Poznaš to svetlo noč? — povej!
V srebrno-moder pajčolan,
zavil je mesec vso ravan,
da ni med nebom in zemljo
nobenih mej. —
Kod hodiš v tej noči, dragi, ti?
V tej svetli noči brez polnoči,
v tej jasni noči brez zlatih zvezd?
Polno je mesto svetlih cest,
polno je polje ozkih poti ...
Rada bila bi s tabo nocoj!
Tako osamljeno je moje srce,
tako prazne so moje gole roke,
tako žejne so moje trudne oči. —
K meni, k meni, se dragi, privij!
Moje srce se vsega boji:
strah me je, strah te bele noči. —
