Bele vrtnice

Bele vrtnice Tilka Lampreht-Dušica

Izdano:	Vigred 13/1–12 (1935), 16–23, 58–65, 103–108, 138–144, 184–190, 230–235, 274–285, 322–329, 366–374, 389–396, 428–436
Viri:	dLib1 2 3 4 5 6 7,8 9 10 11 12
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

»Veste kaj, gospodična? Poslal vas bom na »Protituberkulozno ligo«. Tam vam bodo natančno povedali vaše stanje, ker imajo vse priprave, ki so potrebne, da se ugotovi resničnost zdravniškega domnevanja. Zdravnik, ki tam uraduje, je sicer še mlad, a zelo izkušen.«

Že prileten zdravnik je govoril te besede in njegove dobrohotne oči so polne sočutja zrle na mladenko, ki je stala pred njim. Vsedel se je k mizi in vrgel par besed na papir, ga zganil, vtaknil v ovitek in zapečatil. Na ovitek je napisal naslov in pismo dal mladenki. Ta se je zahvalila in s pozdravom odšla. Preden pa je zaprla vrata za seboj, je še zaklical za njo:

»Le pogum! Mlad človek marsikaj preboli!« Mladenka je slišala te besede le napol. Hitro je oblekla v predsobi plašč, se pokrila s čepico in odhitela po stopnicah. Šele, ko je stopila na ulico, je pogledala na pismo v roki: Gospodu Dr. Drago-tu PšeniČ, Protituberkulozna liga, Cvetlična ul. 25.

V tem je pridrdrala cestna železnica. Vstopila je. Ozrla se je okrog — vse zasedeno. Pač, tam v nasprotnem kotu je sedel na dvosedežu en sam gospod. Opazil je, da mladenka išče prostora. Vljudno jo je povabil:

»Tu je še prostor. Izvolite, gospodična.«

»Prosim!«

Sedla je k njemu. Čutila je, da jo njen vljudni sosed opazuje in nehote je dvignila pogled k njemu. Pri tem pa je srečala dvoje globokih, temnih oči, ki so jo, vsaj tako se ji je zdelo, sočutno gledale. To jo je zmedlo in hitro je spet povesila pogled. Vkljub temu je opazila, da je njen sosed še mlad, da ima nekaj skrivnostnega na sebi, posebno v svojih resnih očeh. Zaželela je, da bi bil zdravnik, h kateremu je bila namenjena, ali vsaj nekoliko temu človeku podoben. Potem — da potem bi še upala v svoje ozdravljenje.

Zavedla se je svojih misli in se nasmehnila svojemu navdušenju za človeka, ki ga je slučajno srečala. Ni li nesmiselno baviti se s takimi mislimi?! To pristoji kvečjemu štirinajst do šestnajstletnim deklicam, ne pa njej, ki je že dvajsetletna in še — bolehna po vrhu.

Bolehna. Trpko se je nasmehnila ob tem spominu in njene jasne oči so se stemnile. Povesila je glavo in se zagledala na pismo v roki. Še enkrat je prebrala ime človeka, kateri ji bo mogoče povedal, da je prepozno, da je izgubljena.

Dr. Drago ...

Lepo ime,- ime, katero ji je zmeraj ugajalo. S tem imenom je v svojih dekliških sanjah nazivala junaka-ljubljenca, katerega ji je slikala njena bujna domišljija. Poskusila je obnoviti to bajno prikazen svojih sanj: Srednje velik, vitek, toda to vse se ji ni zdelo važno. Le temne oči naj bi imel, a ne popolnoma črne, visoko čelo in kostanjeve lase ...

»Gospodična, ako greste na »ligo«, morate izstopiti.«

Prestrašena se je vzdramila iz svojih sanj. Njen sosed jo je ogovoril, in pokazal na pismo v njeni roki. Dvignila se je, da izstopi. Šele tedaj se je spomnila, da se ni niti zahvalila prijaznemu in postrežljivemu sosedu. Obrnila se je, da vsaj z vljudnim pozdravom poravna zamujeno. A sedež je bil prazen. Mogoče je že izstopil? Gledala je po ljudeh in ta hip zapazila, da stoji tik nje.

»Oprostite, gospod, pozabila sem, zahvaliti se Vam za opozorilo ...«

Voz se je ustavil, preden je dokončala stavek. Ljudje so ju rinili naprej, morala je paziti, da pride na prosto. Ko je na cesti iskala spremljevalca, je že izginil med ljudmi. Bilo ji je — skoro žal.

Sla je naprej po ulici in dospela do velikega, parku podobnega vrta. Ob ograji je že prileten mož sekal grmovje. Obrnila se je nanj z vprašanjem, ali je tu kje »Liga«.

Mož je potrdil in pokazal z roko na belo vilo sredi vrta:

»Tamkaj je. Gospod zdravnik je ravnokar prišel.«

Zahvalila se je in odhitela naprej. Čez par hipov je stala pred vhodom in vstopila. Čakalnica je bila enostavno opremljena, a zelo snažna. Miza, nekaj stolov, peč, stojalo s cvetjem, na stenah nekaj zdravniško-znanstvenih risb. Na vratih plošča s koledarjem. Odložila je plašč in sedla k mizi. Bila je zelo izmučena. Komaj se je vsedla, že so se odprla nasprotna vrata in postrežnica jo je prijazno povabila za seboj. Peljala jo je skozi eno sobo, ki je očividno služila za pisarno, odprla vrata v nasprotno sobo in jo peljala naprej. Ob njenem vstopu se je zdravnik, ki je nekaj pisal, takoj dvignil in ji stopil nasproti. Ona pa je obstala in strmela. — Zdravnik je bil — njen prijazni sosed z železnice.

Ker se ni ganila, je stopil še bliže k njej in ji ponudil roko:

»Nekoliko se že poznava, kaj? Moje ime je Drago PšeniČ. Pismo, ki mi je izdalo vašo pot, je namenjeno meni.«

Dala mu je roko in tudi pismo, a še vedno je molčala. Iznenadenje je bilo preveliko. Njen junak, to se pravi, ideal njenih sanj — njen zdravnik.

Stal je pred njo in bral pismo. Trenutek samo, a ta trenutek je zadostoval, da se je pomirila. Bila je hvaležna usodi in hvaležna Bogu, voditelju usode in slučajev.

Prebral je pismo in jo nekaj hipov gledal s prodirnim, izkušenim pogledom zdravnika. Povabil jo je na divan.

»Preiskati vas moram. Slecite se in sedite tja.«

Sedla je na divan in se primerno slekla. Zdravnik pa je primaknil stol in začel temeljito preiskavo pljuč. Povesila je trepalnice in jih le tu in tam dvignila. V začetku jo je prirojena ženska sramežljivost spravljala v zadrego in ji vabila kri v lica. Ko pa je dvignila oči in zapazila pred seboj resen pogled, v katerem je bila samo skrb in čuječnost zdravnika, jo je minila zadrega.

Končal je. Vprašujoče je uprla vanj svoje oči. Ni umaknil pogleda, a tudi odgovoril ni. Gledal jo je dolgo časa, kot bi se rad prepričal o njeni duševni moči, kot bi hotel presoditi njen značaj. Zdelo se ji je, da ji bere misli z obraza, da ji gleda skozi oči v dušo. To jo je spravilo znova v zadrego, kar pa ji nikakor ni bilo v škodo. Lahna rdečica, ki ji je objela sicer bledo lice, jo je delala lepo in ji dala nežno prikupljiv izraz.

»Gospod zdravnik, kar povejte resnico; pripravljena sem.«

Potrdil je: »Saj bo res najbolje, če vam ne prikrivam, da je vaše stanje zelo resno. Leva stran ... Čakajte, najprej vas še pregledam na Röntgen, potem bova govorila dalje.«

Dvignil se je, poklical strežnico in ji ukazal pripraviti stroj. Nato je sedel k mizi.

»Dovolite gospodična, Vaše ime?«

»Vanda Dragojevičeva.«

»Skoro sva v sorodu z imeni.«

Vanda se je oblačila in ni odgovorila. Ozrl se je in rekel:

»Nikar se še ne oblecite! Greva še v temnico.«

Sla sta tja. Stroj je že drdral. Strežnica je stala ob navijalkah. Ko sta vstopila, je ugasnila zadnjo, komaj brlečo svetilko. Bilo je popolnoma temno in Vanda je obstala na mestu.

»No, kje pa ste obtičali«, je vprašal zdravnik.

»Tukaj sem, pa se bojim prestopiti.«

Nasmehnil se je in jo prijel za roko.

»Tako — tukaj sem — zdaj pa le mirno.«

Stroj je drdral enakomerno, zdravnik je premikal ploščo sem in tja in opazoval. Polagoma so se njene oči privadile teme vsaj toliko, da je nejasno razločila predmete pred seboj.

»Luč«, je zaklical čez čas zdravnik. Prst je držal na levi strani njenih prs in napravil tja s svinčnikom črto.

»Sem vedel«, je mrmral sam zase. Nato se je dvignil:

»Pridite nazaj v sobo, gospodična Vanda.«

Medpotoma se je oblekla. Zdravnik se je vsedel k mizi in povabil Vando, naj sede. Sedla je in uprla vanj vprašujoč pogled.

Kaj neki bo povedal, dobro ali slabo? Tedaj je začel. Zelo, zelo resen je bil njegov glas:

»Kakor sem rekel, resna stvar, nevarna, smrtno nevarna. Treba bo vse storiti, da se bolezen ustavi.

Saj veste, z boleznijo te vrste se ni šaliti. Potuhnjeno se zarije v pljuča sto in sto bacilov, množijo se na tisoče in milijone, in preden se človek zave, se ga že popolnoma polastijo. Zdravniška veda se že dolgo bori s to pošastjo, a do danes je dosegla edino toliko, da je znašla sredstva, da se bolezen ustavi. To je malo, — a vendar mnogo. Pa zdravniška pomoč pomaga odporni naravi v boju zoper bolezen. Veliko pa je. odvisno tudi od bolnikove volje.

Povedal sem vam to. Upam, da ste me prav razumeli. Tudi vam je potrebna zdravniška pomoč, ako ne želite umreti. Mlado dekle tega gotovo ne želi.«

»Kakor se vzame, gospod zdravnik. Včasih tudi mlad človek — rad umrje.«

»Mlad človek umrje rad le tedaj, ako je nesrečen v ljubezni, a drugače?«

»Motite se, gospod zdravnik. Jaz si na pr. želim smrti, kadar me prevzame žalostno dejstvo, da moje življenje nikomur ne koristi. In ravno to dejstvo me tudi odvrača od smrti, ker mi vzbuja željo, vsaj nekaj dobrega storiti v prid drugim, preden umrjem.«

Preprosto je izrekla svoje želje in vendar mu je s temi besedami odkrila svojo dušo. Šele, ko je bilo že izrečeno, se je zavedla tega. V zadregi je umolknila in ni si skoraj upala pogledati njemu v oči. Ko pa je vseeno dvignila pogled, da vidi, ali se ji posmehuje, — se je umirila. Na njegovem obrazu ni bilo ironije, v njegovih očeh ni bilo posmeha, ko je rekel:

»Gospodična Vanda, vi ste izjema.«

»Hvala za poklon, gospod zdravnik. Ako smem biti odkritosrčna, tudi vi ste — izjema.«

»Jaz? V čem?« se je začudil zdravnik.

»Tega vam ne morem povedati, vsaj zdaj ne.«

»Potem je gotovo kaj slabega.«

»Nikakor. Nekaj lepega je.«

»Res?!« Pogledal jo je šaljivo in neverjetno, da se je nasmejala. Vsled smeha jo je napadel kašelj in takoj pregnal veselo razpoloženje. Nekam očitajoče je rekel zdravnik:

»Vidite, že spet je kašelj tu, niti smejati se ne smete. Torej, kje sem prekinil prej? Aha, že vem! Potrebna vam je zdravniška pomoč in prvovrstna postrežba. Za nekaj časa morate popolnoma mirovati, to se pravi — ostati v postelji. Imate li dom, oziroma mater?«

»Ne!« je vzdihnila Vanda žalostno.

»A gotovo imate teto, ali sicer koga, ki bi vas vzel za čas bolezni k sebi in skrbel za vas?«

Zmajala je z glavo in govorila trpko:

»Dovolj tet in stricev bi imela, če bi bila zdrava, ker bi imeli od mene korist. Ker sem pa bolna, nimam nikogar; prepuščena sem sama sebi.«

»No, — zaradi tega ni treba kloniti; saj se tako godi še mnogim na svetu, da, še slabše. Poslušajte moj nasvet: Ali vam je znano, da sem asistent na tukajšnji tuberkulozni kliniki?«

»Da.«

»Moj predstojnik, primarij N., je odšel na dopust in za ta čas izročil upravo klinike meni. Če hočete, vas vzamem v svojo oskrbo?«

Vanda ni odgovorila. Kakor večina ljudi, je tudi Vanda imela resne pomisleke zoper bolnico, tem bolj, ker še nikdar ni bila v njej. Zdravnik je to zapazil in nadaljeval:

»Zdi se mi, da imate strah pred bolnišnico, kakor večina ljudi, a ta strah je neupravičen. Res, mnogo ljudi umre v njej, to pa samo zaradi tega, ker pridejo tja v poslednjem stanju bolezni, ko so že tako izčrpani, da jim ni več mogoče pomagati. Iz tega pa še nikakor ne sledi, da bi moral vsak umreti, ki pride tja. In razne bajke ...«

Omalovažujoče je zamahnil z roko, češ, kdo bo o tem razpravljal?! Vanda pa je še vedno molčala. Po kratkem molku se je obrnil k njej:

»Gospodična Dragojevičeva, povejte, ali mi zaupate?«

»Kot zdravniku zaupam!«

»Zadostuje, dasi ne vem, čemu ste pripomnili »kot zdravniku«. Lahko mi zaupate tudi kot človeku, kot možu.«

Zadnji stavek je govoril užaljeno. Vanda se je opravičila:

»Napačno ste me umeli. Hotela sem vam samo reči, da vam brezpogojno zaupam, kot za večino zdravnikov ne morem reči.«

»Torej imate že skušnje?!« se je nasmehnil.

»Da«, je rekla kratko.

»In ker je eden ali drugi izzval vaše nezaupanje, smo ga sedaj deležni vsi?«

»Ne vsi. Rekla sem že prej, da ste vi izjema.«

»Vkljub temu se obotavljate mojemu predlogu?«

»Ne — ne zaradi vas. Ampak na kliniki je še več zdravnikov in kdo mi garantira, da me boste samo vi zdravili? In potem, — med toliko bolniki ...«

»Imamo sobe, v katerih sta samo po dve postelji in katere imajo poseben balkon.«

»Te so pa samo za tiste, ki jih lahko plačajo — jaz pa ...«

»Zdaj mi je pa dovolj. Ako nočete, — nočete. Pripomnim le, da sem vam hotel dobro. Ker sem zaenkrat neodvisen, bi vas dal v sobo, ki bi vam ugajala. In kogar jaz prevzamem, tudi jaz zdravim. Prosil vas pa ne bom.«

Bil je užaljen. Toliko drugih bi z veseljem in hvaležnostjo sprejelo njegovo vabilo. Dan za dnem prihajajo prošnje za sprejem in vsaka postelja je že zasedena. Nevoljen je bil sam nase, da je stavil ta predlog in nevoljen na Vando, ki, namesto, da bi mu takoj segla v roko, — šele premišlja.

II.

Vanda je čutila, da je s svojo neodločnostjo žalila zdravnika. Čutila je tudi, da ji res dobro želi. Ni bilo v njeni naravi žaliti tiste, ki so ji bili dobri in tudi zdaj, ko se je zavedla, ji je bilo žal. Takoj je hotela popraviti svojo napako. Mehko in prikupljivo, kakor zna pač samo nežno čuteča ženska, je zaprosila:

»Saj niste hudi, gospod dr. Pšenič? Prosim, lepo prosim, kdaj smem priti k vam?« 

»K meni?«

»Da, k vam v bolnišnico?!«

Se vedno užaljen je hotel dati oster odgovor, a preden je kaj rekel, jo je pogledal. Ta pogled mu je pregnal vso nevoljo. Kako ne? Stala je pred njim vsa skesana in vsa ljubka v svoji zadregi. Povesila je glavo, plavi kodri so se vsuli na čelo, se dotaknili zardelih lic, da, eden je bil celo tako predrzen, da je poljubil njen mali nos. In roke je držala napol sklenjene kakor otrok, ki prosi odpuščanja. In — naenkrat je stisnila ustnice in v bridkosti so ji zadrhtela lica.

»Gospodična Vanda!«

Dvignila je glavo in se nasmehnila, a vendar je opazil v globini njenih oči — solze.

»Kaj vam je, gospodična Vanda?«

Odkrito je priznala:

»Žal mi je, da sem vas užalila!«

Najraje bi se bil sklonil do njene roke in jo poljubil, poljubil v znak občudovanja, v plačilo za njeno očarljivo odkritosrčnost in nepokvarjenost, toda ker si to vendarle ni smel in hotel dovoliti, je samo rekel:

»Torej, pridete?«

»Da, če ste tako dobri in me sprejmete. Kdaj smem priti?«

»Pričakoval vas bom od jutri naprej vsak dan.«

»Pridem lahko že jutri?«

»Meni je prav?«

Nasmehnil se je in ji podal roko:

»Na svidenje torej!«

»Na svidenje, gospod zdravnik. Najlepša hvala!«

Z rahlim poklonom se je poslovila. V predsobi ji je še postrežnica dala nekaj navodil, nato je odšla. Preden pa je zavila za ovinek, se je še enkrat ozrla nazaj na prijazno belo vilo sredi vrta ...

Kaj bi bila rekla ali mislila, ako bi bila videla, da je iz bele vile zrl za njo lep, mlad in prijazen zdravnik, ki je bil tako podoben njenemu junaku, idealu njenih dekliških sanj ...

Ni vedela, da je gledal za njo, a mislila je nanj vso pot do doma. Bila je v dno duše prepričana, da je našla zdravnika, ki jo bo ozdravil. Nič več je ni bilo strah pred kliniko. Še skoro radovala se je — saj bo tam — v njegovem varstvu.

*

Drago pa je še dolgo stal ob oknu in zrl na ulico, po kateri je bila odšla Vanda. — Čisto proti svoji navadi. Prvič v življenju — in to je res nekaj posebnega, ker je imel že tri križe na hrbtu, — se mu je primerilo, da se je bavil s takimi mislimi.

To dekle, — ta Vanda! Vsa drugačna, kot druga dekleta! Naivna in prikupljiva, a vendar samosvoja. Zaprl je oči in si jo poskusil priklicati v spomin. Tedaj se je pojavila njena slika: Njena srednje velika, vitka postava, njeni nežni, polni udje, njene bele, žametaste roke, plavi kodri, lepo oblikovane obrvi, mali nos, polne, rdeče ustnice in predvsem — njene sinje oči.

»Vanda!«

Prestrašil se je sam svojega glasu in prestrašil se je svojih misli. Ne — ne sme se vdajati sanjam, vsaj tem sanjam ne! Lepa, očarljiva je, a vse njene prednosti ga ne smejo zapeljati, ne sme se baviti z njo, ker je ne sme ljubiti, a ljubiti je ne sme, ker je ne sme vzeti v zakon.

Torej proč s to čuvstvenostjo, proč s sanjavostjo!

Vsedel se je k pisalni mizi in se zatopil v svoje spise, pa spet mu je oko obviselo na enem izmed spisov.

»Vanda Dragovičeva.«

Že spet tu. Nekaj kakor srd, kakor upor se je pojavilo v njegovi duši. Zakaj mu je naključje privedlo to dekle, ki ga je tako očaralo ob prvem nastopu?! Saj ne more biti nikdar njegova.

Zakaj nikdar, je kljubovalo srce? Ker sem jaz gospodar, — je poudarjal razum.

Spet se je Drago zatopil v misli — v preteklost. Pred petnajstimi leti je bilo. Hodil je v 6. razred državne gimnazije. Pa je dospela brzojavka:

»Pridi, — mama umira.«

Prestrašil se je in zavzel. Njegova dobra, zlata mama! Kaj ji je? Saj je še o počitnicah občudoval njena rdeča lica.

Oprostil se je pri profesorju, dobil dopust. S prvim vlakom se je odpeljal domov. Še preden se je vlak ustavil, je že skočil doli in hitel domov. Nihče ga ni pozdravil na pragu, nihče spremil v sobo. Vse je bilo tiho. Planil je po stopnicah in odprl vrata v mamino sobo.

Podložena z blazinami je mati napol sedela v postelji. Lica so ji gorela v vročici, težko je sopla. Ob njej je stal oče in ji z mehkim robcem brisal potno čelo. Ob vznožju sta ihtela brat in sestra, oba mlajša od njega.

Po prstih je šel do postelje in obstal. Oče mu je pokimal z glavo v pozdrav in položil prst na usta, toda mati je odprla oči, ga pogledala in se skušala nasmehniti. Pa je samo bolestno raztegnila ustnico. Sklonil se je nad njo in jo poljubil na čelo:

»Mamica moja!«

»To-rej-si-ven-dar-pri-šel?«

Spet je zaprla oči in v sobi je vladal mrtvaški molk. On pa je stal ob materini postelji in jo opazoval. Kako težko je dihala, kako hitro se je spreminjala barva obraza. Videl je na njenih potezah sled prestanega trpljenja, videl na njem — pečat smrti. Neznosna bol mu je objela dušo, da bi kričal, plakal, a glas mu ni hotel iz grla in oči so ostale suhe. Nema je bila njegova bol, a zato globoka in pekoča.

Čez nekaj časa je mati odprla oči in njen pogled je romal od enega do drugega, kakor bi se poslavljal: Najprej od očeta, ki je stal strt in obupan ob vzglavju, nato od 14 letne Tatjane, ki je bila nežnejša od matere, nato od najmlajšega, komaj 8 letnega Zlatka. Bolj in bolj otožen je postajal materin pogled, ko je tako krožil od enega do drugega. Končno se je ta pogled ustavil na njem.

Dolgo mu je zrla v oči, nepopisno nežen in skrben je bil njen pogled. Ali je mati videla v bodočnost? Mogoče. — Umirajoči zro jasneje od živih! Komaj slišno je zašepetala:

»Drago!«

Sklonil se je bližje k njej, a njen glas je bil že tako slab, da je bolj uganil ko slišal njene besede. Z očmi je bral zadnje materine besede z umirajočih ust.

»Drago, — moj sin! Tolaži očeta in ne delaj mu skrbi! Nadaljuj šole in, ako čutiš v sebi dovolj moči, tedaj postani zdravnik. Ne zdravnik, kakršnih je tako mnogo, — ampak pravi, svetosti življenja se zavedajoči zdravnik. Pomagaj najbednejšim ...!«

Utrujena je mati prenehala in zaprla oči. Takoj nato jih je spet odprla, se poskusila dvigniti in — padla nazaj v blazine. Oči so začele ugašati, iz ust je bruhnila kri ...

Ob mrtvi materi se je vrgel oče na kolena in zakril z rokami svoj trpeči obraz. Tatjana je omahnila na malega Zlatka, ki je glasno ihtel. Zgrudila bi se bila oba na tla, da ni o pravem času priskočil in vjel sestro v naročje. Spravil jo je do bližnjega divana in velel Zlatku, naj gre klicat sosedove.

Kmalu so prihitele sosede in poskrbele najprej za Tatjano. Odpeljale so jo k sosedovim. — Zlatka so že prej pridržale tam.

On pa je obstal ob mrtvi materi in ob očetu, ki ni videl, kaj se godi okrog njega. Čutil je veličino očetove muke in ni ga motil. Šele, ko so se sosede spet vrnile v sobo, da bi umile in preoblekle mater, tedaj je stopil k očetu in ga rahlo poklical:

»Oče!«

Ta se je zdrznil in v njegovem pogledu je bilo vprašanje in očitanje.

»Vstani oče, — glej, sosede so prišle, da preoblečejo mamo in jo polože na mrtvaški oder. Treba je tudi obvestiti pogrebni zavod.«

Oče je vstal in odšel s trudnimi koraki starca, pa je imel komaj 40 let. Njemu pa je bilo hudo ... hudo ...

Pokopali so mater. — Spet se je vrnil v šole. Že čez par mesecev so ga spet klicali domov.

Isti prizor, — le da je sedaj umiral oče. In še nekaj je bilo drugače. Mati je težko umirala, ker ji je bila ločitev od dragih težka, oče je hrepenel po smrti, ker je hrepenel po zopetni združitvi z ljubljeno ženo. To hrepenenje je bilo v njem močnejše ko ljubezen do otrok — sirot. Ko sta bila sama v sobi, ga je prijel za roke in govorila sta tiho in zaupno. Malo pred smrtjo pa mu je govoril besede, ki jih ne bo nikoli pozabil.

»Drago, — sin moj, — zdaj grem tudi jaz k njej. Izpolni materino željo in postani zdravnik. Poslušaj pa tudi moj nasvet. Kot zdravnik boš imel prilike, da, celo moral boš občevati z lepim spolom. Ohrani vedno mirno kri, skušaj zapovedovati srcu. Pazi, da te ne zapelje kri, da srce ne zagospodari umu. Najbolje, da se sploh ne ženiš, a če te razmere vendarle k temu prisilijo, poišči si predvsem zdravo ženo. Lepo je res ljubiti in ljubljen biti, a vendar je ljubezen izvor trpljenja. Ti ne veš, kaj se pravi leto za letom gledati hiranje ljubljenega bitja! Tvoja mati niti sama ni toliko čutila svojega trpljenja, kakor sem ga čutil jaz. Že takrat, ko mi je podarila Tatjano, je komaj ušla smrti. Zlatko ji je vzel poslednjo odpornost. Od takrat je stalno umirala; — pomisli, osem let je umirala. Tiho, skrito, da nihče ni opazil, niti ti. Le jaz sem s strahom opazoval njeno počasno umiranje, njeno bol. Čutil sem, kako mi jo kruta, neizprosna morilka trga iz objema, dokler mi je ni iztrgala.«

Pomolčal je nekoliko. Njegove sive oči so zrle nekam v daljo; hitele so k njej. Dolgo je čakal Drago, da oče nadaljuje, — a oče ni spregovoril več. Le predno je izdihnil, je komaj slišno šepetal:

»Mnogo sem pretrpel, a njena ljubezen je bila vredna trpljenja. Ako bi še enkrat živel, bi hotel še enkrat živeti in trpeti z njo. Vera ...«

*

Dokončal je gimnazijo, šel na visoke šole. Ravno, ko je napravil doktorski izpit, mu je umrla sestra Tatjana. V cvetju let jo je iztrgala neizprosna smrt.

Ko je stal ob mrtvaškem odru mladenke, ko je zrl na nje svežo, nedotaknjeno lepoto, so se mu obudili spomini na mater in očeta. Tedaj je stresel s sebe vse študentovske sanje in vse mladeniške načrte. Prisegel je pri spominu na drage, da bo vse življenje posvetil svojemu zdravniškemu poklicu, da se bo bojeval zoper kruto rušiteljico družinske sreče — zoper jetiko.

Smrt matere je spremenila otroka v dečka, smrt očeta — dečka v mladeniča, smrt sestre — mladeniča v moža:

V odločnega moža, ki je jasno zrl pred seboj svoj cilj, svojo življenjsko nalogo, ki je bil pripravljen posvetiti vse svoje zmožnosti sreči in zdravju bolnih ljudi.

Sprejeli so ga na kliniko. Zaposlen je bil, a tudi ves prosti čas je porabil zato, da izpopolni svoje znanje. Primariji so kmalu spoznali sposobnost mladega zdravnika, vabili so ga na svoje oddelke in uvaževali njegovo mnenje. Kmalu je dobil mesto asistenta na oddelku za jetične in istočasno prevzel vodstvo »Protituberkulozne lige.«

Ob času naše povesti je bil Drago že tretje leto asistent. Tri leta je že vodil »ligo«, nabral si je bogatih skušenj in prišel, kakor pravijo — na dober glas. Celo starejši zdravniki so priznavali spretnost mladega tovariša in mu pošiljali bolnike.

Tako je spolnjeval Drago zadnjo željo matere, a tudi očetov nasvet je živel v njegovi duši in tudi tega je držal, kar pa je bilo še težje.

K njemu so hodila iskat zdravja mlada dekleta v cvetju let, ljubka, živahna, žejna življenja in ljubezni. Zdravnik je pri preiskavi večkrat opazil, da je marsikatero srce mladih in lepih bolnic zahrepenelo po njem in ga prosilo ljubezni, toda on je ostal v takih trenutkih miren in hladnokrven, ker se je spomnil nasveta umirajočega očeta. Hladno kri je ohranil vedno, prav do danes.

Danes sta ga prvič pustila na cedilu njegova samozavest in njegov mirni ponos.

Vanda je že samo s tem, da ga je srečala, napravila globok vtis nanj. Njeno prikupljivo obnašanje pa ga je še povečalo. V njej ni bilo nič priučenega, nič ponarejenega. Njena razumnost je bila tako-rekoč strnjena z njenim bitjem, njene besede so bile izbrane, premišljene in vendar popolnoma naravne, — otroško naivne.

*

Bilo je lepo jutro. Drago je sedel ob pisalni mizi in pisal. Vstopila je sestra Irma.

»Gospod asistent, nova pacijentinja je dospela.«

Čakala je na odgovor, a asistent je mirno pisal naprej, kot bi se to ne tikalo njega. Pa mu je vendar bilo tako čudno, — da bi najraje skočil in ji pohitel nasproti. Pa nalašč ne.

Sestri je bilo čakanje predolgo in ponovila je stavek. Kolikor mogoče malomarno in ne da bi se ozrl je rekel:

»Prav.«

»Ali naj jo sem pripeljem?«

»Čemu?« Skoro osoren je bil, zato je sestra hotela oditi. Pa jo je poklical nazaj.

»Sestra Irma!«

»Izvolite?«

»Ali je pripravljena postelja v sobi št. 10?«

»Je.«

»Peljite gospodično Vando Dragojevičevo tja in jo poučite o vsem potrebnem.« 

»Da.«

»Izmerite vročino in če je kaj posebnega, mi pridite povedat.« 

»Da.«

Pokimal je v znak, da je povedal vse in sestra je odšla nazaj v čakalnico, kjer jo je čakala Vanda.

»Prosim, gospodična, kar z menoj pojdite.«

Peljala jo je po dolgem hodniku in končno odprla vrata v malo, a zelo prijazno sobico. Oprava je bila enostavna, a čedna. Dve postelji, dva stola, nočna omarica, umivalnik, mizica, omara za obleko in perilo, stojalo s cvetjem. Sestra je pokazala na posteljo ob oknu:

»To je vaša postelja in tu spravite svoje stvari, perilo in druge potrebščine.«

To je torej njena, vsaj napol njena sobica. Kakšna neki je njena sostanovalka? Stara ali mlada, ljubezniva ali zlobna?

Vanda se je razgledala po sobi in v hipu je uganila, da je njena bodoča tovarišica mlada in bržkone tudi srečna. Na nočni omarici je stala krasna vaza in v njej so se namakale krasne, živordeče vrtnice. Vrtnice — rože ljubezni! ...

Slekla se je, šla v kopalnico in se po kopelji vrnila v sobo nazaj. Sestra je med tem pripravila posteljo in uredila vse potrebno. Ko se je vlegla, se ji je vzbudilo vprašanje: »Ali je morda kdo v tej postelji — umrl? Rahlo se je stresla ob tej misli. Sestra je uganila njene misli in začela je pripovedovati, kako ljubezniva je bila prejšnja bolnica.

»Ali je umrla?«

»Kaj še! Domov je šla, a bila je tu dve leti.«

»In je popolnoma ozdravela?«

»Popolnoma? Hm. To je težko reči. Jetika je hinavska bolezen. Nikdar nismo varni, da se ne povrne znova. Vendar, po človeško sodeč, je gospa res ozdravela, vsa čast našemu asistentu.«

»Asistentu ?«

»Da, da. Veste, to gospo je zdravil samo asistent. Imela je več zaupanja vanj kot v primarija, akoravno je tudi primarij zelo vesten in dober zdravnik. Ampak asistent! Temu se vse posreči. Se primarij ga včasih vpraša za svet. Le zaupajte mu, ne bo vam žal. Včasih je sicer bolj osoren, a to je samo na videz. Strog je tudi, saj mora biti, drugače je preveč nereda.«

Tako je govoričila sestra Irma, nevede, da s tem neti iskro v mladem dekliškem srcu. Vanda je kar srkala vase slavospev svojega junaka in hrepenela je po njem. Bilo je to čisto podzavestno hrepenenje po sreči, po ljubezni.

Medtem si je Vanda izmerila vročino. Vrgla je kratek pogled na toplomer in ga podala sestri.

»39°? Ali imate vsak dan vročino?«

»Nekaj mesecev sem že.«

»No, to še ni najhuje. Ostanite samo lepo mirno v postelji, pa bo vse dobro.«

Prijazno je pokimala in odšla nazaj v laboratorij. Ni vedela, ali naj to javi asistentu ali ne; očividno je danes slabe volje. Predno se je prav odločila, jo je klical:

»Sestra Irma!«

»Izvolite, gospod asistent?«

»Ste odkazali gospodični sobo?«

»Sem.« 

»No, in?«

»Kakor ste ukazali; vse je v redu.«

»Vročina?« 

»39°.«

»Kaj! 39°? Pa pravite, da je vse v redu!«

»Mislila sem ...«

III.

»Ah, kaj mislila, mislila, hotela ...«

Zaloputnil je vrata in odšel po hodniku. Sestra je gledala za njim in majala z glavo. Kaj ga je pičilo, da je tak? Pa menda ni nova pacijentinja vzrok njegove slabe volje, saj je vendar tako ljubezniva. Da je ravno ljubeznivost Vandina bila vzrok njegove slabe volje — tega sestra Irma ni mogla slutiti.

Nevoljen pa ni bil na Vando, nego sam nase. Hudoval se je nad svojo mehkobo, imenoval sam sebe neznačajneža, slabiča. Zdelo se mu je, da je postal nezvest sam sebi in svojim načelom. Najprej je sklenil, kolikor mogoče izogibati se je, a je takoj uvidel, da to ne pojde. Ako jo hoče zdraviti — in to bo zdaj pač moral — jo mora opazovati, mora biti v dnevnem stiku z njo. Tudi je čutil, da bi tisto izogibanje samo povečalo hrepenenje po njej. Ne, — nalašč bo šel še velikokrat k njej; nevarnost in skušnjava izgubita svojo moč, ako ju spoznamo in se jima postavimo drzno nasproti.

Odločno je odprl vrata v sobo št. 10. V sobi je bilo tako tiho, kot da ni v njej živega bitja. Pa ga je vendar pozdravil s postelje prijeten glas:

»Dobro jutro, gospod asistent!«

»Dobro jutro — mala? Kako je?«

»Hvala, dobro.«

»Ali je strah že minil?« 

»Je.«

»Prav. — Potem lahko nadaljujemo. Poskusil vas bom zdraviti s takozvanim »Pneumathorax-om«. Takoj danes pričnemo, če vam je prav?«

»Kakor uvidite, gospod asistent.«

»Potrebno je; zato se ne vznemirjajte, ni tako hudo.«

»Ne bojim se. Ženska se ne sme bati trpljenja, najmanj telesnega trpljenja.«

»Da, v trpljenju ste ženske včasih junaške, vselej pa ne.«

Pokimal je z glavo v pozdrav in odšel. Kmalu so prišli strežniki z nosilnico in jo odnesli v laboratorij. Ob operacijski mizi je že čakal asistent in sestra. Položili so jo na operacijsko mizo. Asistent je nataknil rokavice iz kavčuka in se pripravil.

»Ali se kaj bojite?« je vprašal.

»Ne!« je odvrnila Vanda tiho, a odločno.

»Imate prav.«

Resno se je lotil dela. Globoko se je zadrla igla v mlado telo, med rebra. Vanda je stisnila ustnice, ker ni hotela izdati bolečine, ki je kmalu minila. Pritrdil je na dolgo iglo gumijasto cev in jo spojil z aparatom. Nato je sedel na visok stol ob mizi, položil roko na rebra in pazil na njeno dihanje. Od časa do časa je polglasno izrekel kako številko 20 - 30 - 50 - 80 - 100 - 150 - 200 ... Izprva ni ničesar čutila. Polagoma pa je jela množina vdihanega zraka pritiskati na pljuča in imela je občutek, da ji bo zdaj, zdaj zmanjkalo sape.

»Ali že kaj čutite?« jo je vprašal čez nekaj časa.

»Da, — nekaj me tišči, zelo tišči v prsih.«

Izvlekel je iglo in položil prst na komaj vidno ranico. Sestra je položila na rano sterilno tenčico in povrhu prilepila obliž. Nato je pozvonila. Prišli so spet strežniki z nosilnico in jo odnesli v sobo nazaj. Bila je tako utrujena, da je takoj zaprla oči in zaspala. Nič ni slišala, ko je čez pol ure vstopil asistent, ugotovil bitje žile in zapisal zdravila. Stal je nekaj časa ob njej, opazoval menjajočo se barvo lic, nato je tiho, kot je prišel, spet odšel.

Tudi čez dan je večkrat pogledal k njej. Ko se je naspala, se je počutila bolje. Rada bi mu bila to povedala. Pa ji je položil roko na usta:

»Tiho, gospodična Vanda, govorjenje škoduje.« Sedel je dolgo ob njej in jo s skrbjo opazoval. Vajen je bil gledati tuje bolečine, a vendar mu je bilo hudo, če je v Vandinem obrazu zasledil bolečino. Veliko vprašanj je prinesel molk bolniške sobe. Ali mu bo uspelo — rešiti to dekle, — ali pa bo podleglo? Nekaj nejasnega v njem je prosilo: Ne sme umreti; — a iz polteme se je rogal drug glas: »Zakaj ne sme? Kaj je ona tebi? Kaj tebe briga, če umrje?«

»Briga me, ker sem zdravnik«, je ugovarjal. Iz teme se je pa rogalo dalje: »Zdravnik? Tudi drugim si bil zdravnik; zakaj bi ravno njo rad rešil?« In nevede, kaj govori je šepetal: »Ker jo ljubim!« Zdrznil se je in rekel odločno: »Ne, ne ljubim je, nočem je ljubiti.« Pa se je še rogalo iz teme: »Nočem? Kdo vpraša, — če hočeš? Saj moraš, moraš, moraš ...« Nič več ni poslušal tega glasu. Njegove misli so se bavile s smrtjo, z njeno strašno veličino, z njeno skrivnostno močjo. Kaj je človek, kaj njegovo nepopolno znanje proti tem silam ? Nič — in manj kot nič.

Temno je bilo v sobici, temno v njegovi duši. Pa je prisijal svetel, sončni žarek v to temo! Spomin otroške vere in zaupanja v neskončno dobrega, vsemogočnega Boga. Oprijel se je te misli, kakor se potapljajoči oprime sleherne bilke. Iz dna duše je privrela molitev, se združila z vero in zaupanjem in posvečena z boljo hitela v nebo — pred prestol božjega usmiljenja.

Drugo jutro je Vanda pozdravila asistenta z veselim nasmehom. Tedaj je čutil, da ni molil zaman.

»Kako je, — mala?«

»Hvala, — dobro se počutim.«

»Ste kaj spali nocoj?«

»Sem in — sanjala sem tudi.«

»Sanjali?! No, dekleta tako vedno sanjate, ali pa sanjarite.«

»Zakaj bi ne? Sanje nam nudijo v izobilju vsega, kar nam jemlje življenje. Sanje nas dvigajo v lep, skrivnostni svet, v nebo idealov ...«

»In kako lepo je s teh nebes pasti spet nazaj na zemljo?!«

»No, včasih se sanje tudi potem še nadaljujejo. N. pr. moje.«

»Torej ste o bolnišnici sanjali?«

»Da in o ...«

»0 kom? — Ali ste morda sanjali o meni?«

»Prav o Vas ...«

»Kaj lepega, — dobrega?«

»Če vas zanimajo »ženske sanje«, sedite semkaj in poslušajte.«

»Ženske sanje me nič ne zanimajo, — a kaj ste vi sanjali, — bi vseeno rad slišal.«

Čisto proti volji mu je to ušlo. Vgriznil bi se bil najraje za te besedice v jezik. Ali niso bile potrdilo, da mu je Vanda več ko druge? A sedaj ni kazalo drugega kakor vsesti se in — poslušati. Sedel je na stol in Vanda je začela:

»Moje sanje imajo gotovo globlji pomen. Le poslušajte! Stopala sem po ozki brvi čez široko in globoko vodo. Brv pa se je majala in to vedno bolj. Pod menoj se je zibalo globoko valovje; vrtelo se mi je v glavi, ko sem gledala pošastne vrtince pod seboj. Slabele so mi moči, zavest in hladnokrvnost me je zapuščala. Naenkrat mi je zmanjkalo tal, noge so se pogreznile v mrzlo vodo, — omahnila sem.«

Vanda je pripovedovala tako živo, kakor da zre, ali bolje rečeno, kakor da doživlja ponovno grozepolno pot in ob zadnjih besedah je zaprla oči kakor utopljenec, ki ve, da zanj ni več rešitve. In čudo! Resni, trezno misleči zdravnik, ki ni verjel v sanje, je čutil z njo vred. Rahlo se je dotaknil njene roke, ki je ležala na odeji in jo pobožal, kakor bi jo hotel tolažiti in pomiriti. Ta dotik je pregnal z njenega obraza izraz groze, pogledala ga je s svojimi modrimi očmi in se nasmehnila.

»Kakor sedaj, tako je bilo tudi v sanjah. Močna, a vendar mehka roka me je prijela, me dvignila iz valovja in me varno peljala po ozki, majajoči se brvi. Šele na obali sem se toliko zavedla, da sem si mogla ogledati rešitelja. Ali naj ga vam opišem?«

Vprašujoče in nagajivo je uprla vanj svoj pogled. Slutil je, da bo sedajle slišal opis lastne osebe. To je zapeljivo. Kajti, — kateri moški ne sliši rad opis lastne osebnosti iz dekliških ust? Tudi Drago je bil v tem hipu radoveden. Pritrdil je, Vanda pa je nadaljevala:

»Bil je srednje velik, kostanjevih las. — Imel je visoko čelo, raven grški nos, temne oči, — skratka, čeden in prikupljiv mladec.«

Drago je bil v očitni zadregi, a Vanda je, ne meneč se za to, nadaljevala:

»Najbolj čudno je, da je moj rešitelj na las podoben junaku mojih sanj.«

»A tako! No, potem je umljivo, da vas je rešil, če ga že dolgo obožujete.«

»Da,« je potrdila zamišljeno, moj junak je res nekaj več, ko navadna v domišljiji naslikana oseba.

»Ker vas je rešil iz valovja?« se je smejal asistent.

»Ne — ampak ... Čakajte, povem vam do konca svojo povest. Ko sem na obali spoznala svojega rešitelja, sem se mu zahvalila in ga vprašala, če gre z menoj, kajti pred nama se je razprostirala cvetoča ravan. Nekoliko je pomislil; na njegovem licu sem opazila, da se bori sam s seboj. Naenkrat pa se je odločil. Podal mi je roko in dejal toplo in vendar nekako hladno: Moja dolžnost je, — da ostanem tukaj. Obljubil sem to sam sebi. — Moja življenjska naloga je, da dvigam in rešujem potapljajoče.« Nato se je obrnil proč, — jaz pa sem ostala sama. To je vse.«

Oba sta molčala in se zamislila. Vsak je mislil svoje, a zelo podobne so bile njune misli. Mislila sta drug na drugega. Da je voda pomenila bolezen in da jo je iz nje rešil njen junak, — to je bilo lepo in verjetno. Ampak to da bi ne hotel z njo čez cvetno ravan, ni umela in ni hotela umeti.

Kakor bi čutil, da Vanda zaman rešuje ta zadnji del sanj, je vprašal Drago polglasno:

»Gospodična Vanda! Recite, ali ste obsojali rešitelja?«

Uprla je vanj začuden, vprašujoč pogled, -— nato pa pomislila. —

»Ne!« je rekla resno. Oddahnil se je in že je hotel nekaj reči. Pa se je premislil. Pogledal je na uro, hitro vstal in s pripombo: »Moram v ambulanco,« hitro odšel.

V Vandinem pogledu, ki ga je spremljal do vrat, se je začudenje in vprašanje še poglobilo.

Asistent Drago pa se je zaprl v svojo sobo, in se iznova zamislil. Stal je pred velikim vprašanjem, čigar rešitev je pomenila življenjsko srečo, ali nje izgubo. Da je rešitev tega vprašanja istega pomena tudi za Vando, na to ni niti pomislil. Ni si priznal, da ljubi Vando, le v tem je bil gotov, da mora ostati zvest sam sebi, svojim načelom. — Njene sanje naj bodo resnica. Zdravil jo bo in vse poizkusil, da jo reši. Ko pa bo rešena in zdrava, jo bo spet poslal nazaj v življenje — na cvetočo ravan, naj si tam poišče srečo. On pa bo delal — delal ...

S tem sklepom je odšel v laboratorij in se z vnemo lotil dela. Tako je pozabil na vse, tudi na Vando. Spomnil se je je šele zvečer, ko je bil čas pregleda. Vesel je bil, da ga vsaj med delom ne motijo misli nanjo. Zato ji bo sedaj posvetil nekaj trenutkov. Začel je pregled tako, da je prišla Vandina sobica zadnja na vrsto. Tako je imel potem prost čas in se je lahko dalje pomudil.

Našel je Vando nenavadno resno in zamišljeno.

»Na kaj mislite, — gospodična Vanda?« je vprašal.

»Na kaj? Nadaljujem sanje.«

»Kako? Ali ni bil že konec?

»Ko me je moj rešitelj zapustil — hočete reči! Ne še ni bil. Tu se pravzaprav šele začne veliko in važno vprašanje, — kako bi jaz sprejela to poslovitev in kaj bi naredila potem.

»To so vendar bile samo sanje.«

»Ne, to je resnično življenje.«

»Ne razumem vas. Kaj vendar mislite?«

»Ali pojdem srečno čez cvetno poljano, ali pa — ostanem sama, da usahnem kakor cvetlica brez sonca v najlepši pomladi. Samo to je mogoče. Usodo mojega življenja imate v rokah vi.«

»In Bog«, odgovori asistent. »Vera je naša luč.«

»Da, vera, vera v Boga in v dobre ljudi,« je zašepetala Vanda.

Zaprla je oči. Asistent pa je stal ob postelji in jo gledal. Bila je tako lepa, tako očarljiva, vsaka njena poteza se mu je zdela kot nema prošnja: živeti — živeti v zdravju in sreči. Ponovil je svoj sklep: vse storiti, kar je mogoče in še več ko mogoče. Za življenje in srečo je ustvarjeno to bitje. — »In zate« je pristavil glas srca. Asistent ga je preslišal.

IV.

Minilo je več tednov. Vandino zdravje se je boljšalo. Asistent je bil s svojimi uspehi zadovoljen. Zadovoljen je bil tudi sam s seboj in — z Vando. V začetku se je bal njene bližine, bal njenih oči, njene lepote in prikupljivosti, — bal sam sebe, pa se je vse tako lepo poleglo in umirilo. Prej mu je njena bližina, da, že samo misel nanjo razburila vso notranjost, sedaj mu je povzročala samo sladko ugodje. Odkod ta sprememba, tega ni umel. Tudi ni iskal, kaj bi bilo temu vzrok, — saj je bil s položajem zelo zadovoljen.

Rad se je mudil v njeni bližini in zvečer po končanem pregledu se je odpočil pri Vandi. Pripovedoval ji je o svoji materi, očetu, sestri, o svojih obljubah in sklepih, o svojih načrtih, o svojem delu, o svoji — bodočnosti. Ni ji prikrival, da je napravila nanj globok vtis, celo svoj boj ji je deloma priznal.

Tako je Vanda vedno bolj spoznavala značaj in osebnost človeka, ki je bil ideal njenih sanj. Že takrat, ko mu je otroško naivno razodela svoje sanje, ko mu je takorekoč razkrila svoje srce, svojo dušo, že takrat je spoznala njegovo notranjost. Z vsakim dnem je gledala jasneje, dokler ji ni bila duša tega moža odprta knjiga.

Vedela je, da jo ljubi in da ta ljubezen podzavestno živi v njegovi duši; vedela je, da je zmožen žrtvovati lastno in tujo srečo svojemu poklicu, svojim načelom na ljubo. Rahla nevolja ji je legla v dušo in zasenčila blestečo sliko v njej. Toda le za hip! Dih njene ljubezni je pregnal temno senco in njegova slika je žarela jasneje ko prej pred njo. Poskusila se je sprijazniti z mislijo, da je ravno v tem njegova veličina, da nikdar ne misli na svojo srečo, da se tako nesebično žrtvuje za druge, za splošni blagor.

Velikodušno mu je hotela celo pomagati. To ni bila lahka naloga, a Vanda se ni bala žrtev. Drago se je čudil, kako se je naenkrat umirila njegova notranjost, kako lahko je naenkrat postalo občevanje z njo. Niti slutil ni, da je to Vandino delo, — Vandina velikodušnost. Prve dni mu ni ničesar prikrivala. Nasprotno, ko mu je v sanjah razodela skrivnost svoje ljubezni, ni mislila nič. Ko pa je zapazila, da ga njena ljubezen ne osrečuje, nasprotno, da ga muči, da se ji upira, tedaj je začela misliti in — spoznavati. Spoznala je, da more osvojiti njegovo srce in tudi njega samega, ali pa ...

Vanda je spoznala še več. Spoznala je, da bi Drago sicer podlegel svoji in njeni ljubezni, a ta bi ga ne osrečila. Preveč se je vživel v svoja načela, v svoj poklic. Njegova življenjska naloga je — žrtev. Ljubezenske vezi bi ga v tem ovirale.

Če se žrtvuje on — se bo tudi ona žrtvovala. To je sklenila Vanda in to tudi vršila. Ko bi bil Drago dober, globok poznavalec žensk, bi bil morebiti opazil, da se je Vanda spremenila, da je postala resnejša, da so bile njene oči še bolj globoke. On pa se je samo čudil, da je zdaj tako srečen, tako zadovoljen ob njej. Njen pogled, ki ga je prej razburjal, ga je zdaj miril. Če se je prej dotaknil njene roke, je zagorel ogenj v njem, zdaj mu je razlil mehko udobnost v ude.

Užival je vse to in ni slutil, da je to blagoslov — Vandinih žrtev, ni vedel, koliko junaštva je bilo včasih treba, da je to zmogla; a zmogla je, ker je ljubila.

Čez 3 tedne je asistent dovolil Vandi vsaj to, da je smela čez dan ležati na balkonu. Tu je bilo lepše, kot v sobi. Veselila se je, — a že prvi dan ji je prinesel malo bridkost. Vzrok te je bila Mira, — njena sostanovalka.

Bila je to 20 letna črnolaska, ljubka in vročekrvna, a čisto prijetna družabnica. Dokler je bila Vanda še v sobi, nista veliko govorili, ker je Mira skoro ves dan preživela na balkonu. Zvečer pa je Vanda navadno že zaspala, preden je Mira prišla. Tako sta se komaj dobro poznali. Sedaj, ko sta bili obe zunaj, sta se začeli tudi bolj zanimati ena za drugo. Kot bi hoteli nadomestiti zamujeno, sta hiteli s pripovedovanjem. Tedaj je vstopil asistent.

»Seveda, zdaj bosta pa klepetali ves dan in pri tem naj si pljuča odpočijejo. Kaj misliš Mira, ali bo to šlo?«

»Mislim, da pojde!« se je zasmejala Mira in ga nagajivo pogledala.

»Ti misliš. Jaz pa vem, da ne pojde.«

»Zmiraj vendar ne moreva molčati!«

»Zmiraj, — hm, — to bi bilo res preveč.«

»Oh! Kako ste nagajivi. Povejte mi raje, kdaj bom smela domov ?«

»O, — še dolgo ne! Kaj pa ti tukaj manjka? Tako lepa sobica, prijetna druščina in da ti obiskov ne primankuje, pričajo vedno sveže vrtnice.«

Mira je zardela in hitro odšla ven. Asistent pa se je obrnil k Vandi. Ves začuden je opazil, — da je vsa spremenjena. Njene jasne oči so bile zalite s solzami. Teh pa se je tako bal, kakor navadno vsi moški. Pa še — njene solze. Padale so mu v dušo in ga skelele. Nežno jo je prižel za roko in z glasom, ki je bil več kot sočuten, vprašal mehko in proseče:

»Vanda, zakaj jokate? Ker sem bil — odkritosrčen in govoril, kakor mislim?«

Odločno je zanikala. Asistent je vprašal dalje: Zakaj — čemu? Morala je dati pojasnilo. Toda, kako naj ga da? Da je ljubosumna, da joka, ker je on tako prijazen do Mire, — tega mu vendar ni mogla reči.

»Vanda, ali mi nič ne zaupate?«

»Ne morem vam tega povedati. Saj ne vem niti sama, čemu jokam. Mogoče zato, ker nisem tako srečna, kakor moja tovarišica!«

»V čem je ona srečnejša!«

»V marsičem. Mira ima vedno sveže vrtnice.«

»Samo to?«

»Ker uživa vašo naklonjenost.«

»Mojo naklonjenost?«

»Da, saj ste ji vendar rekli: ti.«

»Ah!« Zdaj je vedel. Vanda je ljubosumna. V tem hipu je bila v njegovih očeh bolj otrok kot dekle. Da izvira njena ljubosumnost iz ljubezni, nato ni pomislil. Božajoč njeno roko, jo je tolažil:

»Ti, — to je ena izmed mojih glavnih napak. Skoro vse pacijentinje tičem, ne iz naklonjenosti, ampak tako — iz navade.«

»Zakaj potem ne tičete tudi mene?«

»Vanda, — vi ste izjema.«

»Naj ne bom v tem izjema, — prosim!«

»Zakaj? Ali vam bolj ugaja »ti«?«

»Da. Ti je besedica zaupljivosti, naklonjenosti, prijateljstva in — ljubezni.«

»In katero teh štirih lastnosti mi prisojate?«

»Vse štiri« je rekla pol v šali, pol zares. Nato se je zopet zresnila in nadaljevala: »Vidite, jaz sodim sama po sebi. Ako mi je kdo drag, tedaj mu rečem ti, a nikdar ne privoščim te besedice tistim, ki jih ne maram.«

»Torej tudi mene ne marate, saj me vedno vičete.«

»To je nekaj drugega. Vi ste moj zdravnik, torej oseba, kateri sem dolžna spoštovanje in hvaležnost.«

»To lahko tudi jaz rečem. Vi ste moja pacijentinja, torej vas moram spoštovati.«

»Ha, sedaj ste se ujeli. Ali niso tudi druge, na primer Mira, vaše pacijentinje?«

Tedaj se je vrnila Mira in prekinila pogovor. Asistent je še enkrat pobožal Vandino roko, nato je s pripombo, naj bosta pridni, odšel. Ko je odhajal, je pogledal na uro in se vznevoljil. Pol ure se je spet zamudil. To je čisto proti njegovi navadi. Hudoval se je nad samim seboj, nad drugimi, le nad Vando se ni mogel hudovati ...

Čisto tiho si je priznal, da jo ima res rad, ampak tako kot bi mu bila sestra ali ... Kdo pa bi je ne imel rad, ko je tako naivna, tako odkritosrčna. Da, to je njen čar, v tem je njena moč, njena privlačna sila. Spet se je začel bati, da mu bo v skušnjavo. Z vso silo ga je vleklo tja gor, — a premagal se je in ni šel. Bilo je po dolgem času prvič, da je opustil svoj večerni obisk.

To pa je opozorilo Vando in iznova si je obljubila, da bo mirna in mu lajšala položaj.

Drugo jutro je Drago hiteč iz stanovanja v bolnišnico, zapazil v izložbi cvetličarja krasne vrtnice. Spomnil se js Vandinih besed. Brez pomisleka je stopil v trgovino in zahteval šopek belih vrtnic.

»Samo bele?« je nekoliko začudeno vprašala prodajalka.

»Samo bele!« je potrdil in bil zadovoljen, da je prišel na to misel. Plačal je hitro in že je hotel oditi. Ko je šel mimo prodajalne eden izmed njegovih tovarišev, se je Drago hitro umaknil od vrat. Obenem je uvidel nerodnost, ki si jo je nakopal. Kako naj gre s tem šopkom po ulici, kjer ga vsi poznajo. Smejali se mu bodo! On — Drago Pšenič, — pa vrtnice! Ne, — to res ne gre skupaj.

Prodajalka je najbrž uganila njegove misli. Malo pa js bila mogoče tudi radovedna, komu je namenjen ta šopek. Zato mu je prišla na pomoč:

»Ako želite, lahko naš dečko odnese šopek.«

Hvaležno je pogledal prodajalko, ki ga je tako rešila iz zadrege in zaprosil:

»Bilo bi mi res ljubo!«

Zaklicala je skozi vrata v notranjost stanovanja. Takoj je pritekel 12 leten deček. Ko je zagledal gospoda s šopkom v roki, je takoj pristopil:

»Ali me potrebujete, gospod?«

»Da, ali bi nesel tale šopek?«

»Rad. Prosim, kam in komu naj nesem?«

»Veš, kje je klinika?«

»Vem.«

»Oddelek za bolne na pljučih?«

»Vem.«

»Torej poišči sobo št. 10 in vprašaj za gospodično Vando.«

»Gospodično Vando.«

»Ali boš zapomnil?«

»Bom.«

»Dobro. Tu imaš šopek, pazi, da ga ne pokvariš. Tu imaš za bombone.« Stisnil mu je v eno roko šopek, v drugo nekaj drobiža. Dečko se je veselo nasmehnil in komaj da je rekel »hvala,« že je bil zunaj. Drago mu je počasi sledil. Dobesedno »počasi«. Kajti, — ko je dospel v bližino klinike je deček že hitel nazaj. Nekoliko začudeno je pogledal deček zdravnika, kakor bi hotel vprašati, zakaj ni nesel šopka sam, ko gre vendar isto pot. Drago je dečka ustavil:

»Si oddal?«

»Sem.«

»Kaj je rekla?«

»Rekla je: »Ah, — krasne vrtnice« in »hvala«.

»In ni vprašala, kdo pošilja?«

»Ne!« je dejal dečko in čez čas umno dostavil: »Najbrž je uganila!«

»Saj bo res!« je pritrdil Drago dečkovi modrosti in mu prijazno pokimal. Dečko je pozdravil in stekel naprej.

»Bog ve, — ali je res uganila?« je mrmral Drago grede. Še med delom ga je motilo to vprašanje. Komaj je pričakoval čas pregleda. Pa tudi zdaj še ni bil gotov, ali bo kaj zvedel, ker je naravnost vprašati vendar ne more.

Vanda je uganila, kdo ji pošilja šopek. Kajti poslati ji »bele« vrtnice, je mogel le samo asistent. Ko je sedaj vstopil in kakor navadno vprašal, kako se počuti, se je nasmehnila in rekla:

»Dobro, saj zdaj imam tudi jaz svoj šopek vrtnic in upam, da me tudi vikali ne boste več.«

Nekaj časa je molčal, nato pa govoril vprašujoče:

»Rekel bi vam — ti, — a bojim se ...«

»Bojite se, da bi vas napačno umela. Ne bojte se! Dobro razumem pomen »belih« vrtnic.«

»Kaj so vam povedale bele vrtnice?«

»Povedale so mi, da je nekdo, ki me ima rad in se — boji ljubezni, svoje in moje.«

»Vanda, — ne bojim se ljubezni, ampak — strasti. Nisem samo človek, ampak tukaj, za vas sem predvsem zdravnik in z zdravniškega stališča moram presojati tudi to zadevo. Kot zdravnik stojim na stališču, da je zakon, — oziroma materinstvo za jetične ženske — poguba. Vsakdanja praksa me uči, mi pove več kot dovolj. Zakonska žena je na ta način v vedni nevarnosti, ker je pač odvisna od — prizanesljivosti moža. Zato obsojam vsakega moža, — ki vzame v zakon bolehno ženo. Kar velja za druge — velja ravno tako tudi zame. Zato bom pač ostal samec ...!«

»Ne razumem vas. Čemu bi morali vi ostati samec?« »Vanda, ali me res ne razumete? Kaj so vam povedale vrtnice?« Vanda ni odgovorila, a jasno je videl v njenih očeh njen odgovor. Sklonil se je bližje k njej in govoril hitro in razburljivo:

»Obljubil sem sam sebi, da ne bom poročil bolnega dekleta, tudi če bi jo vzljubil. Obljubil pa sem si istočasno, da nikdar ne bom sklepal zakona — brez ljubezni. Nečastno se mi zdi eno in drugo. Ko sem srečal vas, Vanda, sem vedel, da je zapečatena moja usoda. Vaše sanje so bile resnične, — peljal vas bom čez ozko brv do obale — tja do cvetne poljane, — vi pojdete naprej, — jaz pa bom ostal pri svojem delu.«

Umolknil je in tudi Vanda je molčala pod vtisom njegovih besed. Potem pa je nehote vzdihnila:

»Torej bom morala res sama čez cvetno ravan?« »Ne — spremljala vas bo moja ljubezen!« je rekel Drago toplo in jo poljubil na čelo. Nato pa je hitro odšel. Gledala je za njim in zašepetala ganjena:

»Drago, — vredna hočem biti tvoje ljubezni. — Tebi enaka hočem biti!« Čutila se je srečno, saj ji je vendar njen »junak« razodel svojo ljubezen, da, idealno, nesebično ljubezen, ji obljubil zvestobo in vendar — so se njene jasne oči zalile z solzami. Jokala je dolgo — dolgo!

Kdo bi razumel žensko dušo? Zahrepeni po čisti, nesebični ljubezni, a ko to doseže, še želi, da bi ljubezen in svoje bogastvo delila drugim. Vzdrami se v njej materinski poklic. Žena, mati hoče postati, čeprav ve, da bo ta poklic od nje zahteval žrtev in morda življenje.

Polagoma pa se je spet pomirila. Obnovila je njegove besede in začela snovati načrte za bodočnost. Vsi prejšnji so bili nemogoči, neporabni, saj so se vsi zlivali v eno iskreno željo: Ustanoviti družino. Kakor vse deklice, tako je tudi Vanda sanjarila o tihi, družinski sreči. Zdaj pa je uvidela, da ji je drugače odločeno. Torej je treba napraviti nov načrt.

Vedno bolj mirno in trezno je mislila, vedno jasneje je zrla v bodočnost, dokler ni dozorel v njej nov načrt. Ta načrt je bil lep in vzvišen, a tudi težak poklic, na katerega je mislila, zahteva žrtve in nesebičnosti. Pa to je hotela — saj je hotela biti njemu enaka. Čutila je, da se je odločila za težko breme, a zaupala je na moč ljubezni in na pomoč božjo. Sklenila je roke in molila vdano in zaupno:

»Pomagaj, o Bog, daj mi zdravja, da morem izvršiti, za kar sem se odločila! ...«

Angel, ki je stal ob njej, se je nasmehljal. Tiho je dihnil v zrak in že je spanec zaprl njene oči. Angel božji pa je odplaval v nebo pred božji prestol in pripovedoval Bogu o svoji varovanki, o njenih načrtih. In Vsemogočni se je smehljal načrtom neznatnih malih bitij, ki si nalagajo bremena, ki presegajo njihove moči.

V.

Od tega dne naprej ni padla nobena beseda več v tej zadevi. Vendar je asistent večkrat zahajal k Vandi in se mudil po eno uro in še dalje pri njej.

To seveda ni ostalo tajno. Sumljivo se je zdelo ljudem še posebno zato, ker je bilo splošno znano, kako zdravnik skopari s časom in kako malo se je doslej zanimal za ženske. Začeli so šepetati o njem in Vandi, in ker so videli in vedeli premalo, so začeli spraševati Miro.

Mira se je smejala njih radovednosti. Priznala je, da se asistent res vsak večer dalj časa mudi pri Vandi, ampak da bi bilo med njima več ko prijateljstvo, to ni misliti.

»O čem pa govorita cele ure?« so vpraševali radovedno dalje.

»O čem govorita?! O marsičem, kar me ne zanima; asistent pač največ o svojem poklicu, o zdravniški znanosti, o svoji praksi. Vanda o umetnosti, literaturi, glasbi in o raznih sodobnih vprašanjih. Oh, le nič se ne bojte, ne bo jima zmanjkalo gradiva! Kar čudno je, kako se strinjata, kako soglašata v vseh stvareh. Vedno imata enako mnenje; misli enega so misli drugega.«

»Potem se tudi ljubita,« so trdili znova.

»Če se, naj se pa; to ni nikomur nič mar!« se je otresla Mira vseh.

Mira se je dobro razumela z Vando in ji ni zavidala asistentove naklonjenosti, kakor ostale pacijentinje. Čemu tudi? Bila je zaročena in sreča ji je bila vkljub bolezni mila. Vedno sveže živordeče vrtnice so jasno pričale o ljubezni in zvestobi njenega zaročenca. Kdor je srečen, privošči isto srečo tudi drugim. Sicer pa si Mira niti sama ni bila prav na jasnem o razmerju med asistentom in Vando. Res je prihajal vsak večer in ostajal dalj časa, a nič ni bilo v njunem obnašanju takega, kar bi dalo misliti, da je med njima kaka intimnejša vez. Tudi vedno sveže vrtnice, katere je vsak teden prinašal 12 leten deček, so ji dale misliti, a njih bela barva je pobijala vsak sum. Ko so že vsi, ki so se za to zanimali, bili prepričani, da se tu nekaj plete, je Mira še vedno vztrajala v mnenju, da lepi in prikupljivi asistent nima smisla za ljubezen, da je njegovo srce prehladno za to nežno čuvstvo.

Pripovedovala je o vsem Vandi in ji v tolažbo pripomnila: »Veš, to je sama nevoščljivost. Vsem ugaja asistent in ker so spoznale, da ga ne morejo doseči, ker je vedno tako resen, govorijo slabo o njem. Sicer pa tudi jaz mislim, da je nekoliko domišljav in preveč ponosen — ne, to ni, ampak ... Sama ne vem, kako naj izrazim svoje mnenje. Tako brez srca je ...«

Tu se je Vanda nasmehnila. Drago — pa brez srca. A ni ji ugovarjala; čemu tudi? Naj mislijo drugi, kar jim drago, ona je vedela, da ima tudi hladni asistent toplo srce in da je temu srcu — razum gospodar. Težko je tako srce vzdramiti in težko ga je ljubiti, a ona ga je vzljubila, umela, ona edina. Lahko bi mu gospodovala, a noče, noče, ker ve, da bi mu to prineslo nemir. Prava ljubezen ne hrepeni po gospodovanju, prava ljubezen želi le — prinašati žrtve.

Ko je zvečer Drago spet prišel k Vandi, mu je povedala vse, kar ji je zaupala Mira. Ko je končala, jo je vprašal:

»Torej Mira in drugi menijo, da sem brez srca. Kaj pa misliš ti, Vanda?«

»Jaz sem prepričana o nasprotnem in — srečna sem v zavesti, da sem edina, ki ve resnico.«

»Ali pa se ne motiš? Mogoče ima Mira prav?«

»Ne! Ko bi ne imel srca, bi se pač ne mogel toliko žrtvovati za ljudi, ne bi mogel dan na dan vztrajati v svoji gorečnosti in požrtvovalnosti. Ampak ljudje so kratkovidni in sodijo po svoje.«

»Mogoče sodijo prav. Res sem z vsemi močmi v službi, v poklicu za njih blagor, ampak to dela moj razum, moja volja. Moje srce pa ...? Vanda, ravno ti bi imela vzrok misliti, da nimam srca.«

»Drago!« Očitanje je bilo v glasu, s katerim ga je prvič tako nazvala. »Čemu vznemirjaš svojo komaj poleglo razdvojeno notranjost? Čemu drezaš v stvari, ki morajo ostati take, kakršne so?«

Drago pa je naslonil glavo v dlan in bruhnil iz sebe: »Da, — brez srca sem, sicer ne bi mogel žrtvovati tebe in tvoje sreče — svojim načelom.«

Dobro, da ni videl, kako bolesten izraz je preletel njen obraz, dobro, da ni videl njenih oči. Videl bi v njih svojo obsodbo. Saj je Vanda tako hrepenela, da bi srce prevpilo glas razuma, da bi človek zmagal nad zdravnikom. Pa že se je spomnila svoje obljube, svojega načrta. Ne, ne sme biti sebična! Ne sme vezati peroti visoko stremečemu orlu. Z lastno žrtvijo mu bo lajšala njegovo; njen mir vpliva blagodejno na njegovo razdvojeno notranjost. Nežno ga je prijela za glavo in jo pritegnila k sebi. Rahlo božajoč ga, je šepetala:

»Drago, tvoja ljubezen je zame dovolj velika sreča, druge in drugačne ne maram!«

Tedaj je dvignil glavo in vprl svoj temni, globoki pogled v njene jasne oči in ves srečen vzkliknil:

»Vanda, moja Vanda!«

*

Od tega dne naprej sta se, če sta bila sama, tikala. Drago je kaj rad govoril o svojih čuvstvih. Olajšal si je dušo pred njo in v njenem miru vedno našel tolažbo in moč. V začetku je bilo Vandi to težko, polagoma pa je dosegla, da je lahko govorila o tem brez strahu, da izgubi oblast nad samo seboj. Njena duša je končno dosegla nadoblast nad hrepenenjem njenega srca.

Tako so minevali dnevi in meseci. Nekega dne se je Vanda domislila, da je čas, da spregovori o ločitvi. Njeno zdravje se je zboljšalo, in dasi je bilo tu prav prijetno, se je enkrat treba posloviti. Njeno izboljšano zdravje jo je opominjalo na njeno obljubo, ji budilo željo uresničiti svoj načrt.

Da, sedaj, ko je kolikor toliko zdrava, sedaj hoče tudi ona posvetiti svoje zmožnosti bližnjemu. Na razvalinah strtih upov, mladostnih sanj je postavila temelj novim. Čutila je v sebi dovolj moči, da to izvrši.

Ko je zvečer prišel Drago, mu je omenila o ločitvi. Najprej je bil ves iz sebe:

»Zakaj, čemu?«

»Pomiri se, Drago, enkrat se vendar morava ločiti. Kolikor več časa bova skupaj, toliko težja bo ločitev. Počutim se dobro in sramotno je, živeti v brezdelju, ko je vendar toliko dela vsepovsod. Delo me kliče in temu klicu se hočem tudi jaz odzvati.«

»In kaj nameravaš?«

»Zaenkrat nič. Najprej moram vedeti, kako daleč sežejo moje moči in moje zmožnosti. Šele potem bom poiskala delokrog, ki mi bo odgovarjal.«

Ni mu hotela odkriti svojih načrtov. Vedela je, da bi se uprl, da bi ugovarjal. Iz raznih pogovorov je spoznala, da ne zaupa preveč v njeno telesno moč in da se boji, da se bolezen ponovi. Ona sama pa je čutila, da ji bo duševna moč dopolnila, kar ji drugače manjka.

Govorila sta dolgo v noč in ukrenila vse potrebno. Mira, ki je med pogovorom vstopila, se je čudila, da tako mirno razpravljata o odhodu. Bila je še bolj prepričana, da asistent nima srca in v duhu je pomilovala »ubogo Vando«.

Ampak tisti zadnji - poslovilni večer je Mira vendar začela dvomiti o hladnem srcu asistenta. Bila je na balkonu in vrata v sobo so bila samo priprta. Slišala je, kako je vstopil asistent v sobo in govoril:

»Vanda, zadnji večer, zato sem prišel prej ... Rad bi užil še nekaj lepih trenutkov v tvoji bližini.«

»Da, zadnji večer. Le nekaj hipov še; te hočeva posvetiti najini ljubezni. Pojdiva na balkon, krasen večer je ...«

Ker je imel balkon dva vhoda, se je Mira neopaženo odstranila. Le to je še videla, da sta z roko v roki vstopila k ograji in začela tih pogovor. Mira se je previdno oddaljila. Privoščila jima je lepe trenutke.

Bili so res lepi tisti trenutki. Često sta se v poznejšem življenju spominjala tega večera.

Bila je krasna, pozno jesenska noč; nebo je bilo posuto z milijoni zvezd, med njimi je oblastno krožila bleda luna in razsvetljevala zemljo, ki se je pripravljala na zimski počitek. Nekaj otožnega je velo iz nje, nekaj, kar se je tako ujemalo s čuvstvom dveh mladih src na balkonu. Nekaj časa sta šepetala, nato pa ju je prevzel skrivnostni večerni molk. Utihnila sta in se zamislila. Čemu govoriti? Saj govori narava.

Postalo je hladno in Vanda se je stresla.

»Hladno ti je, pojdiva v sobo,« je rekel skrbno.

»Ne, preveč lepo je tu. Ostaniva še,« je prosila tiho. Prikimal je, odšel za hip in prinesel iz sobe njen plašč in jo ogrnil. Potem pa sta spet slonela in prisluškovala šepetanju večernega diha in šepetanju svojih src ...

II.

V naročju gora leži mala, a zelo lepa vas. Ozka dolinica je podobna zibelki; v njej je vas, ki jo varujejo hribi. Gore krasijo temno zelene smreke, med njimi tu in tam kraljuje vitka jelka, ali pa se košati mogočni mecesen. Le vrhovi gora so goli in sivo kamenje žari v soncu. S teh vrhov se vidi daleč okrog po Sloveniji — tja do očaka Triglava in daleč po Koroški — tja do Gospe svete. Vaščani radi obiskujejo vrhove. Tu so tako blizu vsega, kar ljubi njih priprosto planinsko srce: blizu Boga in blizu domovine.

V ta gorski raj se je namenila Vanda. Tu je upala najti, kar je zaenkrat najbolj potrebovala: mir, čisti zrak in lep razgled.

V tihem zatišju narave je Vanda resno presodila svoj položaj, svoje telesne in dušne moči, svojo bodočnost. Ko je bila na jasnem v vsem, je uredila še vse potrebno, potem pa se je popolnoma prepustila svobodnemu uživanju krasne narave. Ves dan je posedala ob robu gozda, ob studencu, ali na planjavi. Bila pa je jesen, cvetke, zadnje cvetke so venele in umirale, in listje je padalo z dreves. Pred njeno sobico je rastla mogočna, stoletna lipa. Vsako jutro jo je Vanda občudovala in z neko žalostjo je zrla, kako pada list za listom z njenih vej. Končno je padel tudi zadnji porumeneli listič in lipa je stala vsa gola, brez lepote.

Veseli vaščani tega niso opazovali, Vanda pa je z žalostjo zrla to umiranje. Zdelo se ji je, da je to izraz njene duševnosti. Vsa se je vdala tožnim mislim in neredko so se te misli končale s solzami. Ni se upirala — ne otožnosti, ne solzam. — Čemu? Tukaj ni bilo nikogar, pred katerim bi se morala zatajevati, tu je lahko izjokala vse, kar je bilo nakopičenega v njeni duši. Kmalu bo treba spet z vso energijo začeti boj, boj za življenje, boj za obstanek, boj za načrte, da jih uresniči, boj zoper lastno slabost in čuvstvenost. Zato pa je treba poprej vse izplakati iz duše. In tu v gorski samoti je tako lahko plakati. Solze kar vro — ne samo iz oči, ampak tudi iz duše in jo čistijo. Ah, in tu ni bilo nikogar, ki bi iskal v njenih očeh sled solza, nikogar, ki bi s skrbjo opazoval izraz njenega lica, nikogar, ki bi tipal žilo, poslušal prehitre ali prepočasne utripe srca, nikogar, ki bi se vznemirjal zaradi nje in njenega početja. Tako je mislila Vanda in se brezskrbno vdala otožnosti in solzam ...

Tako dan za dnem, — teden za tednom.

Nekega dne je spet sedela na svojem ljubljenem prostorčku, vsa zamišljena, vsa otožna. Ni slišala bližajočih se korakov, ni opazila moža, ki je prišel po stezi in obstal pred njo. Nekaj hipov jo je motril, potem pa poklical mehko: »Vanda!«

Planila je kvišku. Iznenadenje, veselje, sreča je bila v njenem vzkliku:

»Drago!«

Brez pomisleka, brez zatajevanja se mu je vrgla v objem. Bila je nepripravljena in njena otožnost, njena zamišljenost je zadnji čas tako oslabela njeno trezno, razsodno odločnost, da ni mogla zapovedovati svojemu srcu.

Drago se je čudil njeni razburjenosti, njenemu vedenju. Nikoli je še ni videl take. Nikoli se ni dala tako premagati od čuvstev, vedno je ohranila vsaj na zunaj mirno kri. Nežno jo je privil v objem, jo božal po laseh in jo tolažil.

Polagoma se je umirila. Roko v roki sta se napotila v vas. Med potjo ji je pripovedoval, kako mu neka slutnja ni dala miru; zato je sklenil, da jo obišče. Dobil je dva dni dopusta in — zdaj je tu in vidi, da je ravnal prav. Čemu je žalostna, je hotel vedeti.

»Saj nisem,« se je branila Vanda.

»O pač — in še kako. Opazoval sem te nekaj časa, preden sem se oglasil. Nikdar te še nisem videl tako malodušne in način, in kako si me sprejela, mi pove, da si se čutila nesrečno. Vanda, zakaj?!«

Vanda ni odgovorila, ker ni vedela, kaj naj odgovori. Saj niti sama ni vedela, zakaj. Bilo ji je mučno in jezila se je na svojo bolestno čuvstvenost, na svojo slabost. Kakor otrok je ravnala, da, še bolj nespametno. Kaj si bo mislil o njej? Kaj naj mu reče?

»Vanda, ali mi ne zaupaš?« je prosil Drago. V njegovem vprašanju je bila žalost in skrb, ki je Vandi segla v dno duše. Ne, ne sme mu težiti srca! V hipu je stresla s sebe vso otožnost, uprla vanj svoj pogled in povedala skesano:

»Kaj mi je? Nič, otrok sem, popoln otrok. Vidiš, jesen je, pa sem se vdala tožnim jesenskim mislim. Prav, da si me našel tako, boš vsaj vedel da nisem »izjema«, kakor ti misliš, ampak da sem v tem podobna vsakemu drugemu dekletu in ženi. Pravijo, da smo ženske spremenljive kot vreme, pa bo menda res. Saj vidiš!«

Nasmejala se je in njene oči so bile spet jasne. Spet nekdanja Vanda. Drago je potolažen vzdihnil, potem pa jo je svaril, mehko, božajoče:

»Ne bi se smela vdajati melanholiji. To škoduje, zelo škoduje zdravju. Posebno za pljuča je žalost škodljiva. Morala bi mi pisati.«

»Kot zdravniku?«

»Tudi, a še bolj kot človeku, ki se boji zate, za tvoje življenje, kot prijatelju, kateremu si tako draga, da ga boli vsaka tvoja solza.«

»Tako si dober z menoj,« je vzdihnila hvaležno in že so zopet zablestele solze v njenih očeh. Prestrašen je vzkliknil:

»Že spet solze! Vanda, kaj je s Teboj?«

»To so solze veselja in sreče. Pusti, da se izjočem, ne gre drugače.«

Uvidel je, da ima prav. Odvedel jo je na bližnjo klop, se vsedel in jo naslonil nase. Potem pa je potrpežljivo čakal, da se umiri.

VI.

Tiha skrb mu je legla v dušo, dvom ga je objel. Ni prav, da jo je pustil v samoto, sploh, da ji je pustil oditi s klinike. Ampak, vedno je ne more in ne sme imeti. Rad bi jo vzel v svoje varstvo, v svojo skrb, — toda kako ?

Edino mogoče, ako jo poroči. Temu nasprotuje njegovo načelo. Čudna misel mu je šinila v glavo: — kaj, če bi jo vzel v navidezen zakon. V resnici bi ostalo tako, le pred ljudmi bi mu bila žena, da bi jo lahko ščitil, da bi jo lahko imel vedno pri sebi.

Pa se mu je spet zdelo tako smešno. Vedel je tudi, da Vanda tega ne bi hotela. Tako je ugibal in ugibal, da niti opazil ni, da Vanda že davno ne joče več. Ko je naposled opazil, je začel govoriti z njo. Raztreseno ga je poslušala. Ko jo je nekaj vprašal, mu je dala napačen odgovor. Moral se je nasmejati:

»Vanda, ali ne veš, kaj govorim? Torej spet na nekaj misliš? Ali smem vedeti, na kaj?«

»Res ne vem, kaj si me prej vprašal. Mislim, da je čas, da se vrnem med ljudi, da si poiščem delo, ki me bo telesno in duševno zaposlilo.« Pogledala ga je, če ji pritrjuje in nato hitro nadaljevala: »Ta brezdelnost ni zame. Ne samo, da mi nič ne koristi, še škoduje mi. Namesto, da bi nabrala novih moči, še prejšnje zanemarjam.«

»Tako hudo pač ni,« je ugovarjal.

»Pač, pač! Bodiva iskrena in resnična. Saj ti berem v očeh, kakšno skrb sem ti napravila, s svojo slabostjo, s svojo čuvstvenostjo.« In kakor bi ga hotela za to njegovo skrb odškodovati, mu je položila roke na ramena in dahnila rahel poljub na njegovo čelo. Nato se je hitro dvignila, ga prijela za roko in obljubila:

»S tem je končano. Zdaj hočem biti spet resna in pametna, vredna tvoje ljubezni.«

»Naj si kakršnakoli, moje ljubezni si vredna vedno!«

Z roko v roki sta se vračala. Vanda je res premagala vso otožnost; to so pričale njene jasne oči in njen vedri smeh. Drago je bil s tem zadovoljen, vendar je sklenil, da jo bo večkrat iznenadil, če bi se le spet vrnile črne misli k njej.

Preživela sta ves dan v naravi in na Vandino željo sta šla na vrh gore. Vkljub težki poti je bila Vanda sveža in razigrana. Plezala je po skalah kakor srna, da jo je komaj dohajal. Na vrhu pa je bila vsa očarana od lepega razgleda.

»Kako lepa je naša domovina!« je vzkliknila vsa v ognju.

»Lepa je in lepo je delo za njen blagor, oziroma za blagor prebivalcev.«

Pogledala ga je s pomenljivim pogledom in hotela nekaj pripomniti. Pa se je zadnji čas premislila. Zadovoljna sta se vračala nazaj v vas. Večerjala sta skupno v gostilni, ki se ponaša z napisom »Planinski hotel«. Prav tam je Drago naročil prenočišče. Po večerji je spremil Vando do njenega stanovanja in ji želel lahko noč. Sam je šel še enkrat skozi vas, potem pa se je vrnil v hotel in se odpravil k počitku.

Ker je hotel vsaj še nekoliko časa biti v njeni druščini, je zgodaj vstal in se napotil k njej. Gotovo je imela isto željo, kajti bila je že popolnoma pripravljena za sprehod. Zajtrkovala sta, potem pa sta se napotila na avtobusno postajo. Tik pred odhodom jo je še enkrat prosil, naj mu odslej odkritosrčno sporoča o svojem stanju in naj ga takoj pozove, ako bi jo spet napadle črne misli. S smehom je odgovorila:

»Obljubim ti, da si me prvič in zadnjič našel v takem razpoloženju.«

Drago je verjel in se potolažen vračal na svoje službeno mesto. Vanda pa se je odločila, da čez nekaj dni odide in si poišče novo bivališče in nov delokrog.

Čez osem dni je prejel Drago od Vande obširno pismo, v katerem mu je javila, da je že našla novo stanovanje in tudi delokrog, kateri ji povsem odgovarja. Ponovno mu je zatrdila, da jo je enkrat za vselej minila otožna mehkužnost in da je popolnoma zadovoljna s svojim položajem.

S tem je bil Drago zadovoljen. Bilo mu je samo žal, da je odšla tako daleč, da mu je ne bo mogoče večkrat obiskati. Zadovoljil se je torej z redno korespondenco.

Tu in tam je pač zahrepenel po njej, a premagal je to željo s tem, da se je preobložil z delom, da je takorekoč utonil v njem.

Čez pol leta so mu ponudili službo primarija v nekem novem zdravilišču. Sprejel je ponudbo ne toliko zaradi častnejšega naslova, ampak predvsem zaradi obširnejšega delokroga. Misel, da bo odslej lahko sledil svojemu prepričanju, da bo neovirano deloval po lastnih skušnjah, kar mu je zdaj nemogoče, ta misel je bila vabljiva. Dasi je njegov dosedanji predstojnik vpošteval njegovo spretnost, vedno mu vendar ni pustil obveljati. Zgodilo se je celo tu in tam, da sta se resno sporekla in on kot mlajši je moral popustiti. On pa je želel imeti proste roke. Kako naj se orel dvigne v višavo, ako mu zvežejo peroti?

Težko, zelo težko se je ločil od dosedanje službe. Štiri leta je dolga doba, dovolj dolga, da se človek tako privadi, da se težko poslavlja. K temu pa so mu še bolniki otežili odhod.

»Zakaj greste?«

»Zakaj nas zapuščate?«

»Oh, ostanite tu, ostanite!«

Taki in podobni vzdihi so se ponavljali, ko se je izvedelo, kaj namerava. Niso bile prazne besede, ne, bolniki so res čutili, da jih zapušča zdravnik, kakršnih je malo. Njegovi tovariši pa so mu privoščili obširnejši delokrog. Končno je prišel dan slovesa. Šel je po sobah in se poslavljal od vseh. Vzpodbujal in svetoval je še to in ono, sprejemal zahvale in voščila. Ko pa je videl resnično žalost, hvaležnost, ljubezen, ko je videl toliko solznih oči, se je razžalostil tudi sam. Globoko ganjen je odšel.

Ah, saj ni zapuščal samo mnogo hvaležnih src, ni se poslavljal samo od kraja, kjer je položil temelj svoji bodočnosti, — ne, na ta kraj ga je vezal še drug, nepozabljen spomin — Vanda.

Že davno je ni bilo tam, a vse mu je še govorilo o njej. Ko je stopil v sobo št. 10, takoj je stala vsa živa pred njim. V novem domu ne bo ničesar, kar bi ga spominjalo na njo. Sklenil je, da jo obišče, preden nastopi novo službo. Bil je nemalo radoveden, kaj dela in kako se počuti. Brzojavil ji je, naj pride na kolodvor.

Res ga je pričakovala. Veselo ji je podal roko in jo povabil v restavracijo na obed. Po obedu sta odšla v mestni park. Z veseljem jo je opazoval. Bila je vedra, le nekoliko resnejša se mu je zdela, a ravno to mu je tako ugajalo. Ker je imel še več opravkov, sta se kmalu ločila z obljubo, da bo čim prej prišel v njeno stanovanje.

Res je držal besedo. Komaj se je Vanda preoblekla in pripravila prigrizek za dragega gosta, že je bil tu. Ogledal si je njeno stanovanje. Bila je to pravzaprav ena sama soba. Ker pa je bila zelo velika, jo je Vanda razdelila na dva prostora z enostavno, a okusno »špansko steno«. En del je služil za spalnico, drugi za sprejemni salon, obednico in za drugo.

Povabila je gosta k mizi in mu ponudila prigrizek. Medtem, ko se je razgledoval, je pripravila čaj, ga nalila v skodelice in nato sedla njemu nasproti. Vsa se je vživela v vlogo gospodinje in Drago je bil očaran, ko jo je opazoval pri njenem delu. Čaj in prigrizek, oboje mu je izvrstno teknilo.

Ko sta popila čaj, mu je razkazala svoje male posebnosti: ročna dela, slike, vmes mu je razlagala njih uporabo in njih vrednost.

»In kaj je za tem obzidjem?« je vprašal stoječ pred »špansko steno.«

»Tam je skrivnost, ki je moškim ne odkriva rada dekle.«

»Oho! Jaz pa bi rad videl to skrivnost.«

Brez besed je odgrnil zastor, ki služi za vrata. Ko je vstopil, je čutil, da mu je Vanda s tem dejanjem dala dokaz popolnega zaupanja. Le zaupanje v njegovo poštenje mu je odprlo ta vrata.

Bilo je tako ljubko in prijetno v tem kotičku. Ob zidu je stala postelja, ob njej nočna omarica, dalje umivalnik, toaletna mizica, postelji nasproti mali turški divan. Vsepovsod so bila razvrščena krasna ročna dela, ki so pričala, da v tem kotičku prebiva ženska, ki ljubi lepoto, snago in red.

Prijel je Vando za roko in jo peljal s seboj na divan. Vsedel se je in jo hotel vzeti v naročje. Rahlo in odločno se mu je izvila in sedla na bližnji stol:

»Ne, Drago! Čemu si dovoljevati več, ko nama pristoja? Dovolj mi je, da si blizu mene, da te vidim, da ti berem ljubezen iz oči.« Žalostno je pristavila: »Zadnjič se ti je omajalo zaupanje v mojo notranjo moč. Videl si me slabo, potrebno tolažbe.«

»Vanda, pozabljaš, da moški nikdar ne ljubi bolj ko takrat, kadar se prepriča, da je ljubljeno bitje potrebno njegove podpore.«

»Reci, kdaj sem ti v resnici ljubša: kadar sem močna, hladnokrvna in samozavestna, ali kadar se pustim premagati od čuvstvenosti?«

»Vanda verjemi, vedno si mi enako draga. Ko te vidim trezno in hladnokrvno, te ljubim in občudujem kot zdravnik, kadar te vidim mehko in čuvstveno, te ljubim kot človek-mož.«

»A prvo ti je ljubše, le priznaj!«

Pogledal jo je skesano in odkritosrčno.

»Ne bom tajil, da imaš prav. Sebičen sem in rad te vidim mirno in ponosno, ker v tem tvojem miru najdem tudi sam moč, lažji mi je boj med ljubeznijo in dolžnostjo. Moški smo vedno sebični.«

»Pripoveduj mi o svojih načrtih«, ga je zdaj zaprosila Vanda, ki je želela dati pogovoru drugo smer. Ugodil je tej prošnji tem raje, ker je čutil potrebo, spet enkrat govoriti jasno in neprikrito o svojih načrtih. Ves v ognju ji je zaupal svoje nade, ji risal svoj delokrog. V tem pripovedovanju je bil samo zdravnik, njegova osebnost je čisto vtonila v ozadju. Vsak načrt, vsaka misel je veljala le zdravniški praksi. Na lastno osebo, na svojo ljubezen, na Vando je v svojih načrtih za bodočnost popolnoma pozabil. To je čutila Vanda in neznana bol ji je za hip objela dušo. Toda premagala se je. Saj ni pozabil samo nje, tudi sebe je pozabil.

Ne, ne sme biti sebična. Ne sme ovirati orla v njegovem poletu. Saj se lahko dviga z njim.

Ko je končal, je vprašala, kako se imenuje zdravilišče.

»Vidiš, pozabil sem skoro na to. Zdravilišče je novo in še nima imena. Hotel sem te vprašati, kako naj ga krstim!?«

»Jaz? Kako naj jaz vem?!«

»Zakaj ne. Ženske ste iznajdljive v takih stvareh.«

Vanda je pomislila. Hipoma je uganila:

»Veš kaj? Imenuje se naj: »Orlovo gnezdo«.

»Orlovo gnezdo? Kaj te je privedlo na to idejo?« »Ti.«

»Jaz?«

»Da, ti. Prej ko sem poslušala tvoje načrte, mi je prišla primera »kakor orel hiti navzgor«.

»Ali Vanda, — ti me sodiš tako, — ker ...«

»Ker te ljubim, hočeš reči. Ne, to ti priznavajo tudi drugi.«

»Orlovo gnezdo! Res ni slaba misel. Izvrstna ideja! In popolnoma primerno za tisti kraj. Leži visoko med planinami. Vanda, ta ideja je vredna, da jo proslaviva. Greva v gledališče!«

»Če hočeš, poglejva na program.«

Gledališče ni obetalo nič posebnega. Odločila sta se torej za kino. Obzirno je šel ven, da se je Vanda preoblekla. Šel je parkrat pred vrati gori in doli, pa se je že prikazala na vratih v večerni obleki. Počasi sta stopala po ulici.

Po končani predstavi jo je povabil v kavarno. A ni se ji ljubilo, bilo je že pozno. Videl je, da je utrujena, zato je ni silil. Spremil jo je do stanovanja in se poslovil. Vanda je gledala za njim in šele, ko se je odmev njegovih korakov popolnoma izgubil med množico drugih, je zaprla vrata svojega stanovanja. Vkljub utrujenosti pa je dolgo ležala brez spanja. Njene misli so se bavile z orlom in njegovim gnezdom.

VII.–VIII.

Drago pa je šel po ulici in bil v mislih še vedno pri njej, od katere se je oddaljeval. Nič ni opazil, da ga eden izmed mladih gospodov, ki so se v družbi lepih spremljevalk sprehajali, opazuje in mu sledi. Šele, ko je ta stopil tik njega in mu pogledal v obraz, je začuden obstal. Oni pa, mlad postaven mož, živahnih oči in simpatičnega obraza, mu je že stiskal roko:

»Drago, saj si vendar ti. Kaj si, vraga, tako zamišljen?«

»Milan, kaj si res ti ?« je vzkliknil Drago vzradoščen in mu segel v desnico.

»No, seveda sem! Dovoli, da te predstavim svoji spremljevalki.«

Vljudno se je priklonil Drago njegovi krasni spremljevalki in jo v duhu primerjal Vandi. Mogoče je bila celo lepša, njene črne oči so zrle zapeljivo kot noč, ampak z Vando se ni mogla meriti. Tistega jasnega pogleda Vandinega ji je manjkalo in tisto modro naravno govorjenje. Rabila je priučene besede; zato je bil Drago vesel, ko je Milan pripomnil:

»Najbolje bo, če greš z nama; peljati hočem svojo spremljevalko domov, ker je že pozno. Potem pa greva v kavarno. Povedati mi moraš, kaj delaš.«

»Grem«, se je vdal Drago. K sreči ni bilo daleč. Milan se je vljudno poslovil od svoje spremljevalke in ji poljubil roko, Drago pa je napravil samo poklon. Nato sta šla naprej in se ustavila pri prvi kavarni.

»Kje spiš?« je med potjo vprašal Milan.

»V hotelu »Sivi orel.«

»To je blizu.«

Drago je prikimal in vstopila sta v kavarno.

Milan je bil Dragov nekdanji sošolec in najboljši prijatelj, dasi je bilo veliko, neizrečeno nasprotje med obema. Drago je bil resen, njegov prijatelj pa vihrav in razposajen. Bil je že več let profesor in je poučeval na mestni državni gimnaziji. V šoli je bil resen in vesten, a zato se je zunaj šole odškodoval za tiste naporne ure samozatajevanja, kakor se je sam izražal. Nobena zabava ni bila popolna, ako ni bil on na njej. Bil je ljubljenec lepega spola, a tudi tovariši so ga radi videli v svoji sredi. Pri vseh svojih slabostih je imel namreč eno prednost: nikdar se ni vrival med zaljubljence, nasprotno, pomagal je marsikateremu malodušnežu do osvojitve. Znal si je pridobiti zaupanje ljudi in ga izrabiti v njih dobro. Da pa se je najraje zabaval v ženski družbi, je bilo splošno znano in nobeden mu ni tega zameril. Včasih so mu s tem nagajali, pa se ni zmenil zato.

Naročila sta šampanjca in poiskala prazen kotiček.

»Še vedno »don Juan«? je prvi vprašal Drago.

»Kakor vidiš, še vedno,« se je nasmehnil Milan in nekoliko resneje nadaljeval: »Le verjemi, da sem si še večkrat želel nekaj več ko to minljivo zaljubljenost, pa nimam sreče. Vkljub temu, da poznam mnogo oseb nežnega spola, ne morem najti ženske, ki bi bila vredna zvestobe.«

»Hm, to bo najbrže zato, ker tudi ti nisi zmožen zvesto ljubiti.«

»O, krivo me sodiš. Če bi našel primerno dekle, ki bi me znalo držati, takoj bi postal drug človek. A kaj, ko so vse enake, vzgojene po enem predpisanem pravilu. Lepe maske so, ki vedno drugače govorijo kakor pa mislijo.«

»Vse vendar niso enake,« je nagovarjal Drago in mislil na Vando.

»Vse? Seveda je mogoča še katera izjema, samo jaz nimam tiste sreče, da bi srečal tako izjemo.«

Izjema! Drago se je spomnil, da je tudi sam dal Vandi ta priimek. Že je imel na jeziku njeno ime, pa se je pravočasno premislil. Milan je nevaren tekmec. Opisati in izdati mu Vando, bi se reklo — pokazati jastrebu golobico. Ne, to pa ne! Milan pa je nadaljeval.

»Pravzaprav veš, samo tebi zaupam, srečal sem že, večkrat sem že srečal neko mlado dekle, ki je napravila name čisto poseben vtis. Že večkrat sem se ji skušal približati, a vedno mi je spodletelo. Mogoče je že poročena ali zaročena, ampak dozdaj sem jo videl vedno brez spremstva.«

»Kakšna pa je?« je poizvedoval Drago in komaj prikril svoj nemir.

»Kakšna? Tebi to povedati, bi se reklo slepemu jo pokazati. Kaj pa se ti razumeš na ženske? Saj niti sam ne vem, kaj je na njej privlačnega! Lepa je, a videl sem še lepše. Veš, v njenih očeh je nekaj posebnega, nekaj odkrito-resnega.«

To je Vanda! je pomislil Drago in nič mu ni bilo všeč, da jo je Milan izsledil. Želel je zvedeti še več o njej. Zatajil je svoje zanimanje in tja v en dan vprašal:

»Imaš torej namen, skleniti resno ljubezen?«

»Ljubim jo že tako. Zdaj je samo vprašanje, ali je še prosta? Ali mi bo uspelo pridobiti jo?«

»Ti si vendar junak v osvajanju src!«

»Navadno da. Toda tu gre — kakor sem že prej rekel — za »izjemo«.

»In če se prepričaš, da ni več prosta?«

»Hm! Ne vem, če ne bom poskusil spraviti tekmeca stran.«

»Fuj, Milan! To govoriš ti, ti, ki se ponašaš, da nikdar ne hodiš drugim v »zelje«!

»Res nisem hodil nikdar, to mi lahko verjameš. Plemenito dekle more doseči, da gre človek preko meje svojih načel zanjo v boj. No, le potolaži se, ti poštena duša! Najprej se bom seveda prepričal, če ni tisti »drugi« boljši od mene. Če bom videl, da je kaj prida, da jo ima res rad in ona njega, tedaj bom ostal — če tudi s težkim srcem — zvest svojim načelom. Če pa je prosta in če me bo marala, tedaj, Drago, te že danes vabim za poročno pričo.«

Nekaj časa sta molčala, nato je začel Drago pripovedovati o vsem, kar je doživel, odkar se nista videla, le o Vandi ni črhnil besedice. Pozno v noč, ali bolje rečeno, zgodaj zjutraj sta se poslovila. Drago je povabil prijatelja, naj ga kmalu obišče na novem domu. Milan je to drage volje obljubil, nato sta odšla vsak na svoje stanovanje. Drago je takoj šel k počitku, a nemirne misli so odganjale spanje od njega. Dolgo je premišljeval, nato ves utrujen zaspal.

Drugo jutro je vstal z mirno glavo. Smejal se je svoji sinočnji bojazni in razburjenju. Če je res Vanda tisto dekle, potem naj si Milan le obliže prste.

Hitro se je oblekel, zajtrkoval in se napotil k njej. Grede je kupil šopek belih vrtnic in — čudo, nič ga ni bilo sram s cvetjem v roki iti skozi obljudene ulice.

Vanda je čakala nanj. Dal ji je cvetice in jo vprašal, če pojde z njim na kolodvor. Pritrdila je in vprašala, ali naj se preobleče. Pol v šali pol resno je rekel:

»Zame si dovolj lepa tako. Le če hočeš še komu drugemu dopasti ...!«

»Ali Drago!« je vzkliknila ogorčeno in Drago je bil znova uverjen, da se bo Milan zaman trudil. Tedaj se je nekaj domislil.

»Čuj Vanda, eno uro časa imam še. Daj obleci tisto modro obleko z belim ovratnikom. Greva k fotografu, rad bi imel tvojo sliko na novem domu.«

Prikimala je in mu ponudila stol. Hitro je odhitela za zaveso in se čez dobrih pet minut vrnila preoblečena. Pohvalil jo je, da je hitro naredila. Ogrnil ji je še plašč, nato sta šla. V drugi ulici sta našla fotografa in vstopila. Prišla je takoj na vrsto. Drago je med tem telefonično poklical avto. Čez par minut je že stal pred vrati. Drago je podal Vandi roko in ji pomagal v voz. Nato se je vsedel k njej in zaprl vrata.

»Glavni kolodvor«, je zaklical šoferju in že se je premaknil avto in odbrzel po ulici. Prišel je ravno pravočasno. Kupil je vozni listek in poiskal prtljago, katero je bil prejšnji dan pustil tam. Že je sprevodnik klical k odhodu.

Izmenjala sta še nekaj besed skozi okno in vlak se je začel pomikati naprej. Mahala sta z robci, a že je zavil vlak za ovinek. Vanda se je napotila domov.

Drago pa se je udobno naslonil v kot in obnovil dogodke prejšnjega dne. Naenkrat mu je padlo v glavo, da je na glavni vzrok, zaradi katerega je obiskal Vando, popolnoma pozabil: namreč, na njen delokrog. Čisto je pozabil vprašati, s čim se pravzaprav bavi, kakšno službo je prevzela? Kje jo je srečal Milan? V druščini, ali na ulici? Čim bolj se je oddaljeval od nje, tem bolj ga je vznemirjala misel, da je Milan nevaren tekmec. Ali naj jo opozori? Toda kaj sploh njega briga. S kakšno pravico se on meša v to zadevo?

Mučil se je s takimi mislimi vse do zadnje postaje. Tu je bilo treba hiteti. Skočil je čez stopnice na peron in opazoval. Javil je bil namreč svoj prihod telefonično in obljubili so mu, da pride šofer z avtom ponj. Res, nedaleč od njega je stal mlad fant s šofersko kapo. Takoj se mu je približal in vprašal vljudno:

»Imam li čast pozdraviti gospoda primarija?«

Bilo je prvič, da ga je kdo naslovil s »primarijem«. Nekako tuje se mu je zdel ta naslov. Toda takoj je prijazno pokimal in povedal svoje ime. Preden se je mogel šofer predstaviti, je vprašal:

»Vi ste iz zdravilišča?«

»Da, gospod primarij. Vašo prtljago prosim!«

Dal je šoferju listek in ta je odhitel naprej. Sam je vzel svoj mali kovčeg in se napotil k izhodu. Zunaj je stal edini avto, torej njegov. Udobno se je vsedel vanj, si prižgal cigareto in čakal. Že je prihitel šofer s prtljago, jo spravil v notranjost voza in se vsedel na svoj prostor. Ozrl se je nazaj na primarija in ko je ta prikimal, je prijel za volan in spravil avto v tek.

Pot je bila dolga, a lepa. Med zelenjem gozda, ob šumeči strugi gorskega potoka se je vila cesta. Vzpenjala se je vedno višje in višje v hrib, dokler ni zavila na ljubko ravan, sredi katere se je belilo ogromno poslopje — zdravilišče. Prvi pogled je bil zelo lep in tudi mladi primarij je bil zadovoljen z njim. Spomnil se je Vandinega imena »Orlovo gnezdo« in sklenil, da bo dal napraviti lep napis nad vhodom. In potem bo povabil Vando na obisk. To bo gledala! Ampak to bo pazil, da je ne bo povabil istočasno z Milanom. Že zopet ta nesrečni Milan! —

Avto se je ustavil pred glavnim vhodom. Ko je izstopil, je videl pred seboj zbrano množico ljudi: dva zdravnika, hišnika, sestre strežnice in še nekaj drugih oseb. Pozdravil je prijazno in izmenjal z vsakim nekaj besed. Nato ga je hišnik odvedel v njegovo stanovanje. Umil se je in preoblekel. Sestra strežnica je medtem v drugi sobi pogrnila mizo in pripravila večerjo, ker se je dan že zelo nagibal k večeru.

Po večerji se je lotil urejevanja, pri čemer sta mu pomagala strežnica in hišnik. Do noči je bilo večinoma vse v redu, izvzemši knjižnico. To bo tako moral sam urediti, zato je odpustil oba pomočnika. Dolgo v noč je zbiral in urejeval knjige. Ko je bil gotov, si je še enkrat ogledal stanovanje. Vse je bilo v najlepšem redu, vsaka stvar na svojem strogo odrejenem prostoru. Pa se mu je zdelo, da ni vse v redu, da nekaj manjka. Toda česa manjka, ni vedel in čim bolj je o tem razmišljal, tem manj je vedel, kaj mu pravzaprav ne ugaja.

Ne, urejevati sobe, to ne znam, za to res nimam talenta, si je priznal in potolažil z dejstvom, da to tako ne spada v njegov delokrog. Sploh to je delo za ženske ...

Od žensk do Vande je bil zelo kratek skok in njegove misli so bile v hipu pri njej. Da, Vanda! Njo bi sedajle potreboval, da bi mi pripravila udoben, vabljiv kotiček v teh prostorih. Kako vabljivo je njeno stanovanje! Poizkusil jo je posnemati, toda že po prvih poizkusih je izprevidel, da ne gre. Kar je bilo v Vandini sobi čisto na mestu, je v njegovi izgledalo smešno ali vsaj nerodno. To ga je jezilo. Pa se je spet potolažil, da se tudi enaka obleka ne poda dvema različnima osebama, da mora tudi čevljar delati po raznih kopitih in krojač po raznih krojih.

Sklenil je ponovno, da čim prej povabi Vando na obisk. Da bo napravila iz njegovega stanovanja pravi paradiž, o tem ni dvomil.

Ko se je drugi dan prebudil, je Drago pogledal nekoliko začuden okrog sebe. Potem se je domislil, da je vendar v novem stanovanju in v začetku nove službe. Hitro je vstal in se oblekel. Nato si je sestavil načrt dela za ves dan.

Preden pa je začel, preden se je lotil svoje častne, a težke službe, je še enkrat obnovil svojo obljubo, delati in žrtvovati se popolnoma svojemu poklicu.

Po zajtrku si je najprej ogledal prostore. Bila je krasna zgradba z vsemi modernimi napravami. Sobe so bile prostrane in svetle; v bolniški sobi je bilo šest zelo snažno opremljenih postelj. V prizemlju je bilo 20 takih sob in v prvem nadstropju prav toliko. V drugem nadstropju so bile manjše sobe za nastavljence. V prizemlju so se nahajale tudi obednice in kuhinja, sprejemni salon in čakalnica. V prvem nadstropju pa so bili uradni prostori: pisarna, ordinancijska soba in laboratorij. V vsakem nadstropju so bile tudi umivalnice in kopalnice.

Primarijevo stanovanje je bilo ločeno od glavne zgradbe. Bila je to majhna, zelo lepa vila. Graditelj je bil očividno mnenja, da bo bodoči primarij imel družino; zanjo potrebuje primernega stanovanja. V prizemlju enonadstropne vile je bila kuhinja, shramba, kopalnica in še mala sobica, ki ni imela posebne določbe. Zgoraj pa so bile tri krasne sobe. Pa tudi na primarjevo udobnost je mislil graditelj. Iz zadnje sobe, ki je bila skoro gotovo namenjena za primarjevo pisarno, je bilo po malem, umetno zgrajenem hodniku mogoče priti v laboratorij in obenem v glavno poslopje. Ta mali, a precej dolgi hodnik je imel tudi streho. Večje udobnosti si mladi primarij res ni mogel želeti in si je tudi ni. Bil je z vsem zelo zadovoljen. Ko je pregledal zgradbo, je šel k bolnikom in se seznanil z njimi in tudi z nastavljenci. Potem pa se je z obema zdravnikoma zaprl v pisarno in tu so skupno sestavili načrt za bodočnost in dnevni, tedenski in mesečni red. Nato je poklical še hišnika in sestro nadzornico. Pogovoril se je z vsemi o vsem potrebnem in jim položil na srce, da se drže njegovih naredb in da to zahtevajo od vseh podložnih.

Medtem je nastala že noč in Drago se je vrnil v svoje stanovanje zadovoljen z uspehom in delom prvega dne. Ko pa je nekaj časa sedel v svojem stanovanju, se je tudi njegovo navdušenje ohladilo. V teh obširnih prostorih se je čutil zapuščenega. Tudi način, po katerem je bilo stanovanje urejeno, mu ni ugajal. Zato je sklenil, da povabi Vando, da mu ga uredi.

Tako je spet bil v mislih pri njej in to je že vedel iz izkušnje, ako se enkrat Vanda pojavi v njegovih mislih, potem resno delo trpi. Odložil je knjigo, poiskal pisemski papir in napisal Vandi ne posebno dolgo, a zelo prisrčno pismo. Ni se mu zdelo vredno opisati ji svoje novo domovanje, saj bo kmalu sama vse videla in presodila. Prosil jo je, naj ga čimprej obišče in pristavil, da bi mu bila tudi dalj časa ljub gost.

Bil je zadovoljen s svojim pismom in z lahko dušo je šel spat. Izračunal je še, koliko časa bo treba, da Vanda dobi njegovo pismo in on njen odgovor. V štirih dneh gotovo, a najdalje v petih dneh. Mogoče pa sploh ne bo odpisala, ampak kar prišla ...

Toda Vanda je odpisala in njeno pismo je Dragota zelo razočaralo. Pisala je namreč, da ji je zaenkrat nemogoče priti, ker mora najprej govoriti s šefom in ga prositi za dopust. Ker pa bo njen dopust trajal komaj kakih 10 dni, se ji zdi pametno, da ga hrani za čas najhujše vročine. Če bi torej res bil tako ljubezniv, da jo sprejme, bo prišla v začetku avgusta.

Skoro jezno je vrgel Drago pismo proč. Bil pa je toliko daleč od pisalne mize, da je pismo padlo na mesto na mizo, na tla. Pri tem pa je nekaj padlo iz svitka. Sklonil se je in pobral. Ko je natančno pogledal, je veselo vzkliknil. Bila je — njena slika.

Torej je vseeno prišla — vsaj na papirju. Tako je, kakor bi bila živa. Kot bi jo prosil odpuščanja, da jo je vrgel na tla, jo je zdaj nežno božal in nazadnje ves ganjen poljubil. Dolgo, dolgo jo je držal v roki in jo ogledoval. Zamislil se je, kako lepo bi bilo, če bi bila ona tu, kako prijetno, če bi ona hodila po njegovem stanovanju in njene roke urejevale te prostore. Ko se je zavedel svojih misli, se je razsrdil sam nase.

Kak norec sem! Sanjarim kakor zaljubljen petošolec.

A praznina sobe ga je zrla porogljivo in nekaj se je rogalo iz kota: res si norec.

Dal je sliko v lep okvir in jo postavil na pisalno mizo. Vedel je, da ga bo ovirala pri njegovem delu, a hotel jo je imeti pred seboj, hotel je kljubovati sam sebi.

Prebral je še enkrat njeno pismo. Zdelo se mu je preveč službeno in resno, skoraj hladno. In tisto o dopustu -- ali ni samo izgovor? In njen šef, kdo je, — kaj je? Zakaj mu nikoli ne piše, kakšne vrste je njena služba? Res jo je vedno pozabil o tem vprašati, a saj bi bila lahko sama kaj omenila!

In Milan! Mogoče mu je že uspelo, priti v njeno bližino, mogoče se že skupno sprehajata po parku?

Bil je ves razburjen. Kaj takega še ni doživel sam na sebi. Najraje bi sedel v avto in se odpeljal prav tja do nje, da bi se osebno o vsem prepričal. Pa kaj bi mu to koristilo. Vanda je svobodna in dela, kar ji drago.

In on? On je zdravnik in mora ostati zvest svojim načelom, zvest sam sebi. On ne sme ljubiti dobre in bolehne Vande! Sme jo ščititi, sme ji pomagati, a ne sme je vzeti za ženo —!

»Drugi pa smejo!« je zašepetal glas iz teme.

Da prežene take misli, se je z vnemo lotil dela. Ukvarjal se je z bolniki, popoldan pa se je mudil z asistentom v laboratoriju. Čez dan se je na ta način ubranil misli in spominov. Toda zvečer, ko je sedel sam v svojem stanovanju, zvečer so se vračali spomini in ga razburjali. V svojem stanovanju je bil ponosni in strogo-resni gospod primarij zemljan, kakor vsak drugi človek.

Nekega dne je pridrdral lep avto in se ustavil pred zdraviliščem. Iz njega je skočil mlad gospod in vprašal hišnika, ki je prihitel pred vrata, za gospoda primarija.

»Takoj ga pokličem, gospod! Izvolite ta čas v sprejemni salon.«

»Ne. Pokažite mi njegovo stanovanje, grem kar tja, da mu prihranim nepotrebno pot!« je rekel prišlec in videč nekoliko začudeni hišnikov obraz, je pristavil: »Velika prijatelja sva! Sicer pa — lahko greste z menoj.«

Hišnik se je vdal in ga peljal do vile. Tu je pustil gosta naprej in rekel: »Sedaj ga boste že našli.«

»Da, — hvala!« Odšel je po stopnicah in obstal pred vrati. Potrkal je, a nihče se ni odzval. Odprl je vrata in stopil v sobo. V sobi ni bilo nikogar, pa tudi iz pohištva se ni dalo doznati, čemu služi ta soba. Iz te pa so vodila vrata v drugo sobo. Že je hotel potrkati, ko je opazil, da so samo priprta. Tiho in nalahno jih je toliko odprl, da je videl v sobo.

*

Ob pisalni mizi je sedel Drago in zopet enkrat mesto v knjigo, zrl v sliko pred seboj. Ni slišal tihih korakov, ni opazil, da stoji nekdo za njegovim hrbtom in ga opazuje. Šele, ko mu je nekdo zastrl oči in vprašal s spačenim glasom: »Kdo sem, ugani!« se je vzdramil.

Četudi nemalo iznenaden — je vendar takoj uganil:

»Milan!«

Podala sta si roke in se pozdravila. Milan se je čudil:

»Kako si mogel uganiti?«

»Kako ne! Tako si me ti vedno iznenadil, ko sva bila še študenta. Od takrat me ni nobeden več tako, zato sem vedel, da si ti.« Ponudil mu je stol: »Sedi prijatelj! Veseli me, da si se me spomnil. Preden se človek privadi na novo okolico in na druge obraze, se mu toži po prejšnjih. Ravno sem obujal spomine in mislil tudi nate!«

«0, me veseli. No, zato sem tudi prišel do tebe tako, da me nisi ne videl, ne slišal.« Ogledal se je po sobi: »Prijetno imaš! Zdaj ti manjka samo še ljubeznive žene in — raj bi bil popoln.«

»Saj poznaš moja načela glede tega. Če bi se oženil, bi vzel samo tako, ki bi jo ljubil, ki bi bila vredna moje ljubezni.« Pri teh besedah pa je s pogledom pobožal sliko pred seboj. Milanu ni ušel ta pogled. Sledil mu je in skoro bi bil glasno vzkliknil. Komaj se je premagal. Na sliki je namreč spoznal ono mlado gospodično, ki ga je tako očarala, toda približati se ji še do danes ni mogel. Torej jo tudi Drago pozna, očividno dobro pozna! Toda kaj mu ni nič o njej že zadnjič omenil? Ali je uganil, da je »njegov ideal« in ta gospodična ena in ista oseba?

Milan je stal pred uganko in ker je ta uganka segala globoko v njegove srčne zadeve, je sklenil, da jo na vsak način reši. A kako? Da mu je Drago to znanje zatajil, ima gotovo svoj vzrok. Toda le zakaj, Milan ti že pride do živega!

Pol malomarno, pol radovedno je vzel sliko v roke in vprašal:

»Kdo je ta lepotica, ki jo imaš tu na svoji pisalni mizi?« Milan je motril sliko z mojsterskim pogledom, a nobena poteza v njegovem licu ni izdala, da je to dekle, ki zanjo gori njegovo srce, da jo pozna in občuduje. Drago, ki ga je v začetku s strahom opazoval, se je popolnoma umiril. Ne pozna je! Po nepotrebnem se je vznemirjal. Skoro glasno se je oddahnil. Milan je slišal vzdih in ga razumel. Torej Drago se je bal odkritja? Bal njega? Zakaj? Tu se je Milan spomnil, kako je takrat, ko je on govoril o njej, in ni slutil, da jo Drago pozna, zagrozil, da bo spravil svojega tekmeca stran.

Milan se je nasmehnil. Sklenil je, da se ne izda, da bo tudi on ravnal z Dragom, kakor je ta prej z njim. Prikrival mu je še dalje, da jo pozna, in Drago, ta pošteni Drago mu je šel na led. Milan je ponovil vprašanje: »Kdo je ta lepotica?« Drago, ki sedaj ni imel vzroka prikrivati resnico, je povedal:

»Ena mojih bivših pacijentinj.«

»S čim si je zaslužila to čast, da imaš njeno sliko na mizi?«

»S čim? Kako naj ti povem? To dekle je tako nesebično, prisrčno, razumno, modro, skratka ...«

»Nadzemeljsko bitje,« je z nasmehom in z rahlim razočaranjem končal Milan navdušeni slavospev. Toda Drago se ni dal ugnati.

»Nadzemeljsko bitje ni, ampak nekaj drugega. Izjema je.«

»Izjema? To me pa res zanima. Čedna je, to rad priznam, posebno izraz oči je lep, a videl sem že lepše ženske in spoznal, da lepota vara.«

»Da, telesna lepota vara, dušna lepota pa ostane večno nespremenljiva.«

Milan je odložil sliko, se naslonil nazaj in vprl pogled v prijatelja:

»Ti, meni se zdi, da govori zaljubljenost iz tebe!?«

Drago je prišel v zadrego kakor šolarček. Milan je dobival vedno trdnejša tla pod seboj. Šel je naravnost na svoj cilj:

»Hm, zdaj mi je pa res popolnoma neumljivo, da se ne ženiš. Če si našel dekle, ki ti odgovarja in to si mi že napol priznal, — čemu si je ne pridobiš, čemu je ne vzameš? Da bi ti dala košarico, se mislim, ni treba bati. V najlepših letih si, dobro zaslužiš in zraven, hm, da ne postaneš domišljav —, čeden dečko si tudi.«

Moški radi slišijo svoj slavospev. Tudi Dragu je ugajalo, kar mu je povedal prijatelj. Poznal je prijateljeve navade in vedel, da rad ubere malo višje strune. Tega se je pač navadil v vsakdanjem občevanju z ženskami. Milan je pač vročekrven — si je mislil — hitro se ogreje in hitro ohladi. Zdelo se mu je primerno namesto odgovora na vsa mnogoštevilna vprašanja odgovoriti tudi z vprašanjem:

»Zakaj se pa ti ne oženiš, saj imaš vse prednosti in še nekaj več, kar si jih blagovolil našteti meni? In srečo pri ženskah imaš povrhu!«

»E, to je kaj drugega. Veš, ti in jaz! To je velika razlika. In če že hočeš vedeti, nisem še našel take, da bi ji mogel z mirno vestjo obljubiti zvestobo.«

»Ne znaš je poiskati, preveč površen si!«

»Pa mi jo ti poišči!« je menil Milan šaljivo in pri tem pogledal prijatelja tako poredno, da sta se oba zasmejala. Drago se je spomnil, da mora gostu postreči:

»Gotovo si lačen! Tako si me zabaval, da sem pozabil na gostoljubnost. Takoj pokličem strežnico.« Pozvonil je.

»Vidiš, je spet povzel Milan, »ko bi imel ženo, bi bil te skrbi rešen. Pa ne misli, da sem lačen, nasprotno, poln želodec imam, čaja bi se pa res ne branil. Samo, kdo ga bo pa pripravil, ko nimaš žene?«

Drago, ki ni slutil, zakaj Milan povdarja »ženo«, ga je potolažil:

»Boš videl, da mi tudi drugi postrežejo.«

»Plačana postrežba ni ...« Milan je prenehal, ker je vstopila strežnica. Predno je utegnila kaj vprašati, je ukazal Drago:

»Dva čaja, prosim!«

»Takoj,« je rekla in se hitro oddaljila. Drago pa se je obrnil k prijatelju:

»Vidiš, takoj bo čaj tukaj.«

»E, da« je rekel Milan in nekako pomilovalno nadaljeval: »A vse drugače je, če je v sobi samovar in ob njem draga žena. Čaj, ki ti ga nalije nežna roka ljubeče žene, je posebna slaščica, — verjemi.«

»Verjamem!« je vzdihnil Drago tako globoko, da se je sam zavzel. Spet ga je Milan pogledal:

»Ti veš!? Torej si okusil? No, zakaj pa ...?

Spet je moral prekiniti stavek, ker je strežnica vstopila s čajem. Pogrnila je mizo, razvrstila vse, kar je imela na tasi in povabila:

»Prosim, izvolite!«

Sedla sta in pila. Komaj pa se je strežnica odstranila, že je hotel Milan ponoviti prejšnji, nedokončani stavek, a Drago, ki je uvidel, da ne bo imel prej miru, preden mu vse lepo ne pove, ga je prehitel:

»Jej in pij, Milan! Da ti ne bo treba neprestano vpraševati in ugibati, ti bom zdaj pripovedoval o Vandi. Potem mi pa daj mir!«

»Pardon«, ga je prekinil gost, »ali je gospodična na sliki — Vanda?«

»Da, to je Vanda, moja Vanda! Poslušaj!« Pripovedoval je prijatelju o njej, o prvem srečanju, o njeni bolezni, o vsem. Nič mu ni zamolčal, saj je vedel, da je, sicer lahkomiselni Milan vendar vsega zaupanja vreden prijatelj. Priznal mu je celo, da ga je zadnjič imel namen predstaviti Vandi, pa se je potem premislil. Ko bi Milan ne bil ves pod vtisom pripovedovanja, bi se bil temu sedanjemu priznanju smejal. Toda, kar je slišal, mu je seglo globoko v srce in tako sta, ko je Drago umolknil, sedela dokaj časa tiho in — mislila.

Zdaj je bilo Milanu jasno, da je Vanda res ideal, kakršnega si je želel, a bilo mu je tudi jasno, da je ideal zanj izgubljen. Spoznal je iz prijateljevih besed ne samo, kako iskreno jo ljubi, ampak tudi, da mu Vanda vrača ljubezen. Da, Vanda je zanj nedosegljiva, ako bi se tudi — prvič v življenju — izneveril staremu načelu in šel prijatelju »v zelje«. Drago ima res posebno srečo! Kako je to mogoče? Nikdar se ni dosti družil z ženskami, pa je vendar našel tak biser?! Ampak, Drago je norec! Našel je biser, pa ga pusti ležati. Hm, pravzaprav bi zaslužil, da mu jo vzame izpred nosa! Saj bi, če bi šlo. Toda, ne gre! Škodovati prijatelju je proti njegovim načelom. Moral bi sam sebe prezirati, če bi to storil. Toda, ali je pametno vztrajati v svojih načelih v takem slučaju? Seveda, mora vztrajati, ker mu ne preostane drugega. Toda Drago? Pravzaprav bi ga moral občudovati, da je kljub svoji globoki ljubezni tako zvest svojim načelom. To gotovo ni lahko! Človek v njem se gotovo upira, ampak zdravnik zapoveduje, ukazuje ... Ubogi Drago!

Toda, ali je Dragovo načelo upravičeno? Ali ni zdravstvena veda tako daleč, da ozdravi tudi jetiko? Vanda je na videz popolnoma zdrava, Drago kot njen zdravnik ve to bolje. Toda katera ženska pa je zdaj v povojni dobi popolnoma zdrava? Koliko moških bi blagoslavljalo nebo, če bi bila njegova žena samo — jetična. Koliko jih sklepa zakon, ki nosijo v sebi kali še nevarnejših bolezni.

IX.

Ker je njegov prijatelj, je sklenil, da mu bo pomagal do sreče. Mogoče se na ta način približa tudi njej in ji hoče biti zvest in nesebičen prijatelj. Tako, zdaj vsaj ve, pri čem je.

Ozrl se je po prijatelju. Ta je sedel zamišljen pred njim in ga zdaj vprašujoče pogledal. Bil je zelo radoveden, kaj se je skuhalo v Milanovi glavi. Da je nekaj premišljeval, je bilo jasno. Kakor bi hotel to potrditi, je spregovoril:

»Ali verjameš, da sem ti dober prijatelj?«

»Gotovo, sicer ti ne bi bil toliko zaupal.«

»Poslušaj torej prijateljev nasvet. Pojdi in zasnubi to dekle, vredna je, da se izneveriš svojim načelom. Ne poslušaj samo zdravnika v sebi, tudi človek v tebi ima svoje pravice!«

»Vedel sem, da mi boš dal tak nasvet. Tebi je dobro, ker vse lahko preneseš, tvoj vročekrven temperament ti pomaga preko vsega. Meni pa je to nemogoče. Vedno bi trepetal za njo in zaradi nje zanemarjal svoj poklic. Le pomisli na veliko nevarnost nalezljivosti in kot moja žena bi gotovo prišla v stik z mojimi bolniki. Celo jaz bi mogel s kakim predmetom prenesti bolezen nanjo. Kdor je že jetičen, zadostuje malenkost, da se bolezen ponovi. In potem, ti nimaš pojma, kako malo jetiki podvrženih žen ima v sebi dovolj odpornih sil, da premaga bolečine poroda in druge žrtve materinskega poklica. Ne, ne, ne! V nesrečo bi pahnil sebe in njo!

»Čakaj, nekaj tvojih protirazlogov ti takoj ovržem. Praviš, da bi zaradi nje zanemarjal svoj poklic. Reci, ali se zdaj baviš izključno z zdravljenjem?«

»Seveda se!«

»Hm! Povej odkrito, na kaj si pa mislil, ko sem jaz vstopil v sobo?«

»Na njo sem mislil!« je priznal Drago.

»Vidiš! Tudi tako misliš na njo, skrbi te njena usoda. Sicer pa, dovoli, da te vprašam: S čim se bavi, kaj je po poklicu? Tega mi nisi še povedal.«

»Niti sam ne vem. Ne glej me tako neverjetno! Rekla mi je, da je našla primeren delokrog, a ko sem hotel vprašati, kakšen, je prišlo nekaj vmes in nisem zvedel. Pozneje sem pozabil.«

»Lepa reč! Zdravnik si, pa pustiš svoji praksi in načelom na ljubo, da se Vanda, ki jo ljubiš kot človek in ščitiš kot zdravnik, trudi po svetu za vsakdanji kruh, da je mogoče prevzela službo, ki zahteva od nje več moči, ko jih ima ona na razpolago. Veš, sebičnež si, pa še kak! Navezal si idealno, mlado dekle nase, živiš v zavesti, da te ljubi, zraven pa si seveda zvest svojim načelom. Da veš, četudi sem tvoj prijatelj, me mika, da bi jo poiskal in ---!«

»Vanda ni samo idealna, ampak tudi razumna in bo že znala najti pravo pot. Sicer pa sem jo že povabil sem, a je obisk odložila. Povabil sem jo v goste. To seveda moram zvedeti, s čim se bavi, dasi mi je sveto obljubila, da mi bo takoj sporočila, če bi se slabo počutila in če ne bi bila kos svoji nalogi.«

»Tudi najmodrejši zaide včasih. Da pa Vanda obisk odlaga, je umevno. Gre vendar za njeno čast. Kaj bi rekli ljudje, če bi se odzvala tvojemu vabilu? Blatili bi tebe in njo. In — mogoče se boji lastne ljubezni in — tvoje bližine.«

»Ne, to zadnje ne. Ona je čista ko angel.«

»Da je angel, verjamem. Ženska je pa tudi.«

Govorila sta še nekaj časa o drugih stvareh. Pozno v noč sta šla spat. Milan je takoj zaspal utrujen od potovanja. Drago pa je še dolgo, dolgo upiral oči v temo in — mislil. Mogoče ima lahkoživi Milan prav. Ali je res tak lahkoživec, kakor mislijo ljudje o njem? Nocoj se je pokazal v dosti lepši luči! Skoro bi si želel, biti v njegovi koži ---

Drugi dan mu je razkazal svoj delokrog. Ves v ognju mu je odkrival svoje načrte, svoje uspehe. Nič sinočnje čustvenosti ni bilo v njem. Bil je samo zdravnik!

Milan ga je občudoval. Čim bolj pa je spoznaval požrtvovalnost in vestnost prijateljevo, tem bolj je čutil, da ne bo dolgo, ko bo omagal. Prevelik napor ga bo uničil. Delo in zopet delo, brez odmora, brez prenehanja, to je preveč. Nekaj časa še gre, dokler je v človeku dovolj še neporabljenih sil, potem pa vse odpove. Da je res mojster v svoji stroki, mu je rad priznal. Škoda bi ga bilo, če bi se prerano uničil. Sklenil je, da ga na to opozori. Ko sta po obedu sedela v sobi, je to tudi storil. Pohvalil ga je najprej, potem pa mu je skušal dokazati, da ima tudi človeška moč svoje meje. Na njegovo začudenje Drago ni ugovarjal. Nasprotno, pritrdil mu je in začel tožiti o svojih težavah.

Čutil je tudi sam, da je preobložen z delom.

»Povsod moram biti sam, vsako malenkost bi bilo dobro, da bi sam rešil, celo stvari, ki spadajo v hišni red. To spada pravzaprav v službo nadzornice, a žal, med našimi nastavljenci ne najdem enega, ki bi bil pripravljen, storiti kaj več ko po hišnem redu mora. To pride odtod, ker ljudje iz gmotnih ozirov prevzamejo službe, za katere nimajo ne volje, ne sposobnosti.«

Milan je pomislil, da Drago najbrž po sebi sodi in zahteva tudi od nastavljencev isto neutrudljivo gorečnost, s katero se sam žrtvuje. Obenem pa se je spomnil, da se je tudi njegov oče tako pritoževal, dokler ni končno našel nadzornice, ki mu je znala ustreči. Pod njenim vodstvom so se potem tudi druge nastavljenke izvežbale in spopolnile. Omenil mu je to.

»Da,« je potrdil Drago, »če je le ena, ki je na mestu, potem že gre. Toda, kakor je težko najti žensko, ki je vredna ljubezni, tako je pa tudi težko najti tako, ki bi odgovarjala svoji službi.«

»Če si prvo našel, boš tudi drugo.«

»Ko bi le vedel, kje naj jo iščem?«

Milanu je prišla srečna misel:

»Mogoče ima moj oče katero. Povem mu, ali še bolje, napiši ti sam nekaj vrstic. Jaz vzamem pismo s seboj in posredujem.«

»To lahko storim, mogoče mi uspe.« Vzel je iz predala papir in začel pisati. »Pisal bom kratko, saj ti vse obrazložiš?«

Milan je pokimal in vzel pismo. Spravil ga je v listnico in se nato začel poslavljati. Še en pogled je vrgel na sliko, ki ga pa Drago k sreči ni opazil, nato sta šla. Zunaj je že čakal avto. Z obljubo, da ga kmalu spet obišče, je sedel Milan v avto. Segla sta si še enkrat v roke in avto je oddrdral.

* * *

Potem pa je bilo vse kakor prej. Dan je bil dnevu enak, poln napornega dela. Vse se je vršilo v najlepšem redu. Nastavljenci so točno vršili njegove ukaze, bolniki so se z zaupanjem podvrgli njegovim naredbam. Bil je zadovoljen s svojimi uspehi. Le zvečer, ko se je utrujen vračal v svoj dom, si je želel spremembe, želel nekoga, ki bi ne bil nad njim, ne pod njim, nego njemu enak: prijatelj, tovariš ali — prijateljica. Neredko so se take želje končale z vzdihom: Vanda!

Čez kakih štirinajst dni je dobil od Milana pismo, v katerem mu je ta javil, da je govoril z očetom in da mu je oče pripravljen poslati eno izmed svojih najboljših pomočnic. Naj samo sporoči, kdaj naj pride.

To je bilo kakor nalašč. Dosedanja nadzornica je namreč odpovedala službo, češ, da je zanjo prenaporna. Svetovala mu je sicer eno izmed strežnic za svojo naslednico, a primarij ji je rekel, da si jo bo že sam izbral. Še isti dan je pisal in prosil primarija Holzerja, da naj mu takoj pošlje obljubljeno nadzornico.

V dveh dneh je dobil odgovor. Primarij Holzer je pisal:

Dragi tovariš!

Na Tvojo prošnjo odgovarjam sledeče: Ko mi je moj sin izročil Tvoje pismo in mi priporočil Tvojo zadevo, sem najprej nekoliko preštudiral svoje nastavljenke. Težko je bilo ugoditi Tebi, ker je to v škodo meni.

Ker pa je moj sin posredoval, sem se vdal in Ti sklenil dati, oziroma odstopiti eno izmed najboljših pomočnic. Je sicer ena najmlajših, skoro še začetnica, a lahko Ti jo z mirno dušo priporočim. V tem letu, odkar je pri meni, se je res izvežbala, da jo lahko porabiš povsod. Ima dobro, blago srce in tudi močno, odločno voljo. Ako dodam, da je ponosna in samostojna, sem Ti povedal vse, kar mi je o njej znanega. Ponavljam, da Ti jo pošiljam le iz prijateljstva. Jutri ali pojutranjem bo prišla.

Pozdravlja Te

Dr. Holzer.

»Sem res radoveden na to čudo. Mlada, lepa, začetnica ... Najbrž mi je poslal tako, ki je sam ne more rabiti. Ali pa je res posebna izjema? Izjema? Ali je več izjem? Ni li ena sama — Vanda?!«

Nič kaj dobre volje ni bil. Napotil se je v gozd, da mu čisti gozdni zrak prežene slabo voljo. Pa mu ni uspelo. Vrnil se je enako slabe volje in poklical strežnico, naj mu prinese večerjo. Ta mu je povedala, da je malo prej prišla nova nadzornica in da ga je iskala. Ker ga ni bilo, ji je hišnik odkazal njeno stanovanje. Ali naj jo pokliče?

»Čemu? Saj jo bom videl jutri!« Ni se ji hotel pokazati tako slabe volje. Kaj bi si tudi mislila o njem? Že naprej bi izgubila veselje do službe. Ko se naspi, bo mogoče bolje razpoložen.

Strežnica je odšla po večerjo, Drago pa je stopil v drugo sobo. Nekaj prijetnega mu je zavelo nasproti, nekaj vabljivega. Začuden se je ozrl in še bolj začuden vzkliknil. Na pisalni mizi je stala krasna vaza, v njej šopek belih vrtnic.

Kdo mi jih je poklonil? In ravno bele? Poduhal je dišeče cvetje in ga postavil pred Vandino sliko.

»Ako vas je dala hvaležnost, prav; če iščete naklonjenosti, dobro; le če prosite ali ponujate ljubezen, tedaj boste cvetele in dehtele zastonj, ve krasne rože. Tu je vaš prostor, tu pred njeno sliko! Njo edino ljubim!«

Strežnica je prinesla večerjo in ga klicala k mizi. Preden je odšla, jo je vprašal:

»Kdo je bil v moji sobi.«

»Menda nihče, razen mene.«

»Dobro veste?«

»Da razen mene in nadzornice ni bilo nikogar tu. Seveda, odprto je bilo že prej.«

»Seveda je bilo odprto, ker sem sam pozabil zakleniti, ko sem odšel v gozd,« je mrmral Drago sam zase. Ko je videl nekoliko prestrašeni obraz strežnice je pripomnil: »Saj ni bilo nič, kar tako sem vprašal.«

Strežnica se je oddahnila in odšla. Drago pa je med večerjo ves čas ugibal, kdo bi mu bil poklonil ravno bele vrtnice. Prešel je v mislih vse pacijentinje in nastavljenke in ko je dospel do zadnje, je vedel toliko kot prej.

Pustil je torej ugibanje in se lotil knjige. Ob določenem času se je ulegel spat.

Ko se je zjutraj prebudil, je čutil, da ga je minila včerajšnja slaba volja. Kakor navadno je šel na sprehod v gozd.

Le tisti, ki je sam doživel užitek, kakoršnega nudi v mladem, rosnem jutru zeleni gozd, le ta bo razumel, kakšna čuvstva polnijo dušo zgodnjega sprehajalca.

Mali krilati prebivalci gozda žgolijo najkrasnejše melodije v ranem jutru. In ko izza gora vstane zlato sonce, se zablesti na travnih bilkah tisoče srebrnih rosnih kapljic in nešteto cvetk odpre svoje cvetne čaše; iz njih se dviga prijeten vonj in se zliva v sveži jutranji dih.

Tako zamaknjen je bil Drago v prekrasno jutro, da ni opazil mlade sprehajalke, ki je z enakimi čuvstvi uživala jutranji čar. Šele, ko sta bila samo še par korakov oddaljena sta se opazila in — spoznala.

»Vanda!«

»Drago!«

Dva vesela vzklika. Danes pa je bil Drago, ki se je bil ves predal čuvstvom. V hipu je bil pri njej in jo nežno objel.

»Vanda, moja Vanda! Pa si vseeno prišla! Kdaj si dospela? Si mar vedela, čutila, kako sem hrepenel po tebi?«

Rahlo se je izvila Vanda iz njegovega objema, se postavila preden in se malo resno, malo v šali predstavila:

»Dovolite, gospod primarij. Sestra Vanda Dragovičeva, od vas nastavljena nadzornica tukajšnjega zdravilišča, oziroma, na vašo prošnjo v ta namen sem poslana od primarija dr. Holzerja. Spričevala in priporočila predložim na zahtevo.«

Najprej jo je gledal ves osupel, šele pri zadnjih besedah se mu je posvetilo v glavi. Zdaj mu je bilo vse jasno.

Skoro očital si je, da ni prišel sam na to, saj kdo — razen Vande — bi mu poklonil bele vrtnice? Torej temu poklicu se je posvetila Vanda! Vzradostila ga je ta novica, a tudi zelo prestrašila. Spomnil se je Milanovih besed. Vanda je res izbrala poklic, katerega bi ji on kot zdravnik nikdar ne dovolil. Zato je tudi molčala.

»Torej to, Vanda. In odkdaj je moja Vanda bolničarka?«

»Odkar je — hvala tebi — toliko ozdravela, da je mogla spet misliti na delo.« Tiše je pristavila: »Rada bi ti bila vsaj nekoliko podobna.«

Najraje bi jo za to priznanje znova objel, a če se je oglasil zdravnik v njem in mu očital, da je bila Vanda celo leto v tako naporni službi, v dnevni nevarnosti, on pa niti vedel ni. In začel jo je svariti:

»Neprevidna si, Vanda! Kaj pa, če se ti bolezen povrne? Kaj potem?«

»Upajmo, da ne! In če se, potem bo gospod primarij gotovo toliko usmiljen in me bo sprejel med svoje bolnike!?«

»Zato ne gre, gre za tvoje zdravje, tvoje življenje!«

Tedaj mu je položila roke na ramena in zroč mu naravnost v oči je spregovorila jasno in odločno:

»Kakor mi ne moreš braniti, da te ljubim, tako mi tudi ne moreš in ne smeš braniti, da se žrtvujem za isti poklic kakor ti. Kar se pa tiče življenja, ne obstoji njegova vrednost v dolžini, ampak v vsebini. In ravno dejstvo, da mi je najbrž odmerjeno le kratko življenje, me vzpodbuja, da vsaj v tej kratki dobi nekaj koristim.«

»Ne bom ti branil. Nasprotno, tako sem sebičen, da me veseli tvoj načrt. Ves čas sem že želel imeti koga pri sebi in — Bog me je uslišal. Pozdravljena torej!«

Segla sta si v roke in nato nadaljevala svojo pot — sprehod v mladem, rosnem jutru. Med potjo mu je pripovedovala, kako je že takrat na kliniki napravila načrt, da bi ga mogla posnemati. Potem je tam v gorski samoti pozabila na vse in postala mehka in neodločna. Saj se spominja, kako jo je našel. Njegov prihod jo je vzdramil, ji vrnil mirno prevdarnost in voljo. Takoj po njegovem odhodu se je odpeljala in se prijavila pri dr. Holzerju, ki je pa ni hotel sprejeti. Ko pa mu je rekla, da izbira ta poklic iz notranjega nagiba, jo je sprejel v svoj laboratorij na poskušnjo. No, menda mu je ugajala. Že čez štirinajst dni jo je sprejel med redne nastavljenke. No, in potem je prišel nekega dne mlad gospod k primariju. Bila je navzočna, a ni se zmenil zanjo, ampak prosil »papana za kratek pogovor«. Šla sta v pisarno in pogovor je trajal precej dolgo. »Videla sem namreč skozi okno, ko je mladi gospod odhajal.«

Drugi dan me je dr. Holzer povabil v pisarno. Prestrašila sem se, toda primarij je bil ljubeznivejši kot navadno. Po ovinkih mi je povedal, da si ti prosil za eno izmed njegovih nastavljenk, on pa, da je zato odločil mene, če sem zadovoljna. Pripomnil je, da je pri tem mislil na moje rahlo zdravje, kateremu bo dobro del čisti zrak. No, in sedaj je tu. Ali mu mogoče ni prav?

»Da bi mi ne bilo prav!? Vanda, ali si moreš to misliti? Sedaj imam vse: službo, ki mi odgovarja in — tvojo bližino. Misel, da bom imel v neposredni bližini bitje, ki čuti z menoj, me navdaja z neizrečeno srečo.«

Nato sta se vračala. Ko sta dospela v bližino zdravilišča, ko ju je le še nekaj cvetočih grmov zakrivalo pred očmi tistih, ki so morda stali ob oknih ali na verandi, je Vanda vzela svojo roko iz njegove in obstala. Začuden jo je gledal in se vprašal: Čemu to, zakaj? Nasmehnila se je in rekla šaljivo-resno:

»Gospod primarij popolnoma pozablja na svoje dostojanstvo in na čast sestre nadzornice!«

»Ah, saj res! Takoj bi bila v zobeh, če bi se takole vrnila. Na to nisem pomislil.«

»Na to morava misliti, ako hočeva uživati spoštovanje in zaupanje. Četudi je najina ljubezen in najino razmerje čisto ko zlato, kdo bi nama to verjel?! Zato si morava biti vsaj zaenkrat tuja, s časom se lahko sprijateljiva, seveda ne preveč!«

Objelo ga je tiho spoznanje, kako velika je njena ljubezen, kako iznajdljiva, da je našla pot v njegovo bližino, pot, po kateri ga lahko spremlja. Globoko ganjen je vzkliknil:

»Vanda, ti si angel.«

»Ne, nisem angel, samo ženska, ki zna plemenito ljubiti.« Kot bi se sramovala svojih besed, se je hitro obrnila in odhitela po stezi naprej. Nekaj časa je gledal za njo, ko pa se je med belimi poslopji skrila njena vitka postava, se je tudi sam napotil naprej, samo tako, da je dospel z nasprotne strani v zdravilišče in odtod v svoje stanovanje. Tu je pozvonil in že je strežnica prinesla zajtrk.

»Ali je nadzornica že vstala?« je vprašal kolikor mogoče malomarno.

»Že,« je potrdila strežnica. »Bila je že na sprehodu v gozdu. Malo pred vami se je vrnila.«

»Tako? Sporočite ji, naj pride sem.«

»Da, gospod primarij!«

Strežnica je odšla. Drago je iz tega kratkega pogovora spoznal, kako prav je imela Vanda.

X.

Ljudje opazijo in vidijo vse. Na to niti pomislil ni. V bodoče hoče paziti na njeno čast ...

Tedaj je vstopila. Jutranjo obleko je bila zamenjala s preprosto belo in njene lase je pokrivala bela koprenasta kapica. Istočasno pa je vstopila tudi strežnica, očividno radovedna, kakšno bo »prvo« srečanje med tema dvema vrhovnima osebama zdravilišča. Navzočnost strežnice ga je nekoliko zmedla. Dvignil se je in ji stopil nekaj korakov nasproti, a besede, ki bi bila primerna, ni našel. Vanda mu je prihitela na pomoč. Mirno in rahlo se je poklonila:

»Dovolite, da se vam predstavim, gospod primarij. — Sestra Vanda Dragojevičeva, — poslana od gospoda dr. Holzerja. Tu so moja spričevala in priporočila.«

Ob njeni hladnokrvnosti je tudi on našel svoj navadni, službeno-resni glas:

»Me veseli, gospodična! Moje ime vam je že tako znano. Da. Holzer mi je včeraj pisal in se izrazil zelo ugodno o vas. Upam, da bom tudi jaz našel v vas pomočnico, kakršno rabim. Torej, pozdravljena!«

Podal ji je roko in ji ponudil stol.

»Prosim, sestra Vanda! Lahko se kar tukaj nekoliko pomeniva. Predvsem bi vas opozoril, da želim v sestri nadzornici imeti ne služabnico, nego pomočnico in tovarišico, ki se ne omeji na »predpisane dolžnosti«, ampak, če je potrebno, žrtvuje tudi del prostega časa, prime tu in tam tudi za delo, katero ne spada naravnost v njen delokrog.«

»To hočem, gospod primarij. Srečna sem v zavesti, da bom smela po svojih močeh sodelovati pri rešitvi velikega in pomenljivega vprašanja: Kako ljudi rešiti jetike.«

»Prav tako! Torej od danes naprej, moja desna roka!«

Iznova ji je podal roko in nato nadaljeval svoje razlaganje; svoje načrte, svoje želje, svoje misli, vse ji je odkrival kakor nekdaj in Vanda je, sedeč mu nasproti, uživala kakor nekdaj. Navdušen ji je odkrival svoje uspehe, svoje izkušnje, na katerih je zidal svoje načrte. Sledila mu je z napetostjo in ga tu in tam prekinila z vprašanjem. Pri tem ga je naslovila »primarij«. Ogledal se je in videč, da sta sama, pripomnil:

»Ali se hočeš norčevati, saj sva sama!«

»Ne norčujem se. Službene stvari obravnavava, torej je naziv primarija popolnoma na mestu. Treba je previdnosti, ker imajo stene tudi ušesa.«

»Podobna vprašanja sva že nekoč obravnavala, pa ti ni prišlo na misel, da bi me nazvala s ,primarijem'.«

»Takrat tudi še nisi bil.«

»Zate tudi zdaj nisem, vsaj tukaj ne. Tam v zdravilišču, da, tam naj še bo, če ne gre drugače, ampak tu v mojem domu sem samo Drago. Vrniva se nazaj v tiste dni, ko sva sedela na balkonu.«

»Ah, bili so lepi dnevi. Večkrat se jih spominjam.«

»Tudi jaz.« Dvignil se je in prijel Vando za roko: »Pojdi in oglej si moj dom.« Peljal jo je v drugo sobo in obstal pred njeno sliko:

»Dozdaj sem govoril tej sliki. Odzdaj te imam živo pri sebi. Sinoči, ko sem se vrnil iz gozda, sem našel te vrtnice. Ugibal sem, kdo bi mi jih bil poklonil, ker nisem mogel slutiti, da si ti v bližini. Postavil sem jih pred tvojo sliko, češ, naj neznana oboževalka ugane, komu je posvečena moja ljubezen.«

»Drago!«

»Pusti, da izgovorim. Tu je prostor, kjer sem bil in bom brez maske. Ves dan jo bom nosil, zaradi tebe, Vanda, zaradi tvojega dobrega glasu. Le kadar bova tukaj — bova prosta, tu bova odložila vse hladne predpise in se odpočila v prisrčnem in zaupnem pogovoru. Kaj ne Vanda, — zvečer boš prihajala sem, da si tu odpočijeva od dnevnega truda.«

»Drago, ali veš, kaj zahtevaš od mene? Ženska, ki zahaja zvečer v moško stanovanje, pa naj bo čista kot angel, je v očeh ljudi — vlačuga. Sicer se jaz ne zmenim mnogo za ljudsko mnenje, dovolj mi je zavest, da sem zvesta in čista pred lastno vestjo in pred Bogom. A prevzela sem službo nadzornice in ta me sili, da gledam tudi na to. Ako hočeva uspevati v svojem načrtu, morava dajati predvsem dober zgled.«

»Vanda, tako sem želel imeti tebe pri sebi in zdaj, ko si tu, naj se ljudem na ljubo odrečem lepim večernim uram? Nikdar! Dovolj sem imel prilike, da bi bil nepošten, če bi hotel biti. Toda nisem bil in tudi nikdar ne bom. Tebi, Vanda, se pa ne morem odreči, ker te potrebujem, da me podpiraš v mojem poklicu, urediš moj dom in obogatiš mojo dušo z zakladi svojega srca. Dal bom napraviti telefon iz moje v tvojo sobo, da te bom poklical, ko bom potreboval tvoje pomoči, tvojih nasvetov in tolažbe. Ali boš prišla?«

»Seveda, vselej bom prišla, kadar bom vedela, da potrebuješ zaupnega razgovora, toda telefonično me pokliči vedno sam. Zdaj pa mi pokaži moj delokrog.«

»Hvala Vanda!« Poljubil ji je roko in nato odprl mala vrata na hodnik. Šla sta v laboratorij in nato dalje po vsej zgradbi. Predstavil ji je uslužbence, jo seznanil z bolniki in ji razkazal vse posebnosti, ki so spadale v njeno ali njegovo službo. Vse to je vršil v službeni obliki, a vendar je čutila, da ji ne ukazuje, ampak da ji vse to izroča, priporoča, da ji vse to polaga na srce. Najzadnje — bila sta spet v laboratoriju — se je obrnil k njej in njegov službeni glas se je čudno raznežil:

»Sedaj sva prišla do zadnje točke, sestra Vanda. Kakor sem vam priporočil ves zavod, z vsemi prebivalci, prav tako vam priporočam vašo lastno osebo. Ne kratite si počitka, ne krepke hrane. Vzemite si čas za dnevne sprehode v gozd in predvsem, ne pozabite tu in tam potrkati na vrata te-le sobe.« Pokazal je na ordinacijsko sobo, v kateri je on sam preiskoval bolnike.

»Izrabila bom vašo dobroto, gospod primarij!« Z rahlim poklonom se je oddaljila. Primarij pa je poklical hišnika in mu ukazal napeljati telefon iz svojega v njeno stanovanje. Še isti večer mu je hišnik javil, da je vse v redu. Drago je takoj pozvonil, a nihče se ni odzval ... Nekoliko slabe volje je odložil Drago slušalo in se lotil dela. Medtem se je Vanda sprehajala po gozdu.

Novi vtisi tega dne so ji legli s svinčeno težo na živce in morala je nekoliko ven v prosto naravo. Krasen večer je bil. Polagoma se je mrak spreminjal v temo, ki je objemala zemljo in zastirala v nepredirni plašč gozdove in polja. Z mnogoštevilnih oken zdravilišča so žarele lučice, podobne zvezdam na nebesnem svodu. Ob gozdu je bilo tiho in skrivnostno in nekaj hipov je Vanda sanjarila. Kmalu pa se je otresla teh sanj, ki so jo odvajale proč od resničnosti in ji slabile voljo. Tedaj je zapel zvon v daljavi večerni pozdrav Mariji. Vanda je dvignila svoj pogled v nebo in prosila Brezmadežno moči zase, za svoj poklic in zanj, ki se žrtvuje tako nesebično za druge.

Čutila je, da je prevzela težko breme. Vanda pa je čutila še nekaj, čutila je, da je samo ženska. Vsekakor ženska z močno voljo in čisto ljubeznijo. Ravno ta ljubezen jo je mučila najhuje, saj jo je tirala v neprestane boje, ji nalagala žrtve in premagovanja. Drago pa — mesto, da bi ji pomagal preko teh bojev, — jih še izziva. Njegova vera v njeno moč in čistost je tako velika, da mu ne pride niti na um, da jo s svojim obnašanjem razburja, da jo naravnost muči.

Mogoče bi bilo vendar bolje, ako ne bi bila prišla sem? Ah, ko pa je tako hrepenela po njem in tu se ji je nudila tako lepa prilika, da je mogla biti stalno pri njem, ne da bi vzbujala pozornost.

Njena ljubezen, kakor je močna, tako pa je tudi — nevarna, ker zakona ne more skleniti.

Drago je zdravnik in samo zdravnik in s tem, da je ona blizu njega, da je v njegovem varstvu, je zanj vprašanje ljubezni popolnoma rešeno. Zanj da, a zanjo?

V njej pa trepeče dalje in čedalje močneje tisto posebno hrepenenje, ki ga ji je položil v dušo modri Stvarnik — klic materinstva.

Njena duša je bogata, dovolj bogata, da se odzove temu klicu, a njeno telo? Ah, saj je jetiki podvržena ženska!

Jetika — bolezen, ki velja za neozdravljivo, ki brani ženski odzvati se sladkemu klicu duše, klicu materinstva.

Kako sovraži to bolezen! Zato hoče z vsemi močmi sodelovati v boju zoper njo, s katero se je dozdaj sama borila. Toda, ali je sama že varna pred njo? Mogoče se nenadoma povrne? Ne, ne sme se! Boriti se hoče z njo z vsem, kar ji je na razpolago in predvsem z močno voljo. Kdor resnično hoče, more mnogo.

Izzivajoč so zrle Vandine oči v nočni mrak, kot bi iskale kruto nasprotnico in njene ustnice so polglasno šepetale:

»Okrutnica! Mnogo si mi vzela, mnogo, enega mi nisi mogla — ljubezni do ubogih in trpečih. In ta ljubezen bo nadalje živela v meni in — njena moč bo morda končno vendarle zmagala!« In spet so zašepetale njene ustnice molitev, ki se je zlila v tiho vdanost: »Oče, zgodi se tvoja volja!«

Kako lepa je bila Vanda v tem hipu in še lepša je bila njena duša. Z dopadenjem je zrl na njo Vsemogočni. Ko pa je njen angel spet zaprosil za njo, je menil dobrotno:

»Ne še, ne mudi se še. Rad vidim junaštvo plemenitih src in v njih čisto ljubezen ...«

* * *

Pozno se je vrnila Vanda iz gozda. Ko je prišla v svojo sobo, je opazila telefonski aparat. Mogoče jo je Drago že klical? Ne, danes je preveč utrujena. Pripravila je posteljo za počitek in se slekla. Ravno je hotela ugasniti luč, ko se je oglasil telefon. Vzela je slušalo in se oglasila:

»Si ti, Drago? Kaj želiš?«

»Si vendar tam? Klical sem že prej, pa se nisi oglasila. Mislil sem, da aparat ne deluje.«

»Nisem bila tu. Šla sem malo ven v čarobni večerni mir.«

»Sanjarit?« 

»Tudi!«

»O meni?«

»Ne vem.« Želel je, da bi rekla »da«, bil je nekoliko razočaran.

»Ne prideš nocoj k meni?«

»Sem že v nočni obleki.«

»To je končno vseeno. Saj sva prijatelja.«

»Ravno zato! Torej drugič.«

»Potem lahko noč! Naj se ti kaj lepega sanja!«

»Enako! Lahko noč, Drago!«

»Oprosti, kdaj vstajaš zjutraj?«

»Če je lep dan, ob petih.«

»In greš na sprehod v gozd?« 

»Da.«

»Torej na svidenje in še enkrat: lahko noč!«

»Lahko noč!«

* * *

Vanda je vestno vršila svojo službo. Bila je povsod, kjer je bilo kaj dela. Drago jo je občudoval in jo tudi pred drugimi imenoval svojo desno roko. Navadil se je nanjo, da skoro ni mogel začeti, še manj pa končati nobenega važnejšega opravila brez nje. Spremljala ga je pri njegovih vsakdanjih pregledih, vedela je že naprej, kaj bo rabil, vse je imela pri roki. Pri operacijah, ki sicer niso bile pogoste, a so vendar tu in tam prišle na dnevni red, je bila zraven. Tiho in neslišno se je gibala, da je skoro ni bilo opaziti in vendar je bila vedno tam, kjer jo je rabil. Če je potreboval kak inštrument, mu ga je hitro poiskala in izročila. Tudi v pisarni mu je pomagala. Drago si je sicer očital, da jo izkorišča, a zgodilo se je, da jo je večkrat povabil, da mu je pomagala.

Z nastavljenci je bila prijazna, pa tudi stroga. S tem je dosegla, da je v vsem zdravilišču vladal red in točnost. Razna majhna nesporazumljenja in pritožbe manj važne vsebine je reševala sama in s tem prihranila mlademu primariju mnogo časa in sitnosti. Kot nadzornica je imela dostop v vse prostore zdravilišča. Drago je ta dostop še razširil, ker ji je dal ključe od svojih sob. Takoj prve dni je preuredila nekatere sobe, predvsem svojo. Tudi Dragove sobe ji niso ugajale, žalile so njen izvežban lepotni čut. Kadarkoli je v njegovi odsotnosti prišla v njegovo stanovanje, je spremenila zdaj to, zdaj ono. Na pisalni mizi so vedno dehtele sveže cvetice.

Rad se je vračal Drago zvečer v svoj dom. Že ob vstopu je čutil, da je bila v sobi. Razni mali predmeti, ki jih je znala tako okusno razvrstiti med pohištvom in že sam dih sobe je bil ožarjen z njeno očarujočo milino.

Cvetke so mu pripovedovale, kje je hodila, ko jih je trgala. Enkrat umetno vzgojene vrtne cvetice, zopet drugič cvetje zelenega gozda. In še nekaj je opazil: Četudi je bilo cvetje eno- ali večbarvno, nikdar ni bilo rdeče. Spomnil se je svojih belih vrtnic ---

Zvečer jo je večkrat klical k sebi. Tu in tam je res prišla. Bilo je prijetno ob takih večerih. Sedela sta ob mizi, na kateri je v samovarju vrel čaj in se razgovarjala.

Bila je tako vzvišena v vlogi gospodinje, da je često stopil k njej in jo poljubil. Nasmehnila se mu je, a ostala je mirna in zbrana. Ko bi slutil, koliko bolesti je povzročil v njej njegov poljub! A ni slutil, ni vedel! Nikdar je niso premagala čuvstva, hrabro se je bojevala s svojim srcem.

Drago si je večkrat skoro želel, da bi se mu spet enkrat vrgla v objem, kakor takrat v tisti gorski samoti, da bi jo potem mogel tolažiti, toda Vanda je bila mirna — in če je bil on prečuvstven, — je nekaj večerov zaman prosil za njen obisk.

S časom mu je postala neobhodno potrebna. Vedela je to, vedela je ono. Ena edina beseda, da, en edini pogled bi zadostoval, da bi Drago zavrgel svoje zdravniško načelo in — ubogal človeka v sebi. Lahko bi postala njegova žena ... Saj to je želela. Rada bi ovila roke okrog njegovega vratu, rada bi se vdala mehki čuvstvenosti, toda niti korak mu ni hotela naproti. Sam naj se odloči, toda ne v hipu razburjenja, ampak trezno in premišljeno. To je bila njena želja, ki je pa ni hotela uresničiti s tem, da bi ga prosila ljubezni. Ne, sam naj spozna, sam naj se odloči. Tako se je borila sama s seboj in skrivnostno željo, da bi postala mati, vsak dan izročala božji Materi, da jo izpolni, toda vedno je pristavila: Če je to božja volja.

Tu in tam so obiskali mladega primarija nekdanji sošolci, tovariši in znanci. Ob takih prilikah je povabil Vando in jo prosil, naj prevzame vlogo gospodinje. Prišla je in pripravila čaj. Drago je bil nemalo ponosen na svojo gospodinjo. Bil je vajen, da so jo občudovali in tudi njega samega je vedno znova očarala. Zdela se mu je iz dneva v dan lepša.

Marsikateri izmed gostov se je vprašal sam pri sebi, kakšno je razmerje med mladim primarijem in lepo sestro nadzornico. Opaziti ni bilo ničesar, vsaj ničesar več ko soglasje in medsebojno spoštovanje. Ta ali oni se ji je skušal približati, a vsak se je prej ali slej prepričal, da se trudi zaman. Vanda je znala preprečiti vsako slabo mnenje, in sicer tako obzirno, da se je marsikateri komaj zavedel, da je dobil »košarico«. Prišla je na glas ljubeznive, a nedostopne oboževanke in posledica tega je bila, da so se še bolj zanimali zanjo in poskušali vse mogoče in nemogoče, da bi odkrili skrivnost lepe, a hladne Vande. Marsikdo se je začel zanimati za zdravilišče. Obiski so se množili. Drago je bil ponosen na te obiske, večkrat pa je bil zaradi njih tudi nevoljen. Dasi je bil vse prej kot ljubosumen, mu vendar niso bili všeč drzni pogledi, ki so objemali Vando. Zdelo se mu je, da to žali njeno čistost.

Vanda je res trpela pred temi pogledi, pred tem opazovanjem. Vedela je, kaj bi ljudje radi videli in zvedeli in podvojila je svojo čuječnost. Tudi najboljši opazovalec ni imel vzroka dvomiti o njej.

Končno so se vendar vsi strinjali v mnenju, da imata mladi primarij in še mlajša sestra med seboj nekakšno skrivnost, zaradi katere jima je zakon nemogoč. Toda kakšno?

To je bilo vprašanje, za katero se jih je mnogo zanimalo in o katerem se je često razpravljalo. Tudi v klubu, v katerega je zahajal Milan, je bilo slišati ime Vanda. Tudi Milan ga je neki večer slišal. Par stavkov je zadostovalo, da je vedel, da govorijo o njegovi, ne, o Dragovi Vandi. Ej, lahko bi jim dal odgovor na vsa vprašanja! Pa se je delal nevednega in vprašal:

»Vanda, kakšna Vanda?«

»0 sestri Vandi govorimo,« mu je pojasnil mlad inženir, »kako, da ti ne veš, kdo je ta lepotica?«

»Vseh žensk pa vendar ne morem poznati!«

»Vseh?! Ampak Vanda je nekaj posebnega. Živi tam v gorski samoti — lepa, a tudi ponosna in nedostopna ko vila. Vsakemu, ki se ji skuša približati, da košarico, a tako ljubeznivo, da jo še bolj ljubiš in občuduješ.«

Tako je govoril inženir. Drugi so pritrjevali. Milan pa se je se vedno delal nevednega. Tedaj pa se je eden navzočnih domislil:

»Veste kaj? Milan naj gre poskušat srečo!«

»Bravo!« so vpili vsi prek, oni pa je nadaljeval: »Vidiš, ti si: strokovnjak v pridobivanju in osvajanju. Mogoče ti uspe, kar je nam spodletelo, ali vsaj uganeš njeno srčno skrivnost. Škoda je, res škoda, da se skriva v tistem gorskem gnezdu in samotari.«

»Samotari menda ne. Saj je okrog pet sto ljudi tam gori, med temi nekaj lepih fantov in primarij je tudi mlad in neoženjen.«

»Saj to je ravno, kar nas tako zanima. Očividno se dobro razumeta — primarij in sestra Vanda, — a vendar ni opaziti med njima ničesar, kar bi moglo vzbuditi pozornost. Neumljivo, da Drago ne izgubi hladnokrvnosti ob njej?!«

XI.

Ta pogovor v klubu je Milana razočaral. Dan za dnem je pričakoval, da mu Drago javi, da je zavrgel svoja načela in ga vabi k poroki. Zdaj pa to! In Milan je toliko žrtvoval, da ga osreči!

Ni bilo naključje da je primarij Holzer ravno Vando poslal tja gori. Bilo je to Milanovo delo, ker je hotel pomagati prijatelju do sreče. Kajti, da je sreča imenovati svojo tako dekle, kakor je Vanda, o tem je bil prepričan. Ves čas je ugibal, kako bi mu pomagal.

Slučaj mu je prišel na pomoč. Ko je nesel Dragovo pismo očetu, je v laboratoriju opazil — njo. Bil je silno iznenaden, a na videz se ni zmenil za njo. V resnici pa je bil razburjen in znova je nastal v njegovi duši boj. Bil je prepričan, da mu je slučaj prišel nasproti, da lahko pomaga prijatelju, a tudi zanj je bila stvar ugodna. Sedaj, ko je vedel, kje in kaj je Vanda, zdaj bi mu polagoma že uspelo priti ji bliže. Obenem pa je čutil, da je Vanda s tem poklicem najjasneje izdala svojo srčno skrivnost. Le res velika ljubezen jo je mogla nagniti, da si je izbrala ravno ta poklic. Hotela je biti ljubljenemu enaka. Torej bi se mogoče vseeno zaman trudil.

Milan se je nekako vdal v misel, da je Vanda zanj nedosegljiva in sklenil je — zvest svojemu načelu — pomagati prijatelju. Ves ta boj se je vršil in končal v hipu. Takoj nato je vljudno pozdravil očeta in ga prosil za kratek razgovor.

Primarij Holzer je ljubil sina, dasi mu je napravil kot študent nemalo skrbi. Odkar je bil nastavljen za profesorja in postal samostojen, se pa ni več vtikal v njegove zadeve, razen če je sin sam prišel k njemu in ga prosil bodisi za nasvet, ali za pomoč. Tudi ta dan je pričakoval kaj podobnega, zdelo se mu je celo, da bo nekaj važnejšega. Peljal ga je v pisarno, mu ponudil stol in se vsedel njemu nasproti. Na njegovo veliko začudenje pa je Milan segel v žep in mu izročil — prijateljevo pismo. Prebral ga je in vrgel na pisalno mizo.

»Samo zato si prišel?«

»Da, oče; obljubil sem Dragotu, — saj veš, da je moj najboljši prijatelj — da bom posredoval za njega pri tebi.« In pripovedoval je očetu o vsem, kar mu je Drago zaupal in pripomnil, da bi bilo pač najbolje, če bi oče odločil Vando za nadzornico. Če je zmogla navadno službo strežnice, bo zmogla tudi nadzorniško in — katera druga bo bolj odgovarjala Dragovim željam?

Milan se je tako goreče zavzel za prijateljevo zadevo, da se je staremu, izkušenemu očetu zdelo sumljivo. Tudi je opazil, da je sin razburjen. Ni se mogel vzdržati, da ga ne bi opomnil:

»Malo čudno se mi zdi, da siliš ljudi k sreči! Če Drago sam ne spozna, kaj je bolje zanj in za njo, je tako vse zaman.«

»Drago dobro ve, da je Vanda njegov vzor, toda njegova tankovestnost in zvestoba do načel ga ovirata, da ne stori tega, po čemer hrepeni srce. Zato jo pošlji k njemu, vsak dan naj jo vidi in občuduje --. Papa, ne glej me tako sumljivo! Vem, da ti ne gre v glavo moje ravnanje, zato ti bom povedal, zakaj sem tako velikodušen. Jaz sam sem ljubil Vando mogoče bolj ko Drago. Skušal sem se ji večkrat približati, preden sem sploh vedel, da je tukaj strežnica in preden mi je Drago izdal svojo skrivnost, a bilo je zaman. Niti tega nisem dognal, kdo in kaj je. Potem pa sem obiskal Dragota. Na njegovi pisalni mizi je stala njena slika. Bil sem tako pameten, da se nisem izdal. Drago mi je šel na led in mi vse povedal, to se pravi, kar je sam vedel. S čim se bavi, pa ni vedel. No — in jaz sem jo danes videl tu --.«

»In ?«

»Kot Dragov prijatelj te prosim, pošlji mu jo gori --.«

Oče je gledal sina, ki je razburjen stopal po sobi. Čutil je, da mu je ta stvar segla globoko v srce. Ker ga je ljubil in tudi želel, da se čimprej odpove lahkomišljenemu življenju samca in si ustvari miren dom, je poizkusil z nasvetom:

»Kaj pa, Milan, če pustim Vando raje tu? Ako Drago bolj uvažuje načela kot njeno in svojo srečo, čemu ga siliti? Povem ti, da bi mi bila Vanda dobrodošla snaha ...«

»Ne, oče, nikdar si ne bi odpustil te sebičnosti. To bi bilo izdajstvo prijateljstva, ki bi mi prav nič ne koristilo. Vem, da ga Vanda ljubi, zato bom storil vse, da jo osrečim — brez ozira na lastno srečo.«

»In — če ti vseeno ne uspe?«

»Če se mi to res ponesreči, če bo torej Drago nespameten, — tedaj ji bom priznal vse in dobil lepo košarico. Ženske, kot je Vanda — ljubijo samo enkrat.«

»Ljubijo, da. Možijo se pa tudi take. Vidi se, da nisi posebno študiral ženske duševnosti. Čim bolj idealna je ženska duša, tem bolj hrepeni po čisti ljubezni. Ljubezen zopet zbudi v njej tisti močni klic po materinstvu in ta klic je navadno močnejši kot klic ljubezni same. Zato se neredko zgodi, da se take ženske poročijo ne iz ljubezni do moža, ampak iz ljubezni do potomcev. Večkrat so to najboljše žene.«

»Kaj bi mi koristila žena, ki me ne ljubi?«

»Ljubezen pride. Ne sicer tista prva, očarljiva in vriskajoča ljubezen, ampak ona druga, trezna, resna in plemenita, ki jo vzbudi medsebojno spoštovanje. Verjemi, sin, prva mine, prvo je mogoče pozabiti, preboleti, druga pa je zelo važna za družinsko življenje, za zakonsko srečo.«

»Hvala, papa, za tvoj nasvet. Torej pošlji Vando gori in potem bomo videli.«

»Kakor hočeš!«

* * *

Ta dogodek je stal pred Milanom, ko se je vrnil iz kluba. Živo se ga je spomnil, spomnil tudi, kaj je pretrpel tiste dni, preden je zopet našel svoj mir. Edino zavest, da je ravnal po svoji vesti, da je prinesel žrtev prijatelju in njej, mu je lajšala srce. In zdaj je zvedel, da se je trudil zaman.

Prevzelo ga je nanovo tisto čudno hrepenenje po njej in sklenil je obiskati prijatelja, prepričati se o stanju stvari in izvesti svoj zadnji načrt. Svojemu načelu je dovolj zadostil.

Tako je spet enkrat sedel na svoj avto, oddrdral v hrib in se ustavil pred zdraviliščem. Prvo, kar je opazil, je bil lep napis nad glavnim vhodom. Krasno so blestele pozlačene črke, ki jih je obsevalo sonce: »Orlovo gnezdo«.

»Lep napis, ko bi bil resničen. Stavim, da je to Vandina ideja,« je mrmral Milan sam zase. Prihitel je hišnik in se mu ponudil za vodnika. Milan se mu je zahvalil, češ, da bo že sam našel gospoda primarija in njegovo stanovanje.

Drago je slišal, da se je avto ustavil pred vhodom in uganil, da je spet kak obisk tukaj. Nič kaj veselo ni zvenel njegov: »Naprej!«, ko je potrkalo. Ko pa se je pri vratih prikazal Milan, se je Drago zelo razveselil. Milan, da, to je nekaj drugega. Prisrčno ga je pozdravil.

»Da si se me vendar enkrat spomnil!«

»No, da. Kot prijatelj si štejem v dolžnost, tu in tam pogledati, če nisi že zarjavel v tem pustem, gorskem gnezdu?«

Drago se je veselo smehljal. Na obrazu mu je ležala zadovoljnost.

»Ni tako hudo, kot misliš. Predvsem nisem tako osamljen ...«

»No, osamljen? To tako vem, da je okrog 500 ljudi tukaj gori. Ampak, ti si vendar le sam, ker tu nimaš sebi enakih, nimaš nikogar, s katerim bi bil domač.«

»Misliš?« je rekel Drago in stopil k telefonu. Pozvonil je in vzel slušalo. Milan je seveda takoj uganil, s kom Drago govori, dasi je slišal samo to, kar je govoril Drago:

»Prosim, pridi k meni, obisk je tu.«

»Boš že videla!«

»Ne, danes napravimo počitek.«

»Da, Vanda!«

Drago je obesil slušalo in se vrnil k prijatelju. Milana pa se je polotil čuden nemir; da ga prikrije, je spraševal:

»Ali nisi rekel ,Vanda'?«

»Da.«

»Torej je tukaj? Kot gost?«

»Ne.«

»Kot pacijentinja?«

»Ne.«

»Vraga! Menda se nisi skrivaj oženil?«

»Tudi ne!«

»Potem pa ne vem. Da bi mislil kaj slabega, te preveč poznam. Vendar je očividno, da tudi v teh prostorih vlada ženska roka, izvrsten ženski okus in --«

Prenehal je, ker je zaslišal v predsobi lahke korake. Takoj nato je potrkalo in na poziv obeh je vstopila v sobo Vanda. V lepi, svetlo modri popoldanski obleki, ki je bila preprosta in vendar elegantna, brez vsakega lepotičja razen ure zapestnice, je bila nad vse prikupljiva. Oba prijatelja sta se dvignila in Drago je predstavil prijatelja:

»Moj prijatelj Milan, o katerem sem ti že večkrat pripovedoval in tebi, Milan, predstavljam tu gospodično Vando Dragovičevo, tukajšnjo nadzornico, svojo desno roko in — da boš rešen vseh vprašanj: to je moj tovariš, sodelavec, skratka — vse!«

Močno je bilo Milanu srce, ko je držal njeno roko v svoji in ni si ji skoro upal pogledati v oči. Zbral je vse moči, da se ne izda. Vanda je slutila boj v duši mladega moža in uganila še več. Mirno in vendar ljubeznivo ga je nagovorila:

»Ker je Drago tako odkritosrčen proti vam, sem prepričana, da imam res prijatelja pred seboj. Pozdravljeni! Sicer pa se menda ne vidiva prvič.«

»Res ne. Če bi bilo po mojem, bi bila že davno prijatelja. Drago res nima boljšega prijatelja od mene, dasi tega sam ne ve. In če vam zatrdim, da je moja največja želja — biti vaš prijatelj, mi mogoče tudi ne boste verjeli?«

Uprla je vanj svoj jasni pogled in zdelo se mu je, da mu gleda v dušo. Nato pa je rekla resno in toplo:

»Verjamem vam. Dragov prijatelj je tudi moj!«

Sklonil se je nad njeno roko in jo toplo poljubil. Odtegnila mu je roko in se obrnila k Dragotu:

»Prosim, ne dajta se motiti. Grem v drugo sobo in pripravim čaj.«

»Ali ne smeva s teboj?« je vprašal Drago, ki je želel pokazati Vando v vsej ljubkosti skrbne gospodinje.«

»Če vaju ne moti, lahko!«

»Saj nimam nobenih skrivnosti! Vsaj pred teboj ne!«

»Saj tudi nisi človek, ki bi znal skrivnosti skrivati ali — odkrivati,« se je vtaknil vmes Milan. Nekaj je bilo v njegovem naglasu, da ga je Vanda pogledala in Milan je gledal v njo. Kot bi odkrivala dušo drug drugega. Drago pa se je smejal:

»Jaz, da ne znam skrivati skrivnosti? Pa sem jo še pred teboj skril!«

»Slabo si jo skril,« je mrmral Milan, a tako tiho, da ga Drago ni slišal. Bil je ves zamaknjen v Vando, ki je pripravljala čaj. Tudi Milan jo je opazoval in zdelo se mu je, da so v tem času, odkar je ni videl, postale njene oči še bolj globoke, da je njen pogled še bolj očarljiv ko prej. In še nekaj je opazil: Kadarkoli se je nasmehnila, se ji je ob pojavila ob ustnici nekaka posebna zareza, nekaj, kar bi imenoval izraz bridkosti in radosti obenem. Milan je bil dober poznavalec žensk, zato je vedel, da tako potezo zariše v mlad obraz le razočaranje, ali pa skrita bol.

Vse drugo na Vandi, njeno obnašanje, njen nastop in vsaka njena beseda je govorila o sreči in zadovoljnosti, le tista poteza ob ustih in njen globoki pogled je — ugovarjal.

Združil je svoje opazovanje s tem, kar mu je rekel oče in bil docela prepričan, da Vanda ni srečna, da njena duša ni mirna, da je v njej skrita bol, ki jo pa skrbno skriva.

Iz teh misli ga je vzdramil Drago, ki se je vrnil na prejšnji pogovor.

»Včasih se človeku dozdeva, da ima celo sam pred seboj skrivnosti, tako neumljivo nam postane naše lastno ravnanje.«

»Gospodična Vanda, ali imate tudi vi svoje skrivnosti?« je vprašal Milan in jo pazljivo motril.

»Mogoče!« je rekla smehljaje. »Pravijo, da ste dober presojevalec in poznavalec. Uganite!«

»Uganil bi, če dovolite, da vam za hip pogledam v oči.«

»Prosim!« je rekla in vprla vanj svoj pogled. Milan se je začudil. Njen sicer tako jasni pogled je bil skoro neprodiren — kot bi bil zastrt s tenčico, in na njen obraz je legel za hip bolesten smehljaj. Čez hip pa je oboje izginilo in Vanda je bila kot prej. Z mirno roko je nalivala čaj in vprašala:

»Kaj so vam povedale moje oči?«

Milan je pomislil. Čutil je, da se osmeši, ako reče, da ni videl ničesar. In osmešiti se pred njo ni hotel za nobeno ceno. Zato je prepričevalno rekel:

»Vaše oči so mi povedale, da imate tudi vi svojo skrivnost, toda nočete, da bi kdo, razen vas, vedel za njo.«

Ob teh besedah je Vanda prebledela in njen hitri, začudeni pogled mu je potrdil, da je zadel prav. Preden pa je odgovorila, se je vmešal Drago:

»Uganiti, da ima kdo kako skrivnost, ni težko, ampak uganiti kakšna je, to je pa nemogoče.«

»Ni nemogoče!«

»Torej vi mislite, da bi uganili mojo skrivnost?« je vprašala zdaj Vanda in ga pogledala boječe-neverjetno. Ni je hotel mučiti in zato je namesto odgovora citiral znan hrvatski izrek:

»Zaklela se zemlja raju, da se svake tajne znaju.«

»Ali znate ugibati?« jo je vprašal nato.

»Ne vem. Včasih mi uspe, včasih ne!«

»No, uganite, o čem sva govorila, preden ste vstopili?«

»Mislim, da bi uganila, če bi vedela, kdo je vodil besedo.«

»Kako to?« sta se začudila oba hkrati.

»No, če je govoril Drago, je govoril o medicini, če ste pa vi vodili besedo, gospod Milan, se je pogovor sukal okrog žensk.«

Ta Vandina modrost je izzvala v obeh smeh in dobro voljo.

»No, ali sem uganila?«

»Popolnoma ne! Ampak dobro ste povedali.«

»Saj je uganila!« je trdil Drago.

»Pa ni. Prvič nisva govorila o ženskah, ampak o ženski, hočem reči o gospodični, kar nikakor ni vseeno in —- začel nisem jaz, ampak ti.«

Vprašujoče je gledala Vanda zdaj enega zdaj drugega.

»Govorila sva o tebi,« je povedal Drago.

»O meni? Zdaj sem pa res radovedna, kakšno gradivo vama daje moja osebnost?«

»O, neizčrpno!« je hitro rekel Milan. »Če ve toliko lepega povedati celo Drago, ki je skoroda slep in gluh za vse, kar se ne imenuje medicina, kaj bi vedel šele jaz, ki ...«

»Ki si strokovnjak v presojanju žensk,« je dopolnil nedokončani stavek Drago.

»To pa. Dobro poznam njih vrednost. V tem mi še nisi kos.«

»Tudi ne želim. Dovolj mi je, da poznam Vando, za druge se ne brigam.«

»Drznem se trditi, da tudi Vande ne poznaš, vsaj popolnoma ne. Da, vkljub vsakdanjemu občevanju z njo in, oprostite, gospodična, moji predrznosti, vkljub svoji ljubezni, je še nisi popolnoma spoznal. Še so na njej svojstva, o katerih se tebi niti ne sanja.«

»Imate prav, gospod Milan,« se je vmešala Vanda. »Drago opaža in vidi le moje dobre lastnosti, za moje nepopolnosti je slep in gluh.«

»Ali, gospodična Vanda,« je vzkliknil Milan, »ne sodite me krivo! O nepopolnostih ali slabih svojstvih tu sploh ni govora. Ako bi bil to mislil, bi ne bil rekel ,vkljub', ampak ,iz ljubezni'. Ne! ne! Mislil sem na — vašo skrivnost, gospodična.«

»Kakšno skrivnost? Pusti vendar te neumnosti!« je menil Drago in porinil prazno skodelico vstran.

Milan pa je, ne da bi naravnost gledal v njo, opazil, kako spreminja Vandin obraz barvo. Obrnil se je naravnost k njej in vprašal skoro sočutno:

»Ali naj povem temu hladnemu človeku, da skrivnost trpečega srca ni nobena neumnost, temveč važno življenjsko vprašanje, ki bi se ne smelo prezreti?!«

»Ne, ne povejte! Uganil in spoznal bo sam, če bo — mogel.«

»In če ne?«

»Potem ostane moja skrivnost nerešena,« je rekla odločno in se dvignila. »Čas je, da grem k počitku. Saj dovolita?«

Oba sta se dvignila. Milan ji je hitro poljubil roko:

»Lahko noč, gospodična!«

Drago pa je šel z njo do vrat in ji, ko je že bila zunaj, želel isto.

»Kaj je ne spremiš?« se je začudil Milan in se približal. Drago se je nekako zavzel ob tem vprašanju, a Vanda, ki je to slišala, se je vrnila in pojasnila:

»Drago me ne spremi, ker bi s tem povzročil neopravičen sum pri ljudeh. Zdi se mi, da vam je Drago pozabil povedati, da sva samo v teh prostorih in tudi le, če sva sama, ,Vanda' in ,Drago'. Tam,« pokazala je na glavno poslopje, »tam sva ,sestra Vanda' in ,gospod primarij'.«

»Kaj? Mogoče se celo vičeta?«

»Naravno. Toda, zdaj veste dovolj. Če hočete, me lahko spremite, vam ne brani vaša čast.«

»Z veseljem!« in že je stal ob njej. To pa Dragotu ni bilo prav in se je tudi pridružil.

Spremila sta jo do njene sobe in ji želela: »Lahko noč in prijeten počitek!« Nato sta se vračala. Pred vhodom se je Milan ustavil. Ni se mu ljubilo v razsvetljeno sobo. Bilo je tako prijetno zunaj. Večerni molk ga je vabil.

»Ostaniva raje nekoliko zunaj!«

»Če hočeš, pa ostaniva. Greva tja v park,« je pritrdil Drago. In šla sta.

Lep večer je bil. Luna je posrebrila s svojim svitom vso okolico, krog in krog je skrivnostno šumel gozd, zrak je bil prepojen s prijetnim in omamljivim vonjem.

Z vso dušo se je vdal Milan sladki, čarobni opojnosti. Njegov duh se je dvigal v daljni svet, v carstvo sanj. Vse drugo je izginilo.

Drago ni bil tako razpoložen in njegova resna narava skoro ni poznala take čuvstvenosti. Vendar se je tudi njemu odpiral nov svet, ne sicer skrivnostni svet sanj, ampak drug, ne manj čaroben in vabljiv. Zdravnik je utonil nekje v temi; Drago je — mogoče prvič v življenju — hrepenel, želel in sanjaril kot — človek, kot mož.

XII.

Bile so tako lepe te sanje in misli, da je bil ves nevoljen, ko ga je Milan priklical nazaj v resničnost s pripombo:

»Krasno je! Vso noč bi ostal tu zunaj. Škoda, da nisva povabila Vando z seboj.«

»Bog ve, ali je šla spat? Ne verjamem! Najbrž sloni na balkonu, odkoder je lep razgled po vsej okolici. Kolikor vem, Vanda zelo ljubi take noči!«

»Čisto umevno. V takih nočeh je človeku tako lahko sanjariti in v sanjah doživljati, kar nam resničnost ne more dati.«

»Torej ti misliš, da Vandi nekaj manjka?«

»0 tem sem prepričan. Ali nisi še nikdar opazil, kako bridko-resna poteza se ji pojavi ob ustnicah, kadar se nasmeje?«

»Že dolgo jo opažam in slutim, da ima nekaj na duši. Tudi vprašal sem jo že nekoč. Četudi mi drugače vse zaupa, to mi je pa utajila. Pripisal sem to njeni bolezni. Četudi je na videz zdrava, klica bolezni je še v njej.«

»To je napačna razlaga! Ko bi ti iskal kot človek, a ne vedno kot zdravnik, morda bi našel — kakor sem našel jaz — njeno skrivnost.«

»Torej to si omenil prej?«

»Da. Vandina zadrega mi je potrdila, da imam prav.«

»Prosim, povej, kaj misliš. Ni radovednost, da te vprašujem, ampak le skrb zanjo mi to narekuje. Dobro mi je namreč znano, da notranje trpljenje, žalost in otožnost slabše vpliva na pljuča, ko največje ovire od zunaj. Zato skušam pri svojih bolnikih najprej odstraniti duševne ovire in — s tem sem že napol uspel pri zdravljenju bolezni same.«

»Tembolj čudno je torej, da nisi našel, kar je vendar tako važno!«

»Milan, mučiš me! Ko bi ti vedel, koliko prostega časa žrtvujem zadnji čas temu vprašanju, ko bi ti vedel, s kakim strahom opažam, da legajo temne sence na njeno belo čelo, da se temni njen jasni pogled. Sicer se v moji navzočnosti premaguje, toda videl sem jo, ko je bila sama in je mislila, da je neopazovana. In nikdar, pa naj jo še tako obsipam z nežnostjo, nikdar ne pokaže svoje čuvstvenosti. V začetku me je njena hladna treznost veselila, tudi sam sem se lažje premagoval, zdaj si včasih le želim, da bi se odkrila, razsnežila, kakor takrat, ko sem jo iznenadil v gorski samoti. Milan, svetuj mi!«

»Svetoval bom. Vzrok Vandine bolesti si — ti!«

»Jaz? Ali za božjo voljo!« Drago je čutil ob teh besedah, kot udarec po glavi, a Milan je brezobzirno nadaljeval:

»Da, ti! Ti in tvoja nespametna načela! Čakaj, razložim ti, da si — vkljub svoji vestnosti — slab človek.

Medtem, ko se ti zapiraš med svoje knjige in črpaš iz njih tisto visoko učenost, preživljam jaz svoje proste ure med ljudmi. Lahkoživec sem, ampak življenje je najboljša šola in jaz sem dober učenec. Moja učenost sicer ni tako visoka in globoka ko tvoja, zato pa ni nič manj — važna.«

»Saj to tako že vem,« je opomnil nestrpno Drago. Milan pa se ni dal motiti:

»Nič ne veš. Zdaj poslušaj, — ali pa ti ne povem ničesar več!« Drago je seveda umolknil in potrpežljivo čakal. Milan je nadaljeval:

»Veliko sem se bavil z nežnim spolom. Ne samo, da sem se rad zabaval z ženskami, tudi njih duševnost sem študiral. Le redko se varam v svoji sodbi in tako mislim, da sem odkril tudi Vando. Takole sodim:

Kakor se v tebi bori človek z zdravnikom, tako se v njej bori ljubezen in poklic žene. Njena bogata duša kliče po odrešenju! Ljubezen je cvet življenja; iz tega cveta naj se razvije sad, to je zakon narave. Zato je Stvarnik položil v žensko dušo močni klic po materinstvu. V ljubezni je ženska duša tako bogata, da želi s tem bogastvom osrečiti drugega; zato hrepeni — po materinstvu. Ženska ve, da je to edini način, s katerim more rešiti svoj duševni zaklad propada. Odreči se materinstvu je za žensko žrtev in čim bogatejša je njena duša, čim globlja ljubezen, tem težja je ta žrtev.«

»Razumem, Milan, kaj misliš. Toda, če Vanda to želi, zakaj pa ...?«

»Zakaj to prikriva? Ker je spoznala tvojo sebičnost, ker ve, da si ti zdravnik in samo zdravnik. Ali naj bi se ti ponujala?«

»Mogoče imaš prav! Oh, kaj naj storim?«

»Ako še zdaj nisi na jasnem, potem premišljuj še dalje, jaz pa bom medtem porabil vse zmožnosti, vsako priliko, da si priborim srečo, katere ti ne vidiš, nočeš videti.«

»Milan, kaj naj to pomeni?«

»To pomeni, da bom poskusil približati se Vandi. Preden se ti vzdramiš, preden premagaš vse protivzroke, preden se ti res odločiš, bom jaz že davno na cilju. Ti pa se zarij v svojo zdravniško vedo in ostani zvest svojim načelom. Jaz se prav nič ne bojim njene — jetike.«

»Kaj? Ti si moj prijatelj?«

»Drago, žal mi je, da sem tvoj prijatelj! Le ker sem tvoj prijatelj, sem se odrekel tej edini pravi ljubezni, ki sem je zmožen. Da boš vedel, tudi jaz ljubim Vando, mogoče bolj ko ti! Ona je ideal, o katerem sem ti takrat pravil. Ti si mi takrat zatajil svojo skrivnost, ker si se me bal kot tekmeca. Slučajno pa se mi je vse odkrilo. Najprej tista slika, potem tvoje priznanje. Hudo mi je bilo, a ostal sem zvest prijatelj. Storil sem še več. Ko sem zvedel, kaj je Vanda, sem storil vse, da si jo dobil sem gori. Papanu je ugajala in tudi kot snaha bi mu bila dobrodošla. Pa sem vztrajal, dasi mi je bilo hudo. V veliki meri sem zadostil prijateljstvu in nič mi ne brani storiti tega, kar bi bil že davno rad. Moja srečna zvezda me gotovo ne bo zapustila. Tako, zdaj veš!«

Da, Drago je vedel več ko dovolj. Najhuje je bilo, da je moral priznati vse, kar je Milan trdil. Ni mu pa mogel zameriti, saj je ravnal res velikodušno in nesebično. Tem več vzroka je imel očitati sam sebi in je to tudi storil.

Medtem sta dospela do vile. Drago je povabil Milana v sobo. Ta se je zgovoril z utrujenostjo in se umaknil v svojo sobo. V resnici ni bil toliko utrujen, ampak želel je, da Drago ostane pod vtisom prejšnjega pogovora. Bil je prepričan, da je dosegel svoj namen in bilo mu je — skoro žal. Toda s tem je pomagal tudi — njej. Zadovoljen se je odpravil spat.

»Pa sem ga le ugnal, čudaka medicinskega! Samo zato sem ga, ker ga ti ljubiš, ti — Vanda! Ker vem, da bi se mu vseeno nikdar ne izneverila, čeprav bi te mučil do smrti z svojo zdravniško učenostjo. —

*

Drago pa se je vsedel k pisalni mizi in vzel njeno sliko v roke. Vanda, ljubljena Vanda! Ali naj pusti, da mu jo prijatelj prevzame? Ne, ne mogel bi živeti brez nje! Naenkrat se mu je zazdelo njegovo načelo zelo malenkostno! Ločiti se od Vande, — ne, nikdar! Tega bi ne prebolel ...

Kakor bi se bal, da mu jo kdo iztrga, je pritisnil njeno sliko k sebi. V tem hipu so zginili vsi predsodki. Bil je človek, kakor vsak drugi.--

Še enkrat je pogledal sliko, jo spoštljivo poljubil in dal nazaj v okvir. Nato se je vlegel. Toda ni zaspal. Kdo bi tudi mogel spati v taki noči!

*

Krasno jutro je rodila tista noč. Vsaj Dragotu, ki se je sprehajal v gozdu, se je zdelo, da še ni videl lepšega. Na vzhodu je rumenela zarja in naznanjala, da vstaja zlato solnce izza gora.

Tudi Drago je čakal na prihod, toda ne na solnčni, ampak na prihod Vande. Ni čakal dolgo! Že je prihajala vsa obsijana s prvimi solnčnimi žarki. Stopil ji je nasproti, jo prijel za roke in rekel:

»Vanda!«

Samo eno besedico, samo njeno ime je izrekel in vendar je bilo povedano vse. Z rahlim vzklikom se mu je vrgla v objem in Drago jo je ves srečen obsul s poljubi ---

Potem pa sta šla dalje z roko v roki. Lepa je bila pot v mlado, rosno jutro! Z vstajajočim soncem je vstajala njuna sreča, tako lepa, tako čarobna, kot je bilo čarobno mlado jutro, v katerem se je rodila.

*

Milan je vstal in se začudil, da je tako mirno. Sonce je že vzhajalo in radovedno kukalo v sobo. Milan se je vpraševal, ali je morda Drago že v zdravilišču, ali kje drugje? Morda pa še spi? No, čudno bi ne bilo, če bi zaležal, gotovo sinoči ni kmalu zaspal, preveč mu je napovedal. Napravil se je in šel trkat na njegova vrata. Res, ni ga več! Kam je zginil?

Napotil se je, da ga poišče. Na dvorišču je srečal strežnico in jo vprašal za primarijem. Povedala mu je, da je šel na sprehod v gozd. Hipoma se mu je posvetilo in vprašal je še: »Ali je sestra Vanda že pokoncu?«

Ko je zvedel, da se tudi ona sprehaja, je vedel dovolj in se napotil za njima. Vedel je naprej, kako ju bo srečal in — se tega zelo veselil, čeprav mu je bilo obenem bridko, da bi se zjokal. Da prikrije svojo bolest, se je delal razposajeno veselega.

Tedaj ju je zagledal, res, kakor je mislil, roko v roki — lepa, mlada, srečna. Hitel je njima naproti in vprašal nagajivo:

»Odkdaj se sprehajata gospod primarij in sestra nadzornica skupno?«

»Od danes naprej vedno,« se je pomembno odzval Drago in ga hvaležno, a tudi zmagoslavno pogledal.

»Reci raje, odkar so prijatelji nesebični!« je rekel Milan, a Vanda, ki je stala poleg, ni preslišala rahlega vzdiha, ki se mu je ob teh besedah izvil. Drago pa je govoril ves srečen:

»Res, Milan, vrl prijatelj si, zato te prosim, ostani dalj časa pri nas. Pomagal boš, pripraviti moj dom za sprejem moje žene, ki ti jo tu predstavljam!«

Milan se je sklonil nad Vandino roko in jo vroče poljubil. S tem je hotel prikriti svojo ganjenost. Toda to mu je le napol uspelo. Iz očesa mu je namreč kanila solza in ostala s poljubom vred na njeni roki. Tudi glas je bil čudno nežen, ko je rekel:

»Gospodična Vanda! Želim vam vso polnost sreče!« Tisti hip je Vanda zaslutila, da jo tudi ta mladi mož resnično ljubi in slutila je, da trpi. Ker je bila srečna, je želela, da bi bili tudi drugi. Prisrčno je odgovorila:

»Gospod Milan, isto srečo želim tudi jaz vam!« Milan se je neverjetno nasmehnil in se nato obrnil k prijatelju: »Tebi, Drago, ne želim sreče, ker jo še vedno imaš. Želim ti le, da jo dolgo in nemoteno uživaš!«

Skupno so se nato vračali v zdravilišče.

*

Nastali so lepi dnevi. Vkljub svoji vestnosti je Drago tiste dni zanemarjal svoj poklic in odlagal vse, kar se je le dalo odložiti. Tudi Vanda je imela mnogo opravil. Milan pa je bil povsod zraven, le tu in tam se je umaknil v gozd in pustil ženina in nevesto sama. To je storil posebno takrat, kadar mu je kaka neprevidna beseda znova odprla njegovo srčno rano. Tedaj se je zatekel v gozd, poiskal tam kak samoten kraj, se vlegel v travo in čakal, da se umiri.

Vanda je čutila, kaj se godi v njegovi duši, toda ni mu mogla pomagati. Tu in tam sta z Dragom govorila tudi o njem. To in ono je zvedela od Dragota, nekaj je uganila in pomalem je spoznala, da ju je pravzaprav Milan pripeljal do sreče. To, da je toliko storil, da je toliko žrtvoval, ji je tudi odkrivalo, da je ljubezen tega navideznega lahkoživca res velika. In še to premagovanje! Iz lastne skušnje je vedela, kako težko je nositi ljubezen v duši in jo ne — pokazati.

Vsaj zadnje mu hoče olajšati.

Ko sta bila nekoč slučajno sama, se je obrnila naravnost k njemu:

»Gospod Milan! Ni potrebno, da se mučite in skrivate svoja čuvstva pred menoj. Vem, kaj ste storili za me, za naju! Kdor nosi v duši tako čisto, plemenito ljubezen, se je ni treba sramovati. Ljubezni vam sicer ne morem vračati, a če hočete biti moj prijatelj — tu moja roka!«

Milan ni rekel ničesar. Le njeno roko je vzel in jo obsul s poljubi. Ni mu je odtegnila, saj je vedela, da je — zvest prijatelj.

Zadnji večer pred poročnim dnem so sedeli vsi trije v lepo urejenem domu in — se poslavljali. Zaročenca od preteklosti, Milan od zaročencev. Delali so načrte za potovanje. Ko pa je Vanda za hip odšla ven, se je Drago obrnil k prijatelju:

»Ti, ali si res hotel osvojiti Vando?«

Milan je vzdihnil in odkritosrčno priznal:

»Hotel bi bil že, hotel! To sem rekel samo zato, da bi te spametoval. Vedel sem predobro, da bi bil moj trud zaman. Dekleta, kot je Vanda ljubijo samo enkrat. Take ženske se možijo edino iz ljubezni ...«

Tedaj je vstopila in Milan je umolknil. Drago pa si je dal odduška:

»Milan, ti si zlat prijatelj! Pijva na trajnost najinega prijateljstva, ne, pijva raje pobratimstvo!«

Nalil je čaše. Rujno vince je kar kipelo iz njih. Milan je pogledal Vando in tiha prošnja je bila v tem pogledu. Umela jo je. Izlila je vodo iz kozarca in se obrnila k Dragotu:

»Tudi meni! Sicer ne pijem vina, ampak nocoj naj bo izjema!«

Pili so pobratimstvo in Vanda sama je ponudila Milanu posestrimski poljub ------

*

Drugi dan so se vsi trije odpeljali. Poroka se je vršila v prestolnici. Cerkvenemu obredu je razen Milana prisostvoval tudi Milanov papa, dr. Holzer. Temu se je Drago še posebno zahvalil za »nadzornico«. Potem pa sta se novoporočenca odpeljala. Njuno potovanje ju je vodilo skozi Švico v Italijo, čez Jadran v Dalmacijo in od tam nazaj na sever. Preden sta se vrnila v svoj dom, sta obiskala še razne kraje, na katere so ju vezali spomini. Da sta na kliniki stopila tudi na balkon, je umljivo.

V »Orlovem gnezdu« so se seveda pripravili na njun prihod, ker je bil Milan zopet gori. Ko sta se pripeljala, so bili vsi prebivalci zbrani pred vhodom in iz skoro 500 grl je zadonel vesel pozdrav: »Živela! Dobrodošla!« Dva krasna mlaja sta bila postavljena pred vhodom in isti pozdrav je blestel nad njima: »Živela! Dobrodošla!«

Drago je skočil z voza in dal soprogi roko. Že so ju obkolili. Milan jima je s prisrčnimi besedami izrazil dobrodošlico. Najmanjša izmed pacijentinj, 5-letna Jelka, je podala gospe primarijevi krasen šopek in mali Bogdan gospodu primariju krasno sliko, pravo umetnino.

Mladi primarij se je zahvalil za lep sprejem. Vanda pa je vzela mala dva s seboj v stanovanje in ju pogostila. Da je povabila tudi Milana, je umljivo. Ko sta se mala dva naužila slaščic, ju je Milan odvedel. Mlada soproga sta ostala sama v svojem domu. Tedaj je Drago objel svojo ljubljeno Vando in ves prevzet od veličine tega trenutka rekel:

»Pozdravljena v najinem domu, ljubljena!«

*

Drugo jutro je Milan odhajal. Vanda in Drago sta ga spremila do avta, ki je stal pred glavnim vhodom. Milan je pokazal na napis in rekel:

»Ko sem prvič videl ta napis, mi ni bil povsem po volji, kajti orel še ni spletel gnezda. Toda zdaj je na mestu. Želim samo še, da iz tega gnezda zrastejo mali orliči, ki naj bodo tako idealni, kakor je njihova mama!«

To govoreč je že sedel v avto in ga spravil v tek. Le to je še videl, da je Vanda zardela in se naslonila na soproga.

Kaj je rekel Drago, pa ni slišal. Slišala je samo Vanda in odgovorila:

»Ne merim življenje na dolgost, nego na vsebino!«

*

Teh Vandinih besed se je držal tudi Milan, četudi jih ni slišal. Samo na drug način. Ko se je vrnil nazaj v mesto, med prijatelje, je začel spet prejšnje življenje. Zdelo se je, da hoče užiti vse, karkoli nudi mestno razkošje.

Tako je spet enkrat sedel v družbi sebi enakih. Bila je vesela družba in vino je teklo ne samo v grla, ampak tudi z mize. Nekdo je stavil predlog, da vsak izmed navzočih imenuje eno žensko ime, njemu najdražje in cela družba naj pije na njeno zdravje. Smejali so se in napivali. Prišla je vrsta na Milana. Vsi so bili radovedni, kateri izmed svojih mnogoštevilnih znank bo napil. Milan pa je — molčal. Edino ime, ki mu je bilo res drago, mu je bilo presveto za tako zdravico. Tovariši so se smejali in ga silili, naj vendar pove.

Tedaj se je približal natakar:

»Gospod profesor Holzer, brzojavka!«

Hitro jo je vzel v roke in odprl. Prestrašen se je prvi hip sesedel in pred očmi je nastala tema. Zbral je vse moči in prebral vsebino. Pa je napravila nanj vse drugačen vtis. Skočil je pokoncu in vihteč brzojavko, klical veselo:

»Bravo, bravo! Natakar, najboljšega vina na mizo na moj račun!«

Obsuli so ga z vprašanji. Toda trdovratno je molčal, dokler ni kipelo vino v vseh čašah. Potem pa je dvignil svojo čašo in rekel:

»Pijmo na zdravje malega orliča in njegove matere Vande!«

Nagnil je čašo in izpil do dna. Tovariši so sledili njegovemu zgledu, nato pa iznova vpraševali, kako in kaj. Namesto odgovora na vsa ta vprašanja je znova — to pot glasno — prebral brzojavko:

»Pridi, Milan, Vanda mi je podarila sina in želi, da mu kumuješ Ti!

Drago.«

Nad eno leto je minilo od Vandine poroke, toda Milan ni bil v tem letu niti enkrat pri Dragotu in Vandi, dasi sta ga oba vabila na obisk. Enkrat sta ga vabila celo osebno, ko sta prišla po opravkih v mesto. To je bilo pred petimi meseci. Obljubil je, da bo prišel; toda obljube ni izpolnil. Rana, ki si jo je sam zadal, je še vedno krvavela in njegovo srce se še vedno ni hotelo zadovoljiti z samim prijateljstvom. Ko je zadnjič videl Vando, je bila lepša ko kdaj poprej in videti je bila zelo, zelo srečna. Takrat ni vedel, kaj jo tako osrečuje; danes pa ve. Njena najsvetejša želja je bila spolnjena; nosila je pod srcem novo življenje, sad v žrtvi rojene, čiste in svete ljubezni.

Ali je Vanda slutila njegovo bol? Gotovo! Zato mu je hotela pomagati. Milan je uganil: Želi, da bi jaz svojo ljubezen do nje prenesel na njeno dete. Njena želja je njemu svet ukaz! Preden je dete videl, ga je že vzljubil, vzljubil — zaradi nje.

Od prodajalne do prodajalne je hitel in vse, kar se mu je zdelo primerno za takega malega princa, je pokupil. Komaj je stlačil vso to drobnarijo v svoj avto. To vse je bilo le za malega, Vandinega sinčka. Tudi Vandi bi rad kaj poklonil. Toda, kaj? Ugibal je in končno uganil. Kupil je krasen šopek belih vrtnic in ga ovil z rdeče-zelenim trakom. Nato se je odpeljal.