Bel denar

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Bel denar
Janko Dolžan
Objavljeno v Slovenec 1910, št. 46 (26. februar) v rubriki Listek
Spisano: Postavila Martina Hvalc
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Bel denar[uredi]

Zunaj mesta, v zatohli in temni sobi je stanoval pevec Honza s svojim prijateljem Konradom. Zjutraj sta odhajala in pozno zvečer sta se vračala in stresla vsak večer na mizo prisluženi drobiž. Mala Tilka, hči starega pevca Honza mu je zlezla na kolena in smehljaje brskala med bakrenim drobižem, dokler je oče ni dvignil in visoko povzdignil kako jabelko ali oranžo. Mala šestletna Tilka se je spenjala in spenjala, a oranže ni dobila prej, dokler ni prinesla gosli in zaigrala, kar se je morala naučiti čez dan. Oče Honza jo je spremljal često s svojim obsežnim globokim glasom, a prijatelj Konrad je gledal pazno na vsak Tilkin migljaj — ako se je zmotila le nekoliko, jo je pogledal izpod obrvi resno in temno, da je Tilka vsa vztrepetala.

Ko je končala, jo je oče vsakikrat pogladil po svetlih kodrih in jo potolažil:

»Nič se ne boj! Le ubogaj Konrada in pridno se nauči, da pojdeš lahko kmalu z nama. No bomo hodili čez dan in v mrazu, da bi to zeblo, ne bomo peli pod okni in po dvoriščih in lovili s klobukom ta bakren denar, o ne, vse drugače bo, Tilka! Čisto novo obleko dobiš in potem pojdemo v gostilne, kjer bo sama gospoda, ki ji ni za denar, kakor revežem. In čim lepše boš igrala tim več denarja dobiš — belega, srebrnega denarja! Jaz in Konrad bova tudi kaj zapela in potem pojdeš od mize do mize s krožnikom v roki in vsakemu se boš morala lepo nasmehniti. Toliko denarja boš prislužila, da boš oblečena, kakor gosposka deklica. Vse tako bo Tilka, samo pridno poslušaj Konrada in uči se, da boš šla lahko čim prej! Sedaj pa še nekoliko zaigraj!«

Tilka je poslušala očeta molče, utripala z resastimi trepalnicami in nekako žalostne so bile njene velike, otroške oči.

In prijela je za lok in zaigrala kar se je imela naučiti za tisti dan.

Ko je končala jo je oče zopet pobožal in pohvalil, Konradovo lice pa je ostalo še vedno tako resno in strogo kot da ni z njo prav nič zadovoljen.

Nato je oče legel, Tilka pa je morala prisesti h Konradu, ki je govoril z njo osorno in se ji ni nikoli nasmehnil. Igrala sta pozno v noč in ko so se Tilki že siloma zaklapljale trudne trepalnice, ji je Konrad pokazal kaj in koliko se mora naučiti drugi dan in ji dovolil da je legla.

Tako se je vrstilo dan za dnem, večer za večerom, dokler ni prišel tisti večer, ko je prinesel oče seboj precej velik zavitek. Pogledal je Tilko in se ji nasmehnil.

»Kaj misliš, da sem prinesel?«

In privlekel je iz zavitka rdečkasto obleko in rmene čeveljčke. Postavil je Tilko na stol in jo oblekel.

»Vidiš, tako lepo oblečena pojdeš jutri z nama,« ji je dejal in ji podaril še debelo oranžo. »Konrad pravi, da si bila pridna, da znaš dovolj. Nocoj pa pojdi spat, da se odpočiješ, a jutri igraj še pridno, ker za gospodo ne zna vsak igrati.«

Tilka ni odgovorila ničesar, a zaspati tisti večer ni mogla dolgo. Bala se je stopiti pred gospodo, pred tiste stroge obraze, ki so jo pogledovali včasih na ulici tako postrani . . . Čudne, grozne slike so se vrstile pred njenimi očmi in še v spanju se je premetavala nemirno semintja.

Naslednji večer sta se vrnila oče in Konrad poprej kakor navadno. Ko sta odprla vrata in vstopila je postalo Tilki tako tesno pri srcu, da je stekla k očetu in ga objela okrog kolena.

»Oče, jaz bi ostala raje doma!«

Takrat je pristopil Konrad. Se nikdar se niso zazdele Tilki njegove oči tako grozne in prijel jo jo za uho.

Tilka je hotela zajokati, a bala se je Konrada preveč in ker se je tudi oče obrnil od nje, je poiskala gosli in jih vtaknila v platnen zavoj.

Po večerji je oče namignil Konradu; Tilka je vztrepetala, a Konrad je že stisnil gosli pod pazduho in oče jo je prijel za roko.

»Nič se ne boj, Tilka! Lepo bo in veliko denarja boš prislužila. Za vsako stvar se moraš lepo zahvaliti!«

Zunaj je bila hladna jesenska noč; lahna megla se je motala med hišami, samo obcestne svetilke so motno brlele skozi njo.

Tilka je šla molče poleg očeta, niti ozreti se ni upala nazaj, kjer je šel Konrad in pel mrmraje neko pesem . ..

Pred visoko hišo, iz katere so strmela na ulico tako velika okna kakor trgovske izložbe, je oče postal. Konrad je stopil naprej in je odprl vrata. Prvi hip Tilka ni razločila skoro ničesar, tako svetlo je bilo po prostrani sobani. Oče ji je nekaj govoril, a Tilka je komaj vedela kaj. Ko se je ozrla naokrog, je videla glavo pri glavi in vseh oči so bile uprte vanjo in kakor v sanjah je nastavila lok na strune šele ko jo začula globok očetov glas, je potegnila po strunah hrabreje in se ozrla po gostih. Postalo ji je nekoliko lažje, ker vsi so jo gledali z nasmehom in niti enega ni bilo med njimi, ki bi imel oči osorne, kakor Konrad.

Ko je končala, ji je dal oče v roko krožnik in Tilka se je napotila plaho in počasi od mize do mize. Čudila se je natihem, ker zgodilo se je, kakor ji je govoril oče: bel denar je padal na krožnik in gospe so jo božale in ji stiskale v krilce različne sladščice.

Potem je zaigrala še enkrat... Oče jo je pogledal prijazno in tistikrat se ji je nasmehnil celo Konrad in jo potrepal po rami:

»Pridna si, Tilka!« —

Potem so se napotili v drugo gostilno in zopet naprej... do polnoči. Ko so se vračali proti domu, je bila Tilka tako trudna, da jo je moral vzeti oče v naročje.

Tako je bilo prvi večer in po tem se je vrstilo dan za dnem, skozi celo zimo. Tilko so poznali po mestu in kadar je šla po ulicah, so jo ustavljale gospe in ji dajale sadje in sladščice.

Toda Tilka ni bila vesela in tudi njeno lice je bilo kakor iz voska. Vsako noč jima je ob koncu skoro omedlela in oče jo je moral nesti domov.

Ko je skopnel sneg in se je bližala pomlad, pa ni mogla Tilka več iz postelje. Mesec dni je še ležala in naposled se je zgodilo, česar sta se oče in Konrad tako bala: Tilka je umrla.

Bogate gospe, ki so jo poznale in zvedele o njeni smrti, so ji prinesle šopkov, ko je ležala bleda med belimi svečicami, a oče in Konrad sta bila vsa obupana, ker obenem ž njo je izginil tudi — bel denar.