Bela mačica in pletilke
| Bela mačica in pletilke |
| |||||||||||||||
BELA MAČICA IN PLETILKE ilustrirala Ančka Gošnik Godec
Živela je žena, ki ni imela drugega kot revno bajtico in dvoje otrok. Nekega dne je odšla v gozd po drva. Nabrala je butaro suhih vej, si jo zadela na rame in se obrnila proti domu. Takrat pa je ob poti zagledala drobno belo mačico. Živalca je mijavkala in ženi se je zasmilila v dno srca. Dvignila jo je, jo zavila v svoj predpasnik in jo odnesla domov. »Poglejta, otroka, kaj sem prinesla,« je rekla, ko se je vrnila. »Mačica, mačica!« sta zaklicala otroka -- kar takoj bi se igrala z njo. A mati je ni hotela dati. Poiskala je toplo staro cunjo, mačico je položila na cunjo in ji nalila toplega mleka. Lepo je skrbela zanjo in mačica si je kmalu opomogla. Ko je ozdravela, je izginila. Pa je žena spet odšla v gozd po drva. Nabrala je butaro suhih vej, si jo dala na rame in se odpravila domov. Na kraju, kjer je nasla mačico, pa jo je čakala prelepa žena. Stopila je proti revni materi in ji dala pletilke. »Na,« je rekla, »vzemi, da vas pozimi ne bo zeblo.« Mati se je zahvalila, vzela je pletilke in odšla naprej. Pa je zavzdihnila: »Kaj bom z njimi? Pletilke že imam, volne, volne mi manjka. Kmalu bo zima, otroka bo zeblo, vse nogavice so strgane, vse jopice so premajhne. Kaj naj spletem, ko pa nimam volne?!«
Doma je pletilke položila na mizo in odšla spat. A zjutraj ni mogla verjeti! Ob pletilkah so ležale nogavice, lepe, mehke in čisto nove. Žena jih je pospravila v omaro, zvečer pa je pletilke spet položila na mizo. Naslednje jutro so ob njih ležale nove nogavice.
Šele zdaj je žena spoznala, kaj je dobila v dar, ker se je usmilila uboge mačice. Dobila je pletilke, kot jih ni imel nihče. Vsako noč so napletle nov par volnenih nogavic, žena jih je prodajala in odslej so živeli srečno in brez skrbi. Nemška ljudska