Begunček Mirko

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Begunček Mirko
Anna Krasna Praček
Izdano: Prosveta 24/1–4, 6–9; 1931
Viri: dLib 1, 2, 3, 4, 6, 7, 8, 9,
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).

Delo ni nujno v javni domeni tudi v ZDA. Za dela, objavljena pred letom 1978, se v ZDA upošteva rok preteka avtorskih pravic 31. december 95. leta od datuma stvaritve dela, za dela, objavljena leta 1978 ali pozneje, pa 31. december 70. leta po smrti zadnjega živečega avtorja.

Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. dno
I.

Ob beli cesti na Goriškem je stala sredi lepo obdelanega vrta lična, bela hišica.

Na enem koncu vrta so bila v ravnih vrstah vsajena mlada sadna drevesa, poleg vrta pa je šumel potok, v katerem so se ogledovale zelene vrbe. Čez potok je bila postavljena lesena brv, po kateri se je prišlo z vrta na srednje veliko njivo in majhen travnik ob desnem bregu potoka.

Ta mala prijazna domačija je bil dom osemletnega, modrookega in kodrolasega Mirka.

Možina, Mirkov ata, je delal v mestnem skladišču, njegova mama in stara mati pa sta gojili zelenjavo in jo nosili na trg.

Mali Mirko je bil priden in poslušen dečko, zato so ga njegovi starši in stara mati zelo ljubili. Njegova otroška leta so mu hoteli napraviti kolikor mogoče prijetna in lepa.

Stara mati mu je prinesla čestokrat igrač in kolačev iz mesta, mama je skrbela, da je bil vedno čedno oblečen; ata pa mu je naredil zmiraj kako novo igračo. Večkrat mu je tudi prinesel lepih knjig iz mestne knjižnice, iz katerih mu je potem čital mične bajke in povestice, katere je še stara mati rada poslušala. Tudi v cirkus ga je peljal ata in na semenj ga je včasih vzel seboj. V šoli je bil Mirko priden. Učitelj ga je rad imel, pa tudi součenci mu niso bili sovražni. Radi so prišli k njemu povasovat, da so se lahko zabavali z njegovimi vsakovrstnimi igračami.

Po deževju so zajezili potok in brodarili po njem z malim čolnom, katerega je Mirku naredil njegov ata. Mirkov pes Jugo jim je moral storiti marsikatero uslugo: nositi palice ali druge predmete na drugo stran potoka, lepo sedeti na zadnjih nogah njim v zabavo ali pa je moral celo pustiti, da so ga vpregli v Mirkov voziček.

Zelo radi so imeli tudi črnega kosa, katerega je Mirku podaril njegov stric, ko je šel v Ameriko. Ker je znal Mirkov stric zelo lepo žvižgati, je naučil tudi svojega kosa več lepih popevk. Ni čuda, če je bil Mirko na svojega učenega kosa zalo ponosen; nobenemu ni pustil, da bi šel preblizu kletke, le iz gotove razdalje so lahko njegovi tovariši poslušali kosovo lepo petje.

Mirkov ata je v prostih urah gojil sadni vrt in pri tem delu so ga Mirko in njegovi tovariši radi opazovali. Mirko se je tudi naučil sam cepit mlada drevesca. Ata mu je odkazal kos vrta, kjer je lahko sadil in gojil sadna drevesa. In joj, to je bilo veselja, ko je opazil, da zeleni kak cepič na njegovih drevescih! Vse svoje tovariše je privedel na vrt in jim z nemalim ponosom kazal uspehe svojega umnega sadjarstva.

Največ veselja pa so imeli skupaj ob šolskih počitnicah. Hodili so se kopat, lovili so ribe in čestokrat so se podali vrh visokega hriba, odkoder se je lepo videlo Jadransko morje.

Ob nedeljskih popoldnevih so šli včasih z Mirkovim očetom gledat glasno šumečo Sočo ali pa so hodili z njim do prijaznega goriškega mesta, kjer jim je pokazal mnogo zanimivosti, od katerih so se jim najbolj dopadli prekrasni vrtovi, polni najpestrejših rož in tropičnih ter drugih lepih dreves.

Mirko je tudi večkrat pomagal stari materi nesti zelenjavo v mesto, zajemal je vodo iz potoka za zalivanje vrta in krmil je kravico Sivko, kadar sta bili stara mati in mama dalj časa na trgu.

Hitro so minevali dnevi, Mirko je rastel, v šoli se je čedalje bolj pridno učil in učitelj je resno svetoval Možinovim, naj dajo nadarjenega učenca v višje šole.

Ker je Mirkov ata kot skladiščni delavec moral često trdo in naporno delati in to za majhno plačo – saj vse kar so imeli je bilo pridobljeno s trudom in znojem – zato je sklenil, da pristrada, če je mogoče, še toliko, da Mirku oskrbi bolj in lažje življenje kot ga je imel sam.

Mirko je bil zelo vesel očetove odločitve, komaj je čakal, da pojde študirat.

Sicer mu je bilo težko, če je pomislil, da bo že za dobro leto zapustil svoje tovarše, lepega črnega kosa, svojega zvestega Juga in lepo rastoča njegova sadna drevesca. Toda tolažil se je s tem, da bo lahko večkrat prišel domov, ker ni bilo posebno daleč od mesta. On bi bil najraje hodil vsak dan domov, toda oče se je dogovoril s svojim prijateljem v mestu, da bo Mirko pri njem stanoval za časa šole.

Čez čas, tako je menil Mirkov ata, bi kupili Mirku kolo in potem bi se vozil lahko vsak dan domov kot se sedaj on na delo in z njega.

Vse je bilo skrbno pripravljeno še mesece poprej tisto leto, ko bi moral Mirko v mestno šolo.

Njegova stara mati in mama sta pridno gojili zelenjavo in hodili vsak dan na trg z njo, da so lažje oskrbeli Mirku potrebno opravo.

II.

Mirku pa ni bilo usojeno, da bi šel v mestno šolo … Sredi poletja je nenadoma izbruhnila vojna in Mirkov ata je moral na bojišče.

Žalosten je bil Mirko tisti dan, ko je odšel oče na bojne poljane. Jokala je mama, jokala je stara mati in jokal je Mirko, ko ga je ata poljubil v slovo.

V njihovo malo hišico se je naselila žalost, skromna sreča in zadovoljstva je izginilo iz nje. Le kadar je pismonoša prinesel pismo dragega očeta z daljne bojne poljane, so bili veseli, da je še pri življenju.

Mirko je popolnoma pozabil na mestno šolo, mislil je samo še na očeta in njegovo vrnitev.

Črni kos, ki ni znal za Mirkovo bolest, je veselo žvižgal lepe popevke, katerih ga je naučil striček. Mirku pa ni bilo več mar kosovo petje, niti ne laskanje njegovega Juga. Čolniček je sameval privezan k vrbi ob potoku. Tudi Mirkovi tovariši so bili otožni, kajti skoro slednji izmed njih je imel očeta v vojni. Kadar so prišli k Mirku, jim ni bilo mar igranje, govorili so le o tem, kdaj se vrnejo njih očetje …

V jeseni, baš ob času, ko bi bil imel Mirko iti v mestno šolo, je prišlo obvestilo, da je Mirkov oče – mrtev.

Vse lepe nade, ki so jih kdaj gojili, so bile zdaj strte in končane. Mama in stara mati sta bili silno žalostni. Mirko pa nikakor ni mogel umeti, zakaj so u ubili njegovega dobrega očeta. Saj je bil njegov ata tako dober, tako lepo je skrbel za njega, mamico in staro mater … Nikomur ni nič žalega storil, vsi so ga radi imeli. Kako morejo biti ljudje tako hudobni, da ubijejo tako dobrega človeka, tega Mirko ni mogel razumeti.

Spomnil se je, da mu je ata večkrat pravil o hudobnih sebičnih ljudeh, ki povzročijo mnogo gorja na svetu; te ljudi je često imenoval – pijavke.

Pijavke so bile Mirku dobro znane živalice. Nekoč, ko je bredel vodo v potoku, se mu je ena vsesala v nogo; brž jo je odstranil ter jo prebil s kamnom — in bila je polna njegove krvi. Od tistega dne so se pijavke Mirku silno studile, ugibal je kakšne neki morajo biti človeške pijavke, o katerih je govoril oče.

Pa mu je enkrat ata pokazal karikaturo v časopisu in mu dejal: "Vidiš, Mirko, tole je pijavka."

Karikatura je predstavljala debeluharja z velikim podbradkom, debelim trebuhom in tolstimi prsti, na katerih so se bleščali dragi kamni. V roki je držal bič, s katerim je opletal po hrbtih suhih možičkov, ki so kopali rudo, iz katere so kotalili svetli zlatniki k nogam mogočnega gospoda.

"Pa zakaj se pravi takim gospodom pijavke?" je vprašal Mirko očeta.

Oče mu je odgovoril, da je še premajhen, da bi prav razumel to stvar, ko bo večji, mu bo več povedal o takih pijavkah.

Omenil mu je le toliko, da so ti gospodje pijavke zato, ker pijejo delavcem kri s tem, da jim za težko in dolgotrajno delo skoro nič ne plačajo; sami pa imajo milijone dobička od krvavih žuljev delavskih rok. Če se jim zazdi, da nimajo dovolj profita, tedaj hujskajo ljudi na vojno, ker vojna jim nosi ogromne dobičke.

Mirko je bil bister deček, zato ni pozabil na to, kar mu je takrat pravil njegov zdaj mrtvi ata. V njegovi mladi duši je vztajal srd, ki je koval načrte, kako bi se, ko bo zrastel, maščeval nad grdimi pijavkami, ki so mu umorile očeta …

Nekoč je te svoje naklepe zaupal svoji mami, a ona je rekla, da bi, če bi se skušal maščevati, dosegel le to, ds bi pijavke še njemu izpile kri …

Ubogi deček, ki je bil trdno prepričan, da je bilo krivično, ker so mu v vojni ubili očeta, je žalostno sklonil glavo in odšel na vrt ter zamišljen ogledoval lepa drevesca, nad katerimi sta se še pred nedolgo z očetom tako radovala. Silno mu je bilo hudo, ko se je spomnil, da njegov ata ne bo več videl teh lepih drevesc.

Tuga, ki se je naselila pri njih, ko je odšel Mirkov oče v vojno, je bila zdaj še mnogo huja. Dolga se jim je zdela tista zima in lepe pomladi se niso posebno veselili — saj ni bilo več očeta, ki bi veselo žvižgajoč pomagal ob prostih urah obdelavati vrt in njivo.

In še drug vzrok je bil, da se te pomladi niso veselili, ne le Možinovi, pač pa vsi prebivalci lepe Goriške. Povsod se je širila govorica, da bodo morali prav kmalo zapustiti svoje domove — kajti vojna vihra je pretila završati nad solnčnim Primorjem. In završala je z vso svojo divjo in kruto silo … Ljudje so bežali iz svojih domov v begunstvo, po cestah so se pomikale dolge vrste vojaštva proti goriški strani. Silno so grmeli topovi, po zraku so krožili zrakoplovi in metali bombe v zaledje. Vedno huje je divjala vojna, vedno več beguncev je romalo po prašnih cestah v bedo in gorje begunskega življenja. Vedno več vojaštva je prihajalo in kmalu so bili kraji v zaledju vsi polni uniformiranih moških.

Celo Možinovi so morali deliti svojo majhno hišico z vojaki. Mirko se je z vojaki kmalu sprijaznil, le to mu je bilo hudo, ker so tako brezobzirno delali škodo po vrtu, njivi in travniku.

Enkrat, ko je videl, kako so konji grizli bujna sadna drevesa, ki so rastla ob vrtnem plotu, je poprosil vojaka, naj priveže konja stran od dreves.

Vojak pa se mu je glasno zasmejal:

"Hej dečko, za temi drevesi v nekaj mesecih ne bo več sledu."

Mirko je razumel vojakove besede, vedel je, da bodo morali v begunstvo, če sovražnik vzame Gorico. Nato so bili vsi ljudje v bližini mesta pripravljeni. Pobirali so sproti dozorevajoče poljske pridelke in jih opravljali v varnejše zaledje. Tudi Možinovi so pobirali skromne pridelke svoje male domačije in jih s kravico vozili v oddaljeno vas.

Lahko bi jih bili skoro sproti porabili, toda živeli so raje ob zelenjavi z vrta in vojaškem kruhu, kadar so ga mogli dobiti, samo da bi imeli malo hrane za slučaj, da bi bili primorani zapustiti svoj mali dom. Tudi nekaj pohištva in obleke bi bili radi spravili na varno, dokler ne začno deževati granate krog njih, kajti tega je bilo pričakovati vsak čas.

Ko so spravili na varno zadnji tovor še ne prav dozorele koruze, so spet naložili voziček z lahkimi kosi pohištva in par zaboji posodo in obleke. Mirkova mama je z vrvmi pritrjevala mali tovor k stranicam vozička, medtem ko je šel Mirko v hlev, da privede kravico. Komaj pa je utegnil natakniti Sivki majhen volovski jarem, že je zaslišal silen pok. Hitel je ven, in s grozo zapazil, da je bomba iz zrakoplova zadela njihov natovorjeni voz.

Stekel je proti vozu, hoteč pogledati, če ni bomba morda zadela tudi matere, toda vojaštvo, ki se je v hipu zbralo okrog razstreljenega voza, mu ni pustilo blizu.

"Mamo hočem poiskati," je jokaje prosil Mirko, vse zaman, niso ga pustili na kraj nesreče.

Ni mu preostajalo drugega kot počakati, da mu vojaki povedo, če je ranila bomba njegovo mater, ki se je mudila pri vozu, ko je zrakoplov spustil smrtonosne bombe. Ves zbegan je tekal okrog vojakov, ki so v krogu zastražili voz.

Gledal je, če bi mogel kje ugledati mater in naenkrat so mu oči obstale na dveh sanitejcih, ki sta se sklanjala nad nečem tam ob grmovju kraj potoka; nedaleč stran od uničenega voza.

"Mama!" je kriknil Mirko in se z vso silo zagnal v skupino.

Preden sta se sanitejca zavedla, je zkočil med njiju in pokleknil k ranjeni mamici, v istem hipu ga je pa prijela močna roka in ga s silo potegnila stran. Sanitejca pa sta brž pogrnila ranjenko in jo položila na nosilnico, ki so jo vojaki medtem dostavili.

Mirka so vojaki odvedli v hišo in povedali obupno jokajoči stari materi, da bo ranjena žena kmalu dobra; povedali so ji tudi, kam so jo odnesli.

Stara ženica se je takoj odpravila z Mirkom do vojaške bolnice, da bi se sama prepričala o stanju ranjene. Pa vojaški zdravniki jima niso dovolil k njej; rekli so jima, naj se vrneta zjutraj.

Vsa potrta sta odšla in se zgodaj zjutraj spet vrnila — tedaj pa so jima brez ovinkov povedali, da je ranjena žena kmalu potem, ko so jo prinesli v bolnico — umrla.

Stara ženica se je zgrudila onesveščena in Mirko je odrevenel od groze. Njegova mama mrtva! Kot oster nož ga je to rezalo v mlado srce. Tih je bil pogreb Mirkove mame kot pogreb vojaka na bojišču — nič ni bilo zvonenja — blizu, bojišča niso smeli zvoniti; grmeli pa so topovi, strašno, skoro brez prestanka.

IV.

Nekaj ur po pogrebu so naenkrat začele deževati granate povsod okrog – sovražnik je prodrl – vojaki so podili ljudi, naj se brž umaknejo, bila je prava panika. Vojaki so se z mrzlično hitrico pripravljali za boj, ljudje pa so bežali v zaledje.

Mirkovo staro mater so vzeli sosedje na voz, Mirko pa je hodil za vozovi s svojimi tovariši.

Nič nista vzela s seboj.

Živež, ki so ga s tolikim trudom spravili v zaledje, je ostal tam, kravica je ostala doma, kar je bilo na vozu, je uničila bomba.

Stara mati je vso pot jokala, Mirko pa se je čutil tako zapuščenega in nesrečnega, da bi najraje videl, da bi ga sploh ne bilo na svetu …

Vse, kar mu je bilo najljubše, je izgubil. Vojna mu je vzela očeta, mater, dom. Njegovega zvestega Juga so mu vzeli vojaki pred nekaj tedni, črni kos, ubogi ptič, je ostal sam v hiši med vojaki. – Njegovi tovariši so se porazgubili po trgih in vaseh, ko so potovali v begunstvo.

Mirko jih je blagroval, ker so bili vsaj tako srečni, da so imeli starše ali vsaj matere, ki so skrbele zanje na poti. Želel si je, da bi mogel tudi on ostati v bližini doma kot mnogi njegovi tovariši. Ali stara mati je bila od žalosti vsa zmedena in zato sta bila dodeljena beguncem, za katere so morale skrbeti oblasti.

Nekaj časa sta živela v barakah, potem pa sta s pomočjo drugih beguncev dobila straho pri nekem bogatem kmetu v Sloveniji.

Mož ju ni posebno rad vzel, bil je precej skop in raje bi imel begunce, ki bi mu mogli pomagati na kmetiji.

Sicer pa ni imel z Mirkom in njegovo babico nobene škode, oba sta pomagala pri vsakem delu, kjer sta mogla, ker bila sta zadovoljna, da sta se rešila barak preden je nastopila zima.

Mirko je bil včasih ves zmučen od napornega dela na kmetiji, ker ni bil navajen tako trdo delati. Vendar ni stari materi nikdar tožil, bal se je, da bi bila potem le še bolj žalostna. Upal je, da bo kmalu konec vojne in potem se bosta z babico spet vrnila v rojstne kraje. Pa tudi te nade so mu bile kmalu uničene. Sredi zime je hudo zbolela njegova babica. Poklicali so zdravnika, ki je ugotovil špansko in napad pljučnice.

Ženica, ki je bila vse življenje vajena toplega podnebja, ni mogla kljubovati hudi bolezni. Bila je vsak dan slabša. Mirko je bil v strahu, da bo zdaj ostal popolnoma sam v tujih krajih. Njegovo upanje, da pojdeta z babico morda kmalu domov, se je pričelo rušiti. Miru noče biti in pravijo, da ga še ne bo, stara mati bolna na smrt – mogoče se še sam ne povrne več v rojstne kraje …

Tako je premišljeval Mirko in bodočnost se mu je zdela vsa temna in nevesela.

Že teden dni je čul vsako noč pri bolni babici, le proti jutru ga je včasih premagal spanec, da je zaspal par ur.

Gospodinja mu je rekla, naj vroče moli k Bogu, da bi vrnil babici ljubo zdravje.

In Mirko, ki bi bil storil vse, samo da bi ozdravela stara mati – je molil, iskreno molil. Z vso svojo nepokvarjeno, čisto, otroško dušo je prosil Boga, naj mu ohrani ljubo babico, vse bo rad trpel, da bo le imel babico pri sebi …

Toda Bog ni uslišal mile, iskrene in kot novopadli sneg čiste molitve nedolžnega, trpečega otroka. Duhovnik, ki je prišel k umirajoči, je rekel jokajočemu dečku, naj se potolaži, kajti "tiste, katere Bog ljubi, jih tepe."

Par ur pozneje je Mirko-begunček spet okusil božjo ljubezen, ko je ihteč klečal ob postelji, na kateri je pred nekaj trenutki izdihnila njegova stara mati …

V.

Ostal je čisto sam med tujimi ljudmi, v tako kratkem času je postal zapuščena sirota, da se tega še prav zavedal ni.

Ko je šel za pogrebom babice, ni nič več ihtel, samo zamišljeno je gledal predse, kot da so vse te bolesti, ki jih je občutil, le hude in mučne sanje.

Bil je hud mraz, a Mirko, četudi slabo oblečen, ni čutil nič mraza; za vse je postal top in brezbrižen v teh zadnjih par dneh.

Pogrebni obredi so bili brž pri kraju. Rejenemu župniku se ni ljubilo dolgo muditi se v mrazu na pokopališču. Brž je izmolil običajne psalme in molitvice in se tesno zavil v plašč, ki mu ga je ogrnil cerkovnik, da bi se brž podal v župnišče. Ko pa je ugledal med maloštevilnimi pogrebci Mirkovo gospodinjo, se je za hip ustavil in ji voščil "Hvaljen Jezus." Žena je bila tega zelo vesela, stopila je k njemu in mu poljubila desnico. Tudi Mirku, ki je stal poleg nje, je ukazala, naj stori isto.

Župniku je to spoštovanje zelo ugajalo, ponudil je desnico še Mirku, da jo poljubi. Deček se je za majhen hip obotavljal, potem pa naglo poljubil ponudeno tolsto desnico in si v istem hiou nevede in nehote obrisal ustnice z rokavom.

Ostrim očem dušnega pastirja pa ni ušla ta gesta mladega dečka. Ostro mu je pogledal v oči in mu rekel skoro porogljivo:

"No, fantek, na staro mater si pa brž pozabil. Nič več ne žaluješ po njej."

Mirko se je skoro nehote zagledal v tolsti in rdeč obraz župnikov, odgovoril pa ni nič.

Besede župnikove so ga hudo ranile in v njegovih očeh so se zalesketale solze. Ne da bi vedel kaj misli, se je spomnil na tisto karikaturo, ki mu jo je nekoč pokazal oče …

Zdelo se mu je, da je župnik popolnoma podoben tisti figuri v časniku in tudi neusmiljen se mu je zdel prav tako; saj ga je tako neusmiljeno pičil s pikrimi besedami.

Gospodinji je bilo nerodno, ker ni Mirko odgovoril častitemu, pa je ona rekla par besed namesto njega. – Poudarila je tudi, da bodo oni skrbeli za osirotelega dečka, da bi se ne izpridil. Župnik jo je pohvalil in ji rekel, da jim bo Bog tisočkrat povrnil njihovo dobrotno usmiljenost na tem in na onem svetu.

Mirku pa je dejal, naj bo priden, poslušen ter hvaležen napram svojim dobrotnikom. Moli naj za svoje umrle starše in babico in k službi božji naj rad zahaja. Vedno mora imeti Boga pred očmi in pomni naj, da Bog pozabi le na tiste, ki na njega pozabijo.

Vesel, da je tako lepo podučil malega siromaka, je župnik odhitel domov.

Mirko in njegova gospodinja sta tudi hitrih korakov hitela proti domu.

Staro mater je Mirko zelo pogrešal. Odkar je ni bilo več, se ni nihče mnogo zmenil zanj. Odredili so mu delo, dali so mu jesti, drugače pa se niso brigali zanj; nikomur ni bilo mar, če je njegova obleka cela ali strgana ali morda potrebna pranja. Ker je bil Mirko navajen že iz rane mladosti, mu je hudo delo, ker je moral biti zdaj umazan in raztrgan. Čestokrat si je sam opral edino nedeljsko srajco, ki jo je imel; tudi si je večkrat sam zakrpal svojo staro vsakdanjo obleko. Ni si upal vprašati gospodinje, ker če jo je poprosil, da bi mu oprala spodnjo obleko, je godrnjala, da imajo samo delo z njim ter da ima dovolj dela s svojimi otroci.

Čudno se je zdelo Mirku, zakaj ljudje prezirajo otroke, ki nimajo nikogar, da bi skrbel zanje. Vse je storil kar so mu ukazali, molčal je, če so ga suvali in pikali z nelepimi priimki poredni domači otroci in vendar so ga prezirali. Za vsako malenkost so se jezili nad njim in če se mu je včasih raztreslo kaj krme, ko je krmil živino, mu je gospodar pripeljal zaušnico.

Dokler je živela stara mati, si vsaj tega niso upali. Nekega dne je prosil gospodarja, da bi mu kupil par vojaških čevljev, ki jih je ponujal naprodaj ruski volni ujetnik. Gospodar se je ujezil: "Seveda jih bom kupil, pa ne zate, begunski pohajač! Mar ti ne zadostuje, da te redimo zastonj vso zimo, še oblačili in obuvali naj bi te?"

Mirko, ki je bil sicer krotek deček ni mogel molče prenesti tega pikrega očitanja. Zadnje čase je spoznal, da se bo moral odslej sam postaviti za svojo pravico, ali pa bodo krivični ljudje hodili po njem.

"Ni res, da me redite zastonj," je nejevoljen odgovoril gospodarju. "Odkar sva prišla z babico k vam, sva vedno delala od zore do mraka, pa ste nama za vse delo dajali samo hrano in stanovanje in več tudi nisva vprašala."

Gospodar je bil presenečen. Prvič se je zgodilo, da mu je mali pastir Mirko ugovarjal in zato ga je to le še bolj ujezilo.

"Kajpa, delala sta," se je rogal Mirku, "kdo vaju je pa naučil delati? Če bi bili znali kdaj delati, bi ne bili prišli na beraško palico; poznam več beguncev, ki jim ni treba delati nadlege drugim ljudem, ker so si s pridnim delom prihranili denarja za slabe čase. Kje pa so vaši prihranki, kam ste jih dejali, vi pridni ljudje?"

Mirko je bil besen kot še nikdar v svojem življenju. Najraje bi bil udaril hudobnega gospodarja v obraz. Tudi bi mu bil rad povedal, da so postali berači, ker so tako hotele nenasitne pijavke, ki so se debelele od vojnih dobičkov.

Predobro je vedel, da se tudi njegov gospodar bogati z vojno. Bil je podžupan v občini in ker je bil premožen posestnik, je njegova beseda mnogo veljala pri višjih oblasteh. Četudi je bil krepak in šele srednje starosti, vendar mu ni bilo treba iti k vojakom. Ljudje so govorili, da so ga pustili doma, ker je znal mazati — in pa ker se je izkazal, da bo koristen vojak, četudi ne gre na fronto. Vsak, razen nekaj njegovih njemu enakih pristašev, se ga je izogibal; znano je bilo, da pred njim ni varno govoriti kar bi kdo hotel.

Vse to je Mirko vedel in tudi mu ni bilo neznano, da dobiva zanj podporo od države, ker se mu je postavil za varuha, dokler se ne najde kak bližji dečkov sorodnik. V to je privolila stara mati, ko sta prišla k njemu stanovat, da bo s tem Mirko preskrbljen vsaj toliko časa, dokler ne mine vojna.

Bala se je vedno, da bo tudi ona zapustila Mirka dolgo prej kot bo konec vojne. Pred smrtjo je prosila gospodarja, naj skrbi za Mirka, dokler se ne najde njegov stric, ki se nedvomno potrudi, da dečka dobi k sebi in uredi vse potrebno glede malega posestva. In obljubil ji je, da bo deček pri njem z vsem preskrbljen kot bi bil njegov. Mirko je stal ob postelji in slišal gospodarjevo obljubo.

Zato ga je še bolj jezilo in bolelo gospodarjevo roganje in sklenil je, da ga ne bo nikdar več vprašal, da mu naj kaj kupi, potrpel bo kakor bo mogel do pomladi, potem pa pojde v stran, magari beračit. Slabše so mu ne bo godilo.

V raztrgane čevlje si je tlačil slamo, da ga ni zeblo v noge, nedeljske čevlje, ki tudi niso bili več celi, je pa hranil, da ne bo popolnoma bos, ko pojde proč.

Zima se mu je zdela dolga, trikrat tako dolga kakor v njegovem rojstnem kraju. Ko pa so slednjič vendar nastopili topli dnevi, se vseeno ni mogel odločiti, kam naj gre, če uide iz že neprijetne službe. Blizu ne bi mogel ostati, ker bi ga gospodar kmalu našel, daleč v tuje kraje si pa ni upal sam. Čakal je v nadi, da se mu ponudi primerna prilika.

VI.

In res se mu je ponudila. Pravijo, da se včasih tudi nesrečnim posmeje solnce.

Tudi Mirku se je zdelo kot bi se mu po mnogih temnih dneh naenkrat nasmejalo solnce, ko se je lepega nedeljskega popoldne seznanil z mladim beguncem Petrom, ki je služil pri nekem kmetu v bližnji vasi. Peter je Mirku povedal, da bo pustil službo, ker mu nič ne plačajo, pa mora kljub temu težko delati. Rekel je, da bo šel po svetu ali pa v kako veliko mesto; vandrati je bil navajen. Odkar je bil begunec, je večjidel vandral, le pred zimo se je udinjal za malega hlapca pri sedanjem svojem gospodarju.

Mirko ga je vprašal, če morda tudi on nima nič svojcev, ker se tako sam potika po svetu.

Peter mu je povedal, da že več let nima staršev. Služiti je moral za pastirja, ko je bil še prav majhen šolar. Njegov edini brat je tudi živel pri tujih ljudeh, baš pred vojno pa je šel po svetu. Pošiljal mu je vedno lepe razglednice iz velikih mest, dokler ni bil poklican k vojakom; potem pa ni več slišal o njem. Mogoče je padel v vojni.

Mirko je s sočutjem poslušal Petra, potem pa mu je orisal svojo žalostno usodo, v katero ga je pahnila strašna vojna; prosil je Petra, naj ga vzame s seboj, kadar pojde stran.

Peter je bil ves zradoščen, da bo imel tovariša. Mirko se mu je takoj priljubil in zdelo se mu je, kot da sta rodna brata.

Takoj sta začela skupno delati načrte, kdaj in kako bosta neopaženo pustila vsak svojo službo. Določila sta dan odhoda in se dogovorila, da se snideta pri mali kapelici pod vasjo, kjer je služil Peter. In sicer se morata sniti, ko bo še tema, da ju ne bo nihče videl.

Tisti dan je bil Mirko ves razburjen. Ves dan je razmišljal, kako se bo neopažen izmuznil iz hiše. Po večerji, ko se je družina nagovarjala v izbi, se je ukradel ven in skrivaj vzel svojo borno obleko, jo naglo povezal v velik robec in se oprezno ter brzih korakov podal proti kapelici. Peter ga je že čakal. Tudi on je nosil majhno culico na palici čez ramo.

Hitro sta šla na cesto in sta hodila tako dolgo, da sta bila že vsa upehana in so ju pekle bose noge. Nekje v bližini ceste sta ugledala velik kozolec in sta sklenila, da tu prebijeta ostali dol noči.

Tako sta tudi storila.

Ko so začeli peti petelini, sta jo mahnila počasi naprej po cesti.

Med potjo sta se domenila, da bosta odslej vedno brata, povsod, koder bosta hodila. Vsakemu, kdor bi ju kaj izpraševal, morata reči, da sta brata begunca, brez staršev ter da gresta k svojim sorodnikom. Kje so ti sorodniki, bosta že sproti uganila.

Mirku se vandranje spočetka ni posebno dopadlo. Včasih, ko sta šla v kako kmečko hišo prosit za prigrizek, pa so ju ozmerjali in zapodili, češ, da sta lena potepuha, je bilo Mirku tako hudo, da bi šel najraje nazaj k tistemu skopemu gospodarju delat zastonj. Peter pa ga je tolažil, da se bo polagoma vsega privadil. In res se je Mirku končno še dopadlo, da je videl skoro vsak dan nove kraje. Čestokrat sta se ustavila po več dni na kaki kmetiji ter pomagala pri delu. S tem sta si zaslužila malo denarja, da sta si lahko kupila nekaj vojaške spodnje obleke in vsak po en par iz vojaških predelanih čevljev. Z vojaki sta na svojem vandranju mnogo občevala. Kjer sta naletela na vojaška taborišča ali kasarne, sta se, če sta le mogla, ustavila po nekaj dni.

Med vojaki sta vedno dobila dobrih prijateljskih prostakov, s katerimi sta govorila. Rada sta poslušala, če so jima pripovedovali o svojih doživetjih na bojiščih. Tudi sta se kmalu naučila za silo govoriti več jezikov, katere so govorili vojaki. Naletela sta tudi na vojake, ki so že bojevali na bojišču, kjer je bil njiju dom. Izpraševala sta jih o svojih rojstnih krajih, če so hudo uničeni in če bo sovražnik kmalu premagan, da se ljudje potem povrnejo domov.

Nemalokrat sta tudi delila z lačnimi vojaki kruh, ki sta si ga zaslužila na kmetih z delom, včasih pa sta onadva dobila jesti pri vojakih. Zdelo se jima je kot da sta tudi onadva vojaka. Vojaki niso smeli domov, onadva tudi ne, vojaki so komaj čakali miru, onadva tudi.

Mnogi vojaki, s katerimi sta občevala, so obsojali vojno in govorili o krivicah, ki jih trpe ljudje zaradi vojne. Često so tudi opomnili mlada dečka, naj se pazita, da ju ne dobi v roke kak hudoben častnik ali orožnik. Lahko se jima pripeti, da ju prisilijo delati za državo ali pa vtaknejo v prisilno delavnico.

Posebno je bilo to zadnje nevarno za Mirka, ki je bil mlajši in precej manjši od Petra. Mirko in Peter sta si take nasvete dobro zapomnila in sta povsod pazila, da se ne bi srečala s takimi gospodi, ki bi jima vzeli prostost.

Res se jima ni dobro godilo. Mnogo hudega sta pretrpela na svojem vandranju ali vedela sta, da bi se jima godilo še mnogo slabše, če bi ju vzeli pod državno oskrbo. Zdaj sta bila vsaj prosta, potem pa bi tudi to zgubila.

In ko bi minila vojna, bi ne mogla v domače kraje, ako bi jima tega ne dovolili predstojniki, kjerkoli bi že bila. Njiju načrt pa je bil, da pojdeta v domače kraje kakor hitro bo konec vojne.

VII.

Vkljub vsej opreznosti pa se jima je vseeno nekega dne primerila prav opasna nezgoda.

Prišla sta do malega gozdička, kjer so se vežbali vojaki v streljanju in misleč, da ni nič posebnega, če jih nekaj časa gledata, sta sedla pod košati hrast, ter povsem mirno opazovala vežbanje strelcev.

Kmalu pa je prišla k njima straža in ju odvedla pred majorja.

Major je sedel na konju, v senci drevja; v roki je držal daljnogled — najbrž ju je on ugledal — in bil je videti slabe volje. Vprašal je dečka kaj iščeta tod sedaj, ko se vežbajo vojaki.

Peter mu je takoj pojasnil, da sta begunca ter da gresta k svojim sorodnikom. Mislil je, da bo tak odgovor najboljši.

Pa ni bil. Major je skočil s konja in ukazal straži, naj dečkoma preišče obleko in potne culice.

"Najbrž sta vohuna, potepina," je jezno rekel major častniku, ki je stal poleg.

"Ti ljudje od meje niso prida, nič jim ni zaupati. Zato, ker so morali pustiti svoje kraje, bi se na kakršenkoli način maščevali nad vlado, ki ima z njimi samo škodo. Najbolj bi bilo, da bi jih pustili sovražniku, naj bi jih podučil."

Mirko in Pater sta slišala in razumela majorjeve beseda in prepričana sta bila, da je zdaj konec njune prostosti. Mislila sta, da ju bode morda celo ustrelili, saj v vojni so streljali ljudi za prazen nič.

Tresla sta se, ko ju je vojak obračal in iskal, če nimata mogoče kakih papirjev pri sebi. Ko ju je natančno preiskal, je salutiral majorju in mu javil, da ni našel pri dečkih nič sumljivega.

Major ju je srdito pogledal in jima ukazal, naj vzameta v roke potne cule, ki sta jih spet povezala, ko je vojak končal preiskavo. Molče sta ubogala in v strahu čakala kaj bo ukazal oholi major nadalje.

Major pa je pograbil Petra za uho in ga parkrat zasukal okrog, nato ga je brcnil, da je odletel daleč v stran. Istotako je nategnil ušesa Mirku in se potem glasno zakrohotal. Tudi drugi častniki so se smejali, vojaki pa so stiskali sobe. Oholi major jim najbrž ni bil priljubljen.

Dečka sta se urno pobrala in bežala, koliko so ju noge nesle izpred oči hudega oficirja. Ko se jima je zdelo, da sta že dovolj daleč stran, sta sedla v senco, da si odpočijeta.

"Skoro bi jo bila izkrapila, Mirko," je rekel Peter in si brisal z rokavom znoj s čela.

"Sreča, da je naju izpustil, jaz sem mislil, da naju da zapreti," je dejal Mirko in dostavil: "Ubogi vojaki,, ki imajo takega majorja — prava pijavka je."

Četudi je bil Peter še ves prestrašen, se je vendar glasno zasmejal Mirkovim zadnjim besedam: "Imenitno ime si mu dal, Mirko, kako si se še domislil takega?"

Mirku ni bilo do smeha, držal se je zelo resno in je povedal Petru, kaj je nekoč slišal od očeta o nenasitnih človeških pijavkah. Natančno mu je tudi orisal tisto karikaturo, katero mu je njegov ata ta čas pokazal.

"Tvoj oče je pa moral biti zelo moder, ker je razumel take reči. Ni čudno, da tudi ti vedno pobiraš umazane časnike iz obcestnih jarkov in jih čitaš. Meni kaj takega ne pride na misel. Vandrovcu menda ni treba čitati, saj vidi vsak dan kaj novega, ko gre okrog, čemu bi potem čital novice; o vojni pa itak vedno slišiva koder hodiva," je dejal Peter, ko je Mirko končal s svojim pripovedovanjem.

"Moj ata je rekel, da se s čitanjem človek izobrazi in da bi bilo bolje na svetu, če bi ljudje čitali dobre knjige in časnike," je modro odgovoril Mirko. "Kaj pa bi bilo, če bi bili vsi ljudje učeni," je ugovarjal Peter, "na primer, če bi bili vsi vojaki zelo učeni, kdo bi pa bil za prostaka, vsi bi hoteli biti častniki, kdo bi pa potem bojeval?"

"Nobeden," se je odrezal Mirko vesel, ds more Petru pokazati koliko se je že naučil iz umazanih časnikov, ki jih je pobiral iz jarkov cesti.

Peter ga je gledal nekam začuden.

Mirko pa mu je takoj pojasnil, da je čital nekje, kako so hitro zaprli nekega moža, ki je ljudem govoril, da ne bo nič več vojn na svetu, ko bodo ljudje bolj izobraženi. Rekel je menda, da gredo v vojno samo nevedni ljudje.

"Kaj pa tvoj oče, Mirko, on ni bil neveden, ker je mnogo čital, kot si mi pravil, pa so ga vendarle v vojni ubili," je spet ugovarjal Peter.

"Moj sta ni šel rad v vojno. On je vedno pravil, da vojne ni treba, toda, ker je več nevednih ljudi kot pametnih, morajo iti pametni z neumnimi vred v vojno, da jih pobijajo," je jezno odgovoril Mirko.

Peter mu ni več skušal ugovarjati. Občudoval je Mirka, ker je znal še zdaj tako modro govoriti. Mislil si je, da bo Mirko najbrž še bolj moder kot je bil njegov oče, ko bo mož.

Nič več se ni smejal Mirku, če je šel iskat liste, ki jih je kdo pustil pod kakim drevesom in jih je potem veter zanesel v obcestne jarke in grmovje. Še prosil je včasih Mirka, naj mu na glas čita, kar je Mirko tudi rad storil.

Ker sta bila vedno skupaj, ste se mnogo pogovarjala. Najraje sta govorila o miru, oba bi bila rada šla v domače kraje, četudi niste imela staršev. Dogovorila ste se, da bosta živela skupaj na Mirkovem domu, in če se vrne Petrov brat iz vojne, bo pa Mirko lahko živel pri njima.

Peter in njegov brat ste namreč tudi imela majhen dom nekje na doberdobski planoti ali ker ste zgodaj izgubila starše, so v njihovi revni hišici živeli najemniki.

VII.

Vojna je divjala dalje, spet je šlo poletje h koncu in Mirko in Peter niste vedela, kako in kje bosta preživeta zimo. Vsi njuni načrti, vse upanje na mir je bilo zaman. Ljudje so govorili, da bo vojna še dolgo trajala.

Nekega dne sta privandrala do velikega mesta in ste se odločila, da ostaneta v tem mestu, dokler ne bo miru. Tavala sta po ulicah in ogledovala lepo mesto ter poskušala se sprijazniti z dečki, ki so nosili časopise. Ali v tem mestu so govorili tuj jezik, katerega sta prav malo razumela in dečki so brž uganili, da sta tujca ter so se jima smejali. Peter in Mirko pa vendar nista opustila svoje namere, da ostaneta v mestu.

Kljub temu, da so fantalini brili norce iz njiju, sta vendar hodila vedno za njimi in se končno prav tesno spoprijateljila z nekaterimi izmed njih. Doslej sta živela vedno na ulicah. Prodajala sta časnike, raznašala sta z drugimi dečki vred plakate po mestu, včasih sta delala po nekaj dni v kakem skladišču in kadar je bil hud mraz, sta se zatekla k velikim predmestnim gostilnam, kjer sta delala v konjskih hlevih. Kadar pa nista mogla dobiti nobenega dela, sta se podnevu mudila po javnih poslopjih, zvečer pa sta šla s kakimi tovariši iskat primernega prenočišča. Če so dobili prenočišče v kakem toplem hlevu v predmestju, se jim je zdelo, da so gospodje. Največkrat pa so se morali zadovoljiti s kakimi praznimi barakami, kamor so si prinesli papirja in slame. Nekateri so bili tako srečni, da so imeli kje skrito kako staro vojaško plahto, seveda so jo navadno delili z drugimi tako, da je nazadnje vse zeblo.

Vesela sta bila mlada begunca, ko so se spet vrnili topli dnevi; četudi sta bila mnogokrat lačna, sta bila zadovoljna, da ju vsaj zeblo ni. Življenje v mestu ni bilo prijetno. Mnogo hudega sta potrpela, a vendar sta vztrajala v trdni nadi, da bo vsak čas nastopil mir. Tudi sta se udomačila med svojimi mestnimi tovriši, od katerih sta se marsičesa naučila.

Njuni tovariši so bili otroci mestnih revežev, mnogi pa sploh niso imeli doma in preživljali so se na ulicah kot vrabci. Nekateri so bili zelo sprideni, govorili so surovo in kradli ob vsaki priliki, toda Mirko in Peter sta pazila, da s takimi pokvarjenci nista imela mnogo opravka.

Družila sta se le s takimi, ki so se obnašali dostojno in niso izmikali denarja ljudem iz žepov. Predobro sta vedela, da bi jima slaba družba znala škodovati – mesto domov bi mogoče morala v zapor radi tatvine ali kaj podobnega.

Dolge mesece sta preživela v mestu, preden je končno nastopil mir.

Neizrečeno radovanje je zavladalo med ljudmi tiste dni in tudi Mirko in Peter sta dala duška svojemu veselju. Pridružila sta se množicam na ulicah in sta glasno vzklikala in pela z drugimi vred. Žal, da njuno veselje ni dolgo trajalo. Mir je nastopil v pozni jeseni in Mirko in Peter se nista mogla podati domov. Kaj bi pač delala v uničenih domačih krajih v zimskih mesecih.

Morala sta prebiti še eno zimo v mestu.

Spet sta trpela pomanjkanje in mraz in nestrpno čakala toplih dni. Kakor hitro je skopnel sneg in so zaveli topli južni vetrovi, sta povezala svojo revno obleko ter se odpravila na pot proti domu.

VIII.

Bila sta brez denarja, zato sta se oglašala pri velikih kmetih in pomagala za mal denar z delom na polju, kjerkoli so jo hoteli udinjati za nekaj dni. Vandrala sta proti domu revna in mnogokrat lačna, prav kot sta pred par leti vandrala v tuje kraje.

Ko sta prišla že tako blizu doma, da sta lahko videla v daljavi domače kraje, sta se ustavila in oba zamišljeno gledala pokrajino, po kateri sta ves čas, ko sta bila v begunstvu, tako koprnela.

"Kmalu bova doma, Mirko. Še nekaj ur hoda, pa bova videla, kaj je ostalo od najinih domov," je nekam otožno spregovoril Peter.

"To bodo naju gledali ljudje, po kaj sva prišla," je rekel Mirko. "Skoro gotovo je vse podrto in uničeno!"

"Jaz pa sem se spomnil na nekaj drugega sedaj, ko sva že skoro doma," je povzel Peter. "Mirko, ves čas, ko sva bila v begunstvu skupaj, nisva šla niti enkrat v cerkev, velikonočne spovedi nisva že par let opravila. Na vse sva pozabila. Kaj bi rekli ljudje doma, ko bi to vedeli?"

Mirko je pogledal Petru v oči in mu rekel s trpkim glasom:

"Peter, saj je tudi Bog pozabil na naju, kaj zato če sva še midva pozabila nanj! Čemu naj bi bila šla k spovedi?

Ali naj bi pravila duhovniku, kako ja naju zeblo in kolikokrat sva bila lačna, da se nama je tema delala pred očmi? Veš kaj bi nama povedal? Da je vse to božja volja in ne smeva godrnjati nad božjo pravičnostjo!"

Peter se je zasmejal: "Oj Mirko, ti si se pa res dosti naučil v mestu, prav tako govoriš kot tisti Fritz, ki so ga zaprli, ker je rekel, da bi red videl, da bi se vsi vojaki spuntali."

"No, pa so se vendar spuntali, če so prav Fritza zaprli in sedaj jih je lahko sram, ker so se bali šestnajst let starega fanta," ja dejal Mirko zmagonosno.

Peter je zmajal z glavo: "Mirko, tudi tebe bodo kdaj zaprli, če boš preveč predrzen in ne boš molčal. Fritu ti je čisto zmešal glavo s svojo propagando — ali kako je le tisto imenoval."

"Nič se ne boj, Peter, bom že pazil, kje bom take stvari govoril; za zdaj pa raje hitiva dalje, da bova prej doma, sit sem le poti in hoje."

"In jaz tudi. Komaj čakam, da bi bilo enkrat konec tega vandranja."

Pozno popoldne sta dospela do Mirkovega doma. Mirku je skoro zastalo srce, ko je ugledal nekdaj tako prijazno domačijo.

Hišica je bila res zrušena od granat, za njegovimi in očetovimi lepimi drevesci skoro ni bilo sledu. Bila so posekana in tista, ki so še ostala, so bila vsa polomljena. Čez vrt je bil skopan strelski jarek. Njiva in travnik sta bila vsa razrita in polna ostankov vojnega materiala. Brv je letala v potoku poleg razbitega vojaškega voza.

Mirku je bilo grenko pri srcu. Spomnil se je, ko lepo in mirno so tu živeli pred par leti njegovi starši, stara mati in on.

Zdaj pa tako razdejanje! …

Vse sta pregledala s Petrom, šla sta v hišo in precenila, koliko časa bi jima vzelo, da bi za silo popravila vsaj kuhinjo.

Ogledoovala sta kose granat, ki so ležali na kuhinjskih tleh in med kamenjem in kosi lesa pri kuhinjskem oknu sta ugledala staro ptičjo kletko.

Mirko jo je potegnil iz podrtije in jo žalostno gledal.

"Kdo ve, kako je poginil moj ubogi kos?" je rekel žalostno ter vrgel kletko na kup kamenja.

Odpravila sta se iz razsute hišice in sta šla k sosedom, da bi kje prenočila.

Sosedje so jima dali večerjo in prenočišče.

Skoro vsi so se že vrnili iz begunstva ter so skušali popraviti vsaj za silo uničena posestva in domove. Mirku niso svetovali, da bi se nastanil s Petrom v napol podrti hišici. Rekli so jima, naj se gresta raje učit kakega rokodelstva, ker sta še mlada.

Tudi Mirko in Peter sta mislila sedaj, ko sta videla, kako je vse uničeno, da bi bilo bolje ukreniti kaj drugega. Vendar sta se hotela prej prepričati, če se je morda vrnil Petrov brat.

Šla sta na Doberdobsko planoto, kjer je bil enkrat Petrov dom. V nemalo Petrovo začudenje in veselje sta tam našla njegovega brata.

Prišel je v domače kraje, da bi zvedel, kaj se je zgodilo s Petrom, odkar ni čul o njem. Oba sta bila silno vesela, da sta se našla. Mirko je bil tudi vesel, da je njegov dobri tovariš našel svojega brata. Ostal je nekaj dni pri njima, potem pa je rekel, da bo šel spet domov.

Peter in brat sta ga hotela ustaviti, toda Mirko ja rekel, da bo doma pomagal sosedom, dokler ne dobi kakega dela.

IX.

Z veseljem so ga sosedje sprejeli med se in on jim je pridno pomagal pri popravljanju hiš in čiščenju njiv.

Po nekaj tednih je s pomočjo nekega soseda dobil mizarskega mojstra, ki je bil pri volji vzeti Mirka za mizarskega učenca. Mojster je bival v Gorici in Mirko se je preselil k njemu ter z veseljem oprijel novega dela. S svojo razumnostjo in vljudnostjo se je mojstru in njegovi družini kmalu priljubil. Imeli so ga radi kot bi bil njihov.

Po dolgem času je zdaj Mirko spet imel redno življenje in tega je bil zelo vesel.

Dalj časa je upal, da bo dobil kako pismo od svojega strica iz Amerike, toda ko več mesecev ni dobil nobene vesti o njem, si je mislil, da stric najbrž nič ne ve kaj vse se je med vojno dogodilo pri njih. Misli si morda tudi, da so kje daleč v begunstvu in se znabiti ne bodo več povrnili v uničene kraje. Mogoče je pisal, pa ker na svoja pisma ni dobil odgovora ne piše več.

Mirko tudi ni imel njegovega naslova, da bi mu pisal o vsem, kar se je dogodilo v teh zadnjih par letih. Sprva mu je bilo hudo, ker ni nič slišal o stricu, na tihem je bil upal, da bi šel k njemu. Potem pa ni več mislil na tujo deželo. Zanimalo ga je bolj rokodelstvo, katerega se je z vnemo učil.

Petra in njegovega brata je večkrat videl, ker sta oba delala v mestu pri popravljanju hiš. Hotela sta si zaslužiti nekaj denarja, da bi si potem popravila malo hišico na Doberdobu. Pod jesen je prišel Mirka obiskat neki dober prijatelj njegovega pokojnega očeta.

"Kako si zrastel Mirko," je dejal in mu veselo prožil desnico. "Iskal sem te na tvojem domu, pa so mi sosedje povedali, kje si, pismo imam zate," je rekel in mu dal majhen ovitek.

Mirko je brž odprl pismo. Takoj je uganil, da bo od strica.

Ni se motil. Stric mu je pisal, da je izvedel po znancih, kako usodna je bila vojna za njegovega mladega nečaka. Obenem pa mu je tudi sporočal, da mu bo z veseljem pomagal, če bi hotel priti k njemu v Ameriko.

Tega je bil Mirko vesel in nevesel, vse obenem. Če bi bil dobil to pismo preden se je pričel učiti mizarstva, bi ne bil nič pomišljal, takoj bi šel k stricu. Zdaj se pa ni mogel odločiti.

Rad bi se bil izučil in tudi k stricu ga je mikalo. In naposled je zmagala želja — iti v tujo deželo k stricu.

Mojstru je bilo zelo težko, da bo izgubil učenca kot je bil Mirko.

S pomočjo očetovega prijatelja in svojega mojstra je Mirko kmalu dobil vse potrebne listine za odhod v tujo deželo.

Hitro se je bližal dan odhoda.

Nedeljskega jutra par dni pred odhodom je šel Mirko k Petru, da se poslovi od njega. Dolgo sta govorila o svojih izkušnjah za časa njunega vandranja v begunstvu.

"Peter," je rekel Mirko, "ko bom zaslužil v Ameriki kaj denarja, bom tudi tebi pomagal, da prideš za mano. Rad bi, da bi ostala tovariša tudi v bodoče. Dolgčas mi bo, ko te ne bom mogel več videti."

"Če bi mogel, bi šel kar a teboj v tuje kraje, ker pusto mi bo v teh uničenih domačih krajih, kadar ne bo več tebe blizu in vesel bom, če bom mogel res kdaj priti za teboj v Ameriko," je odgovoril Peter in se otožno ozrl na pol podrto hišico, kjer sta stanovala z bratom, kadar nista imela dela v mestu.

Ko sta si podala desnice v slovo, so se obema lesketale solze v očeh in Peter je dolgo zrl za odhajajočim tovarišem.

Tudi rojstno hišico je šel Mirko obiskat pred odhodom v tujino.

Jesensko solnce je zlatilo zrumenelo listje dreves, obsevalo je visoki hrib, na katerega se je Mirko tolikrat podal s svojimi tovariši v lepih nepozabnih časih njegovih otroških let.

Mirko je stal ob zrušeni hišici in gledal na hrib. Kakor ogromen grob se mu je zdel sedaj. Nekoč lepo drevje je bilo vse scefedrano od streljanja in obžgano od ognja, ki so ga metali na ubogi grič iz topov in zrakoplovov. Od vznožja do vrha je bil ves razrit. Kot rane so zevali jarki in jame, ki so jih kopale krogle v onih strašnih dneh, ko je z divjo silo tod vihrala vojna — uničevalka.

"Koliko vojakov je izdihnilo v strašnih bolečinah na tem griču med tem časom, ko smo bili v begunstvu," je pomislil Mirko in skoro strah ga je bilo zreti na hrib.

Šel je na pokopališče, da se poslovi od materine gomile. Pokopališče je bilo zapuščeno in vse razrito od granat. Komaj je našel materin grob, ves je bil preraščen z visoko divjo travo, med travo pa so ležali kosi križa sosednjega groba; nedvomno je treščila vanj krogla iz topa.

Stoječ gologlav ob materinem grobu se je Mirko poslovil v duhu tudi od babice, počivajoče v hladni zemlji, daleč stran od krajev, katere je tako zelo ljubila. Spomnil se je tudi očeta in si skušal predstaviti njegov grob na daljnih bojnih poljanah …

Zamislil se je in pred očmi so se mu vrstile slike lepih dni, ko je živel srečen in zadovoljen pod okriljem svojih skrbnih staršev in babice. A naenkrat se mu je pojavila pred očmi vrata temnih slik bede in trpljenja ter s svojo črno senco zakrila pestre slike lepih dni — in Mirko je bil skoro vesel, da zapušča rodni kraj …

X.

Z veseljem so sprejeli Mirka pri stricu v Ameriki.

Kmalu se je privadil življenja nove domovine in si pridobil znancev in prijateljev med rojaki in drugimi ljudmi.

Njegov stric, ki je bil aktiven v delavskem gibanju, ga je jemal s seboj na razne prireditve, seje in shode.

Videč, da je njegov mladi nečak bistroumen mladenič, je tudi skrbel, da je imel Mirko na razpolago dobrega čtiva.

Želel je, da postane njegov nečak zaveden delavec, zato je z njim mnogokrat govoril o delavskih bednih razmerah.

Ker je moral tudi Mirko kmalu okusiti dobrote delavskega življenja v tej novi in bogati deželi, je kaj hitro začel razumevati nove ideje, o katerih je čital v delavskih časopisih in katere mu je skušal vcepiti njegov stric.

Grenke izkušnje, s katerimi ga je obdarila vojna, ko je bil še napol otrok, so mu bile trdna podlaga za nove ideje in stremljenja.

Ni bil zadovoljen, da bi bil le zaveden delavec, hotel je, da pomaga širiti zavedno delavsko misel med tisoči in tisoči trpečih proletarcev, ki trpe v okovih modernega suženjstva — ker niso dovolj razumni, da bi se otresli spon, katere jih priklepajo k bedi.

Ko so mu ubili očeta, je delal naklepe, kako bi se maščeval nad morilskimi pijavkami —zdaj je prišel dan njegove osvete — in prisegel je, da se osveti, ne le za trpljenje, ki ga je trpel sam, pač pa tudi za trpljenje stotisočih, ki so ječali in še ječijo pod težo opolzkih pijavk — katere jim srkajo toplo kri …

Z vso svojo mlado močjo je šel na delo, da pomaga dvigniti bedne in teptane.

Vse svoje proste ure je porabil za samoizobrazbo, samo da se je mogel uspešnejše udejstvovsti v svojem človekoljubnem delu za svoje sotrpine.

Čestokrat je stopil na oder in bodril delavstvo, naj se osvobodi jarma sužnosti s tem, ds se skuša samo izobraziti ter vzgajati svojo mladino v duhu res prave prostosti in delavskega ponosa.

"Ne kažite mladini za vzgled "junakov," katerih prsa so okrašena s svetlimi kolajnami, zasluženimi v krvavih vojnah! Povejte ji raje, da so te kolajne ostudne, ker so oškropljene s človeško krvjo ter da je vojna sama grd in ostuden madež na civiliziranih ljudeh.

Tako je čestokrat poudarjal mladi agitator v svojih govorih. Pa tudi s peresom je pridno in neumorno delal za osvobojenje proletarijata in za preprečitev barbarskih vojn.

Njegovo neumorno delo ni bilo brez uspeha. Njegov plemenit in kremenit značaj mu je pomagal, da ga je delavsko ljudstvo povsod koder je bil poznan vzljubilo in tudi sledilo njegovim naukom in idejam.

Peter, ki je bil prišel kmalu za Mirkom v Ameriko, se je čudil svojemu nekdanjemu tovarišu. Ponosen je bil nanj, kot da mu je pravi brat in pomagal mu je po svojih močeh pri njegovem delovanju.

In ne le Peter, tudi mnogi zavedni delavci so se pridružili mlademu proletarskemu voditelju in z njim vred še danes neumorno in požrtvovalno delujejo na to, da bo enkrat tudi delavec imel in užival dobrote, katerih so zdaj deležni le tisti, ki žive v brezdelju — od krvavih žuljev milijonov delavskih rok.

Plodovito se širi blago delo vnetega in vztrajnega mladega borca, kot da rosi nanj blagoslov po krivici prelite krvi njegovih staršev — kot da ga spremlja tihi blagoslov s smrtjo v begunstvu dokončanega trpljenja uboge babice …

Mladi borci se zbirajo, si podajajo desnice in se pridružujejo junakom Svobode ter z njimi neustrašno korakajo v boj, da z mečem uma in znanja pomorejo Pravici do zmage nad Krivico.