Bela cesta

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Bela cesta
Vera Albreht
Spisano: Alenka Župančič
Viri: Vera Kesslerjeva [= Vera Albreht], Bela cesta, Domači prijatelj, 1911, let. 8, št. 9, str. 263-267.
Dovoljenje: {{licenca-Cc.logo.circle.svg Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Solnce je razlivalo zlato po bujno zelenih valovih mehke trave in širokih vrhovih cvetočih češenj. Izmed drevja se je svetlikala zdajpazdaj pisana obleka vaških otrok. Raz čvrstih lic je sevala vsa mladega življenja in neizrabljenih sil kipeča duša. Nebrzdano veselje je dvigalo mlade prsi, in v srcu so se porajale vse one drzne misli, ki tako krasno značijo tisto še nerazvito moč, ki leži nedotaknjena in čaka časa da pride mimo neizogibno trplenje in jo izčrpa vso do dna.

Iz zgolj prešernosti, pijani veselja in komaj jim razumljive lepote, so se domislili otroci, da bi natrgali češnjevih vej, velik, bel kup in bi z njim karkoli, niti vedeli niso kaj, le čutili so, da je njih vonj prijeten, in da so cvetovi kakor sneg, jedva odahnjen z rdečico, in kako so bogati ti težki, cvetja žareči loki v modrino segajočih vej.

Andrej je bil najhitrejši, slokega stasa in že je izginil v gostem vrhu in začel lomiti. Ostali so rajali okrog drevesa, cvetovi so se usipavali na tla. Zdajci se je začul surov moški glas, in izza ograje je stopal hitrega koraka čokat človek, ki je z besnim obrazom in prekipevajočo ploho besed drevil proti otrokom. Namah so se razkadili na vse strani kakor veter, in Andrej je bil pravkar zlezel z drevesa, ko mu je težka pest udarila med pleča; izvil se mu je glas, ki je izrazil vso trpkost bolečine, in v naslednjem hipu se mu je omamil um, ko se je zvrnil v hladno travo. Pravkar je zatemnel zadnji odsev ob robu oblaka, ko se je bila odločila usoda Andrejeva. In sledili so tisti dnevi, ki vzbujajo grozo v Andrejevem srcu, ko je ležal dan za dnem v mračni sobi z zljomjenim hrbtom in je kričal od bolesti. Bledela so mu lica, prihajal je čimdalje bolj mračen. Prijazen gospod jim je svetoval, da ga pelje oče k zdravnikom v mesto, ki so ga dolgo mučili, poizkusili to in ono, vse brezuspešno, ki so ga slednjič oblekli v neko čudno stvar, da ga je težila in se je čutil ukljenjenega, da si je upal komaj dihati. In zopet je ležal na svoji postelji v vroči sobi in je bil tako poln težkih misli, da ni jedel in ne slišal drugih in ni izpregovoril niti z rodno mamico, ki mu je bila tako mila, da se je skoraj sramoval svoje rahle ljubezni do nje.

In vse dolge popoldneve, ko se je odpravil vsak na svoje delo, je ostajal Andrej sam. Poleti je bilo, in v sobi težka sopara. Potnega obraza in vročičnih lic je strmel Andrej v strop. Tišino je motilo le brenčanje muh, ki so se zaletavale ob zidove, in rožljanje rožnega venca, čigar jagode je prebirala babica v koščenih rokah. Andrej je zavidal tovariše, kiso ždeli leno v gozdni senci ali se palili na solncu ob jarku, stegajoči ude in prepuščaj oči se malo dane utrudljivemu brezdelju. Ko pa je zasvetil večer, so se čuli ob plotu zvonki glasovi, smeh, vpitje in znana imena. Nekdo je potrkal na okno, ko se je spomnil zapuščenega Andreja, pa brez pozdrava odhitel, zakaj mudi se mu v log, v temni log, poln bajnih, skrivnostnih lepot.

»Da bi šel z njim,« je neslišno dihnil Andrej, a še v misli je zastalo poželjenje, ko ga je potrla kruta zavest zlomljene moči, podobna obupu ptice, ko prvikrat z grozo začuti, da ji je prestreljena perot ....

In za temi dnevi, zavitimi v sivo meglo in prepojenimi z bolestjo spoznanja, ki ga ume komaj odrasel človek, je končno ostal, ves utrnjen, 10 let starejši. Ko se je ugledal v motnem ogledalcu, se je užalostil do solz.

Pod nežno kožo na sencih so se modrikale drobne žile, čelo se je visoko bočilo nad širokimi očmi, in roke so bile tako fine, vse slonokoščene z ozkimi prsti. A noge so mu slabele, ramena so prihajala višja ... Ah, Andrej ni več tekel s tovariši za stavo, zakaj vedel je, da zadnji doseže cilj, tudi plezal ni več in ne vriskal. Ostal je skoraj sam. Glejte, doraslemu človeku je treba moči, mnogo moči, da ostane sam in pomislite, ubogi Andrej je bil otrok … človek, s katerokoli telesno napako ima skoraj brez iz jeme finejše čustvovanje nego drugi ljudje. Tako se je tudi Andreju izpopolnil ves organizem čutil, da ga je bolel vsak pogled, ki se je z radovednim usmiljenjem ustavil na njem ali začel nemo izpraševati ... Razdvojeno mu je bilo srce, ki se je v njem bil boj, boj med mlado, čvrsto dušo in bolnim pohabljenim telesom, ki se ga je sramoval in ga sovražil odkar se je bil s strahom ugledal.

                                                ───

Hišica, v kateri je domoval Andrej, je samevala zunaj mesta ob cesti, ki jo je on strastno ljubil. Ta cesta je bila bela in ravna kakor napeta nit, končavala se je nekje med sinjimi brdi kot žareča točka. Zdela se je Andreju v svoji brezmejnosti tako obetajoča, tako polna lepot in neznanih čarov, da ga je slednjič navdala strast, če jo je premeril s pogledom, vso tako nedogledno, tako vabljivo ...

In ker je bila nerazdružljivo zvezana z vsemi njegovimi dosedanjimi doživljaji, in ker se ji ni videlo konca, ni Andrej nikdar zdvojil, da bi ona, ki je zanj krasna v svoji brezciljnosti, ne vodila v vse bajne dežele, v vse kraje polne neznanih bogastev ...

Ko je posedal ob dolgih popoldnevih pri oknu, je govoril Andrej v svojem srcu, da pojde odtod, po beli, ravni cesti, da pojde prav do konca, na tuje, kakor je šel sosedov Vid, o katerem pravijo, da si je prislužil mnogo denarja, tam v Ameriki, da je sedaj gospod, da se pripelje v svetli kočiji domov, v kočiji z iskrimi vranci ... oj! Prišel bo, da vzame s seboj staro mamico in potem se vrne v mesto, v mesto, ki je veliko, da se človek izgubi v njem, in je šumeče in je pisano, še mnogo sijajnejše kot ono, v katerem je bil nekdaj na semnju. O, da. Tam so cerkve z zvoniki do neba, in palače z zlatimi vrati in visoka okna, v katera bi gledal ves dan. To je tam v Ameriki ... Amerika … lepa dežela … jaz pojdem tudi tja! Prav kmalu pojdem! Morda že jutri ...

Tako je sanjal Andrej, ko se je oziral v nedogledno iz ginjajočo vesto.

                                                  ───

Andrej je že hodil v šolo. Imel je učiteljico, ki je nosila še kratka krilca in se je časih smejala v šoli tako razposajeno in prisrčno kakor otrok. In ker je bila Andreju prijazna, ne da bi bil opazil tudi sled usmiljenja na njenem licu, jo je imel deček resnično rad. Vsak dan je prinašal majhen šopek cvetlic, ki si ga je zateknila za pas. Čimlolj pa je dozoreval v srcu sklep, da pojde odtod, temveč je mislil Andrej na učiteljico, ki je edina umela njegovo bol in je slutila njegovo neutešeno hrepenenje.

Izdal Andrej svoje skrivnosti ni nikomur, zakaj vedel je, da bi tega ne mogel razjasniti tujim ljudem, še manj pa domačim.

V šolo je prihajal nepazljiv, zasanjan, da ni čul, e je učiteljica poklicala njegovo ime. Ko so ga tovariši opozorili, je dosledno lahno zardel, in ker je bila njegova koža prozorna, se je videlo, kako se je pod njo razlivala kri prav do trepalnic.

»Andrej, kam pa misliš . ..?«

Pogostoma je iz ostajal iz šole, ker ga je bolel hrbet in je vedno pokašljeval. Njegova mamica je bila prepričana, da se ga loteva jetika, in odslej je vsak dan opletala med svojo molitev gorečo prošnjo, da bi Bog odrešil ubogega Andreja.

Nekega dne je bil silno potrt, ker ni imel denarja, da bi bil kupil rož, in vendar je god učiteljičin in to stoji gotovo, da bo njegovo šopek največji, najlepši.

Do predmestja, kjer je stala šola, je bilo malodane celo uro hoda. Ustavil se je upehan pred hišico z vrtom, kakor jih je mnogo tam, kjer se izgubljajo kamenite ulice in se začenja prostrano polje. In glej! Za ograjo so cvele rdeče rože, žametne, rdeče rože, in dal bi bil zanje cekin, da ga ima. Dolgo je poželjivo strmel vanje, naposled je neodločnega koraka stopil v vežo.

»I kaj bi pa ti?« ga je vprašala suhljata ženska dobrodušnega izraza. »Rože bi kupil .. god, veste pa … jaz ...« je jecljal fant in naposled ves osramočen umolknil. Starka mu je zvedljivo zrla naravnost v obraz, naposled se je urno okrenila in značilno zamahnila z roko, da ji je Andrej sledil na vrt, ki so v njem bujno poganjale koprive, je rasla zelenjad, in so cvele plemenite rože. Rože so bile ožgane od suše, a tega Andrej ni opazil, le čutil se je srečnega kakor kralj, ko mu jih je izročila starka. Od radosti je zardel, žena pa mu je polagoma vzela knjige iz rok, češ, da jih vrne popoldan, ko ji prinese desetico za šopek. Andreju je žarel obraz od zgolj veselja; za trenotek se mu je omračilo čelo, ko se je spomnil, da pojde v šolo brez knjig, pa kaj knjige so tako puste in ga le dolgočasijo . . . Otresel se je vseh nadležnih misli in srce mu je prekipevalo od radosti, zakaj vedel je, da je njegov šopek najbogatejši, in da ni na svetu bolj rdečih, bolj žarečih rož. Ko je Andrej stopil v šolsko sobo, so vsi navzoči otroci zagnali smeh, tako čudno so pristajale bolnemu tovarišu kipeče vrtnice. A bilo je vmes tudi mnogo zavisti, zakaj že davno so vsi instinktivno spoznali, da je Andrej v svojem srcu deležen večjega bogatstva nego oni sami. Orosile so se mu oči, potisnil je predmet zasmehovanja globoko pod klop in ga ni več izpustil. Krčevito ga je stiskal tudi tedaj, ko so bili otroci že vsi znosili svoje darove na mizo.

»Knjige na klop!« je velela učiteljica. Andrej se je zdrznil in se plašno oziral. Učiteljica je bila ujela njegov pogled in je razumela: »Andrej, čuj, ti me nimaš nič več rad... še danes ...« Dečku so visele solze na vejicah. Da bi ga potolažila, je stopila k njemu in privlekla slednjič roko z vrtnicami izpod klopi. Zasmilil se ji je v dno srca, lahno ga je potrepala po rami in se ni več ozrla nanj.

Ko je prišel domov brez knjig, je bil Andrej tepen, zlasti, ker ni zinil kje so ostale. Drugega dne pa ni bilo Andreja v šolo in tudi naslednje dni ne več.

                                                  ───

Kakor hipna misel je šinilo Andreju v glavo, da je prišel pravi čas, da se odpravi odtod, od teh ljudi, iz tega kraja. Kakor mrzličen sen mu je šumelo po glavi: v Ameriko. Kam drugam naj bi vodila ta brezkončna, ravna cesta?

Vse dopoldne ni govoril, tudi ni sedel k kosilu, smuknil je v kuhinjo in si napolnil žepe, da bo jedel na poti, če bi ga mučil glad.

A ni se zmislil, da bi se poslovil od mamice in od rodne hiše, pač pa je pozdravljal cesto, ko je stopal s svojimi slabotnimi nogami po njej, in se je začelo izpolnjevati tisto hrepenenje, ki je s svojo silo zamorilo vsa druga čuvstva v srcu, in ni Andrej slutil, kako bo ukanjem njegov optimizem. Pozdravljal je cesto, ko je tekla pod njim vsa bela in vabljiva, ni pa videl v daljavi temnih pošasti, ni čutil trpljenja, ki je prežalo ob tej poti in čakalo, da pride mimo po blesteči cesti, da ga zgrabi kakor stroj in ga zdrobi z železnimi rokami ...


Opombe urednice[uredi]

Bela cesta je bilo prvo natisnjeno delo Vere Kesslerjeve [= Vere Albreht].