivajo roke, ki so nas zibale, roke, ki so sejale in orale, oči, ki so bile 60 let uprte v zemljo in ki so se ozirale v nebo nad njo. Mi še vedno uživamo blagoslov njihovega dela. Bog jim daj večni mir, Bog blagoslovi mladike, ki so pognale na deblu Andraževih! Posebno Ančko, ki je že mati, pa Andrej, ki bo nocoj bral evangelij, pa Cirila, ki bo hodil po vaših stopinjah.
S težavo se je preril Matevž v cerkev. Bila je polna mož in fantov, žena in deklet; spredaj pred oltarjem so se gnetli otroci Do malega vse je poznal, le za drobiž ne bi vedel povedati, h kateremu ognjišču spada. Zdelo se mu je, da še ni bil nikjer drugje v cerkvi kakor tukaj pri Sv. Lovrencu. Na vseh oltarjih so gorele sveče, lestenec je blestel, tudi pri križevem potu so jih prižgali.
Po stari navadi je vzel organist na koru zvonček v roke in udaril dvanajstkrat. Prav počasi in svečano je udarjal in ljudje v cerkvi so v mislih šteli. Ko je udaril dvanajstič, so vsi vedeli in čutili, da se je približala svečana polnočna ura. Potem se je oglasila pesem, ki jo je slišal pri vsaki polnočnici, kar pomni:
»Polnoči bije,
en glas pa vpije:
Čujte pastirci,
kaj se godi!«
Ločil je glas Vorinove Pepce, ki je bil cvileč, med moškimi pa ni pogrešal orjaškega basa Cepužovega Korlna, ki je tem bolj užival, čim nižje je mogel zajemati. Tukaj poje vsak po svoje in ljudje so zadovoljni, če gredo vsi glasovi lepo vštric in se ne prehitevajo. Kdo bi gledal na malenkosti, tem manj pa nocoj, ko pojo od srca.
Sploh je imel Matevž glede petja čisto svoje nazore: na mestnih koncertih je rad godrnjal in je slišal vsako pomanjkljivost, v romarski cerkvi nekoč pa so mu privrele solze v oči, ko je stal sredi kmetic in kmetov, jih videl, kako strmijo v čudežno podobo Matere božje in slišal, kako prepevajo o svojih nadlogah in prošnjah. Takrat mu je bilo čudno toplo pri srcu, hkrati pa nerodno, ker ni imel moči prikriti ganjenosti.
Preril se je do jaslic, da bi še enkrat videl drobne podobe: votlino v pečevju z božjo družinsko srečo v njej, pastirce, ovce, osla, vola in angela s svetlim napisom. Pa se je spet umaknil, zakaj sto in več oči je želelo gledati tjakaj.
Po maši je dal smuči na ramena in se vzpenjal s svojci v hrib. Mati je hvalila pevce, Ciril pa novo suknjo, ki je toplo grela. To bo nosil Ciril tudi na dan svoje poroke, za vse velike praznike bodočih desetletij, za svatovsčine in pogrebe. Nad Pohorjem se je nabralo nekaj oblakov, zadaj za Kozjakom so migljale svetle zvezde kakor da bi še vedno šepetale o skrivnosti svete noči. Pod nogami je škripalo, ljudje pa niso čutili mraza, zakaj pot je bila strma in dolga.
Doma je narezala mati suhih klobas in rženega kruha. Tudi Matevž je prinesel nekaj na mizo: potico, ki mu jo je dala Majda na pot. Kaj več o svoji izvoljenki ni pripovedoval. Sta se pa zato Andraž in žena tem dalje pogovarjala o dekletu, ki zna tako dobro mesti. Obema se je zdela potica hudo dobra, toda presladka in preveč natrpana z dobrotami. Tudi Majda bi se jima zdela preveč lepa, preveč drobna in premlada, če bi jo spoznala.
Smuka na Klopnem vrhu
[uredi]Na sveti dan so bili doma, na sv. Štefana pa je prišla Ančka z. možem, ki bi rada pozdravila brata Matevža. Že zjutraj je zginil v gozdu, opoldne ga še ni bilo nazaj. Dan je bil strupeno mrzel. Na svojih lahkih smučeh je bil Matevž na Klopnem vrhu in se razgledoval na vse štiri strani sveta. Posebno daleč ni videl, zakaj v dolinah je ležalo megleno morje. Tudi nebo je bilo zastrto, toda ne vedno. Če je posijalo sonce, so zažareli vrhovi v svoji srebrni svetlobi, če pa se je skrilo za oblake, se je posvetil Matevž svojemu treningu. Dirjal je križem kražem, zdaj navkreber, zdaj navzdol, po mehkem pršiču v gozdu, po spihanih grebenih in po muhastem srenu na prisojnih pobočjih.
To je dobro vedel, da je sedaj tudi Janez, nekje na smučeh in da se pripravlja, da bi bil hitrejši od njega. Kadarkoli se ga je spomnil, je začel z daljšimi koraki in s krepkejšim odrivanjem s palicami. Burja, ki je vlekla iz gozdov proti mlečnim grebenom, ga ni motila. Čim bolj je besnela, tem silnejše se je poganjal. Včasih mu je zabrisala oblake suhega snega naravnost v obraz; Matevž se ni branil: samo oči je priprl in se smejal, kakor da gre za nagajivo igro med njim in med vetrom.
»Pihajte kolikor hočete, ugnali me ne boste!«
Naletel je na smučino, po kateri jo sodil, da so ljudje nekje blizu. Stopil je v gaz in letel kakor lastavica nad vodo, zakaj rad bi vedel, koga je zamikalo danes sem gori. Poganjal se je za neznanci in jim sledil dobre pol ure. Potem jih je našel: druščina mladih študentov se je stiskala pod košato smreko in bodla s smuškimi palicami zamrzlo surovo maslo; hudo lačni so bili in premraženi; pod smreko so si poiskali zavetja.
»Človek dragi, sam Bog te je dal, povej nam, kje je ta in ta koča!« so ga nagovorili, »že ves dan hodimo, pa je ni in ni!«
»Tukaj je ni, fantje moji, eno uro ste hodili predaleč. Kdor vas je vodil, bi zaslužil odlikovanje! Če boste urni, vam jo pokažem.«
Krenili so nazaj. Matevž naprej, zgubljeni popotniki pa za njim. Na vso moč so se trudili, da bi se ga držali. Ta pa je jemal hude strmine naravnost in preko zametov pustil, da ga je neslo po zraku. Kadar so molele vejice v stezo in čakale, da bi ošvrknile popotnika, jim je nastavil podleht, če pa ga je katera ošvrknila po ledenih licih, je zatulil v veter. Študentje so se prevračali zadaj in klicali. Matevž je dirjal naprej in se spet vračal, zakaj Matevž je treniral.
»Naravnost tu gor se morate povzpeti, na grebnu boste zagledali kočo.«
Spomnil se jo dobrega kosila, še bolj pa domotožja v želodcu ter so spustil naravnost v gozd. Na kolovozih ni bilo drvarjev, to jo dobro vedet, saj je bil praznik. Predal se je hitrosti in se ji ves izročil. Smuči so žvižgale kot sirene, debla so švigala kakor pragovi pod lokomotivo.
Doma je pojedel tri krožnike vroče juhe, pospravil vse, kar so mu prihranili in še tisto, kar je drugim ostalo. Z Ančko sin se komaj kaj pomenila; večerilo se je, morala je na pot.
Še bo snega, moj konjiček!
[uredi]Na št. Janževo je Matevž zajahal konja ter se podal »zrači!« njive, posejane z ozimino, da se ne bi zadušile. Rad bi pognal konja v dir, toda sren ni držal in se mu je udiral pregloboko. Jug je zapihal in mraz je začel popuščati. Na nebu so se kupčili oblaki, v gozdovih je škripal les, s Smrekovca je prihajalo komaj slišno zavijanje, ki je naraščalo in spet popuščalo.
»Še bo snega, moj konjiček, še ga bo,« ga je trepljal po tilniku, da ga je žival zadovoljno pogledala. »Ti boš vlačil les na žago, jaz pa bom v Ljubljani, kjer bom učil Majdo smuka naravnost in lepe tekoče kristijanije Pa ti sploh nimaš pojma, kdo je to Majda… Hi, konjiček, še malo, pa boš spet doma pri jaslih. Danes ti bom jaz dal ovsa!« Vso njivo je zgazil, da so zijale luknje in da je ozimina dobila zraka.
Andrej ne išče ljubezni
[uredi]Pričakovali so samo še Andreja, najstarejšega sina, ki je bil kaplan, prvi gospod iz rodu Andraževih. Tako slovesno so ga pričakovali, da mati že kar ni vedela, kaj bi še storila, da bi bilo v hiši bolj čedno.
Gospod Andrej je prinesel izvrstnega vina, za mater pa rožni venec s križem, čigar les je rasel prav v Jeruzalemu. Ah, to je bil praznik za mater, ko je lahko postregla svojemu ljubemu sinu! Pri njenih prsih je pil la Andrej, njeno pesem je poslušal v zibelki, sedaj pa je pastir, ki pase čredo z dušami. Ljubezen seje med ljudi, ti pa mu jo vračajo. Nekateri z ljubeznijo in zvestobo, nekateri z žalitvijo in zlobo.
Andrej ne išče ljubezni, njegova dolžnost je, da jo sejo, Kadar mu jo težko pri srcu, se zapre v svojo sobo in moli za grešnike, kadar pa mu je duša ožarjena s soncem, gre med ljudi. Danes je tako vesel in pripoveduje zgodbe, ki jih je doživel s svojimi ovčicami in koštruni.
Na poti je nekoč srečal voznika, ki je klel, ker je pognal ves svoj zaslužek pri vinu in kartah. Vračal se je brez betiča, doma pa ga je čakala žena, ki še za kruh ni imela. Kdo ne bi klel? Andrej se mu ni izognil, pač pa je prisedel. Načel je pogovor o konjih, končala pa sta pri modrovanju o pravici in dolžnostih. Govorila sta tudi o zaslužku in potrebah, vsak o svojih. Ko je zvonilo poldne, sta že molila, ko sta se poslovila, mu je kaplan posodil denar. Vse do zadnjega mu je vrnil ob času in nikoli več ni klel mimo cerkve. Lepo in spodobno se je odkrival.
Tak je bil Andrej. Nikogar ni odbijal, vsakogar pa je učil reda, ki ga je Bog postavil in ki je človeški družbi v prid. Tisto, kar je Matevž slišal o njem, je samo gola resnica. Je samo kulisa njegovim vsakdanjim zgodbam in zgodbicam.
Da. Matevž, kakšen si pa ti? Učiš se kakor treba, svojega »brata osla« krotiš na smučeh, tvoje srce pa pozna eno samo podobo — Majdo. Ustanovil si boš družino in boš, če Bog da, pošten odvetnik ter dober družinski oče. Takšen, kakor se spodobi za fanta, ki je odrasel pri Andraževih.
Ali ne smrdi to po sebičnosti? Ali sploh razumeš Andreja, ki se je odrekel osebni sreči, da bi bil luč, ki sveti drugim, ogenj, ki greje vso čredo!
Tako jo premišljeval Matevž in se čutil manj vrednega. Sam zase že velja nekaj, tudi za rod Andraževih in Majdini ti ne bo suha veja, več pa ne bo. Take misli so mu rojile po glavi, ko je gledal za bratom Andrejem, ki se je peljal na saneh na postajo, od tam pa z vlakom med svoje ljudi.
Tudi njemu je pošel čas. Ono z radijskim aparatom je uredil kakor je pričakoval. Oče mu je omenil, da bi ga lahko preje vprašal, toda če je Cirilu prav, ga bo zadržal. Vsota pa ni mala in ravno zaradi tega bi bil moral pisati za pristanek. Odštel je tisočake, dodal še denar, ki ga je potreboval za življenje v mestu ter skoraj otožno gledal za sanmi, ki so tudi njega odpeljale.
Pri Andraževih je teklo spet vsakdanje življenje: čez dan delo, ki ga nikoli ne zmanjka, čez noč pa spanje ali bolj točno povedano: nabiranje moči za naslednji dan.
Zimsko slavje v Podutiku
[uredi]Matevž je zapregel spet tam, kjer je izpregel pred štirinajstimi dnevi. Božične počitnice pri Sv. Lovrencu so potekle kakor noč, ki jo prespiš in plesanjaš, v mestu pa ga je čakalo vse tisto, kar je z njegovim vsakdanjim delovanjem in čustvovanjem tako tesno povezano: delo, Majda in — smuči. Da, smuči so spadale k njegovemu bistvu. Letos še in potem ?? bo vrnil klubu. To se pravi, tekmovalne bo vrnil, planinske pa bo obdržal, da ga bodo ponesle še tu pa tam v zimsko pokrajino, ki je tako lepa. Na tekme pa ne bo več mislil in bo samo še užival: na strminah in ravninah, v soncu in ivju, v burji in mrazu. Vse, kar daje zima, je ljubil kakor slikar barve, umetnik svojo violino, kmet zemljo, vinogradnik trto.
Za sv. Tri kralje le spet snežilo, potem pa je pritisnil tako strupen mraz, da je drevje pokalo in so se po Savi vlekle debele plošče ledu. Ljudje so se stiskali k pečem ter posedali po kavarnah, mladina je pritisnila na Golovec, kjer ni ostalo niti za ped nepoteptanega snega.
Matevž se je pripravljal na tekme. Tu pa tam je res učil Majdo kristijanije in jo je podžigal, ko je padala, še bolj pogosto pa jo je odpeljal na samotno pot, jo pobožal po laseh in ji voščil srečno popoldne. »Moram na delo veselo«, ji je dejal, ona pa je razumela, da trenira. Žal ji je bilo, da je ostala sama, je pa bila tudi ponosna na fanta, ki bo spet zmagal. Še na misel ji ni prišlo, da bi bil lahko kdo drugi hitrejši od njenega, zastavnega Matevža. Saj je bil za glavo višji od nje, močan pa tako, da jo je lahko metal v zrak kakor triletnega otroka.
Bili so krasni sončni dnevi. Na smrekah ni bilo več belih blazin in oblog, vso je odnesel veter, kar pa je ostalo, so polizali sončni žarki. Snega na zemlji pa se niso prav lotili. Res, ni bil več lahek kakor pena, pač pa se je sesedel in dobil trdo skorjo. To se je poznalo smučarjem, ki so dobivali zagorelo polt, nekateri pa so imeli po obrazu ali rokah tudi praske, ki so jih dobili na hrapavem srenu. Bela poljana se je »starala« čez dan jo je sonce kaj malega vzelo in jo za prst ali dva omehčalo, vsako jutro pa jo spet cvetela v ivju.
Matevž jo je mahnil navadno čez Golovec na Orle, rad pa je švigal tudi po Barju. Le redkokdaj sta se srečala z Janezom, zakaj ta je hodil pod Toško čelo, nekajkrat pa je bil tudi na Gorenjskem. To sta oba čutila, da se bosta v nedeljo po svečnici resno spogledala. Oba sta bila tudi prepričana, da se bosta postavila pred Majdo. Naj vidi Majda, kdo je močnejši!
Matevž je zamudil marsikatero uro na univerzi. Janez je od božiča naprej sploh pozabil na to, da je šo kaj drugega kot smučar. In Majda? Učila se je kristijanije ter so veselila ure, ko bodo razglasili Matevževo zmago. Potem bo odložil tekmovalne smuči in bo imel več časa za njo.
Večer pred dvobojem
[uredi]V soboto zvečer je bilo žrebanje startnih številk. Fantje, ki so se ga udeležili, so bili večinoma mladi; največ jih je imelo okrog 24 let, le trije ali štirje so jih imeli čez 30. Predsednik sodniškega zbora je pozdravil najprej one, ki so prišli od daleč, potem pa domače. Govoril jim je o pošteni borbi, ki naj pokaže, koliko je kdo vreden. Kdor se ni pripravil, naj odstopi, ostali pa naj v božjem imenu potegnejo številke. Krepko je udarjalo srce fantom, ko so segali v klobuk in vlekli zavite papirčke.
Janez je potegnil številko 17, Matevž 19, nek Rakovčan pa številko 1. Prebledel je, ko jo prebral listič. Najbrže se je spomnil dolge proge, po kateri ga bodo lovili izkušeni fantje iz gorskih vasi in še tile meščani, ki se obnašajo, kakor da bo vsak izmed njih prvi. Vsak je dobil še skico proge, kjer je bila narisana smer in označena višinska razlika proge. Ob pol 9 jih bo čakal v mestu avtobus, ob pol 10 bodo začeli. Start in cilj v Podutiku.
Ko je šel Matevž domov, je dvignil kazalec, gledal v nebo in ugotavljal: jutri bo vedro, zgodaj zjutraj bo mraz, na drugi polovici progo pa bo na prisojnih straneh že popustilo. V Zvezdi je pogledal še na vremensko hišico, da bi dobil potrebne podatke. Tudi Gorjence je našel tam; prižigali so žveplenke ter ugibali vremenske prognoze.
Doma si je pripravil najpreje tekmovalno obleko, za tem pa se je lotil svojih smuči za tek. Lepil je maže in jih gladil: najpreje temeljno mažo, na to nekaj klistra za zrnat sneg, po vrhu pa skare za zmrzlo podlago, po kateri bo drsel vse do Brezij. Pri tem delu se je tako segrel, da je čutil nabrekle mišice. Ko je vse opravil, je bil zadovoljen.
»Še jutri in potem ne več.« Ni mu bilo lahko, da se je tako odločil, toda mora se lotiti drugih nalog, bolj važnih in bolj koristnih. V resnici je še mlad, v 24. leto leze, čas pa teče: treba bo študirati za izpite, razen tega pa ga čaka cel kup knjig, ki bi jih hotel predelati. Preveč moči zahteva tekmovalni šport in preveč časa.
»Če bom lahko pokazal nekoč svojemu sinu tri pokale, mi bo verjel, da nisem bil mevža in tudi ne mrcina. Več ni potrebno!« Tako je mislil in zaspal. Medtem je bilo v gostilni v Podutiku že nekaj prireditvenih delavcev, ki so zgazili progo proti Rožniku, Bokalcam, Brezjam in nazaj mimo Babne gore ter Toškega čela do slavoloka z napisom »Cilj«. Vzdolž proge so zasadili v sneg rdeče zastavice, tu pa tam pa tudi rumene kot opozorilo tekmovalcem, da gre za težja mesta. Delo jih je utrudilo in mirne vesti so si naročili vina, piva ali čaja.
Zgodaj zjutraj je opravil Matevž svojo versko dolžnost, potem pa se lotil prvega dela svoje velike dirke — zajutreka. Použil je krožnik ovsenega močnika, pa še mehko kuhana jajca s kruhom in surovim maslom; tudi dve skodelici lahkega in močno sladkega čaja mu je morala pripraviti gospodinja. To je bilo njegovo kurivo za 30 km dolgo progo. Tečno ob napovedanem času so se zbrali pred avtobusom in krenili. Spremljali so jih odborniki z belimi trakovi na rokavih in s častljivimi napisi: predsednik, vrhovni sodnik, časomerilec, kontrola, časnikar, zdravnik in podobno.
Gorjanci, ki so se ves čas držali svoje drobne vaške učiteljice s kučmo na glavi so prepevali:
»Smučarji cest’ gredo,
beli snegec gazijo.
Holadrijo, holadro,
Minco lepo pozdravljajo.«
Učiteljica Minca jo nosila polno torbo dobrot, fante pa je bodrila kakor otročičke, ki jih vodi na šolski izlet. Matevževi fantje so se držali svojega »botra«, Stanetovi »strica«, nekateri z dežele pa so bili pripuščeni samim sebi.
Rdeče zastavice v snegu
[uredi]Točno ob 9.30 je zamahnil sodnik z belo zastavico »Smuk!« so pozdravljali prisotni mladega Rakovčana, ki je švignil po stezi proti Rožniku. Drsel je z živahnimi koraki, na hrbtu pa je razkazoval svojo črno številko na belem platnu. Časnikarji so se prestopali — te navadno najbolj zebe — kdaj pa kdaj so potegnili listič in zagonetno beležili. Gledalci okrog so hvalili vsakogar, ki se je poganjal s starta in izginjal v beli poljani za drevjem.
Ko je bil na vrsti Janez, so začeli nekateri ploskati. Lahko je bil oblečen in čez čelo je imel povezan bol robec, da ga lasje ne bi motili. Sonce se je še skrivalo za meglo, vrhovi Polhovgrajskih dolomitov pa so že žareli v jutranji svetlobi. Matevž je odložil odejo, s katero je bil pokrit vse do zadnjega in mirno čakal na znamenje. Majde še ni bilo, čeprav je rekla, da bo prišla.
»Matevž, na te računamo,« ga je potrepljal predsednik po plečih. »Mojih pa ne smeš prehitevati,« ga je posvarila Minca. »Ah, Bog ti daj sreče!« je dodala, kakor bi hotela popraviti; »saj si fest fant.« Ne, čisto od srca mu ni voščila, kdor jo pozna ve, da drži z Gorjanci.
Matevž se je počutil lahkega. Smuči so drsele kakor drsalke na ledu, krpljice pa so se upirale v sren in dajale pogona. Koraki so bili res dolgi in tekoči. Požiral je progo pod nogami in se veselil rdečih zastavic, ki so visele ob smučini v snegu in na vejah. Ljudje, ki so šli od maše, so ga pozdravljali ter se mu umikali s proge, fant pa jim je zadovoljno kimal. Predno je zavil proti Bokalcem, je zagledal še Majdo. Šla je s starejšo gospo. Ona na smučeh, vsa brhka in zala, gospa pa s palico v roki. Majda je pohitela, da bi ga pozdravila od blizu, vendar ga ni dohitela.
»Srečno, Matevž, srečno!«, mu je klicala, ta pa je samo zamahnil s palico in drsel dalje. Vsake sekunde je škoda. To pa je dobro vedel, da je gospa, ki gre z Majdo, njena mati. Razloga dovolj, da se danes postavi!
Matevž hiti, kajti vsake sekunde je škoda. Ko je teklo navzdol, bi se rad odpočil, toda za to sedaj ni časa. Sedaj ne, bo počival pozneje. Odganjal se je, da so se palice šibile in tekel s koraki, pet metrov dolgimi. Grad na Bokalcih je imel že za seboj. Od tam ga je vodila smučina po soteski proti Horjulu. Že je dohitel številko 18, nekega kmečkega fanta z dežele; začudeno ga je pogledal in se mu umaknil iz smučine. »Fant, to je borba,« si je mislil Matevž, dejal pa ni nobene. Tekmovalci sploh ne govorijo, tekmovalci samo dihajo. Enega že ima, kaj pa ostalih 32!
Posijalo je sonce in ivje je dobilo svetlo srebrno barvo. Grelo ga je v pleča, v sneg pa je risalo senco tekača s palicami. Čutil je, da je sklonjen in videl se je, kako vesla s palicami. To ga je razvedrilo. Proga se mu je zdela lahka: zdaj vodi navzdol, zdaj po ravnem, zdaj navkreber, da komaj čutiš, da se vzpenjaš. Do Brezij je prehitel še nekaj tekmovalcev. Tam je zavila smučina proti severu. Ah, da bi kje zagledal Janeza; tega mestnega gospodiča bi res rad nesel, toda o Janezu ne duha ne sluha.
Na pobočju Ključa je začutil prve napore. Dolgo, dolgo se je proga vzpenjala. Matevž se je krepko opiral ob palice, kdaj pa kdaj pa mu je vendar zdrčalo nazaj. To ga je jezilo in mu vidno požiralo moči. Dohitel je fanta, o katerem so pravili, da nosi pred vsako tekmo svečko v kapelico. Ti ubogi fant, danes si gotovo pozabil na svojo navado. Slabo je mazal, na smučeh se mu jo delal led. Revež, ti ne boš prišel daleč!
In jaz? Jaz moram! Kaj bi neki dejal oče, če bi zvečer poslušal radio in zvedel, da sem mu napravil sramoto. Ah, oče ne ve, da je na progi čez 30 fantov, ki znajo toliko kot jaz ali pa še več.
Vzpona ni bilo ne konca ne kraja, maža pa je slabo prijemala. Matevž je bil že ves preznojen, mišice v bedrih so postajale toge. Zdelo se mu je, da je ubogo živinče, ki vleče težak tovor na goro. Za vse je proga enaka in vsi se bodo tu gori znojili, se je tolažil.
Tudi Janezu ni šlo lahko; 30 km je dolga proga in je lahka samo, če imaš štiri ure časa. Večkrat se je oziral v daljino, ne bi li zagledal svojega tekmeca; ker ga ni bilo, je hitel tem bolj vneto. Le ti vražji sodniki, lahko bi izpeljali progo nekje nižje, kjer bi teklo kot olje.
Ko je Matevž zagledal cerkev na Šmarni gori, mu je odleglo. Spomnil se je veselih izletov, ko je hodil s študenti v zvonik in gostilno tam zgoraj. Da, takrat je nosil samo okovanke in vriskali so v kipenju odvišne moči. Sedaj pa so noge tako težke… Začelo ga je boleti v plečih, v grlu pa je čutil nepopisno žejo. Sneg ob smučini se mu je režal, z nosa so padale vroče kapljice znoja. Zdaj pa zdaj je pritisnil s palcem v nosnico ter se useknil; robca tekmovalci ne nosijo seboj, ker nimajo časa, da bi ga uporabljali.
Smučina proti Toškemu čelu
[uredi]Novih moči je dobil, ko je zagledal smučino, ki je vodila navzdol. Prežal je v smuku in se odganjal, da bi pridobil kakšno sekundo. Na poli navkreber se je najbrž preveč zamudil. V jarku je zagledal Krakovčana s številko 1, ki se je pobiral in mu kazal zlomljeno palico. Švignil je mimo, hitrost se mu je zdela osvežilna. Še si stari Matevž, še!
Nekje v dolini je bila ura enajst. Matevž se je zavedal, da je opravil že dobro polovico proge. V dolini so stale gruče ljudi in motrile tekmovalce. Nekateri so zbijali šale, otroci pa so podžigali fante s številkami ter občudovali vsakega posebej.
»Matevž stisni, Gorjanci se dobro držijo!« mu je udarilo na uho. Ni se ozrl, pač pa je strmel v progo in videl le ozek tir ter tu pa tam rdečo zastavico. Sonce je stalo že visoko, sneg ni več hrustal. Ivje se je potuhnilo, smuči so se bolj vlekle ko drsele. Fant je dobro vedel, da gre za res in je bil pripravljen iztisniti poslednje moči iz sebe.
Proga zavije iz soteske proti Toškemu čelu. »Matevž, enakomerno naprej!« mu pravi pamet, »pohiti, pohiti!« mu govori srce. Matevž posluša srce in hiti. Požene se v strmino, ki požira poslednje moči. Smuči so spet težke, noge drvene, v prsih čuti kislino, ki razjeda. Tudi pleča postajajo okorna, glava mu niha navzdol, usta so odprla in love sapo. Par korakov pred njim se preplaši zajec; Matevž se niti ne ozre za njim. Spet je vse mirno, le smuči šumijo enakomerno in vitka debla rišejo tu pa tam svojo senco v snegu.
Pa saj sneg ni več bel. Neka čudna koprena je legla na Matevževe oči, vsa okolica postaja nekam siva. Vse, kar čuti, je bolečina v prsih in komaj slišni glas v srcu, ki mu še veleva hiteti. V dolini mu je bilo še vroče, da si je želel sence, sedaj pa čuti, da ga spreletava mraz. Kakor omotičen zastavlja korak, zdaj pa zdaj mu zdrči nazaj in klecne na kolena, glava mu postaja težka. Vse lepe misli so ga zapustile, na nič več ne misli.
Nekje pred seboj zagleda v mračnem gozdu brala Cirila. Težke hlode ima na saneh, slog je tako visok, da ga konji ne zmorejo. Konji hropejo in prhajo, Ciril pa se napenja in poriva.
Matevž strese s trudno glavo. Notranji glas mu spet veleva: hiti Matevž, hiti, zadnje minute tečejo! Je pa še toliko pri sebi, da se zave nenadne prikazni ali karkoli je že bilo. Že je ob progi, ki vodi navzdol. V dolini stoje gruče ljudi, ki kričijo ter ploskajo, fant pa jih ne sliši. Tam nekje je tudi Minca, ki je že vsa hripava.
»Tu doli, Matevž, ne naprej!« ga opominja znanec, ki mu hoče dobro.
Z Matevžem je slabo. Kako drugače kot slabo, ko je pri jasnem dnevu skoraj zgrešil progo! Toda ljudje, siti in spočiti, ki stoje ob progi, tega ne razumejo. Matevža nese v smuku proti cesti. Tam stoji tudi Majda, ki mu kliče in maha. Fant je ne vidi in tudi ne sliši; samo drvi po strmini in veter se podi za njim.
Ko postaja proga položnejša, se poskuša odganjati s palicami. Nenadno zagleda spet Cirila, ki drvi s konji, za njim pa težke sani. Tempo je peklenski, Ciril kriči na konje in jih kroti. Riža je tako ozka, da je komaj prostora za tovor. Nenadno zarjovejo konji in tovor se zvrne na Cirila. Matevž hiti, da bi mu pomagal, noge pa so težke…
»Smuk!… Smuk!« kriči nekdo od zadaj.
Matevž se zdrzne, mimo njega pa švigne plavolasi fant s kmetov. Na hrbtu nosi številko 24. Igra je izgubljena. Ni bil to Janez, nekdo drugi je bil. Matevž, kakršen je bil, je to le videl in ugotovil.
Dolina se koplje v morju svetlobe. Dva smučarja se bližata cilju: prvi drvi drugi se vleče za njim. Komaj se poleže vihar navdušenja, je tudi Matevž na mestu, kjer je startal. Tudi njemu ploskajo, vendar ne tako goreče. Gledalci nekaj mrmrajo.
Kdo je bil fant, ki jo je zagodel po svoje? Ah, Gorjanec je to. Minca skače in krili z rokami, krog nje se zbira gruča veselih ljudi. Dekle, ki hodi z vrčem čaja, ponudi tudi Matevžu. Ta pije in moli spet prazno čašo. Njegove oči so še vedno brez ognja, njegova drža je še sključena, kakor da bi še vedno rinil v breg.
Izgubil je igro. Ozira se okrog, da bi zagledal fanta, ki je bil hitrejši.
»Kdo? France Smolej, oni plavolasi izpod Rožce?« Da, oni. Matevž mu stisne roko. In kdo je bil še hitrejši od njega? — Janez! Tam stoji ogrnjen v odejo in z robcem preko čela. Tudi njemu čestita.
»Kaj je bilo s teboj, Matevž?«
»Sam ne vem. Od začetka je šlo lepo, da bi lahko žvižgal med potjo, potem pa sem se gnal kakor še nikoli. Ko sem bil za nič, se mi je še sanjalo med potjo, če se prav ne motim. Tudi maža ni držala.« Matevž se je zamislil. »Kaj je prav za prav bilo? To sem hotel povedati: drugi so bili močnejši od mene!«
Majda se ni kaj več brigala za prihod tekmovalcev na cilj. Na klancu je čakala samo na fanta, ki ji bo zamahnil s palico v pozdrav, smuknil mimo sodnikov in zmagal. Ko ga je zagledala vsega izmučenega, jo je stisnilo v grlu. Nič več ni mislila na zmago, fant se ji je tako smilil. Od drugih je zvedela, da je bil tretji. Kdo je bil hitrejši od njega, je ni zanimalo. Zakaj je jokala? Čutila je, da mora biti Matevžu zelo hudo in nečesa se je bala. Ne bo odnehal, še bo šel na tekme in spet ne bo imel časa za njo. Materi je bilo nerodno; da se preveč ženejo, je trdila in da je to vendar samo navadna tekma, pri kateri ne morejo biti vsi prvi, jo je tolažila.
Matevž se je kmalu opomogel; dobre volje res ni bil, kujal pa se tudi ni. Ničesar si ni mogel očitati, zakaj pošteno je treniral; danes je tekel, kolikor mu je sapa dala in boril se je do konca. Prav nič so ni izgovarjal na maže, na vreme ali na želodec, kar prav radi storijo tekmovalci, kadar doživijo neuspeh. Sprijaznil se je z dejstvom, da sta bila pač dva hitrejša od njega, trideset, pa jih je bilo počasnejših.
Tisti, ki je bil potrt na tem zimskem slavju v Podutiku, je bila Majda. Njena mati je uvidela, da bi bila sedaj pri teh dveh čisto odveč, pa se je umaknila v gostilno k obedu.
»Sramoto sem ti pripravil,« je nagovoril Matevž svoje dekle. Majda je ihtela. Njene solzne oči so se slabo prilegale ljubki stvarci v modrem smučarskem dresu z jeleni na prsih. Matevžu solze niso bile po volji in dekle se mu je zdelo skoraj sebično. Čemu se cmeri, če njen fant ni zmagal!
»Si čestitala Janezu?« — »Nisem.« — »Morala bi mu, ker se tako spodobi. Hitrejši je bil.« — »Nočem in ne bom, ker bi ti zmago bolj zaslužil kot on.«
Tako čustvujejo ženske. Med moškimi pa je navada, da motrijo dogodke bolj neosebno in pravičnejše… Le to je neprijetno, da bodo poslušali nocoj pri Andraževih radio in zvedeli, da je bil Matevž samo tretji. Oče ne bo prinesel rizlinga na mizo, da bi pili na sinovo zdravje, vsakdanja izabela bo v čašah, če je je še kaj v kleti, če ne pa jabolčnik. Saj staremu Andražu ni posebno všeč, da je Matevž smučar, rad pa sliši in bere, če zmaga na tekmah.
Oba sta molčala. Matevž je bil v mislih pri materi in očetu, ki bosta poslušala nocoj tudi športna poročila, Majda pa je oklevala, ali bi ga vprašala naravnost ali ne. Sedaj se ji ne smili več, boji se ga pa vprašati, če bo držal besedo: če bo vrnil te dolge odvratne smuči klubu ali pa se bo zagrizel, da bi zagodel Janezu ob drugi priložnosti.
Kakor da bi uganil njene misli, ji je začel Matevž govoriti: »Čudno mi je ob misli, da bom moral tele ljube deščice vrniti in da ne bom nikoli več nosil startne številke na hrbtu. Vendar, tako sem sklenil in tako bo.«
To je Majdo potolažilo in razveselilo, da se je spozabila in ga vpričo tolikih ljudi prijela pod roko. »Ti moj dobri fant, kako sem ti hvaležna,« mu je šepetala. Stisnilo jo je spet v grlu, to pa je bil val radosti, ki je prihajal naravnost od srca.
Sonce je božalo belo okolico, ki je bila spet polna svetlobe in poldanske toplote. Sneg se je začel taliti, s strehe so štrkale kapljice, iz vogalnih cevi pa je teklo kakor ob blagem deževju. Najbolj navdušeni smučarji so se umaknili na osojna pobočja, kjer so še našli nekaj srenu podobnega, Majda in Matevž pa sta odšla v gostilno, da bi dobila jedi.
Srečanje z materjo je bilo že čisto umirjeno.
»Ti čudni otroci, kako hitro se potolažijo,« si je mislila, ko ju je videla spet vedra in zgovorna. Matevž je pripovedoval, da je bila steza do Brezij tako lepa, da jo svoj živ dan ne bo pozabil; tisto, kar je doživel na koncu, pa je bilo slovo, nekak labodji spev tekmovalca… Slovo pa je vedno težko. Na Cirila, ki ga je videl pod hlodi, se niti spomnil ni več.
Gospa ga je silila z jedjo, kakor da je njen gost. O, kako ji je bil Matevž hvaležen za prijazno besedo! Le kozarec je imel ves čas prazen. Na to se ni spomnil, da ni lepo po gasilsko tolažiti žejo, kadar sediš prvič z imenitno gospo pri mizi. Kdo bi mislil na to, ko gledaš prvič obraz, v katerem iščeš poteze svoje izvoljenke! Razen tega pa je bil Matevž tako strašansko žejen.
Slavje v Podutiku so končali z razdelitvijo nagrad. Pokal je dobil plavolasi France izpod Rožce in dal Minci še enkrat priložnost, da se je dvignila s stola ter klicala »živijoooo!« France ga je objel z obema rokama in ga pritisnil na srce. Janez je dobil pozlačeno plaketo. Matevž pa posrebreno. Drug drugemu sta čestitala. Edina, ki je mislila, da mu ni dal roko od srca, je bila Majda. Pa se je motila!
Zima se poslavlja
Pomlad že prišla bo,
ko te na svet’ ne bo,
te bodo d’jali
v to črno zemljo.
Zima bi ljudi pomehkužila, če bi bila preveč radodarna z belimi zvezdami, ki padajo pred božičem, ko so dnevi tako kratki, noči pa tako zgodnje. Bele zvezdice padajo kot spomin na otroška leta in navdihuje vsakogar z mešanimi čustvi. Ljubke so kakor glasovi, ki prihajajo od pastirjeve piščali in lepše od cvetja spominčic.
Nežne so, niso pa močne.
Zato padajo prave bele zvezde samo v adventu in še kdaj pa kdaj. Potem se spremnijo v vse pokrivajočo belo odejo, ki daje zimi videz moči in oblasti. Ponižne peči v sobah postanejo smešno napram mrazu, ki zavlada po hribih in dolinah; sren, ki drži človeka, in led, ki se ne lomi pod težo volov, sta vse prej kot nežna. Človeška moč postane enaka ničli, če jo primerjaš s silo plazov, ki se trgajo v Alpah.
Zima je podobna simfoniji, v kateri je umetnik izčrpal vse variacije: od najnežnejših, ki božajo dušo, pa do najgrozotnejših, ki budijo občutke strahu.
Zemlja pa ima svojega zaščitnika. Kadar je mraz najhujši, se pojavi na nebu rdečkasta obla, ki se igra s svojimi rožastimi žarki.
Sonce in zima se začneta boriti za oblast na zemlji.
Čez dan se sneg potuhne, mehča ter solzi kakor vaška opravljivka v cerkvi, kadar posluša pridigo o peklu; čez noč pa postane sneg spet svojeglav; pokrije se s skorjo srena in naježi se z bodečim ivjem. Še ima moč, še poje o svojimi ledenimi pljuči pesem o mrazu, vetru in viharju.
Tako je v dolinah, kaj pa šele v gorah! O, tam zgoraj je včasih igra grozotna. Tisočletno moč hude gore v sebi; to je njihova dedna lastnost že iz onih pračasov, ko jih je Bog ustvaril in oblikoval. Če samo za spoznanje globlje dahnejo, se začnejo ljudje križati. Takrat šele prav čutijo, da so samo kratkotrajne nežne stvarce napram sili, ki jo je Bog dal naravi.
Veter izsuši sneg, se igra z njim v viharju, potem pa ga zapodi v kotanjo; nasuje ga kolikor se mu ljubi: meter, dva… deset, dvajset. Gorje gorniku, ki so je prikradel v višino, da bi videl to igro od blizu!
Sonce ne popušča. Iz dneva v dan silnejše, njegova svetloba nad belimi gorami postaja tako močna, da je ne zdrži človeško oko. Čez dan se opirajo žarki na prisojne strmne, kjer mehčaje sneg in ga ližejo, da postaja spet mehak in omotičen. Nenadoma se utrga plaz, ki čisti pobočje. Bela gmota se usuje po pečevju, buči, šumi, se praši, pljuska preko čeri, strmoglavi v prepad, pojenja in utihne. Gorje gamsu, ki se je grel na soncu! Vzelo ga je s seboj in ga zadušilo v belem grobu. Tam bo čakal pomladi, da se ga bo razveselil gozdar, lovec ali pastir, še bolj verjetno stikajoča roparica.
»Ne, Majda, ti ne moreš z menoj na Ojstrico. Prvič, ker bi te doma ne pustili, in drugič, ker si dekle. Zimske gore so samo za fante, ki so se leta in leta nanje pripravljali.«
»Vi ste junaki, me ženske pa smo otroci, ki morajo lepo ubogati,« mu je odvrnila.
»Otroci, ki vrtijo junake kakor nit okrog prsta,« se ji je zasmejal Matevž.
Oba sta bila že lepo zagorela od sonca. Marsikatero popoldne sta bila na rakovniških klancih ali pa pod Toškim čelom. Podila sta se po snegu kakor otroka, polna vedrosti in sreče. Kdo ne bi bil vesel? Nebo je bilo jasno kot ribje oko, smuči pa so žvižgale v dolino, da si čutil, kako režeš zrak. In ko sta se vzpenjala spet v breg, sta čutila tople sončne žarke, ki so greli zdaj v hrbet, zdaj naravnost v obraz.
Majda se je še vedno učila kristijanije, čeprav ji je njen učitelj rajši pripovedoval kaj lepšega kot o prenašanju telesne teže z noge na nogo in o sukanju z rameni. Tudi Majda je bila s tem bolj zadovoljna.
Kristijanija je sploh nekaj zelo važnega v življenju mladih smučark. Iz leta v leto se je učijo in to tako dolgo, dokler se srce ne umiri. Ko se poročijo, opustijo vse misli na kristijanijo, podobno, kakor pozabijo na čustva, so jih razodevale na sprehodih po Rožniku. Za ženske je kristijanija nekaj, kar je v zvezi z mladostnim brstenjem. Vse o pravem času…
Včasih sta krenila daleč od ljudi in se zaustavila šele na višini, odkoder je bil prostran razgled proti sivemu pečevju nad Kamnikom. Tam si je Matevž prižgal cigareto, Majda pa je stikala za lanskim vresjem ali za letošnjim telohom. Marsikdaj sta ostala na snegu vse do sončnega zahoda. Tedaj sta molčala ter zrla zdaj proti obzorju, kjer se je potapljala rdečkasta obla, zdaj proti hribom, ki so se kopali v večernem siju.
Potem sta pohitela proti mestu, zakaj mudilo se je in mraz je pritiskal. Matevž je vozil spredaj in se rad oziral nazaj. Ljubka postava se je poganjala za njim, vsa zagorela v obraz in rdeča od mraza. »Ti moja zrela breskvica,« si je mislil fant, dejal pa ji ni kaj takega.
Nič otožnega ni bilo več na njunih izletih, ni preveč nežnega v njunih pogovorih. Matevž se je na ves glas smejal, kadar je Majda padala v sneg in bila vsa bela, da so bile oči še bolj temne. Tudi fant si je privoščil najbolj tvegane strmine, ki so ga marsikdaj odbile v zrak ter treščile v »belo opojnost«. Kadarkoli se je to zgodilo, je dobila Majda pogum, češ saj tudi on pada.
Skoraj nobenega sončnega dne nista zamudila. Po tri ure na dan sta uživala v hitrosti in strminah, se grela na soncu in se razgledovala po lepotah poslavljajoče se zime. Za Matevža je bil to oddih, ki ga je bil v resnici potreben. Po tri ure na dan je bil na snegu, po dvanajst uri pri knjigah, preostali čas pa je spal.
Pripravljal se je za prvi del končnega izpita. Ko ga je opravil, se je oddahnil in bil je vesel, da sam ni vedel, kaj bi počel. Izmislil si je neumnost, kakršno pa ne gre zameriti sproščenemu študentu. Najel si je kočijo, sedel vanjo ter se prevažal po mestu kakor imeniten gospod, ki čaka, da se mu bodo ljudje na cesti klanjali. Če je kdo le preveč zijal za njim, se mu je ljubeznivo odkril.
Tako dolgo se je vozil, da se je nabralo v kočiji toliko prijateljev in znancev, kolikor je potrebno za omizje s štefanom vina. Iz mesta so krenili naravnost k Čadu, kjer so pili in peli pozno v noč. Ah, če bi ga Majda tisto noč srečala! Tako židane volje je bil Matevž, da je zbijal burke, kakršnih še nikoli ni videla in kakršnih ne bi pričakovala od svojega pametnega fanta.
So stvari, ki so samo za fante: med take spadajo proslave izpitov, pa še marsikaj drugega in končno tudi gorske ture, pri katerih se spremeni še tak orjak in drznež v ubogo mravljo, ki drhti nekje v steni.
Predno je začel Matevž iznova študirati, si je privoščil še štiridnevno smuko v visokih gorah. Kakor otrok je bil vesel, ko je kupoval konzerve, prepečenec, čokolado, pomaranče in vse tisto, kar spada v nahrbtnik gornika. Tudi na pse ni pozabil, na maže, svetilko, perilo in toplo odejo. Srce mu je vriskalo, ko je držal vozni listek v rokah ter se sestal s tovariši, enako opremljenimi. Nič več ni mislil na Majdo, pač pa na velika pobočja, kjer bo risal v sneg dolge, ozke smučine, pa na hitrost, na vzpon in na jasno nebo.
Gozd je treba razredčiti
[uredi]Pri Andraževih je teklo življenje po starem. Sneg je začel kopneti, tu pa tam se je že pokazala lisa vlažne in kipeče prsti. Pred podobo Matere božje v hiši je stal šop belo rdečega teloha. Žaga pod klancem je pela iz dneva v dan. Oče Andraž je že davno odložil zimski kožuh, sedaj je imel spet polno glavo skrbi in polne roke dela. Drevje bo treba obrezati in ga oblikovati, plug in brano bo treba pripraviti, izbirati semena ter določiti njive, kjer bodo letos sadili.
V gore oče ni več zahajal, vsa skrb z lesom je ležala na Cirilovih ramenih. Ta ie hodil iz dneva v dan s konji in sanmi proti Smolniku ter se vračal z zvrhanim tovorom smrekovih hlodov. Slog ob žagi je vedno bolj rasel, bil je že višji od poslopja samega. Tudi trije prevoz k vodi, odkoder jih bodo splavili v južne kraje.
Ciril se ie veliko boli gnal kot bi bilo treba. Mati, ki je videla njegove tovore na saneh, se je čudila, izkušeni Andraž pa ga je marsikdaj svaril. Ciril se je branil, da mora gozd razredčiti, dokler je še kaj saninca. V resnici pa je bilo nekaj drugega, kar ga je podžigalo pri delu.
»Vse to bom jaz dobil — zemljo, gozdove, dom, živino — Andrej pa je šel praznih rok z doma: pohištvo, to je vse, kar ima. In Matevž? Če Bog da, bo končal študije in dobil službo, bo pa še dolgo čakal, predno bo zlezel na zeleno vejo. Hudo rad ima tisto Majdo — najbrže je res lepa in dobra — ko že sedaj sanja o poroki in svojem domu. Ne, v podstrešju ne bo hotela stanovati z njim, Matevž bo moral kaj dobiti, da ga ne bodo morile skrbi, ko bo zagledal svojega prvorojenca. Z njim bo tako kot pri Ančki: predno bo minulo deset let, bo hiša polna otrok.«
Na vse to je mislil Ciril in se je gnal. Vozil je les k žagi ter se veselil dneva, ko bo predlagal očetu: »Toliko daj Andreju, toliko Matevžu in tole primakni se Ančki. Mi imamo dovolj, hvala Bogu.«
Tako je teklo življenje pri Andraževih do zadnjega četrtka v marcu. Bil je že večer, ko so pričakovali Cirila. Hlapec, ki je prispel s prvimi sanmi, je vedel povedati, da bo Ciril »koj za njim«. Ko ga še ni bilo, ko je odzvonilo večno luč pri Sv. Lovrencu, je začelo očeta Andraža skrbeti. Zdaj pa zdaj je stopil na prag in prisluhnil, ne bi li slišal cinglanje njegovega konja. »Kaj ga neki zadržuje?« mu je brnelo po glavi. Postajal je vedno bolj nemiren, gledal je na uro ter čakal, da bi ga slišal na riži.
Nad Jarčevim vrhom se je vzpenjala luna, ko je krenil Andraž svojemu sinu naproti. Vse je bilo tiho, le svoje škornje je slišal, ki so krevsali zdaj po štrlečem kamenju, zdaj po ledu na kolovozu. »Moj Bog, daj da ga kmalu vidim, če ne znorim,« je prosil. Hitel je navkreber, postajal in poslušal ter se spet vzpenjal z urnejšimi koraki. Zdaj se mu je zdelo, da sliši konja.
»Ciriiil!« je zaklical v temo ter prislonil dlani k ustom, potem pa k ušesom. Še enkrat je poskusil, klic pa se mu je spačil v rjovenje. Ujel je spet cinglanje; prav točno je razločil, da je gori nekje njegov konj. Ves hropeč je hitel po riži navzgor, dokler ni razločil sence, iz katere so se pokazali obrisi konja.
Takrat so slišali pohorski gozdovi jok in tožbo, kakršna zajame moža le enkrat ali dvakrat v življenju ali pa nikoli.
»Moj ljubi sin! Moj zlati otrok! Moj zvesti Ciril!« ga je klical; ta pa je ležal pod velikanskim tovorom in ni trenil z očesom. Tudi dihal ni več. Za hip se je skušal Andraž tolažiti z mislijo, da spi in sanja težke sanje; toda s svojimi rokami je čutil mrzlo Cirilovo čelo in svoje solze je videl, ki so kapljale ob svetilki na ljubljeni obraz. Nekaj velikega se je zrušilo v njem. Izgubil je sina, ki je bil vso življenje pri njem. Cirila, najzvestejšega sina.
Skušal je odrivati hlode, da ne bi tako težili na njegovih prsih, toda zaman. Ves se je tresel, ves je drgetal, v srcu pa je čutil bolečino, ki ga je stiskala in grabila ter težila k tlom. »Ah, moj Bog, zakaj nisi vzel mene in pustil življenje njemu! Kaj sem ti storil, da si mi vzel Cirila!« Vrsta podob se mu je prikazovala v duhu, ko ga je vedno iznova pobijala misel, da ne bo nikoli več govoril s Cirilom, ki bi naj prevzel grunt.
Klecnil je na kolena, sklenil roke, se sklonil k nememu obrazu in začel glasno moliti: »Verujem v Boga Očeta, vsemogočnega stvarnika nebes in zemlje…« Kdaj pa kdaj se je zaustavil. Videl je Cirilčka, ki se smehlja, ko poskuša prve korake; ko nosi torbico čez ramena in hodi v šolo; ko hodi za plugom in pobira kamenje…« …ki je za nas krvavi pot potil…« Naprej ni mogel moliti. Hotel je klicati na pomoč, glas pa mu je obtičal v grlu. Iznova je hotel privzdigniti zgornji hlod, vendar zaman, ker ni našel opore. Vedno bolj se mu je smilil sin, kakor da se živ postavlja z grunta Andraževih.
Ostal je sam, brez vsake moči in pomoči. To je dobro vedel, da Cirilu ne more nikdo več pomagati. Razjokal se je iz globine srca; samo nemi gozd ga je slišal in konj, ki se je nemirno prestopal in pozvanjal v noč.
Ko sta prispela hlapca, sta ga našla na kolenih, ko je že vdano molil »…ki je za nas na križu umrl.« Mlajši je kriknil »Jezus, Marija!« starejši pa ga je sunil s komolcem. Oče Andraž ju ni pogledal. Pokleknila sta ter odgovarjala s slabotnim žalostnim glasom. Ko nista mogla več, je molil oče sam do konca, pokrižal Cirila na čelo in vstal.
Tisto noč sta se Andraževa tako postarala, da nista nikoli več hodila vzravnana.
Usodna brzojavka
[uredi]Matevž je bil med tem v planinah. Tam je vriskala njegova duša, zakaj vreme je bilo jasno, sren pa se je otajal le za par prstov. Naužil se je hitrosti in hvalil svoje dilce, ki so ga nosile lahko kakor v sanjah.
Še je čutil v nogah divje smuke, še so ga bolele oči, ki niso mogle sprejeti vso svetlobo, ki se je prelivala od kotanj do grebenov vse do modrega neba. Sonca ga je ožgalo, da so se ljudje ozirali za njim, ko je stopal po ulicah proti Št. Petru. Spet je bil v mestu, spet je čutil trda tla pod nogami. Pravzaprav je bil v mestu samo s telesom; njegova duša je vasovala še nekje visoko, kjer ni hudobije in zavisti, pa tudi ne vsakdanjih malenkosti. Dobro se mu je prilegal klobuk s telohom, pisana ruta krog vratu ga je delala še bolj veselega. Zavriskal bi, toda bil je spet med ljudmi, ki ti gledajo na prste.
Sedaj se bo umil in naspal, jutri pa bo obiskal svojega dekliča. Imel bo časa za njo, kolikor bo hotela, zakaj veliko ji bo imel povedati: o ljudeh, ki jih je srečal v dolini, o srni, ki je zbežala v gozd, o koči, kjer so kurili vso noč in kuhali čaj, da jih ni zeblo, pa o smučeh, ki so žvižgale, da se je kadilo.
Doma ga je čakala brzojavka.
»Ciril umrl — pogreb soboto — pridi — oče.«
Matevžu so klecnila kolena, ves je prebledel, pri srcu pa ga je zabolelo. Bral je vedno iznova; misel je postajala vedno težja.
Sedel je za mizo in gledal topo pred se. Z bliskovito naglico se mu je prikazovala vrsta ljudi: Ciril, ki leži na parah s sklenjenimi rokami, oče, mati, Andrej, Ančka; tudi sebe je videl zraven. Vso družino. Potem se mu je vsiljevala vrsta vprašanj: kako se je to zgodilo, kdaj… zakaj… ali jo res…? Spomnil se je, kako sta se poslovila na postaji pri Sv. Lovrencu. Stotak, ki mu pa je takrat stisnil v roko, ga je zabolel iznova. Čutil je, da se je zgodilo nekaj nepopisno velikega. Na vrzel, ki je nastala v Andraževem rodu, se pravzaprav ni spomnil.
Ko se je predramil iz bolečine, se je domislil, da mora s prvim vlakom domov. Danes so ga pokopali; morda tudi ne, mogoče ga še čakajo.
S prvim nočnim vlakom se je odpeljal. Premišljeval je, kako bo tolažil mater in očeta, še več pa je mislil na mlada leta, ki jih je preživel s Cirilom na domu. Ko je zagledal v mesečni noči obrise domačih hribov, ga je strlo. Ni mogel zdržati solz; vroče so lile po zagorelih licih.
Doma je zvedel, kako se je zgodilo. Da je bil zjutraj še zdrav do dren, zvečer pa… »S tako vnemo je delal letos, čeprav smo mu vsi branili. Poglej, Matevž hlode, ki ležijo ob žagi. Še nikoli jih ni bilo toliko pri nas,« je pripovedovala mati. Samo o Cirilu so govorili in trikrat na dan so si morali menjati robce.
Matevž je hodil na njegov grob, prižigal svečke in premišljeval. Svoje usode se je zavedel šele čez par dni, ko se je vračal od Sv. Lovrenca v reber. Jata vran se je podila nad sadovnjakom, krakala čez senožeti in se zaustavila na njivi. »Čez naš grunt se podijo,« se je domislil.
Naš grunt? Čigav? Očetov in materin. Oba sta že stara. Kdo bo obdeloval zemljo, kadar bo oče onemogel?
Pri hiši ni več otrok, Ančka je poročena, Andrej je duhovnik, jaz bom odvetnik… Misel, da bo prešla domačija nekoč v tuje roke, ga je zabolela. Ta misel ga ni več zapustila. Glodala ga je vedno iznova: grunt Andraževih bo prešel v tuje roko! Čez 20 let ne boš imel več doma, kamor bi lahko šel na počitnice. Tvoji otroci bodo lahko šli tukaj samo še po kolovozu in po stezah, jabolka na drevesu pa ne bodo smeli utrgati. Tudi v hišo ne bodo mogli. Za Vse svete boš moral najeti človeka in ga plačati, da bo uredil grobove pri Sv. Lovrencu.
Da bi se zamotil, je vzel žago ter odšel v sadovnjak, da bi rezal suhe veje, ki jih je polomil sneg čez zimo. Plazil, se je z drevesa na drevo, za njim pa vedno ista misel: čigavo bo vse to, kadar bo očetu odbila ura?
Tudi Andraž je iskal dela. Ves skrušen je hodil krog voglov in ukazoval hlapcem, na katere njive naj vozijo gnoj, sam pa je nekaj popravljal na plugu. Kdo bo nekoč oral to zemljo, ki jo je rajni oče blagoslavljal v potu svojega obraza? Ne, ni mogel delati. Poskušal je vedno iznova in si prigovarjal »sedaj moraš delati!«; udaril je s kladivom petkrat, desetkrat, potem pa se je spet lotil premišljevanja. Praded je bil bajtar, ded je žgal oglje že na svojem ter dokupil gozd in pašnike. In moj oče? Ah, to je bil mož srečnih rok: postavil je žago, razširil njive in dokupil vinograd v Limbušu. In jaz? Delal sem z veseljem, Bog pa je prijazno gledal na to zemljo. Prvorojenca sem mu dal za služabnika…, o, jaz revež, zakaj mi je vzel najmlajšega! Kaj sem ti storil, vsemogočni Bog, da si stresel svojo jezo na me? Brskal je po svoji vesti, po malih in velikih grehih, ki jih je storil v norih letih, toda česa hudega se ni mogel spomniti.
»Če si me udaril za kazen, bodi zahvaljen za pokoro. Tako si me udaril, da me ne bi mogel bolj. O, ti znaš udariti! Samo mene bi moral, naravnost mene in pustiti Cirila pri življenju. — Če si posegel zaradi česa drugega, česar ne morem razumeti, bodi še enkrat zahvaljen, da si našel časa ozreti se na nas Andraževe! Zgodila se je tvoja volja — in da moramo znati potrpeli, si učil. To pa ti povem: če bi me vsako noč poklical iz spanja in bi me pretepel, da bi pozabil čigav sem, bi lažje prenašal. Ah, ti že veš, zakaj si to storil.«
Spet je začel mahati s kladivom in spet ga je obdržal negibno v roki.
Ali kaj čutiš do zemlje?
[uredi]Nekega večera sta govorila z Matevžem. Oba sta vedela, da bo moralo priti do tega razgovora, oba sta ga odlašala, oba sta se ga bala.
»Matevž, glej, iz leta v leto sem starejši, nekoč ne bom mogel več.« Fant je molčal. Mati je želela, da bi postal Andrej duhovnik, tebe pa je vleklo v šole; da si dobre glave so pravili in to sva tudi midva spoznala. Zato sva te dala v šole, kjer si pošteno vršil svojo dolžnost. Grunt sva namenila Cirilu, Andrej, Ančka in ti pa bi še kaj dobili. Sedaj sem ostal sam, sedaj sva sama, tvoja mati in jaz. Si že mislil na to, da bo prišla domačija v tuje roke?«
»Ah, oče, to se ne sme zgoditi, to mora ostati naše!«
»Čigavo, Matevž? Andrej ne more, Ančka tudi ne.« Matevž je že slutil, kam bo privedel pogovor, oče pa je vneto nadaljeval: »Ali čutiš ti kaj do zemlje, ki ji pravimo domačija in v katero smo vložili tisočere dni dela, pa toliko skrbi in veselja? Za zemljo, ki nato daje dobrega kruha?«
Matevž ni mogel več poslušati. Saj čuti za to zemljo; morda prav toliko kakor tisti, ki se dan za dnem sklanjajo k njej, jo orjejo, kopljejo in božajo z ljubeznijo v srcu. Tako rad jo ima in tako ponosen je nanjo! Toda, če bi postal kmet, bi se moral najbrž odpovedati dekletu, ki ga ljubi v mestu. Zemlja je zanj preteklost, je nekaj svetega in lepega, Majda pa je bodočnost.
Oče je spet nadaljeval s tresočim se glasom, s kakršnim ni imel navado govoriti: »Takole sem mislil, če bi se ti vrnil na grunt.« Gledal ga je naravnost v oči, potem pa je sklonil glavo.
Ni vprašal, še manj ukazoval; le prosil je.
»Oče, pričakoval sem, da bova o tem govorila. Sam sem mislil na to. Je pa to tako velika odločitev, da mi ne smeš zameriti, če te prosim odloga. Bom premislil in bom molil, potem pa ti bom odgovoril.«
»Nisi rekel ne,« je hitel oče. »O, nisem se motil, saj je dober moj sin Matevžek!« To je izgovoril polglasno, le zase, Matevž pa ga je slišal in ga je ganilo. Tudi zabolelo ga je.
»Ne rečem, da bi se mudilo. Ti bi končal študije, če hočeš, potem pa bi prišel in se spet počasi navadil na zemljo. Žaga je vpeljana, gozd je bogat in tudi zemlje ni malo. Tvoji ženi ne bi bilo treba delati. Ne bi bilo treba trdo delati,« se je popravil.
Zvečer so imeli na mizi gibanico s sirom in smetano, Andraž je pojedel tri kose. Da je spet jedel, je bila za mater prava tolažba; sicer zelo majhna, je pa dobro storila njenemu trpečemu srcu. Malevž je pojedel samo dva kosa; tega še opazila ni.
Ko sta legla spat, nista začela z rožnim vencem. Andraž ji je vse povedal, kaj je govoril s sinom. »Ni rekel ne,« ie ponovil trikrat. Potem sta molila in ko sta končala, sta dolgo molčala. »Dekle ima v mestu,« je spregovorila ona — »in ne bo je pustil«. Po dolgem molku je dejal on: »Zemlja je več od dekleta.« Ko sta bila spet tiho, jo še dostavil: »Pri nas ji ne bi bilo treba trdo delati.« Ko je bila ura polnoč, ga je vprašala, če že spi. »Še ne, bom kmalu.«
Pismo očetu
[uredi]Majda je čakala na fanta, da bi se vrnil s hribov. Ko ga v nedeljo ni bilo pri maši, je še dolgo hodila pred cerkvijo in se ozirala po ulici, odkode je navadno prihajal. Ah, tako rada bi šla z njim na grad, da bi trgala trobentice in zvončke, ki so oznanjali pomlad. Njena duša je bila praznična, želela si ga je bolj kot kdaj koli. Zaman je oblekla svoj pomladanski plašč, ki ji je tako dobro pristojal, odveč je bil šopek vijolic, ki ga je nosila v torbici. Matevža ni bilo.
Ko ga tudi v ponedeljek ni bilo, je poiskala Janeza, da ji je povedal, kje stanuje. Tam je vse zvedela. Matevžu je umrl brat Ciril. Ah, tudi ona ima brata in niti doumeti ne more, kako težka mora biti taka izguba.
Ko se je Matevž vrnil, ga je razumela. Njegov obraz je bil miren in upadel, le ožgana polt jo je spominjala, da je to tisti Matevž, ki ji je poslal tri razglednice s hribov.
Fant je bil kratek in stvaren.
»Pri nas smo bili trije bratje, sedaj sva samo že dva. Domačija je lepa in jo delo mojega očeta, deda, pradeda in prapadeda. Grunt Andraževih je delo štirih rodov. Tako sva rekla z očetom, da naša domačija ne sme priti v tuje roke. Andrej ne more prevzeti, samo jaz jo lahko rešim. Končal bom študije, potem pa bom kmet na očetovem gruntu pri Sv. Lovrencu. Tam sem se rodil, tam bom delal in umrl.«
V Majdi se je zamajala njena najljubša podoba, ki jo je nosila v srcu: njena jasna, do podrobnosti izdelana podoba o njuni bodočnosti. Oba sta jo slikala v tistih nežnih urah, ko je duša obiskovala dušo. Matevževe besede so jo raztrgale. Bridko je zajokala, fant pa jo jo tolažil in bodril, naj bo močna.
»Očetu še nisem rekel, da bom prevzel, sam pa sem tako sklenil, ker čutim, da je to moja dolžnost. Dolžnost do starišev, do prednikov, do Ančke in Andreja in do zemlje same.«
Ah, uboga Majda, ki ne ve, kaj je zemlja. Naučila se je ljubiti cvetje, drevje, pokrajino in gore, ne more pa razumeti človeka, ki je navezan na kmečko domačijo.
»Nimaš me rad,« mu je očitala ter ihtela dalje.
»Prav zato, ker te Imam rad kakor svojo mater, sem ti povedal naravnost, tako, kot je. Brez tebe ne bom srečen in nikoli ne bom pozabil toplote, ki je žarela iz tvoje duše; dolžnost pa je višja od čustev, ki jih nosiš v svojem srcu. Pred Bogom in pred stariši sem dolžan storiti tako, kot sem se odločil. Hotel pa sem še govoriti s teboj, da bi se prepričal, če bi mogel držati besedo, če me boš zapustila.
»Jaz te ne dam in te ne bom nikoli zapustila.«
Naslonila se mu je na prsa in še vedno ihtela. Matevž jo je gladil po laseh, čeprav ni bil več tako trdno prepričan, da pripada to bitje njemu, za vse večne čase njemu. Saj o tem ne bo sama odločala. Kaj bo rekla mati in kaj njen oče, ponosen meščan in trgovec, ki gleda na položaj svojega zeta in na udobnost, katero mora nuditi njegovi hčerki.
»Majda moja, ti si še otrok. To, kar si pravkar rekla, je bilo zame lepo in tolažilno. Vsaj to vem, da me imaš še vedno rada. Dal pa ti bom časa, veliko časa, da boš premislila. In vzel te bom šele takrat, ko bom zatrdilo vedel, da ne boš nesrečna.«
»Ah, ti moj grdi Matevž, kako govoriš! S teboj ne bom nikoli nesrečna, samo dober boš moral ostati.«
»Če boš govorila z materjo, ji povej, da pri nas ne boš za deklo. Gospodinja boš in mati, prav ni težje ti ne bo kot onim, katerih možje hodijo v pisarne. Samo srce za zemljo je treba imeti. Toda ne. Z materjo ne govori, dokler vsega ne premisliš, dokler si ne boš sama na jasnem.«
Majda pa ga je imela rada kakor oni večer, ko sta stala na Rožniku in se veselila belih zvezdic. Razumela ga pa ni. To je Matevž dobro čutil, zakaj še ga je boječe vprašala, če bi neko domačijo prodali in vzeli stariše k sebi… Zato ji je dal časa, veliko časa, da bo premislila.
In Matevž ne bo popustil. Kar tako je ne bo pustil. Še to leto bo ostal v mestu, da bo dovršil študije. Hodila bosta v okolico in gledala, kako bo brstelo na njivah. Govoril ji bo o čebelicah, kako obiskujejo cvetje, učil jo bo ljubiti drevje, ki daje sadove in ne čaka na plačilo. Pripovedoval ji bo o življenju v naravi, kjer doživiš vsak letni čas posebej.
Dopovedal ji bo, da je kruh, ki rase na tvojih njivah slajši od kupljenega in da je kmet, ki hodi za plugom, lahko prav tako ponosen in srečen kakor odvetnik, ki hodi z dragoceno torbo. Če bo vzljubila svet, ki se poraja v Matevževih mislih, bo nekoč njegova žena, če ne… Moj Bog, kako prazno bi bilo življenje brez Majde. Ena sama žrtev.
Matevž, sprejmi jo, dolžan si! Dolžan si!
Takrat je prišel Matevž v svojo izbo utrujen kakor gruda zemlje v novembru. Pristopil jo naravnost k mizi, sedel in pisal:
- Dragi in spoštovani oče
- Tolažim se z mislijo, da mi nisi zameril, ko ti nisem takoj odgovoril na vprašanje, če sem pripravljen zamenjati našega ljubega in nikoli pozabljenega Cirila ter prevzeti domačijo. Razumel boš, da je bila to zame težka odločitev, ki podira in postavlja na glavo vse tisto, kar sem snoval o svoji bodočnosti. Želel sem, da bi postal odvetnik in da bi delal v svojem poklicu v prid ljudstvu.
- Ko pa si izgubil pomočnika, tako zvestega in dobrega kot je bil Ciril, sem sam začutil, da je prišla vrsta name. Mater in Tebe prosim, da mi oprostita, da se nisem takoj odločil. Vem, to bi bilo Vama v tolažbo. Moral pa sem vse premisliti in se prepričati, da bom besedo držal, preden Ti jo dam.
- Sedaj, ko sem se odločil, Ti sporočam, da se nameravam za stalno vrniti k dragi domačiji nad Sv. Lovrencem. Pred zimo, upam, bom končal študije in bom prevzel del Tvojih skrbi na svoja ramena. Nisem se odločil za to samo Tebi v tolažbo, to dobro vem, da ne boš mogel pozabiti na Cirila — temveč, ker je to moja dolžnost. Prosil bom gospodarja nebes in zemlje za zdravje in moč, da bom nekoč kmet, ki bo vreden Andraževih prednikov.
- Glede Cirilovega spomenika mislim, da naj ne bo manjši od onega, ki si ga postavil na grob Tvojega očeta in mojega deda. Saj je bil določen za gospodarja.
- Mater in Tebe lepo pozdravljam in ostajam
- vdani sin Matevž.
Pismo je zapečatil in odnesel še isti večer na pošto.
Zemlja vabi
[uredi]Prišli so dnevi, ko se je Matevžu zdelo, da se je prezgodaj odločil. Tako je čutil, kadar se je srečal s starejšimi tovariši, ki so navdušeno pripovedovali o pravdah, zaslužku ali pa o delu v pisarnah.
Dobra pravda, ki jo opraviš v nekaj dneh, ti prinese včasih več kot potenje na zemlji, ki traja od zore do mraka, od prvega v mesecu do zadnjega in še dalje.
Ne, za denar se ni Matevž nikoli potegoval. Očnice v skalovju je bil prav tako vesel kakor poštarjevega obiska po prvem, ko je prinesel stotak več, kot je potreboval za življenje. Ni čutil strasti do tisočakov, ki tako čudno zasužnijo marsikoga, da pozna eno samo zadovoljstvo: velik kup v blagajni ali visoko številko v hranilni knjižici. Taki ljudje so navadno skopuhi in strast jih prevzame, da so veseli samo, kadar grabijo, zlagajo, štejejo. Boli jih, ko jemljejo s skupa za svoje otroke, sovraštvo čutijo do ubogih, ki trkajo na vrata, in roka se jim trese, kadar sežejo v žep po denar, da ga požre puščica v cerkvi.
Takim je navadno prikrita lepota sveta. S težavo se odločijo za izlet na morje ali v gore, račun v hotelu ali v planinski koči, pa jim spet vse zagreni.
Ne, Matevževa sreča ni bila v zvezi z denarnico. Kadar je bila natlačena s papirji, za katere lahko kupiš vse, kar se da kupiti za stotake, ni bil ni bolj vesel kakor 20. v mesecu, ko ni imel za čašo piva. To, kar lahko kupiš, ti nudi sicer udobnost za želodček ali za »brata osla«, ki ga oblačiš kakor šemo in ki mu postiljaš kakor princezi, mnogo več pa ti denar ne nudi.
Marsikdaj je premišljeval, v čem je razlika med gospodom, ki dela v pisarni in med kmetom, ki hodi za plugom. Je razlika v obleki, v prehrani, v udobnostih, v ugledu. Vsakdo nosi obleko, kakršno potrebuje in kakršna je stanu primerna. Razumnik je eleganten, ker se pri knjigah ne umaže in si ne strga obleko. Kmet se oblači, kakor je pa primerno za delo pri zemlji. Dimnikar je sajast, pek je bel, kmet diši po zemlji in živini, uradnik po pisarni, čevljar po smoli, krčmar po vinu, kavarnar po tobaku. Dejansko ni nikdo zaradi obleke uglednejši — čeprav zunanji videz včasih vara — marsikdo pa je smešen, če strada, da bi lahko razkazoval brata osla v svili in žametu.
Kmet se naužije mesa o kolinah in o praznikih, drugače pa je zadovoljen z ocvirki: z duhtečimi rumenimi ocvirki na žgancih, krompirju, zelju ali fižolu. Uradnik dobi v menzi kos govedine ali pečenke, pa nekaj kompota ali močnato jed. »Ne dam ocvirkov za kos govedine in tudi ne dišečega jabolka za pljunek bledega kompota!«
Takole je sodil Matevž še o razliki v delu: Odvetnik odpira pisma neznanih ljudi in zaslišuje tujce, ki se pravdajo. Trgovec jim hvali robo, kroja jim pomerja obleko. Kmet skrbi le za svoje ljudi, krmi svojo živino in obdeluje lastno zemljo. Sosedu niti ne pogleda v skledo, če ga ne vpraša za svet ali prosi za pomoč.
Pristne korenine čuti v zemlji. Češnja mu cvete ob oknu, ves grunt je otrokom igrišče, slavca posluša v noči; veseli se redi, ki se polegajo za koso, z očmi boža rumeno pšenico, ki se klanja pod težo klasja. Ko pride zahvalna nedelja, ima pridelke že v shrambi, ko pada prvi sneg, se oddahne.
Okrog hiše se razprostira svet, ki je njegov; zemljo obrača z ljubeznijo, čeprav v potu svojega obraza. Prisluškuje snovanju narave od prvega brstenja vse do sadu in še naprej preko mesecev, ki so določeni zemlji, živini in drevju za oddih.
V zakonih narave čuti dih božji. Odprtega srca mu prisluškuje, kadar budi sonce življenje v rebri, s hvaležnostjo zre na pohleven dež, ki mu ga je pripravilo dobro nebo. Čuti pa tudi šibo božjo: v suši, ki požiga senožeti in zatira rast na njivah; v toči, ki klesti grozdje in tepta žito; v povodnji, ki duši polje in ruši kolovoze. Takrat se pritožuje naravnost Bogu in se vrača potrt k zemlji, ki mu je obrnila hrbet.
Matevž si ni mogel odgovoriti na vprašanje: kdo je srečnejši — ali mož, ki hodi za plugom ali gospod, ki živi v mestu in hodi z aktovko v pisarno. Oba sta potrebna in oba sta lahko po svoje zadovoljna.
Zadovoljen je tisti, ki ne čuti v sebi omahljivca ali šleve, ki ima zavest moža, ki ni trot, pač pa delavec. Kdor dela z veseljem, je zadovoljen. In kaj še spada k življenjski sreči in popolnosti? Da znaš gledati svet, ki je lep, da si znaš ustvariti ognjišče, ki je toplo.
Življenje na kmetih ti nudi vsega tega na pretek.
Matevž sedi pri knjigah po osem, po deset ur na dan. Često se mora potruditi, da je v mislih pri poglavju, ki ga študira. Komaj spusti svojo domišljijo z vajeti, že sliši kosce, ki klepljejo po jeklu, vidi pisane trate, ki valovijo v vetru, vonja gozd, ki diši po ciklamah in vlagi.
Majda ga rada posluša, ko ji govori o nedeljah pri Sv. Lovrencu.
»Tam se ne valjajo ljudje po ležiščih in ne hodijo ob pol dvanajstih k maši. Ko se dani, se zaziblje pri fari veliki zvon, ki kliče na noge. Potem se oglasijo petelini, ščinkavci, kosi in slavci. V kuhinji že diši po mleku in smetani, ti pa se oblačiš v nedeljsko obleko. Ti niti ne veš, kako prija človeku praznična obleka, če je šest dni delal. Človek je kar vesel samega sebe.«
»Ko greš v dolino in se izogiblješ rose, uživaš dober zrak, ki ti širi pljuča in ti napaja nos po vonju trave, cvetja in gozda. Ko se meščani šele budijo, si svojo nedeljsko dolžnost že opravil. Potem je ves dan tvoj. Hodiš po polju in motriš, kako sta se združila blagoslov božji in delo tvojih rok ali pa ležeš v travo in čitaš knjigo. Od daleč čuješ harmoniko. Če te veseli, greš v vas, če ne, ostaneš doma ali zadeneš puško na ramo ter stikaš za divjačino.«
»Lepo mora biti takšno življenje; le to se mi zdi, da pogrešajo izobraženci na deželi gledališče, koncerte in podobno, kar spada med duševne potrebe.«
»Boš ti videla naše gledališče! Vodo, kadar bo drvela o povodnji, tičke, ki se bodo ženili v zraku, nebo, kadar bo grozilo, kravo, ko ji bodo odpeljali teleta, pa ljudi okrog zvonika Sv. Lovrenca, ki igrajo vsak svojo vlogo. Kakor morejo in znajo in kakor jim je Bog določil. Ves svet je gledališče, samo redki so, ki jim je dano gledati ga z dobrimi očmi in iskrenimi.«
Majda se je zamislila. Ni ga prav razumela, kaj misli. Nje bi le veselilo, da bi videla kdaj pa kdaj praznične ljudi okrog sebe, na odru pa umetnike, ki ti zibljejo dušo in nudijo lepoto v besedi, glasbi, slikah, kretnjah. Ne, tega ji Matevž pri najboljši volji ne bo mogel nuditi.
Rada pa ga je imela. Sedaj tem bolj, ker je postal tako možat. Sedaj je imel le on besedo in je govoril, kako bo. Ona je poslušala; doslej še ni vedela, da je tudi živini hudo, ko ji vzamejo mladiča; tudi ni mislila, da je za otroke še kaj lepšega na svetu od mestnega otroškega vrtca. Matevž ji je pripovedoval o velikem vrtu, kjer bo raj za njune otroke: o gozdu, kjer bodo stikali za tički in kjer se bodo gugali na srebotju; o potoku, kjer bodo postavljali mlinčke, gradili ribnike in se kopali v vročih dneh.
Pri Andraževih ne bodo otroci zato na svetu, da bi pazili na obleko ali pa, da bi jim prepovedali skakljati po travnikih, plaziti so po drevju ali hoditi brez srajce na soncu. Pozimi jim bo napravil sani in smuči, spomladi bodo gradili ilovnate hišice, za poletje bo uredil plavalni bazen, v jeseni bodo kurili na njivah ter pekli krompir in koruzo.
Majda je bila mestni otrok. Le dvakrat je bila z materjo na deželi na počitnicah in je obakrat jokala, ko ni smela z otroci v gozd po maline in tudi ne na obrežje, da bi bredla vodo. Njeni otroci pa bodo imeli vsega tega v izobilju. Rasli bodo v svobodi kakor srnice v gozdu. O, lepó bo življenje z Matevžem, pa čeprav daleč v hribih, kjer še ni bila nikoli.
Ko se je neke sobote odpravljala, da bi šla s fantom na koncert, se ji je zdelo, da ni dovolj lepa. Tako misli marsikatera ženska, ki ljubi. V resnici na je bila Majda brhka in lepa hkrati. Lahka poletna obleka ji je dobro pristojala in jo delala vitko in nežno. Mnogo bolj prikupna pa je bila v kretnjah; njen korak je bil prožen in dolg, drža ponosna, gibi mehki in ubrani. Vse to je čutil Matevž, ona pa ne. To, kar je bilo na njej najmilejše, je bil govor. Matevževo uho je bilo že tako ubrano, da mu je samo njen glas, njena živahna, toda ne prehitra govorica, božala dušo.
Odpravljala se je na koncert, pa se ji je zdelo, da je bleda. Ah, ženske, kako mislijo narobe, ko gledajo samo na obraz in obleko! Poiskala je rdečilo ter se potegnila po ustnicah, s pudrom pa še po obrazu.
»Saj je to samo za Matevža,« se je opravičevala.
Fant pa je bil razočaran. Ko jo je zagledal od blizu, se ie začel krohotati, potem pa jo je okregal kakor otroka.
»Saj se ti ne razumeš na take stvari,« se je branila.
»O, razumem, razumem, pa še kako! Takšna se mi zdiš kakor jabolko, dišeče in zrelo, pa se je našel otrok in ga je namazal z rdečo kredo. Deklič, to pa ne!«
»Vsaka ženska stori prav, če se ozaljša, da ne bi bila bleda.«
»Ne rečem za one, ki ves teden ne vidijo božjega sonca. Jaz pa imam rad tisti puder, ki ga daje kri, in ono barvo, ki jo dajeta veter in sonce. Pa bodi danes bleda, da boš jutri tem lepša. Mogoče bi bilo dolgočasno, če bi žarela vsak dan kot roža.«
Ne, Matevž je ni užalil. Ko ji je dejal, naj prihrani lepotila za stara leta, ko jih bo potrebna, mu je že vedro vrnila: »Pač, pač, ko bom molzla krave ali ko ti bom nesla južino na polje…«
V gozdu je zapela sekira
[uredi]Na tovarišijo v klubu je Matevž že skoraj pozabil. Tekmovalne smuči je vrnil še tisti teden na slavju v Podutiku. Dokler je bilo še kaj snega, so mu prigovarjali, da bi vsaj pomagal pri klubski štafeti, Matevž pa je ostal gluh. Da ne bo nikoli več stopil na tekmovalne smuči, je trdil in da se mora pripravljati za izpite, se jo izgovarjal. Ko je sneg skopnel, je imel mir.
Tik pred počitnicami pa se je še enkrat ogrel. Prijelo ga je, ko so mu fantje pripovedovali o koči, ki jo bodo zgradili nekje pri Mrzlem studencu. »Kaj koča, hotel bo to!« so govorili drugi.
Ogledovali so si načrte in so veselili zime, čeprav je bilo vroče, da so hodili brez suknjičev in so šteli denarce, če bi bilo dovolj za čašo piva. Gorniki pa so že taki, da so radi pogovarjajo o gorah in o zimi, ne glede na letne čase. Kaj je lepšega kot imeti lastno streho nekje v višini, sredi gozdov in gorskih velikanov? Matevž je prisluhnil; stara žila planinca se je budila v njem. Ne, tekmoval ne bo več, brez koristi pa tudi ne sme biti pri tej srčni in lepi zamisli. Ljubezen do kluba mu je narekovala, da mora tem fantom pomagati. Vedno bolj se je zavedal, kako je potreben dobrega zraka in dela s sekiro ali žago, krampom ali lopato.
Začetkom poletja — bilo je tik pred velikimi počitnicami — je krenila družba mož in fantov po dolgi poti, ki vodi skozi smrekove gozdove in se izgublja nekje na Rudnem polju. Ko so dospeli na planino, kjer ni več kmetij, so začeli iskati primerno zemljišče. Ves dan so hodili od jase do jase, od pašnika do dolca in iskali vode. Studenec s pitno vodo mora biti tam, kjer bodo začeli graditi, pa zavetje pred vetrom je potrebno in sončna lega tudi.
Tisti, ki so bili posebno zahtevni, so vztrajali na tem, da mora biti iz koče tudi lep razgled po vsej planoti vse do gorskih orjakov. Po dolgem iskanju in mnogoterih strokovnjaških debatah so odkrili jaso, katero so vsi hvalili.
»Tukaj bomo začeli v Imenu božjem,« je odločil predsednik, ko se je tudi inženir strinjal s predlogom.
In tako se je zgodilo.
Prenočili so v bližnji pastirski koči, kuhali polento, pili mleko in se veselili svežega večera, ki je legal na stare, nikoli izčrpane pokljuške gozdove. Bele zvezde na nebu so radovedno zrle na ognjišče, okrog katerega so se zbrali to noč tuji popotniki.
»Ah, če bi znal brati, kaj je tam zgoraj zapisano,« je čustvoval najmlajši med njimi. »Kaj je zapisano tebi, Matevž, kaj meni in kaj temu koščku zemlje, kjer bomo gradili. Prijatelji zime bodo prihajali semkaj kasor romarji k božjepotni cerkvi. Kaj vse bo nekoč v teh gozdovih, ki so prespali tisoč zim brez človeške motnje?«
Naslednjega dne, ko so so začeli zlatiti vrhovi smrek, je zapela sekira.
Odmevali so zamolkli udarci, brenčala je jeklena žaga, padalo je drevje. Kdaj in kdaj se je oglasil vesel vrisk, ki so ga vrnile stene komaj slišno in po daljšem času. Krepke roke so zarile v zemljo krampe, lopate in motike. Inženir je meril, stavbenik ukazoval, vozniki so vozili kamenje, fantje so opravljali svoj prostovoljni kuluk.
Tu je preživel Matevž nekaj lepih dni. Pomagal je od jutra do večera, dokler je čutil odvišno mo v mišicah in dokler ga ni vleklo srce spet v dolino.
V mestu je ostal samo še do zaključka predavanj, potem pa se jo vrnil k Andraževim. Majda mu ni prinesla potice na pot kakor o božiču, pač pa šop velikih rdečih nageljnov.
»Na Cirilov grob jih položi,« mu je naročila.
Vse poletje je ostal Matevž pri očetu in materi. Ves se je posvetil delu, le ob večerih je prebiral knjige: o živinoreji, poljedelstvu, sadjarstvu. Šele na jesen se je vrnil v mesto.
Drevje se obletuje
[uredi]Marsikatero noč ga je Majda gledala v duhu, kako vihti bič in poganja vole. Vedela je, kdaj je čas košnje, kdaj žetve, kdaj bodo kopali krompir. Predstavljala si ga je vselej z zavihanimi rokavi, prijaznega z ljudmi, dobrega z živino, veselega in podjetnega. Tudi to je vedela, da se razume na les in na žago, na sadno drevje in vinograd.
Ljudje ga imajo gotovo radi; najbrž ga tudi spoštujejo. Saj vsakogar razume, vsakomur ve povedati kaj šaljivega in dobrih rok mora biti.
Marsikdaj se ji je zdelo, da hodi ob njem in mu pomaga. Nerodna je še, on pa se ji smeje. Poučuje jo kakor otroka. Takrat zapre oči, da bi dolgo gledala to podobo. Sprijaznila se je z mislijo, da bo kmečka gospodinja na trdnem gruntu Andraževih.
Starši pa se niso sprijaznili s tem.
»Matevž naj bo odvetnik ali sodnik, če pa mu je za kmetijo več kot za tebe, ga boš pustila in pozabila. Ne boš ostala sama in našel se bo človek, ki ga boš imela rada, mogoče še rajši.«
Tako so govorili iz dneva v dan. Tudi tete in strici so bili takih misli. Vsi, razen sester in bratov. Ti so poznali Matevža, radi so ga imeli in so mu zaupali.
»Otrok si in rineš svoje,« se je jezil oče. »Samo dobro ti hočemo, ti pa tega ne razumeš ali nočeš razumeti.«
Majda bi rada govorila o srcu, ki čuti po svoje. Vendar, o tem je lahko govorila samo z Matevžem. Z drugimi ne. Pač, kdaj pa kdaj se je razjokala pred materjo. Ni našla pravih besed, tudi pravih misli ni znala razodeti. To je trdila, da delati ni sramotno in da mora vsaka žena delati. Tudi one, ki hodijo v svili in nosijo dragocene nakite.
»Mamica, saj tudi ti delaš od zore do mraka. Ti držiš svinčnik v rokah in pregleduješ račune, jaz pa bom kuhala, šivala, plela in žela. Za težka dela imajo pri Matevževih hlapce in dekle.«
»Otrok moj, ti nisi za grunt, si prešibka in preveč razvajena.«
»O, veš, kaj mi je obljubil Matevž? Da bo otrokom prav tako mehko postlano kakor je bilo nam pri tebi.«
»Ne govori neumnosti, ko si še sama otrok.«
Majda pa ni bila otrok. Vsa je dozorela kakor hruška v oktobru, vsa je lepa kakor jablana, ki žari v cvetju.
Nista samo Matevž in Janez, ki zardevata. kadar jo srečata. Marsikdo bi rad govoril z njo še kaj drugega kot o vremenu, o knjigah in športu. Zato pa je Majda gluha. In če kdo le preveč zardeva in jecla, mu začne pripovedovati o Matevžu. Toliko, da ve, pri čem je.
Rada hodi na kopanje; kadar ni v vodi, se zlekne v travo in čita knjigo ali pa igra odbojko. Tudi veslati gre rada, čoln pa mora drseti hitro po vodi, kakor smuči po klancu. Samo z Matevžem se je rada zaustavila na Barju in se pri povratku prepustila toku, da ju je nesla voda nazaj. Kadar je z Janezom v čolnu, veslata oba in hitita, da jima teče pot po čelu. Samo športna tovariša sta in nič več.
Na jesen se je vrnil Matevž z doma. Tri mesece je bil očetu v oporo. Iz dneva v dan je hodil na njive, v gozd in na senožeti; vezal je pšenico, sušil travo, podiral drevesa. Veliko lepega je doživel, marsikdaj pa so bile ure dolge in otožne.
Koliko drobnega dela je s senom, preden pokosiš travo, jo sušiš in obračaš, jo zlagaš v kopice, nalagaš na voz in zmečeš v kozolec! Drobno delo je to, ki zahteva časa, marljivosti v malem in potrpljenja. In če te zaloti ploha, je bil ves trud zaman. Vse moraš začeti zopet iznova.
Bili so dnevi, ko je imel veselje z delom, prišli pa so tudi takšni, ko je premišljeval o ljudeh, ki imajo svoje službe, svoje ure in svoj prosti čas. Po osem ur delajo, potem pa se posvetijo umetnosti, znanosti, razvedrilu, družbi, športu ali kavarni. Za kmete pa veljajo drugačni zakoni: Šest dni ga kličejo stoteri opravki, sedmi dan pa je njegov. Samo sedmi dan!
To, o čemer sanjaš, je vedno lepše od resnice. Zadnji dnevi adventa so prijetnejši od božiča, velika sobota polnejša od nedelje.
Izletniki, ki so hodili mimo Andraževih v hribe, so zavidali fantu na njivi, ki je vse poletje na letovišču. Matevža pa, ki jih je gledal, ko so se vračali v dolino, je vleklo za njimi. V mestu si je želel pluga in kose, ko pa je bil doma, je bil marsikdaj zamišljen: v duhu je gledal mesto, kjer teče življenje hitreje in vedrejše.
Minule so počitnice in fant se je spet vračal v mesto. Srce mu je vriskalo, ko je vozil vlak mimo Dev. Marije v Polju in ko je od daleč zagledal silhueto prijaznega mesta. Na polju so se vrstile lične hišice, nad morjem streh so štrleli znani zvoniki, na obzorju je dremal grad, okrog mesta pa so se razgrinjali skrivnostni gozdovi v zgodnjih jesenskih barvah.
Razveselil se je železničarjev na kolodvoru in prav tako nosačev, ki so čakali z vozički. Študentje so se mu zdeli živahni, mlekarice prikupne, meščani zanimivi, cinglanje tramvaja tako domače. Tudi gospe in ženice, ki so postajale na pločnikih in se pomenkovale brez konca in kraja, mu niso bile v spodtiko.
Taka je Ljubljana, tak je njen utrip in njen slog življenja. Človek je vselej vesel, kadar se vrne v njeno sredino. Šele čez nekaj dni, ko čuje spet prepire z nasprotnega balkona, ko srečuje iste obraze pred pošto in ko mu postane mestni vrvež dolgočasen, se zave vsakdanjosti, ki je malenkostna in neizogibna.
Matevža je prav ta vsakdanjost kaj kmalu ozdravila. Ni več ni sanjal o skrivnostni podobi mesta pod gradom. Je tudi marsikaj senčnatega v tej veliki človeški naselbini; to so tisti, na pol izobraženi gospodiči, ki nosijo svoje glave pokonci in razkazujejo brata osla v bogati obleki; to so krčme, ki so na glasu po slabem vinu; to so falirani študentje, ki so ves dan na ulicah in prodajajo vse, kar imajo — svoj dolgčas; to so možički, ki postanejo sitni ali otročji, kadar se naberejo svojih četrtink; to so ženske, ki opravljajo — in dame, ki skrbijo za svoje plemenite mačke.
Mesto je lepo le tedaj, kadar hrepeniš po njem in ko ga gledaš od daleč, da ne vidiš podrobnosti, da ne čuješ operete vsakdanjosti.
Matevž ni bil prav nič razočaran, ko mu je tožila Majda o težavah, ki jih ima doma. Saj to je vedel, da se bo trgovec Vorina upiral, da bi dal svojo hči na kmete.
Ali ga bo morala Majda ubogati? Če bi bila edina hči, bi se dalo o tem govoriti; tako pa, pet jih je v hiši, pa bodo eno že pogrešali. Zgodilo so bo, kakor bo hotela Majda: če bo vztrajala, bo postala njegova žena, če si bo premislila, pa ne bo.
»Ko bom imel diplomo v žepu, bom govoril z očetom,« ji je povedal odločno. »Nikamor se nama ne mudi, zakaj ti rabiš časa, da si boš vse od začetka do konca premislila, tvojim doma pa bo tudi šlo v glavo, da kmetija ni beračija.«
»Ah, če ne bi bil tako svojeglav, bi šlo vse tako lepo gladko,« mu je očitala.
»Duša draga, ne gre za svojeglavost; so dolžnosti, ki jih lahko obračaš kakor ponošeno obleko, so pa tudi take, ki zahtevajo celega človeka. Če ne bom jaz odvetnik ali kaj podobnega, bo to moj sin, če bo hotel. Stvar se bo samo pomaknila za en rod naprej.«
»To mi moraš obljubiti, da bova dala vse otroke v šolo,« mu je dejala, kakor da jo že sedaj skrbi, kaj bo z njimi.
»Vse bova dala v šolo, če bo božja volja taka. In boš videla, da se bodo pulili za to, kdo bo prevzel doma. Poglej tele roke: krepke so in trpežne, pa bodo zalegle toliko, kot so očetove in dedove. To, kar je v glavi, pa ne bo plesnilo; še nikoli ni škodovalo posestniku in lesnemu trgovcu, če dela tudi z glavo. Marsikateri stroj bo še zapel pri Andraževih in bo delal za pet ali deset parov rok. Česar ne bom mogel sam, bom dosegel s pomočjo zadruge. Samo zdravja je treba in pameti.«
Majda ga je še spraševala, kako misli, če bosta lahko kupovala knjige, če bosta šla kdaj v mesto in če se ne bodo ljudje norčevali. Če jo bodo videli kdaj v smučarskem dresu.
»Zemlja ni skopa in gozd tudi ne, če ima pridne ljudi okrog sebe. In kdor opravi svojo dolžnost, si lahko privošči tudi smuči, pa še marsikaj drugega, če hoče in zmore.«
Nekoč, ko je bil posebno dobre volje ji je celo obljubil, da ji bo postavil kopalnico, pa še več: domačo parno kopel ali sauno, o kateri je bral, da jo imajo na Finskem pri vsaki kmečki hiši. To je bilo za Majdo bodrilno: imela bo kopalnico, po vrhu pa še kmečko sauno, kakršne ni v mestu.
Ali ji je Matevž preveč obljubil? Tolažil se je, da ne, zakaj po naravi je bil podjeten, na gruntu pa se je tudi poznalo, da so mu štirje rodovi posvetili svojo moč. pamet, podjetnost… vse svoje zdravo življenje.
Med Andraževimi ni bilo pijancev in tudi ne malodušnežev. Doslej je šlo navzgor, tudi vnaprej ne sme iti po ravnem.
Začelo je deževati. Matevž je sedel spet pri knjigah in se pripravljal za izpite; Majda pa je sedela doma in pletla za zimo. Na trgu ie bilo le še malo ovelega grozdja, videl si pa zato tem več dišečih jabolk, hrušk, orehov, kostanja in drugih dobrot letine.
V klubu so spet začeli z jesenskimi gozdnimi teki in z gimnastiko za smučanje. Tu pa tam je bil tudi Matevž med njimi. Kadar koli je čutil kipeče sile, ki hočejo sprostitve, je vzel tekalne čevlje ter se spreletaval s fanti okrog Šišenskega hriba. Lahko bi krenil v krčmo, srebal četrtinke in si prižigal cigarete, kar bi ga telesno umirilo, toda to se mu je zdelo nečedno. Tekmoval res ne bo več, vzpodbudno pa je vedeti, da bi še lahko, če bi hotel.
S tekači je šel samo tedaj, kadar ga je srbelo v mišicah, z Majdo pa je bil marsikdaj na sprehodu.
Eno leto je šele od tega, ko sta veliko hodila in oblikovala svoj svet; letos gradita čisto novega. Bliža se spet doba adventnih belih zvezdic, vendar ni časa za mehko, otožno čustvovanje. Matevž mora končati izpite. Majda pa bo morala v gospodinjsko šolo. Ko bo prišel čas smučanja, se bosta veselila snega in bosta mislila drug na drugega: Majda na klancih po Golovcu in Rožniku, Matevž pa doma pri Sv. Lovrencu.
»Čez zimo se bova z očetom o vsem pomenila in na pomlad bodo prišli zidarji. Dve sobi bodo uredili samo za naju. Okna bodo povečali, da boš videla zjutraj vso dolino tja do vrhov Kozjaka na nasprotni strani. Ko se bodo vrnile lastovice in pletle gnezda v svislih, bom uredil še vrt, kjer bo toliko cvetja, da bo dišal ves breg. Ko bom videl, da jo vse lepo in vse pripravljeno, bom prišel še enkrat k tebi in te vprašal, če hočeš z menoj.«
»Matevž, sem ti že davno povedala, in je grdo, da tako govoriš!«
»Bom vprašal očeta, sem hotel reči.«
»Boš hud, če bo okleval?«
»Tedaj bom vprašal še tebe. In če me ne boš odbila, ti bom kupil vozni listek do Sv. Lovrenca, več pa ne boš rabila. Večerjala bova že doma.«
»Ne, brez vsega me ne bo pustil od doma,« se je bodrila. Težko bi ji bilo, če bi morala praznih rok k Andraževim. Bi pa šla, zakaj Matevžu je dala besedo.
»Srce boš vzela s seboj in roke, vse drugo bosta dala Bog in naša dobra zemlja.«
Ne, Matevž ni nikoli mislil na doto. Bil je tak, da je bil očnice bolj vesel kot cekina. Rad pa jo je poslušal, svojo Majdo, kadar je govorila o svojih prednikih in sorodnikih. To je čutil in vedel, da ne bodo otroci samo njeni in njegovi, da bodo oživeli v njih tudi značaji ljudi, ki že davno spijo pri Sv. Križu ali pri Sv. Lovrencu. Zdrava kri in zdrav rod, to je dota, po kateri hrepeni Matevž.
O tej doli lahko razmišljaš, prešteti ali dognati pa je ne moreš. To doto samo čutiš; že dejstvo samo, da ima Majdo tako rad, je Matevžu poroštvo, da je le ona tista, ki mu je odbrana za življenjska družico. Dobri Bog je namreč človeka tako ustvaril, da mu je dal marsikaj slutiti in čutiti, česar ne dožene z razumom.
Če bi z razumom iskal sebi primerno družico, bi je ne našel. Zato je treba poslušati tudi srce, ki ti o pravem času pokaže na pravo. Je res, da nagibi krvi včasih varajo. Varajo te, kadar misliš samo na sedanjost in na sebe; ne varajo te pa, kadar misliš na rod, na otroke in na lastno ognjišče. Prava ljubezen, ki je dana od Boga, ima svoje korenine v duši, ki je večna; tudi v krvi jo čutiš, vendar samo v potrdilo, da je prava.
Ker je imel Matevž Majdo rad, je ljubil tudi vse njene; znane in neznane, naklonjene in nenaklonjene. Bolelo ga je samo to, da mu sedaj, ko bo moral prevzeti posestvo, ne zaupajo več hčerke.
Zakaj mu je ne zaupajo? Ah, to je čisto človeško; ne morejo si predstavljati, da bi bilo dekle na kmetih srečno. In če je še kaj drugega, gre za nesporazum, za napačne nazore o družabnem položaju višjih in nižjih, za zameno med bistvom in videzom.
Dobro bi bilo govoriti z njenimi starši, toda sedaj ni časa za to. Sedaj ne utegne, izpiti so pred durmi.
V mestu so začeli s plesnimi vajami. Dekleta so so jih veselila, ker bodo dobila nove obleke, ker se je tako lepo vrteti po godbi in ker je v plesnih šolah tako veselo.
Matere jih bodo spremljale v dvorane, tam bodo posedale po stolih ob stenah in obujale spomine na stare dobre čase. Mimogrede se bodo ozirale tudi po mladih ljudeh in bodo brale vse tisto, kar bo še skrito v srcih, ki rajajo, pa v dušah, ki bodo začele z vasovanjem. Z obrazov svojih hčera bodo brale in vedle veliko več kakor one same.
Tudi Majdo so vabili, naj bi hodila plesat, posebnega veselja pa ni kazala. Ko je vprašala Matevža, kako misli, ji ni branil: »Ne poznam dekleta, ki ne bi rado plesalo; ne bo ti škodilo, če greš, kadar te bo veselilo.«
Zase pa je mislil drugače: »Naj le gre in naj se preizkusi, če je trdna.« Ni hodila redno, tu pa tam je šla, ker je tudi sestra želela, da hodi z njo.
Kadar je prišel Matevž, mu je bilo hudo, ko jo je gledal. Zdela se mu je kakor negovana vrtnica, ki je pognala korenine v dobri zemlji. Kako neki bo uspevala, ko jo bo presadil v gorski svet, kjer bo zemlja trša, veter močnejši.
Več časa za take misli pa ni bilo. Deklo se je opravičilo spremljevalcu in pohitelo naravnost k Matevžu kakor otrok k materi. Svojeglav pa je res bil ta Matevž! Z nobeno drugo ni plesal kot z Majdo in njeno sestro; če pa so ju prosili drugi, je prisedel k materi, in ji delal kratek čas. Ni ji pravil o gruntu in tudi ne o vsakdanjeh stvareh, pač pa je razdiral vesele, da so tudi druge gospe pomaknile stole bliže.
Tako je bilo trikrat ali štirikrat. Večkrat ni prišel. Sploh je izostal, kakor da se je vsega tega naveličal.
Lepega dne je presenetil Majdo z novico, da je diplomiral in da je sedaj konec z dobo učenja. Samo na diplomo mora še počakati in potem bo odpotoval.
To so zvedeli tudi v klubu. Ravno na soji so zvedeli, ko je poročal načelnik, da je v skrbeh za smuškega učitelja, ki bi naj začel z delom pri novem domu blizu Mrzlega studenca. Lapornikov Jernej, ki je bil določen za učiteljevanje na snegu, je dobil službo, in sedaj ne more. Kakšna škoda ravno sedaj, ko bi bilo treba novo zimsko postojanko šele vpeljati!
»Bomo morali govoriti z Matevžem.«
»On je edini, ki nas lahko reši iz zagate. Morali bomo govoriti z njim; če ne bo hotel, bomo vprašali Janeza.«
Predlog, ki so ga na seji sprejeli, so zapisali v zapisnik takole: Odbor je sklenil enoglasno, da zaprosi za smuškega učitelja najpreje Matevža, če pa ta ne bo mogel, pride v poštev Janez.
Sneg spet naletuje
[uredi]Naslednjega dne se je zglasil predsednik pri Matevžu. Povedal mu je kako in kaj. Temu so žarele oči ob misli, da bi preživel še nekaj tednov med ljudmi, ki bodo prišli od blizu in daleč, da bi se razvedrili v snegu. Ah, kako bi bilo prijetno bivati nekje, 1300 m visoko v planinski koči, do katere pridejo samo zimski športniki in kjer ne vidiš ničesar drugega kakor belo odejo, gozdove, venec vrhov in modro nebeško kupolo nad njimi.
V začetku se mu je zdelo neresno in naravnost sebično, da bi si privoščil tako razkošje. Smuč iv kotu pa so mu prigovarjale: sprejmi, Matevž, ugodno priložnost, sprejmi, še letos in potem bo konec.
»Za to gre, da bi ti šolo vpeljal, potem bi že našli človeka, ki bi jo vodil dalje. Ti znaš ravnati z ljudmi in uslugo bi nam napravil.«
»Ne govori preveč, dragi moj predsednik, ker bom prehitro rekel da. Samo domov bi moral, ker me bodo pričakovali.«
»Pozimi ni dela, Matevž, lahko te bodo pogrešali.«
Zunaj je naletaval prvi sneg. To je bilo odločilno. Matevž je dal svojo besedo ter se hitel napravljat, da bi doživel z Majdo lepoto prvega zimskega dne. Kar na hitro se je odločil, da bo prevzel dolžnost smuškega učitelja pri Mrzlem studencu, zakaj mudilo se je in ni bilo časa za daljši razgovor.
V trenutku je pozabil na vse, na grunt, na ločitev od mesta in na svojo usodo. Nebo je sipalo bele zvezdice in Matevž je hitel k dekletu, da mu pove, da bo šel v gore, kjer bo smučal, dokler se mu bo ljubilo. Šele potem se bo vrnil k Andraževim.
Brez oklevanja je pozvonil. Če je Majda doma, je vprašal in ko jo je zagledal, je hitel: »Sneg pada, Majda, prvi sneg! Hitro se napravi!«
Gospa je pričakovala, da bo govoril o izpitu, še omenil ga ni. »Hvala Bogu, da je tudi to opravljeno!« ji je odvrnil, ko mu je čestitala. Nerad je počakal, ko mu je natakala kozarec prošeka, ki sta ga popila na srečo. Sesti ni utegnil. Pijača pa mu je tem boli prijala, ker jo je dobil pri Majdinih.
Že pod hišo jo je prijel pod roko in vodil kakor zaročenko. Mati za oknom je ugibala, kaj mu je, da je tako vesel, fant pa je hitel in pripovedoval dekletu:
»Poslavljam se. Par tednov se bom poslavljal. Za smuškega učitelja bom šel in ostal bom na snegu, dokler se mi bo ljubilo. Razumeš, Majče, dokler se mi bo ljubilo! Kar naravnost mi povej, da sem napravil veliko neumnost!«
»Rajše bi videla da bi ostal v mestu.«
»Ne, draga moja, mesta sem sit in tu sem opravil, kar sem moral opraviti. Ti me ne obsojaš: ah, moj Bog, kaj bodo rekli doma? Še danes jim moram pisati.«
Snežilo je vedno bolj gosto. Suh sneg je padal na zamrzlo zemljo in se usedel na vse, kar je ležalo po tleh: na listje in travo, na kamenje in prst, na dračje in smeti. Vse bo izgladil, vse polnil in zemlja ne bo več umazana, niti robata, pa pa mehka in sveža kakor postelja kraljične, ki vonja po belem perilu in šumi v mehkih pernicah. Matevža je ganilo, ko je zagledal bele zvezde na Majdinih laseh, na trepalnicah, na ramenih in, rokavih. Tudi smreke, macesni in bori so že dobili tanek sloj snežnih kristalov.
»Danes bi morali .praznovati božič, danes, ko je sneg najlepši! Poglej zvezdice, kako migljajo, kako drhtijo v zraku in kako so mirne, če jih gledaš, ko so končale svojo dolgo pot. Danes bi morali po vseh hribih zvoniti, da bi ljudje čutili pozdrave, ki nam jih pošilja nebo.«
Srečavala sta ljudi z zasneženimi dežniki in otroke, ki so iztegovali ročice, da bi ujeli ljubke snežinko. Prijetna ubranost je sijala ljudem z obrazov, otroci pa so bili vedri in razposajeni.
Zagledala sta fantička, ki je prodajal sveče pod nosom, nosil kanglico mleka in se podil za drugimi. Revček je bil brez plašča, tudi pokrivala ni nosil na glavi. Ves razgret je tekel za tovariši, ki so stiskali prgišče belega mraza v rokah in si ga skušali tlačiti za vrat.
»Ah, moj Bog, fantičku je zdrselo, padel je kakor je bil dolg in širok, kanglica je zaropotala in mleko se je razlilo po tleh.
Zanj je bil ves dan pokvarjen. Ne samo zato, ker ne bo zvečer mleka na žgancih; to bi še prenesel, toda bal se je materinih besed in očetove šibe. Majdi se je smilil, zakaj čutila je, da se je zgodila nesreča, ki bo temule fantičku, morda vsej družini, zagrenila večer. Matevž ga je zgrabil:
»Zakaj nisi pazil, ko si nosil mleko!« Fantku so zatrepetala usta, po licih pa so se usule debele solze. »Pusti revčka, ki ni sam kriv,« je posredovalo dekle.
»Če ne greš zdalje takoj po mleko in ga ne spiješ še sam cel liter, boš tepen, ko se boš vračal. Tule imaš denar!«
Stisnil mu je bankovec, ki bi zadostaval za pet kanglic mleka in še za pet hlebčkov kruha po vrhu. Dečko ga je debelo pogledal in mu še enkrat razgrnil denar, če se ni zmotil. »Teci in prinesi mleko, kakor ti je ukazal gospod«, mu je ljubko naročila Majda, fant pa jo je ucvrl in se šele od dale ozrl nazaj.
»Preveč si mu dal!«
»Veliko premalo za dan, kakršen je danes!«
Drevje je bilo že golo. Tu pa tam je še viselo na brezah drobno rumeno listje, na leskah so cingljali zeleni repki, bukovje pa je štrlelo s svojimi vitkimi vejicami v prostor. Vzpenjala sta se spet proti Rožniku, na grič, kamor je hodil Matevž najrajši.
Rad je imel ta hribček ker ga je spominjal na romarsko pot in na izletniško točko v malem. Za planinca je Rožnik samo simbol: na vrhu je cerkvica, okrog nje trata z razgledom, v bližini pa hiša, kjer »Bog roko ven moli.«
Mikalo ju je, da bi stopila v cerkvico, kjer bi šla Majda naravnost do altarja, Matevž pa bi jo čakal zadaj pri škropilniku. Ne, ne bi je samo čakal, tudi on bi povzdigoval svoje misli. Zahvalil bi Gospoda za lepoto belih zvezdic in mu dopovedoval, da ni tako velik greh da bo pustil Andraževe čakati še par tednov. Ti tedni bodo njegovi, jih bo pa pozneje nadomestil.
Ves svet je bil tako nežen; zemlja je sprejemala drobno tkanje, ki se je drodilo v oblakih in se spuščalo nanjo brez šuma, brez hitrosti. V gozdu ne bo več duha po trhlem lesu, mahu, ciklamah in gobah; samo mraz in čist suh zrak boš zaznal, ko boš dihal. Drevje se ne bo več kopalo v otožnih jesenskih barvah. Vse bo belo, kar pa ne bo belega, bo golo. V naravi se poraja velika sprememba, ki prija kakor vse, novo in kar pride o pravem času.
Ne, v cerkvico nista mogla, ker je bila zaprta, sta pa tem dalje hodila okrog nje. Ko ju je začelo zebsti, sta krenila v gostilno. Naročila sta čaja, zraven pa masla in kruha. Ko je tega zmanjkalo, je prosil Matevž še za orehe. Trla sta jih da je bilo veselje; Matevž jih je drobil kar z dvema prstoma in jih je postavil pred Majdo cel kup, predno je ona zdrobila dva ali tri. Na steni je tiktakala ura, v peči so prasketale iskre suhega lesenega kuriva, ob oknih so stikali rejeni vrabci, zunaj pa je začelo padati v kosmih.
Sama sta sedela v mali sobi. Tako zanosno ji je pravil Matevž o stavbi, ki so jo zgradili prijatelji nekje pod Lipanico in o snegu tam zgoraj, ki ga je včasih do pasu, da je dekle začutilo domotožje, ko ne bo moglo z njim.
»Spet boš odšel in spet bom sama.«
Ah, saj res, Matevž misli samo nase. Danes misli samo nase. Vstal je in pristopil k dekletu; objel jo je, da bi si jo vzel v naročje, ji zaprl oči in jo zihal kakor otroka. Začutil je valovanje krvi, svoje in njene. »Matevž, vse o pravem času!« se mu je oglasilo v duši komaj slišno. Tako je govoril oče Andraž, kadar je v svojo stari izkušenosti posegal v življenje rastlin, živali in ljudi. Vse o pravem času!
Vzdignil jo je samo in postavil na noge.
»Duša draga, predolgo sva sedela, sedaj morava na pot!«
Majda bi še rada sedela, čeprav samo na svojem mestu. Tako všeč ji je bil fant, ki je bil po dolgem času spet tak kakor lani, predno ga je zadela Cirilova usoda.
Dolga pot
[uredi]Vse, kar je nosil v nahrbtniku, je bilo nekaj jedi, nekaj toplega perila, maža za vzpon, svetilka in vžigalice. Vse drugo je imel v kovčku, ki ga bodo pripeljali jutri s sanmi. Na svojih lahkih smučeh se je poganjal po stezi ob jezeru.
Na vodi so niso pozibavali čolni, tudi drsalcev ni bilo, ki bi švigali po zmrzli gladini. Obrežja se je držal pas ledu, ki pa je bil pokrit s snegom. Stopinje strnadov in vrabcev so se poznale na tenkočutni odeji. Na trsju ob jezeru in na vrbah se je svetlikalo drobno ivje. Tu pa tam je oživelo v medli rdečkasti svetlobi, zakaj sonce je že tonilo za hribi in risalo dolge sence po snegu. Bile so tako nerazločne, da si jih opazil samo na daljavo. Na mali skakalnici, ki so jo postavili okoliški fantje, so se poganjali v zrak in skakali 10 do 15 metrov.
Po cesti so vlekli konji težke sloge lesa, zdaj pa zdaj pa je zacingljalo živahnejše in mimo Matevža so švignile lahke sani z ljudmi, ki so se zavijali v kožuhe in koce.
Matevž je tekel z razpeto srajco in osvežujoči veter mu je pihal v gola, s kocinami porasla prsa. Po ravnem je hitel, zakaj pot se mu je zdela dolgočasna. Rad bi bil čim preje ob vznožju, kjer se bo začel vzpon.
Kmalu se je prepričal, da je krenil o nepravem času. Drvarji so se vračali s hribov s svojimi tovori na saneh. Iz gozda tam zgoraj je slišal vedno nove furmanske vzklike in klice, prikupne in odvratne. Ne, ne, ne bo se jim izogibal, počakal bo, da bo mir in da bo pot prosta.
Zavil je v zadnjo gostilnico v dolini ter dobil za večerjo sočno klobaso, dišečo po česnu in gnjali in krožnik kislega zelja z ocvirki. Potem se je grel za pečjo in čakal večera, ko bo pot prosta.
Lahko bi tukaj prespal in počakal na sani, ki bodo vlekle nove goste v planino. Ne, voziti se ni maral, za to je res premlad. Se ne bi spodobilo.
Čez pol ure je odrinil; nekaj časa za potokom, ki se mu je zdel ves črn, potem pa v hrib, skozi gozdove, mimo dveh, treh kmetij in vedno naprej.
Opazil je, kako postaja sneg vse debelejši, kako je drevje tu zgoraj obloženo s težkimi blazinami. Pri prvem gruntu se je zagledal v jablane, ki so dremale in sklanjale svoje veje prav do tal.
Smuči so enakomerno šumele in zazibale Matevževo dušo v premišljevanje, ki spremlja vsakogar, ki se vzpenja sam v planine.
Vsako delo, ki je lahko in prijetno, ali ki se venomer ponavlja z istimi opravki, budi človekovo domišljijo. Tako je z dekleti, kadar pletejo vence za žegnanje, tako je z druščino, ki se zbere na kmetih k ličkanju koruze, tako je z drvarji, žagarji, pa z ljudmi, ki hodijo po dolgi poti.
Okrog kmečke hiše v bregu ob poti so stale jablane. Ah, te jablane! Tako bodo prezimile, in takšne bodo vse do sv. Jurija. Potem bodo spet tekli sokovi po deblu v veje in vejice, popje se bo nabrekalo kakor prsa dozorevajočim dekletom in potem bodo zažarele v tisočerih cvetih. Sonce jih bo grelo, toplota budila, čebele se bodo muzale, veter bo raznašal cvetno listje in z njim nežne dišave.
Ostale bodo samo spačene glavice, podobne obrazkom novorojenih otrok. Kdo jih bo negoval? Listje na drevju bo dihalo za njih, zemlja sama jih bo dojila, nebeško sonce bo skrbelo za pleničke. Veter jih bo zibal, škrjančki in slavčki jim bodo prepevali, tem drobnim, zelenim glavicam na jablani.
Ob nedeljah jih bo obiskal gospodar in po očeh bodo razumele, da so mu všeč. Tako bodo preživele svojo pomlad, pa še nekaj vročih mesecev zorenja. In ko bo začelo listje rumeneti, bodo na drevju že prava jabolka. Še enkrat bodo zadišala, še enkrat vabila v svojih rdečih ali rumenih oblačilih: »Pridi, popotnik, pridi, za te smo, pridite škorci in kljuvajte!«
Gospodar jih bo obiral in delil otrokom, popotnik jih bo trgal in hvalil Boga. Mati jablana bo ostala spet sama, pusta in gola. Kdo ve, ali so tudi drevesa otožna, ko pride pozna jesen in za njo zima? Taka se nam zdijo. Toda nove poganjke pripravljajo, novo popje spet snujejo… Samo oddih je to in potem bo spet novo življenje.
Vse je tiho. Na nebu migljajo bele zvezde, pod nogami škriplje beli sneg. Matevž se poti in leze kakor romar po strmi poti. Vse je mrtvo, vse počiva. Edini, ki je v naponu življenja tudi pozimi, je gospod človek.
»Ali sem deblo, ki snuje, ali cvet, ki obeta, ali sad, ki daje? Ah, da bi bil šele cvet, ki gori in obeta!«
»Morda bi bilo kaj iz mene, če bi postal pravnik; veliko področje udejstvovanja bi se razlegalo pred menoj. Tako pa bom kmet, členek v verigi Andraževih. Na očetovi zemlji bom oral, sejal in žel, dokler bodo zmogle tele roke. In potem bom ded, ki bo pravil povesti in potem bom spal, spal pri sv. Lovrencu. Tam se bom sestal z druščino vseh rajnih Andraževih.«
Matevž se je vzpenjal vedno naprej, vedno višje. Spomnil se je Majde, svoje bodoče življenjske družice. Kako je že rekla? »Ko bom tvoja žena, ti bom rodila otroke, enega, dva, tri… kolikor boš hotel.« — »Ah, ti moje ljubo dekle, vsako leto, ko bodo cvetele jablane, boš prinesla v domovje Andraževih novo pomlad. Drevo bova, ki bo rodilo in zemljo bova obračala, da bo kruha za desetero Andražičev.«
»Kakšen neki mora biti občutek, ko zagledaš svojega prvega otroka? Ali se ti zdi, da je cvet ali da je sad? To mora biti praznik nad prazniki, tistemu svetemu času podoben, ko vasujejo čebele v cvetju, ko vetrovi raznašajo dišave in zagledaš na vejici drobno zeleno glavico.«
»Majda, za besedo te bom prijel in morala boš roditi, da pri nas ne bo pusto, ko bodo lastavice pletle gnezda.«
»Roditi — pravijo, da je zelo hudo. Kako pa bi moglo biti drugače? Mar naj pridejo otroci na svet z burko in smehom? Ali ni bolečina najsvetejši občutek, ki lahko spremlja dogodek, ki mu pravimo rojstvo?«
»In ko bo Majda zagledala glavico, podobno njenim ali mojim, takrat bo blažena. Pravijo, da je to sreča, kakršne ni občutil še noben moški. Iz najhujše bolečine v največjo radost, v tem je človeška pomlad, je obnova rodu. Da, in potem, ko bova z Majdo samo še sivo drevo, kateremu odpadajo suhe veje, naju ne bo skrbelo, kdo bo prevzel domačijo Andraževih.«
»S teboj grem, pa če bi morala v ubogo stanovanje uradnika ali v palačo, na kmete ali kam dale med tujo ljudi. Ko je tako vse eno, če je kruh bel ali črn, če je postelja židana ali raševinasta. Vse to je samo zunanji videz življenja. Njega bistvo pa je v duši, v njeni lepoti brez dna.«
»Da, tako nekako je govorila, ko sva hodila na Šmarno goro.«
»Pa tisto, o čemer je sanjala pred letom? Da bova imela abonma v gledališču in da bi rada preživela počitnice enkrat na morju, drugi v gorah ali na kmetih? Res, o tem ni več govorila odkar ve, da bom moral prevzeti doma. Ni govorila, ostalo pa ji je v duši. Bo skrito, nekoč pa bo privrelo na dan in žena bo nesrečna. To pa Matevževa žena ne sme biti.«
Nenadni šum je prekinil nočno tihoto. Sneg je zdrsel in veja se je olajšana dvignila. Matevž, ki je že dolgo uro gledal samo mračno stezo pred seboj in vrhove smuči, ki so orali v sunkih, se je zaustavil. Nad temnimi gozdovi se je prikazala Debela peč, nad njo nočno nebo z zvezdami, ki niso bile niti rumene, niti bele.
Tik ob poti so stale zasnežene smreke s slojem ivja. Bile so spačene in podobne nekakšnim starodavnim, pol človeškim, pol živalskim prikaznim. So pa bile prikupne v svoji modrikasti belini in spet čudne, ker negibne in neme.
Kako rad bi zagledal nekje v dalji kočo in njena svetla okna. Take koče se zdijo osamljenemu popotniku kakor domovje neke daljnje, za vse čase izgubljene sreče. Ali da bi slišal fanta, ki je zaukal, ali vsaj psa, ki je zalajal.
Mir, ki je vladal v teh hribih skozi tisočletja, je kraljeval tudi nocoj Matevž je spet krenil, in njegove smuči so spet lagale svojo enolično pesem: žžžk, žžžk, — žžžk, žžžk.«
»Gledališče je že pravzaprav lepa stvar in človeku potrebna. Jaz ga bom že kako pogrešal, Majda pa, kdo ve? Pa mora biti lepo tudi ono drugo gledališče, ki ga je Bog pripravil vsem ljudem, revnim in bogatim. Orješ in voziš, pa se pogovarjaš z volmi, ki vdano vlečejo. Sadiš in seješ, pa misliš na čudež, kako bo vzklilo semenje in rodilo zlato klasje. Grozdje obiraš v vinogradu in se ga veseliš, ko ga gledaš; radostno ga potisneš otroku v usta in že misliš na mošt, ki bo dozorel o sv. Martinu.«
»Je zanimivo, če hočeš, in je lepo, če znaš gledati. Glavno vlogo igra sam tisti, ki navdihuje naravo, pošilja mraz in toploto ter gospodari nad sušo in deževjem. Ostale vloge si podelijo mož, žena, otroci, sosedje. Grunt je oder, svet okrog njega pa so kulise. Nič ni navideznega, vse je resnično. Drama se razpleta od rojstva do ljubezni, od ljubezni do poroke, od poroke do zrelosti, od zrelosti do starosti, od starosti do groba. Vse je človeško, vse je pristno, vse doživeto. Vse drame so si navidezno podobne, v resnici pa jih je toliko, kolikor je družin.«
»To bo torej tisto gledališče, ki čaka naju z Majdo pri Sv. Lovrencu. Ali bo srečna? Dal sem ji časa, da bo premislila. Naj le hodi plesat, da se nasiti mesta, saj grem tudi jaz v gore, da se bom naužil smuke in zlate svobode. Potem se bo začelo novo življenje.«
Tako je premišljeval tri ure in se vzpenjal dejansko le mimogrede. Stoletne smreke so spet zakrile bele vrhove nad Krmo, steza pa je zavila proti jugu.
Nenadno je Matevžu zavriskalo srce; pred seboj je zagledal grad kakor v pravljici. Na odprti jasi je stal velik dom z dvema nadstropjema in deseterimi okni, ki so tako toplo svetila v noč.
»Moj Bog, kaj so zgradili moji prijatelji!«, se je čudil. Zdaj jih je začel šele tako ceniti, kakor zaslužijo.
V domu je bilo že lepo število gostov. Nekateri so sedeli v zeleni čitalnici ter prebirali ilustrirane časopise, nekaj pa jih je bilo v kmečki sobi pri cvičku.
Klubski tovariši so veselo pozdravili Matevža, kakor da bi ga že dolgo čakali. Lična natakarica z belim predpasnikom mu je postregla s slivovko, ki je premraženemu popotniku dobro storila.
»Smuški učitelj je prišel!« je šlo od gobe do sobe. Moški v modrih dresih s copatami na nogah, ženske v elegantnih oblekah in otroci radovednih oči so prihiteli k Matevžu in si ga ogledovali od nog do glave.
»Jaz sem Matevž, vaš smuški učitelj,« se je predstavil novodošli gost. Da ga že poznajo, so odgovarjali, da so ga videli na tekmah in brali o njem v časopisju, so mu laskali nekateri.
»Kdaj začnemo? Jutri?«
»Jutri še ne, pa pa pojutrišnjem ob devetih,« je odločil Matevž. Prvi dan je hotel imeti zase; da bi se razgledal, da bi izbral smučišča za šolo in videl, kaj ti ljudje znajo. Vsa druščina ga je spremljala, ko si je ogledoval prostore. Bili so še okrašeni s smrečjem in omelo od otvoritvene slavnosti.
Spodaj je bila velika shramba za smuči, imenovali so jo hlevček, pa kuhinja in gostilniška soba za voznike. Nad njo je bila spalnica za tekmovalce. Ko je stopil še v kopalnico s prhami, je ni mogel prehvaliti. Velika obednica je bila svetla, polna malih miz, pogrnjenih z belimi prti. Sploh se mu je zdelo vse prikupno in enostavno. Razkošje bi tu zgoraj motilo ubranost, udobnost pa je hvalevredna.
V svoji sobi je našel vse, kar je potreboval: mizo, kamor bo postavil drobno Majdino sliko, postelj za brata osla, omaro, centralno kurjavo, umivalnik s tekočo toplo in mrzlo vodo, vrata naravnost v kopalnico in okno, skozi katero je videl obrise dremajočih smrek.
Razkošje v snegu
[uredi]Zjutraj so mu odkazali prostor v veliki obednici. Nebo je bilo bledo, drevje težko obloženo s snegom, klanec pred domom ves bel, toda razrezan in preoran s stoterimi smučinami. O zemlji ne duha ne sluha. Komaj je ločil ograjo pašnika, ki je molela za ped iznad snežne odeje, snega pa je bilo prav gotovo do pasu.
Natakarica Nada mu je prinesla zajutrek: lonček črne kave, lonček mleka, pa krožnike s kruhom, maslom in medom. Ali želi morda jajca ali čaj, ga je še vprašala, »Kakšno razkošje, kakšno razkošje!«, si je mislil Matevž, ko je mazal koščke kruha z dišečim maslom in sladkim medom.
Potem si je pripel smuči ter se podal na oglede. Dom je stal v majhni dolini, obdani s treh strani z gozdom. Na smrekah, ki so bile obložene s snegom, se je zdelo, da ždijo na vejah stotere bele gosi in beli golobi. Saj je bil že poleti tukaj, toda sedaj se mu zdi vse drugače, vse lepše. Povzpel se je na bližnje sedlo, kjer je zagledal veliko poljano s kolanjami in dolgimi položnimi klanci ob straneh.
»Ne, hudih strmin ne bo tukaj, bo pa bogata izbira smučiš vseh vrst za začetnike in za izlete. Smuške abecede se bomo učili kar spodaj pri domu; tu bomo začeli s pikami v smuku, tam s plugom, na bregu s kristijanijo…«
Dan ni bil niti sončen, niti oblačen, niti podžigajoč, niti otožen. Nekam čudovito mirno, skoraj zaspano vreme je zajelo ozračje Pokljuke. Zdaj se je šele ozrl preko gozdov v višave. Nekje nad Krmo je dremala Debela peč s svojim orjaško izbočenim hrbtom. Naprej je zagledal vrh Lipanice z značilnim robom in sedlom. Visoko za belimi bratci in sestrami se je vzpenjala mogočna triglavska piramida. Spoznal jo je, čeprav jo bila ovita v mehke, blede meglice.
Matevž se je še oziral za Kamniškimi planinami na vzhodu, teh pa ni bilo videti. Spodaj pri domu so se pojavili prvi ljudje z dolgimi, temnimi deskami. Ne, Matevž jih ne bo čakal, danes hoče hiti sam! Pognal se je v dolino in se odrival s palicami, da so začele hlače frfotati. V obraz je brila mrzla sapa. Smuči so šumele po široki gazi, po kateri je sodil, da so jo zorali začetniki. Opazil je tudi sledove včerajšnjih padcev in ocenil po njih znanje gospode tam v domu. Bregovi, katere bi presmukal Matevž z rokami v žepu, so bili še nedotaknjeni in nepohojeni. Le spodaj je motilo ubranost nekaj nerodnih, širokih smučin.
»Aha, tu so poskušali plužne loke; dva, trije jih obvladajo za silo, ostali spadajo še v prvi razred osnovne smučarske šole. Škoda!«
Prej ko v pol ure je bil na koncu planote. Tam je zagledal odrezan svet; začenjale so se strmine, ki se jih še ni dotaknil človek s smučmi na nogah. Spodaj je ležala prostrana dolina, nad njo orjaške bohinjske gore.
»Ah, če bi bilo sonce in mi razgrnilo svet na oni strani!«
Vreme pa je ostalo nespremenjeno, brez sonca in tudi brez vetra. Vse, kar je videl Matevž na planoti, je bil valovit svet, zdaj gol, zdaj obrasel s smrekami, jelkami in macesni; tu pa tam je ždela prazna pastirska bajta, skromen senik ali kaj podobnega.
Prvi dan je imel Matevž osem učencev; najmlajši je imel 14, najstarejši okrog 40 let. Vdano se je napravil kakor se spodobi za smuškega učitelja, ki ga ljudje ne sodijo samo po delu, pač pa tudi po zunanjosti. Oblekel si je siv športni suknjič, široke modre hlače, ki so padale čez kolena, svetlo sivo srajco z rdečo volneno kravato, pa ljubke rokavice, ki mu jih je podarila Majda lani, in nogavice, ki jih je spletla letos. Na prsa si je pripel velik klubski znak, za klobuk pa kar dva: planinskega in lovskega. Manjkala mu je samo še pipa, vendar kaj bi z njo, ko je ne kadi.
Dve uri dopoldne je učil svoje ljudi hoditi po ravnem in navkreber, če se sme tako imenovati ravnina, po kateri smuči nazaj komaj tečejo. Opoldne je že poznal vsakogar po imenu ali stanu, ločil jih je tudi že v bolj ali manj prikupne.
Ne dolgočasno ni bilo z njimi, samo nekateri so bili sitni, ko so se zanimali za kristijanijo, pa še hoditi niso prav znali. Popoldne je imel že polne roke dela: gospodu doktorju niso držala stremena, Olga je imela predolge palice, gospa notarjeva pa bi rada posebno uro. Ne, za posebne ure ni bil navdušen, so preveč dolgočasne. Zato je sklenil, da bo popoldne skupna terenska vožnja ali točnejše povedano, navaden sprehod proti Javorniku.
Bilo je dva dni pred božičem. Pred kosilom je prispela na planino dolga vrsta čilih tekmovalcev in tudi Janez je bil med njimi. Ti so vedeli povedati, da je na poti še pet sani, pošto za goste pa so prinesli seboj.
Ves dom je oživel, ko so prišli fantje, katerim je bila »koča« pravzaprav namenjena. Kdo ve, kaj vse bi počeli, če ne bi imeli seboj trenerja, ki jih je znal pošteno zaposliti. Vso […] razposajenost jim je pregnal, ko je krenil z njimi zjutraj na progo, ki jim je pila moči; ko so prihajali nazaj, so bili krotki kot jagnjeta. Radi pa so pripovedovali, kje so vse bili in kako izvrstno zna trener zbirati smer, pri kateri se vsega naučiš: smuka, vzpona, teka in tehnike.
Na biljo zjutraj je snežilo že drugi dan. Jenjalo je šele popoldne, ni se pa zjasnilo. Vse, kar si mogel razločiti zunaj, je bila pol zidana, pol lesena stavba doma, sneg in drevje. Edini znak življenja je bil dim, ki se je vlekel nad streho in se izgubljal v svinčeni barvi neba.
Je bilo pa v domu tem živahnejše. Natakarice so krasile mize z drobnim smrečjem in belim drevesnim mahom, klubski ljudje pa so krasili veliko božično drevo. Dvoje, troje družin se je umaknilo med štiri stene, da bi praznovali sveti večer na samem.
Matevž je bil pri tekmovalcih, ki so drobili smrečje, sestavljali hlevček iz lubja in postavljali papirnate pastirce. Marsikdo je prinesel seboj kaj božičnega: sladkarije, svečke, čokolado, orglice in podobno. Pred večerom so se ljudje preoblekli; nekateri so se napravili praznično, drugi pa kar so imeli. Tekmovalci so se zadovoljili s tem, da so si nadeli sveže perilo in si zavezali pisane rute krog vratu. Po hodnikih hotela so se čule gramofonske plošče, tu pa tam so tudi tiho prepevali.
Razpoloženje je bilo praznično, ne pa veselo in tudi no toplo. Matevž je čutil, da je za tak večer preveč ljudi skupaj in preveč različnih. Pripel si je smuči, vzel svetilko in se umaknil v breg. Napenjal je oči, da bi zagledal kjerkoli človeško domovje s svetlimi okni, vendar zaman. Ko je izginil smučarski dom za ovinkom, je bil v temi, ki ni bila črna, pa pa modrikasta in pomirjevalna. Na severni strani neba se je svetilo nekaj zvezd; zdelo se mu je, da bi jih lahko preštel na prste.
»Kakšna škoda, da ni nocoj nebo jasno,« se je pritoževal v mislih. Z žepno svetilko si je svetil po snegu, žarek svetlobe mu je bil za tovariša.
»Pa so pravili, da je sveti večer v planinah tako lep! Ne, to je večer, ko spadaš k družini, k veliki mizi, kjer sedita oče in mati, k ozračju, ki ga doseže božična pesem zvonov…«
Spomnil se je večera pred letom, ko je prinesel k Sv. Lovrencu čudovito skrinjo, ki je pela. V duhu jo je slišal. Z vso dušo je mislil na domačijo v rebri, na toplo sobo, kjer poslušajo pesmi, ki jih poje nekje Ljubljani in jih posreduje vsemirje. Zdelo se mu je, da vidi drobne angelce s piščalmi, pa večje z violinami in velike s čelom in basom. Že je slišal pesem, ki je nežno valovala, kakor da pojo angelci, ki še hodijo v otroški vrtec tam zgoraj nad oblaki. Dolge trepalnice imajo, pa lica kakor jabolko, plave lase in široko odprta usta. Drugi godejo na čelo, odrasli so nastavili trobente. Pesem valovi in narašča, motiv se razvija v himno radosti in zmage.
»Mesija je rojen tam v hlevcu nocoj,
raduj se o človek in slavo mu poj!«
Samo ta motiv mu je brnel v ušesih; vedno polnejši, vedno slovesnejši. Okrog Matevža je bilo vse tiho in mirno, le smuči so počasi šumele in žepna svetilka je pošiljala stožec svetlobe v temo. Matevževa duša je vasovala zdaj v hlevcu pri Betlehemu, kjer pojo angeli s pastirji, zdaj v veliki sobi, kjer sedita mati in oče. Ah, če bi bilo bližje, kako rad bi ju nocoj obiskal!
Toda saj je pisal in jim vse na široko razložil.
V domu so povečerjali, ko se je vrnil. Otroci so se veselili darov, odrasli so se pogovarjali, natakarice pa so stregle kakor vsak večer. Uboge natakarice, ki bi bile tako rade nocoj med svojci! Če bi Matevž preje na to mislil, bi prinesel vsaki kaj malega, kajti nocoj je praznik obdarovanja.
Po večerji so se ljudje »sortirali«: višji krogi so ostali v obednici in poslušali radio, mladina se je lotila družabnih iger, Matevž pa je bil s tekmovalci spodaj v gostilni za furmane. Tam so poskušali peti. Ni na bilo ubranosti, zakaj med fanti je bilo precej meščanov, ki so pokazali, da so vzvišeni nad preprostimi božičnimi navadami. Matevž bi najraje zbral otožne uslužbenca in jim naročil kuhanega vina, imeli pa so polne roke dela.
Ne, božično drevo je le navadna smreka s svečami, je le spomin na otroška leta, če te ne gane misel svete noči v Betlehemu, ko se je rodilo Dete; če ne čuješ glasu božjega, ki oznanja mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje; če je tvoja duša vzvišena nad preprostimi pastirji, ki so prišli in pokleknili.
Pred polnočjo so krenile tri sence po snegu izza doma in izginile v temi. Kmalu so se zasvetile tri lučke, menda prve v tej noči sredi teh gozdov. Dva izpod Rožce in Matevž so hiteli v gorsko vas k polnočnici. Na grebenu so se lučke zaustavile; potem se je utrgala prva in rezala temo naravnost po strmini kakor zvezda ki se je utrgala na nebu. Za njo druga in še tretja.
»Kolika lepota!« je zastrmel tekmovalec Tone. Daleč spodaj so zagledali cerkev s svetlobo v oknih in okrog nje hiše, prav tako razsvetljene. V zvoniku so potrkavali. Veliki zvon se je oglašal v enakomernih presledkih manjša dva sta pela drobno in sproščeno. Ko so utihnili, je plaval trozvok vedno višje in višje ter se izgubljal nekje daleč, kjer so se oblaki umikali belim zvezdam.
Ko so stopili trije gorniki v hram božji, je bral župnik evangelij. Slovesno je bral in počasi, vsaka beseda je imela svojo veliko veljavo in svoj slovesni pomen. V klopeh pod korom so stali brkati očanci z nagubanimi čeli; nekateri v kožuhih, drugi v plaščih, reveži pa samo v navadnih suknjičih. Ko so posedli na stare cerkvene klopi, so prebirali jagode rožnega venca; kdaj pa kdaj so se tudi zaustavili. Premotila jih je vesela pesem, ki se je prelivala s kora in polnila cerkev.
Matevž je zagledal klečečo punčko z veliko ruto čez glavo. Ves čas je strmela v lučke pri jaslicah, ponavljala svoj očenaš in se ozirala po pevcih. Kdo ve, za koga je molila? Za svojo mater, za svoje ovčke, ali pa samo iz otroške vdanosti?
Ko jo je tako gledal, je segel v žep po drobiž, se sklonil k njej in ji šepnil: »Jutri si kupi bonbonov in pridna bodi.« To mu je dobro storilo. Punčki tudi. S svojimi začudenimi očmi je pogledala neznanega gospoda, Matevž ji je prijazno pokimal in deklica je spet molila kakor preje.
Po maši so počakali na župnika, da bi ga pozdravili. To so dobro vedeli, da jim bo postregel z brinjevcem ali slivovko. Pošteno jih je zeblo in kozarček žgane pijače jih je pogrel.
Pot nazaj je bila dolga, kože na smučeh so dobro prijemale. Ob pol štirih zjutraj je zagledal Matevž na svoji mizi spet drobno Majdino podobo.
»Pripoveduj mi punčka, kako ti je bilo to noč. Jaz sem bil zapuščen, pa sem šel k polnočnici. Lahko noč, dobro spi!«
Zadeva s kristijanijo
[uredi]Minuli so trije tedni. Gostje so odhajali in novi prihajali. Odhajajoče je spremljal hišni pek s harmoniko, prihajajoče pa je pozdravljal gospodar in jih sprejemal kakor dobrodošle znance, ki so prišli na obisk. Odhajajoči so bili zagoreli v obraz in so dolgo mahali s sani; oni, ki so prihajali iz doline, so bili bledi, naravnost lačni sonca, zraka in športnega razvedrila v snegu. Nekateri so prinesli seboj čisto nove smuči: to so bili začetniki, ki so se spoštljivo ozirali za onimi, ki so z lahkoto švigali po snegu.
Matevž je bil s svojo šolo na klancu blizu doma. Učil je plužni zavoj. Erna je bila med najpridnejšimi, je pa vsak poizkus končala s padcem in užaljenim vzklikom. Ko se je vsem drugim že »odprlo«, Erna pa je še vedno padala, jo je zgrabil jok.
Da, prav res, tudi solze so tekle v tej šoli. Pa ne zato, ker Erni zavoj ni šel od nog, pač pa zaradi tega, ker je Matevž druge pohvalil in jim včasih vzklikal »prav dobro!« ali pa celo »odlično!«, njo pa je kregal. Sploh je smuški učitelj v Alpah velevažna oseba. Učeni možje in lepe ženske ga vdano poslušajo in so mu pokorijo, saj je v njegovih rokah ključ do prave bele opojnosti.
Nekoč je prišla k Matevžu gospodična Marjeta in ga prosila za razgovor na štiri oči. Kaj neki mu bo zaupalo dekle, skromno kakor vijolica v grmu in krhko kakor bistri studenec? O, Matevž, ki ni slep za ljudi in še manj za dekleta, je že prvi dan opazil njene plave oči, velike in dobre. Vše mu je bila, čeprav se je branil te misli.
»Gospod učitelj,« je začela in zardevala, »ne smete zameriti, če vam zaupam nekj, česar vam morda ne bi smela.«
Tudi Matevž je zardel. Bil je pač take narave.
»Imam zaročenca, ki sem mu malo več govorila o svojem znanju na smučeh, kakor bi bilo prav.«
»Ah, to je,« se je pomiril Matevž.
»Mislila sem, da že znam kristijanijo in sem mu tudi tako govorila. Pa, kakor vidite, sem reva in padam. Teden po svečnici pričakujem zaročenca in v tem času se morem do dobra naučiti kristijanije. Njega bo to veselilo. Tudi zame je važno, ker sem mislila, da jo res znam. Samo vi mi lahko pomagate.«
Kdo bi ji odrekel posebne ure? Trdega srca bi moral biti!
Matevž ji je dal roko in z roko tudi obljubo.
Skrbel je za svojo šolo, prav posebej pa še za Marjeto, da bi se naučila kristijanije, ki igra, kakor vidite, tudi v ljubezni svojo vlogo.
V domu je bil velik promet. V šolo se je priglasilo toliko učencev, da so jih morali razdeliti v dve skupini; prvo je vodil Matevž, drugo pa Janez. Pozabila sta na lansko tekmo v Podutiku in se spet razumela kot dobra stanovska tovariša.
Vsako jutro je bil Matevž prvi pod vedrim nebom. Oslinil je prst in ga molel v zrak, da bi ugotovil smer vetra. Ko je ugibal o vremenu, je zagrabil še pest snega, pihnil vanj in ga stiskal. Šel je še na verando, si ogledal stanje barometra in bral na termometru, potem pa je pogodil, kakšna maža bo danes držala. Navadno je tako, da je smuški učitelj tudi hišni vremenoslovec.
Pred deveto uro je bilo skupno mazanje smuči, ob devetih zbor in gimnastika, potem pa sta krenila Matevž in Janez vsak s svojo skupino na delo.
To so ljudje dobro opazili, da je bil Matevž do Marjete nenavadno pozoren. Saj je tudi druge opozarjal na napake in jim temeljito razlagal vse tisto o drzi smuči in nagibu telesa, Marjeto pa je le gledal, kakor gledajo učiteljice v šolah svoje ljubljenčke. Druge je kregal, Marjete pa ne. Tudi to so opazili, da je poučeval Marjeto v posebnih urah in da se je v obednici preselila k njegovi mizi.
Prvotno Matevž ni nameraval ostati tako dolgo v gorah. Odločil se je za nekaj tednov, sedaj pa je že minula svečnica Vendar, kdo bi hodil s planine ravno sedaj, ko je začelo sonce delovati s svojim čarom?
Zgodaj zjutraj so se zlatili vrhovi smrek, potem so risale svoje dolge sence, čez dan pa so padali žarki naravnost v kotanje in se odbijali v prostor, ki je žarel v svetlobi. Tako močna svetloba se je razlivala nad snežišči Pokljuke, da so jo morali krotiti s črnimi naočniki.
Vse dopoldne je držal sren. Šolarji in nešolarji so se zbrali po dopoldanskih urah na strmini pred domom. To je bilo skupno razvedrilo, ko so smuči žvižgale, da je bilo veselje. Izurjenejši so se spuščali z vrha in uživali v hitrosti, otroci in začetniki pa so se postavljali z liki, ki so se jim odprli šele včeraj ali danes.
Starejši so se sončili na ležalnih stolih ter motrili živahno vrvenje. Kdaj pa kdaj jih je razgibal neroden padec, nič manj pa virtuoznosti fantov, ki so se obnašali, kakor da bi se rodili s smučmi na nogah.
Matevž in Janez sta bila neugnana. Ko so sedeli gostje že pri obedu, sta nosila v strmino orjaške kose snega in gradila skakalnico. Bila sta zagorela kot zamorca in neugnana kakor otroka, ki se ne pustita motiti pri igri. Potem sta skakala in se poganjala, kakor da gre za res. Znamke, ki sta jih dosegla, sta zaznamovala s smrekovimi vejicami v snegu. Tudi drugi so skakali in padali, martinčki s svojimi črnimi naočniki na ležalnikih pa so se smejali, vriščali in ploskali.
Matevž se ni več držal določenih ur. Preveč prijetno je žgalo sonce in preveč mikavne so bile srebrne poljane. Komaj so se opoldne posušile dragocene deske, ki so jih postavili v sneg in podprli s palicami, že je zbirni svoje šolarje, mlade in stare, da bi jih vodil na izlet.
Ti so vedeli, da je iznajdljiv, da jih bo vodil po lahkih smučinah nekam visoko, kjer bo lep razgled in odkoder bo prijetna smuka nazaj. Radi so mu sledili, zamudniki pa so se tudi podvižali, da bi ujeli jato, ki se je v gosjem redu vzpenjala proti vrhu Macesnovca.
V položnih ključih so stopali za vodnikom. Na neskončno oddaljenem nebu je plavalo nekaj belih oblakov. Niso pa motili srebrne svetlobe, ki je bila v stenah okrog Kredarice prav tako čista kakor v kotanji pod Lipanco. Grebenski boki so bili beli, kakor da bi se kopali v mleku, sive stene pa so razkazovale svoje čare kakor da so se pomaknile prav blizu: »Takšne smo, le poglejte nas od blizu; sneg je minljiv, me pa ostanemo!«
Marjeta se je prav rada držala Matevževe bližine. Nosila je tanko, svetlo modro bluzo. Lepo se je podajala njenim plavim lasem in zagoreli polti na obrazu in lehteh. Ko je Matevž pripovedoval o vrhovih, kakšna imena imajo, kaj je lepega na njih in kje so koče, se je vselej ozrl na Marjeto, če prav vidi. Ona še ni trgala očnic in sleča, je pa čutila lepoto barv in našla zanje izraze navdušene hvale.
Ah, barve! Pravkar je bilo še vse belo, zdaj pa so v Draških vrhovih že zlate primesi. Pravijo, da so slikarji fantasti. Toda, kdor je bil z Matevžem na Javorovem vrhu ali Macesnovcu, je moral priznati, da je v resnici še vse lepše kakor slikajo. To tu zgoraj je delo božje zamisli, ono na platnu pa je podoba človeške domišljije, čutenja in umetniške zmogljivosti.
V dalji so so vzpenjali v nebo grebeni Kamniških planin in zdelo se je, kakor da strmiš v eno samo čudovito goro z desetimi vrhovi. Druga za drugo se skrivajo Kočna, Grintovec, Skuta, Ojstrica… Skupine prvih obrobnih sten blestijo v zlatu, kakor da bi se vzpenjala po njih čreda samih zlatorogov. Vrhovi v sredini se prelivajo v oranžnih barvah, oni zadaj pa se zdijo že toplejši, nekam skrivnostno vijoličasti.
Ah lepe ste kamniške sestrice od daleč, kadar se postavite druga za drugo in vas božajo žarki zahajajočega sonca!
Kamorkoli se ozreš, čutiš drugačne motive, oblike in barve. Karavanke kažejo svoja gola rebra, kamniške se ovijajo v pravljično rdečico, za Voglom mrgoli valovanje kotanj in vrhov, orjaške čeri julijskih dvorov pa se že pripravljajo na mrzlo noč.
»V pol ure moramo biti doma,« se oglasi Matevž. »Če ne nas bo zalotil mraz.«
»Oblecite se Marjeta, vsi se zapnite!«
Potem se je utrgal Matevž z vrha in smuči so zdrvele po snegu, ki je že dobival sloj skorje. Da, če bi bil Matevž sam, bi smuknil naravnost v dolino; tako pa je moral izbirati smer, ki ne bo pretežka, da bodo drugi uživali. Tudi smuški učitelj se mora žrtvovati za druge. Nekateri so se spustili kar v jati za svojim vodnikom, manj izurjeni pa so počakali, da bodo sami šteli »postaje«.
Ko so prispeli v dolino, so šele prav čutili, da so prišli v področje mraza. Mokre rokavice so začele zmrzovati, lica žareti, premraženi uhlji so skeleli, drevje se je ovijalo v bodičasto ivje. To je bil razlog, da je vsak hitel kolikor je mogel.
»Sijajno je bilo danes… nebeško lepo… prekrasno«, so bile besede, ki ste jih čuli pred domom, ko so spet zahreščale dilce na pragu in ko so si ljudje z metlicami strgali sneg z obleke. Smuči so morale v svoj hlevček, dobri šolarji pa so se razveselili toplote doma.
Pokljuka v megli
[uredi]Ko so se prikazale vse zvezde na nebu, so videle nekje med pokljuškimi gozdovi eno samo svetlo točko: topli dom z vencem oken, odkoder je žarela svetloba v ledeno noč. Če bi prisluhnile, bi slišale godbo; če bi pokukale skozi okno, bi zmajevale s svojimi srebrnimi glavami… Videlo bi Matevža, postavnega fanta od fare, kako vrti v plesu plavolaso Marjetico. Oba žarita, oba se smejeta.
Njenega zaročenca še ni bilo, pa pa je prišla sprememba vremena.
Jug je pritepel oblake in megla se je vlekla z jezerske strani ter se usedala na šume, klance in ravnice. Sami oblaki, sama megla! Ni hotelo snežiti, še manj pa je kazalo, da bi sonce kaj kmalu premagalo vso debelo gmoto, ki je zavladala nad planoto ter težila kakor težka misel srce bolnika.
Gostje so čakali lepših dni, nekateri pa so že obupali. Natakarica Nada je že tretji dan krasila mize z drobnimi vejicami jelke. Vmes je polagala nežne izrastke belega mahu, ki rase na starih smrekah. To je bilo znamenje, da se gostje poslavljajo. Polovica jih je odpotovala, prihajali pa so še vedno novi, čeprav ne ve tako pogosto.
Kislo so se držali, zakaj prišli so, da bi vsaj tu zgoraj videli sonce.
Matevž je bil slabe volje. Dolžnost ga je klicala v dolino in od tam k Sv. Lovrencu, družba pa ga je zadrževala. Družba? O, Matevž se je spremenil! Če bi hotel, bi lahko šel, saj bi lahko Janez delal za oba; tako pa se je predal svojim dilcam, snegu, soncu in mrazu.
Sedel je v obednici z Marjeto.
»Samo nekaj sončnih dni bi še hotel dočakati, potem pa, kdo ve, če bom še kdaj videl te kraje.« Zamahnil je z roko, da bi odgnal neprijetno misel.
»Dolgčas vam bo na deželi; zdi se mi, da ne boste mogli zdržati. Bi bilo bolj pametno, da si še premislite,« Marjeta je govorila iskreno, kakor je mislila in čutila.
»Dolgčas je človeku, ki nima dela. Po resnici vam povem, da sem ga že lačen. Vse to, kar počenjam tu gori, se mi zdi samo igra. Igra, do katere imajo pravico otroci, pa zgarani ljudje, ki so potrebni razvedrila. Jaz nisem niti otrok, niti…«
»Pač, pač, Matevž, otrok ste, dober velik otrok! Gledala sem vas včasih opoldne skozi okno, ko ste švigali po snegu prav s tako vnemo kakor fantički, ki se gredo vojake. Všeč ste mi bili nekoč, ko ste si odpeli smuči in jih potrepljali kakor zvestega konjička. Ah, tisti dan ste vozili kakor Elija! Vsi smo uživali, ko smo vas gledali. Še veste, kdaj je to bilo? Takrat, ko ste nam nastavili v sneg pomaranče in bonbone, da bi jih pobirali med smukom. Počakajte, še bodo sončni dnevi!«
»Veste, Marjeta, vajen sem bil delati. To tu zgoraj je razkošje, ki ga je preveč za kmečkega človeka.«
»O, saj ste delali! Ves dan ste poučevali. Zdelo se nam je, da se boste pretegnili.«
Ne, gospodična Marjeta ga ni pomirila. Dejal ji je, da je vse to prijetno igračkanje. Le tu pa tam je čutil, da dela. To je bilo takrat, kadar se je moral raztegovati v plugu, v mislih pa je bil na strminah Lipance, kamor ga je mikalo. Z Marjeto sta imela nekaj privatnih ur. Prvič jo je poučeval resno in podjetno, pozneje pa je stopila kristijanija v ozadje. Veliko sta se pogovarjala, drug drugemu sta bila prikupna in ure so minevale, kakor bi trenil.
Kaj je čutil do te ženske?
O tem je premišljeval, ko je vzela časopis v roke in brala. Ah, nič. Všeč mu je bila podobno kakor zima, ki je razkrivala svoje čare. Zbližala sta se kakor dobra prijatelja.
Zakaj je dopustil to zbližanje? Lahko bi ji bil samo smuški učitelj, strog in resen, toda…, toda všeč mu je bila. Všeč kakor Majda? To ne. Majdo je imel še vedno rad, čeprav ji ni pisal več tako dolgih pisem. Majda je bila daleč, Marjeta pa blizu kakor topli žarki sonca.
Ali vladajo v gorah drugačni zakoni? Zakoni ne, ljudje pa so drugačni. Približno takšni, kakor da bi se bili zbudili šele tu zgoraj in kakor da so bila vsa leta, ki so jih preživeli v dolini, ena sama dolga noč, ki so jo presanjali. Vezi s preteklostjo se rahljajo. Dan je tu zgoraj močnejši.
»Poglejte, Matevž, France je skočil 62 metrov…«
Fant se je zdrznil in pogledal v časopis. Tam so pisali o neki novi skakalnici pod Poncami, kamor so prišli tudi inozemski tekmovalci Sam Birger Ruud je bil med njimi.
Z debelimi črkami je pisalo v dnevniku, da padajo pod Poncami znamke, kakršnih niso bili vajeni dotlej.
»Birger Ruud je skočil 84 metrov!«
»Nekaj bo res, par metrov pa so dodali za reklamo. Kdo bi jim zameril,« je razlagal Matevž, ki se spozna na take zadeve.
»Gospod učitelj, ali danes ne gremo na izlet?« je pristopil mladenič k Matevževi mizi in ga spomnil, da ga čakajo.
»Ah, da, saj res! Pohitiva Marjeta!«
Zunaj je ležala mrzla, neprijetna megla, Matevž bi rajši sedel v sobi, zakaj ni ga mikala počasna vožnja po takem vremenu. Če bi lahko dirjal, to da, počasno vodništvo v megli pa je delo, ki nima smisla.
»Vendar ste enkrat spet pri delu,« je poskušala Marjeta, da bi ga spravila v dobro voljo.
Matevž je vzel palice v roke, stopil pred vrsto, preštel učence in jim govoril: »Bom vodil počasi. Nikdo ne sme danes zaostajati. Smuk!«
Zavil je po planoti v smeri proti Koprivniku, tam pa je krenil čez gozd proti severu. Holmi so bili zaviti v gosto meglo, ki je prihajala vse nižje. Matevž je komaj razločil sive obrise postav, ki so se poganjale za njim. Ne, danes ni utiral smučine, ki bi tekla. Nerodno se je vlekla po gozdu mimo dreves v strmino. Imel je slab dan.
Počasna hoja je rodila premišljevanje. Sedaj bi moral biti že doma pri Sv. Lovrencu; les v gozdu čaka na tele roke, ki se oklepajo smuških palic. Samo malo časa bo še dober saninec… Je res, da je očetu pisal, da ga še ne bo, prav pa to ni.
Se še nisi naveličal Matevž? V resnici bi še rad videl spet zemljo, — golo, dobro prst, ki čaka pomladi, ko bo spet pognala hrano za ljudi in živino. Tudi vlak bi že rad videl, ki sopiha po tiru in vozi ljudi z dežele v mesto, z mesta na deželo. In zvon bi rad slišal, zvon od koder koli.
V soboto popoldne je bil na robu planote, da bi čul polrkavanje s Koprivnika. Veter pa je bil neprijazen; pihal mu je naravnost v hrbet in odnašal tako zaželjeno brnenje nekam proti bohinjskim hribom.
Ne, v tej megli ne bo šel s planine. Vse bi bilo pokvarjeno. Enkrat bi še hotel gledati z višine v Krmo, enkrat še doživeti dan, ko bo zrak med gorami in soncem čist kot ribje oko. To bo slovo. Za letos in za vsa leta nazaj in naprej.
Tu pa tam se je Matevž zaustavil in prešteval svoje varovance. Enega od sigurnejših je določil, da je smučal zadaj. Kje se nahaja, pa ni prav točno vedel.
Vodnik je poslal nemiren. Tipal je s smučmi v sneg ter zavil večkrat v drugo smer. Ljudje za njim so že godrnjali, da je pot pretežka. Če je koga ošvrknila veja, je zaklel.
Matevž se je oziral po drevju, da bi razložil strani sveta: »Tu čez mora biti dolina, po kateri vodi pot nazaj proti domu,« si je zatrjeval.
Pot nazaj je bila zdaj njegova edina misel. Megla je postala tako nepregledna, da se je počutil kakor slepec v gozdu. Vid je varal: to, kar se mu je zdelo ravno, je bilo vzpetina; tudi kotanje so se izgubila; čutil si jih šele, ko so smuči nenadno zdrčale.
Ali se je vse zaklelo proti njemu?
Še nikoli se mu ni zgodilo kaj takega!
Za Matevža so bile težke minute. Samo on je vedel, da so zašli in da ni gotovo, ni čisto gotovo, če jih bo pripeljal pred nočjo v topli dom. Marjeta mu je sledila kakor otrok, ki zaupa, ali morda samo sočustvuje; ostali so godrnjali in se jezili na sneg, na meglo, na mraz in še na smuči po vrhu.
Spomnil se je turista, ki ga je pred tedni zalotila megla. Vso noč je brodil po planini in gozdu, doma pa ni našel. Klical je na pomoč, toda kdo bi ga slišal! Nazadnje je zažgal senik, da bi s požarom opozoril ljudi nase. Revež je bil pač neizkušen. Nikdo ga ni slišal, nikdo ni videl požara. Ogenj mu je sicer prikrajšal noč v mrazu, morda mu je celo rešil življenje. Toda: »Turist je bil sam, jaz pa odgovarjam za teh osem ljudi, ki so se mi zaupali.«
Vse, kar je mogel zdaj pametnega ukreniti, je bilo iskanje prave smeri, prikrivanje položaja in mirna razsodnost.
Okno vodnika ni našlo nobene opore. Prišli so na gladko snežišče, vse pa je bilo brezoblično in zdelo se mu je, da ni bil še nikoli tukaj. Nikjer pastirske staje ali znanega drevesa, ki bi ti povedalo, kjer pravzaprav si.
Ko je Matevža že hudo skrbelo zagledal v mraku prikazen, ki se je bližala. Kmalu je razločil sani s senom in fanta, ki je bil vprežen v njih. Pohitel je, da ga je na samem vprašal odkod in kam.
Ta mu je povedal, da prihaja izpod Macesnovca in da vleče sani na Podjele.
Matevž se je oddahnil.
Ne, nocoj ne bodo prezbovali v seniku. Gospodar v domu ne bo skrbel, svojci ne bodo trepetali v strahu. V pol ure bo doma z vsemi, ki so šli z njim. Doma bodo kakor vsak večer. Nikdo ne bo slutil nevarnost, ki je Matevža stiskala že za grlo. Hvala Bogu!
»Kadiš, fant?«
»Kadim, če imam.«
Matevž mu je stisnil v žep svojo dozo s cigaretami.
»Pa za lepše vreme se pobrigajte lam spodaj«, mu je zaklical in krenil proti severovzhodu.
»Nekaj danes ni z njim v redu«, je šepnil Matiček svojemu prijatelju.
»Narobe je z njim, že par večerov je potrt. Sinoči je pil, kar ni njegova navada!«
Matevž tega ni slišal. Marjeta pa je čula in je čustvovala: »Ubogi fant, mora mu biti zelo hudo. Na grunt je navezan, kakor da bi bil pognal korenine v zemlji, gore pa ga držijo, kot da bi ga bile začarale. Ko bodo prvi jasni dnevi, se bo vzpel na Lipanco, potem pa se bo odtrgal od nas. Dolgčas mi bo po njem. Dokler bo tu, naj mu bo lepo.«
Tako je čustvovala Marjeta in hitela za fantom, ki je drčal spredaj in se spet zaustavljal, da bi počakal na ostale.
Matevž pa je poslal drugačne volje. Ves srečen je bil. da ni doživel vodniškega poloma. Izgubiti sloves dobrega vodnika bi bil zanj udarec, ki bi ga le težko prenesel. Ah, sedaj je bil spet vesel. Ko so prišli domov, je pohitel do Nade in naročil kuhanega vina za vse. Ostali so si zunaj otresali sneg z okovank in si čistili hlače z metlicami. Marjeta ga je srečala na stopnjicah in mu šepnila, da je bilo tudi danes, čeprav v megli, zelo lepo.
»Če se že vreme kuja, bomo vsaj mi dobre volje,« je dejal gostom, ki so posedli za mizo. To je bila beseda, ki so jo radi slišali.
Ker Matevž ni dopustil, da bi plačali vino premožnejši od njega, so prihajale na mizo novo steklenice vroče in dišeče pijače. Ne bi mogel reči, da ni prijala, zakaj Matevževa druščina je bila premražena. Nada, ki je znala lepo postreči, je zavijala steklenico v bele prtiče. v pijačo pa je nasula sladkorja in dišav. Tako jo bilo vino sladko kakor med in vroče kot čaj.
Pila je tudi Marjeta. Predno je bil čas za večerjo, so postali dobre volje in začeli prepevati.
Pela je tudi Marjeta. S svojim glasom je razodela nocoj nekaj, kar je bilo namenjeno pravzaprav samo njeni družini. Potem so jo prosili, da je zapela toplo sevdalinko »Moj dilbere, zima je«. S svojimi vedrimi očmi je gledala naravnost v Matevža, se sklonila k njemu in mu pela na uho. Čisto tiho in nežno je pela. Vsi so sedeli negibno in v sobi jo bil mir, da bi slišal vžigalico, če bi padla na pod. Ženske so povesile oči in poslušale, moški pa niso mogli odmakniti pogleda od dekleta, ki je pelo zvonko kakor častitljiva violina v rokah umetnika.
»Ah, marsikdo si je želel, da bi se sklonila tudi k njemu, da bi bil deležen pozornosti, ki jo je poklanjala smuškemu učitelju.
Večerjo so si naročili kar v furmansko sobo, kjer so obsedeli. Da je zgornji dom preveč gosposki, so dejali in da se smučarji boljše počutijo, če so tečajniki sami med seboj.
Začeli so z vinom, nadaljevali s petjem in družabnimi igrami, potem pa so plesali. Čim je pek raztegnil harmoniko, so se pari odtrgali od mize in se vrteli, jadrali v dolgih korakih in poskakovali. Matevž je čutil topli Marjetin objem, ko so je zibala v tangu. Vrnil ji ga jo in plesal kot že dolgo ne. Ko so se vrnili k mizi, je dobil besedo Matiček in razdiral vesele, da so se nasmejali do solz.
Ob pol dvanajstih so bili še vedno vsi skupaj. Nikomur se ni ljubilo spat. Tudi Matevž je bil nocoj širokogruden; marsikdaj je očital zamudnikom v šoli, da se za smučarja ne spodobi, da bi še veseljačil pozno v noč.
»Naše veselice so na klancih pod vedrim nebom, kjer je plesišče tisočkrat lepše od onega v zakajenih prostorih.« Tako je govoril, kadar so prihajali zamudniki v šolo. Nocoj pa se je zdelo, kakor da je odložil dostojanstvo smuškega učitelja in se prikradel med ljudi, ki so za ples in pijačo prav tako navdušeni kakor za ,belo opojnost‘.
V gostilni je dišalo po tobakovem dimu, po vinski pari in prahu. Matevž si je zaželel dobrega zraka. »Bom kmalu nazaj,« je šepnil plesalki in odprl vrata.
Na hodniku je srečal natakarico Nado.
»Gospod Matevž, pismo še vedno čaka na mizi.«
Fant je zdirjal po stopnicah naravnost v obednico. Tam ga je čakalo pismo z rokopisom, ki ga je poznal kakor svojo roko.
Razveselilo ga je kakor vedno. Hitel je v svojo sobo, ga odprl in bral:
»…fant moj dragi, zdi se mi, da Te že celo večnost nisem videla. Čakam Te, Tebe pa ni od nikoder. Danes sem žalostna, ker sem imela težke sanje. Sanjalo se mi je, da nisem mogla več zdržali sama in sem se napotila na planino. Pot je bila dolga in snežilo je, da sem komaj hodila. Tako globok sneg je ležal na poti, da se mi je udiralo do kolen. Brez moči sem hodila in spanec me je premagoval. Hotela sem se odpočiti pod staro smreko, ko zaslišim sani, ki mi drvijo nasproti. Ti si sedel v njih in vriskal, s Teboj pa je bilo dvoje deklet. Nisem jih poznala. Stisnila sem se k drevesu, ker sem se bala konj; klicala sem Te in Ti mahala, Ti pa me nisi niti slišal, niti opazil. Kakor prikazen so zdrčale sani mimo mene. Tekla sem za njimi in Te klicala po imenu, vendar zaman; izginjale so za ovinkom. Potem sem slišala samo še cinglanje zvončkov in Tvoj veseli smeh. — Vidiš, namesto, da bi se mi sanjalo kaj lepega, da bi Te srečala in se pogovarjala s Teboj, si mi nedosegljiv tudi v sanjah. Vem, da Ti je lepo tam zgoraj in Te ne prosim, da bi prišel. Boš še prišel, če prej ne s pomladjo in takrat bom norela od veselja. Samo to sem Ti bolela povedati, da Te že težko čakam.«
Tako je bral Matevž v svoji sobi. Sedel je na stol, si pokril obraz z rokami in se zamislil. Žal mu je bilo, da je imela Majda take sanje. Ah, kako bi bil vesel, če bi v resnici prišla!
Potem se je spomnil večera v furmanski sobi.
Kaj se godi s teboj, Matevž? Ah, nič, le dobre volje sem. Pa tisto z Marjeto? Saj me je ona prva objela. In ti si ji vrnil. Ah, srce je včasih brez pameti; greje se tam, kjer ni prostora za dva. Ne bi smel tega storiti; ona je zaročena, ti pa si pravil Majdi, da se boš čez zimo dogovoril z očetom in da boš pripravljal domačijo za novo ognjišče.
Nič se ni zgodilo, česar Majda ne bi smela zvedeti. Nič hudega ni bilo. Če ni bilo hudega s teboj…, ti ne veš, če ne čuti Marjeta drugače! Prav zaradi tebe bo morda sprejela zaročenca bolj hladno kot bi ga, če ji ne bi pokazal, da ti je všeč.
Nekdo je potrkal.
»Naprej!« so je oglasil Matevž in pogledal nevoljno proti vratom.
V solvo je pokukala plavolasa Marjeta, ki je prišla z Janezom.
»Matevž, nocoj se ne boste poslovili po francosko,« ga je prijazno nagovorila.
»Pogrešamo te,« mu je dejal Janez, ga prijel pod roko in ga vabil iz sobe.
»Ne, ne, nisem se mislil posloviti, le pošto sem bral, ki me je čakala v obednici.«
Spodaj so spet prepevali:
»Vinograd obdel’vati,
Slovenc mora znati;
kdor delal prav ne bo,
naj pije pa vodo!«
Od časa do časa se je oglasila Nada in prosila, da bi bili gostje bolj mirni. »Zgoraj ne morejo spati!« se je pritoževala. Slovesno so obljubili da jih niti v kuhinjo ne bodo slišali, čez par minut pa so postali spet razposajeni. Matevž ni več toliko plesal, je pa zato več pil. Začel je napivati vsem po vrsti: onim, ki so mu bili všeč in potem še tistim, ki jih ni kaj prida rad videl. Delal se je, kakor da bi jih hotel ustrahovati. Posebno rad je imel Matička.
Začel je spet plesati, toda sedaj z vsemi po vrsti. Marjeta bi morda rajši videla, da bi bil več z njo, zadovoljila pa se je tudi s tem, da je bil dobre volje. To pa je res bil. Z Matičkom je pil bratovščino in potem sta treščila kozarce ob tla, da so se razleteli na desetero koscev. Kdo ne bi bil vesel, če ti ponudi Matiček, ugleden meščan s pristno kmečko dušo, da mu lahko rečeš »ti«?
Plesal je spet z Marjeto in čutil njeno gibkost, njen lahek korak. Vino je delovalo, vsa soba se je vrtela v veselju in pesmi. Hišni pek se je sprehajal po sobi in vlekel harmoniko zdaj glasno, kakor da bi hotel nasilno polniti ušesa, zdaj tiho kakor da bi snežilo. Soba je bila polna veselja in dobre volje. Marjeta se je domislila besedila k melodiji, ki jo je čaral pek iz svoje harmonike. Spet mu je pela in ga gledala v oči. »Vrag je v tebi, punčka draga,« ji je šepnil Matevž. »V tebi sta dva!«, mu je vrnilo dekle.
Šele pri mizi se jc zavedel, da jo je tikal. Naročil je še pijače, plesal pa ni več. Praznil je kozarce in se delal strahovito žejnega.
Ali mu je pijača tako teknila? Kako bi mu teknila, ko je vendar pil le za redke slovesnosti! Nocoj pa je bil Matevž žejen, žejen vsega in marsičesa.
Ura je bila pozna in soba se je začela prazniti.
»Matevž pojdite še vi spat, trudni ste,« mu je rekla Marjeta. Ta je vstal, jo prijel pod roko in vodil do sobe. »Duša draga, pozno je, za Matevža pa še ne prepozno. Lahko noč vam voščim, obema pa lepše vreme jutri.«
Za tem je odšel naravnost v sneg in se sprehajal po srenu okrog doma. Ko se je shladil, se je vrnil v furmansko sobo, ki je smrdela po tobaku in vinu.
Če bi pogledale to noč bole zvezde skozi okno, bi bile najprej žalostne. Videle bi Matevža, kako ga opaja Marjetina pesem, ob pozni, zelo pozni uri pa bi ga zalotile pri mizi, kjer sedi sam in pije wisky. Če pa bi mu pogledale v dušo, bi prešla žalost s srebrnih obrazkov. Ne, Matevž ni bil žejen vina; nekaj je gorelo v njem in to je gasil s pijačo. Ob drugi priložnosti bi si pripel smuči na noge in tekel, tekel tako dolgo in tako hitro, da bi se vrnil tako krotek, da še zavriskati ne bi mogel. Nocoj pa je bila megla, gosta megla in bele zvezdice na nebu so videle samo sivo morje, ki je ležalo nad starimi gozdovi okrog Mrzlega studenca.
Ko je prišla Nada pospravljat steklenice in čaše, ji je Matevž pomagal, potem pa je šel spat.
Vreme se ni kaj prida spremenilo. Le sren je imel zjutraj močnejšo skorjo in tudi živo srebro je zdrknilo za par stopinj nižje.
»Lipanca draga, še te bom videl v soncu, še boš moja, predno grem.« Ne, v tej megli tudi danes ni hotel v dolino. Sobota je minila brez posebnih sprememb. Dopoldne je poučeval plužno kristijanijo, popoldne so priredili izlet na Rudno polje. Celo uro so se zadržali v gozdarjevi koči, kjer so pili čaj z mlekom. Ko so se o mraku vrnili, so začeli s tarokom.
Skakalne tekme pod Ponco
[uredi]Voznik, ki je pripeljal živila iz doline, je prinesel, kakor vsak dan, tudi pošto. Med časopisi in pismi je bila brzojavka za Matevža.
»Pridi pod Ponco — radio reportaža — nujno.«
Povabilo je fanta vrglo na noge. Bral je v listih, da pripravljajo v dolini pod Ponco veliko prireditev. Napovedani so bili posebni vlaki, ki bodo pripeljali množico k skakalnim tekmam. Spet bo med ljudmi, spet bo sedel na vlaku, skoke pa bo gledal čisto od blizu, najlepšega mesta.
Pogledal je na uro: »Brzovlak gre ob desetih, do postaje potrebujem dve uri; še eno partijo in potem se grem napravit.«
Zunaj je pritiskal sever. Podil je megle, jih mešal s suhim snegom, ki je še ležal na osojnih pobočjih in tulil zdaj žalostno, zdaj grozeče. Sprememba vremena je ljudem dobro storila. Tem bolj, ker so bili na toplem in je dišalo iz kuhinje po dobri večerji.
Matevž je mazal svoje smuči z »mudezinom«, ki je najvarnejši za sneg, ki bo na planini zdaj skorjast in leden, zdaj spihan, zbit in mokast, spodaj pa, kdo ve, kakšen. Debela plast smole se je topila pod bruhajočim gorilnikom, les pa jo je vpijal in drsna ploskev se je svetila.
»Dilce drage, nocoj vas ne bom štedil. Mudi se mi in spodaj bo kamenje, ki štrli iznad zgnetenega saninca na poti. Pa saj bo trpetale maža. Ob desetih bomo že spet v toplem vlaku…«
Smuči so bile že hudo obrabljene. Za vsako prasko in zarezo je vedel, kje in kdaj jo je dobil, vsaka je pomenila kolikor toliko nevšečen spomin. Rad pa jih je imel in bi jih spoznal za svoje, če tudi jih deset let ne bi videl in bi ležale v velikem skladišču med stoterimi pari.
»Oho, krepko je zunaj,« si je mislil, ko je zaprl vežna vrata za seboj in mu je burja zapela okrog ušes. To pa ga ni motilo. Po pameti se je oblekel, utrjen pa je tudi bil, da ga ni plašila junaška igra narave. Samo krepkeje se je nagnil naprej in se z vso močjo odganjal s palicami.
Bilo je, kakor da se je drobna kresnica zgubila v gozdu. Nekaj časa je švigala po ravnem, potem pa se je začela spuščati v dolino. Pot se je vlekla naravnost, potem se je spuščala v velikih lokih, nekaj časa hitro in potem spet počasneje.
Proti mrazu ga je varovtila obleka, svetlikanje nad Stolom mu je kazalo pot, žepna svetilka na prsih pa mu je bila bolj za kratek čas kot za potrebo. Kdaj pa kdaj mu je osvetlila zamet ali ga opozorila na čer, ki moli iznad snega ali na hlod, ki čaka voznikov. Na svoje noge se je Matevž zanesel in vedel, da bo v poldrugi uri z lahkoto opravil pot, za katero potrebuje, če se vzpenja v nasprotni smeri, dobre štiri ure.
Če je bilo položno, si je grel roke v žepih, ali si jih pritiskal na premražena ušesa in mislil na skakače in skoke, o katerih bo govoril jutri svojim nevidnim poslušalcem. Če je šlo hitreje, je skrčil kolena in gledal ostreje, da je ostal na nogah. Neprijetno bi se bilo v tem mrazu zavaliti v sneg!
Na Zatrniku je zavonjal prvo kmetijo. Domač duh po zakajeni kuhinji, vonj po živini in hlevu mu je udaril v nos. Razveselil se ga je, kakor da bi stopil k oknu in motril družino, ki poseda po topli krušni peči.
Zima v gorah je razkošna glede na pestrost barv, ki se prelivajo med nebom in zemljo; razkošna je tudi v variacijah sonca in mraza, megle in viharjev. Za oči je paša obilna, pa tudi za toplotna čutila in za uho planinca, ki ima sluh za pesem vetra. Le vonj ti zamre; vso, kar zaznavaš z nosom, je strupen mraz ali vlažna megla. Zato si tem bolj presenečen, — da, prijetno presenečen, ko prideš po dolgih tednih v nižje ležeče kraje in zavonjaš kmetijo. Ah, vonj po preprostem kmetskem domu, vonj po ognjišču in mleku, po živini in senu, kako si prijeten!
Potem je zagledal Matevž v dolini prve luči. Snega je bilo vedno manj. Dilce so zdaj pa zdaj zahreščale in zaropotale po kamenju; snega je primanjkovalo in v dolini jih je moral že odpeti. Postal je spet navaden popotnik. Čutil je trdna tla pod seboj in robatosti; noge so bile prelahke za hojo, sploh se je bil že odvadil hoditi po ravnem in po trdih tleh. Začel je teči, zakaj hoja se mu je zdela tako počasna in mudilo se je. V meso in kri mu je prešlo, da leze počasi samo v hrib; po ravnem in navzdol pa ne pozna več drugega kakor vožnjo, ki šumi in žvižga.
Ko je sedel Matevž spet v vlaku, se je počutil kakor v novem svetu, kakor v prijetni okolici, ki mu je znana, ki pa je že dolgo videl. Vse se mu je zdelo novo in prikupno, kakor da bi si že dolgo želel videti rumeno lesene stene s policami in oblasto svetilko pod stropom. Mikalo ga je, da bi se pogovarjal s sopotniki, moral pa je porabiti čas za pripravo za jutrišnje pripovedovanje pred mikrofonom.
Dnevniki so bili polni reklame za velike skakalne tekme pod Ponco. Pisali so o poizkusnih skokih čez 80 m. »Tako hudo ne bo,« si je mislil Matevž, ni pa zameril časnikarjem, ki so po njegovem mišljenju pretiravali, da bi privabili čim več gledalcev na prireditev.
Ljudje le naj pridejo pod Ponco in če bodo videli tudi krajše skoke, bodo morali biti zadovoljni. Kdo ne bi bil zadovoljen, če ima priložnost, da preživi dan v veseli druščini na dobrem zraku in če vidi po vrhu še srčne skakače, ki se ne bojijo niti hitrosti, niti strmin, niti prepadov!
In če bo padel rekord? Če bo skočil kdo dalje kakor 82 metrov? Da, tedaj bo povedal, da je rekord nekaj veselega in velikega; rekord je storitev, v kateri se proslavlja človeška zmogljivost; je najlepša nagrada za prizadevanje in korajžo.
»Halo, tukaj Ponca!«
[uredi]Naslednjega dne se je znašel Matevž, sredi množice, ki je drvela k slavnostno okrašeni skakalnici.
Nekje visoko izpod vrha so jo spuščala bela steza zaletišča; bila je ozka kakor trak, potem se je postopoma širila, dokler je ni prerezala velika odskočna miza. Tam se je začenjal orjaški slap, ves bel in izbočen, kakor da bi bruhal z neznansko silo prav iz osrčja goro. Le šumenja ni bilo slišati in tudi pen ni bilo videti.
Pogled na skakalnico je bil veličasten. Ljudje, ki so imeli opravka prav na vrhu, so bili videti drobni kakor mravlje. Na strmem pobočju doskočišča je bilo videti vrsto mož in fantov, ki so se držali za vrv. Tudi ti so imeli smuči na nogah in so teptali spodnji del skakalnice, da bi bilo doskočišče enakomerno trdno.
Matevž se je prerinil skozi množico do podnožja naprave in se vzpenjal po zasilnih stopnicah navzgor. Sneg na skakalnici je zaudarjal po salmijaku. Umetno so ga pripravili, da bodo smuči hitreje drčale. Splazil se je na najvišjo tribuno nad odskočnim mostom. Tribuna za sodnike in za radijskega napovedovalca je bila naslonjena na vitko bukev in se je prijetno pozibavala v vetru.
Vse je bilo živo. Spodaj pod prepadom se je gnetel velikanski polkrog gledalcev. Drugi so še prihajali po ozkih gazeh kakor v procesijah. Od vseh strani so prihajale nove trume gledalcev. Tudi na drevju na levi in desni vse od skakalnega stolpa do podnožja je vse živo. Večinoma so kmetski šolarji, ki so se splazili na gabre in bukve, da bi imeli lepši pregled in razgled.
Tribuna z mikrofonom se ziblje v komaj čutnem vetru. Vendar, kdo bi mislil na padec kakih osem metrov, ko bo gledal zdaj pa zdaj skoke vse do tja doli.
Med tem so se zbrali skakači na vrhu zaletišča in Matevž je začel govoriti v mrežico mikrofona:
»Halo, tukaj Ponca!« Potem je povedal, kje se nahaja, predstavil je tekmovalce in opisal razpoloženje med tisočglavo množico.
»…Zdi se mi, da sem v lesenem letalu, ki se pozibava nad velikanskim slapom in nad mravljiščem tam spodaj, kjer čaka množica gledalcev na prve skoke. Slap, to je velika skakalnica, ki se spušča nad drevjem, mravljišče pa je arena gledalcev, ki se ozira proti vrhu. Fantje so že pripravljeni; Bog jim daj danes sreče!«
Oglasila se je trobenta, sodnik je zamahnil z zastavico in že se je odtrgal tekmovalec s številko 1. na prsih. Matevž je hitel govoriti:
»V globokem čepenju žvižga po strmini — sedaj je odskočil — čujte frfotanje hlač! — vleknil se je v prazen prostor — krmari z rokami, leti v globino, že je na snegu. Prelep skok je bil to, srečen skok, vsi smo se oddahnili.«
Majda, ki je sedela doma pri aparatu in poslušala radijski prenos skakalnih, tekem, se je zganila. Pri Vorinovih so bili pravkar pri kosilu. »To je Matevž, to je Matevž,« je zavriskala vsa srečna, da spet čuje njegovo govorico. Oče je zagodrnjal, hotel je imeti mir, kajti poročilo ga je zanimalo.
»To pa žo lahko rečem, da bo vsakomur žal, kdor je ostal doma zaradi dobre nedeljske juhe. To, kar gledamo danes pod Ponco, so skoki, drzni in dolgi, kakršnih še ni bilo pod božjim soncem!«
Tako je pripovedoval Matevž, kakor tla bi slutil, da so pri Majdinih pravkar pri kosilu.
»Vsak skakač ima v načinu poleta nekaj svojega, vsakega spremljajo tisočere oči, tisočere želje in skrbi. Norvežani plavajo lepo in daleč, moji tovariši pa se mi zdijo kakor fantje, ki so prvič v vojni. Z vsakim skokom se navdušenje stopnjuje. Bogomir je že potegnil na 62 metrov. France je splaval na 66 m kar je mnogo več kakor smo mogli pričakovati.«
Med inozemskimi skakači se je polagoma vnela tiha borba za prvo mesto. Ko je vodil alpinec Hoell in ko so bila še vsa usta odprta v »živijo«-klicih, sta se odločila brata Birger in Sigmund Ruud zmagati.
Matevž je zagledal Sigmunda, ki se je vzpenjal po stopnicah in ga poklical k mikrofonu.
»…Če ga gledate od blizu, se vam zdi kakor razjarjen planinski orel, in spet kakor gad, ki sika in je hudo strupen. Tak se vam zdi na prvi pogled fant, ki obvlada čudovito hitrost, ki je drzen v skokih v neverjetne globine, ki je srčen, vendar ne v hazardu, temveč v izredni zmogljivosti in sposobnosti.«
»Toda, da se ga ne boste bali: Norvežan Sigmund Ruud je v resnici prikupen in zdrav do poslednje stanice svojega telesa. V moder dres je opravljen, v obraz je zagorel, lase pa ima plave. Samo, kadar je v zraku, je podoben planinskemu orlu, ki se je spustil v borbo. Sedaj ga boste slišali govoriti.«
Matevž mu je najprej čestital k slovesu, ki ga uživajo bratje Ruudi v mednarodnem smučarskem svetu, potem pa je hitel z vprašanji:
»Vam je všeč skakalnica?«
»Všeč mi je, ker ni nevarna in ker lepo nese.«
»Kdo je skočil doslej največ na svetu?«
»Ne vprašujte, ko pa veste!«
»Ne vprašujem zase, moje poslušalce bi zanimalo.«
»Da, v Davosu sem skočil pred štirimi leti 81 metrov.«
»Ste se kaj bali prvega skoka pri nas?«
»Po resnici povedano, malo čudno mi je bilo okrog želodca.«
»Vse lepo pozdravljam,« se je poslovil Sigmund, naložil težke skakalne smuči na ramena in se začel vzpenjati proti vrhu. Sredi poti se je zaustavil, zakaj videl je, da se pripravlja njegov brat Birger na skok.
Matevž je govoril: »Sedaj se pripravlja Birger Ruud. Skočil bo spet s polnim zaletom, pognal se bo prav z vrha zaletišča.«
Vse je tiho, vse strmi v točko tam zgoraj, ki se bo vsak čas odtrgala. Gledalci v polkrožni areni tam spodaj stojijo negibno.
»Še enkrat preizkuša, če držijo stremena. Že čaka na znamenje; »tra-raaa…!«, čujete trobento? Se že spušča; kakor strela drvi po strmini. Izvrstno se je pognal, že reže prostor mimo nas po zraku, močno se je nagnil naprej, v visokem loku krmari z rokami, sedaj plava 60, 70 metrov… že drči po snegu.«
Najprej Matevž ni mogel govoriti. Orkan navdušenja se je razlegal iz doline; ljudje so ploskali, kričali, mahali z robci in metali klobuke v zrak. Galerije fantičev, ki so čepeli, viseli in sedeli na drevju ob orjaškem slapu, so oživele, kakor da bi na njih rojile čebele.
Ko so spodaj objemali srečnega Ruuda in ko se je navdušenje poleglo, je prišel Matevž spet do besede:
»Birger Ruud je skočil 92 metrov in postavil nov svetovni rekord. Premagal je vse in tudi svojega brata Sigmunda. Letel je s hitrostjo 90 kilometrov na uro. V skoku je premagal višinsko razliko 50 metrov.«
Potem je še enkrat opisal Birgerjev skok od začetka do konca. Ni mu zmanjkalo besed, zakaj kakor vsi drugi, ki so to videli, tako je tudi Matevž gorel v navdušenju: »Ah, ta Birger! Ko je plaval preko 60 metrov, je še enkrat dvignil vrhove smuči in zajel zračno plast, ki ga je nesla naprej. Potem je švignil po snegu in se zaustavljal v dolgi kristijaniji, ki je hreščala po snegu in sipala oblak belega meteža.«
Kdo ne bi bil vesel, ko je na lastno oči videl skok, kakršen se doslej še nikoli in nikomur ni posrečil!
Ko so imeli časnikarji največ dela in ko je pel telefon na vse strani, je Matevž že opravil svoje. Mikalo ga je, da bi se peljal z znanci v Ljubljano, da bi obiskal Majdo, moral pa je nazaj v planino, kakor je bil obljubil.
Ne, po isti poti pa se ne bo vrnil. Odpeljal se je na drugo stran podnožja Pokluške planote in prenočil v Bohinju. Tisto noč se mu je sanjalo samo o smuških skokih: še enkrat je slišal Johnsso: nove vzdihe v zraku, videl je leteče Norvežane, ki so švigali daleč in globoko, prikazovali so se mu drzni obrazi v nadčloveški zbranosti in tudi frfotanjo hlač skakačev je slišal v sanjah.
Zjutraj je krenil po prisojnem pobočju proti Podjelam. Tu so bili že prvi znaki pomladi: gola zemlja se je nabrekala in se prepuščala sončnim žarkom, da bi jo greli in sušili; tudi drobne glavice teloha so že dvigale plast trohlega listja nad seboj.
Nikamor se ni mudilo. Ko je bil že tik pred ločnico, ki je delila pobočje v pomladno in zimsko, jo sedel na zadnjo suho skalo in gledal čez kmetije v dolino, čez dolino v Bohinjske hribe, preko vrhov v nebo. Tam se je smehljalo sonce, ki je božalo, grelo in budilo.
Na jasi pod seboj mu je padel v oči modri encijan. Matevž se ga je razveselil, roka ga je odtrgala in že je dobil svoje mesto za klobukom med mesnatimi popki teloha.
Smuči si jo pripel šele na vrhu. Tu je še vedno ležala krepka plast snega, ki bo držal še tedne in tedne. Ko je vozil čez Pokljuko, se je šele prav prepričal, da je tudi tu zgoraj že pozna zima. Začele so se prikazovati glave panjev, pod smrekami pa je že molelo v zrak staro vresje in borovničevje.
Dom, ki ga je zagledal, se mu ni zdel več tako topel in prijazen kakor pred božičem, ko je bil podoben pravljičnemu gradu.
Vstopil je v obednico in zagledal pri svoji mizi novega gosa. Bil je Konrad, Marjetin zaročenec. Za hip je okleval, da ju ne bi motil, toda Marjeta je bila hitrejša in ga je povabila v družbo.
»Dolgo vas je čakala vaša gospodična Marjeta.«
»Delo me je zadrževalo in tudi sedaj sem so komaj odtrgal za tri dni,« je odgovoril Konrad, edini belokožec v tem domu. Vsi drugi so bili zagoreli in nekaterim se je komaj poznalo, da so pripadniki belega človeškega plemena.
Matevžu je mož ugajal. »Delal je, mi pa smo praznovali tedne in tedne,« si je mislil. Ah, kako bi bil sedajle ponižan, če ne bi mogel temule človeku pogledati v oči! Kakor stekel pes bi se ga moral izogibati in se skrivali pred njegovim pogledom.
Krivde pa ni čutil. Kadarkoli je Marjeta pripovedovala, je ponavljala Konrad in Konrad, samo njemu je gledala v oči, samo njemu je govorila. Toplota, ki je veljala prejšnje dni Matevžu, je bila pravzaprav le izraz njene dobrote. To je bila prehodna toplota, kakršnih je toliko, če ljudje spremenijo okolico svojega vsakdanjega življenja. So tudi taki, ki se v danih okoliščinah sprostijo do grešnosti, taki pa niso dobri ljudje in tudi ne močni.
To pa si je moral priznati, da mu je bila Marjeta sedaj tem bolj všeč. Tudi v srcu ni varala svojega Konrada.
Majda ga je čakala
[uredi]Majda je zaman čakala zadnjo nedeljo na postaji, da bi zagledala ljubega fanta. »Saj bo vendar prišel, ko je bil na tekmah pod Ponco in ko se zima približuje koncu,« se je bodrila.
V Ljubljani ni bilo več duha ne sluha po snegu. Samo planine so se svetlikale v svoji belo sivi svetlobi, kadar je sijalo sonce. Ah, kolikokrat jih je prosila v mislih, naj vendar že odložijo svoj decembrski kožuh.
Prav pri vhodu je čakala in motrila trume smučarjev, ki so se valovile z vlaka. Prešerno so nosili svoje dolge dilce na ramah, so pozdravljali s svojci in jim pripovedovali o vsem, kar so videli in doživeli čez dan. Velika druščina je na široki cesti zapela, kmalu je prepevala vsa reka gornikov in nedeljskih izletnikov, ki so se vračali z zmagoslavne prireditve. Majda je čakala pri izhodu tako dolgo, da je vratar zaprl vrata. Potem so je obrnila in odšla.
»Ni ga. In moral je vendar vedeti, da ga pričakujem. Zakaj ga ni? Zakaj mi večkrat ne piše?«
Pisal ji res ni pogosto, je pa dobila levica naslednjega dne neko tuje pismo brez podpisa. Kdo ga je pisal? Nekdo, ki mu je za dobrobit in ugled družino trgovca Vorine.
»Spoštovana gospodična, ne zamerite, je pa moja dolžnost. — — — Matevž je vse prej kot to, kakršnega so Vam kaže. Njegovo srce je v planinah na stežaj odprto, ljubko učenko ima, ki ga zadržuje — — —«
Majda je prebledela in zmečkala papir. Že ga je hotela vreči v peč, pa si je premislila. Še enkrat ga je razgrnila in brala do konca.
»— — — tudi to Vam moram povedati, da je nagnjen k pijači. Marsikatero noč sem ga videla pijančevati, plesal pa je kot nor. Več o tem Vam bodo lahko povedali Vaši znanci, ki so bili tudi na planini in katerim boste lažje verjeli.«
Ni verjela pismu in tudi ne svoji želji, da je vse to zlagano. Nekaj pa je le moralo biti. Ne, ne, pijanec ni bil Matevž, nikoli in tudi ženskar ne! Ali pa se je v tem kratkem času tako spremenil? Ali ga je tako malo poznala, ko je bila zaljubljena in se ji je zdelo vse na njem tako plemenito in močno?
Bolečine, ki jo je nenadoma presunila, ni mogla zadržati zase. Pokazala je pismo sestri; samo za to ga je pokazala, da bi jo sestra prepričala, da to ni res. To je bilo pozno zvečer, ko sta bili v spalnici.
»Menda bo res, sama sem slišala tako pripovedovati. V Hočevarjevo Marjeto se je bil zagledal, tako pravijo.«
»To ni res, Marjeta je zaročena!«
»Ah, da ne bi bilo res! — Je pa tem bolj grdo, ker je zaročena!«
Majda je slonela ob postelji in jokala. Misel, da se je Matevž, fant, ki mu je toliko zaupala, izkvaril, jo je skelela in ji razjedala ubogo srce. Sedaj je razumela, zakaj je morala ves teden čakati na pismo. Zakaj ji ni o tem nič pisal? O, predober je bil in ni mogel.
Sestra jo je božala po laseh in jo skušala tolažiti. Kaj pametnega pa se ni mogla domisliti.
»Veš, Majda, mogoče ni bilo tako hudo. Mogoče pa je za te boljše, da pozabiš na Matevža. Sedaj bi šla z njim, kamor bi hotel, nekoč pa bi ti bilo mogoče žal. Življenje je dolgo, zelo dolgo. Življenje na kmetih je trdo in mora postati s časom dolgočasno. Še v mestu nam je dolg čas. Kdo ve, kaj je boljše za te? Kaj, če je v tem migljaj usode?«
Majda ni odgovorila; tudi si ni mogla predstavljati, da je že vse izgubljeno. Ne, sovražila ga ni, pa četudi ga je teh deset tednov, odkar je bil med veseljaki na planini, izkvarilo.
Toda, če pije, se veseljači in zapravlja, kakšen gospodar naj bi postal Matevž? Da je nagel in svojeglav, je vedela, v slabem pa tega doslej ni kazal.
Sestre in bratje so bili tiste dni nenavadno pozorni do Majde. Tudi mati je ni več zmerjala z »romantično kmetico«; vse je vedela, kaj se godi v njenem srcu. Saj bi bila slepa in no bi bila prava mati, če ne bi opazila otožnega obraza in še bolj žalostnega srca.
Rana bo skelela nekaj tednov, potem bo samo še bolela, poleti pa se bo že zacelila. Vso bo spet dobro; najbrž je bol prav tako.
Tako so mislili v družini Vorinovih.
Slovo na Lipanci
[uredi]»Ali bo sonce, Matevž?«
»Bo in ne bo.«
Jutro je bilo sveže in nebo delno oblačno. Če bo pihal sever, bo pregnal oblake in Lipanco bodo našli v prelesti zimskega sonca. Čakali pa ne bodo več; Konrad je že za dva dni podaljšal svoj dopust, Matevž pa se je tudi odločil za slovo s planine.
Natakarica Nada je prinesla vsakemu zavitek suhe hrane. Spravili so jo v nahrbtnike ali torbo in krenili na pot. Spredaj je hodil Matevž s precejšnjim tovorom na hrbtu, za njim Marjeta, Konrad, pet izurjenejših gostov in Janez. Hudega mraza ni bilo in smuči so živahno hreščale po položni smučini skozi gozd.
Na Javorniški planini so je razgrnil razgled proti visokim grebenom nad Krmo. Sonce je nekaj časa prijetno grelo, potem pa se je spet skrilo za velik, siv oblak. Matevž je rezal smučino skozi gozd in od tam v strmo preseko. Sneg je bil še vedno skorjast, toda saj je šele deseta ura!
Najbolj vesela je bila Marjeta. Še nikoli ni bila s smučmi tako visoko; da, sedaj zna kristijanijo in postala je odporna, da je vzpon ne utruja. Prav nič ne zaostaja za Konradom. Niti enkrat ji še ni stopil na konce smuči. Ko so prispeli do strmega previsa, je začel Janez z jodlanjem. Skale so vrnile odmev in ga poslale nazaj preko gozdnatega morja prostrane Pokljuke.
Matevža je mikalo, da bi hitel naprej, da bi preizkusil svoje moči v vzponu, toda danes je še smuški učitelj. Še nosi na prsih znak svojega kluba. Zvesto in vdano hoče opraviti svojo dolžnost. Večkrat je vprašal nazaj, če ne gre prehitro.
Pri pastirski koči pod Lipanco so se prvič zaustavili. Matevž in Janez, ki ju je vsakodnevno poučevanje po lahkih pokljuških smučiščih duševno utrudilo, sta se pognala v strmo kotanjo. V napetem prezanju sta švignila po strmini; Janez jo zavriskal, ko ga je zaneslo visoko v nasproten breg, Matevža pa je treščilo ob tla, da se je trikrat prevrnil. Potem je zavriskal še on, čeprav je bil ves bel kakor sneženi mož. Še se je spustil in drugič je bila vitka smučina za njim prav tako lepa in dolga kot Janezova.
Pri koči so se krepčali z dobrotami, ki jih je oskrbela Nada; nekateri so privlekli iz torbe tudi kaj posebno dobrega in ponujali tovarišem. Marjeta je mazala svojega Konrada z orehovim oljem, ta pa ji je vračal ljubeznivost s čokoladnimi bonboni. Potem so prinesli s senika plohe in si pripravili sedeže. Marjeti so uredili kar posebno ležišče, obrnjeno naravnost proti soncu. Oblaki so se ljubeznivo umikali častitljivemu očku na nebu.
Matiček, najstarejši med njimi, je govoril samo o hribih, ki jih je obredel še kot študent. Po poklicu je bil visok gospodarski uradnik v tujini, po srcu pa muzik. Če bi imel danes svojo flavto s seboj, bi pokleknil v sneg in igral… Kdo ne bi imel domotožja po tem svetu, ki ga gledaš z višine? Tako velik je, tako prostran, tako mogočen in tako lep! —
Svetloba, ki se je pretakala vse od ledenih Julijskih Alp pa do Kamniških, starodavno pečevje s svojimi orjaškimi prepadi in topla planota, obrasla z gozdovi, vse to je Matička ganilo.
Matevž je kuhal čaj in ga delil družbi. Ko ga je zmanjkalo, je morala prevzeti Marjeta službo kuharice.
»Ali smem?« je vprašal Matiček gospoda učitelja in mu pokazal svetlo zelenko. Saj je vedel, da Matevž ne dovoli piti vina na turi, samo razveseliti jih je hotel. Bodo pili na Javorniški planini, ko se bodo vračali in ko bodo že na planoti. Ko ni mogel postreči z vinom, je privlekel Matiček iz svojega nahrbtnika škatlo škombrov v olju in plavo kanglico s solato. Fižol z radičem jo imel notri; sam je nadziral in dajal navodila, ko ga je Nada belila. To jo bila njegova najljubša jed. O, tudi drugim je prijala, kajti Matiček je vedel, kaj je dobro.
»Matevž, naprej moramo, če hočemo na vrh,« se je oglasil Janez. S seboj sta vzela še Konrada, ostali pa so morali ostati na Lipanski planini. Saj bi se jim radi pridružili, toda Matevž in Janez sta vedela, česa so zmožni.
Vzpon je bil prijeten, samo svetloba je bila premočna. Oblaki so so preselili nad bohinjske hribe in nebo nad Lipanco je razkazovalo modrino, kakršno vidiš samo v najlepših dneh na morju. Konrad se je potil — revež ni bil treniran —, Matevž in Janez pa sta hodila z lahkoto kakor gamsa. Zaustavila sta se šele na strmini, ki je zahtevala opreznost.
Matevž je krenil naprej, Janez je čakal. Previdno je tipal s prožnimi dilcami, če bo držalo. Snežišče je bilo hudo strmo in je padalo globoko v velikanski žleb s čermi na robu. »Počakajta!« je zaklical tovarišema in si previdno utiral pol naprej.
Nenadno se je odtrgala omehčana plast zrnovca in se usula navzdol. Tudi Matevžu je izpodnesla tla in ga odnesla s seboj. Lovil se je z rokami in se za hip upiral, potem pa ga je plaz odnesel kakor hudournik po strmini.
Janez jo prebledel in Konrad se jo sesedel, ko sta to gledala. Samo tri, štiri sekunde je trajala nenadna igra. Ko je še bruhal sneg čez čeri tam spodaj, sta zagledala Matevža, ki se je zaustavil ob skali. Imel je srečo; z nogami je našel oporo in to ga je rešilo večje nezgode. Preden se je mogel postaviti na noge, je potolažil prijatelja, da ni nič hudega.
Njegovo razpoloženje pa jo bilo čudno. V teh kratkih sekundah nevarnosti se je spomnil matere in tudi doma pri Andraževih. Misel je bila tako močna in pristna, da je začutil domotožje po svojcih. V teh kratkih sekundah je videl v duhu vse svojce: mater, očeta, Andreja, Cirila in Ančko.
Nekaj podobnega je bral tudi o padalcih, ki so se pripravljali na prvi skok iz letala. Tudi oni pripovedujejo, da jih obišče v hipu strahu spomin na mater, ženo, dekle ali otroka. Matevž je videl v duhu mater, ne pa Majde.
»Si se potolkel, Matevž?«
»To ne, samo — — —,« hotel je reči, da je imel čudne misli, pa je rajši pridržal to zase.
Spremenili so smer in prečkali po osojah na sedlo.
Vrh je pregnal razpoloženje, ki so ga zapustile sekunde strahu. Tam se je razgrinjal razgled na drugo stran, ki je ležala pod navpičnimi stenami. Globoko spodaj, kakih tisoč metrov nižje, je ležala tiha in mirna dolina. Nobenih znakov življenja še ni bilo v njej. Preživela bo še tedne plazov, preden jo bo obiskala pomlad.
Janez in Konrad sta se splazila na debele snežne previse in strmela v dolino, Matevž pa se je napotil na zobčasti vrh.
Spomnil se je Gospoda, ki odloča o usodi človeka. Zahvalil pa je za vse dni, ki jih je preživel v gorah. V teh tednih je poslal za izkušnjo bogatejši. Če jih ne bi preživel, bi sanjal o sreči, ki je dana ljudem, ki imajo toliko časa in denarja, da so lahko v Alpah, kadar hočejo in kolikor hočejo. Živel je v razkošju vsega, kar lahko nudi hotel na planini, naužil se je sonca in smuke, veselja in družbe.
Ali je bil srečen? Včasih že; to pa so bili samo trenutki lepih slik, opojne hitrosti in prekipevajočih moči. Sedaj je utešena sla po razkošju, sedaj si želi dela. Resnega dela, uspehov in — ljubezni, ki je doma v Majdinem srcu. Sedaj šele prav ve, da ni pogrešil, ko je dal besedo, da bo prevzel domačijo. Sedaj se ne bo več samo igral v športu, sedaj bo oral, sejal in žel. Sedaj bo kmet, ki ne bo zavidal meščanom, ki jih bo gledal z njive, kadar bodo hodili na Pohorje.
Zahvaljen, Gospod, za to spoznanje!
Trenutki so bili slovesni. Po Rjavini se je utrgal plaz gnilega snega in zabučal po pečevju v dolino. Sonce je žarelo na triglavske dvore, Matevž pa je lomil borove vejice, ki jih bo vzel s seboj za spomin.
Potem so se pognali z vrha proti Lipanski planini. Smuči so plavale po blestečem se zrnovcu, Janez in Matevž pa sta se kosala v zadnji tekmi, kdo bo prej pri koči. Prav nič se nista domenila, v resnici pa sta oba čutila, da je to tekma. Konrad je zaostal in jima ni mogel slediti, tema izkušenima gadoma.
Kakor da bi plesal, se je sukal Matevž v tekočih kristijanijah in si privoščil take smuke, da je zatrepetalo njegovo možato srce. Ko je nekje Janeza zabilo v sneg, je bil hud, da je zaklel. Matevžu so pele dilce kakor v sanjah. Imel je občutek sladkega padanja nekam v brezno. Močno se je sklonil naprej, da je lažje krmaril in da je lažje rezal upirajoči se zrak. Smuči so žvižgale kakor sirena. Počutil se jo nenavadno lahkega, zdelo se mu je, da plava v globino. Samo sapo mu je zapiralo od hitrosti. V hipu je bil pri koči, kjer so hvalili njegovo mojstrsko vožnjo.
V tem trenutku je bil Matevž spet srečen. Nikoli ni bil gotov, da bo premagal hitrost, ki meče tudi zelo izkušene smukače. Lipanca ga je sprejela ljubeznivo in mu vrnila zavest moči. Veselje, ožarjeno s polnokrvno možatostjo mu je sijalo z obraza.
»Če bi vas prejle gledala Majda, bi bila ponosna,« ga je hvalila Marjeta.
»Ah, srečo sem imel!«
Ko so vse pospravili in si nadeli nahrbtnike. so se podali v dolino. Matevž je odstopil vodstvo Janezu; sedaj je hotel hiti brez vodniških skrbi. Smučal je zadnji in se oziral nazaj, kakor da bi hotel pozdraviti vsak vrh posebej. Zbogom Lipanca, zbogom Debela peč…!
Zaustavili so se šele na Javorniški planini. Tu so použili vse, kar je ostalo v torbah in Matiček je nastopil s svojo zelenko pristnega ljutomerčana. Bratsko so si ga delili in vsak je hvalil kapljico, ki se je za ta dan prav posebno prilegla. Sončna svetloba, ki je bila čez dan premočna, se je začela spreminjati v večerno zarjo. Daleč na obzorju je zažarel vrh Storžiča; sneg je dobil rdečkasto barvo, tako nežno, da jo oči le težko opazijo, pač pa jo čutiš v neki splošni lepoti zgodnjega večera.
Srečanje z Majdo
[uredi]V oddelku brzovlaka, ki je sopihal proti Ljubljani, so sedeli trije smučarji. Konrad z opečeno kožo na čelu in nosu, plavolasa Marjeta in Matevž. Ta je dobil nekoliko ostrejše poteze na obrazu, na njegovi koži pa so se poznali sledovi planinskega sonca in vetra. Iz njegovega nahrbtnika je gledal šop borovih vej in drevesnega mahu. Ni bil kaj prida zgovoren, komaj je sledil njunim pogovorom.
Kje je bil v mislih? V gorah ne več, pač pa pri dragem dekletu, ki ga bo obiskal še nocoj. »Vozi, vozi, vlak zaspani!« mu je brnelo ves čas v mislih. O, saj je vozil hitro mimo gozdičev in njiv, mimo vasi in železniških postaj; za tega fanta pa je vozil prepočasi.
Nikjer ni bilo več snega. Dih po topli pomladi se je prelival v ozračju, razodevala ga je sapa, razodevala ga je zemlja, čutil ga je v srcu. Ozimina se je svetlikala v sveži zeleni barvi, popje na drevju se je začelo nabrekati. Zemlja, dobra zemlja je spet zadihala in navdajala človeka z vedrimi slutnjami in nadami.
Kdaj pa kdaj se je ozrl Matevž skozi okno, da bi zagledal sivi grad nad mestom. Kako srečen bi bil, če bi ga čakala Majda že na postaji. Tega pa ni mogel pričakovati, ker ji ni pisal, kdaj pride. Jo bo moral poiskati doma. V gorah je bil veliko mirnejši in je komaj našel časa, da ji je pisal; sedaj, sedaj je drugače. Sedaj je spet v dolini in zdi se mu, kakor da čaka na srečanje že od tistih dni pred božičem, ko sta se poslovila.
V sadovnjaku je zagledal kmeta, ki je stal na lestvi in obrezoval jablano. Morda je sedaj njegov oče prav pri istem opravku in se ozira v dolino proti Sv. Lovrencu, kdaj mu bo prišel sin pomagat. Tega se Matevž zaveda, da ga pričakuje oče iz dneva v dan. Zato bo ostal v mestu samo dva, kvečjemu tri dni in potem se bo priklenil kot nov in močan člen v verigo Andraževih.
Ah, veliko ho dela, predno bo zemlja obdelana in preden bo hiša pripravljena, da bo lahko sprejela mlado gospodinjo iz mesta. V duhu je že gledal Majdo v kmečki nošnji z zvončastim krilom. Pohorskim ljudem se bo zdela preveč lepa in preveč gosposka; ko pa jo bodo spoznali, je ne bodo gledali po strani.
Marjeta in Konrad sta gledala skozi okno in se pogovarjala o pokrajini. Matevža ni več zanimala; tokrat ne. Mislil je na knjigo, ki jo bo naročil v knjigoveznici; na knjigo iz najbolj trpežnega papirja in v močno usnje vezano, da bo držala stoletja. To bo rodovnik, zgodovina in sploh knjiga rodu Andraževih. Majdo bo naprosil, da bo zbrala vse podatke o svojcih in svojih prednikih, Matevž pa jih bo dobil v župnišču pri Sv. Lovrencu. V to knjigo bo pisal vse, kar je za rod važno in kar ne bo smelo leči v grob nekoč z očetom in pozneje z Matevžem. Prve strani bodo posvečene rajnim prednikom in živim starišem, potem bo prišlo spominsko poglavje o Cirilovi nesreči in potem prepis poročnega lista.
Kateri datum bo tu vpisal? Ne spomladi se še ne bosta mogla poročiti, zakaj predolgo se je zadržal na planini. Škoda! Bosta morala odložiti na poletje.
Knjiga o rodu Andraževih bo neke vrste dnevnik, kamor bo zapisal vse, kar ve o Majdinih in svojih prednikih. To bo najsvetejša listina, namenjena njunim otrokom in drugim potomcem. On jo bo začel in sin, ki bo po njem prevzel domačijo, jo bo nadaljeval. Ko bo tudi ta izpregel, jo bo izročil vnuku.
»Matevž, rad bi videl, da se v mestu še sestanemo, predno boste odpotovali«, ga je nagovoril Konrad.
»To bi bilo lepo,« je dejal Matevž in da ji je vzel misel z jezika, je pristavila Marjeta.
Dogovorili so se za naslednji večer v kavarni.
Ko so šli po peronu ljubljanske postaje, se je marsikdo ozrl za smučarji, ki se jim je poznalo, da se vračajo s planinskega izobilja. Nekateri so jih bili veseli, drugi so jim zavidali.
Nikoli še ni hodil Matevž tako lahkih nog po teh ulicah. Navadil se je dolgih, drsajočih korakov z dilcami; korakov, ki ne udarjajo in ne topotajo, ki samo šumijo, žagajo, hreščijo ali žvižgajo. Noge so bile vajene tal, ki drčijo, mišice pa obtežitve, ki pomakne težišče telesa nekam nižje. Tako lahkega se je počutil, da bi lahko vso pot tekel ter preskakoval vrtne ograje in se ne bi upehal. O, pa bi tudi tekel, če mu ne bi bilo nerodno zaradi ljudi.
Ko je odložil na stanovanju okovanke, se umil in se vrgel v pomladno obleko, se mu jo zdelo, da je spet brez teže. Sam sebi je bil všeč, ko je bil spet v čedni in zlikani obleki. Hitel je naravnost do Majdinih in pozvonil. Samo lega se je bal, da je ne bi bilo doma.
Majda pa ni pohitela, ko ga je zagledala; niti nasmehnila so mu ni. »Dober večer«, mu je odgovorila in mu dala roko. Ko jo je hotel objeti, ga je odrinila.
Ah, to jo bilo razočaranje za fanta, ki je tako težko čakal na srečanje, pri katerem bi si imela toliko povedati!
»Kaj je s teboj, Majda?«
»Pusti me!«
Ni ga pogledala v oči, samo »pusti me« in »nima smisla«, je ponavljala.
Fantu jo poslalo jasno, da si je premislila. Počutil se jo tako slabotnega, da bi ji najrajši obljubil, da bo ostal doma samo nekaj tednov, potem pa se bo vrnil v mesto in se ozrl za službo. Ne, tega ji ni mogel reči, čeprav je omahoval. Očetu je dal besedo in zemlja ga čaka.
Bilo mu je, kakor da bi se mu v glavi vrtelo. Ničesar pametnega se ni mogel domislili. Da hi šla vsaj z njim na sprehod, zunaj bi se lahko pomenila drugače; tu na hodniku pa, kdo ve, če ne poslušajo in če ne bo prišla gospa Vorinova in mu dejala: »Pojdite vendar, ko vidite, da ne mara za vas!«
Matevž je že stopil k vratom, pa se je spet vrnil: »Moram govoriti s teboj, pridi jutri na sprehod.«
Dekle je samo odkimalo in ponovilo, da nima smisla.
»Zbogom!«
»Zbogom!«
O, sedaj je postal korak težek, kakor težek voz v planino… Kdor je imel oči za ubranost in kdor je srečal ta večer Matevža, jo videl bolnika, v planinca našemljenega, Zagorela polt mu res ni več pristojala. Ves razočaran in strt se je vračal proti domu. Bal se je srečati znance, da bi moral v takem razpoloženju govoriti z njimi, bal se je celo gospodinje, kateri ne bo mogel dati prijazno besedo.
Kaj se je zgodilo z Majdo? Ali so jo doma pregovorili ali pa je našla človeka, ki jo je navezal nase? Tako hitro, v tako kratkem času! Nikoli ni verjel, da je ljubezen le revna lučka, ki ji je treba dan za dnem prilivati olja; če ne, ugasne. Ljubezen je, ali pa je ni. In če je ni, ne pomaga niti bolečina, niti prošnja. Prosil je ne bo, bolečino pa bo prenašal, ker jo mora prenašati.
Ko je doma pospravljal svoje stvari in jih metal v kovčege, so mu kdaj pa kdaj zatrepetale ustnice; trpko čustvo zapuščenosti in osamljenosti mu jo težilo srce.
Študije je končal, Majda ga je zapustila, smuči v kotu pa so mu ostale zveste; potreboval pa jih ne bo več. Vzel jih bo za spomin in doma pri Sv. Lovrencu si jih bo še kdaj pa kdaj nataknil, kadar bo šel pozimi v vas po opravkih. Da, slovo od Ljubljane, dragega mesta pod gradom, si je predstavljal drugače!
Naslednjega dne opoldne jo odpotoval. Misel, da je tu vse izgubljeno, ga je podila čim preje iz mesta. Na to se niti spomnil ni, da je hotel naročiti knjigo, v katero bo pisal rodovnik Andraževih. Na to knjigo je čisto pozabil. In končno, čemu bi mu bila? Tudi Marjeta in Konrad sta zaman čakala v kavarni.
Med tem je že odnesel vlak Matevža po dolgem ovinku, mimo trgov in mest k zemlji, ki jo je ljubil in k materi, ki ga je prisrčno objela.
»Dolgo te ni bilo«, ga je pozdravil oče.
»Komaj bi te spoznala, tako črn si!«, se mu je čudila mati.
Matevž je na dolgo in široko pripovedoval, kako je preživel mesece in tedne v planini. Govoril jo hladno in premišljeno, kakor da bi se hotel opravičevati. Kaj prida veselo res ni bilo njegovo pripovedovanje.
Matevž kmetuje
[uredi]Na Pohorju je ležalo le še malo snega; tam, kjer ga je zbil veter, se je upiral toplim sapam, prisojne jase pa so bile videti, kakor da so pokrite z belimi, strganimi krpami. Ne, za tak sneg so ni nikdo več zmenil. Postal je odvišen in nezanimiv kakor ,lanski sneg‘. Počasi je gnil, se topil in izginjal. Veter ga je sušil, sončni žarki pa so ga lizali.
Že teden dni je žuborelo po vseh malih in velikih jarkih, tu pa tam pa se je razlivala snežnica kar naravnost po pašniku navzdol. Gozdovi pod vrhom so jo upijali, odvišna moča pa jo pronicala v zareze med hribi in si utirala pot v dolino.
Tudi pri Andraževih se je začenjala pomlad. Nebo se je prijazno oziralo na prisoje, kjer so se svetlikali beli zvončki, pomladanski žefran in rumene trobentice. Dišalo je še po vlagi, čutil pa si tudi toploto, ki je budila površino zemlje k novemu življenju. Ptice, ki so se čez zimo tako rado držale senika in gnojišča in stikalo za hrano, so veselo čivkale po drevju in po polju. Potok za hlevom je narasel kakor ob najhujšem deževju in se po strmi strugi poganjal v dolino.
Matevž jo hodil za brano in rahljal brazde. Kdaj pa kdaj se je sklonil, pobral kamen in ga v velikem loku zagnal v grmovje. Takrat so zatrfotali kosi in škorci; ah, ti revčki, kdo jim kaj hoče. Razoglav je hodil po njivi, z razpeto srajco in zavihanimi rokavi. Njegovi škornji so bili blatni. Pogled na mladega kmeta z zagorelo poltjo in snežno belimi zobmi je bil prikupen. Očetu Andražu je bil bolj vše kakor kdaj koli. Večkrat se je ozrl za njim in brez besed hvalil svojega naslednika.
Kako lepo bi bilo, če bi sedajle vedel, da je v kuhinji mlada in lepa gospodinja, ki pripravlja kosilo! Kdaj pa kdaj bi stopila na prag in pa poklicala; Matevž bi zavriskal in spet bi zleteli ubogi tički, ki stikajo za mrčesom. Da, tički že prepevajo; veselijo se toplejših dni in se s svojim čivkanjem postavljajo pred samicami. Poraja se novo življenje, pri katerem se zdi Matevžu, da je samo opazovalec. Vsak tiček bo našel družico, njegova pa se je zgubila za devetimi gorami in devetimi vodami.
Mater v kuhinji ima zelo rad in ji bo vedno zvest, vendar mati pomeni zrelemu fantu preteklost in sedanjost, ne pa bodočnosti. Kako dolgo bo še vodila gospodinjstvo Andraževih? In katero bo pripeljal k hiši, kadar bo obnemogla? O tem še nima pojma. Bo pa moral dobiti žensko pridnih rok, zdravo ko dren in dobrega srca. Nekoč se bo moral poročiti; če ne, bo njegovo kmetovanje podobno vejici, ki si jo odrezal na drevesu in vtaknil v vodo, da bi ji podaljšal življenje za nekaj dni.
Toda, sedaj se še ne bo oziral po drugi, saj je to čisto nemogoče. Čas bo že prinesel svoje. In tisto, kar bo prinesel, bo ženitev zaradi rodu, ženitev brez prave ljubezni.
Prav posebno je veselilo Matevža drevje. Popje na hruškah in jablanah se je iz dneva v dan bolj napenjalo; kazalo je, da se mora vsak čas razpočiti. Potem bo tu zgoraj prijaznejše; vse bo v barvah, vse bo dišalo.
Pri fari je zvonilo poldne. Matevž je zaustavil konja in s hlapcem sta odmolila angelsko češčenje. V mestu se ni odkril, če je slišal poldansko zvonjenje, in je hodil s klobukom na glavi, kar spada — čisto razumljivo — k meščanski uglajenosti. Tu doma pa ima zvon drugačno moč in greh bi bil, če ne bi prekinil dela, ko moli vsa fara. Če bi ravnal drugače, bj bil spačen meščan na njivi, ne pa kmet, ki pričakuje blagoslova od zgoraj.
Ko je izpregel konja, je še pohitel k žagi. Tudi delo na žagi ga je zanimalo. To jo že vedel, da les nese, žaga pa še posebej. Zemlja to preživlja, ti poplača trud s pšenico, ržjo, ovsom, koruzo, fižolom in krompirjem; za toliko ljudi daje hrane, kolikor se jih sklanja k njej, kolikor jo škropi s potom. Dosti več ne daje. Z žago je drugače; tu deluje moč pare, vode ali elektrike in ti nadomešča deset parov rok.
Z očetom se je dogovoril, da bo vpeljal knjigovodstvo celokupnega gospodarstva. Po prvih povprečnih in površnih računih se je prepričal, da sta ga vzdrževala v mestu gozd in žaga; izkupiček, ki ga je dajala zemlja, je zadostoval komaj za davke, tekoče potrebe in plače hlapcem in deklam. Tako se je zgodilo, da se je začel zanimati tudi za lesno trgovino. Zemlji bo posvetil svojo moč in ljubezen, lesni trgovini pa svoje znanje.
To so bili Matevževi sklepi že v drugem tednu, odkar je bil doma. Uvidel je, da bi bilo dobro dokupiti še kaj gozda, povečati žago in trgovati brez posrednikov.
O tem ni govoril z očetom, zakaj vse to je še pesem bodočnosti. Očetu je bil samo dober pomočnik in njegov zvesti učenec. Kadar koli je nanesla priložnost, ga jo spraševal, da bi se učil: zakaj je odločil ravno to njivo za krompir, s katerimi drevesi namerava pomladiti sadovnjak, koliko svetlobe mora biti v gozdu in podobno. Oče mu je od srca rad odgovarjal in mu stregel iz bogate zaloge izkušenj. Matevž si je naročil tudi strokovnih knjig; sram bi ga bilo, če ne bi vedel, kaj pišejo šolani gozdarji, poljedelci, živinorejci, vinogradniki in vrtnarji.
Bil pa je Matevž tudi sam svoj. Pri studencu si je postavil cementno ploščo, nad njo pa obesil vedro vode s škropilno cevjo. Kadar ga je mikalo, da bi se okopal, je hitel z delom, da se je spotil, potem pa se je vrgel v kopalne hlačke, Iztegnil za vrvico in voda je štrkala na razgrete mišice. Mati se je kaj kmalu naveličala z opomini, da se bo prehladil Svojega skromnega izuma je bil vesel kakor otrok. Vabil je tudi očeta, da bi si privoščil takšno osvežitev; ta pa je dejal, da mu tudi šilce žganja požene kri po žilah in ga poživi.
Na Majdo se Matevž ni jezil. Marsikateri večer je izvlekel njeno podobico in jo spraševal, kaj se je v resnici zgodilo. Podobica je molčala; le to mu je vedela povedati, da je bilo nekoč zelo lepo in da je sedaj vse nekam prazno. Nekam prazno? O, zelo, zelo prazno! Ko je bil dan najlepši, se je spomnil izgubljenega dekleta in potem ni več čutil sonca, ki se je pogovarjalo z brstečo zemljico okrog hiše v rebri.
Naj pa le ve, da je ni pozabil. Prvo in drugo nedeljo, ko je šel k maši, je nosil v žepu razglednico s pozdravom in jo vrgel v poštni nabiralnik. Več ji ni pisal. Saj sama dobro ve, kaj mu je pomenila. In če si je premislila, je to zanj zelo hudo, zanjo pa ne. Saj bi bilo res nenavadno, da bi se mestno deklo preselilo v hribe nad Sv. Lovrencem in so tam posvetilo njemu in zemlji njegovih prednikov.
Moj Bog, Majda je fanta poznala in ga rada imela, zemlja pa ji je bila tuja. Veliko časa je imela za premislek in nekoč je uvidela, da mu ne more žrtvovati svojega mladega življenja.
Morda je celo jokala, ko se je odločila za konec. To je verjetno; prav tako verjetno pa je drugo: spoznala je človeka, ki je boljši od Matevža in srce ji je vzplamtelo iznova. Sedaj se sprehaja z njim in je morda bolj srečna kakor lanske jeseni, ko je zardevala, če je srečala Matevža.
Prišla je cvetna, ki je bila tisto leto leto zelo pozna. Dren se je razcvetel in lastavice so se vrnile. Matevža je ganilo, ko so se spreletavale okrog hiše ter iskale kotiček, kjer bi začele graditi in plesti svoje gnezdo. Najrajši bi jim nanosil ilovice ter slame in jim pomagal pri nežnem opravku. Toda, živalice delajo po svojem načrtu in gledajo na človeka z nezaupanjem.
Ah, če bi videle v njegovo srce, kako se jih veseli in kako jih gleda brez zavisti! Priletele bi k njemu, se igrale z njim in mu zobale z roke.
Hlapec je spletel veliko butaro in jo naložil na ramena. Dolge leskove palice je povezal, jih prepletel z bršljanom, s tiso, brinjem, božjim drevcem, drenom in dišečo travo. Pod vrhom je navezal še venec najlepših rumenih jabolk.
»Ali mu bo hudo, če mu bom vzel butaro?« je premišljeval Matevž.
Sklepal je, da bi ga morda bolelo in da bi bil užaljen. Zato se je odločil, da bosta nosila skupaj. V cerkvi pa jo je le obdržal v svojih rokah, zakaj spodobi se, da je tudi butara v rokah fanta iz rodu Andraževih. Ne, pobožnjakar ni bil Matevž ali kaj podobnega, v teh stvareh pa je bil natančen. Ne spodobi se, da bi bila les in zelenje, ki ju prineseš v cerkev v čast božjo in ki ju boš zataknil pod streho, da bi sv. Florijan varoval domačijo ognja, v rokah plačanih najemnikov!
Oče, ki je sedel v klopi z oljkino vejico, je bil ponosen na svojega fanta. Hvalil je Boga, da mu ga je vrnil takšnega, kakršnega si je želel. Tri očenaše je zmolil za rajnega Cirila, potem pa jo priporočal Matevža, da bi bil zdrav in srečen.
To je dobro opazil, da fant ni več tako veder kot je bil lani o počitnicah. Takrat jo hodil na pošto in se vračal dobre volje, letos pa mu dekle ne piše več. In Matevž je ni niti enkrat omenil. Ali sta šla narazen? Kako bi se moglo najti deklo, ki bi razžalilo njega, Matevža! Morala se mu je zgoditi krivica, sicer bi bil bolj vesel; ali pa bi se vsaj zanimal za druge. Bodi kakor koli. Čas bo prinesel svoje, samo Bog daj, da bo žena, ki jo bo pripeljal k hiši, dobra in zdrava.
V velikem tednu se je Matevž posvetil vrtu pod hišo. Dejal je, da je veliko premajhen in da mora biti v njem prostora za toliko zelenjave, da bo pri hiši dovolj solate in rožnatega zelja vse do svečnice. Tudi o topli gredi je govoril in o shrambi za zelenjavo, kar bo treba pripraviti čez poletje za prihodnjo zimo in pomlad. Za zdaj se je zadovoljil s tem, da je povečal površino vrta in postavil novo ograjo. Na veliki petek sta jo pobarvala s hlapcem s travnatozeleno barvo.
Ko se je v izbi preoblačil, da bi odšel v vas, je zagledal pri oknu prvo cvetje na drevesu. Toplota je razganjala rdečo popke marelične vejice, ki se je stiskala k steni; nekaj se jih je že odprlo. S kakšnim veseljem bi zdajle poklical Majdo, da bi ji pokazal nežno cvetje, ki bo vabilo čebelice in začelo snovati sočno, oranžasto sadje. »To je tvoje in moje drevo,« bi ji rekel, potem pa bi se naslonila na okno in gledala na posejane njive, prek njih na vas in od tam proti Kozjaku z drobnimi hišicami v rebri.
Na razglednico s pomladno pokrajino je napisal voščilo za praznike in stekel po klancu navzdol. Rad bi ji poslal dolgo pismo, toda pismo za veliko noč bi moralo biti veselo. Takšnega pa ni mogel pisati in tudi ni smel.
Spustil jo razglednico v poštni nabiralnik in krenil v cerkev, da bi obiskal božji grob. V votlini je bilo vse polno oljnatih svetiljk, rdečih, rumenih, modrih in oranžastih. Dišalo je po nageljnih, rožmarinu, pelagonijah, fuksijah in drugem cvetju, ki so ga nanosili dobri ljudje s svojih oken. Ljudje so klečali in molili, potem so poljubljani rane Križanega, pridjali nekaj drobiža na krožnik in odhajali. Tudi Matevž je storil tako.
Bil je topel pomladanski večer. Matevžu je krulilo po želodcu; mikalo ga je, da bi stopil v gostilno in si naročil kruha in sira, toda danes je veliki petek. Samo prežganko je použil ob desetih in ničesar drugega.
Oglasil se je pri Petračevem Jožetu, ki gospodari s cerkvenimi možnarji že odkar pomnijo.
»Jože, kako je s smodnikom?«
»Nič manj ga ni kot lani. Grmelo bo, da se bodo z vrhov Kozjaka ozirali na našo faro!«
Matevž mu je odrinil petdesetak.
»Polovica je za smodnik, kar pa bo ostalo, naj bo za dobro voljo zato in za tvoje pomočnike. Samo to glej, da ne bo nesreče!«
Potem je stikal po trgovini, da bi kupil piruhov. Kaj prida ni dobil; vsaj za mater in Ančkine otroke, ki bodo prišli na velikonočni ponedeljek, bi rad dobil pomaranč, kakršne je videl v Ljubljani. Te tu zgoraj pa so bile suhe in drobne; jih bodo pa zato splavarjevci in viničarjevci tem bolj veseli!
V soboto popoldne, ko so fantički raznašali tleče drevesne gobe, ki so jih prižgali pri blagoslovljenem ognju, in ko so pri vsaki kmetiji zakurili kres, so se se oglasili tudi možnarji. Na klancu nad cerkvijo je grmelo; stari so hvalili umetnost Petračevega Jožeta, otroci pa so po vsakem gromu za hip prebledeli in se takoj za tem spet smehljali. Po hišah je dišalo po gnjati in poticah; dobroto so mikale in dražile ljudi, ves nos jih je bil poln, toda še jo bil post.
Matevž si je prižgal prvo praznično cigareto. Ko je zvonilo poldne, so se umaknili zadnji delavci z njiv. Tudi ognji so že dogoreli; le tu pa tam se je šo dvigal bledikast dim proti nebu. Iz gozda se je oglašala kukavica. Tam so se svetlikale redke zelene bukve, med njimi pa si opazil tudi belino divjih češenj. Sadovnjaki v vasi so žareli v belordečkastem cvetju in polje je razkazovalo svoje blagoslovljene preproge: ozimino, ki se je vidno potegnila in golo dobro prst, v kateri klije semenje. Zadišala je pomlad, vsa župnija z ljudmi in z zemljo je zadrhtela v pričakovanju praznika.
Matevž je gledal za materjo, ki je nosila košaro dobrot k blagoslovu. Od fare je prihajala slovesna pesem velikonočnih zvonov. Dolga zastava je plapolala z zvonika nad cerkveno streho. Zdaj pa zdaj se je pokazal na griču dim, v naslednjem trenutku pa je že zagrmelo. Vse je bilo veselo, samo tički so se preplašeni spreletavali.
Ah, kako bi bil Matevž srečen, če bi zdajle gledal za Majdo, ki se spušča med drevjem z jerbasom na glavi. Široko krilo bi morala imeti, iz blaga svetlih barv. To bi bila velika noč, ka bi Matevžev vrisk tekmoval s Petračevimi možnarji. Tako pa misel nečesa izgubljenega se je vračala in grenila prvo veliko noč fantovega kmetovanja. Bolela je tem bolj, čim lepši je postajal svet okrog Sv. Lovrenca.
Minuli so prazniki in tekli so dnevi in tedni. Ure, ko je Matevž pestoval bolečino svojega srca, so postajale vedno redkejše. Ko so poslali dnevi dolgi, tudi ni bilo več časa za otožno premišljevanje. Rano jutro ga je vabilo k delu in opravki so ga držali na vajetih vse do trdega mraka.
Da je v delu najboljše zdravilo, o tem je bil prepričan. Zemlja in gozd sta pila njegovo moč, glavo pa so mu napolnile prijetne tekoče skrbi. Žaga je pela dan za dnem pozno v noč, hlapci so prevažali les k reki. Tam so ga sestavljali splavarji v velike sloge in potovali z njim v južne kraje.
Matevž je iztaknil nove zveze za lesno trgovino, ki je šla brez posrednikov boljše od rok. Tako ni bilo gmotnih skrili pri Andraževih. Oče ni več okleval glede prezidave hiše. In ko so že prišli zidarji, ki so razširili okna in preurejevali stanovanje, je hotel napraviti Matevž še materi posebno veselje. Poklical je vodovodne inštalaterje; tako je dobila mati studenček naravnost v kuhinjo.
S kopalnico je šlo kajpada težje. Ko pa ni našel Matevž drugega izhoda, kakor da je obljubil, da jo bo sam plačal, se oče ni mogel več upirati.
»Kupček denarja nas ne bo osrečil, oče. Naj usahne, če treba, tudi do konca, da bo tvoj dom prijeten za vaju, pa zame in za Andreja, kadar bo prišel na obisk. Kupček bo usahnil, najine roke pa ga bodo spet obnovile.«
Tako je govoril Matevž, ko ga je hotel pridobiti še za korito s tekočo vodo pri hlevu in za zidavo tople grede.
Oče Andraž ni bil za to; zanj so pomenile Matevževe novotarije preveč podjetnosti in preveč izdatkov hkrati.
»Matevž, na kmetih smo, pa ne v mestu.«
»Prav za to, ker imamo polne roke dela, si moramo pomagati. Greh bi bil, če bi drvel potok v dolino, mi pa bi morali nositi vodo s potoka. Vodno silo je treba izrabiti. Tele cevi pomenijo enega človeka več pri hiši.«
Andraž je bil pač stara korenina. Okleval je in godrnjal, kadar so se mu zdele odločitve preveč novotarske; potem pa, ko je stekla voda naravnost v kuhinjo in naravnost k hlevu, je marsikdaj po nepotrebnem odpiral pipo. To jo delal, ker mu je bilo všeč. Na tihem, samo napram sebi je moral priznati, da ne gre zametavati novotarij. Ah, ta Matevž…!
Matevž je izgoreval v delu. Če se je lotil prve tedne vsega, kar mu je prišlo pod roko, se je navadil zdaj delati tudi z glavo. »Umni gospodar«, se je nagovarjal v mislih, vendar bolj za šalo kot za res. To pa so mu morali priznati, da se je tudi v teh in takih stvareh razvijal nenavadno hitro. Ni zaman trgal hlač v šolah, in ni bilo slučajno, da si je priboril na tekmah dva pokala in posrebreno plaketo.
Kako tudi ne? Lansko leto so bile njegove silo še razcepljene: študij, dekle, tekme… Vsega tega zdaj ni bilo več. Zdaj so se združile vse sile v eno samo težnjo: garati je treba, da se bo Gospod milostno ozrl na to domačijo. Gospod ne mara lenuhov.
Delal je prav s takim veseljem, kakršnega je kazal pred letom in pol za šport. Dejansko res ni velike razlike med tem, če držiš v rokah furmanski bič ali smučarske palice, ročaj sekire ali lopar za tenis. Prvo kakor drugo je udejstvovanje, ki krepi mišice, požira moči in jih spet vrača v podvojeni meri. Razliko delajo ljudje, ki oznanjajo geslo »nazaj k naravi«, pa jih je sram, da bi s svojimi rokami ljubkovali zemljo, šport je razvedrilo ali krepitev v obliki igre, delo pa je nekaj, kar budi ponos tvornega sodelavca v naravi in zavest resnosti. V delu je pristna telesna vzgoja, če hočete, šport pa je nekako nadomestilo za one, ki nimajo ne zemlje ne gozda, ne žage in ne vinograda. Šport je za delovnega človeka nedelja v vsakdanjosti in je tem bolj prijeten, če ga gojiš ob nedeljah, za razvedrilo.
Matevž je postal pristaš dela. Ne da bi podcenjeval šport, bil pa je le bolj ponosen sedaj, ko je pognalo in zorelo na njivah semenje, ki ga je sam sadil in sejal.
Srečanje z Marjeto
[uredi]Poletje se je že nagibalo koncu. Dva mlada človeka sta se spuščala po skalnati stezi in občudovala zdaj vinograde, obložene s težkimi modrimi grozdi, zdaj temne ciprese, ki so rasle ob malem pokopališču v dolini. Maestral je pozibaval jadrnico, potujočo počasi po sinjem morju.
Bila sta Marjeta in Konrad. Kdor ju je motril, kako sta živela v letoviškem mestu le zase, mu ni bilo težko uganiti: dva vedra in ljubeča se človeka na poročnem potovanju. Prve dni sta se naravnost izogibala novih poznanstev, potem pa so videli Marjeto, kako je hodila s prijateljico, z mladim dekletom črnili oči in milega obraza.
Srečali sta se z Majdo. Zdravnik je svetoval trgovcu Vorini, da bi bilo dobro, če bi dekle spremenilo zrak in odpotovalo v kraj, kjer bi bilo kaj več priložnosti za razvedrilo in sprostitev, Ni bila bolna, samo shujšala je in molčeča je postala. Zelo se je spremenila.
Ko jo je Marjeta zagledala v kopališču, je bil prstan na roki prvo, kar so iskale njene oči. Ne, poročnega prstana ni imela.
Mimogrede sta se seznanili, saj sta se na videz že dolgo poznali. Beseda je dala besedo.
»Ali pričakujete, da bo prišel?«
»Kdo?«
»Na Matevža mislim.«
Majda je zardela. Sedaj se še norčuje iz nje! Morda pa bi ga rada videla še zdaj, ko je na poročnem potovanju!
Vendar jo je osupnila iskrena govorica te ženske. Kako ji je že rekla? Da ji je zelo žal, če sta šla narazen. In še to je dodala, da mora biti Matevžu zelo hudo.
»Vam je kaj pisal?«
»Ni mi pisal, bila pa sem prepričana, da sta že poročena. Ne zamerite: kaj vam je storil?«
Majdi so zatrepetale ustnice. Tudi solze so se vlile. Pognala se je v morje, plavala in se potapljala, da ne bi ljudje opazili, da joče.
Potem sta spet sedeli v senci pod borovim drevesom. Na tleh je bilo postlano z dolgimi osušenimi iglicami z drevesa; vročina je vabila iz njih prijetne dišave, ki so se mešale z vonjem morja. Z vonjem po slanem, po ribah — po neskončni, skoraj otožni daljini. Spodaj so bili veseli kopalci, dale na morju so se pozibavale bele jadrnice.
»Spoznala sem ga šele na planini. Prosila sem ga, da bi me učil kristijanije, zakaj nisem hotela zaostajati za Konradom. Nisem hotela, da bi me moral čakati, pa tudi kreganja in naukov sem se bala. Z Matevžem sva bila v istem položaju: on vas je pogrešal med ljudmi tam zgoraj, jaz pa sem čakala Konrada.«
Majda jo je gledala naravnost v oči. Ne, ta ženska ne more lagati; je preveč naravna. Samo poslušala jo je.
»Tudi o bratu mi je pripovedoval, ki se je ponesrečil, in o usodi, ki ga je s tem doletela. O, kolikokrat mi je govoril o domačiji in zemlji, ki ga čakata. Vselej pa me je vprašal, kako mislim, ali je mogoče, da bi bili vi srečni med kmeti. Rekla sem mu odločno, da bi bili. To je hotel slišati vsak dan. — Vi ste se zbali življenja na deželi?«
»Nisem.«
Potem je Marjeta utihnila. Kaj je moralo priti med ta dva človeka, da ni več mostu med njima?
»Niste ni več slišali o njem?«
»Nič. Moj Bog, samo da ni narobe z njim. Včasih, ko je govoril o gozdu in njivah so mi je zdel kakor dren, ki ga je rodila sama mati zemlja. Ko pa je prišel čas, ko se je moral posloviti s planin, je bil spet mehak kakor otrok. Kadar je molčal sem vedela, da vas je imel v mislih. Vas, ali pa domačijo pri Sv. Lovrencu.«
»To vam ni bilo po volji,« jo je hotela prekiniti Majda, se jo pa še o pravem času ugriznila v ustnice. Samo pogledala jo je globoko, da bi brala, če misli iskreno.
Po cesti je prišel Konrad. Ves zadovoljen je pripovedoval, da je bil pri ribičih in da se je dogovoril z njimi za nočni ribolov z lučjo.
»Bi hoteli z nami, gospodična? Ob enajstih odrinemo.«
»Bom govorila z mamo.«
Ko so v hotelu povečerjali, so odšli do malega vsi na obalo, da bi se sprehodili. Tam so čakali na parnik, ki se je zaustavil in vozil spet po mirnem večernem morju proti severu.
Ob obali so šumeli komaj slišni valovi. Majda se je ozirala po uri, ki je tekla počasi. V duhu se je pogovarjala s fantom, ki nima počitnic, ki zdaj že sladko spi, utrujen po dnevnem delu. Ni je mikalo na plesišče; najrajši bi odšla sama v borov gozdiček, kjer bi sedla na toplo zemljo in glodala proti otokom. Tam se je svetlikala dolga vrsta srebrnih luči. Rada bi premišljevala, ali je storila prav ali pa mu je storila krivico. Komaj je čakala, da bi še govorila z Marjeto o zadevi, ki je bila tako zamotana in tako zagonetna.
Približala se je enajsta ura. Konrad je prinesel grozdja in sladkega prošeka, Marjeta pa vedrosti, ki se je je držala, kakor da se je z njo rodila. Ko so stopili v ribiško barko, so se najprej razveselili morja: stotero luči malega mesta se je zrcalilo v skrivnostni globini. Svetloba je migljala, kakor da bi trepetala glasbi, ki je prihajala s plesišča. Ko je ta utihnila v dalji, so se oglasili ribiči, ki so veslali nekje od omiške strani.
Konrad je bil pri veslačih. Krepko se je upiral ob leseni držaj, je pa komaj dohajal može, ki so odrivali barko z nevidnim trudom na odprto morje.
Kdaj pa kdaj je pristopila k njemu mlada žena in mu pomolila v usta stebelce sladkega grozdja.
Majda je mirno sedela ob krmi. Zavila se je v plašč in motrila lepo ženo. Čim bolj je bila ta pozorna do svojega moža, tem bolj se ji je zdelo, da je iskrena. Sedaj razume Matevža, da se je zagledal vanjo. Ali bi mu odpustila?
Marjeta ji je nalila čašo prošeka; drugo je ponudila Konradu, potem pa dala steklenico ribičem. Da je to preveč zanje, so se branili, niso pa ničesar opravili, zakaj Marjeta je bila dobrih rok in dobrega srca.
Nad Mosorom so se svetlikale prijazne bele zvezde. To so zvezde, ki jih ima Matevž tako rad. »Očnice so za junake, snežinke za otroke, zvezde na nebu pa za vse. Sam dobri Bog jih je prižgal, da ne bi bile noči tako črne in puste.« Tako ji je povedal Matevž, ko ga je vprašala, kaj pomenijo zvezdice na skrinji, ki ji jo je podaril predlanskim za božič.
»Pravijo, da je veliko pil, ko je bil na planini.«
»Kdor vam je to povedal, je pretiraval.«
»Da ni pil, pravite?«
»Neko noč je res pil. To je bilo takrat, ko nas je vodil po težkih smučinah po gozdu. Zajela nas je taka megla, da sem mislila, da ne bo našel poti nazaj. Večkrat sem premišljevala, zakaj se je nenadoma spremenil, ko je zagledal fanta s sanmi. Ne more bili drugače, kakor da smo se izgubili, fant pa, ki je vlekel sani s senom, mu je povedal, kje je prava pot. Kako bi mu sicer podaril svojo cigaretno dozo, čisto neznanemu človeku.«
»Tak je bil Matevž.«
»Tisto popoldne se mi je smilil, kakor da bi mi bil brat. Bil je nenavadno tih. Zdelo se mi je, da se poslavlja od vsega, kar pomeni za nas mestne ljudi košček sonca v vsakdanjosti. Čutila sem dolžnost, da sem mu dobra prijateljica, tako kakor sestra.«
»Psssstt« se je oglasil Konrad in pokazal z roko v vodo, kjer se je svetlikala množica drobnih ribic. Marjeta je prijela Majdo pod roko in jo vodila bliže, da bi videla. Morali pa sta se umakniti, zakaj ribiči so že potegnili mrežo in skrinja v barki se je začela polniti. Ribice so poskakovale in se obupno borile. Le tri, štiri so švignile v zrak in se premetavale po podu. Potem so skrinjo pokrili.
Ko sta spet sedeli ob krmi, se je Majda borila sama s seboj. »Ali se je kaj zagledala v Matevža,« jo je hotela vprašati; potem ji je zastavila vprašanje takole:
»Ste ga imeli zelo radi?«
Zdaj je Marjeta osupnila.
To, kar je slišala, ni bil očitek. Dobri otrok je vpraševal po vseh drobnih stvareh, ki jih je Marjeta že napol pozabila. Majda je čutila, kako ji postaja duša lažja, kakor ji prinaša ta lepa, vedra žena spet žarek sonca v srce. Sedaj je dobila pogum, da ji je vse povedala.
Bele zvezde na nebu so videle, kako je mlada žena objela Matevževo dekle in ji brisala solze, ki so se svetlikale v žaru ribiške luči. »O, zakaj je verjela pismu, ki ga je dobila!« je tožila.
Naslednji dan je poslala brzojavko k Sv. Lovrencu.
Rodovnik Andraževih
[uredi]Oče Andraž je bil hud na Matevža.
»Prej bi nam lahko povedal, zakaj hitiš s preureditvijo hiše!«
»Ah, oče moj, ko pa sam nisem vedel. Bog je vse obrnil. Še ni pozabil na nas Andraževe.«
»Kdo bi te razumel?«
Matevž se je gnal in delal kakor da bi mu gorelo pod nogami. Vse poletje ni govoril o dekletu in tudi pošte ni prejemal. Ko pa je prišla brzojavka z morja, sam ni vedel, kaj bi naj počel od veselja. Če mu ne bi bilo nerodno pred materjo in očetom, bi priredil veliko gostijo. Tako pa je začel samo znova pripovedovati o dekletu in o ženitvi.
Lahko bi prej povedal, zakaj hiti s preureditvijo domačije; saj to je tudi očetu Andražu všeč, da se bo sin ženil. Nova moč bo pri hiši, ob letu pa bo prišel na svet drobčkan Andražič, ki bo prinesel novo življenje v to hišo. Ah, kako dolgo sta si želela stara Andraževa, da bi lahko na stara leta poganjala zibelko.
Fant je spet hodil na pošto. Ko mu je Majda sporočila, da so je vrnila z morja v Ljubljano, je dejal očetu:
»Grem k Vorinovim, da se pogovorimo. Čez tri dni bom spet doma.«
Glede dela in opravkov je imel toliko naročil, kakor da bi bil že gospodar, ki mora za vse skrbeti. Pognal je že globoke korenine na očetovi domačiji.
Pri Vorinovih so je medtem veliko spremenilo. Majdine matere ni več skrbelo, kako bo s hčerko. Odkar je govorila z Marjeto, je uvidela, da ne gre razdirati tega, kar je bilo med Majdo in Matevžem in kar je zagorelo z novim žarom. Majda je postala spet vedra; težak kamen se ji je odvalil od srca in zajelo jo je novo veselje do življenja. Ne, v svoji prvi ljubezni ni bila razočarana.
Ko jo je fant obiskal, sta zapregla spet tam, kjer sta izpregla pred božičem, ko jo odhajal v gore. To, kar je bilo vmes, se je zgodilo samo zato, da bi se prepričala, da ne moreta pozabiti drug na drugega. In morda tudi za to, da bi oče Vorina uvidel, da ni ravnal prav, ko je zmerjal Majdo z romantično kmetico. Iz oči ji je bral, kako je trpela, zadnje tedne pa, kako je bila vesela.
Matevž jo bil nemalo presenečen, ko mu je mati sama namignila, da bi govoril z očetom. »Pogovoriti se moramo z njim,« je dejala z mirnim glasom.
Sedeli so v jedilnici. Okna s pogledom na Kamniške planine so bila odprta; na vrtu so se sklanjale težke veje z rumenimi jabolki.
Oče Vorina si je prižgal cigaro in poslušal fanta, ki je govoril brez ovinkov.
»Sedaj, ko imam bolj jasno sliko o tem, kaj ji bom lahko nudil in ko sem prepričan, da ji ne bo hudo, sem prišel, da se pogovorimo do konca…«
Matevž ni okleval. Preudarno je govoril o dolžnostih moža, ki mora upoštevati razmere, v katerih je živela njegova izvoljenka. Trgovcu Vorini je kolikor toliko razgrnil svoje delovne roke in mu podal poročilo o zemlji in gozdu, ki utemeljujeta gmotno stran novega ognjišča. Od načrtov mu je omenil samo one, katerih se je že lotil in katerih uspeh ni bil več dvomljiv.
Vorina je bil pa človek stvarne narave. Vprašal ga je še to in ono, nazadnje pa je dejal, da je vse to prav za prav zadeva Majde same. Zadnji meseci so ga prepričali, da Majda ni dekle, kateremu bi lahko iskal ženina po lastni preudarnosti in okusu. Tako si je mislil, povedal pa tega ni.
»Zmenita se in uredita, da bo prav.« To je menda rekel le za to, da bi se izognil izjavi, kateri se je tako dolgo upiral.
Žena ga je razumela, Matevž pa njo: dva bisera v očeh sta povedala to, česar jezik ni hotel ali ni mogel.
Po treh dneh jo bil Matevž spet pri zemlji, na svoji ljubi domačiji na pobočju Pohorja. Iz mesta je prinesel veliko knjigo, v močno usnje vezano, s tremi belimi zvezdami na prvi strani.
Ko se je oglasil pri župniku, sta brskala po starih zaprašenih knjigah in Matevž si je izpisoval vse, kar je bilo tam zabeleženega o rojstvih, porokah in smrtih Andraževih. Vse popoldne se je zamudil v župnijski pisarni.
Po končanem delu je povabil župnika na čašo vina. Takrat je bil župnik presenečen, zakaj Andraževi niso imeli navade, da bi hodili v gostilno na delovnik.
»Bova pila doma, če hočeš,« je odločil župnik.
»Tem lepše!«
Matevž ni povedal, zakaj si je izpisal tako natančne podatke o dedu in pradedu, pa o mnogih sorodnikih, ki so dočakali visoko starost in počivajo sedaj na njivi božji. Šele pri tretji čaši, ko mu je župnik povedal že toliko dobrega o pokojnem Cirilu, s katerim je izgubil zvestega prijatelja, se je Matevžu razvezal jezik. Čutil je, da je prišel trenutek, ko bi se spodobilo zaupati in razodeti, zakaj si izpisuje vse, kar je pomembno za rodovnik Andraževih.
Malo se je zamislil, potem pa je povedal kar brez ovinkov:
»Gospod župnik, preden bo padel prvi sneg, vam bom pripeljal novo ovčico.«
»Pa se ne boš ženil, Matevž!« je župnik veselo vzkliknil.
»Ženil — ženil in prav pri Sv. Lovrencu!«
To pa je bilo pri vseh malih odločitvah in pripravah pred poroko najtežje.
»Oče Vorina je hotel, da bi bila poroka v Ljubljani, midva pa sva vztrajala na tem, da mora biti zapisano vse v naših farnih bukvah. Danes sem dobil pošto.«
Matevž je potegnil iz žepa pismo in bral:
»— — — Naj bo še v tem oziru po Vaše, dragi Matevž, ko nam jemljete hčerko, ki jo bomo težko pogrešali.«
Preden je zapadel v dolini prvi sneg, je načel Matevž v svoji trpežni, za stoletja pripravljeni in v usnje vezani knjigi, poglavje o novem rodu na domačiji Andraževih. Začel ga je s prepisom poročnega lista.