Bela srca

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Bela srca: Povest učiteljice Majde
Lojze Županov
Izdano: Vigred 12/1–12 (1934), 1–6, 41–47, 85–89, 121–125, 161–166, 201–206, 241–253, 305–311, 345–351, 388–395, 429–433
Viri: dLib1 2 3 4 5 6 7,8 9 10 11 12
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

1. Na vozu[uredi]

»Hi!« švrkne Paljuškov Jože po Rjavcu, ki zakreše s prvo nogo v kamen in potegne.

V jesenskih dneh zalivajo Belo Krajino malone vsakodnevna deževja, zatorej je cesta s semiške postaje ko razgažen ilovnat kolovoz. In poprečna deska med voznima lojtrnicama podrsuje naprej in nazaj, tako da se mlada učiteljica Majda, ki sedi na njej, pozibava kot v čolnu. Pa danes je nič ne zdrami; njene misli se pretakajo z meglo, ki se trga po smuških rebrih.

Njeno življenje vozijo iz kraja v kraj.

Dva in dvajset let šteje, pa že potuje na tretje učiteljsko mesto. Iz samote v samoto. Nikjer ni življenja, nikjer človeka. Sama dolgočasna zemlja, kamenje in zabiti otroci, ki ji glodajo dušo. Le kako je šla iz mesta, kjer ji je teklo detinstvo.

Ob nasipu Ljubljanice so čebljali otroci. Velika vojna jim je izvodila lica, izsušila telesa. Beseda kruh jim je bila kot nedeljska pesem. Tudi trave ni bilo ne metulja, le večerni komarji so zujili iz Ljubljaničine struge. Nekoč se je vrnil peričin Franci, ki je bil dva meseca na kmetih, in se je čudovito bahal: Tam raste po njivah pšenica, iz katere pečejo kruh.

Kruh! se je izvil vzdih iz sestradanih telesc.

Po lozah gnezdijo ptički; po trtjih rastejo grozdi, po pašnikih se pasejo telički. Ljubljano in Ljubljanico bi dal za en sam dan življenja na kmetih ... Majdica je bila takrat ljubljanski otrok, ujet v tesen, smrdljiv prostor, zatorej je z začudenjem odprla oči v novo razodetje in poslej sleherni dan v ta novi svet potovala ...

Pred dvema letoma pa se je Majda prvikrat vozila kot odraslo dekle v svet. Oče jo je spremljal v novo službo. Na Koroško! Vso pot ji je brnelo v glavi: senožeti, metulji, ptički, gozdi ... Kolesa so pela njeno pesem, oče pa je pribijal: Ljudje na kmetih so narod, ljudje v mestih pa so pijavke, ki temu narodu pijo kri. S takim gledanjem je šla. Delavski kraj je bil, še bolj zavit v dim kot Ljubljana. Senožeti so bile medle, lože in trtja niso poznali. Sanje so se zgrozile. Otroci v šoli so bili hudobni, posebej uradniški, ki so vsevprek tožarili knapovske. Majda je videla, da se že v otroku koti razredno sovraštvo. To jo je pretreslo. Z ljubeznijo ni mogla nikamor. Njene ljubezni ti hajduki niso potrebovali. Ko je vzela v roke šibo, da bi jim izprašila zlost iz nevzgojenih src, so ji njihovi starši pokazali vrata ... Drugo leto. Široka planjava v Prekmurju, ki nima začetka ne konca. Na tej planjavi se ji ni duša nikoli spočila, ker ni bilo predmeta, kamor bi se naslonila. Šolarji so bili deljeni v katoliške in evangelijske. Znova spletke in tožbe. Ljubezni ni bilo ne v otrokih ne v odraslih ljudeh. Po neskončni snežni odeji se je raztezala samota, ki je bila hujša od človeških krivic. Majdini živci so drhteli; neko šolsko uro se je sredi pouka zgrudila. Takrat se je duševno osamljena vrnila domov.

Zdaj gre v tretje. Bog ve, kolikokrat v življenju bo še romala iz dežele v deželo brez miru in počitka. Česa pravzaprav še išče po teh gnojnih vaseh? Šolarjev? Le kaj jim bo dala, ko pa je njeno srce prazno, ko izkopana njiva. Prazno in brez veselja.

»Hi!« potreplja Jože z vajeti, »kaj se ogleduješ za nama, novo gospodično nam voziš, Rjaveč!«

Med trtji, kjer rumenijo listi ter se prelivajo v sladkoumirajočo pesem, se ziblje voz. Zidanice v jeseni oživijo. Ljudje stiskajo mošt, pokušajo, hvalijo in računajo, koliko bo vrglo to jesen. Sprehodi od zidanice do zidanice kakor k sv. maši. Pokusiš, tleskneš, osladiš obraz, dobro bo letos, angelci bi ga pili ... In greš.

Poseben rod so ti Beli Kranjci. Zmešane so mnoge krvi, mnogi običaji in jeziki, a komponenta je plemenita: jezik ko olje, običaj ko kristal, kri ko vino. Vsak košček grunta je Belemu Kranjcu ko svetišče. Rahlja ga, gnoji in ljubi. In če mu vrne le drobec tistega, kar mu je dal, je hvaležen. Še kamen, ki ga je ta zemlja prebogata, mu je ljub kot otrok; njegovo je vse to, pa naj bo gruda ali kamen. Kos njegovega srca je; če gre namreč Beli Kranjec z doma le za en dan, je bolan. Sliši, kako ga kličejo njive; v nevarnosti so, nekdo jim zlo prizadeva.

Učiteljici Majdi pa se zdi vse tako stisnjeno v kotlino, da ji jemlje dih. Hiše so zmetane v kupčke ko piščanci ob kočki. Nobena se ne upa oddaljiti od druge, niti za ped. Braniti se hočejo kot sestrice. Če pa pride požar, naj poginejo vse. Saj teče ena žila skozi vse stene, postelji in mize od kraja do konca vasi. Vsaka reber, vsaka dolina ima svoj kupček. Krog in krog pa se vijejo njive, stelniki, lože. Vmes se šetajo križem kražem ozke bele ceste, po katerih hodijo sleherno noč strahovi s pokopališč.

Na duši učiteljice Majde leži kamen. Tu bo zagrebla svojo mladost. Kar je še ostalo žarka na boljše čase, bo tu ugasnilo. In potem bo starka ter bo čakala, da jo nekje denejo v grob. Tu bo konec vseh njenih zasnov in mladih dni. Nikoli ne bo mamica. Ko je še živela ob Ljubljanici, jo je igrala. In to naj bo vse? Nikoli ne bo poznala moža. A ženska brez moža je prečestokrat suho drevo brez sadu, ali pa se bo morala nasloniti na moža, ki ga ne ljubi? Tu bo zanemel njen večni nemir po nečem, kar se prijeti ne da, po čemer pa večno duša steza roke. Ali je tisto človek ali neznani Bog, kdo ve? Nekaj v njej zove. Klic čuje, a želje ne umeje. Premajhna je, prezapuščena.

Ali ji bo ta tiha vasica prinesla ono, po čemer mre?

»Hi!«

2. Obrazi[uredi]

Plaho in brez upa si je učiteljica Majda urejala sobico, ki je gledala skozi eno okence na gnojišče, skozi drugo v skladovnico kalanc. Tako ni bilo nikjer sveta in neba. Strop se je nizko bočil, a stene se tesno priklepale. Le postelj, mizica, stolec in skrinja so bili njeni družabniki. Kot je bil brez peči. Saj Majda ni več imela bogve kakih predstav, odkar je prehodila svoje poti iz Koroške v Prekmurje: povsod so jo spravili v prazno starinsko poslopje, koder se pojajo v nočeh strahovi in fantje nastavljajo goreče buče na okna; tam so ostale nade na svetlejše dni. Toda upala je, da bo morebiti vendarle tu našla svoj mir! Zdaj pa ta sobica brez luči in življenja. A ta je edina v selu, ki je prazna.

Miholj, žilav gruntar štirideset let, ni bil več Beli Kranjec. Pustil je to v ameriških jamah, kamor se je štirikrat zakopal. Tolarji, tolarji! Kaj to, zemlja, domačija; tu je tesno, ljudje so preneumni, da bi kaj znali, kaj imeli. Za kamen se usede, pa ti ga strga, da bi več zemlje imel. Beraštvo tako! V Ameriki pa ješ in piješ, se šetaš in tolarje spravljaš ...

Ne enega, tisoče Miholjev imamo. Sedemnajstletni so odhajali, solze so jim drsele po srcu, ko so podajali roke domačinom. Tam so se zgubili. Slekli so suknjo in dušo. Niso še spoznali sladkosti zemlje, zato jih ni klicala. Vrnili so se kot izglodani starci. In vendar — pol Bele Krajine je šlo čez lužo. Pol Bele Krajine smo dali, kot bi z roko potegnil. Sami najsilnejši, ki bi Belo Krajino z rokami preorali. Niti zmenili se nismo. Nič se nam ni v srcu zgenilo. Šele zdaj, ko se vračajo domov z masko na očeh, so se nam odprle oči. Kdo jim bo vrnil zdravje, kdo zacelil prevare? Samo grob, samo grob ...

»Včasih sem čitala o Belih Kranjcih«, se je domislila učiteljica Majda med večerjo, »da nosijo bele obleke, da verujejo v vile, more, goreč denar, ris; da žive tu kresniki, zeleni Jurji, sveti trije Kralji in ne vem, kaj še. Pa vi ste kot drugi ljudje pri nas.«

»Da, da. Mi, Amerikanci! Se nam pozna. Šli smo naprej, ti tepci pa so ostali pri svojih grivah, lesenih bajtah in babji veri. Nihče jih ne bo izvlekel ven.«

»Jaz pa bi prav take rada videla.«

Izpod čela se zasrši v učiteljico, to revo, ki služi na mesec nekaj soldov, pa hoče njega dol: »Kaj vam bodo! Šumčeva grba je taka, ta moj sosed, ki se pogiba nad plugom, da ga bo zdaj konec, pa si ne privošči niti v nedeljo govedine. To so ti sami staroverci.«

S široko žlico je zastrgal v dno sklede in zajel.

»Kaj boš tako govoril z gospodično!« je zabrundala njegova žena, debeluška Bara, ki je po stari belokranjski šegi spoštovala gospodo. Bila je Bara imenitna gospodinja. Ko je bil on onkraj luže, je zalegla za dva gospodarja. Otroci so zagrabili za kose, motike ali cepce, če je le stegnila roko. Njene njive so bile ko obrisane, senožeti ko pometene. Desetletni Tonček je žvižgal s koso, pil žganje in cvrtje prigrizal ob košnjih jutrih. Njena hiša je bila ko kasarna delavcev. Zdaj so že trije v Ameriki, med njimi najpametnejši Janez; najstarejši Tone in najmlajši Štefan pa sta še doma.

»Eh, kaj ti veš! Ti se razumeš le na žgance in kislo zelje. Še pedenj nisi bila ven iz fare!«

Prav nalahko se je nekdo dotaknil kljuke.

»Dober večer! Bog blagoslovi!« je dihnilo iz stare Šumčevke, ki se je bližala ko duh.

»Bog blagoslovi!« je zažvrgolela za njo hči Anka.

»Bog daj! Kar naprej! Rokav gori, skleda je pri dnu!«

»Nisva prišli zato. Samo pomenili bi se nekaj radi.«

Zaupno je pogledala Majdo, ki je sedela ob strani in ko da jo od zmeraj pozna, je rekla: »Radi Tončke sem prišla.«

»Aha!«

»Zadnjič nisem mogla obljubiti Lanenega dola, ker imam še Anko in Metko, zdaj ga dajem Tončki, samo, da se Tone ne bo skesal. Tončka ga ima rada.«

»Dobro, dobro, mi smo z dekletom zadovoljni, Tone pa tudi, a kdaj bi napravili ?«

»Kakor hočete, pri nas je vse v redu.«

»Aha! Toda iz Zagreba bo potrebno dovoljenje, ker Tončka ni polnoletna. Ali ne bi tega vaš Tine preskrbel, ki je zdolaj?«

»Kajpak ga bo.«

Pogovori so slepomišili iz važnosti v nevažnost, včasih so se zateknili, se znova pognali. Stara Šumčevka je skoro šepetaje govorila, potem je znova premišljevala. Svojevrstna žena je to bila. Kot šestnajstletna dekle je vzela vdovca, pač ker so starši tako veleli. Vendar je z njim živela v ljubezni in slogi. Iz srca ji je pognalo sedem otrok, ki so tekali okrog nje kot piščanci. Toda nikoli se ni mogla ob njih prav razveseliti, zmerom je vstajala pred njo misel: Ko bodo odrasli, bodo poleteli, ona pa bo ostala z neskončno praznim srcem; otroci so ji namreč bili luč življenja. Prva rana je bil Marko, ki se je s sedemnajstim letom odpeljal čez lužo. Ni mu mogla braniti. Klic po tujih krajih ga je vabil, klic sreče. Ni bilo več sledu za njim. Drugi je bil Tone. Skoro dete je bil, ko je moral na italijansko fronto. Danes je že vojna pozabljena, Toneta pa še ni z doberdobske planote. Tudi Metka, ki bi jo potrebovala pri ognjišču, si je lepega dne povezala culo in si šla iskat službe. Njen najdražji, Tine, ki ji je srce potolažil za Marka, Toneta in Metko, je bil še lani v lemenatu, k leti bi pel novo mašo. Danes pa se potika po zagrebških šolah kot izgubljeni sin. In Anka! Vse šole je končala, učiteljica bi bila v samostanu, a je nenadoma zbolela in poslali so jo domov. To revše se zdaj smeje na vse strani, da bi skrilo bolest. Najstarejši Števo, ki je trikrat zdrknil s hruške, dvakrat padel v apnenco, je ves polomljen, zato si je le z veliko muko in boljo našel nevesto. Tončka, najmlajše dete, pa je zdaj naprodaj Miholjevemu Tonetu. Vse to je šlo skozi srce stare Šumčevke, kateri je med tem še mož umrl, sama pa že komaj sope. Njen glas je postal tih; misel ji večno potuje od Števa, najstarejšega, do Tončke, najmlajše. Ob slehernem otroku obstane, pomoli zanj in gre dalje. Nikoli ni želela ničesar kot: Samo da ne bi na Boga pozabili! Srce se ji je že davno odreklo sreči, da bi jih imela pri sebi, da bi jih pogladila z roko. Teh njenih ran nihče ne pozna razen Tineta, njenega dobrega fanta, ki je tik pred novo mašo slekel talar. In božja Mati, kateri sleherno noč vse pove. Ljudje pa je ne razumejo.

»Samo, da ne bi na Boga pozabili,« se ji je utrgal vzdih.

Anka drobi dovtipe, vedre kot orehe.

Majda pa misli: »Tako resna žena je ta Šumčevka. Mar je to tip Bele Kranjice? Rada bi jo videla navznoter, kako čuti.«

»Pozdravljeni, gospodična«, je v slovo vabila Anka, »pridite kaj v vas! Sama sem v gorenji hiši kot muha!«

3. Brat in sestra[uredi]

Debelušna deklica s prečistim smehom v očeh je bila Šumčeva Anka. Vsaka drobna stvarca jo je razgibala v smeh, da se je previjala. A zopet bol kogarkoli, ki je potožil, ji je zvabila solze. To bitje je otroško verovalo v ljubezen ljudi in veličastje božje. Za njo ni živel Bog, kakršnega nam razgrinja Mojzesova zaveza, marveč dobri Pastir, ogrnjen v pastirski plašč, z rogom, soljo in dolgo zakrivljeno palico; za njim bele rebri ovčk, ki se okrog njega gnetejo. To je bil njen Bog, ki je duše pasel, a ena izmed teh je bila Anka.

Svojo bol je nosila v srcu ob kolovratu; sukala je prejo s povesma in molila. Molila, da bi se še kdaj vrnila v hišo sreče ... Sedem let je živela v samostanu, kot dekletce je prišla tja; ko pa je pričakovala bele obleke in belih duš, da bi jih zalivala z lepimi nauki, je zbolela in morala domov. In zdaj znova prede kot nekoč, solze pa ji močijo nit. Že so stene polne prejinih klopk, vendar ni od nikoder glasu, naj se vrne. Oblečena je v domače belo krilo, to je najbolj podobno samostanskim oblekam ...

K njej prihiti sleherni dan po mnogekrati Majda. Med njima se je namreč spletlo kmalu po prvem videnju sestrinsko prijateljstvo. Saj ste si sorodni po knjigi in globini src, kjer so tla pri obeh še nedotaknjena in mnogo lepega cvetja bi utegnilo pognati v Majdi, če bi segla vanjo čista in dobrotna roka. Dve zapuščeni duši sta se našli; zatorej se je vsakikrat razlil nad njima nekak blagodejen mir, če ste se usedli druga k drugi. Nič ni bilo potreba besed; saj si tudi medsebojnih bolečin niste odkrili, sama nema prisotnost ju je pomirjala. Polagoma pa se je rušila tudi ta stena, zagledali ste se druga v drugo.

Nekoč je namreč Majda tiho vstopila. Anka je slonela ob kolovratu, v naročju ji je počivala drobna punčka, oblečena v oblekco notredamskih nun. Ni se genila. Iz lepih oči pa so ji lile solze.

Tisti dan se je Anka izpovedala: »Če se ne bom vrnila, bom umrla ...«

Nekaj dni kasneje pa je Anka pokukala v Majdino skrivnost. Ta ji je namreč pravila vtise o šoli:

»Vaši otroci so nadarjeni, pridni in mehki. Svoj značaj imajo. Tisočkrat prijetnejši so mi kakor oni iz prejšnjih služb. Ko jim pripovedujem, poslušajo s celim telesom. Nikjer ne škriplje klop, nihče se ne zamisli skozi okno. Ko končam povest, začujem dolg vzdih, deklicam se zaleskečejo solze. V sanje so zagledani ti otroci, zdi se, kakor njihovi starši, o katerih čujem, da sanjajo zmerom lepše, kot kasneje pride, pa najsi jih sen stokrat ogoljufa! Oh, ti otroci, jaz pa jim nimam česa dati!«

Anka je nehote zahrepenela: »Kako rada bi učila!« »Ti si drugačna, Anka; ti si umirjena; svojo pot imaš izbrano, s katere se ne prestopiš niti za korak. Vse gre po pravilih kakor po napeti vrvici. In ta svoj mir, to svojo ravno pot kažeš tudi drugim. Vidiš, jaz nimam v sebi ničesar: ne Boga ne miru. Nihče mi ni prvega pokazal, zato ne morem drugega najti. Moja duša je prazna, zato nimam od kje zajemati, da bi dajala otrokom ...«

Majdi se je srce odprlo; dolgo je nosila bolest samote in nemira, zdaj pa se ji srce samo od sebe izliva pred zbegano Anko:

»In ta praznota mi ne da pokoja. Venomer nečesa pogrešam. Življenje se mi ne zdi vredno življenja. Telo brez duhovnosti je zame votel vrč. In če ne bom napolnila te praznine z nečim nadstvarnim, nadzemskim, se bom končala. Tako živeti ne morem.«

Majdine oči so plamenele v svetem žaru, bila je kot goreča duhovnica na leči, ko pa je končala, se je sesedla in zaječala: »Ali bom našla ali umrla!«

Anki se je v usmiljenem presenečenju duša topila: »Ubožica, ubožica!«

Da, toda v Majdi se je skrivala še druga skrivnost ...

*

Bela Krajina, Bela Krajina, ti moje nebogljeno dete! Kdo bi mogel odpreti tvoje srce in ga razkazati brezdomovinskemu svetu? Tisti, ki bi se enkrat samkrat zazrl v čudež tvoje brezbrežne ljubezni in miline, ne bi nikoli iskal sreče v tujih zemljah. Bela Krajina, zemlja ljubezni in hrepenenja, zemlja večnega nemira in iskanja, zemlja otroške vere in nevere, zakaj vzburkavaš srce tuji sestri, ki bi se rada na tvojih grudih spočila. Učiteljica Majda je prišla k Tebi vere iskat, ti pa jo vznemirjaš z dekliško ljubeznijo, katere doslej ni poznala.

Prečudno vase zamaknjen značaj je bila učiteljica Majda. Večno je le razmišljala. Njeno srce še ni spregovorilo; preveč je bilo zamoteno z razglabljanji o človekovih potih. Zaman so prihajali mladeniči v njeno bližino, smehljaja niso našli pri njej. Zaman so prosili za njeno roko, dekliške ljubezni ji niso vzbudili. Onega, ki je bil namenjen njenemu življenju, še ni bilo. Tudi ga zavestno ni pričakovala, zakaj premalo veljave je polagala v svojo bit.

Toda mar ni njeno življenje že usodi prodano? Mar ni privezana na moža, ki jo neskončno ljubi? Kaj išče še ljubezni po svetu?

Da, bilo je na Koroškem. Nepoučeno in ne še dotaknjeno učiteljico, ki je privonjala v grobi rudniški kraj, so dan za dnem snubili rudniški uradniki. Zaman se je umikala. Edini učitelj Jan, ki mu je velika vojna odgriznila levo nogo, jo je branil. In nekega dne, ko jo je zasnubil tudi on, je vsa obupana pristala na zaroko. Nikogar ni ljubila, nikoli do tedaj ni mislila na možitev, pa prišlo je nenadno kot strel z neba. Učitelj Jan ji je bil dober kot beli kruhek. Vsak dan je prinesel Majdi šopek rdečih rož. Majda pa jih je vsa obupana trgala cvet za cvetom. Čutila je grozo prihodnosti, ko bo treba živeti ob neljubljenem možu. Toda dala je besedo in končno se je s tem ubranila pred vsiljivimi snubači.

Šla je s Koroškega, Jan pa je prihajal za njo. Šla je iz Prekmurja, toda mar ne bo nekega dne potrkal na šolska vrata? — Nikomur ni razodela svoje bolestne skrivnosti, niti svojima ljubima, očetu in materi ne. Pokopano naj bo v globoko jamo pozabe. Tu je vendar dežela sreče, ljubezni, širine ...

Njegova pisma, ki prihajajo, naj pogoltne ogenj. Kaj vendar hoče z dekletom, ki nima ljubezni zanj! Sicer pa — mar nima tu važnejših vprašanj, ki ji kljujejo življenje?

Bela Krajina je učiteljico Majdo sredi notranjih iskanj vznemirila. Že mesec dni se pretaka po Miholjevem in Sumčevem domu ena sama radost: Tine se bo vrnil. Leto in dan se je potikal po zagrebških šolah, sprt z domom in seboj, zdaj pa bo prišel na svatovanje svoje najmilejše sestre Tončke.

Tine, Tine!

»Kdo pa je pravzaprav ta Tine, da ste radi njegovega prihoda vsi iz sebe?« se je Majda nekega dne obrnila na Miholjevko.

»Revež je. Lemenat je pustil, zato so ga vsi ljudje oblajali, tudi doma mu niso dali miru in ne denarja; zdaj študira v Zagrebu bogve kako in kaj. Menda za profesorja. Bil je priden in ni zaslužil tega prezira. Mislili smo, da ga več nikoli ne bo, zdaj pa se je odzval. Moj stari je ves neumen nanj.«

Pravo podobo o Tinetu pa je dobila Majda pri Anki:

»Tri leta je prihajal iz bogoslovnice z ožarjenim obrazom domov, potem pa je žačel bledeti, umikati se ljudem; sam je posedal po gozdnih parobkih in se ni genil, dokler ga nisi stresla za rame. Prišla je jesen, on pa se ni več vrnil. Kaj je temu sledilo, ne morem povedati, ker je preveliko. Le to sem zvedela kasneje — pravil mi je Škalov Jože, ki je z njim stanoval — da je preživel svoj prvi božič na tujem kot najstrašnejše ubežnik. Ko so se bližali prazniki, je pričakoval od doma pisma in materine ljubezni v njem. Dnevi so se umikali, vzbudil se je badnji dan, od doma molk. Tedaj se je preklalo v prsih mojega ubogega brata in se je do večera stresal od ihte. Preveč je bilo zadrževanja. Na božični večer je spoznal, da je sam in da nima kamena, kamor bi položil glavo. In tedaj je pokopal za vekomaj svojo silno ljubezen do doma in svojcev. Postavil si je jaslice, prižgal svečko v svojem podzemnem stanovanju in bedel vso mrzlo noč. Kako je divjalo v njem, si morete misliti. Domov ga ni bilo in tudi pisal ni več. Zdaj bo prišel, ker mu se moži Tončka, najljubša sestra, pa morebiti le za trenutek, in bo znova oddivjal ...

A kar je najhuje, Majda, mama so mu pisali prisrčno pismo, sama ljubezen in tolažba sta dehteli iz njega, a pisma ni dobil. In tako nas je izbrisal iz sebe vsled usodne misli, da smo ga vsi zapustili ...«

Majdi so navrele solze, ko da posluša daljno povest. V srce se ji je smilil človek, ki mora hoditi skozi življenje brez ljubezni in brez žarka veselja. Poslej je zvedela sleherni dan več. Utrinki iz njegovega življenja so jo pretresali. Pa tudi Anka, ki je neprestano molila za brata, se je ob edini zvesti duši, Majdi, razgovorila, raztožila.

Z nikomer se ni mogla sicer pomeniti o tej družinski bolečini, ki je kot neviden črn ptič plahutala nad srci Šumčeve hiše. Toda Anka ni slutila, da Majdo zmerom bolj vznemirja ime Tine. Daljni junak, ki je drugačen kot drugi ljudje! Proti vsem viharjem je šel z zasukanimi rokavi. Z Bogom in ljudmi se bije, a ne omaga. In že je vstala pred Majdo prividna slika: Visok in vitek, visoko čelo, velike, bogve kam zagledane oči, nemirne roke, nemirna beseda in vendar silen odpor proti vsemu svetu, romar, ki nima doma ne luči. Ni kot najstrašnejši ubežnik. Ko so se bližali prazniki, je pričakoval od nje je vseobsežno, ker gre za resnico ...

*

Same čudovite reči je doživljala Majda v Beli Krajini. Anka je bila doživetje duše. Anka je bila pravzaprav duša brez telesa. Saj zla ni poznala. Iz nje je dehtela ljubezen kot vonj naglja.

In zvon, zvon. Ljubljana svoje zvonove zagluši. Nikoli jih ne slišiš. Sirene tovarn, tramvaji, avtomobili, lokomotive in zvonovi vseh cerkva se mešajo v kaos, iz katerega ne dojameš drugega kot bolesten disakord. V delavskem okraju na Koroškem ni imel zvon nikakega čara, ker ga je tvorniški dim zadušil. V Prekmurju, kjer je bila Majda edina katoličanka, je bil zvon mrzel kot mrlič. Nikjer ni vzbudil toplote in ljubezni. Tu pa vriskajo zvonovi v sobotnih popoldnevih kot mladi fantje.

Saj se ne da povedati. Sonce toneva, samo še pol svetle oble zre izza gorskega hrbta, zamolkla tišina lega na njive in vrte, ptice se spravljajo spat, murni čepe ob luknjicah, pastir leži na hrbtu in misli mu gredo z oblaki in zvonovi, dekleta pometajo tnala in zalivajo rože na oknih, fantje spravljajo vozove pod kozolec in dovažajo živini sveže krme za jutri. Vse za jutri, ko bo bela nedelja, ko bodo zabučale orgije in bo pred cerkvijo vse valovalo od živih rut. Zvonovi pojo, vriščejo, jočejo, kakor je pač komu pri srcu.

Nikoli ne bom pozabil sobotnih zvonov. Že sem pogledal v grdobe sveta, ki so mi oplahnile otroštvo z duše; če pa ob domačem obisku zaslišim v sobotnem predvečerju sladko godbo zvonov, postanem znova otrok in nebesa se odpirajo nad menoj. Mehka roka mi seže v srce. Vsa mladost se mi prikaže kot v filmu od prvih do zadnjih dni.

Ti sobotni somraki so privezali Majdo ob Anko. Objeli sta se in poslušali. Ankina duša je molila: domislila se je zvonov, ki so vabili na Trnovski grič njo in družice iz samostana: »Oj, zdaj gredo, jaz pa sem zaklenjena v to mrzlo sobo ob kolovratu in ob tej revici, ki še ni doživela božje luči ... Dragi Pastir, od danes bo moja prošnja le ena: Poišči si jo! Devet in devetdeset jih imaš, tu te čaka stota z odprto dušo. Prej te ne bom nehala nadlegovati, dokler ne prideš k njej, če hočeš, tudi za ceno moje sreče ...«

Majda ni nič govorila. Zamaknila se je v čudežen svet, ki so ji ga pričarali zvonovi.

»Tu je oni lepi svet«, ji je razmišljalo srce, »katerega nam je odkril peričin Franci ob Ljubljanici, in katerega sem doslej zaman iskala. Bela Krajina! Verujem, da se mi bo v tebi pomirilo srce. Zakaj če je Bog, ga bom našla v tebi, v tvojih zvonovih, v Anki, Anki ...

4. Malenkosti[uredi]

Majda se je polagoma bližala vsem hišam in družinam svoje vasi. Rada bi pač nosila njihove radosti in bridkosti. In spoznala je čudovite stvari:

Na kraju vasi stoji samotna koča. Tam leži že leto dni stara mati Majdine učenke in trpi neznosne bolečine. Kostna jetika ji je prevrtala vse telo in skozi rane se izceja gnoj. Majda poboža starko po upadlem obrazu: »Ubožica, nikomur niste zla prizadeli, pa toliko trpite.«

»Naj bo Bogu v čast, rada trpim, da se očistim, predno stopim pred božji obraz.«

»Ali so nebesa, mati?«

»Drago dete, samo radi teh živimo in mremo. Brez te zavesti bi bilo naše življenje najstrašnejša kaznilnica; saj vendar trpimo in nosimo krivice le zato, da se razodene nekoč pravica in se nam vrne ljubezen. Tam bomo vsi otroci, brez zlih misli in želja in brez razlik ...«

»Vsi otroci brez zlih misli in želja. Dobra žena, naj se zgodi po vaši želji!«

»Bog ti povrni, dete!«

*

V poznih popoldnevih je Majda ljubila sprehode v stelnike, kjer je polje živelo v tisočerih življenjih. Tam je vse tako prostrano, tako povzdignjeno s tal kot rahla meglica.

Nekega dne, ko je stopala z ljubečim srcem po Ivanjem vrhu, je nenadoma obstala pred Županovim Tinekom, ki je ležal sredi stelnika na trebuhu in zamaknjeno bral »Zgodbe«. Njen učenec je bil in ni niti slutila, da zna že tiskane črke brati.

Knjiga je bila odprta ob zgodbi o bogatinu in ubogem Lazarju. Psi so oblizovali Lazarju rane. Ne daleč od njega pa so se bogatini ob polni mizi gostili. Tinek se ni ganil. Z rokama si je podpiral glavo in potoval po judovskih tleh. Majda se delj časa ni genila, čakala je, da se Tinek iz sanj zbudi. Tinek pa je šepetaje sanjal: Ko bom bogat, bom povabil vse reveže in jim dal jesti in piti in še denarja povrh ... In zdravnika bom poklical, da jim bo rane osušil ...

Tiho se je odstranila Majda. Občutila se je majhno ob Tineku. Ta fantek ima srce. Vsi Beli Kranjci imajo srce. In ker imajo srce, verujejo laže kot razumski ljudje — in resničneje in globlje. Bela Krajina, ná moje srce ...

*

Matevžkovka čaka že petnajst let Janeza iz Amerike. Devetnajstleten je storil zločin, potem pa se umaknil prek luže. Edinec je bil, zatorej ni poznal graje in šibe. Le ljubezen in odpuščanje. Ko je prišel nekoč kaplan po biro, sta se sporekla in Janez ga je z roko po glavi. Teden za tem je bil že na morju.

»Gospodična, pišite mu, kar vam bom povedala.«

»Narekujte!«

Ljubljeno dete!

Petnajst let že čakam, pa mi ne daš niti odgovora. Zvedela sem, da ti je ugasnila roka, s katero si udaril gospoda in da zategadelj ne dobiš nikjer družbe, da romaš iz kraja v kraj in prosjačiš. Ali ne veš, ljubi Janez, da te čakajo doma njiva, vrt in trtje, da sprašujeta po tebi Belka in Smrček, Maca je poginila med tem, ali ne slišiš nikoli klica z doma? Seve, prezgodaj si šel. Še nisi doživel strašne ljubezni, ki jo daje zemlja, ki jo izžareva sleherni kamen na tvojem gruntu. Nisi doživel silne navezanosti, ker ni bilo tvoje, zato slišiš klica domačije, ki te kliče noč in dan. Janez, ne slišiš klica moje ljubezni in moje molitve, ker te nisem prav učila. Glej, doma te čakamo z belim kruhom in črnim vinom, nahranili te bomo, ti naš bedni romar. Vrni se! Naljubili te bomo, ti neljubljeni samotar, Bog je pozabil tvoj greh, dovolj si se pokoril, spoznal si krivico.

Vrni se, čakamo te kakor samih božjih nebes ...

*

Stepanka in njena Metka klečita pred Marijino podobo. Vsako jutro in vsak večer. Rdeča lučka prav žalostno plapola. Žalostni sta tudi srci, ki molita. Pred petimi leti je odšel z doma Marko, Metkin oče. Prelep grunt se razteza po njegovih tleh, a da bi se lesketala v soncu tudi ponosna poslopja, je odšel mladi gospodar v deželo dolarjev, da bi si jih nabral in z njimi prenovil domačijo.

Domotožna so bila pisma, ki jih je pisal ženi: Nikoli nisem slutil, da je slovo z doma tako težko. Ne bom Ti pravil, kako mi je bilo na potu, ko sem začutil daljo med seboj in Teboj, nikoli ne bom tega pozabil. Samo eno naj Ti rečem iz Amerike: Sprva sem vzel službo v pristanišču, pa sleherna ladja, ki so jo prinesli valovi iz Evrope, me je neodoljivo klicala: vkrcaj se in vrni! Neznansko hitro sem prenašal z ladij, da bi zadušil klic, a ni mi bilo mogoče. Zaman sem si zatrjeval: Počakaj, obrnilo se bo leto, nabral si boš dolarjev in poletel v domačijo. Ob sleherni evropski ladji je bil klic silnejši; čutil sem, da me bo zmagal. Vzel sem torej svoje stvari in se odpeljal malo dlje v kopno, kjer sem kopal premog. Pa tudi tu ni bilo miru. Ponoči sem se nenadno prebudil: slišal sem, kako me kličeš na pomoč. In tebi se je pridružila Metka in hiša in ves grunt. Nisem več imel miru. Pod večer sem krenil ven med polja, da bi se ob njih utešil. Pa nič ljubega nisem ob njih občutil. Mrzla so, tuja, brez ljubezni. Ne poznajo naše govorice in našega milovanja. Kamen z moje domačije ima več srca kot tu kepa zemlje ... Znova me je zvabilo k obali. Nisem se mogel vzdržati. Čutil sem, da bom bliže domu. Ladja, ki je priplula, je prinesla vonj domovine; lepa je bila kot Ti, ljuba žena. Ob njej se je premaknila druga in krenila v Evropo. Žena, držal sem se z vso silo za železni drog, sicer bi planil za njo ... To noč sem skočil na železnico in se odpeljal daleč v notranjščino, morebiti se bo tu udušil klic ...

Učiteljica Majda je brala in solze so ji drsele po licu. Čudoviti ljudje so Beli Kranjci, sama duša jih je.

»Gospodična, berite poslednje pismo, ki sem ga prejela danes mesec!«

Žena, moj najdražji zaklad, čez tri mesece se vidimo. Poljubi mi dete že v naprej! Saj nimam več tal. Vsak trenutek sem na poti k vama. Dolarjev sem si nabral, vsa domačija se bo pomladila kot nevesta ... Čudovito moč sem čutil ob mislih na vaju. Mnogokrat so mi roke odrekle, mislil sem, da bom legel in umrl, a vselej sta se mi prikazala mila obraza, Tvoj, žena in Metkin. In kite so se mi napele, strgal sem znova premog s črnih sten in ga nalagal v vagončke. Sleherni vagonček — ena kaplja iz srca za svoji ljubljenki. Zdaj je hrepenenja konec, zdaj je trpljenja konec — prihajam v novo življenje ...

»Gospodična, še to pismo!« je ponudila Stepanka in solze so ji navrele:

Danes se je pripetila v našem rudniku velika nesreča. Nepričakovana eksplozija je raznesla visoke stene premoga in pokopala pod seboj 49 mož. Med njimi je tudi vaš mož ...

*

Prvi majski večer.

Cerkvica, ki spravi vase komaj sto ljudi, je vsa v cvetju in zelenju. Ljubka kupola jo dviga v brezkončne sinjine. Ko da nima ne stropa ne sten, se čutiš v njej sprostrtega, vendar pa je v njej vse tako majceno in neznatno pred veličastjem božje previdnosti!

Nocoj pojo zvonovi s posebno milino. Vsa vas, veliko in malo, se bo zbralo v njej in zunaj nje ter častilo Marijo devico. Vrata vseh hiš se odpirajo, množice prihajajo.

Anka Šumčeva bo naprej molila rožni venec in litanije. Cerkev bo prepevala.

Učiteljica Majda sledi tem ljudem. Rada bi videla njihovo vero. Zunaj pod lipo obstane in strmi v zamazane kmete, ki so naravnost z njiv ali hlevov prihiteli, da bi počastili Marijo. Med njimi so fantje, ki imajo v sebi sveže sokove življenja in ki so morda ponosnejši od mestnih lahkoživcev; tu pa upogibajo hrbet, ker verujejo v posmrtno življenje. Ponoči bodo prepevali sredi vasi fantovske pesmi, eden ali drugi bo potrkal na okno in povedal svojemu dekletu, da ga ima rad, zdaj pa stoje pod cerkvenim obokom in prepevajo z dekleti Marijine pesmi.

Možje si morebiti zavidajo med seboj, bržkone je med njimi kdo, ki je sprt s sosedom, morda je kdo zaoral v tujo njivo ali kakorkoli, zdaj stoje drug ob drugem in se predajajo svetim mislim ter sklepajo dobre sklepe.

Tam v kotu kleči mlada Tečevka. Solze ji teko. Po desetih letih sta si z možem primolila dete, luč življenja. V njem sta zrla vse žulje in bolesti desetih let, pozabljeno je! Poslej bosta nosila vse za to ljubljeno bitje, ki je pognalo iz njune krvi. Dete je prineslo v samotni dom toliko sonca in ljubezni! Davica pa je pred desetimi tedni zadavila dete in srečo roditeljev ... Ali je to božja volja? Zakaj ne umirajo otroci hudobnih ljudi? Mlada Tečevka ponižno moli kot prej.

»To so čudoviti ljudje,« misli Majda. »Sama bridkost jih zadeva, a niti za hip se ne omaja njihova vera. Veselje in žalost znajo nositi kot veliki ljudje. Mora biti torej nekaj, kar jih podpira v težkih dneh, sicer bi omagali. Saj imajo vendar srce kot jaz, ki sem vsa nesrečna, dasiravno še nisem nič velikega doživela. Nekaj mora biti, kar da človeku zmisel življenja, da ostane tudi v trpljenju silen. Posmrtna sreča? Kakšna je? Kje je? Kdo daje zagotovilo, da je po smrti kakšno življenje?«

*

Učiteljica Majda je zmerom bolj pronikala v dušo belokranjskih ljudi in se vezala nanje. Saj je bil njej, dasiravno je rasla na ljubljanskih ulicah, najbolj odgovarjajoč njihov značaj. Zatorej se je počutila med njimi kot v družini bratov in sestra. Velika moč, s katero so prenašali bridkosti, pa je vzbujala v Majdi občudovanje. Polagoma je čutila, da bi mogla tudi ona nekaj lepega doživeti med njimi in to izročati otrokom v šoli, katere je v Beli Krajini tako silno vzljubila ...

5. Pričakovanje[uredi]

Vsa vas Brezovnik, kjer je učiteljevala Majda, je bila v prazničnem pričakovanju. Voglarji trinajstih vasi so vedeli, da se bo pod oknom prenekatero vedro izpilo, saj ste obe hiši, Miholjeva in Šumčeva, gruntarski! Šeme so si skrivaj prirejale obleke za polnočen obisk, darovniki so pripravljali denar za nevesto in ženina; tovarišice Tončkine so pletle vence, a Tonetovi prijatelji so nabirali smodnik po vasi, zakaj tisti dan, ko bo Tone odhajal k fari kot fant in se vračal na dom kot mož, bodo možnarji stresali Vanji vrh. Nemir se je točil po Miholjevi in Šumčevi hiši, nemir po Tončkinem in Tonetovem srcu. Saj je bila vendar Tončka vase zagrenjeno dekle, ki je do danes iskalo zaslombe in ljubezni le pri materi, poslej pa ji bo mož ono oporišče, na katero se bo naslonila in se mu izpovedala v težkih dneh. Ali bo znal biti dober, ali jo bo razumel v njenih ženskih bridkostih, ali bosta znala voditi družino, kot sta jo znala njen oče in mati? Do smrti ostane križ, ki ga jima bo župnik s štolo zavezali; v nebesa in peklo bo segla beseda: da! pa najsi bi se dvignila moževa pest nad njeno srečo še s tako silo! Dekliški dnevi beže kot jek zvona čez dobravo. Sen njenega življenja se bliža; a čim bliže je, tem večji nemir se budi.

Da bi se že vse to končalo! je mislil Tone. To pripravljanje, lajanje starih bab in končno cerkev, da bi že bilo pri kraju! Saj nimam miru že dva meseca ne podnevi ne ponoči!

Ženske pa so klale kokoši, koštrune, gosi, pekle pogače, prinašale iz kašče prekajene gnjati, pometale dvorišča, možakarji so točili vino v poseben sod za tiste dni, kupovali govedino, ubijali teleta ter pohajkovali po tnalu.

Učiteljica Majda pa je sleherni dan tiho odhajala v šolo in se tiho vračala. Njene misli so bile daleč od svatbenih priprav. V samoti vaškega življenja se je oklenila Ankinega pripovedovanja o Tinetu. Nikoli si ni ničesar želela s tolikim nemirom kakor Tinetovega prihoda. Pa brez posebnih misli. Zdelo se ji je pač, da bi ga mogla ona edina razumeti. In morebiti tudi on edini njo. Nič več. V toplem razumevanju se bosta pogovorila o teži življenja, o človekovem smotru, o samotnosti človeka, ki tiplje za svojo srečo, a ne ve, kje je skrita. Vprašanja bodo vrela in odgovori. Zdi se, da bo vse počasi in življenjsko zrelo odgovarjal. Mar ni šel skozi vse razpoke mladega življenja, skozi vse bridkosti razočaranj, a zdaj se preriva brez ljubezni in denarja skozi zagrebške ulice v vseučiliščni hram. Sam kot smokvino drevo, ki ga je Kristus preklel.

»Tine, Tine, pridi, tako hrepeneče te čakam.«

Ni se razumela, odkod tolik nemir za človekom, ki ga še videla ni. In vendar, mar ni prestrašilo, da se že nad leto dni grize človek, ki mu je domačija kot mati na srce prirastla, a ne more k njej. Mar ni vnebovpijoče, kar je pravil Anki Škalov Jože, ki je s Tinetom odhajal, kako je takrat bilo: sklonjen v gube je odhajal z doma, pač kot izgnanec. Vrh klanca se je še enkrat ozrl na domačo vas, na vso bridkost in prokletstvo, potem se je naglo okrenil in potisnil klobuk na oči. Zastor je padel. Njemu pa je zašepal korak, iz oči se mu je izvila samotna solza. Bil je mahoma star ...

Tine, Tine!

»Anka, ali bo zares prišel? Komaj verjamem.«

»Prišel bo, a se nič ne veselim. Saj ni več naš. V njem je nemir, ki ga ne potolaži ne knjiga ne veliko mesto ne dom. Mrk bo njegov obraz kot ob slovesu. In krivi smo mi, ker ga nismo razumeli ob svojem času. Zdaj pa je zaprt in nihče ga več ne bo ozdravil.«

»Nihče, Anka?«

»Nihče. Če ti danes po resnici povem, česar pa nihče ne ve razen mame in mene, se je Tine že dvakrat sredi noči prikradel domov in zopet sredi noči ga je odneslo v mesto. Koliko sva z mamo poskušali, da bi ga zjasnili. Smeha ni več na njegov obraz. Ko da je iz kamna. Tudi ne ostane več kot za dan, dokler se ne zvečeri. Nekoč je hodil med njive, v trtje, ljubil je polja in lože, vse, kar je prostrano. Zdaj se nikoli več ne ogleda v naš grunt. V gorenji hiši čepi in se ne premakne, dokler ne gre znova na vlak. Nimam več brata. Umrl je oni dan, ko je zapustil črno hišo ...«

»Ubožec!«

Majda ni bila več sama. Tine je hodil z njo v šolo, po stezah, k maši. Ni je več pustil same. V šoli je pravila otrokom zgodbo o človeku, ki je neizrečeno ljubil dom, a ni smel vanj. Taval je po svetu brez sreče in pokoja. Bolan je bil od hrepenenja. Takrat se je odpravil. Po kolenih je drsal kot spokornik čez kamenje in trnje, dokler ni pritaval do vrha gore, zazrl se je spodaj v svoj ljubljeni dom in izdihnil ...

»Tine, dušo ti bom dala, če ti bo pomogla, da boš zdrav. Samo enkrat se naj zagledam v tvoje oči, v tvoj molk, da bom vedela, za čem mreš.«

Še nekaj dni se bo pretočilo.

»Tine!« so klicale ptičice pod Majdinim oknom.

»Tine!« so šelestele trave ob potih, koder je šla.

»Tine!« ji je pisala zasanjana roka po papirju. »Tine, moj Tine ...«

Niti v snu se ni več spomnila učitelja Jana ...

*

»Vrnil se je!« je šlo od ušes do ušes, od veže do veže.

»Tine!« so omahnile roke Majdi, ko je vezala šopke za svate. Tine! Kje ga bo videla?

Brez misli in pameti je stekla v gorenjo hišo, kjer so kitili Tinko, nevesto. Od omare, kjer je pregledoval knjige, ga je pozvala Anka:

»Tine, naša učiteljica Majda!«

»V čast mi je!« je tiho dahnil in se obrnil nazaj h knjigam.

S tem je končal razgovor, na katerega je Majda dolgi mesec mislila. To je Tine! Niti ozrl se ni vanjo. V tla je gledal. Mar je to zaslužila, ko je vendar toliko noči prečula zanj. Nič več se ni obrnil, ko da je sam na svetu ... In knjige z njim.

Odšla je. Zaprla se je v svojo tesno izbico in se bridko zjokala. To so bile prve solze za Tineta. Nenadoma pa se razbesedi v pretrgani ihti:

»Čemu jočem? Kaj mi je on? Tujec, ki ga danes prvič vidim. Moški med moškimi: brez srca. Nikomur nisem verjela, dasiravno so mi že tako dvorili. Tudi ti si človek, ki živiš v mestu hotnic in razuzdanosti. Mar si še čist? Kaj obračaš hrbet pred menoj?«

Učiteljica Majda se je polagoma streznila:

»Le zakaj se hudujem! Saj vendar on ne ve za me; prišel je mrk na svoj dom in bo morebiti mrk odvihral, ne da bi se v koga ozrl. Jaz, sebičnica! Ubožec, Tine! Moj Tine!«

*

Vriskajoči svatje, katerim je stal na čelu godec z veselo harmoniko, so se odpravili proti fari. Sleherni moški je imel na svoji levi družico, le Tine je stopal s prijateljem Škalovim Jožetom, kateri se je z njim vrnil iz Zagreba. Zanj ni bilo ženske, ki bi ji posvetil trohico pozornosti. Saj je vendar spoznal v svojih tovarišicah na univerzi prazne in čestokrat brezvestne duše, ki so mu upihnile poslednjo iskrico nekdanje vere v lepoto in milino dekliških src. Zanj je živela le ena žena, katere sijaj mu ni niti za trenutek otemnel, to je bila njegova mati. In radi te se je danes prvikrat po izstopu iz lemenata pokazal zvedavim očem klepetavih žensk in migujočih si mož. Enkrat za vselej hoče streti ta bedasti sram in se posmehniti celi fari v brk. Zatorej nima Tine danes upognjenega hrbta kot ob slovesu, marveč stopa ponosno in brez zadreg mimo radovednih oken in njiv kraj ceste. Saj je vendar prav tak poštenjak v sivi, kot je bil pred dvema letoma v črni obleki!

»Kdo pa je ta lepa deklica, ki stopa pred nama?« sune Škalov Jože, zastaven medicinec in sosed Tinetov, v svojega prijatelja.

»Menda tukajšnja učiteljica, kakor mi jo je predstavila sestra«, je suhoparno odvrnil Tine.

»Ne bi bilo napačno malo poigrati se te dni. Saj nimava itak načesar v teh pustih domovih. Pa prav prikupno dekle je!«

»Radi mene!«

»Pustež! Vsaj te dni bi se malo razgibal! Ali je to njen oče?«

»Menda.«

»Lepo telo ima. Vraga, da bi se vsaj ozrla, da bi jo videl v obraz! Saj vendar ve, da korakava za njo midva, edina moža njene vrste v vasi.«

Škalov Jože je veljal za čednega fanta, za katerim so se rade obračale dekliške oči. Sicer ni bilo na njem nobenih posebnosti, razen izredne moči in drznih nastopov v družbi. To pa je kajpada veljalo za korajžo, katera ima veliko ceno v dekliških srcih. Rad se je bahal, da se je doslej uklonilo pred njim že sleherno dekliško srce. Tineta je imel rad, saj sta si bila sošolca še iz ljudske šole in ga je zategadelj dodobra poznal. Toda ta Tinetova mračnost in ljudomržje zadnjih let je oba prijatelja precej oddvojila in Jože je sam hodil po svojih zabaviščih ter užival mlado življenje kot metulj, ki brezskrbno vasuje od cvetlice do cvetlice. Včasih pa si je tudi Jože zaželel miru in tedaj se ni odmaknil od Tineta po več dni. Molče sta se pogovarjala.

»Tudi ta trdnjava se mi bo vdala,« je pomežiknil Jože prijatelju.

»Sram te bodi, Jože, da niti doma ne daš ljudem miru!«

Na trgu pred cerkvijo se je godec ustavil, pari so se raztrgali. Anka je pritegnila Majdo k Tinetu in jo predstavila Jožetu. S prešernim smehom in brezbrižno gotovostjo, da je gospodar trenutka, je pokroviteljsko vprašal:

»Kako se počutite, meščanka, v naši zabiti vasi?«

»Mnogo bolj domače kot v Ljubljani ali kjerkoli drugod. Spoznavam, da je ravno vas z zdravimi družinami celica naroda.«

»Glej, glej! to pa je nekaj posebnega, da se mlade deklice poglabljajo v take vrste problemov! Kaj pa bodo vaši ljubljanski fantje rekli na vaše obsodilne besede?«

»Ne potrebujem fantov.«

»Tudi nas kmetskih ne?«

Jožetu je zadnji naskok uspel, zakaj videl je, kako se je sunkoma obrnila k očetu, vsa zalita z rdečico.

»Smo že skup,« si je dejal.

Tine, ki je med pogovorom brezbrižno zrl proti smuškim brdom, je ob krepkih Majdinih odgovorih prisluhnil in se zagledal v njene sinje oči, kakršnih še ni videl v svojem življenju. Nekam ogrelo se mu je srce. Toda ob naslednjem zamolčanem odgovoru se mu je grenko utrgalo:

»Taka je kot vse ...«

6. Svatovanje[uredi]

Belokranjske svatbe imajo povsem drugačen obraz kakor v drugih krajinah. Vse se tu dramatično razvija po starih običajih. Že prošnja je polna slikovitosti in naravnost pesniških domislekov, prav tako presladki čas tritedenske zaroke, vožnja bale, pot v svatovsko cerkev in nazaj, svatovanje ter končno odhod neveste v novi dom.

V prostorni sobi Šumčeve hiše so svatje posedli okrog mize, ki se je prožila med podolžnima stenama. Spočetka se je družba le malo razgibavala, nič niso pomogli duhoviti nagovori starešine, nič veseli vrisk harmonike, nič redke napojnice. Čim bolj pa se je nagibal dan in so začeli temneti koti v sobi, je polagoma stopala nad svate brezskrbnost in otroška razposajenost z vsemi staroverskimi običaji, ki spremljajo belokranjske svatbe.

Škalov Jože in Šumčev Tine sta sedela ob oknu, daleč od stranske mize, kjer je samevala Majda ob svojih starših. Nemo je sedela in z veliko zbranostjo sledila vsem pesniškim napojnicam, ki jih je starešina stresal iz rokava. Prav tako jedilom, ki so v gotovi vrsti prihajala na mizo; in harmonikarju Lojzu, ki je s čudovito doživljenostjo izvabljal ubrane speve. Včasih pa se ji je nevede ustavilo oko na Tinetu, ki je sam vase zagrenjen sedel pred prazno čašo in mislil svoje misli. Zanj ni bilo ne svatovanja, ne toplih spevov, ne veselih obrazov. Jože pa je ves prešeren ujel zdaj to dekle zdaj ono in se zavrtel z njimi po prostornih tleh.

»Po učiteljico grem«, se je nenadno obrnil k Tinetu. »Kaj se bo vraga tako držala, saj ni grofovska!«

Novi valček ju je pognal v lahno valovanje, ko da se vetrič sklanja nad veselimi rožami po senožetih. Nič tistega vzvihranega, kar vidiš v trdih obratih kmetskih plesov, ki se poženo v godbo kot nebrzdana reka, marveč kot nekak pridih iz večnosti.

»Vražje lepo plešeta!« so svatje priznavali.

Tine se je ozrl v lep obraz učiteljice Majde, ki je bil med plesom kot ožarjen od nečesa nadzemskega. Prvič je videl, da je to tuje dekle v resnici redek cvet njegove vasi. In da je skromno ter na vsa burna vprašanja Jožetova komaj odgovarja. Ljubeznivo in nežno. Ko se je Jože povrnil k Tinetu, je ves iz sebe priznal: »To je pravo dete, ki se ga še ni dotaknil moški dih. Kot roža z vrta.«

Harmonikar je ustavil svoj meh in se zagledal po veselih svatih, ki so brez oklevanja dvignili pesem:

Tičica golobček,
kuškaj mene v gobček.
Ti boš mene, jaz bom tebe,
vselej Bog pomagaj!

Starešina je užgal luč in pozdravil:

»Hvaljen bodi Jezus Kristus.«

»Amen na veke«, so odvrnili svatje.

Ti si golobičica,
jest sem pa golobček ...

Začela se je vrsta napojnic, ki so pele ženinu in nevesti, vinu, petelinu, čibki jarčici, vinski kleti, Jezusu in Mariji ter vsem ljubim stvarem.

»Da bi bila ta drugačna, kot so druge? Ženska je ženska! Nekoč sem veroval v lepoto vseh kot v lepoto Marije Device, danes ne verujem v nikogar več. Mar niso bile tudi one nekoč skromne, odmaknjene od mene? Ne, niso bile. Ob prvem srečanju so mi žgolele, me objemale, me poljubljale, izrekale ljubezen in me varale. Druga za drugo, dokler mi niso upihnile poslednji plamenček vere v sladkost dekliških duš. Že leto dni mrzim lažnjivost ženskih besed in jih ne poslušam več ...«

Oče starešina,
rež'te petelina,
rež'te glavco proč ...

»Bog ve«, je razmišljal Tine dalje med tobakovim dimom, vinskim sokom in veselimi napojnicami, »kolikerim mladim neizkušencem ste že upihnile luč sladke ljubezni, da so nenadoma zastrmeli v prazno, sivo življenje brez sonca in dneva. In da bi še kdaj veroval v žensko? Nikoli!«

Z zamišljenim očesom se je nehote zazrl v lepo učiteljico ob stranski mizi. In glej, tam so ga ujele neskončno tople sinje oči, katerim se ni mogel umakniti. Ko da ga zaliva nepoznana sladkost z daljnega sveta. Oči, dvoje blaženih zvezdic, se je otroško nasmehljalo. Ves zbegan se je Tine naklonil proti oni mizi.

Tedaj vstopi v sobo čudno našemljen gost: obraz mu je s sajami zamazan, obleka z vseh vetrov znesena. Starešini izroči pismo, kjer prosi vstopa svojim pajdašem.

»Za pet minut!« odgovori starešina.

Godec zagode, v sobo se vsuje drhal šem. Plešejo med seboj ali pa si iščejo parov med svati. Pod oknom pa voglarji pojo:

Ljuba nevesta ti,
kaj ti je storiti?
Tvoj ženin pri teb' sedi,
moraš ga ljubiti.
Lep je par,
božja stvar,
božji dar.

Tine dvigne znova oči proti stranski mizi. Učiteljice ni. Jože se je tudi nekam umaknil med plesom šem. »Aha! tako. Tudi jaz grem na hlad. Ker imaš že tako lepe oči, bi rad vedel, ali so resnične.«

Vsa veža je bila polna šem, da se je Tine komaj umikal. Tu ni bilo ne učiteljice ne Jožeta. Tine odpre vrata v zadnjo sobo. Tam je sedela na klopi njegova mati, učiteljica Majda pa je ujcala Tinčka, ki se je s peči prekopicnil.

»Grd človek sem«, ga je stisnilo, »takega so me napravile one.«

»Glej, Tine, kako so naša gospodična pridni. Vse tvoje nečake, ki jih jaz ne bi mogla na vrvici držati, ker so tako poskočni, imajo oni v rokah. Tinček je s peči padel, pa ga ni mogel nihče potolažiti. Zdaj se že smeje. Gospodično ima strašno rad.«

»Imate radi otroke, gospodična?«

»Med njimi je vse moje veselje. Nikoli ne grem od njih razočarana, kakor grem premnogokrat od odraslih. V njih je v resnici še božji dih.«

»Da, božji dih«, je pritrdil Tine.

Učiteljica Majda je že mesec dni hodila sleherno jutro z Anko k maši. Ne iz žive vere, marveč iz pričakovanja po nečem lepem, ki jo čaka v Beli Krajini. In to lepo se ji zdelo veliko kot sam božji čudež. In čim češče je spremljala Anko, tem mehkeje ji je bilo v srcu. Zdelo se ji je, da je nekaj razprostrlo nad njo mehko perot in jo varuje vsega zlega. Čutila je, da v deželi ljubezni, križev, cerkva in večnih nemirov mora biti Bog, če sploh je. Zakaj le tu je vse razgibano, notranje zamaknjeno, le tu je živ sleherni predmet, le tu je celo kamen poduhovljen. Vse njeno božje doživljanje je bilo srčno.

»Božji dih, kakršnega je polna Bela Krajina.«

»Gospodična, vi ljubite mojo domačijo?«

»Ljubim. Nikjer nisem našla toliko navezanosti na grudo, toliko otroške ljubezni do vsega, kar nudi ta boren kos slovenske zemlje.«

»Otroci in preprostost, to je njen svet«, je pomislil Tine. »Gospodična, ko se boste vrnili, vas bom prosil za en valček.«

»Rada bom ustregla.«

»Kakor moja mati«, se je vračal Tine z mislijo, »skromna, ljubezniva in srce ima. Dekle, ali bi mi znalo prižgati vsaj žarek lepote, katero je zame izgubil svet, odkar sem tako brezkončno sam. S tem žarkom bi se pač laže gnetel skozi laž ulic in knjig. Pa zaman lepa misel. Do danes se še ni pri meni sreča ustavila in se najbrže ne bo nikoli ...«

Veža se je med tem izpraznila, šeme so se zgubile v noč. Pod okni in pred vrati pa je šumelo. Množice so se pripravljale, kdaj bo harmonika z znanim spevom poklicala darovalce.

Tedaj je Lojz sklonil glavo na prsi kakor vselej, kadar je kako pesem iz srca izlival:

Hvaljen bodi Jezus Kristus,
Jezus Kristus in Marija ...

Ko da se pomika sprevod na pokopališče.

Ženske si brišejo oči s predpasniki; vsi svatje stoje pojo prežalostno pesem, ki kliče mater, očeta, brate, sestre, tete, strice in vso dolgo žlahto in soseščino k poslednjemu darovanju. Ko se skloni poslednji darovalec nad beli prt sredi mize, kjer se zgrinjajo darovi, in poljubi nevesto, zapoje harmonika sredi žalosti poskočnico, katera je posvečena izključno soseščini. Ob prvem valčku pa stopi Tine k učiteljici:

»Smem prositi?«

»Izvolite!«

Ujel je v naročje nežno telo učiteljice Majde in zaplaval z njim. Niti besedice ni rekel, ko zamamljen od pozabe, je šel v krogu z bitjem, ki mu je ta hip nmogo pomenilo.

»Radi plešete, gospodična?« jo je vprašal, ko jo je spremljal za mizo.

»Izredno rada. Nič ne mislim pri tem, tudi mi je vseeno, naj pleše z menoj kdorkoli, samo da se pregibljem po zvokih muzike ko po nebeški trati.«

Tine je čutil pred to žensko čudno zadrego. Vajen je bil praznoglavih deklet, ki so čakale na votle dovtipe, pred resnimi razgovori so se izmikale. To se je seveda njemu uprlo in se je zgubil iz te družbe, toda pred to globokoumno deklico ni vedel, kaj bi govoril. Prazne besede mu niso šle z jezika, ker je čutil pred seboj zrelo bitje, a resnega razgovora v teh hipu ni mogel načeti.

»Tine!« je tedaj padel vmes Škalov Jože, ki se je pojavil na vratih, »torej si se vendarle malo razgibal! Le dajte ga, gospodična, našega samotarja! Ali pa mene. Smem prositi?«

Godec je ubral polko. Izza mize sta se pririnila ženin in nevesta, da najprej sama zaplešeta, potem pa se izmenoma zavrtita s svati in sosedi.

»Kolo, kolo zaigraj!« je zahrepenela mladina.

Igraj kolo, igraj kolo,
mlada desetina ...

Nekdo je prinesel blazino in jo držal v naročju. Za roke se je ulovila mladina in čakala. Celo Anka, ki se ni spuščala v ples, marveč je le s pesmijo dvigala svatbeno razpoloženje, se je pridružila temu veselemu plesu. Majda, Tine, Jože, ženin in nevesta in seveda še cela vrsta mladih src, ki so hrepenela po poljubu, so se oklenili rok.

Prvi moški, ki je med plesom kola izbiral svojo izvoljenko, je bil ženin, ki je po dolgem iskanju vrgel blazino pred noge svoje neveste, pokleknil na njo, poljubil svojo nevesto in se zavrtil z njo:

Zdaj se vidi, zdaj se zna,
koji koga rad ima ...

Za njim je iskala svojega izvoljenca njegova nevesta. Kdor si je našel, je po poljubu in kratkem plesu v kolu izstopil iz sklenjene verige. Osebe so se krčile. Tisti, ki so še ostali, so se plašno in hrepeneče ozirali, kdaj bodo prišli na vrsto in ali bodo prejeli poljub od osebe, ki jo ljubijo.

Stari so zvedavo zrli v mlade in računali:

»Ta dva se razumeta ...«

Šumčev Števo je spustil blazino pred Majdo, zaplesal z njo in izstopil. Kolo se je skrčilo in klicalo : Igraj kolo, igraj kolo ...

Majda si je vznemirjena ogledala mize, ki so tisti hip umolknile in se zagledale z vso radovednostjo v kolo: med drugim sta bila ta dva študenta in lepa učiteljica, ki je pravkar premišljevala, kam bi vrgla blazino.

Igraj kolo, igraj kolo ...

Vedno hitreje se je kolo poganjalo, vedno napeteje so se upirale oči svatov v učiteljico Majdo. Tedaj je nenadoma zašumelo: »Ah!«

Majda je izpustila blazino pred Jožeta ...

Bled in brez besed je Tine spustil roke svoje sosede in se zgubil ven. Na trato, kjer se je pod zvezdnim nebom hladil, mu je prinesla harmonika besede:

Zdaj se vidi, zdaj se zna,
koji koga rad ima ...

»Da, zdaj se vidi ...«

*

Uro za tem so se oglasili streli možnarjev. Čas odhoda je tu. Vsi svatje se pripravljajo. Harmonika zaigra slovesno pesem, nevesta zajoče na glas, za njo vsi bližnji. Iz hiše, kjer ji je tekla zibelka, se poslavlja; in nikoli se ne bo več povrnila kot domače dete.

Svatje pomagajo harmoniki:

Mamica, mamica,
hčerko vam peljamo,
nikdar več, nikdar več
nazaj je ne damo ...

Tončka ni šla iz vasi, marveč v sosednjo hišo. Zatorej je bila pot kratka. Še so počakali svatje, da sta mlada poročenca prvič legla spat in jima zapeli pretresljivo jutranjico, nato so polegli tudi oni vsak na svoje ležišče ter trdno spali do visokega poldneva.

Naslednji večer in naslednjo noč se je nadaljevalo svatovanje na Miholjevem domu. Tine pa se ni več pokazal. Zaprl se je v gorenjo hišo in preždel tam vesele svatovske dni brez jedi in brez besede z živimi ljudmi ...

Čez dva dni pa bo znova odvihral.

7. Spomini[uredi]

Bogoslovec Andrej in kaplan Lojze sta hrupno potrkala.

»Za Boga milega! Že dve leti se nismo videli, pa te niti te dni, ko si doma, ni na izpregled. Mar si se znova zabubil v kake nevšečne misli?«

»O!« se je Tine razveselil. »Stara prijatelja sta prišla puščavnika obiskat. Pravzaprav bi bil moral jaz to storiti, pa saj razumeta!«

»Nič ne razumeva,« se zjezi Lojze, »kaj ti morejo ljudje! Nam si tak, kot si bil, za druge pa ti naj ne bo mar. Danes greš z nama. V naši zidanici bomo praznovali spomine.«

»Rad grem; saj jutri znova odhajam. Pa bom vsaj predzadnji dan v ljubi družbi.«

»O, Anka!« pozdravita oba Anko, ki je prinesla zelenko slivovke in kos pogače. »Ti bi naju rada zadušila z žgano pijačo. Lepa reč. Nimaš trohice usmiljenja do duhovnih posod?«

Lojze je znal biti šaljivec v veselih in žalostnih dneh, zatorej so se mu ljudje, ki so ga poznali, že zdaleč nasmihali brez vsakega povoda. Njegova oseba jim je veljala za simbol sreče. Andrej pa je bil tiha natura. Nežen in blag. Na njegovem obrazu je večno počival skrivnosten smehljaj, ko da prihaja z drugega sveta. Nikoli ni trpel velikih razburjenj, njegovo srce je sleherno, še tako bridko novico, sprejelo vdano v božjo voljo.

»Pijte,« je natočila Anka Andreju in do ušes zardela.

»Pa jaz?« se je hudomušil Lojze.

»Tudi vi.«

»Hm, hm, ti Anka, Anka, kako pozabljaš na svoje prijatelje, a ponujaš pijačo takim golobradcem, ki še nove maše niso peli.«

»Vi ste že domač pri nas. Gospoda Andreja pa ni bilo več, odkar je stopil v bogoslovje.«

»Seveda, seveda.«

In vendar je tudi kaplan Lojze vedel po vsakokratnem Andrejevem obisku, da z Anko ni nekaj prav, ker je zardevala ob vsaki besedi, ki jo je izgovorila Andreju. Andrej je bil kot višji gimnazijec lep fant, prepeval je rad, lepo dvoril deklicam in bil kot jagenjček dober. Anka do takrat ni poznala ljubezni. Vso mladost je preživela v samostanu, ko pa je morala domov, je dan za dnem posedala za šivalnim strojem ali kolovratom in hrepenela nazaj.

Takrat je začel prihajati na Šumčev dom osmošolec Andrej k svojemu prijatelju Tinetu. Tine je bil takrat že dve leti črnorizec. Andrej je posedal z njim po gorenji hiši, gledal Anko za kolovratom in pripovedoval o svojih veselih dogodkih iz šole, s planin in iz knjig. Anka je poslušala verno, saj je Andrej govoril, kot bi bistra voda žuborela po sobi, prijetno in lahno.

Nekoč pa je Andrej vprašal Anko:

»Kaj mislite, Anka, mar ni največja sreča na zemlji, če imate družino, ki jo je blagoslovil Bog? Vsi samostani in vsi lemenati so nič. Prvo in najlepše je družina.«

Ankin kolovrat je obstal.

»Vzgajale v ljubezni božji otroke. Vaši so in božji. Luč so vam in življenje. Sladkost v mladosti, podpora v starosti. Brez družin bi svet propadel; brez družin bi ne bilo veselja na svetu, bi ne bilo nebes ...«

Andrejeve besede so raztapljale Anko. Nikoli v življenju jih še ni slišala. Torej je mimo samostana tudi še kaj drugega, nad čemer se raduje Jezus? Družina! Nič ni odvrnila Andreju. Z lepimi očmi se je zagledala vanj kot v čudežen sen ...

Andrej je čestokrat prihajal k Tinetu in — k Anki. Tudi on je čutil v Anki dekle svojih sanj: zamaknjeno v skrivnostne celice življenja, nevsakdanjo v misli in ljubezni, tiho, skromno, kakor so belokranjske matere. Toda mar ni življenje še daleč? Mar sme že danes misliti nanj? Vsaj sanjati ga sme! In tako je Andrej ob Anki presanjal popoldneve v zlatih ciljih.

Ob koncu osme pa ga vpraša Tine:

»Kam kreneš po maturi? Imaš že kaj pred seboj?«

»Ničesar nimam,« se je Andrej izvijal. »Mogoče šumarstvo!«

»Bogoslovje ti ne diši?«

»Tudi malo.«

Poslej je Tine dan za dnem razkrival Andreju veličino duhovskega poklica. Njegovo poslanstvo med ponižanimi in razžaljenimi, med umirajočimi grešniki, med zakrknjenci. Duhovnik je poslanec ljubezni in miru. V sleherno družino prinaša srečo in Boga. Duhovnik je pravzaprav lučka, ki izgoreva za druge ...

Andreja so se Tinetove besede za čudo dojmile. Razumel je, da mora biti nekdo, ki se družini posveti, sicer bodo te prelepe zgradbe, ki si jih je on zamislil o družini, nekega dne zgrmele v prepad. Kdor pa se posveča drugim, mora ostati sam, da se vsega daruje, dušne in telesne moči do poslednjega vlakenca.

»Anka, tudi samostan, tudi lemenat, vse je lepo, če se človek preda v službo Bogu in svojemu bližnjemu.«

Anka ni niti trenila z očmi. Kakor vedno, mu je zrla v oči zvesto in ljubeče. Andrej je danes poslednjikrat tu. Prišel je po slovo.

»Anka, darujva se, da bodo družine srečne; če jim bova midva prilivala z molitvami in dobrimi deli olja, bodo cvetele, kakor sva si midva zasanjala ...«

Po Andrejevem odhodu se je Anka bridko izjokala. Prva in poslednja njena ljubezen odhaja v lemenat. Zdaj pa bo zopet sama s kolovratom in svojimi zapuščenimi mislimi.

To se je zgodilo pred tremi leti. Od takrat se ni več Andrej pokazal na Šumčevem domu. Zdaj, ko je zvedel, da se je Tine vrnil, sta prihitela z Lojzom.

»Še vi, Anka, pojdite z nami,« je dahnil Andrej.

»Hvala, Andrej, moj je le kolovrat in tale tiha samota!«

»Pa vendar, Anka, kaj se boš! Z nami!« je gospodujoče velel Lojze.

»Drugič rada, gospod Lojze, danes pa v resnici ne morem.«

»Kakor veš, ti nuna nunasta!«

Ko so odšli trije prijatelji, ki se izza mlada ljubijo kot bratje, se je Anka naslonila na mrzlo steklo in bolno zrla za odhajajočimi.

»Andrej, moj Andrej, ti si na poti, da boš reševal družine, jaz pa ne morem nikamor. Zaklenila sem srce, ki je drugače mislilo. Zdaj pa mi ni ostalo drugega kot kolovrat in neuslišano hrepenenje ...«

*

Ko se je Tine vrnil iz zidanice kaplana Lojzeta, je bil ves spremenjen.

»Da bi se vrnil v lemenat? Da bi znova oživel za stare vzore? Andrej, Lojze, kaj delata z menoj!« Pozno v noč je slonel Tine ob mrežastem oknu svoje sobe in brodil skozi spomine: Vse se mu je v snu prikazalo, otroška leta, gimnazijska razgibanost in tiha umirjenost v sivi bogoslovnici. Vse do onega večera, ko se je zazrl skozi okno svoje ulice. Pod oknom so se majali težki grozdi divjih kostanjev in opojen vonj se je točil skozi večerna okna. Kakor vino z morskih dežel.

Takrat se je Tine zamaknil in čelo se mu je ožarilo ko od luči.

»Kam si se zagledal človek božji!« ga je vprašal tovariš Janez, ki je živel z njim v isti celici.

»Janez, zdi se mi, da sem nekaj zunaj zgubil, pa iščem.«

»Čenče!«

Janez je bil človek, ki je povedal vse, kar je srce reklo. Njegove besede niso nikoli božale, raskave so bile kakor zdelana dlan.

»Kaj si starec, da me ne razumeš? Glej, golob gruli golobici, ti pa si kamen. Davi so se škorci vrnili domov. Nisi jih slišal? in zdaj že grade domove. Ognjišče za otročiče ... E, brat, iščem skozi te veje, pa se nikamor ne vidi. Nikjer ceste, nikjer steze. Samo eno vem: da mi bo prsi razgnalo ... Glej, Janez, vsak dan se vidimo; vsi imamo oči žive, lica upadla in tisoč načrtov in tisoč ljubezni. Pa vse do zadnje kaplje za druge ljudi, za sebe nimamo niti besede. Matere smo materam, sebi smo mačehe. Mar bodo ljudje eno samo tvojo solzo zapazili? Ti, Janez, si kamen, zato rosiš, jaz pa sem bolan ...«

Janez ni več tisti večer odprl ust. Pokleknil je na trd klečalnik in zrl v razpelo. Tine pa se ni odmaknil od okna. Zvezda mu je ugašala tisto noč. Teden za tem so se strašno zapahnila večna vrata za njim. Kanarec je ušel ...

Slika za sliko so se vrstili Tinetovi spomini:

Tine je bil do smrti žalosten. Svet, ki mu ne vidiš obrežja, se je zožil. Stene so se bližale druga drugi. In glej, nenadno je spregledal, da so stene iz jelovih desk in da se je nekdanji široki svet stesnil v rakev ...

In vsak večer se je vračal. Do sivih sten se je priplazil in do vrat; tam stojita dva mrka stražarja. Tapal je do kostanjev, skril se v veje in strmel v tihe, tihe celice.

Tam je bilo moje okno ... Le kdo sloni nocoj na njem. E, tu je bilo prostora, bil sem na poljani brez konca in kraja; zdaj sem v rakvi. 0, ko bi mogel po zidu! Samo skozi špranjo pri oknu bi pokukal. Tam ob steni je moja postelj, za zglavjem klečalnik s križem, miza, stol. Vse moje. Kralj sem bil. Danes pa nimam kamena, kamor bi glavo položil ...

Vnovič je tapal do vrat kakor tat. Poljubil jih je in šel. 0, kolikokrat se je vračal. Iz Zagreba v Ljubljano ...

»Tine, večerjo sem ti prinesla,« ga je zmedla iz spominov mati. »Kozule in krompir, kar imaš rad.«

Plaho, kot je prišla, se je odstranila. Tine pa je naprej grebel po spominih:

Mnogokrat so šli tovariši mimo njega; kakor veter jih je neslo. Saj je njihov ves ta brezbrežni svet. Sonce je žarelo z njihovih obrazov. Ob takih prilikah se je Tine obrnil v stran, da ne bi kdo videl njegovih vlažnih oči. Saj je vendar le on tako strašno sam ...

Včasih je videl Janeza:

»Si srečen, Janez?«

Ne trene z očmi, napeto strmi v njegove ustnice: »Reci, si srečen?«

»O, Tine, ne morem ti reči, kako!«

Tine ni dal pozdrava, samo klobuk je potisnil na oči in bežal. Zakaj mi ni rekel, da mu ni dobro. Vedel bi: pod nebom ni sreče, zdaj vem: le pri meni je ni ...

Zima, zima. In ni ga sonca, da bi jo odtajalo. Tine se je še bolj umikal črnim tovarišem. Janez, črednik božji, pasel boš in nič izgubil; jaz pa sem izgubil življenje.

Vnovič si je zaželel Janeza, da ga vsaj od daleč vidi:

»Janez, kako?«

»Nič, kako! Povabim te.«

»Kam, Janez?«

»Na novo mašo.«

»Joj, Janez, pa že?«

In nobene besede več. Kakor da se je zaprašil za njim teman oblak.

»Tudi jaz bi letos! Pa sem poslušal pomlad, ki je odpotovala. Nisem vedel za jesen. Povabim te ... O, saj bi prišel, pa se bojim, da bi se med tvojo pesmijo zjokal ...«

Še tretjič je Tine Janeza ustavil:

»Povej mi, zdaj si božji, ali veruješ v Onega, kateremu služiš? Reci, da je konec, ko ugasneš!«

»O Tine, moj Tine! V tega mojega dobrega Boga dvojiš? Vzemi nož, pa mi trgaj meso, samo da ti povem, kako strašno verujem v Boga, v nebesa, pekel ...«

Tine, Tine!

Od takrat se nista videla več.

»In danes«, se je ustavil Tine na zadnji poti svojega iskanja, »me znova vznemirjata dva pridigarja. Mar me v resnici kliče Bog? Saj sem se mu vendar tako odtujil. Nič ne bom iskal. Prepustil se bom trenutkom. Če bo prav, da se vrnem, se bom vrnil ...«

»Tine!« je planil v sobo Škalov Jože, »gospodinja mi je brzojavila, da je radi pretepa v avli univerza za mesec dni zaprta. Kaj bova napravila jutri: počakava ali se vrneva?«

»Bomo jutri govorili: Za nocoj lahko noč!«

»E!«

8. Na razpotju[uredi]

Učiteljica Majda je bila tiste dni po svatbi brez misli in pameti. Bolestnega vzdušja, ki je viselo nad njenim srcem, si ni mogla prav razložiti. Pri kolu je poljubila Jožeta, do katerega nima nikakršnega čuvstva. Oh, kako rada bi Tineta, pa se je bala njega in ljudi! Iz drhtečih ustnic bi razbral, da ni ravnodušna do njega. Tega pa ne sme storiti. Kaj si bo mislil: Komaj ga je spoznala, že ga vroče poljublja. Ženska je kot druge! Ah, kaj on ve za dolgi mesec in več, ko ga je spoznavala iz pripovedovanj in ga, bednika, tako sestrinsko vzljubila. To je prikrito le njenemu srcu. Pa tudi ljudje bi govoričili, da si je ob prvem svidenju ulovila nevestinega brata, za katerega ve, da bo kmalu profesor ... Ni mogla.

»Toda, mar ni prav«, je razmišljala, »da se je tako zgodilo? Spoznala sem nekaj, kar mi neskončno tolaži srce. Seveda, če sem prav spoznala. Nisem dala poljuba Tinetu in od takrat ga nisem videla več. Sredi svatovanja je zginil. Potemtakem ni povsem ravnodušen ob meni? Morebiti me tudi on ljubi? Vsaj malo? O, ti moj ljubi Bog, nikoli nisem ljubila moškega, zavračala sem njihove prilizljive poklone, njihove snubitve so mi bile odvratne, njihove ljubezni smešne, zdaj pa sama težim za ljubeznijo, za ljubeznijo edinega človeka, ki je moje srce razmajal, da se je zagledalo v nove svetove sreče in nepoznanih sladkosti.

Tine, Tine, pred menoj bežiš, a si vendar moj ...«

Usedla se je k pismu in izlivala iz sebe:

Ljubljeni moji! Komaj nekaj dni je poteklo, kar sta bila tu, dragi očka in mama, in že vam pišem. V meni se je namreč mnogokaj spremenilo, česar pa vama nisem mogla pripovedovati v nemirnih dneh svatovanja. Sedaj sta se umirila vidva in jaz (jaz seveda še nisem povsem dobra), zatorej si lahko povemo mirno vse. Pred vsem: srečna sem bila v Beli Krajini. Ne morem se vama izraziti, kaj mi je ta lepa dežela dala! Skoro bi vam mogla reči, da sem našla tu lučko, katero sem zaman drugod iskala. Lučko vere. Za zdaj še dokaj medlo lučko, a upam, da bo zagorela svetlo in ljubeče kakor dobro srce.

Čudovito mi je Anka neki večer pripovedovala o tej Beli deželi:

Vsaka naša cerkvica, ki jih toliko vidiš, ima svojo pesem in bridkost. Nekatere so videle kri in skrunitve naših dedov. Turški pesjani so tod divjali. K tem gremo, če nas srce boli. Prosimo Mater, ki notri čaka, tolažbe. Lepo se nam nasmehlja. Belokranjske matere se vsakomur smehljajo ... In križi sredi polj. Greš med pšenico, ki poje, in klasi razodevajo med seboj svoj sen. Pri nas vse živi. Na križpotih, kamor so nekoč hodili v ris, stoji Bog s kraljevsko vsemočjo. Njegove roke lijejo blagoslov v daljave in širjave. Reka ljubezni teče iz njegovega srca in namaka ob suši naše njive. Pri nas sta Bog in zemlja eno: iz Boga gre vse, v Boga se vrača vse. To čutimo, zato je pri nas poduhovljen sleherni predmet. Vse se giblje, vse govori, vse poje ...

Mar ste že slišali kaj podobnega, moji dragi? Tu je vera najprvotnejša, še nič izkažena z raznimi zakoni. Iz srca vre, iz zemlje vre, iz slehernega drevesa in trave se vije naravnost v nebo kot Abelov dar. Tu bi mogla tudi jaz zajemati ...

Se mi je Anka razodevala: Meni je mogoče zmerom moliti: pogledam skozi okno, tam zaslišim Števove čebele; na orehu poleg čebelnjaka prepeva lišček; sonce siplje zlate žarke na bele cvetove dreves, meni pa neprestano srce moli. Čutim božjo ljubezen. Kri se pretaka skozi sleherni list in skozi sleherno nožico miške, ki tu po sobi išče drobtinic. Meni bi bilo dolgočasno in prazno, če bi me le skleda opoldne in zvon opomnil, da imamo Boga. Takega Boga imajo namreč vsi oni, ki ga iščejo le po knjigah, namesto tudi v neskončnem prostorju stvarstva ...

Nekaj se tudi v meni budi. Mislim, da se mi bo življenje tu doli razvozljalo v srečen tek. Zakaj, če vama pišem kot doslej, po otroško, moram priznati, da se v meni drami ono, česar do danes nisem poznala: dekliška ljubezen. Skoro vam bi mogla reči: fanta imam!

Kdo je on in kako je med menoj in njim, pa vama bom čimprej pisala. Samo to priznam: Strašno rada ga imam, a tega on ne ve ... Slutim pa, da tudi njegovo srce malo misli na me ...

»Tine«, je razigran silil Škalov Jože v svojega prijatelja, »gremo ali ne gremo? Meni je tu vražje dolg čas. S to učiteljico ni nič. Mula je. Na svatbi je bila še nekam človeška, zdaj mi komaj odgovori, če jo kaj veselega vprašam.«

»A?«

»In vendar mi je ta vražja punčka izredno všeč. Njene oči te priklenejo nase in ti odkrivajo nov svet sanj, kakršnih noben visokošolec več ne pozna. Domotožje po lepi mladosti se mi vzbuja ob njej. Nisem še srečal takega dekleta. Verjemi mi, da se je skoro ne bi upal dotakniti. Hrvatska kri se mi bo grajala poslej. Toda kaj hočem ob njej. če pa sem ji tuj in nima za me očesa. Gremo, Tine, ne?«

»Ne vem, kaj bi ti rekel. V meni se nekaj velikega godi. Naveličal sem se iskati lepega življenja. Zdi se mi, da je z njim isto kot z deveto deželo. Tudi nimam več vere v nobenega človeka, v nobeno dejanje, v nobeno plemenito zamisel. Doslej sem srečaval le laž. In zdi se mi, da bo najbolje, da se umaknem svetu.«

»Vraga! Nazaj v lemenat?«

»Kamor koli, samo v tem žveplenem ozračju ne več! Duši me.«

»Torej ne greš več v Zagreb?«

»Ne vem še ničesar. Ravno zato mi je prav prišel ta mesec počitnic, da se v miru gozdne tihote razmislim. Zatorej ta mesec na me ne računaj. Če odpotuješ takoj, greš brez mene. Ampak o tem molči! Nisem si še izsekal poti iz te zmešnjave, zatorej nočem govoriti prezgodaj.«

»Prav, toda razmisli tako, da me ne pustiš samega.«

*

Večer je legal na belokranjsko zemljo. Od Gorjancev so padale široke sence na plaha selišča ljudi in živali, in prinašale nekako umirjeno čustvo brezskrbnosli in zadovoljstva. Z reber se je razlegalo večerno petje pastirjev, vmes pa je godljal kravji zvonec; vračala se je živina v svoja domovališča. Z veže ene ali druge hiše se je razlegal klic k večerji. Nekdo je še v tem somračju klepal koso, jutri se bo odpravil na senožet že ob ranem petelinjem petju. Z daljnih hribčkov se je že oglašal zvon k zdravi Mariji. Zemlja je hotela moliti, preden zaspi.

Ob takih urah se je Tine odpravljal z doma. Nikogar ne bo, ki bi z besedo segel v njegove misli. Sam bo sredi njiv in trtij, med svojimi starimi prijatelji, katere je za dve leti zagrebškega življenja zatajil.

Največkrat je krenila njegova pot na Vanji vrh, med prostrane steljnike in brezovja. Tam se je usedel na kamen in ždel kot mrkla misel.

»Mar se v resnici rušijo vsi sni o življenju tu zunaj? Kako nemilo se igraš z menoj, temna usoda! Bil sem v celici, a sem ji ubežal, ker me je klicalo življenje. Zdaj me znova kliče celica. Oh, saj me že nad leto dni, a vedno me zopet nekaj pridrži, da ne pozvonim pred širokimi vrati. Brez volje in pameti sem.«

Tam daleč je zagledal Tine rdeč pas, vlak je vozil proti predoru in dolenjskim bobnom. »Civilizacija se vozi. Hlad in mržnjo nam je prinesla. Ljubezen in otroškost sta se ji morali umakniti. Beli Krajini se že je devištvo osulo. Fej, dvajseto stoletje! Stoletja kulture in človeka so zatonila, zavladal je stroj in mi vsi smo stroji ...«

Glava se mu je sklonila: »Da bi vsaj nekoga imel,« so se mu trgale misli, »kateremu bi se vsega izpovedal. Nekoga, ki bi bil do zadnjega vlakenca moj. Pa nikogar ni. Tujec sem v lastnem domu. Nič me ne zadržuje na tem mestu, ki mi je bilo nekoč ljubo. Srce mi je prazno kot na najbolj tuji zagrebški ulici. Pravzaprav sam ne vem, kaj hočem. Samo nekaj strahotno praznega v sebi bi rad izpolnil, pa ne vem kaj, ne s čim. Vedno se mi je zdelo, da bi morala v mojo razbojenost seči dobra dekliška roka, ki bi me uspavala, a nato znova prebudila v novo življenje. Zdaj vidim, da take roke na vsem širokem svetu ni ...«

Tinetove misli so se zapletale, romale so iz kraja v kraj, iz dogodka v dogodek ter končno obstale na predzadnjih dneh:

«Mar nisem vesel, da sem našel srečo? Na dlani mi je stala kot sladka ptička, a je zopet odfrfotala. Dekle, mislil sem, da se bom ob tebi spočil, a moram vnovič na pot. Učiteljica Majda, zdi se, da si drugačna kot druge ženske, toda nisi meni namenjena. Pa menda tudi Jožetu ne, kot je pravil? Bog vas razumi, ženske, jaz vas nikoli ne bom ...«

Vstal je in se počasi spuščal po rebri navzdol. Bolj nemiren kot prej. Mimo široke luže, mimo trtij in plahih zidanic. Še nobena hiša ni užgala luči, vsa vas počiva v trepetajočem somračju. Ko se bo zamajal domači zvon k zdravi Mariji, se bo začel večer in se bodo luči užigale.

Na križpotju vasi je videl Anko, ki se je stegala h Kristusovi glavi, kamor je polagala cvetje. Spodaj je stala Majda in ji podajala rože. Nekam vznemirjen je pozdravil:

»Dober večer!«

»Bog daj, Tine! Pomagaj Majdi, vidiš, da je premajhna, ne seže do mene.«

Z rahlim poklonom je vzel Majdi rdeč šop georgin in ga podal Anki.

»Saj ne boste zamerili, gospodična, če vam stojim ob strani. Rože imam jako rad.«

»Res?« je pridržano dahnila Majda.

»Da, toda ne takih. Moje so bele krizanteme.« Tiho je dodal: »Kadar sem najbolj žalosten, me potolažijo. Nekako mrzel dih smrti veje od njih. Vse je smrt, si mislim. Tudi mojim željam in snom mora zvoniti k pogrebu. In ničesar si več ne želim.«

»Ne smete tako temno misliti.«

»Ko pa je tako!«

»Tine, vendar ne boš prinašal žalosti med naju!« je karala Anka in prižgala drobno brljivko.

»Imaš prav, sestra. Črnoglednost mora miniti. Storil bom moške korake in naj se zgodi, kar hoče.«

»Pa menda ne misliš že jutri odhajati?«

»Mislim. Nisem mislil, zdaj pa je prišlo tako, da mi v tej vasi ni več obstanka ...«

»Tine,« je Anka stopila s prizida, »ne prenagli se! Doma imaš vsaj žlico in končno njive, ki si jih imel nekoč rad. Tam pa boš vnovič sam sredi brezsrčnih ljudi.«

»Tudi tu sem sredi brezsrčnih ljudi. Povej mi, kdo je imel zame srce v mojih najgrenkejših dneh! Sam, do smrti sem sam.«

»Gospod Tine,« je zdaj posegla Majda v razgovor, »ostanite!«

»Ne morem, gospodična!«

»Tudi če jaz želim?«

»Tudi.«

Tedaj je onemelo ozračje pod križem. Nihče ni spregovoril nove besede. Tine se je ozrl v Majdo, kateri so se oči zalile s solzami. Pretreslo ga je. Nove misli so se pripodile vanj, nekam veselejše.

»Gospodična, če želite, bom ostal. Tu moja roka. Sicer nisem možak; že dvakrat sem sklenil, da grem, a nisem šel, toda zdi se, da je v tem primeru prav tako, mar ne?«

»Je,« se je skozi solze nasmehljala in se naslonila nanj kot dete k materi. »Tako hudo mi je, ker vas ni po svatbi nič več k nam.«

»Res?« je v Tinetu vse zarajalo. »Prišel bom. Takoj jutri.«

Tedaj se je zamajal zvon in poklical vaščane k molitvi. Anka se je prekrižala in naglas molila zdravo Marijo. Tine in Majda sta odgovarjala kot še nikoli: Sveta Marija ...

Njuno srce se je vilo v višave.

*

Tiste dni je bilo pri Miholjevih mnogo žalosti. Miholjev najpametnejši fant, Janez, ki si je v Argentini kupil velik kos neobdelane zemlje, katero je v dveh letih spremenil v rodovitne njive, je nenadno preminil. Komaj dvajset let je štel, pred njim so stali načrti kakor svetli oblaki, a čez vse to je potegnila križ kača klopotača, ki ga je zahrbtno ugriznila; obupno se je branil nesrečni fant, živeti je hotel, a pol ure za ugrizom mu je izteklo življenje.

Stari Miholj, trdi Amerikanec, se je na mah upognil. Izmed vseh sinov mu je bil najljubši Janez. Ameriki ga je dal, da ga bo ta napravila človeka. Vrnil se bo bogat in spoštovan, preuredil bo Miholjevino, županoval bo tem grivarjem in jih učil. Zdaj pa je mrtev.

Miholjevka je vila roke: »Moje dete, ki sem ga na teh prsih dojila, so mi ubili v divji Ameriki. Samo je bilo, brez duhovne tolažbe, brez moje ljubezni ...«

Tončka in Tone, mlada dva, sta ždela ob kameniti mizi na tnalu. Oba brez besede. Zraven je sedela učiteljica Majda, ki ni poznala Janeza, a je čutila, koliko je pomenil ta fant Miholjevi družini. Tri dni se ni nihče dotaknil niti jedi niti motike.

Miholj, ki so mu lasje že močno osiveli, je tedaj izrekel znamenite besede:

»Prokleta Amerika!«

Take žalosti in taka spreobrnjenja so v Beli Krajini jako pogostna.

—-—-—-

Tiste dni se je tudi zgoddo, da je Šumčeva Anka pretresljivo zajokala. Čakala je in čakala. Potem se je odločila in pisala trnovskemu samostanu, naj odgovore, kaj mislijo z njo; da je že povsem zdrava in da hrepeni po njihovi sveti hiši.

Komaj je pismo odromalo, je že mrzlično drhtela, kakšen neki bo odgovor. In sleherno jutro je po sveti maši hitela na pošto, ki pa je bila na njeno ime gluha. Proseče je izrekala ime Jezusovo, naj jo vendar usliši in napravi za svojo nevestico. Upanje je polagoma raslo. Zategadelj ne odgovore, ker hočejo pač vse prej pripraviti za njo. Kolovrat je še zmeraj brnel, klopka so se kopičila v kotu, odgovora pa ni bilo. Večkrat je zaslišala korak pod oknom, planila je: ni bil pismonoša.

Nekoč pa ni mogla več vzdržati. Danes bo. Že uro prej je šla z doma, da bi čim prej srečala pismonoša. Srce ji pravi, da nosi odgovor. In res, že zdaleč je mahal z njenim pismom. Srce ji je zastalo od nemira.

Ko je pismo preletela, je prebledela in se sesedla na obcestni kamen. Še enkrat je preletela z očmi usodne vrstice: »Ljuba Anka, črtale smo te iz seznama svoje družine, ker nam je zdravnik povedal, da ne boš nikoli več zdrava. Bog te potolaži, drago dete!«

Na mah se je vsa svetla zgradba sesula v prah. Anka se je zavedela in bridko zajokala. Kot ubogo pišče je sključeno sedela na kamnu in se stresala od ihte. Zdaj je vsega konec. Ostane ji le še kolovrat in nepotolaženo hrepenenje.

Bog te potolaži, ljubo dete!

*

Tinetova mati je sleherni večer posedala pod slivami na tnalu in molila rožni venec. To je bil njen najljubši prijatelj. Med sleherno češčenomarijo je vpletla po eno svoje dete. Za Tineta in Anko pa po dve češčenimariji. Da bi bila srečna. Čutila je Ankino bolest in Tinetov nemir. Tudi zunaj ni srečen, siromak. In ona, njegova rodna mati, mu ne more pomagati. Samo ti, češčena Marija! Če je prav, naj se vrne v lemenat. Če ni prav, daj mu poštenega dela v svetu in srečno srce! Ubožček moj je. Nikoli ni ničesar dobrega užil. Komaj je shodil, je dobil pljučnico in že je bila rakvica pripravljena za v grob. Kesneje so mi ga vzeli zdravniki in mu hoteli nogo odrezati. Potem je šel v šole, kjer ni imel ne kruha, ne mene. In potlej še vse to, kar se je zgodilo. O, ti moje ubogo dete! Bodi karkoli, samo srečno bodi! Češčena Marija ...

»Stara mama, večerjat!« je zažgolelo osem mladih grl, vnukov stare Šumčevke. »Cvrtje bomo jedli ...«

Za Tineta in Anko: češčena Marija ...

9. Povest o Janu[uredi]

Dnevi so viharno bežali. Tako se prav za prav zmerom godi, če ljubiš koga, a moraš stran na pot. Potegneš z roko prek čela in ni več sladke podobe.

Tine je zahajal k Miholjevim. Prve dni ni nihče zaslutil resnice. Saj je Miholjeva mlada Tinetova sestra. Toda kaj kmalu so sosede izluščile jedro: k učiteljici hodi. Da, Tine hodi k učiteljici Majdi. Že tri tedne je utonilo za onim večerom pred križem. In sleherni dan se je mehkejša tkanina pletla med Tinetovim in Majdinim srcem. Tine se je čutil pomirjenega. Ko da je prepotoval visoke gore in zdaj polega po travnem pobočju. Prav za prav ni ničesar dognal. Življenje mu je bilo še zmerom uganka, svet se mu je še zmerom upiral, toda eno mu je umito: misel o ženski. Počasi so luske nevere padale, pred njim je rasla žena kot nekoč, čista in dobra. Vse one nelepe podobe iz Zagreba so izginjale. In to je bilo za Tineta neizmerne vrednosti. Saj je čutil, da je soglasje božjega stvarstva brez dobrote žene raztrgano, madež je mrlel sredi snežnobele tkanine.

»Majda«, je mnogokrat premišljal, »redek cvet si, ki vsakih sto let vzcvete. Sto let je, kar te iščem. In sem te našel? Mar te ni kdo drugi zaželel in te že na pol utrgal? Cvet, ali si čakal večnega romarja, ki je svojo mladost izgubil v iskanju?«

»Bog ve, Bog ve!« mu je tiktakalo srce.

Zadnji dnevi teko in vendar se nista še ničesar zmenila. Niti tega si nista povedala, da se imata rada. 0 vseh življenjskih vprašanjih sta govorila, samo onega se nista upala dotakniti, kar je bilo obema najbližje: kako se bo razvijala njuna bodočnost. Ena poteza Majdina je bila Tinetu zagonetna. In ta ga je zadrževala, da ni govoril o tem, kar je nosil v srcu. Kadarkoli je namreč hotel kaj toplega povedati, ji je sprva srečno zažarel obraz, nato pa ji je preletela obličje neznana žalost in solze so se ji zablestele v očeh. Tine je čutil skrivnost, ki je ležala med obema; bolela ga je, a je ni hotel samovoljno odgrinjati. Toda čezjutri odhaja in naj gre z uganko od tu?

»Sicer pa, mar smem spraševati, ko mi pa še ni povedala, ali čuti kaj do mene? Oči govore. Tudi besede včasih napol izražajo milino ljubezni. Toda nekdo stoji med nama. Čutim ga.«

Majda je bila otrok narave. Srce ji je bilo pošteno kot sonce. Dasiravno je prej mnogokrat odganjala misel na učitelja Jana, svojega nesrečnega zaročenca, dasiravno je od bolečine trgala njegova pisma, jo je to novo, doslej nepoznano čuvstvo do Tineta tako prevzelo, da je pozabila na ves svet. Njena duša je bila večno le gaj Tinetove ljubezni. Ob slehernem koraku, sleherni misli, ob slehernem drhtljaju srca je živel le Tine, Tine. Brez njega je njeno življenje prazna njiva, z njim pa sončen vrl.

Toda dva dni po njenem srečanju s Tinetom pri križu prinese pismonoša pismo s Koroškega ...

»Draga Majda! Ker me dalja med teboj in menoj vsak dan bolj vleče k tebi, sem sklenil, da porušim vse bregove in strmine, ki te ločijo od mene. O počitnicah boš postala moja žena. Ti ne veš, kako je v meni vse pomlajeno. Najslajša cvetica sveta bo meni oslajala življenje, meni, ki sem bil pred teboj najsamotnejši človek ...«

Kar je spalo kot pozabljeno v njej, kar je bilo kot za večno pokopano, vstaja zdaj iz groba in stega roke po njej.

Mar je vedela tedaj, kaj je ljubezen? Smilil se ji je človek, ki je brez noge šantal po šolskem vrtu in božal njene rože. Edini pošteni človek v njeni prvi službi je bil Jan, ki je odpodil od nje vse vsiljivce. Toda naj mu to uslugo plača z življenjem? Brez misli in pameti je odgovorila na njegovo snubitev: da. In to visi še danes nad njo kot prekletstvo. Saj bi rekla takoj zdaj brezobzirno: ne! Ne bom tvoja žena. Med tem se mi je srce odprlo, vzljubila sem človeka, brez katerega ne morem živeti. Toda mar ne bi s tem ubila najpoštenejšo dušo, ki mi ni ničesar drugega prizadejala, ko da me ljubi ...

Noči za nočjo so bežale brez sna. Majda je bledela, lica so ji plahnela. Sklenila je, da se bo umaknila svoji sreči, odgovorila je to v pismu Janu. Toda ko se je dopoldne prikazal dobri obraz Tinetov, njegove zveste oči, tedaj je pismo zmečkala in zajokala.

Naravno, da v takem razpoloženju ni prišlo do razgovora o ljubezni. Niti Tine niti Majda si nista upala izgovoriti besedice: ljubim te. Kot dva starčka sta se pomenkovala o visokih življenjskih vprašanjih.

In vendar: še dva dni in Tine se bo odpeljal v Zagreb.

»Kaj vam je, Majda, da ste zmerom tako žalostni?«

»Nesrečna sem, tako nesrečna!«

»Pa kaj se je zgodilo, za božjo voljo?«

»Moje življenje je zašlo v goščavo, pa ne zna poti iz nje.«

»Ne razumem vas, Majda.«

»Bolje je, da me ne razumete. Zmerom se je umikala sreča pred menoj, zdaj pa, ko se je ona približala, se umikam jaz.«

»Bog vas razumi!«

»Ne morem vam povedati, Tine, prehudo mi je.«

Tinetu se je roka sprožila in pobožal je Majdo po laseh.

»Ubožica, moja ubožica.«

»Tine, ali ste kdaj ljubili dekle?« je vsa solzna drhtela Majda.

»Ljubil, če že hočete vedeti«, je hladno odvrnil Tine in umaknil roko z njenih las. »Toda ni bila vredna moje ljubezni. Ona jih je ljubila mnogo ...«

»Ah! In potem niste več ljubili?«

»Še enkrat, pa sem doživel isto.«

»In potem?«

»Mrzim ženske.«

»Tine«, je osuplo zatrepetalo v Majdi, »mar ne vidite izjem?«

»Jih skoro ni.«

»Tine!« je kriknila Majda, »krivični ste.«

»Ko bi vi, Majda, toliko kupo, kot so mi jo natočile ženske, izpili, ne bi tega izrekli.«

Majda, ki je sprva pozabila, da je danes znova priletelo pismo s Koroškega in se je čutila zategadelj Tinetovo, je mučno trpela ob njegovih izpovedih. Ko pa se je zavedela, da je pravzaprav tudi ona ena izmed tistih, ki niso bile odkritosrčne do Tineta, je sklonila glavo in umolknila.

»Ne smete zameriti, Majda,« je tedaj Tine zamolklo iztisnil iz sebe, »zdi se mi, da niso vse take, kot sem pravkar rekel. Vi ste izjema ...«

»Ne, ne, Tine, prav ste povedali. Tudi jaz spadam med tiste. Zmerom bolj spoznavam, da nisem bila poštena do vas.«

»Majda!«

»Varala sem vas.«

»Ne govorite!«

»Obnašala sem se do vas, ko da vas ljubim, imam pa že drugega.«

»Tako?« je zahropel Tine. »Majda, vi ste bila moja poslednja ljubezen. In zdaj zbogom, ženske!«

Vzel je klobuk in počasi kot starec odhajal.

Majda pa se je vrgla na klop in divje zajokala.

*

Povest učitelja Jana.

Nekaj večerov za tem dogodkom je Majda buljila v strop nad svojo posteljo in vrvele so v njej misli o preteklih dneh:

Učitelj Jan ima petintrideset let. Petintrideset let in srce v prsih. Šrapnel mu je odtrgal nogo in zdaj je kot podžagana bukev. Ljudje pravijo, da mu je šrapnel prestrelil srce, zato je tako odljuden samotar; nima več srca. Pa kaj vedo ljudje, ki ne vidijo vanj! Sicer pa tudi sam ne pogleda vanj. Le v samotnih večerih, ko ga je strah, si tiho odpahne vratica v srce in čuti v njem celo morje ljubezni, katere pa ne more izliti nikamor. Življenje v svetu je njemu, šepavcu, sovražno.

Nekoč je vrgel Majdi skozi okno, ko je bila še na Koroškem, pismo:

»Tesna mi je soba, ker je prazna. In strop se je čisto do mize primaknil. Če si zapojem, jeca kakor iz groba. Okna so prazna in zožena. Včasih se mi zdi, da se sama od sebe splete železna mreža prek oken. In ven gledam kot jetnik. Še nikoli mi ni topla roka zrahljala postelje in pokrižala me, ko ležem spat. Ko da vsak večer legam v grob ...

Sonce vseh sonc, posveti tudi v mojo samoto, prižgi mi žarek življenja, kot ga žive zdravi, ljubljeni ljudje ...

Ni bilo podpisa, toda čutila je, odkod je pismo prispelo.

Jan, ubogi Jan. Smiliš se mi, toda ljubiti te ne morem.

Ob skupnih sestankih je Jan neprestano zrl v sladko obličje Majdino. »Najlepšo rožo ljubim, do katere imajo pravico pravzaprav le kralji. In najljubeznivejša je z menoj. Morebiti, oh morebiti, kaj bi govoril!«

Majda pa ni nikogar ljubila.

Jan je bil po svojem značaju zaprt človek, pač kakor vsak, ki se ne čuti enakovrednega člana obdajajoče ga družbe. Tudi Majda je bila tiha in skromna, kot nalašč zanj. Njej ni do zunanjosti, njej je le za ljubeče srce. Zakaj bi si torej ne izsanjal tako blestečega sna: Majda — njegova žena!

Najbližji njen sosed je bil. Zatorej je videl tuje uradnike, ki so jo snubili. Čutil je njeno odvratnost do njih. Zatorej je ob takih trenutkih sam prišepal na njen vrt in s tem odvrnil tuje vsiljivce. Kaj bodo rudniški uradniki z njo, cvetočo rožo! Prvi dan bi zvenela ob njih. On pa jo bo pestoval kot najrahlejši cvet ...

Toda nadlegovanja ni bilo konca. Mnogokrat se je Majda iz zoprnega občutja zjokala. »Zakaj mi ne dajo miru ti tuji ljudje, mrzli in brez resnice? Sama bom ostala, ker imam do moških le odvratno čuvstvo, nikoli ne bom nikogar ljubila. Sama beseda in puhloglavost jih je ...«

Tedaj je prišlo drugo pismo od Jana, to pot podpisano: »Le rože na vrtu, ki jih sleherni dan vidite, in otroke v šoli imam. Veste, to dvoje je resnično. In vendar mi je bilo samotno, dokler nisem videl vas ... Zdaj pa sem kralj in vsako jutro grem na njive, da povem svojim podložnikom, kako vas imam rad. Vsaki travi povem, vsakemu metulju, vsakemu kamnu. Veš, dekle, poslušajo me kakor ljudje in kimajo mi. Tu se do dobra zgovorim. Ko pa se vračam skozi vas, nosim tiho zaklad v skrinjici. Ljudje bi me urekli ...

Dekle, povej mi eno samo besedo, odreši me z njo ...!«

Tedaj je Majda drugič osupnila: »Mar ne vidi, kako se otepam moških? Nikogar nočem, tudi njega ne.«

Toda nekega popoldneva, ko je bila obupana nad svojo prihodnostjo, saj ni videla v svojem življenju niti žarka kake luči, je odgovorila Janu, ko jo je uradno zasnubil, brez premisleka: »Dobro. Pristanem.«

Ko pa je odhajal, se je zavedla nepremišljenega dejanja in je obupno zajokala. Toda dala je besedo zlati duši, ki živi in snuje poslej le z njeno obljubo ...

S to obljubo je pripotovala Majda skozi Prekmurje v Belo Krajino. Ob ljubezni Tinetovi je obljuba zamrla, dasiravno so Janova pisma sleherni teden prihajala. Ko pa je prispel glas o možitvi, tedaj je onemela in zgubila tla. Spoznala je da bi mučila človeka, ki je tako strašno zapuščen in ki živi le še iz sanj njene ljubezni.

»Da,« si je budila predstavo, »tako bi bilo: Tam na Koroškem stoji šolski vrt, ljubljenec Janov. Če bi šla od Jana, bi vrt usahnil. Kakor sivo groblje bi bilo prazno in žalostno v njem. Učitelj Jan ne bi bil kralj, kot senca bi se pomikal med praznimi njivami; zgodilo bi se, kar so ljudje rekali o njem, da ima srce prestreljeno ...«

Dolgo v noč se je premetavala po postelji: »Moj Bog, kaj naj storim, kaj naj storim?«

*

»Majda, kaj si storila mojemu bratu«, je tarnala Anka Majdi, ko je ta obiskala samotno Ankino sobico. »Ko se je vrnil od tebe, je spravil svoje stvari in brez slovesa odšel!«

Majda ni odgovorila. Zagledala se je skozi okno proti postaji, odkoder je odnesel vlak Tineta.

»Nekaj velikega je moralo biti. Bil je bled kot stena, ustnice so mu podrhtevale. Samo zbogom mi je od vrat izdihnil in šel. Nisem si ga upala vprašati. Mami pa sem morala lagati, da so ga brzojavno poklicali v šolo, sicer bi mama še danes jokali.«

»Ubožec! Anka, zmerjaj me, kriva sem.«

Polagoma je Majda izpovedala vso dolgo povest o Janu in Tinetu.

Kolovrat je obstal, prejina nit se je utrgala. Ankine oči so bile polne solz. Poznala je Majdo in Tineta. Razumela je oba. Tem bolj, ker se ji je prikradel v misli bogoslovec Andrej.

»In kaj boš storila zdaj, Majda?«

»Kaj vem. Na eni strani je ljubezen, na drugi dolžnost. Če bi bila močna, bi sledila drugi. Toda srce me tako neskončno kliče. Še nikoli ni bilo srečno. Zdaj, ko stoji sreča pred vrati, je ne smem ujeti.«

»In Tine! Bogve kod blodi po Zagrebu. Kot Kajn, ki ga je Bog preklel. Tudi njegovo srce ni bilo še nikoli srečno. Morebiti bi bilo ob tebi, ko bi ne bilo tako.«

»Da, da. Ko bi ne bilo tako ...«

10. Bodi srečna![uredi]

»Vem, s kakšnim čuvstvom si odvihral od nas,« je pisala Anka Tinetu v Zagreb, »izvabila sem vse iz Majde. Nič manjša reva ni, kot si ti. Pred teboj je bila zapuščena in razrvana v duši, ob tebi pa je našla mir. Toda ob tej sreči je pozabila, da je nekoč nepremišljeno dala besedo nekemu učitelju, da bo njegova žena. Veš, branil jo je pred vsiljivci, a jo hkrati neskončno rad imel. In ko jo je nekega dne na brž zasnubil, je kar na slepo privolila, da bo njegova, dasiravno ni čutila do njega niti trohice ljubezni. Prvi, ki je vzbudil njeno srce, si bil ti, Tine. In ob tem je pozabila na vso preteklost, dokler ni prejela nenadno pisma od tega svojega učitelja, da se naj pripravi na možitev v počitniških dneh ...

Kako trpi ta reva, je nepopisno. Kot senca se premika proti šoli. Pri otrokih najde še največ tolažbe. Tine, velika žena je to, spoštovanja vredna. In ne bi smel oditi od nje kot tat. To sem ti hotela povedati. Ne bi rada, da sodiš po krivem. Sicer pa želim tudi Tebi: Potolaži se! Vse bo spet dobro ...«

*

»Ali mu naj razkrijem ves smisel zaroke ter mu povem o ljubezni, ki sem jo našla v Tinetu? Ali naj molčim in grem kot jagnje k daritvi? Pravzaprav pa, če dobro premislim, za vekomaj ranim tudi Tineta, ne le Jana. In za katerega mi je več, da ga odrešim? Brez dvoma za Tineta, ob katerem odrešim tudi sebe ... A Jan ? Ta nebogljenec, ki mu je moja ljubezen življenje? Marija, usmili se me!«

Majda je sedela ob mizi in pisala troje pisem. Pisala je staršem: Zmotila sem se! Nimam fanta, pa kriva sem jaz ... Pisala je prosvetni upravi: Premaknite me. V Beli Krajini ne morem več živeti ... In še Janu je pisala: Počakaj še malo, da malo premislim in uredim ...

Potem je vstala in se odmajala proti šoli.

Šolsko poslopje stoji ob cesti in ima odprt lep razgled skozi okna. Rebri z vzorno obdelanimi vinogradi se pno ne daleč od šole. Blizu obzorja pa se v dalji proži zelen gozd, ki teče od Gorjancev do Črnomlja. Sama šumeča bukovja, pod katerimi se sprehajajo polhi in merjasci, pa tudi po kak medved se pritepe iz kočevskih loz.

V tej šoli, ki je dala že lepo številce pametnih ljudi, se dan za dnem ukvarja učiteljica Majda s prvim razredom. To so same plahe glavice, ki so navajene le ljubečih materinih besed. Učiteljica Majda jim je znala biti mamica.

»Otroci, Mahdičevega Janezka ni danes v šolo. Umrla mu je mamica. Ali morete razumeti, kako je, če komu mamica umrje? Poglej, Šumčeva Anica, kako te ima mamica rada: če se nabodeš, ti nogo obveže, če jočeš, ti solze obriše, če se prehladiš, ti za juho zakolje petelinčka; ko vstaneš, te poboža, ko ležeš spat, te pokriža, če se ponoči razkriješ, te odene. Noč in dan misli na te kot na punčico svojega očesa. Če pa ti umrje, jo položijo v grob, odkoder je ne bo več nazaj. In hiša, ki je prej vsa živela od nje, je zdaj prazna in žalostna. Zaman jo kličeš po vseh kotih in shrambah, od povsod se ti vrača le prazen odmev ...

Mnogokrat pa ljubiš prijatelja ali prijateljico. Med vama ni skrivnosti. Vse si potožita, kar vaju teži. Drug brez drugega skoro ne moreta več živeti. Nekoč pa se zgodi, da je eden izmed obeh svojega prijatelja prevaral. Mar mislite, da je to manj hudo kot smrt? Živega si moral zakopati v grob ...

Otroci, tako rada vas imam. Želim, da bi bili vsi srečni, ko boste veliki, da ne bi bil nihče med vami prevaran. Ljubljeni moji otroci, »ljubite in ljubljeni bodite!«

Majda se je nagloma okrenila k oknu, da bi skrila bolečino v očeh. Šolarčki in šolarice pa so molčali in še zmerom strmeli v svojo milo mamico, ki ima tako solzne oči ...

Tako si je Majda našla tolažbo v otrokih, ki jim je še bela nedolžnost zrla z obličij.

Šumčev Števo je komaj dvanajsto leto oženjen, a že se mu dobrika devet ljubeznivih glavic v hiši. Blagoslov na njivi in v družini. Šumčev Števo ni videl niti majhnega kosa sveta. Svetovna vojna ga ni potrebovala, zatorej je ona bridkostna leta pridno kmetoval za vse brate, ki so se raztepli po svetu. 0, Števo ve, kaj je domačija, ve, kaj je kepa zemlje, ve, kaj je pšenični klas, takrat se je dalo to najglobje doživeti, ko je prišla nesita komisija in izganjala iz hleva najlepše glave, ko je odvažala mernike in mernike žita iz kašče. Ko da so človeku odprli prsa in trgali drobovje iz njega. Da, Števo je zaslužil Šumčev grunt, ko ga je branil in hranil sam.

Zdaj pa ima Števo devet otrok. Malone vsako leto zajoka novi glasek. Čudovito je prav za prav pri Šumčevih. Števo s svojo odraslo družino gara dan za dnem, od ranega jutra v pozno noč. Nima počitka, razen sedmi dan, ko je počival tudi Bog. Vse dolge njive preorje sam, poseje sam, vse dolge senožeti pokosi sam, vse dolge vinograde okoplje in poškropi sam. Mnogokrat se zdi, da bi konj omagal, a Števo ne. Večkrat sem ga videl, da so mu roke padle ob telesu, kot da so podsekane. Toda brž je zopet zagrabil za lopato in jo naprej zabadal v zemljina prsa.

Nisem razumel te nečloveške borbe za kruh, ki ne preneha niti za eno uro, dokler nisem nekoč doživel idile kmetskega večera na tnalu.

Večerilo se je in Sumčevi otroci so se zbirali okrog stare matere na tnalu. Kot piščeta okrog koklje. Stara mati jim je pravila večerne pravljice, ki jih je že stokrat ponovila. Tedaj zavrisne Tinek: »Ate!«

Pravljice je konec; ko bi odrezal, so vsi zdrveli proti očetu, se ga oklenili kakor ljubljene podobe in ga peljali k stari materi. Tam so posedli po tleh okrog njega in mu pripovedovali vse drobne stvarce, ki so jih čez dan doživeli. Vse je bilo važno za »ateta«.

Vem, s kako zmučenim obrazom se je vračal Stevo, kako so se mu podile nove skrbi za jutrišnji dan, toda ob teh ljubkih obrazkih se mu je vse razkadilo. Vstala je svetla zarja, ki je ožarila vso to družinico:

»Jutri gremo v trtje in boste zobali po mili volji ...«

»Ate, ate, ate!«

*

Učiteljica Majda, ki je opazovala Šumčevo družino, je mrla od hrepenenja, da bi tudi ona nekoč pestovala in učila svoje otroke. Doslej je mogla dati ljubezen le tujim glavicam. Kjer je doživela nežno povezanost družine, je zasanjala v svojo prihodnjost. To se je dogajalo, odkar je vzljubila Tineta. Ko pa se je oglasil klic iz njene preteklosti, je onemela: ko da ji je nekdo šiloma stri peroti. Mar si naj zasanja srečno bodočnost ob človeku, ki ga ne ljubi? Nekoč jo je ustavil na poti iz šole Peljuškov Jože:

»Gospodična, vi ljubite otroke, kot čujem. Škalova Barica kar vztrepeta, ko zazvoni poldne. Pravi, da bi vas že rada poslušala. Meni ste všeč. Človek, ki otroke ljubi, je dober.«

»Vam, Jože, je dolgočasno?«

»Oh, ne morem vam povedati. Moje življenje ni vredno počenega groša. Saj ni nikomur namenjeno.«

»Ni blagoslova, Jože?«

»Ni ga. Pa kriv sem sam. Matere že nisem imel, ko sem hitel v Ameriko. Mislil sem, da si bom v dveh letih nahranil toliko, da si bova zgradila hišo, kupila njivo, ložo in vinograd. Pa me je zadela nesreča za nesrečo. Ali so me okradli, pa sem moral znova nabirati, ali je spodrsnil tram s premogom na me, da sem ležal in porabil ves prihranek, ali sem zgubil delo, naj bo kakorkoli: trideset let sem garal za to bajto in to malo grunta, kar ga imam. Trideset let, da bom šele začel živeti. Ko sem Metko, ki me je ves čas zvesto čakala, vzel, sem imel pet in petdeset let. Kajpada je takrat bilo zaman pričakovati od nje še kakih otrok. In vendar sem ves ta čas živel le od ene misli, da bom dobil otroke, katerim bo vse to darovano; sina bi rad imel, da bi odnesel moje ime ... Ah, kaj bi govoril, gospodična, všeč ste mi, ker ljubite otroke ...«

Majda se je ozrla za visoko postavo odhajajočega moža, hrbet je imel že malce upognjen in lasje so bili sivo prebarvani. »Da, Amerika ga je ogoljufala za življenje. Enim ubija otroke, drugim jih ne da. Pri vsem tem so pa tu povečini sama bela srca ...«

*

Šumčevo Anko, ki je nosila bridkosti vseh svojih ljubih, Majde, Tineta in mame, a največ svojo neozdravljivo bolečino, je nekega dopoldne obsijal zlat sončni žarek. Pismonoša ji je prinesel pismo iz Trnovega, kjer jo vprašujejo: ali bi hotela vstopiti v kak drug samostan, ki ima lepšo okolico in čudovitejši zrak. V mislih imajo neki samostan Dobrega pastirja, kjer použivajo življenje plemenitih redovnic zakrknjene kaznjenke. Sicer ni gotovo, da bi Anko sprejeli, vendar bi radi vedeli, ali ima še ljubezen do samostanskih celic.

»Oh, kamorkoli! Samo v samostan, v samostan!« je odgovorila Anka. »Tam bom pozabila na vse, kar je zunaj nelepega, in bom služila le Jezusu. Samo če morete, poiščite mi hišo miru; vsa drhtim od nemira, da se mi tudi ta vejica ne odlomi ...«

*

Majda se je v teh dneh zdvajanja in nepokoja še tesneje naslonila na Anko. Odkar je namreč razkrila Anki svojo ljubezen do Tineta in bolesten dogodek z učiteljem Janom, ji je postala bližja kot rodna mati. Vsak utrip srca ji je poslej stekel v besedo. Ankin kolovrat je neugnano brnel, nove misli so se prebujale; iz Anke v Majdo, iz Majde v Anko. Nihče razen Anke ni vedel za Majdino skrivnost, le šušljanje nepotrebnih bab se je pretakalo od hiše do hiše: rada se imata. Pa resni ljudje niso temu prisluhnili. Tudi Tinetova mati ni ničesar slutila. Njen molek je še zmerom z eno mislijo živel: Da bi se vrnil v lemenat, Češčena Marija ... Gorenja hiša pa je vse vedela. Pa kaj drugega naj bi vedela, razen da Majda nikamor ne vidi iz teh zmotnjav in Anka ji ne more dati nobenega pametnega sveta. Tine molči. Jan se tudi ne oglasi več, odkar je Majdino pismo za odložitev poroke doromalo. Molk, povsod groben molk.

Anka in Majda sta sleherno jutro krenili proti farni cerkvi. Med jutrnjimi spevi ptičev, med njivami in trtji. Majda se je čudovito dobro počutila v Ankinem vodstvu. Nekam otroško se je obračala k Mariji, naj ji svetuje iz te stiske. Tudi pogovor z Jezusom ji je bil tako odrešilen! Nikoli ne bi verjela, da se da govoriti tudi z bitji, ki jih ne otiplješ, tako tolažujoče. Ona odvratnost proti cerkvenim hišam, ki ji jo je vsadila vzgoja družbe, je polagoma izginjala. Uvidela je, da bi ji nihče izmed tistih ljudi, ki so cerkev mrzili, ne mogel ta trenutek tako potolažiti kot Jezus, ki prebiva v cerkvenih palačah. Čisto nagonsko, brez študija raznih apologetov in filozofov, je spoznala namen in posmrtnost človeka. Vse je človeku, ki se z vso silo ne brani resnice, tako svetlo, tako samoumevno. S srcem veruješ in dvomi izpuhte. Samo eno veš: vse je tako brezkončno, da se v globini zajeti ne da. Pa česar ne dojameš, veruješ. In srce je srečno.

Majda je čutila daljni klic: »Žrtvuj se. Veličastno delo je žrtvovanje za srečo bljižnjega ...« In tisti hip ni bila ta misel pretrda. Se je čutila Majda bližino božje pričujočnosti. Toda ko sta stopili z Anko iz cerkve in se je Majda ozrla proti postaji, ki vodi v Zagreb, jo je nekaj strašno stisnilo za srce: saj je vendar tam ono, kar pomeni njeno življenje.

»Ljubi Jezus, saj nisi Ti tega hotel. Ti želiš le srečo svojim otrokom. In vendar: kaj naj drugega storim! Jan z ljubečim srcem čaka. Ta dobri Jan, ki ni nikomur nikoli lasu skrivil. Oh, Jezus, tako sem zmešana, nikamor ne vidim iz te megle ...«

Dekleti sta molčali. Vsaka svoje sta mislili, vsaka svoje trpeli.

Tedaj stopi pismonoša pred Majdo.

»Gospodična, pismo iz Zagreba,« in pomežikne. S trepetajočimi prsti odpre kuverto in preleti kratke besede: »Spoštujem Vas, Majda, velika žena ste, kakršne še nisem srečal v življenju. Žal mi je le to, da sem prišel prekasno. Zdaj mi ne preostane drugega, kot da ostanem sam in umrjem z Vašim spominom. Zbogom, dekle, bodi srečno!« Anka in Majda sta se objeli in tiho zajokali, Majda je čutila, da se je ta trenutek nekaj velikega v njenem življenju porušilo. Anka pa je spoznala velikost svojega brata, ki ga do tega trenutka ni poznala.

»Bodi srečna!« je rekel, na svojo srečo pa je pozabil.

»Ubožec!« je vzdihnila Majda.

»In ubožica!« je mehko dodala Anka.

11. Usodno pismo[uredi]

Majda je onemela. Tolikšnega udarca ni pričakovala. Še vedno je v zadnjem kotičku srca upala, da se bo še vse nekam spremenilo. Zdaj pa je vsega konec, jadrno hiti svojemu žrtvovanju nasproti. Pa mar je to še žrtvovanje? Saj je vendar Tine oni junak, ki je to proti svojemu srcu odločil. Majda je le orodje njegovo. Le počasi se ji je bistrila zavest celotnega položaja. In povsem mirna je postajala, kot deroča voda se je umirila na razlitih livadah. Le ob večerih, ki so se vlekli kot brezkončna cesta, se ji je od trenutka do trenutka povrnila zavest neizmerne izgube. Tine je prihajal k njej, poljubil jo je, povedal ji je toliko o njuni prihodnjosti: ustvarila si bosta domek z družinico in živela v ljubezni in delu za soljudi. Doumela sta čas duhovnega razkroja, novih iskanj in bega od Boga. Še bolj pa sta doumela nezmožnost kakršnegakoli življenja brez tega istega Boga, ki se zdi sodobnim ijudem ostarel. Z njim in v njem čutita vso veličino nove družbe, brez njega in proti njemu pa pogin ...

Pravzaprav pa — kje je Tine? Ni ga, v Zagrebu blodi, le duh njegov in njegove velike besede se prebujajo ob dolgih večerih.

»Tine, moj Tine!«

Nekoč ni mogla Majda več prestajati. Prevelika želja, da bi se z njim pomenkovala kot ob uri sreče, jo je vso zajela. Vzela je pismo in pisala:

»Pišem, da stresem s sebe vso bolest samote, ki jo čutim, odkar Te ni, moj miljeni fant. Nikoli ne boš bral tega pisma, nikoli ne boš zvedel za mojo bolečino. Papirju se bom razkrila do dna: Občudujem Te moj fant, ker si velik. Iskal si ljubezni. Ko si jo našel, si jo iz poštenosti predal drugim. Visoko stojiš nad menoj, da Ti komaj vidim v oči, moj lepi fant. Vse bom storila, kot želiš, vsaj v tem sem Tvoja. Toda nikoli Te ne bom mogla pozabiti, naj živim tisoč let. Dobra bom Janu, zvesta, poslušna, ljubila pa ga ne bom. Samo enkrat se mi je srce ogrelo — zate, poslej bo mrtvo. Toda radi Tebe, Ti veliki človek, bom skušala biti tudi jaz močna. A pozabiti Te ne bom mogla nikoli, nikoli ...« Skrila je obraz v dlani in zaihtela:

»Nikoli, nikoli!«

Spet je pisala:

»Ko bi se mi Jan ne smilil, bi šla bogve kam. Opravljala bi težka dela, stregla ljudem, tolažila bolnike, da bi vsaj malo omamila po Tebi hrepeneče srce. Toda Jan je zlat človek, nebogljen, neljubljen. Name se je naslonil, na edino razumevajočo žensko. Moje srce pa je tedaj še molčalo. Šele danes čutim, da je najtežja borba na svetu borba s srcem. Pa konec je danes vsem premišljevanjem. Nazaj ne morem, vrata so zapahnjena. Naprej pa je pot posuta z ostrim kamenjem. A tega ne sme izvedeti moj nesrečni Jan nikoli ...«

Roka ji je omahnila. Misli so se trgale. Samo sunkoma so preskakovale s predmeta na predmet, brez reda, se ubijale, naskakovale drugam, dokler niso končno obnemogle, Majdina glava je padla na mizo in se umirila.

Šele pozno ponoči se je predramila, upihnila luč in se ulegla na postelj kar v dnevni opravi.

*

Ko se je nekega popoldneva Majda vrnila iz šole, jo je pred hišnimi vrati čakal — učitelj Jan. Skromno oblečen in s skromno vljudnostjo je pozdravil:

»Dober dan, Majda!«

»Bog daj, Jan,« je pobledela Majda. »Kaj te je pa prineslo k nam ?«

»Radoveden sem bil, kako in kje živiš,« je lagal. Mislil pa je: »Resnico izveš jutri.«

Močno je Jana potrlo Majdino pismo, v katerem mu je pisala, naj še malo počaka s svatbo. Saj je vendar že toliko časa odlašal, zdaj pa ne more več, sicer mu bo srce umrlo od samote. In to pismo ga je gnalo na pot, da poizve, kje je ona ovira, ki ne da Majdi stopiti v zakon z njim. Mar ga ne ljubi? Strašna je bila pot s Koroškega. Vso pot mu je kovalo v sencih: kaj je z njo. Zadnje čase mu je le redko odgovarjala in brez toplote. In potlej še tak odgovor. Morebiti je stopil kdo med njo in njega? To bi bilo nekaj strašnega.

Ko je stopil s postaje proti dolini, je izpraševal ljudi za šolo učiteljice Majde. »O, to je ono zlato dekle, ki ga imajo naši otroci tako radi!« Tako so rekali ljudje, koder je spraševal. »Da, zlato dekle,« si je srečno pritrjeval, »pa to zlato dekle je moje!« Zopet ga je kljunilo: »Pa je moje? Bilo je, oh, bilo je, zdaj pa me sumljivo duši v prsih: nekaj ne bo prav. Nekaj velikega se bo zgodilo. Kaj, bogvedi!«

S takimi mislimi je prišepal do šole, kjer je prav tisti čas učiteljica Majda poučevala otroke. Prva ženska, ki je prišla mimo, mu je pokazala njeno stanovanje. Ko je odhajala, je sumljivo zmajala z glavo: »Ali je brat ali je fant? Pa fant ne more biti za tako lepo gospodično. Je pa Šumčev Tine vse kaj drugega.«

In tu je pričakal Majdo.

»Ali imaš dopust?«

»Vzel sem si ga.«

»Samo zaradi mene?«

»Samo zaradi tebe.«

»Ti si pa res priden!«

Majdine oči so se plašno umikale zvedljivim Janovim pogledom. Čutila se je zločinko pred tem dobrim človekom.

»Lepo imaš,« je rekel, ko je stopil v njeno kamrico.

»Se ti zdi?«

»Na mizi imaš rože, Prešernove poezije, Župančiča, Magajnovo »Gornje mesto«, Kranjčevo »Življenje« ... Vražje si sodobna. Se zmerom rada bereš,« je ves oživel, ko je odlagal knjigo za knjigo.

»Da, rada berem.«

»Jih naročaš iz Ljubljane?«

»Ne, tu jih jemljem iz knjižnice nekega študenta, ki v Zagrebu študira filozofijo.«

»A?« se je Jan začudil. Srce mu je nekaj stisnilo. Vstala je truma misli in mu mrežila možgane ...

»Je iz te vasi?«

»Brat naše mlade gospodinje.«

»Je večkrat tu?«

»Samo enkrat je prišel.«

»Aha,« se je Jan oddahnil, a z njim tudi Majda, ki je že trepetala, da se bo nehote izpovedala. Saj se je čutila povsem brez moči ob tem človeku, ki je prišel iskat svojih pravic.

Po večerji sta šla malo po cesti iz vasi. Tu je pripovedovala Majda o svojskih običajih Belih Kranjcev, o poslušnih učencih, o boguvdanih mamicah.

»Ti veruješ, Majda?«

»Verujem. Ako nimaš vere, pridi sem. Tu je Bog doma.«

»Majda, že zaradi tega sem od nekdaj veren kristjan, ker čutim, da smo pri Bogu vsi enaki: lepi in nelepi, bolni in zdravi, učeni in neučeni, samo da živimo po njegovih zapovedih. Meni je bilo to zmerom v uteho, ker sem pohabljenec. Saj pri ljudeh veljam pač malo.«

»Tega nisem vedela do nocoj. Se pač nisem zanimala.«

»Tudi v tem vidim božji prst, da sem te dobil. Saj si imela odprta vrata v visoko družbo; angleški inženirji so te snubili, lepi so bili nekateri, ti pa si po vrsti odbijala. Meni, siromaku, pa nisi odrekla roke ... Da, da!«

Še pozno v noč sta govorila. Jan je odkrival kako vedno le šteje dni, kdaj bo njegova. Kot nekdaj dijak, ko je štel dneve pred božičnimi počitnicami. Toda dnevi se vlečejo kot lena voda, mesecev ni konca. Pa zdaj se bo menda hitreje zgodilo?

Majda je zavila v svojo kamrico, Jan pa v bližnjo krčmo.

*

Naslednje jutro je morala Majda že dopoldne v šolo. Nadomestovala je upravitelja, ki se je odpeljal v Črnomelj. Janu je izročila ključe od kamrice ter mu svetovala, naj si gre malo ogledovat okolico. V resnici je Jan v naglici pograbil Jenkove pesmi, ki so ležale na šolskih zvezkih, in krenil proti Ivanjem vrhu, odkoder se pogled odpira na daleč in široko po Beli Krajini.

Omamile so ga sončne rebri, ki so bile težke od trtnih nasadov. Vmes pa so bele zidanice kot plahe golobičke. Tam v daljavi se svetlika srebrno se blesteč pas. Kulpa se vije med senožeti in njivami. Krupelski grad izziva med bornimi kmetskimi domovi. Semiška cerkev se dviga kot pokončen kažiprst proti nebu. Suhorski hrib, kjer tolovaji razbijajo po župnijskih vratih, kliče: pridite popotni! Od vsepovsod vabljivi klici: Obiščite nas, spočijte se na naših nedrih. Samotno nam je, ker samevamo že tisoče in tisoče let ...

Učitelj Jan je doživel lepoto belokranjskih tihih dolinic in rebri, v kupčke nasejanih vasi, cerkvic, kapelic in križev. Kot ena sama otroška pesmica. Ulegel se je v travo, da bi se naužil še biserov velikega slovenskega lirika Jenka. Odprl je »Obraze«, ki imajo toliko slovenske lirične duše v sebi, pa je zletel ven bel listič. Pobral ga je in del nazaj. Toda nekaj mu ni dalo miru, dokler lističa ni razgrnil in bral ...

Pismo, ki ga je Majda pisala sebi v uteho, a je bilo namenjeno Tinetu. Pismo izpovedi.

»A Tebe, Tine, ne bom mogla pozabiti nikoli, nikoli ... A tega ne sme izvedeti moj nesrečni Jan nikdar in nikoli ...«

Jan je pismo prebral in zastrmel nekam v neznano. Oči so se mu široko razprle, čez obraz se je razlila grobna bledica. Ustnice, ki niso imele kaplje krvi, so se skrčile v bolesten izraz. Groza mu je zajela celo telo. Groza samote in praznote in samoprevare. Na mah je ugašal dan, čez vesele pokrajine je legala puščoba, ki je zavijala v svojo grozotno sivino samo božje sonce. Nekaj minut se ni Jan niti premaknil. Kot okamenel kip se je pogreznil v nepojmljivo bolest. Nato pa je vrgel knjigo in pismo od sebe in zatulil v travo. Vse telo se mu je stresalo od ihte: »Zakaj sem se rodil? Saj nisem ene same srečne ure preživel. Izmed vseh najnesrečnejša pa je ta ... ooo!«

Ko se je izjokal, mu je postal obraz brezizrazen. Brez misli in želje. Naj le pride karkoli. Na tem svetu ne pričakuje ničesar več.

Še enkrat je segel za pismom in bral. Brez besede in brez glasu je slovkovala duša črko za črko: »Ko bi se mi Jan ne smilil, bi šla bogve kam ...« Tiho so mu kapale solze. Poslednje znanilke strtega srca. Velike oči so se mu rdeče obrobile in se niso posušile, dasiravno je Jan še tako hotel nekaj drugega misliti. »Smilil sem se ji ... Ubožica, dobra si mi bila, a jaz te v svoji samoljubnosti nisem razumel. Kje bi mogla ljubiti Jana, pohabljenca, ki ga nihče ne mara! Ti si lepa in tvoj dragi mora biti lep. Zatorej se bom umaknil. Rad te imam, pa bodi srečna z onim, ki mu pišeš. Zame itak ni sreče; ne spadam med ljudi.«

Obstal je in si obrisal oči.

»Le kako naj rešim to zagonetko, da ne bo Majde preveč zadelo. Za mojo bolečino ne sme izvedeti nikoli. Srečna naj bo!«

Ko je pobiral Jenkove pesmi, se je nehote spomnil one kitice iz »Obujenk«: Pomlad se na zemljo vrne — petje slavcev se zbudi — v cvetje zemlja se zagrne — zame pa pomladi ni ...

»Zame pa pomladi ni!«

Tihe solze so mu drsele po licih.

*

Ko je stopil v Majdino kamrico, je položil knjigo na mizo. Pismo pa je že na Ivanjem vrhu vtaknil v žep, ne da bi se zavedel. Z ljubeznijo se je ozrl na sladko prikupnost dekliške sobe, zaprl vrata in šel. Njemu pač ni bilo namenjeno, da bi ljubil.

Počasi je odtapal po kameniti poti proti šoli. Trudna mu je bila duša, da se je komaj premikal. Opoldne so se izsuli otroci, za njimi je stopala Majda.

Začudena ga je pogledala:

»Kaj že odhajaš?«

»Da, kot tat sem se prikradel k tebi, kot tat se zgubljam od tu. Ne smeš mi zameriti, Majda, nikoli nisem bil uglajen.«

»Ah, kaj to, žal mi je, da že greš. Bi še malo pokramljala.«

»Moram iti, me služba kliče. Ogledal sem si lepe pokrajine, ogledal tvojo kamrico, zdaj mi je srce nasičeno ...«

»Pa počakaj toliko, da pojužinam, bom te spremila. Lepše ti bo.«

»Če ti ni neprijetno.«

*

Četrt ure za tem sta spela proti postaji. Kakor starčka. Jan je molčal, češ, da ga v kolenu grize. Grizlo ga je le v srcu. Stena je padla med njiju. Od trenutka do trenutka sta se ustavila, ogledala se po spodaj ležeči pokrajini, ki so jo križem kražem prepletale ceste, in zopet hitela. Daleč je do vrha. Z mosta, ki vodi proti Planini, se je Jan ustavil. Ozrl se je proti vzhodu. Zagledal je vitko belo poslopje zraven cerkvico in košato lipo.

»Glej, tvoja šola!«

»Da, dobro si si zapomnil.«

»0, zelo dobro. Mislim, da ne bom nikoli pozabil tega kraja.«

Oči, ki so strmele tja, so se ovlažile. »Zbogom, lepi kraj,« mu je srce govorilo, »bodi za zmerom pozdravljen! Ti si bil edini odkritosrčen do mene, bedneža. Odkril si, kar je skrivala celo ona, moja miljenka ...«

Sunkoma se je obrnil:

»Pojdiva, zares lepo!«

Ko se je že bližal vlak, je zaklical:

»Srečno, Majda!«

»Srečno, Jan!«

»Oha«, je zaklical bolestno, ko se je že vlak zazibal, »to sem našel v Jenkovih pesmih, pa sem pomotoma s seboj vzel ... Srečno!«

Vlak je odpuhal.

Majda je prebledela kot krpa. Že davno so ljudje odšli. Ona je še zmerom stala na istem mestu.

12. Zvezde so žarele[uredi]

Šumčeva mati je bila svetnica. Nikoli ni govorila vas o njej drugače kot s spoštovanjem. Ona pa ni nikoli o nikomer govorila. Tiha je bila, prebirala molek in varovala otroke svojega sina Steva. Življenje ji ni bilo bogve kako prijazno. Vsi otroci so ji odleteli, Tine je pustil lemenat, Anka pa je morala iz samostana radi bolezni. In tako je večno molila: da bi se Tine vrnil! Ali da bi bil vsaj dober; da ne bi Boga pozabil. Da bi Anki radi samote ne izkrvavelo srce! Da bi se oni, ki se klatijo po Ameriki, ne pogubili. Da bi bilo Tončki pri Miholjevih dobro! Od jutra do večera in večkrat po celo noč.

Zdaj pa je Šumčevo mater nekaj vrglo. Že teden dni ni ničesar vzela v usta in gospod so bili zadnjikrat pri njej s sveto popotnico. Števo je brzojavno sporočil Tinetu.

Strahotno je Tineta pretresla ta vest. Planil je na prvi vlak in odvihral domov. Čutil je: »Jaz sem kriv. Zanemarjal sem mater, odkar sem v Zagrebu. Tuja mi je postala kakor dom. In bogve kako je hrepenela po meni!« Stal je pri oknu in v nemiru poganjal vlak: »Hitro, hitro, mudi se! Mati me kliče. Ne more umreti, dokler me ne vidi in blagoslovi ...«

Še je bila pri polni zavesti, ko je pridirjal Tine. Veselje se ji je posvetilo v trudnih očeh: »Tine, moj ubožec!«

Tine je padel na kolena pred postelj in v solzah poljubljal ovele materine roke:

»Odpustite, mati! Žal mi je vsega, s čimer sem vas ranjeval.«

Z roko mu je zaprla besede:

»Moj si, Tine! Zmerom sem ti le dobro želela. Tudi zdaj te le blagoslavljam. Nikomur ne delaj zla, moj dobri fant!«

Zajela je dih, suh kašelj jo je davil, pa je čestokrat zastokala.

»Tine«, se je zopet umirila, »učiteljica Majda je zlato dete. Tako mi je bila dobra vse te dni. Zdaj je v šoli. Pa strašno žalostna je zmerom in vsa se je spremenila. Večkrat si bil z njo, predno si odšel v Zagreb; da bi bil ti kaj kriv? Večkrat mislim na to. Popravi, če si kriv!«

»Nisem kriv, mati.«

»Prav, dete, vesela sem te.«

Polagoma se je soba polnila. Sosede so prihajale tolažit.

Tedaj se tiho odpro vrata in prav polahno se približa postelji Majda. Bleda in suha je bila. Le neskončno lepe oči so zrle izpod temnih obrvi:

»Kako je mati?«

»Bolje mi je, odkar je Tine prišel!«

Tedaj se je približal izza kota Tine in pozdravil:

»Pozdravljeni, Majda. Zahvalim se vam za ljubezen, ki jo izkazujete moji materi.«

Majdi so drhtele ustnice, ko je iztisnila iz sebe: »Tine!«

Nato so se ji ulile solze ...

*

Odkar je Tine doma, se Majda več ne prikaže v Šumčevo hišo. Tudi k Anki ne, dasiravno sta prej zmerom skupaj tičali. Anka je vedela za Majdino življenje, tudi za dogodek z Janom na postaji.

Čutila je, da se Majdi udirajo tla pod nogami, prav tako kot njej. Da nima nobenih gotovih ciljev za prihodnost. Da je zapuščena in brez sleherne volje. Druga v drugi sta našli zaslombo in v nočni molitvi.

Neko popoldne je Tine nenadno stopil k Anki in jo naravnost vprašal:

»Kaj je z Majdo, da je ni več k nam? Odkar mi je zadnjikrat presunila srce ob materini postelji, je nisem več uzrl. In vendar se mi je srce vnovič prebudilo. Glej, mati so nam oboleli. En sam pih in ugasnila bo slabotna svečka. Potem bova sama na vsem širokem svetu. In vendar pozabljam na mater, srce mi je kot nemirno morje.«

»Kaj ti je Tine, tako zmešano govoriš?« Anka je nežno pobožala svojega brata.

»Glej, Anka, odkar sem izven lemenata, iščem sreče, ki je najbrž na svetu ni. Odpovedal sem se ljubezni, ki je bila edina resnična v mojem življenju, dal sem Majdo onemu, ki je imel večjo pravico do nje kot jaz. Kaj sem tiste dni pretrpel, vedo samo stene ozke izbe v Zagrebu. Kolikokrat je v večerih, ko sem tonil v knjige, priplaval med vrstice sladek obraz! Srce je zahrepenelo, skočil bi skoz okno in na vlak, da bi za veke ujel v naročje ta obraz. Pa spomnil sem se, da nimam pravice; zatulil bi, a šiloma sem zadušil čuvstva in s hladno kretnjo odrinil spomine. Poslej je bila moja le znanost. Mislil sem, da bo ta izpolnila vrzel, ki zeva v moji duši. Zdaj pa sem znova ves bolan od misli na ono, ki mi ni namenjena.«

Tiho je sedel na stol in pogreznil obraz v dlani. Anka ga je sočutno zrla. Kako mu naj pojasni vso zgodbo o Janu, da bo prav.

»Tine, Majda je prosta.«

»Kako to misliš?« je vrglo Tineta s stola.

»Tako, da so vezi med njo in Janom pretrgane.«

»Za Boga milega, ali sem jaz kriv?«

»Ne, Jan sam in usodno naključje.«

»Ničesar ne razumem«, je šepnil ves iz sebe Tine.

»Ko si odšel. Tine, je bilo hudo. Nikoli ne pozabim njenega žalovanja. Toda vdala se je. Tvoje pismo jo je utrjalo. In vse je storila: trgala si je iz prsi tvojo podobo, kos za kosom, prejokala je dneve in noči — le poglej jo, kakšna je — kot jagnje je šla v klavnico. Toda ko je oni prišel in našel slučajno v neki knjigi njeno pismo, ki ga je menda naslovila na te, a ne odposlala, je tebi nič meni nič odhitel na postajo in se odpeljal. Nič ni Majda slutila, zakaj tako hitro beži, toda tik pred odhodom ji je ponudil pod nos ono pismo ...«

»Ubožica,« je vzdihnil Tine.

»Od takrat se ni več nasmejala. Zmerom ima razjokane oči. Pravi, da bo pustila službo in odšla domov k materi.«

»Anka, sestrica, svetuj, kako naj rešim to ubožico, kako ji vrnem mladost?«

»Ti veš, Tine ...«

»Mar misliš, da me še ljubi? In bi hotela biti moja, ko se je vendar zaobljubila za onega? Kaj, če misli ostati sama in žrtvovati svojo srečo bogve čemu? Velika žena je to, vsega je zmožna. Tudi umreti za srečo svojega bližnjega. Prenesla je stvari, ki jih ne bi nobena druga. Odrekla se je prvi, najčistejši ljubezni in šla za onim, do katerega ni čutila nič toplega, le, da mu ne bi užalila srca. In za vse to je prejela le leden udarec po licu ...«

Tine se je utrudil radi negotovih misli. Vsedel se je k mizi in duša mu je mahoma bila kot razlite vode: brez moči in volje. Saj je vsega konec. Majda bo trpela po svoje, on po svoje. Približati se pač ne more več temu plemenitemu srcu po vsem tem, ko se ji je vendar odrekel. Morebiti bi ga pomilovalno pogledala: Bil si možak, zdaj pa si slabič. Mar ni oni prav tak siromak, pa tiho trpi?

»Majda, moja Majda!«

*

Ob dveh popoldne je sklicala Šumčeva mati vse svoje vnučke, sinove in hčere. Slehernega je prekrižala in blagoslovila. Potem je rekla: »Zdaj prižgite svečo, umrla bom.«

Pet minut nato je dvakrat zaporedoma globoko vzdihnila in ugasnila.

Tine je strmel v svojo mater kot okamenel. Vsega tega ni razumel. Saj je bilo tako strašno veliko, da ni mogel izmeriti vsebine. Videl je, kako so sive ženice preoblačile njegovo mater, ona pa ni niti trenila z očesom. To dobro mater, ki bi za sleherno svoje dete po stokrat iztrgala srce, so ženice polagale na mrtvaški oder.

Njegovo mater! Čemu vendar!

In vendar: mar ni to ona, za katero je nekoč mrl kot za najdražjim bitjem? Sredi pouka je vstal in kot gimnazijec peš pritekel preko Gorjancev v Belo Krajino. Pogledal je mater v dobre oči, potožil ji in se vrnil. Po izstopu iz semenišča pa se je vse to mahoma sesulo. Tujec je bil pred seboj in svojimi. Dom mu je bil isto kot zagrebška ulica. Toda zdaj, ko je to blago bitje, ki mu je bilo nekoč vse na svetu, za zmerom zaprlo oči, je začutil v sebi globoko prazno jamo, ki je nima s čim napolniti ...

Mati, mati!

*

Mrtvaški zvonovi pretresajo človeka kot najžalostnejša pesem. Povsem tuj človek naj umrje, zvon pa mi vzbudi sočutje do njega. Mrtvaški zvonovi imajo svojstveno bolest. Ko da zvone z onega sveta, kamor je odpotoval naš ljubi. In udarjajo na srce.

Ob svoji bolesti pa si brezčuten. Brez prestanka leži nekaj na tebi, kar ti jemlje dih, nekaj črnega, nekaj nečloveško strašnega, a doumeti vsega tega ne moreš.

Tine se je prebudil iz svoje zaprtosti šele tedaj, ko so mu položili mater v rakev in zabijali pokrov z votlimi udarci. Tedaj je zapazil, da je postelj prazna. Prijel se je za glavo in grozno zatulil. Toda pogrebci so naložili rakev na nosilnico in polagoma stopali proti sv. Duhu ...

*

Z bele ceste je krenil sprevod na kolovoz. Med njivami, kjer je ajda zorela in so čebelice srkale poslednjo pašo. Kot procesija trudnih in gladnih. Brez reda so stopali možje s sklonjeno glavo, v rokah so nosili od dežja izprane klobuke. Nekdo je žebrnal žalostni rožni venec. S hriba je zategnjeno tulil volčjak. Na prazni njivi je gladno krakal vran.

Tine je stopal za procesijo. Korak mu je bil mahedrav. Ko da ga nosi strašen sen na nevidnih perotih. Oglasil se je zvon s pokopališča. Mežnar je na široko odprl vrata. Grobovi, sami grobovi. Vmes je šumela žolta trava.

Ko so padale prve grebe na votlo rakev, so zajokale ženske. In drobni vnuki, ki so tako ljubili staro mater, so zavekali. Bleda Anica si je pritiskala robec na obrazek in se stresala od ihte. To je bil resničen jok.

Tine je slonel ob sosednjem nagrobniku in molčal. Že zjutraj se je iztulil. Zdaj so mu brez besed drsele solze po licih. Po otroško izjokati se ni mogel. Vedel je: za zmerom sem izgubil ono, kateri sem zaupal vse. In kateri sem same bridkosti prizadejal; predno pa sem ji mogel izbrisati trpljenje z obraznih gub, je za zmerom odpotovala ...

Od severa je zabril mrzel veter, pogrebci so se razhajali. Nekateri so si še ogledali grobove svojih ranjkih, pobrskali malo po šumeči travi in šli.

Tedaj se je Tinetove rame dotaknila nežna roka.

»Tine, hladno je, bom vas pa jaz spremila.«

Tine se je ozrl v Majdin obraz, ki je bil tako bolestno nabran, v oči, ki so toliko ljubile, naslonil je glavo na njene prsi in se kot dete razjokal.

Nato se ga je Majda oklenila pod roko in vračala sta se s pogreba brez besed.

*

Anka in Tine sta se čudovito zbližala. Odkar sta zgubila mater, sta se še posebej obračala drug na drugega. Anko je prevelika žalost zrušila, zato se ni mogla udeležiti pogreba. Še danes, ko je preteklo že štirinajst dni, odkar so odnesli mater, se ni opomogla. Na svoji dekliški postelji leži, Tine pa ji čita lahke povestice.

Kadarkoli, ji ob spominu na mater navro solze, tedaj se spomni Tine na kak sončen dovtip in prežene za trenotek žalostne misli.

Tudi Majda prihaja sleherni dan. Prisede k Tinetu in se smehlja. Nekam topleje ji je, odkar se je Tine vrnil, dasiravno ve, da ne bo nikoli njegova. Samo da je ob njem, da vidi njegov dobri obraz, da sliši njegove besede. Dovolj je plačana za mesece samote in bolesti. Na Jana nič več ne misli. Spočetka je trpela neznosne muke. Potem pa si je dopovedala: Nisem kriva. Vse sem storila, kar je bilo v moji moči ... Ostala bo poslej sama s sladkim spominom na Tineta. Ali ni dovolj ? Bela Krajina, tudi za to bodi blagoslovljena!

Tine pa je mislil, mislil ...

*

Tisti večer so zvezde veselo sijale.

Tine se je približal Majdinemu oknu in trikrat rahlo potrkal.

»Kdo je?« je zadrhtel znotraj plah glas.

»Tine.«

»Se je kaj hudega zgodilo?«

»Zelo hudo.«

»Sveta Marija!« je planila Majda in odprla okno.

»Nič se ni zgodilo, dekle, le bal sem se, da te ne bi moglo srce priklicati, zato sem te z besedo prestrašil.«

»Kaj je, Tine? Ob tej uri prihajaš ...«

»Fant sem, ki ne izbira ure. Ko srce ukaže, grem. Srce pa mi ukazuje že mnogo dni in šele nocoj sem se odločil ... Majda!«

Ujel ji je levo roko in nataknil na prstanec zlat obroček.

»Moja nevesta si, moja žena boš. Vse vem. Prosta si, zdaj svobodno izbiraš.«

»Tine, ne smem biti srečna. Onega sem onesrečila, nedolžnega, nimam pravice ...«

»Da pa zdaj onesrečiš še mene in sebe, to pa smeš? Dekle, potegni z roko čez preteklost, oglej se z menoj v nove zarje ...«

»Tine,« je Majda negotovo trpela.

»Mar nisva dovolj trpela in se prečistila v kristalni čaši? Glej, brez upa sva bila, da se še kedaj sestaneva, toda dobri duhovi so naju zvezali. Ne brani se!«

Majda je naslonila glavico na mrzlo steklo in drhtela. Ali bosta srečna, če gre za Tinetom, ko oni morebiti umira od bridkosti ... Pa saj je božja volja taka. Brez nje se ne bi tako zgodilo ...

»Majda«, je Tine žalostno izpovedal, »zaman sem hrepenel v Zagrebu, zaman sem trepetal te dni, ne ljubiš me več.«

»Tine!« je dekle ovilo obe roki okrog Tinetovega vratu, »moj zlati Tine!«

Snela je prstan in ga nateknila na Tinetov mezinec. Nato se je trudno naslonila v Tinetove roke: »Preveč je, Tine, preveč. Umrla bom.«

Pomolčala sta, nato pa je Tine nežno gostolel: »Vse se bo spremenilo. Žena mi boš in mamica. Veš, premnogokrat sem prečudno bolan od neke nepoznane samote in tedaj se ti bom izpovedal. Doslej sem molčal in trpel. Zdaj pa se začenja zame novo življenje. Čez štirinajst dni bom končal zadnji izpit, potem bova stopila takoj pred oltar ...«

Majda ni ničesar rekla. Le od nenadne sreče, na katero ni več mislila, je vzdihala:

»Tine, moj Tine, moj zlati Tine.«

Zvezde pa so žarele, žarele ...

13. Pet let kasneje[uredi]

Profesor Tine sedi za vrtno mizico in pije čaj. Pri njem sta kaplan Andrej in župnik Lojze, draga prijatelja. Danes je poteklo pet let, odkar ju je z Majdo povezal Lojze, a Andrej je drugoval. Pet let ljubezni, ki so minula kot sladek sen.

Majda se je že malo odebelila, a bila še zmerom sveža kot popek vrtnice. Pravkar nese na vrt na okroglem pladnju sočno torto, za njo pa caplja sreča vse hiše, Majdica.

»No, Majda«, se posmeje župnik Lojze, »sladka si pa še zmerom. Brez torte tvoj želodček ne more živeti!«

»Res, Lojze, kot tvoj brez žgancev in kislega zelja, kakor si že tolikrat pravil.«

»Imaš prav, Majda, gruntar še zmerom iz mene gleda.«

»Ati, prosim žličko!« je zazvonkljal droben glasek.

»Kaj boš z njo, Miška?«

»Pupici bi dala papice.«

»Na, le daj ji, pa nase ne pozabi!«

»Ali veš, Andrej, da mi je ta štrukelj odpihnil že nešteto temnih ur? Vrnem se iz šole, mrk, saj veš, koliko razočaranj tam doživiš. Pa ti prihiti v naročje ta sladka punčka s svetlimi očesci in ti kliče v uho: Ati, moj ati, ati! Moraš se nasmejati, moraš pustiti pred vrati zlo voljo. In ta moja pridna ženica, nikoli mi ni prizadela najmanjšega zla. Vidva prijatelja ne moreta doumeti družinske sreče, kakršna je moja.«

Ves se je raznežil Tine; ujel je vso ožarjeno glavo svoje žene ter jo vroče poljubil na lepe oči.

Andrej in Lojze sta se zamislila bogve kam. Morebiti sta čutila: tudi midva se mučiva, podnevi in ponoči zdraviva notranje rane faranov, mnogokrat se srečava do smrti žalostna, a nihče naju ne čaka s tolažbo.

»Lepo je pri vas«, se je prebudil Lojze, »kadar koli pridigam o sreči v družini, mislim na vaju in beseda mi je topla ...«

»Pet let!« se je vmešal Andrej. »Pet let ljubezni je že cel gaj dehtečih rož. Greš mimo in si pijan od miline. Vidva uživata to tudi takrat, ko mi drugi ljudje nimamo pomladi ... Tine, drugače sva midva z Lojzom mislila, pa se ni zgodilo. In bolje je tako. Srečen si in mnogo dobrega boš storil. Želiva tudi tvoji mali Majdici toliko sreče, ko bo odrasla ...«

Majda je molčala, njeno srce pa se je smehljalo.

Sonce je padalo, ko sta vstala Andrej in Lojze.

»Lepo je bilo, a morava iti. Najini otroci čakajo. Morebiti naju kličejo na bolniških posteljah.«

»Resnično«, je dopolnil Lojze, »še enkrat vama čestitava in želiva srečo še naprej.«

»Srčna hvala, prijatelja, pa pridita zopet.«

»Striček, pa!« je nudila Majdica ročico Andreju in Lojzetu.

»Pa, srčica, pa!«

Šla sta in padajoče sonce je metalo dolgo senco za njima.

*

Ko se je Majda neko dopoldne pridno sukala okrog štedilnika, pozvoni zvonec in pismonoša ponudi Majdi pismo. Predno pa ga je odprla, je prebledela. Sesedla se je na stol in trepetala. Pisava je bila Janova. Po dolgi borbi je položila neodprto pismo na pisalno mizo.

Opoldne se je vrnil Tine in vprašal prebledelo ženo:

»Kaj ti je ženica, da si tako iz sebe?«

»Pismo glej na mizi!« je zašepetala in se ga oklenila.

Tine raztrga kuverto in bere:

»Draga Majda! Vse vem, kako je s Teboj. Srečen sem, ker si srečna. Pišem ti pa, da ti povem o svojem miru. Zdaj, ko so daleč oni dnevi, sem lahko odkritosrčen. Po Tvoji izgubi za me ni bilo več življenja. Brezumen sem taval po koroških cestah. Pa prišla je na našo šolo učiteljica, nelepa, in ne več mlada, ki je razumela moj nepokoj in mi bila dobra tovarišica. Ob njej sem si zdravil srčno rano. In ozdravel sem. Pred tremi leti sem se oženil z njo in živim zadovoljno življenje. Imam že fantka Tineta, zdaj pa pričakujeva drugega blagoslova. Zatorej vaju prosim oba, če bi botrovala. Ob prihodnji priliki pa bom vrnil ... Bodimo si srčni prijatelji; to mi je prišlo na misel zdaj, ko vidim, da je življenje ob dobri ženi lepo ...«

Majda in Tine sta se iz srca razveselila.

»Piši mu«, je dejal Tine, »da prideva, da sva v vsakem primeru na razpolago, da se veseliva, da ...«

»Tine, dobri Tine!«

*

Cincerlin! je pozvonkljalo po okenskem steklu sredi noči. Tine je planil k oknu:

»Kdo je?«

»Anka!«

Trenotek za tem je že stala v sobi Anka z veliko košaro. Lica so ji rdela, oči se smehljale.

»Kam, ti vesela punčka?« jo je vprašala Majda.

»Za srečo.«

»Pa menda ne v Ameriko?«

»Samo malo bliže. Na Dunaj.«

»Oho!«

»Pravzaprav v Novo vas pri Dunaju. Tam me pričakuje samostan Dobrega pastirja. Kaznjenke bom tolažila in jim duše odpirala za Boga. Oh, kako sem srečna!«

»Glej Anka, tudi tebi se je sreča izpolnila. Kdo bo pa zdaj v gorenji hiši? Kolovrat bržkone počiva, prejina povesma čakajo druge roke ...«

»O ne, Metka se je vrnila iz mesta. Seveda ji kolovrat ne bo bogve kako pel. Mesto ji je vzelo zmisel za domača dela. Morebiti bo čez mesec dni znova povila culo in šla. Nemirna kri, ki nima počitka ... Moja soba bo pač prazna ostala. Oh, hvala Bogu, da grem!«

Sonce je sijalo na njo sredi noči.

Naslednji dan je skozi okno tretjega razreda zaklicala: »Na svidenje v nebesih!«

Vlak jo je odnesel v božjo srečo ...

*

Kakor se je svetopisemskim neplodnim ženam šele v pozni starosti izpolnila želja, da so povile naslednike, tako se je zgodilo ženi Paljuškovega Jožeta. Trideset let je lomil hrbet v ameriških rudokopih, da bi si prislužil za grunt in hišo. Ko se je vrnil domov, je bil star. Potomca ni bilo. Zaman so njive klicale, potomca ni bilo.

Nekega dne pa zaupa žena Jožetu:

»Zdi se mi, da čutim pod srcem življenje.«

Mož ni odgovoril. Objel je ženo in jo pobožal po sivih laseh. Nato se je naslonil na steno in pokazal skozi okno:

»Kar vidiš, žena, vse te rebri in polja, vse naj bo tvoje in tvojega otroka. Samo daj mi, samo daj mi otroka ...«

Zdaj že stopica za Jožetom mali Jožek, kralj Paljuškovine. Visoko telo Jožetovo, ki se je že polagoma lomilo v hrbtu, se je znova ponosno vzravnalo, oči, ki so bile že brez izraza, se veselo iskrijo.

Mladost se je vrnila v hišo, ki je bila že zapisana poginu. Bela srca zre Oče iz nebes s posebnim veseljem ...

*

Nekdaj ponosni Miholj poseda sleherni večer pod košatim orehom in si podpira težko glavo. Z nikomer nič ne govori. Njegov pogled je venomer zapičen nekam v nepoznano. Zdaj zdaj globoko vzdihne, kot bi se pretrgale vse kite v njem, pogleda malo okrog sebe in znova utone v premišljevanje.

Kruto se je maščevala na njem ona Amerika, o kateri je imel toliko toplih besed. Ni bilo dovolj Janeza, tudi Petra je nenadno zmanjkalo. Podedoval je po pokojnem bratu težkih dolarjev in neko jutro so ga našli zaklanega in izropanega ...

Tako je umiral ponosni Miholjev rod. Ne v borbi za domač kruh, marveč za tujo zemljo, za tuje bogastvo, doma pa zaman kličejo neobdelane njive.

Ali sem zaslužil od tebe, dežela, ki sem te ljubil in pridigal o tebi? Na mojo besedo so prodajali sosedje njive in se vozili čez lužo v tvoje naročje. Zdaj pa mi sinove moriš ...

Tudi Mahdičevega Poldeta je zarušilo.

In Matetovega Jožeta.

In Doričevega Marka.

In ... kdo bi jih naštel!

Stari Miholj se je pogreznil v svojo skrito žalost in ni več pil in ne kadil.

Ko pa se je nekega dne oglasil pri njem Petričev Štefan, naj mu svetuje, v katero ameriško državo bi zavil, mu je odvrnil: »Ostani doma. Domovina je mati, tujina pa je sovražna mačeha. Ubila te bo.«

Zavrgel je angleške besede in obleko; spet je postal preprosti Beli Kranjec s skromno pohlevnostjo. Srce pa mu je venomer ponavljalo: blagoslovljena, domovina ...

*

Bela Krajina se ne bo nikoli umirila. Čim več sinov in hčera si mora v tujino iskat kruha, tem več jih belokranjske matere narode. Čudovito zdravo ljudstvo je to, naravno kot vsi pojavi njihovih gruntov, rodnost in nerodnost. Ne poznajo ne laži ne licemerstva. Topla odkritost jim veje iz duš kot dobri veter.

Ko je Majda odhajala iz vasi, kjer je učiteljevala, so ji matere prinesle otroke v naročju: »Kdo jih bo ljubil, ko bodo morali med šolske klopi, ko ne bo vas? Nič več ne bomo rodile. Ljudje iz mest ne znajo z našimi otroki živeti. Vi edini ste bili, ko da ste med nami rastli ...«

In vendar se po vasi pode cele gruče otrok. Dobre belokranjske matere še rode ... In bodo!

Bela Krajina ne bo nikoli izumrla ...