Begunec
| Begunec Janez Koren |
| |||||||||||
Povest. Spisal Janez Koren.
Zakrivljeno palico v roki,
Za trakom pa šopek cvetic,
Ko kralj po planini visoki
Pohajam za tropom ovčic.
Simon Gregorčič.
Bilo je v spomladi, v času carovanja mogočnega Napoleona. Solnco je bleščalo na vzhodu izza sinjih gora v jutranjej lepoti. Dvanajstletni pastirec Drejc stopa za čredo ovac iz vasi M. med zelenimi vrtovi in poljem, na katerih raste zdaj cvetoče, sadonosno drevje in prijetno duhteče cvetlice. Drobni ptički popevajo, skakljajo raz vejice na vejico in otresajo srebrnoleskajočo roso. — Ves vesel pogovarja se pastirček z velikim sivim ovčarskim psom Kodrežem, kateri mu čuva čredo. Na ukaz njegov pripodi v stran zahajočo ali leno ovčico k čredi, češ: zdaj ni časa obirati in muliti zelene travice; idi z drugimi, da ne zaostaneš in se ne izgubiš. Takoj je v hitrih skokih pri pastirčku, obskakuje ga, dokler ga ne pogladi po kodrastej dlaki.
Minolo je skoraj dve uri, ko prižene Drejc čredo v Jankovec v ravnico na višavo med visocimi gorami, kamor jih priganja uže tretjo leto v poletnem času na posestvo svojega gospodarja Gomilščeka. Stopi na veliko skalo, katero je krstil „cerkev", ker je bila nekako podobna cerkvi z zvonikom ter zauka na vse grlo, da se odmeva daleč po gorah, veleč ovčicam, svojim podložnim, naj se do sita najedo sočnatih jedil brez vsake skrbi. Kakor bi razumela čreda dečkov ukaz, razkropi se po pašniku in slastno obira mlado mehko travo in pisane cvetlice, Kodrež pa pazi na drobnico, da ne pride volk in ne pohrusta ovac in mladega dečka.
Drejc odloži z jedili natlačeno malho, na katerej ste bili vpleteni začetni pismeni njegovega imena, obesi jo na bližnji grm, steče v gozdek, nabere suhega listja in drv, donese kurjavo k „cerkvi", vzame kresilo, kamen in gobo in takoj plapola plamen visoko ob začrnelej skali. Zdaj pristopi k svoji malhi, položi jo na tla, poklekne in izloži kos turšičnega kruha, nekoliko surovega krompirja; — še nekaj je na dnu, misli si. — Oj, kako lepa rdeča jabolka, — a, a, uže vem kedo mi je dal te, — Zora! Sinoči sem obesil malho v ovčjaku, prav ona mi jih je dela vanjo med ta-le trdi krompir!
Nekoliko gomoljev si odbere, drugo spravi zopet v malho, donese zemljice k ognju, razpoloviči jih in zagrebe v žerjavico, govoreč sam z seboj: „Dobra deklica mi je dala tako lepa jabolka, tudi jaz jo moram z nečem razveseliti". Odide k bližnjemu grmu in prinese pol spleteno čedno košarico, katero dovršivši, pokloni dobrej deklici Zori, da shranjuje v njej šivalno in pletilno orodje.
Solnce sije visoko na obzorju. Lačni dečkov želodec opomni svojega lastnika na koščeke krompirja v žerjavici. Deček takoj razbrska ogenj, izgrebe koščeke ter jih položi po zelenem zemeljskem pogrinjalu. Vsacega posebej osnaži in prične uživati dar dobre mamice zemlje. Pes Kodrež mej tem neprestano laja proti vzhodu. „Kaj mora imeti; — morda je volk?" misli pastir, prestane jesti, vstane in gleda, kaj bi utegnilo biti.
In to srce moje vroče
Zvija se pod silo to in stoče,
Zvija se in joče brez miru
Vre, kipi k mogočnemu Bogu.
Josip Pagliaruzzi
Sem od vzhodne strani med gostim grmičjem stopa ptuj človek visoke postave, star okoli štirideset let. Hodi počasi in opira so na svoj dolgi meč, kateri mu služi v palico. Oblečen je gospodski, a hlače so mu raztrgane in razcapane do kolen od bodečega trnja. Drejc zagledavši ptujega gospoda, premišljuje, kedo bi utegnil biti ta človek, saj todi mimo ni še videl iti človeka, od kar priganja svojo čredo sem; ni steze ne poti po tej pusti planoti.
Ptujec stopa naravnost proti dečku. Drejc pozdravi uže z daleka prišleca in se odkrije, kakor ga je naučil vaški duhovnik, h kateremu je hodil v postnem času h kršanskemu nauku.
Tuji gospod odzdravi dečku, sede na kamen, vzdihne težko in vpraša: „Deček, si-li sam v tej dolini?"
„Prav sam sem, vedno sam!" odgovori deček. Potem nastavi: „Gospod, vi ste trudni in menda tudi lačni, morda bi radi povžili košček krompirja? Vem, da gospoda je vse boljši!" S tem mu ponudi pečene kosce.
Ptujec vzame samo eden košček, katerega slastno povžije.
Pastir opazuje mod tem tujca in zagleda krvavečo rano na njegovej rami. Zato ga takoj opozori na curečo kri, rekoč: „Gospod, vi ste ranjeni na roki, dobro bi bilo, da vam se rana obveže, ker se potem tudi laglje ozdravi."
Ptujec vzame iz žepa rdečo svileno ruto in prosi dečka, naj mu obveže roko, kajti rana bila je, kakor jo je bil opazil pastir, visoko ob ramenu. Deček tujcu takoj ustreže. — Po kratkem odmoru vpraša tujec dečka:
„Dobri deček! ali veš tod okoli za skrivališče, v katerem more biti človek varen, da ga ne dobe, če bi ga iskali?"
„Da, gospod! Tu doli v skritem je votlina, v katero zahajam, ako je slabo vreme; toda vhod jo ozek, komaj prolezem; notri pa je prostora za tri velike izbe," odgovori deček.
„Dobri deček, pokaži mi kraj in skrij me; dobro plačilo dobiš, ako nikdo za-me ne zve. Iščejo me vojaki, da bi me usmrtili. Dobri deček! ne misli, da sem tat ali pobojnik, takov nisem; vse ti povem, le da se rešim in me ne dobo. Pokaži mi ono votlino, kajti moji preganjalci biti morajo blizu, da me ne primejo."
Ptujcu prirosile so solze in padale v gosto kostanjevo brado.
„Rad vam pomorem, gospod in vas skrijem; pojdite!"
Takoj prime pastirček za roko obnemoglega gospoda in ga pripelje med grmičjem do vilenice, katerej uhod je bil ozek, pred njim pa trnov grm, kateri je zakrival votlino. „Tu le je votlina, a ta trn treba izseči, da bode uhod prostejši," pravi deček in se urno loti dela. Ptujec zavleče se potrebušno v vilenico, kakor mu je svetoval deček: kajti votlina je ravna in gladka, a samo temna je.
Da bi bil tujec bolj varen pred preganjalci, ako bi ga tudi iskali, postavi zopet trn pred uhod, pobere treske, prinese nekoliko kamenja, in je obloži, da bi grm trdnejše stal. Tudi mahu ni pozabil prinest in z njim obložiti kamenje, da bi se ne poznalo, da je trn le podprt. Da bi bil deček brez strahu in ptujec popolnoma varen, prinese ne daleč od tu gnjezdo, v katerem je bilo troje mladičev. Drobno ptičke postavi na trn pred uhod, tako umetno, kakor da bi si bile ptičice tu same postavile svoj dom. Zdaj so nagne črez grm v votlino in zakliče: „Zdaj ste varni; le mirni bodite, ne najde vas nikdo!"
Pastirček steče k svojej čredi, da vidi ako kodrež zvesto opravlja svojo službo. Prepričavši se, da je vse v lepem redu, steče pevajoč zopet k „cerkvi" k svojemu ognju in poje ostale kose krompirja.
Raznesi te, gora, strela do tal!
Kaj mečeš navzdol gromade nam skal,
Da tek ustavlja bežoči si val!
Ivan Jenko.
Minilo je kake pol ure, kar zagleda Drejc kakih petnajst oboroženih mož, ki pazno ogledavajo vsak grm, vsako skalo tam po brežuljcih. „Tu nekje mora biti skrit — pes! Ne odideš nam ne, prekanjenec; izvohamo te, če bi te bil skril sam zlodej in te prestavil tudi na drugi svet! Ej da bi te vrag! toliko truda nam prizadevaš, čakaj le, še jutri boš na vislicah. — Možje; iskajte pazno!"
Strašno rentačijo in preklinjajosBem po grmovju ti možje — vojaki, da se Drejcu ježe dolgi kostanjevi lasje ter se začno prekriževati in tiho moliti, meneč, sami peklenščeki so prišli v to dolino, ker dozdaj ni videl še nobenega vojaka.
Ko lovci ugledajo malega pastirja, krenejo naravnost proti njemu, vprašaje ga: „Ti, pastirče! si videl todi iti kakega človeka?"
Deček v strahu pred oboroženimi ljudmi niti ni vedel kaj govoriti in kako. Zopet vpraša njih poveljnik dečka, ter vzdigne težki meč:
„Precej povej! če ne, razkoljem ti takoj glavo!"
„Todi memo je šel nek človek, pa še jako hitro!" odgovori deček ves v strahu in pokaže z roko nasprotno stran od vilenice.
»Koliko časa je uže od tega?" vpraša vojak in utakne meč v nožnico.
„Kakšno pol ure mora biti!" odgovori deček, da bi se le odkrižal teh hudih mož.
„Alo fantje! kar hitro naprej in pazljivo iskajte, daleč ne more biti. Sto zlatov za njegovo glavo! Alo naprej!"
Še se je slišala gosta kletev vojakov tam po gričkih in dolinicah izmed drevja in grmovja, kar je dečku dajalo pogum, da je rešil ptujega gospoda gotove smrti. Zdaj stopi na vrh „cerkve" in ozira se na vse strani, prepričavši se, so li odšli vsi in kodi gredo. Na enkrat se strese po vsem životu: „Oh dobil ga bode in umore ga, pa tudi mene, ko pove, da sem ga jaz skril — oh!" Kot srna v gori teče proti vilenici, pred katero jo bil zapazil vojaka, ki je jako pazljivo ogledaval trn pred uhodom in ga majal z mečem svojim. Koj je deček pri vojaku, stopi k trnu in pravi:
„Gospod, vidite gnjezdo; pustite ptičke, namenil sem jih prinesti gospodarju, kedar nekoliko odrastejo!"
„Kaj mi mari tvoji ptiči, tu zadej je votlina; morda je skrit tu notri vrag. Kaj je obširna, dečko, ta jazbina?" vpraša vojak.
„Jaz ne vem, nisem bil nikoli notri, če je res votlina, in ptujec bi ne mogel vanjo, da ne vrže gnezda raz trn!"
„E, ga ni ne tu!" pravi vojak in otide za drugimi, kriče, naj ga počakajo.
Tudi deček odide k svojoj čredi, sešteje ovce, da se prepriča, da li mu niso kojo odgnali vojaki. Vse najde v redu, le malhe na grmu ni bilo več. Ves žalosten jame solziti se in iskati. Kako se razveseli, ko najde malho in vsa jedila tam za tretjim grmom, kamor so mu jo menda ti hudi vojaki zavrgli. — Uže so morali biti vojaki tam za tretjo goro, kakor se je dečku dozdevalo; zakuri zopet in dene ostali krompir v žerjavico in premišljuje čudne reči, katere je danes videl.
Uteši borno se srce,
Prestani vendar žalovati,
Nositi moraš to gorje —
Saj si ne moreš pomagati.
Josip Pagliaruzzi
Ptujec skrije se daleč v temno votlino in sedi ob steni prav mirno; še dihati se ne upa, le na uhod zre in pričakuje — morda le smrti. Kmalu sliši vzunaj človeške stopinje in nerazumljiv človeški glas, tudi grm na uhodu se pomaje, potem je zopet vse tiho.
Pretekla je tako dolga ura. Drejc dojde pred vilenico, odmakne grm in svitloba se razlije po njej. Ptujec ostrmi in v smrtnem strahu zre tja ven, kaj bi utegnilo biti. „Gotovo so moji sovražniki, ki so me ovohali in izteknili, ali pa jim je deček povedal in pokazal moje zavetje; zdaj me uklenejo, odpeljejo in umore."
„Rešeni ste!" zvene mu sladke besede po ušesih, kakor bi slišal glas angelja iz neba. Po glasu spozna mladega pastirčeka, zgane se in bliža uhodu.
„Rešeni ste! Oni, ki so vam stregli po živenju, odšli so, ni jih več tu!"
Deček pomaga ptujcu iz votline in bil je na prostem.
„Dragi deček! dovoli mi, da te poljubim. Oh! povej mi, kako si prekanil moje preganjalce, da me niso dobili?"
„Da, da vse vam povem, a vi morate biti jako lačni, pri kosilu zveste vse, — vam povem kaj in kako se je zgodilo. Spekel sem še krompirja. Moja miza je pogrnjena, kar imam, s tem vam rad ustrežem. Idite! prosim!"
Deček in ptujec sedeta na zeleno trato, kjer ja jo čakalo jedilo.
„Le začnite — prvo, kojo hočete, tu le je vse — vse kar imam. Krompir je jako močnat. Prav dober je, v svojem živenji nisem jedel boljšega, le poslužite se gospod!"
»Vina nimam, imam pa prav mrzlo studenčnico!" rekši poda vrč vode ptujcu, katero je donesel iz bližnjega vira. „Jaz ne pijem vina, nego enkrat v tednu, namreč v nedeljo; zadovoljen sem z to le studenčnico, katera me jako poživi in dobro de, ko se je napijem. — Dobri gospod povejte mi, zakaj vas preganjajo ti hudi ljudje?«
„Vse ti povem dragi rešitelj, ako sem uže rešen; moj rešitelj mora tudi vedeti kaj iz mojega živenja in zakaj me preganjajo.«
„Jaz sem vitez Jakob Eulenburški v S....."
Deček začudeno gleda. — Takovega gospoda preganjajo!
„Bil sem bogat, živel sem zadovoljno z svojo družino v lepej graščini, dokler ni začela vojska z Francozi. Ptujih gospodarjev nismo hoteli na naši zemlji, pripoznavati in zvali smo vedno našega dobrega Franca kot cesarja, zato se je ljudstvo upiralo francoskim naredbam in postavam. Obešali so viteze, kmete in vsacega, če so le količkaj zvedeli o ustaji. Kakor sem poizvedel, bil sem tudi jaz med zatoženci v preiskavi. Ker mi je šlo za živenje, spravil sem pisma in denar, zasedel čilega konja in bežal sem proti morju, da bi so od tam rešil z ladijo v druge dežele. Tekel sem z lahkim konjičem po krajši poti, po pečevju in zlomila si je čila živalica nogo med skalovjem, padel sem raz nje in se ranil na levem ramenu. Obup so me je polotil, ko sem zgubil zvestega spremljevalca. Od tam dragi! prišel sem peš nekoliko ur do tu, kakor si me videl pred. Radi lakote in žeje nisem mogel dalje. Težko hojo ovirala mi je tudi rana ob rami, sam Bog mi je poslal rešitelja. Ti si postavil svoje živenje v nevarnost, da me rešiš, a preskrbim te z dobrini plačilom če Bog da, da se popolnoma rešim. Povej mi dragi rešitelj, kako ti rekajo, da te vem imenovati!"
„Drejc mi rekajo in služim v M...... pri Gomilščeku uže tri leta, ter priganjam tu sem v Jankovec, odkar sta mi oče in mati umrla in nam vzel malo hišo nek neusmiljeni mož doli v vasi, radi malega dolga, katerega nismo mogli plačati. Ah kako bo Zora vesela, ko zve vse, kar se mi je danes pripetilo!"
„Dragi deček! ako poveš tvoji prijateljici, tudi če imaš največe zaupanje vanjo, zvedo gotovo ljudje v vasi, prijatelj pove prijatelju, ta zopet tretjemu in zopet sem v novi nevarnosti, da lahko zgubim živenje.
„Tedaj ne povem nikomur o tej dogodbi in molčal bom, kakor da bi nič o vsej stvari ne vedel. Vaša rana vas menda boli; jaz vem za taka zelišča, po katerih se še tako huda precej zaceli."
Precej nabere mladi zdravnik med bližnjimi grmi nekoliko zdravilnih peres, položi vitezu Jakobu na rano in mu zopet obveže ramo.
Ptujec poživil se je in okrepčal in pastirček Drejc vodi rešenca zopet v vilenico.
Obstanka ni mu, ni mu mira
In milosti mu ni nobene
Ivan Jenko.
Kakova sprememba. Vitez stanuje v temnej votlini. Kako lepo stanovanje je njegova grajščina Eulenburg! Pred hišo je lep vrt, na katerem raste lepo drevje in cvetice, a tu pečevje in bodeče trnje.
Vilenica je precej prostorna, a temna je. Drejc se trudi in lepša stanovanje Jakobu, kakor je znal in vedel. Nabere cvetice, s katerimi okiti stene, donese suhega listja in mahu ter napravi ob steni posteljo; tudi privali štirivoglati kamen od zunaj in napravi stol, na katerem naj bi počival vitez Jakob. Ker se mu zdi sedalo pretrdo, prevleče ga z mahom in zdaj se je sedelo uže bolje. Po otročjej razumnosti priredi in napravi ptujcu novo stanovanje, ter mu obljubi prinašati vsaki dan potrebnega živeža.
Minilo je več tednov. Vitez Jakob prihaja čedalje živahnejši in prostejši se čuti. Po dnevi zapušča temno stanovanje in se veseli z mladim rešiteljem pri čredi ovac. Ker Drejc nezna čitati, podučuje ga vitez, kupivši mu knjige in pisalno orodje. Drejc je kmalu znal čitati, pisati in drugo. Vsak dan veseli so vitez z svojim učencem. Mnogo časa je minilo, od kar se ukvarja vitez z marljivim dečkom. Prišlo je vroče poletje. Evropski vladarji premagujejo mogočnega Napoleona in zvezdica rešitve prikaže se na obzorje vitezu Jakobu Eulenburškemu. Težko je bilo v tem nemirnem času oditi in ubežati čez mejo, da bi bil le bližje morja, prost bi bil, a preveč je v sredini dežele. Za tako daljno pot trebalo bi mu čilega konja, kateri bi ga prenesel do željenega kraja.
Neko jutro pogovarja se vitez prav ljubeznivo z rešiteljem svojim, z Drejcem „Dragi deček! meni ni mogoče več ostati v tem kraju, dobe me in kaznujejo naji oba. Kako ubežati, ker nimam nobenega pripomočka v to, oj! da bi le imel čilega konja, prenesel bi me tja — in svoboden bi bil. Kako bi ga dobil, ne morem si misliti".
„O prav lahko!" odvrne deček ginjen. „Danes je v bližnjem trgu živinski semenj, tjekaj grem lahko, če hočete, vkupim ga in vam ga pripeljem."
„Kaj res zamoreš kaj tacega storiti?" vsklikne vitez, ali ga zamoreš brez vsake nesreče pripeljati? Ti si pastirec, ki se ukvarjaš samo z drobnico v tem kraju, bodeš mogel izbrati dobrega? Pomisli, da potrebujem jako čilega in močnega konja, kateri prehodi več ur na dan in zamore tudi v noči prestati. Tudi jezditi nisi vajen, lahko padeš raz njega in se ponesrečiš."
„Ne bojte se gospod; jaz napravim vse po svojej moči, za tri ure imate uže konja."
Še se pogovarjata med seboj ; vitez svetuje Drejcu kako ravnati z konjem, kadar ga vkupi, kako na poti in drugo. Da mu petsto goldinarjev, katere zavije deček v svoj robec in odide. Z solzami v očeh gleda vitez za čvrstim dečkom, kateri zahaja tam za košatimi drevesi.
Brezskrbno se otroče smeje,
Sveta se ne zaveda,
Smejoče le sedanjost gleda.
Ivan Jenko.
Vesel koraka Drejc po stezi preko malih gričev in dolinic vse povprek, saj ovce svoje izročil je vitezu v varstvo, dokler se sam ne vrne. Zdaj teče, zdaj se ustavi in prešteva denar, jeli kaj zgubil in kaj bi počel, ako bi mu ga nestalo. Drejc ni imel, odkar je živ, toliko denarja v roki; niti videl ga ni toliko; vidil je le kak krajcer ali šestico; le redko kedaj goldinar pri svojem gospodarju Gomilščeku.
Obleka Drejceva ni bila baš za semenj; obrobljena je bila in tu pa tam tudi zakrpana. Iz domačega platna hlače, oprsnik črn, na glavi imel je čepico, tkano iz domačega sukna in na nogah lesene coklje, obite z debelimi žreblji. V Drejcu vpoznaš pravega slovenskega pastirja v začetku devetnajstega stoletja.
Drejc prisopiha v trg K....... ne zmeni se za lepe otročje igrače in slastna jedila, katera so izložena v prodajalnicah; hiti naravnost na živinski semenj, do lepih konjev, ki stoje drug pri drugemu ter glasno rezgečejo. Obide in pregleda vse živali, slednjič vstavi se pri lepem vrancu. „Ta bi bil menda najbolji, ta je najčilejši izmed vsih na semnju", misli pri sebi, stopi bližje, ogleduje ga od nog do glave, gladi ga po kratkej dlaki, odpira mu usta in gleda na zobe.
Prodajalec opazuje dečka nekoliko časa, potem pravi: „Dečko! kupi konja!"
„Koliko hočete zanj?"
Prodajalec se smeje in pravi: »Za tristo forintov bi ti ga dal, če bi bil ti le za deset let starši."
„Tristo forintov ni zadnja cena, gotovo ne!" odgovori deček ne zmenivši se za neušečne besede prodajalčeve.
„Ako bi imel le nekoliko brade, potem bi se morda uže pobotala."
„Dvestoinpedeeet je zadosti, več ne dam, ker več ni vreden konj."
„Jaz se ne šalim več s teboj, pojdi!" odgovori ojstro prodajalec.
„Vzemi denar!" reče nek drugi prodajalec, ki je slušal razgovor, „on naj ti da denar in ti njemu konja. Pokaži denar!"
„No, dobro! plačaj dvestopedeset goldinarjev in konj je tvoj," reče prodajalec.
„Tu je denar oče in konj je moj!"
Vsi začudeno gledajo nepoznanega dečka, ki nudi denar prodajalcu. Prodajalec se sramuje, da ga je ugnal deček in vpraša: „Kje si dobil toliko denarja?"
„Kaj vam mari za to," odvrne deček. „Rekli ste naj plačam in konj je moj."
„Od kodi si?"
„Kaj je tvoj oče?"
„Tat je!" upijejo okoli stoječi, "Denar je ukradel, na sodnijo žnjim!"
Drejc, toliko pravičen in zvest čuvši to sumničenje, vžalosti se, da niti odgovoriti ne more možakom, kateri ga dolže tatvine.
Bližnji stražnik pristopi, da vidi, kaj se godi. Ljudje pripovedajo o dečku, denarju in konju. Ker ni hotel deček stražniku razjasniti, od kod ima denar, odpelje ga na sodišče.
Do neba praši se megleni,
V obraz mi brizgajo pene.
Simon Gregorčič.
Ko dovedo stražari dečka pred sodnika, povprašuje ga po imenu, priimku, stanu, od kje jo doma, kaj dela?
„Ti si ukradel denar, katerega imaš pri sebi. Pokaži denar!"
Deček izvleče robec iz žepa, odvije ga in poda sodniku. Sodnik prešteje denar — petsto goldinarjev!
„Ti si denar ukradel, povej, kje si ga vzel, potem si prost!"
Deček molči. Sodnik ugiblje in umišlja, da-li je deček v skrivnej zvezi z kakovim tatinskim družtvom, katerih se tudi tačas ni manjkalo, zapove dečka odpeljati v ječo in pokliče pismeno družino Gomilščekovo.
Gomilščekovi so bili baš pri kosilu, ko dobo povabilo. Ker ni znal razun Zore nobeden čitati, čita ona očetu: „Povabljeni ste z vso družino v sodnijo danes ob 4. uri popoldne, ker je vaš pastir Drejc A. sumljiv tatvine in je sedaj zaprt v sodniji." Vsi se prestrašijo na to čudno povabilo.
„Drejc tat; menda si slabo brala Zora, saj je davi gnal v Jankovec" odgovori oče Gomilšček.
„Vse prav. Pet sto goldinarjev je ukradel."
„Čudno, to ni mogoče!" reče Zora. „Pogledite mati, morda je nam kaj pobral?"
Gomilščekova odpre omaro, pregleda denar in reče: „Tu je ves denar, nam ne manjka ničesa."
Dolgo so sedeli po kosilu pri mizi, ugibali in si svetovali, kako so dobili Drejca v zapor in kje je denar dobil. Tudi so poslali sosedovega dečka, naj povaruje čredo v Jankovcu, da bi se ovce ne razkropile in zgubile. — — —
Ob 4. uri presliši sodnik družino Gomilščekovo, a o vsem tem čudnem dogodku ne vedo nič in ne vedo nič povedati.
Zopet pripeljejo dečka v sodišče, naj bi ga oče Gomilšček vprašal da pove, kje je denar vzel. Deček se solzi in jokajoč reče: „Ne mislite da sem kriv tatvine, — gotovo, gotovo sem nedolžen."
„Verjamem ti: ti si bil priden, varčen, a pri meni nisi onega denarja zaslužil; kje si ga dobil? Povej kaj si hotel s konjem?"
„Dobri gospodar! tega ne morem, ne smem; a ukradel denarja nisem!"
Vsi prosijo Drejca, naj jim pove, kje je dobil denar, ali na nobeno vprašanje neče odgovoriti; le obile solze teko mu po licu. Slednjič stopi k njemu Zora in ga prosi, naj samo njej pove, kje je denar vzel. »Glej, ječa te čaka, ako no poveš vsega, dragi Drejc."
Drejc obledi. Samo njej pa hočem povedati misli pri sebi — in uže hoče — a sodnik stopi bližje, da bi čul pogovor. Srce ga zaboli, ko pomisli na prihodnjost vitezovo, katerega hoče izdati. „Nedolžen sem!" odgovori jej in zopet oblijo ga solze po bledem lici. Zora vzame iz žepa lep molek z zlatim križcem, poda mu ga in pravi: „če bodeš zaprt, moli in spomni se, da je bil tudi Kristus nedolžen, a bil je ujet in umorjen!"
Sodnik uvidi, da ne opravi nič z dečkom, zatoraj ga da odvesti za nekoliko časa zopet v ječo, da bi zaslišal še nekoliko prič in natančneje poizvedel o denarju.
Mnogo radovednega ljudstva in prič nabralo se je v sodišču, da bi izvedeli, kaj se bode godilo z mladim pastircem. Vsi so so čudili dečku, zakaj neki noče in ne sme povedati, kdo mu je dal denar in kaj je hotel z lepim konjem?
In tebe, oj otrok predragi
Nebo izbralo si je v dar!
Veliko tirjaš, o nebo 1 — —
Simon Gregorčič.
Vitez Jakob Eulenburški pričakoval je dečka težkim srcem. Minule so uže štiri ure, a še ga ni. Solnce se pomika vedno više in više, mine poludne, ura poteka za uro. Močno ga začne skrbeti za dečka. „Oj kako nespametno sem ravnal," pravi pri sebi; „gotovo je padel raz konja, poškodoval se, ali celo ubil, — ali me izdal, — ali z denarjem ubežal. — Iskati ga moram. Bog z menoj; zgodi naj se volja Tvoja. Ti kodrež pa čuvaj čredo!" Brzih korakov stopa vitez po stezi proti trgu, kamor je videl odhajati pastirja. Lepe cvetice rasto ob poti, a njegovo oko se ne zmeni zanje; ptice prepevajo mile pesnice, a njegovo uho je nemo — ne sliši lepih glasov. Prsi se mu dvigajo burno, zdaj pa zdaj uzdahne globoko in gleda v daljavo; mogoče, da se vrača dobri rešitelj; misli, da-li je še dolgo do prvega sela ali trga. Raz holmca ugleda vas, nad katero se vzdiguje veličasten zvonik, požuri se in pride v trg K. Tukaj poišče bližnjo gostilno, vsede se v temen kot in povžije nekoliko hrane. Navzoči gostje ne menijo se za došleca, pač pa on posluša vsako besedico, katero sliši v tem prostoru.
Tam pri nasprotnej mizi pogovarjajo se trije pivci prav živahno.
„Kaj se ti zdi Ivanec; ni li to čudno, o tem dečku?" spregovori eden; „štirnajat let ima, in ukradel je, kakor pravijo petsto goldinarjev."
„I, presneto čudno," odgovori drugi, „baš sedaj moram v sodišče pričat, toda nič ne vem o dečku; le denar sem videl v njegovi roci, ko je davi plačeval konja. Z Bogom! moram tja, da ne zamudim."
Naš potnik v kotu strahom posluša pogovor mož in ugane, da je pastirček Drejc v zaporu, sumničen tatvino toliko denarja, ter da ga noče izdati in ovaditi. Sodnija ga gotovo kaznuje. — „Moj rešitelj", misli, „da bi bil kaznovan, nedolžen kaznovan radi mene — ne, ne nikakor ne!"
Plača račun in otide proti sodišču.
Večni Bog, ti čul si prošnje moje,
Usmilil si se, oče, dece svoje.
Hvala, hvala, oče ti za to.
Hvala, hvala, večno ti nebo
Josip Pagliaruzzi.
Sodnik zasliši vse priče, tudi v novič družino Gomilščekovo, a ničesa ne more poizvedeti. Pokliče dečka iz ječe ter ga ojstr vpraša: „Ti si tat! precej povej, komu si denar izmaknil?"
Drejc joka in zdihuje ves bled in odgovori:
„Ne smem gospod! a ukradel ga nisem."
„Ker nočeš povedati, kje si denar ukradel, obsojen bodeš zaradi očividne tatvine. Slušaj zatorej obsodbo. V imenu c. postave: DRejc A. iz M...... kaznovan je z zaporom ......"
Med tem zasliši se šum po sodišču med ljudmi; sodnik pretrga čitanje in zre proti vratom.
„Prosim! dajte prostora; še je neka priča tu, ki ve nekaj o dečku!" sliši se krepek glas med ljudstvom.
Ko ugleda došlec Drejca skloni se k njemu, poljublja ga in obile solze teko mu v gosto brado.
„Kaj, dragi! ti si hotel prestati kazen — zapor? — oh — ne — ne! — Gospod sodnik! jaz sem vitez Jakob Eulenburški, katerega je iskala vaša pravica; tu sem, mene zaprite, a pustite tega dečka; on je nedolžen!"
Stražniki obstopijo viteza. Ljudstvo se gneči po dvorani in upira oči v solzečega se viteza in mladega dečka.
Sodnik bil je na te besede osupnjen, toda brzo začne iskati med nakupičenimi listinami in po kratkem molku vsklikne: „Tu je! Vi ste toraj vitez Eulenburški? Da? Dobro došli, gospod vitez! Slušajte, kar Vam bodem čital."
„Razglas: Kedor najde in ujame viteza Jakoba Eulenburškega, dobi za njegovo glavo tisoč goldinarjev; ako se ga dovede živega v sodišče, ima ga isto v štirindvajsetih urah obglaviti. Ces. ukaz, v Parizu 18 . . Na temelju tega ukaza razglašam takoj razsodbo: V imenu cesarske postave: vitez Jakob Eulenburški obglavljen bode jutri ob šestih zvečer. — Drejc A. iz M...... je kaznovan z zaporom na leto dni, ker je skrival begunca." — Sta razumela razsodbo?" .....
Straža tira Drejca in Jakoba v ječo.
„Z Bogom, dragi rešitelj! z Bogom, ljudstvo, v boljši deželi se zopet vidimo," poslovi se vitez v vratih sodišča, a v tem hipu prisopiha sodnijski sluga z listom v roci, klicajoč: „Živela naša očetnjava, živil cesar Franc! Napoleon je premagan in izgnan iz dežele, ž njim vsa njegova uprava in naredba. Jetniki, ki zdihujejo po prostosti, oproščeni so!"
„Živil cesar Franc!" odgovarjalo je ljudstvo navdušeno nenadnemu poročilu, — Res je stiglo poročilo iz Dunaja, katero je popolnoma potrjevalo besede sodnijskega sluge. Sodnik prečita takoj pismo zbranemu občinstvu, raztolmači, da francoske naredbe in zakoni nimajo nobene veljave več in da sta vsled tega vitez Eulenburški in pastir Drejc svobodna.
Oj z Bogom, oj z Bogom ti mala vas,
Oj z Bogom, ti širno polje!
Pozdravljam te hribov zeleni pas,
Pozdravljam vas glasno vode!
Josip Pagliaruzzi.
Vitez Jakob Eulenburški — prost; Drejc — prost. Kakšna sprememba! Oba odideta za drugim ljudstvom iz sodišča. Radostna se pogovarjata o svobodi, — o zlatej zemskej svobodi. Odšla sta z Gomilščekovo družino na njih dom, razgovarjajoč se z njihovimi znanci in prijatelji. Vitez obljubi, da bode skrbel za dečkovo prihodnjost in da ga vzame s seboj v mesto, da bi se česa izučil in postal kedaj sam svoj gospodar.
„Oh, kako bi bili veseli moji stariši, ako bi bili sedaj živi," reče deček; „Dovolite gospod, da grem na groblje in še enkrat molim za umrle roditelje."
„Rad bi videl tudi jaz grob, kjer počivata tvoja roditelja; idiva skupaj," odgovori vitez.
Oba odideta na mirodvor, kjer pastirec preliva vroče solze nad grobom svojih roditeljev. Še enkrat se skloni Drejc nad gomilo, poljubi jo, ustane in s solzami v očeh odide z ginjenim vitezem.
„Z Bogom oče! z Bogom mati!" kliče Drejc še na vratih mirodvora; „nad zvezdami se zopet vidimo." — —
Molče stopata v trg. Poslovita se tam od Gomilščekovih in čez nekoliko časa odpelje ju voz po širnej cesti v daljni kraj proti vitezovi domačiji. Po dolgej vožnji ustavi so kočija pred lepim letoviščem v bližini mesta N.
„Tu le je mojo domovanje, moja rojstna hiša, in okoli ves svet je moj. Tukaj bode zdaj tudi tvoje stanovanje rešitelj moj!" Tako nagovori vitez svojega spremljevalca.
Drejcu se je vse čudno zdelo tu v ptujem kraju. Kamor se ozre, povsod so lepe, njemu neznane reči in ptuji obrazi, a deček privadi se vsemu in počuti se tukaj v mestni okolici zadovoljnejši, nego v svojoj rojstnej vasi.
Vitez uvidi, da ima deček veselje do trgovstva, pošlje ga zatoraj v šolo, kjer se je prav marljivo učil.
Leta minejo in Drejc konča nauk z prav dobrim uspehom. Vitez kupi mu v mestu veliko prodajalnico, da ostane v bližini svojega rešitelja. Pri trgovini šlo je Drejcu vso po sreči. S svojo marljivostjo pridobil si je veliko imetje v daljnem mestu, a zdihoval je vedno po svojih znancih in prijateljih iz mladostnih dni, po svojem rojstvenem kraju, po vrlej Zori. Bog ve, da-li bi jo spoznal, ko bi jo nenadno ugledal? Uže petnajst let ni videl rojstni svoj kraj, postal je med tem ves drug človek, — toda srce vleklo ga je vedno na dom in — morda k prijateljici Zori!
Ko bi htel me kdaj ljubiti
Ta-le angelj, ta-le angelj.
Josip Pagliaruzzi.
Svoj rojstni kraj, katerega je Drejc ljubil — strastno ljubil, namenil si je obiskati in pozdraviti še živeče mu nekdanje znance in prijatelje, nekdanjo dobro deklico Zoro.
Proti večeru lepega jesenskega dne ugleda domače gore in doline, katere radostno pozdravlja. Spominjajo ga mladostnih dni, kjer je ugledal beli dan, kjer mu je tekla zibelj v ubornej koči, kjer je trgal s tovariši svojimi prve cvetlice, kjer so mu prepevale ptice v nežnej mladosti. — Bog ve, kaj dela Zora? — V te in druge misli utopljen pripelje se kesno v noči v rojstno vas, ustavi se pred bližnjo krčmo in ustopi.
Najprvo obiščem Zoro, misli si in krene proti njenemu domu. Ko pride bližje, ne vzre več na istem mestu velike lepe nekdanje hiše, le uborna koča stoji tam, kjer je stalo nekdaj lepo pohištvo. Komaj je vpoznal v noči s slamo krito stanovanje. V pritlični sobi brlela je luč, katera je razsvetljevala izbico, v kojej je bilo le nekoliko starih stolov in miza, za katero je sedela in šivala lepa bleda deklica, za pečjo pa ugleda postaranega moža in njemu enako družico, katera sta se nekaj pomenkovala. Drejc zre v sobo, premišljuje nekoliko časa, stopi v vežo, potrka na izbena vrata in vstopi, voščeč vsim dober večer.
Ko deklica ugleda ptujega gospoda, nudi mu uboren stol tik mize. Nekoliko časa sedi okamnel, potem vpraša:
„Prosim, ste vi oče Gomilšček in ta mati in ta deklica vaša hči Zora?"
„Da, vse je tako, dobri gespod! Kaj vi, prosim, nas poznateP" vpraša Gomilšček.
Ni mogel govoriti dalje, solze ga po lijo in joka kakor otrok. Ko se nekoliko umiri prične:
„Jaz sem Drejc A., vaš nekedanji pastirec", podavši desnico vsim trem. „Bil sem do zdaj v mestu, počutim se dobro. Bog mi je naklonil srečo, v katerega sem zmiraj zaupal. Oh, kakšen razloček v teh malih letih! In ti Zora, kako velika, čvrsta si postala, od kar se nisva videla. Tvoj spomin imam še zmiraj pri sebi, (pokaže molek z zlatim križem), katerega si mi dala, ko so me odpeljali v ječo stražniki. Ta molek bil mi je zmiraj tolažilo v sreči in nesreči, doma in na ptujem." — Vsi štirji vsedejo k mizi in se dolgo pogovarjajo o minulih časih.
„Kako je vendar mogoče, da ste zdaj v takovi revščini; kje je ona lepa hiša in pristava, v katerej so meketale lepe ovčice, pri kojih sem se tolikokrat veselil?"
„Dragi Drejc! pred desetimi leti pogorela nam je hiša in vse, kar smo imeli; tako smo postali berači. Komaj smo le to kočo postavili. Po tem slabe letine, leto za letom. Zora naji zdaj preživlja s šivanjem in pletenjem, midva sva stara in ne moreva več delati. Bog bode naji kmalo poklical k sebi, vsaj za naji ne bode joj treba skrbeti."
„Oh, oče! ne govorite mi o smrti, kaj bodem počela, ko bodem sama?"
„Draga Zora! ne bodeš sama ne, kaj ne, da pojdeš z mano v mesto? Radi tebe sem prišel v domače kraje, da bi prosil tvoje roke; se ve, le, če oče in mati dovolita. Tudi oče in mati pojdeta z nama, kor imam veliko premoženja in za hrano jima ne bo treba skrbeti. Pri meni bosta živela, kakor bi bila moja roditelja, Bog jim daj večni mir."
Zadovoljni so so ločili kasno v noč.
Drugi dan drdra kočija v daljne mesto, v katerej sta sedela zaročenca: Drejc in Zora in oče in mati. — — —
V daljnem mestu živeli so srečno in zadovoljno do pozne starosti in vsako leto obiskali so rojstni kraj. Ko so so preselili v večnost, njih trupla zakopali so tam v bližino Drejcevih roditeljev, kjer je postavil vsem lepo spominke.