Bela vrana
| Bela vrana. Ivan Podržaj |
| |||||||||||||
Stražnik je privedel pred dežurnega uradnika drobnega, napol golega dečka, ki je tiščal pod pazduho hlebec belega kruha.
Deček se je ogledal po sobi in videl na klopi ob steni starega, sključenega moža, ki so mu rekli — Kajfež. Zbal se ga je kakor vedno, kadarkoli ga je srečal na cesti.
— Aha, zdaj pa teci, če moreš! — je zarenčal starec.
— Tiho! — se je oglasil izza mize dežurni uradnik, ki je listal med papirji v dolgi črni mapi.
— Vse življenje sem bil pošten, — je brundal starec predse in škilil na dečka.
— Ali boste tiho! — je zavpil uradnik.
Stražnik je stopil k starcu, ki je nadaljeval nekoliko tiše:
— Ne, kradel pa nisem nikoli. Tako mi Bog pomagaj!
— Odvedite ga, dokler ga ne pokličem! — je ukazal uradnik stražniku.
— Lepa pravica, če mora čakati star človek in revež, je protestiral starec in šepal pred stražnikom skozi vrata.
— In ti? — je vprašal uradnik z ostrim glasom dečka, ki je gledal za starcem. Občutek usmiljenja, kakršnega še ni čutil do tujega človeka, se je zbudil v mladem srcu. Saj ni hudoben, samo revež je in povsod ga preganjajo — se je odprlo v drobni razkuštrani glavi. In kar nenadoma je obžaloval, da ga je dražil na cesti in tekel pred njim.
— Fant, ali si gluh? — je zavpil uradnik.
Deček se je stresel in hlebec kruha mu je padel na tla. Hitro ga je pobral, obrisal z ostankom umazanega rokava in ga poljubil.
— Kako ti je ime? — je vprašal uradnik.
— Jožek.
— Kako se pišeš?
— Čuden.
— Govori glasneje! Koliko si star?
— Enajst let.
— Enajst let? Kako veš to?
— Mama je rekla.
— Kako je ime materi?
— Ne vem.
— Ne veš? In očetu kako je ime?
— Ne vem.
— Kaj dela oče?
Deček je povesil glavo:
— Umrl je.
— Kdaj je umrl?
— Ne vem.
— Kako pa veš, da je umrl?
— Mama mi je povedala.
— Ali je že dolgo? Ali se ga spominjaš?
— Dolgo, zelo dolgo. Odkar ni več vojne.
Uradnik je za trenutek molčal in gledal dečku v oči.
— Ali smem zdaj domov? Mama me čaka, — je rekel nedolžno deček.
— Mama bo že počakala. Kaj pa dela mama?
Dečku so se zasolzile oči:
— Mama ne more čakati — mama, mama leži in čaka ... Uradnik je vstal in stopil k dečku:
— Jožek, govoriš resnico? Deček si je z dlanjo brisal solze:
— Resnico ...
— Ali veš, kaj je resnica?
Deček je pomolčal, potem pa je rekel:
— Vem. Resnica je hčerka božja.
— Ali lahko poveš kako resnico?
— Mama je bolna, — to je resnica.
Uradnik je postal spet uradnik: — In ti ji delaš tako sramoto? Greš, pa ukradeš kruh! Ali ne veš, da se to ne sme? Kdor krade, mora biti kaznovan!
Deček je molčal.
— Zakaj si ukradel kruh?
— Za mamo ...
— Ali ti je ona naročila?
— Sam sem šel.
— Ali veš, da te moramo zapreti?
Deček je pogledal uradnika pred seboj, pokimal z glavo in bruhnil v jok.
— Kje si doma? — ga je vprašal uradnik, ko se je deček izjokal.
— V Jami (opuščena gramozna jama za mestom, kjer so si reveži zbili iz trhlih desk razpadlih vojaških barak moderne Robinzonove koče).
— Ali znaš sam domov?
— Znam.
— Ali boš še kradel?
— Ne bom.
— Ali si lačen? Ali bi jedel ta kruh?
Deček je pogledal na kruh in odkimal.
— Zakaj ne?
— Ker je za mamo.
Uradnik je vzel dečku hlebec kruha in ga položil na mizo. Deček je žalostno gledal na mizo.
— Ukradenega kruha ne sme nihče jesti! Tudi mama ne! Ali si razumel? — Je re~ kel uradnik in segel v suknjič.
— Sem, je odgovoril deček žalostno. — Ker si obljubil, da ne bos več kradel, te ne bomo zaprli, — je rekel uradnik, vzel iz listnice bankovec, ga dal dečku in nadaljeval:
— Tu imaš in kupi kruha za mamo in za sebe. Ali si razumel?
— Bom.
— Zdaj pa pojdi in pazi, da me ne vidiš nikoli več!
Dečku so se raztegnile ustnice. Hotel je nekaj reči, pa ni znal.
— Le pojdi in stori, kakor sem ti rekel, — je držal uradnik dečka za roko in odprl vrata.
— Na hodniku je stal Kajfež s stražnikom.
Deček ga je milo pogledal in rekel zaupljivo uradniku:
— Tudi za Kajfeža bom kupil kruha.
— Le pojdi domov in priden bodi! — je rekel uradnik in gledal za dečkom, ki je tekel po hodniku.