Bela senca

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Bela senca. Božična dogodbica.
Ivan Podržaj
Izdano: Amerikanski Slovenec 39/250 (1930)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Skrivnostno kakor starodavna bajka je čepela za vasjo na nizkem griču lesena bajta, last skopuha Cvenkarja, odurnega starca, za katerega ni maral nihče v okolici. Vse noči je gorela v bajti luč, pri kateri je starec prešteval svoje cekine in srebrnike; ob njem pa je stal sam Bog-nasvaruj ter ga je držal s kremplji za ramo.

Marsikdo, ki zatira spomine na preteklost, se jih ne more iznebiti v objemu božičnega večera, ko se slednja misel vrti okrog žalostnih in veselih dogodkov, odigranih v minulem življenju. Tudi skopuh Cvenkar se je ob polnočnem zvonjenju zaglobil v pretekla mladostna leta. Pogledal jo Skozi okno, noč je bila temna kakor njegova preteklost.

Kakor v zrcalu je videl v oknu svojo sobo: mizo, klopi, starinsko peč in raskava tla, sem in tja že nagnita in preperela. V kotu pod pečjo je slonela sekira, ki se mu je hipoma zazdela krvava, prav kakor pred mnogimi leti nekega jesenskega večera.

Stresel se je in zamižal v strahu pred spominom, ki mu je oživel v domišljiji. Bilo je pred davnimi leti nekega viharnega večera. Mož, ki je bežal pred nevihto, je pritekel v njegovo kočo in poprosil za prenočišče. "Pri sebi imam mnogo denarja," mu je zaupal, misleč, da govori s poštenjakom. "Ne upam se potovati sam po tujem kraju, bojim se roparjev, ki se skrivajo po samotah."

Zleknil se je po klopi ob peči ter je glasno zasmrčal. Usnjato torbo z denarjem si je položil pod glavo, da bo čutil, kadar se jo dotakne nepoštena roka. Z desnico pa je držal v žepu za pištolo.

Cvenkar je bil takrat fant v najlepši mladostni dobi. Zbudila se mu je strast po denarju, želel je obogateti brez posebnega truda in zdaj ga je vabila priložnost. "Ubij ga ter mu vzemi denar!" ga je zapeljevala izkušnjava. "Sam si, nihče ne bo vedel za to dejanje."

Dal se je preslepiti, vzel je sekiro ter ga je lopnil po čelu. Udrihal je toliko časa, dokler ni imel pred sabo mrliča. Izluščil je iz tal desko, pod katero mu je izkopal grob, ter ga je zopet zadelal. Nihče ni slutil, da leži v njegovi sobi mrtvec z razbito lobanjo in da se je Cvenkar polastil njegovega denarja.

Ko se je naveličal neprijetnih spominov, je vzel izpod postelje lonec ter ga je poveznil na mizo. Kup srebrnih tolarjev in rumenih cekinov je bleščal ob motni leščerbi, samotarju so se jezili lasje ob rožljanju. Prav tako je stokala žrtev, ko jo je tolkel s sekiro.

Hipoma mu je odrevenela roka ob dragoceni kovini, zdelo se mu je, da je zaškripala deska pod njegovimi nogami — tista deska, pod katero trohni lastnik njegovega plena. In ali se ni istočasno zunaj ob oknu premaknila bela senca, duh umorjenca? Nocoj je prišel — po dolgih letih umora ...

"Dvigni desko in poglej moje kosti," mu je zadonelo na ušesa.

"Ne morem," se je Cvenkar uprl.

"Moraš. Videl boš, kako sem se izpremenil. " "Nisem radoveden. Pozabim naj, kar sem nepremišljeno izvedel."

"Ne boš pozabil. Do zadnjega dihljeja te bom spominjal zverinskega dejanja ..."

Silna skrivnostna moč ga je potegnila izza mize ter ga je vrgla na sredo sobe, tja, kjer sta se dotikali deski na preperelem tramu. "Vzemi sekiro, zastavi in privzdigni!" mu je velela bela senca. "Nekdaj ti je služila ..."

"Nikar me ne spominjaj!"

"Poslušaj, sicer te zdrobim v prah in pepel," je rohnela prikazen, ki je pričela rasti skozi okno. Skopuh se ji je umaknil, strahoma je zgrabil sekiro, zapičil jo je med deski, da sta glasno zahreščali. Slabša se je prelomila z votlim pokom, pod katero je zazevala odprtina človeške velikosti. Njeno dno so pokrivale strohnjene cunje, izpod njih so štrlele velike bele kosti; lobanja je bila ločena od telesa, še vedno se je poznalo razbito čelo — sledovi smrtnega udarca.

"Vzemi me iz jame," se mu je mrko zarezala.

"Ni dovoljeno motiti mrtvih v večnem spanju."

"Tvoja žrtev zapoveduje," mu je brnelo po ušesih.

Cvenkar je segel po lobanjo ter jo je položil zraven sebe. Gledal jo je z grozo in s trepetom, vsaka koščica mu je pretila z novimi očitki.

Zunaj pod oknom so se pojavile trde stopinje. "Odpri!" ga je pozvala gromka beseda.

"Nocoj je prišel ..." je zločincu zmanjkalo sape. Vstal je in se stisnil v kot, kjer se je plaho prekrižal.

"Ne skrivaj se, ne boš mi ušel!" Močna roka je zamajala vrata, tako da se je stresla koča ter jih je vrgla iz tečajev. V sobo je stopil krepak mož s težko okovano palico, katero je zasadil pred skopuha, ob; enem mu je nameril s samokresom.- "Poklekni," mu je zapovedal. "Čigave so te kosti, lobanja in denar? Govori resnico!"

"Duh — prišel je — umor jeenc — s kaznijo za — pregreho ..." je zarjul zločinec v silnem strahu.

"Podoben sem mu, kajnedakakor sin očetu, ki si ga umoril zavoljo denarja. Takrat sem bil še majhen deček, mojemu očetu je bilo poverjeno važno opravilo: bogat trgovec mu je zaupal obilno vsoto denarja, da ga izroči njegovim daljnjim sorodnikom. Odšel je, a se ni povrnil — napadel ga je razbojnik, ki ga je oropal in umoril. Tedaj sem se zarotil, da ne bom miroval prej, dokler ne najdem zločinca ter ga ne povedem v roke pravice. Dorasel sem ter se odpravil na pot, pridružila se mi je bela senca, ki me je spremljala ponoči po nevarnih krajih. Nocoj me je privedla na grič pred kočo, kjer se je ustavila kakor potnik, kadar pride do smotra. Opazil sem te skozi okno ob telesnih ostankih umorjenca."

"Ne vem, kdo je bil, ki sem ga umoril pred mnogimi leti ..." je priznal, šklepetaje z zobmi.

"Pokaži mi njegovo potno torbo."

Skopuh je privzdignil desko, izpod katere je potegnil usnjato torbo z močnim jermenom.

"Nisem se motil, torba je mojega očeta!" je vskliknil maščevalec.

"Obžalujem svoje dejanje, nikar me ne umori ..."

"Iztegni roke, gorje ti, ako se boš drznil, braniti se!"

Pohlevno mu je ponudil roke, katere je objela močna veriga iz potnikove torbe. Prsti so mu na koncih postali višnjevi, črna kri mu je pogledala izza nohtov. Mož je vzel očetovo torbo, spravil je vanjo denar s skopuhove mize ter si jo je pripel okrog pasu.

"Pojdiva!" je pomignil morilcu.

"Kam?" se je prestrašil ter se ni hotel premakniti.

"Pred sodišče po plačilo," je zagrmel ter ga je šiloma potegnil za seboj.

Morilec se je moral vdati; sklonil je glavo ter mu sledil in s težkimi koraki ...