Bela kača
| Bela kača Pripovedke z Martinj Vrha Ivan Tušek |
| |||||||||||
Kdor v nedeljo lovi ribe, se mu prav lahko zgodi, da izvleče namesto postrvi dolgo kačo izpod skale. A kaj - saj kača ne more pičiti v vodi, kakor pravijo. Če bi pičila, bi pa strup zagovoril stari Gaber. Če bi pa pičila bela kača, bi tudi stari Gaber ne mogel pomagati, človek bi moral umreti. Kakšna pa je bela kača? Dolga je kot hlod, prebiva pa po hribih med skalovjem in prav lepo žvižga. Nekdaj, ko je bilo še veliko kač, ki 80 ljudi nadlegovale, so jih poklicavali; če se je pa pojavila bela kača, gorje tistemu, ki jih je poklical! Kako se pa pokliče kače? če te mika poskusiti, naredi devet grmad na kakem hribu, v sredo vsake grmade pa postavi visok steber. Pripravi si piščalko, ki ima tako moč, da prihitijo vse kače k tebi, če zabrlizgaš nanjo. Potem zažgi grmade, splezaj na deveti steber in zapiskaj na piščalko. Vzdignile se bodo vse kače, priletele na hrib, počepale v ogenj in poginile. Če bi bila tudi ta bela med njimi, bi se ti koj oglasila z žvižgom, priletela po zraku in te s stebra pahnila v ogenj. Zato se jih pa tudi nihče ne upa poklicati; zdaj jih tudi ni treba, ko je malo kač! Pravijo, da je bil predrzen pastir, ki jih je bil poklical. Pa joj, oglasi se bela kača! Zasliši se strašno vršenje v drugem hribu, potem žvižganje, daje šlo skozi ušesa. Kača prileti, butne v pastirja in ga telebi v ogenj, kjer je žalostno končal. Rajni Kolavza je tudi videl leteti belo kačo, ko je pasel koze neko nedeljsko dopoldne. Letela je nad njim in tako mahala z repom, da so hrasti padali po tleh. Koze so pa od strahu teptale z nogami in z glavami rile v tla.