Belagonije

Vse leto se že belagonije
z mojega okna smeje,
prilivam jim,
vzdiham v nje,
pa komaj da vem,
kako zelo so lepé.
Kot lica so mlade deklice,
kot lica so in kot roke,
s popotnikom se pogovarjajo,
ko mimo po cesti gre.
Na nekaj pa vedno spominjajo,
na nekaj, kar je lepo,
na dom in na mater tam daleč nekje
in skorogotovo —
na njo.

Vse leto se že belagonije
z mojega okna smeje,
a danes, ko on se je vanje ozrl,
spoznala sem, da so lepé.