Bela kača (S**)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Bela kača.
(Koroška narodna pripovedka.)

S**.
Izdano: Slovenska bčela 1850 št. 1
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Nekdaj so se kače okolj Osojan (Ossiach) tako silno pomnožile, da je jih sve gomezlalo. Hudo so kmete v tistej okolici nadlegovale. V jizbe, hrame, mlečne shrambe in postelje so jim lezle. Še pri mizi niso pokoja imeli, ker so jim gladne kače v skledo silile. Naj veči strah je jim pa grozno velika bela kača narejala, ki so jo večbart na Osoščici (Görliz=Alpe) črede napadati videli. Kmeti niso si vedeli pomagati; procesije so napravili, in na božje pote hodili, da bi Bog to hudo kazen od njih odvernuti blagovolil. Pa tudi to ni hotlo pomagati.

Ko so vbogi ljudi v taki veliki stiski bili, in niso vedeli, kaj bi počeli, da bi se te nadloge znebili, pride neki den v tisti kraj neznan mož, ki jim vse kače do ene pokončati obljubi, če mu le za gotovo povedati morejo, da velike bele kače vidili niso. — »Nismo je vidili nikolj,« mu odgovorijo nekteri iz množice, ki je se krog tega čudnega moža zbrala.

Zdaj je dal okrog visoke smreke veliko germado napraviti, in ko je bil že na verh smreke zlezel, vkaže celo gromado od vsih krajov zasmoditi, in potem hitro v strano bežati.

Že je od vsih krajev plamen proti visoki smreki Švigal, kar vzeme tisti neznani mož kosteno piščalko iz svojega aržeta . in začne tako močno piskati, da je vsim po ušesih cinglalo. Hitro primatlja in pridere od vsih strani strašna sila kač, gadov ino modrasov k gromadi, in od neke čudne moči gnani vsi v ogenj poskačejo in tam poginejo. Na enkrat se pa zasliši še močnejši pisk iz Osoščice, da je vse pričijoče strah in groza spreletela. Mož na smreki to slišati, groze obledi, »Joj meni, ni mi več pomagila,« tako on zavpije: »belo kačo sem slišal zažvižgati, zakaj ste me tako zvodili? — Bodite pa saj tako vsmiljeni, in ne pozabite vsakega leta na te den za me siromakam vbogajme dajati.« —

Komaj je vbožček te besede zrekel, se strašna kača z velikim hruščam kakor dereč potok čez stermo pečovje privali, in se v jezero prekucne, de pena kviško leti. Kmalo na uno stran jezera priplava, in vsa razljutena k goreči gromadi prilomasti, se kviško na smreko spne in revčeka v ogenj potisne. Strašno se kača v ognju premečuje in žvižga, pa silni ogenj jo kmalo premaga. Tako je srepa kača, ki je čredam toljko škode delala, s celim gadjim zarodam poginula. Spet so mogli kmeti brez straha svoje posle opravljati, in pastirji na Osoščici brez skerbi svoje črede pasti. Hvaležni svojemu dobrotniku še den donešnji ne pozabijo obljube svojih prededov, in vsako leto na tisti den vbogim obilne darove delijo.