Begun

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Begun (Slika iz avstrijsko-pruske vojske)
B. Brodsky
Objavljeno v Domoljub 1894, št. 10 (17. maja); št. 11 (7. junija), v rubriki Listek
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1];[2]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Sedluli smo ravno konje, ko je zatrobil trobentač naj čakamo pripravljeni na svojih prostorih Čudili smo »e. ker smo menili, da se danes mnogo ne odpočijemo. Po vseh znamenjih smo pričakovali, da se Se danes »popademo a sovražnikom.

Naš oddelek jo bil razstavljen v mali vasici, ki se je Sirila ob bregu hribovja. Razdeljeni smo bili po dva, po trije v hišicah, kjer ao imeli domači ljudje komuj dosti prostora. Toda kaj hočemo I Spali smo, kakor smo n i 08, i . a nihče ni spal menda dobro radi razburjenosti. Celi četrti dragonski polk je bil razdeljen po vaseh, in mi smo bili na zadnjem koncu njegovega krilu. Zjutraj smo se morali sniti v trgu, kjer je bil prvi eskadron s polkovnikom. Pol ure je bilo treba dirjati, preden smo došli v trg. Zato smo se čudili, da odlaSa poročnik z odhodom.

NaS poročnik Čeh po rodu, je bil že v letih, v službo je vstopil kot proatak, ter postal častnik, ker je bil železno priden. Več kot poročnik ni postal. Znal je sicer izvrstno zapovedovati svojemu oddelku, z mečem se biti, a ni imel one učenosti, s kojo so se buhali mladi poročniki iz kadetnih Sol. Zadovoljen je moral M . noje M « i« » T u d i K i TS oddjeellek ttolliiko,, dda. ni ,kal P ^ f ^ * * ^ avojega poročnika Peiko n^ o v i ml podrejenimi Odpuatil nam - —

L o smo trpel, kot dn*. «oda n - o ^ r n j a l Mo meatil nam je vse čut ponosa m sreče, ko smo I t l i od nadzorovanja, kjer smo bil. drog,m postavljen. " VZKeajd'se tedaj zgodilo, da je poročnik dane. od!a«al x odhodom? Nekaj posebnega je moralo biti. Stojim z dvema tovarišema pred bito. v kater. «mo prenočevali in zvedavo gledamo proti cerkvi. Poročnik je itano' al v župnUču. odtod je tedaj moral |»ntt tika/ Mestu ukaza se prikaže sam poročn.k. Dojdejo v sredo vasi io trobentač nas »klicuje

V trenutku stojimo skupaj in gledam«, poročnikov obraz, k. je razodeva! gnjev. Hitro gre okrog na«, pregleda nas in se ustavi na devnem knlu.

»K;e je dtagOMC Fnraer?« vpraša kratko

.Ali je bil po noč. ni svojem mestu'"«

•Zvečer je bil«, odgovarja dragonec 1'rohazka »Po noči aem čul. ko ;e ven iel Vprašal sem ga. kam gre in rekel mi je, da mu je v sobi so( arno in da bode spal na vrtu. Tema je te bila, ko tem slišal, kakor bi konj topotal (irem pogledat h konjem in vidim, da m Fnmrovega konja v iilevu. Mislil aem. da ga ja tel p rut v bližnji ribnik Tako je večkrat storil •

•Dragonec Kri mer je oropal po noči tukajšnjo cerkev ter ubeial«, glasno naznani porotnik. »Naš oddelek je za toliko časa osramoten dokler ne bode begun zasačen in kaznovan Komur je mar čast celega oddelka, trudil at bode. da popravi sramoto Kdor pripelje Frimro, [•••stane desetnik. Pozor!«

Poročnik skoči na konja, pregleda četo in d& določene ukaze V diru smo zapustil, vaa. Od konca smo morali biti v polnem redu. Se-le ko smo bili na polju, amo smeli na ub»m drug z drugom se razgovarjali. Danes seveda smo govorili samo o Knmru. Nismo *e vedeli vsega natanko, zato smo se popraševali. Podčastnik je povedal nekaterim, kaj se je zgodilo in kmalu je vedel ves oddelek

Ko je sel terkvemk zjutraj zvonit .Zdravo Marijo«, opazil je, da so vrata v zakristijo razbita. Notri je bilo vse razmetano, omam. kjer so bile zlate in »rebrne po »ode. odprta in prazna' Tekel je v Iupnik in ac vrnil z župnikom v cerkev. - Le-ta je videl ravno to kakor cerkven*, a zagledal tudi na tleh gumb od vojaške auknje na kojem ,e je brala številka 4 Urez dvoma je bil vojak od našega polka. Z gumbom je šel k poročniku ter mu vae ovadil. Poročnik je šel i„ .i ^

Na omar, je razločil sledove ostrega orodja Zločin je učind jeden od našega oddelka, to je bilo očitno. ' Kdo je bil zločinec, , m o kmalu zvedel, Na poroč Bikovem obrazu smo brali, da je vsled A T jako nejevoljen, ker je zlobn« £ £ f J bil vedno pošten in brez madeža M, sami J « I - , P O , « » čast črte; bilo nam jo, knkor bi bil vsak onečaaUn Vedeli amo. da ne bodemo več najbolj« vojaki pn polk,, da nas bodo naši tovariši aaamebovali, vaaj ao nam bili že itak gorki in nevoščljivi. To je bil tudi vzrok, ^ smo mrmrali in žugali dragonou - begunu.

Sploh tudi nihče ni Frimra ljubil. Bili amo atolj Cehi, on Nemec. Njegov oče ae ja naselil kol agent nemške tvrdke v češkem kraju, kjer ae mu je rodil M , Čez nekaj let je prišel na boben in ae preaalil na Pruako. Ker je pa bil »e avstrijaki podanik, je moral njegov m med avstrijske čete Bd je te tretja leto v našem oddelka. Akoravno je znal prav dobro nemški bran in jan«^ vendar ni bd povišan To se nam je aumljivo zdelo, ktr ni bil neokreten Da, še celo prekoail na« je Znal H je pnlizmti, lomil ie češčino, kakor je mogel, bil postrti- Ijiv, toda zaupali mu le nismo. V njegovem očesu j« bilo neksj. kar je človeks podilo od njega. Včank nu je hotel razveseliti, delal se pijanega, ali opazil arm v«ukikrat, da pije najmanj med nami. Za dobičkom M je gnal z nenasitjjivo lakoto Za par krajcarjev je taati drugim karabine. konje in zaalužek j« anal tako dobro »kriti, da nismo nikoli vedeli kam ga je dal. Nikogar, in ničesar ae ni bal. la poročnika Nekaj poaebn.ga jt bilo, da se je pred poročnikom vaelej tresel in bleda in da ni poročnik i njim apregovonl ne jedne prijazni besede Vaak izmed naa aa ja a veseljem spominjal tra nutka ko je poročnik a kom prijazno a« razgovarjal, le s F mirom m govonl, razun kar ja moral. Ni ga moči ošteval, le mračil »e je in blisk njegov« jeza j« pokora Nemca- -

Ta mož je storil zločin, podel zločin Poročnik JI moral naznanili polkovniku, polkovnik divizijskemu poveljniku. Tretji oddelek četrtega cakadrona našega potka ni bd tedaj več tako čist, otsmo smeli več drugim očiUV, da nam nobena četa ni enaka.

IJled in zmeden je bil poročnik, ko je naznanonl polkovniku pri dohodu, kaj ao je zgodilo. • Kaj, zdaj v vojaki begun?« vpraša polkovnik zaničljivo, »Čudno, gospod poročnik, da ste postal, tako nepreviJni!«

Poročnik se ni zganil; le obledel je. »Moj oddelek, gospod polkovnik, pripeke beguna, zato dajem vaa časlno besedo.«

Pozdravi in odjsha k našemu oddelku. P o l k je bil skupaj, polkovnik j.regleda vrste, povelje zadoni m gre®« naprej. Pri drugih oddelkih so govorili, peli, mi smo bili tiho. (iledali smo poročnika kako zamišljeno vpira oA v konjevo grivo. Sicer je kadil, če ja mogoče bilo, celi dan, dsnes mu ni dišal tabak.

Med nami je bilo aplošno mnenje, da j« - te med Pruai. Nihče nam ni tega povedal, a vsak j* » trdil Hrepeneli smo po boju doseči ga, kajti drugam o m^gel ubežati. Naš polk je bil postavljen pri P"* avstrijskih stražah moral je tedaj hiteli proti sovrstniku

  • katerem oddelku je, kje naj ga iščemo? ***

»mo, da bode poročnik iskal, naprosil druge naj opozorijo «voje mo*tvo na Frimra. Ali poročnik je molCal, ni z nami govoril, vedel ae je, kakor bi bil on sam begun ter Čakal prahu in svinca. Dva dni pozneje, ko nam je bilo ukazano, da xe pripravimo r.a drugi dan, se jc ustavil zvečer pri nas. Kuhali smo na robu gozda — nismo že jedli celi dan in nas je trenutek opazoval.

»Fantje«, reCo mehko, »svojo Častno besedo sem dal, da pripeljemo Frimra nazaj. Jutri bode vroC dan. n kar tega ne pozabile. In če bi jaz padel, morate vi svojo čast maščevati«. obrne se in odide.

Drugi dan smo imeli res vroč dan. Sovražnik je drl od Nahoda, in naš drugi kor je Intel proti njemu. |t<li smo na levem krilu, in skrbeti smo morah, da »nvražnik naših ne zaskoči. V sedlih smo bili od teme in *f-le opoldan smo se zaCeli gibati. llližali so se nam pruski rudeči huzarji. Ne vem, kako je bilo drugim, a jat sem komaj sedel. Zakaj ne planemo po njih, jih ne razdrobimo, aem si vedno mislil.

Prvi in drugi eskadron sta se že pomaknila, sc rasstopila v bojno črto, in Culi ao se posamezni streli, nastale so majhne praske.

Oh eni uri prijezdi ordonančni častnik k nam. tiovori z ritmojstrom, in tudi mi se zganemo, loda nc naprej, ampak nazaj Dih smo odločeni v obrambo obve zovališča. Dobro aem slHul, kako je zaškripal z zobmi porotnik, ko je mora! zapovedati, da ne obrnimo. Dosti dolgo smo itneli mir. Pred nami je razsajal boj Pehota, zagrnjena v dimu, je bila blizu sovražniku in nafti trije eskndroni so trčili na huzarje. Memo nas so nosili vojaki zdravstvenega krdela ranjence na obve-

  • »b*Ce. Gledal sem z neko odrevenelo radovednostjo

reveže, ki so prelivali kri z.i domovino in kralja. Nakrai priklene mojo pazljivost obleka pruskega huzarja, kojega so nesli na obvezališče. Neholč mu pogledam v obraz in nehote vzkliknem : Friiner!

Celi oddelek me gleda in potočmk obrne v mene svoje male, sive oči. Pozabim na predpise ter kažern na notilce.

• Frimra so nedi na obve/ališče«, rečem; srce mi je utripalo. »Ima obleko pruskih rudečih huzarjev in je ranjen «

Poročniku, kakor bi vlila ta beseda ogenj v ude. Hotel nas je že zapustiti in pogledali za nosilci, če je res, kar sem rekel. A hitro u-ttavi konja in mi ukaže izstopiti iz vrste.

•Jezdi na obvezališče in poglej, je-li res Primer«, mi reče in poznalo se je, kako se mu je tresel glas. »Ce je on, naj pazijo na njega vojaki, da ne zbeži. Hitro!« Spodbodem konja ter dirjam proli obvezališci. Uilo je kakih dve sto korakov za nami. Ravno so zložili Frimra, ko pridem ije. Jeden zdravnikov pristopi k njemu; preiskoval ga je.

»Nič mu ni, omamljen jc in rana na čelu je neznatna; najbrže je padel raz konja in ta ga je udaril«, r«če in hiti k drugim bolnikom. Frimra so položili v vrsto med ranjene. Dobro sem ga videl, on je bil, nisem M motil. 2«|«1 sam ai, da bi ga smel odnesti naprej, a dolžnost me je klicala nazaj. Hitro povem svoje naročilo ter grem nazaj. Poročnik se jo že oziral po meni.

»Ali je on?« vpraša željno.

»Da. Je neki Io omamljen.«

• Ali si naroČil?«

»Da.« V oCeli se mu je zabliskalo. Hotel je nekaj povedati, ali zapela je že trobenta. Primetn konja močneje, pred oCmi se mi je zatemnilo. Zapustili smo reservo, da pomagamo prvim Irem eskadronom. Dim je vse zakril. NaS kor je bil v obupnem stanju. Mnogo močnejši sovražnik je napadel z neizrekljivo silo avatrijske vrste. Naši vojaki so se držali hrabro, in kdo še živi od onih, ki so se vdeleZili prvega boja pri Nahodu, sc gotovo streae, ako se spomni na oni gorki dan. Čakali smo pomoči, loda zaman. Nevarnost je rasla z vsakim trenutkom. Zadnja rezerva je bila poklicana v boj, ako ravno je bilo skoraj že gotovo, da je bitva izgubljena.

Naš polk se je boril junaško z rudečimi huzarji. Tre«čil je kakor vihar v njih vrste, Ua jib je predrl. Toda že stoji pred nami polk ulamev, ki nas ovira v daljnem boju. Borimo se z neodločenim uspehom. V najbolj odločilnem trenutku se je zdelo, kakor bi sovrstnik pešal. Pruska konjiča se je umikala, in naš polkovnik je hotel ukazati zasledovanje, kar se prikafte, zakaj "e je (ako zgodilo: — konjiča se je razatopila in proti nam odpirajo topovi svoja grla, ki mečejo kroglje v naše vrste. Zdaj J® bilo le dvojno na izbero: ali zmagati ali zbežali.

Tako stanje je bilo ko smo dobili ukaz zapustiti roservo. V par aekundsh smo bili v dimu. VideU nismo nič, le slišali smo grozno bobnenje in žvižganje svinčeok, sopihanje konj in obupne vsklike. Kri nam je zavrela. Vsak je hotel videti »kozi dim in akozi usta se je valila gorka sapa.

Tu se pred menoj zabbskne, zemlja se strese, konji zareagetajo in čt^je se vzdihovanje v naših vrstah. Letimo proti lopovom. Draga in grozna pot! V naših vrstah ao napravljale kroglje cele ulice. Nič se nisem krog sebe oziral, le čakal, kdaj me kroglja zadene.

Tu trčimo na ulance, in ker nismo bili zvraleni, nas je sovražnik kaj lahko razkropil. Boj je trajal le nekaj trenutkov, a bil je grozen. Ne vem, kaj se je z menoj godilo. Le to včm, da sem mahal s sabljo besno na vse strani. Glas trobente kličoč nazaj, kakor bi izbil vsakemu orodje iz rok. Strah, groza, obup se nas je polastil, da smo leteli nazaj. Za red se nismo menili. Vedeli smo, da drvi za nami dobro zvrstena četa sovražnikova in to je vsakega pobilo.

Komaj pridemo iz dima, prikaze se nam prizor, ki je dovršil naš obup. Pehota se je umikala, hitro nepopisno. Nihče ni ukazoval, vsak se js bolel rešiti. Na obvezališče nismo mislili, dsleč za nami je ostalo. fce-le čez pol ure besnega dirjanja se ustavimo. Polkovnik ves prepoten in umazan nam veli se ustaviti, zvrstiti in se obrnili proti sovrstniku. Braniti smo morah pehoto pri umiksnju. Zopet se bojujemo, s ta boj ni bil več tako hud, tu je delovala samo sablja. Slednjič odneha sovražnik nas zasledovati. Avstrijska armada se je zbirala in hitela proti Skalici Zadnji smo bili mi.

Tema je bila, ko smo se ustavili. Nismo vedeli, kje smo. Še-le zdaj smo se ozirali, kdo manjka. Poročnik nas je štel. K meni prišedši reče: »To pot je ušel, a drugič ne bode, kaj ne?« Molčal sem in on je 8el naprej.

Drugi dan smo bili vedno v sedlih. Sovražnikove sprednje straže so nas vedno nadlegovale. Včasih amo jih napadli, a daleč nismo smeli, ker so se koj prikazali močnejši oddelki prusk« konjiee.

Naše straže so naznanjale, da se sovražnik v polnem številu naprej pomika. Ker se je naša armada pri Skalici dobro utrdila, smeli smo pričakovati, da pride tukaj gotovo do boja. Med tem je došla pomoč in t upanjem, da se nam bode to pot bolje godilo kot pri Nahodu, smo gledali v prihodnjost.

Tretji dan ugledamo sovražnika. Nekaj polkov je pričelo boj, pa kmalu so jenjali. Prusi so videli, da ne bodo tukaj Uko l«hko zmagali, »*o so čakal, do dru- " , a Z dn. - aok,o.nj.kPodoblak,.aje.knv.lo i„ zrak nas je tri. Ze zjutraj so »e apoprtf.1« ,o dobro merili, vsa čast bn.br,« junakom. krtavo - prepričevali sovražnika o avoji spretnost,. P Okoli desete ure se je pričel splošn;. Te ko je popisati strahoviti prizor, kojega je prekosila le bit« pri Hlumu in Sadovi. Za vsako ped zemlje ao « na«, bili z občudovalno trdovratnostjo. Kar so zgubil«, »o zopet dobili, če prav z velikimi zgubanu

Nas polk je stal pri vasici, k. se je razprostirala na gričku na aesno od bojišča. li.lo je jako dobro staliiče in držati smo je moral., naj velja kar hoče; tako se je glasilo povelje. Z nami je bil ie bataljon lovcev Pri Nahodu se jc že precej skrčil, pa vendar seje bralo v obrazih fantov, da se ne boje tudi danes sovražil ka Le-ta pa kakor bi se /a nas ne brigal, nikogar m bilo zoper nas. £ele opoldan sta se pomikala pruti nam dva polka pehote in buzarji.

Poročnik se nam približa -Ako vidite Kritnra. nikar ga ne ubijie. skrbite, da KA dobimo živega • Zopet je bil takoj na svnjem m<-«tu l»vci so se raz|>ostavili. lineli so dobra skrivališča za plotovi, drevesi ia ozaranu. V najhuje aili so jim ostajale te hiše. Tudi mi smo imeli za vasjo dobro zavetišče. V/lic teiuu ae nam je pa ie dozdevalo, da ae nam ne bode dobro (fodilo. kajU akoravno smo imeli bolje mesto, bil je Kvražnik številnejši

Ni trpelo dolgo, da so se začele oglašat, puške lovcev, iz prva bolj redkoma, pozneje zvrstoma in sled njič v vednem gromenju. Tudi na naa je prišla vrsta, pomaknili amo »e na krili louev, da ustavimo sovražnika. dokler ne pride baterija topničarjev a pomoto, ki je že hitela iz rezerve. Komaj amo ae prikazali na proatem, ao naa že pozdravili a avmčenkami. Žvižgalo je čuda in polkovnik je ukazal trobm .nazaj., ker ao bili rudeči buzarji nam v bok. Obrnili smo se proti njun, streljali iz karabioov in ae počasi umikali Tudi lovci »o bih prisiljeni iskati zavetišča v vaai, pruska pehota je drla zmagovalno za njimi. Od treh strani ao nas atiakah neuam.ljeno. Z groznim, zgubam, so ae pomikal, love, proti zadnji hiš«, z. katero so morali rešenja ,skati v begu.

Zdaj je bilo na naa, da varujemo bežeče za vsako ceno, prebijemo in uatavimo aovražn.ka za toliko čaaa, da pride pomoč.

V besnem diru napadamo pehoto ki ae v« i «, nadena razkropi in skozi vrtove, 1 2 °c n« svoje rodeče huzarje; ti * »t, predobro p t j Ijen. in mamo ae jih mogl, t«k0 kmalu odkri2al, i T klanje ae je pričelo, odločevala je (' T° vztrajnoat. V groznem vrvenju « i 0 ae b o ^ V ? 'D rea, vsak je zgubil usmiljen e vsak in t T ' f ""*' 10 Znosijo po življenju sovr.J,n,ko"em ePCDel ' d' V J° Sredi mešanice čujemo poročnikov vzklik:.p, rimer,

Ozrem se in vid,m leteti pruskega rudečega huzarja proti hišici in za njim poročnika, kako ai dela pot Zagledal je, kako je H Fr.mrom padel konj Bbzu njega je bil, ali radi nekaterih jezdecev ga ni mogel doneči. Z nekaterimi tovariši so vržemo z« poročnikom, pt Primer je že preskočil plot. Predno smo mogli za njiai streljali, se nam je prikazala pehola Dva tovariša sta padla, poročnik je bil ranjen v roko in Frimra amo morali gledati, da je ubežal, drugam ni bilo. Vrnili smo se na sredo vaai, kjer je bil boj te odločen Poročnik, če prav ranjen, naa je vedd prou sovražniku, koj. ga smo zapodili v beg a |>omočjo lovcev in topov, ki ao metali od atrani amrt v pruske vrale, tako da so bežab v velikem neredu. Spremili smo jih dokler je kazalo, potem se zopet vrnili v vas. Ko smo se postavili v vr»te, spoznali smo, da nas precej manjka, več kakor smo se nadejali.

Poročnik si je zavezal z desetnikov o pomočjo rano li.l je srdit in či lo »e mu je mračilo. Slutil aem, kaj ga jezi. rana ne, te ni čutil, marveč da mu je Frimer že v drugo ušel

Al, ga bod< ino vjeli ali nam uide V mi šine v glavo. Sani na vem. zakaj sem bil Uko prepričan, da ga vendar dobimo.

Toda dolgo časa nisem mogel premišljevati Kolje puške I'rušo v »> prekoalle juna*tvo Avstrijcev t »pazili smo. kavo se naše vrste me«aj ., kako nas |'iu«i izpodrivajo ter zasedajo jedno atahšče za drugim Tnibentin glas je trepttal, ko je klical podati ar š« jedenkrat v boj. Ilil je zadnji poskus ali razmetali aovrainikoic čete, ali pasti na celi črti.

Padli smo Obupno stuo se bili, izpoatavljali svoj« življenje brezobzirno, a zaman V jedrn uri je bilo odločeno. I trujena, pobita avstrijska vojna ae je hitro umikala. Kako naa ju peklo orožje v roki pri apominu, da smo izgubib že drugo bitvo. In vendar emu ae vqj »kovali kakor pravi junaki. »Kdaj ae popravi naša sramota V« šepetal je drug drugu, .kdaj poplačamo aovražniku njegovo zmago

Nato amo dobili odgovor prt Kraljevem (»radcu. Illumu in Sadovi. Mnogo a« pripoveduje o hrabrosu tega ali onega polka Smelo trdim, da jo bil junak vaai Mladi ljudje amo bili večinoma, pa oni dnevi ao naa zdivjali, železno moč ao nam dali. Dvakrat je padel konj pod menoj in obakrat aem skočil na konja kakega mrtvega tovariša ter ae bil naprej, in niaean bil samo jaz tak, drugi tudi, vaak je bil junak na avojem meatu. Ko ao nas slednjič prisilili obrniti konje, opazil »em aolze v poročnikovem očesu. Oko ae mi je eolzdo, bil bi ne jokal, če bi bil le mogel. UaU eo bila suba. oči polne dima, polastila ae me je otrpnjenoat. Umikali amo se, umikala ae je cela armada. Lačni« trudni, zaspani smo hiteli proti moravakim mejam io naprej proti Dunaju. Naš polk je bil na konjih dva dni. ostal, «mo surovi ljudje. Učni amo napadali vsako v*», po sili jemali ljudem grižljej In jezdili naprej. Na zadnji (trati smo bili, da moreta pehota in topništvo lažje betati. O junaštvu nobenega dedu. Z bojazljivo opreznostjo smo se izogibali sprednjim stražam sovražnikovim, ki so se za nami valile.

Ko smo prišli k moravskim hribom, bil je nas oddelek najtadnji. Morali smo biti pazljivi, ker so nas pruski busarji napadali z neverjetno lokavostjo. Četrti dan po KraljevegraSki bitvi jaham »č svojim andrugom Čečetko na zadnji straži. Groza je naju spreletavala, ker sva ugledala sa aeboj vsaki hip rudeče huzarske suknje in sva morala biti pripravljena, da naju Prusi obkolijo in pozdravijo a svinčenkami svojih karabinov. Proti večeru je bilo, ko je tožil Cečelka, da mu je slabo. Ne daleč je tekel potok, želel jo piti vode in si omili sence. Meni sc je zdelo nevarno, ker sem pa videl, da mu je res slabo, rečem, naj hitro skoči s konja, da bodem pazil.

Komaj to stori in se k potoku nagae, vidim, da se hitro bližajo Štirje buzarji.

»Sovratmk, hitro na konja«, vpijem Čečetki. Ta pa misleč, da ni fte lako hudo, se Se napije in potem zajaha konja. Nisem hotel tovariša zapustili, zato se pripravim na boj. Sovražniške kroglje so mi žvižgale krog ušes. Nisem ae mogel zdržati in tudi jaz sprožim. V tem zagledam, kako jeden žuga s sabljo. Kaj, ko bi bil Fnmer! Po postavi mu je bil podoben. Ko pride Cečelka, hitiva naprej. Na* oddelek nam je prihajal na pomoč, kar je Pruse ustrašilo.

Poročnik naju vpraša, zakaj sva streljala. Povem mu in omenim, da je med onimi štirimi Prusi Primer. Pozabil je naju pokarati, da sva ravnala zoper ukaz. Kakor bi oživel, sklonil se je v sedlu po koncu in premišljeval. Ogledoval je kraj.

•Vidva jezdita naprej, nič se ne ozirajta«, ukaže nama. »Kadar bodeta ališala strele, obrnita se in če vidita bežati katerega Prusa, udarita jo za njim. Če ne dobimo Priinra danes, nočem biti več poveljnik vašega oddelka.« Tako ukazujoč, sc poda nsprej. Midva s Čečetko za njim. Ni mi šlo v glavo, kako hoče dobiti Primra, pa kmalu sem spoznal.

Cesta se je v dolinici zavijala, ni bilo dobrega razgleda. Oddelka nisem mogel videti. Na cesti je bilo mirno. Poročnik se je akril s oddelkom med njive, kjer je še žito atalo, tako da ga ni bilo mogoče opaziti. Tu je čakal, da ava prišla naprej in čakal, da pridejo huzarji. Prepovedal je streljati in ukazal jih od zadaj napasti, Še-le ko bi spoznali Primra, takrat naj bi streljali po onih treh, beguna pa živega prijeli. Napeto sva poalušala, kdaj se bodo streli slišali. Slednjič zagrmi jeden, drug in tako je Slo naprej. Obrneva se in vidiva, kako je zapustil jeden huzarjev cesto ler iskal rešitev v gozdu, oddaljenem od tukaj četrt ure. »Frimer«, zavpijem na Čečetko in spodbodem konja. Odkar aem imel tega konja, ga nisem toliko trpinčil kakor sedaj. Konj drvil je kot vihar sopibajoč akoai široko odprti nosnici. Le v hipu sem opasil, da se ženejo za begunom tovariši od druge strani, pred njimi pa daleč naprej na svojem brzem konjiču poročnik.

Ali Primer s« tudi ni obotavljal. Tepel je konja s sabljo, drezal s ostrogama. Msne se ni nadejal. Šele ko je bil trideaet korakov od mene, me zagleda, a koj savije konja dalje med njive. Kaj naj počnem? Nisem čakal. Ubežati nam ne sme, ubežal nam ne bode. Zagrabim karabino in pomerim. Sreča mi je bila mila. Krog(ja zadene konja v nogo. Spodtakne ae, Fnmer mu zleti čez glavo na tla. Pa v tem hipu je bil zopet po konci ter letel peš dalje. Zdaj je bil lov asveda lahek. Kot bi trenil sem za njim.

»Sloj, drugače le uatrelim«, zagromim. Obstoji ireaoč ae. Lice mu je bilo zarudelo, pogled je begal aem pa tam.

»Odloži orožje in atoj«, ukazujem naprej in merim a karabino. Ubogal je in z neizrekljivim strahom gledal bližajočega ae poročoika.

»Hitro ga zvetite, na konja ž njim in naprej«, se je glasilo njegovo povelje.

Zvežemo ga s jermeni in posadimo k jednemu dragoncu. Mudilo se je, kajti Prusi so nas že zasledovali. Poročnik namreč je ustrelil s svojim oddelkom le dva huzarja, tretji, za kojega ae m nihče brigal se je po ovinku vrnil, da naznani močni četi, kaj ae je zgodilo. Morali amo celo uro leteli v hudem dirjanju, preden ao odnehali Prusi nas preganjati radi bližine naših čet Zdaj »n10 »e šele ogledali Primra. Bil je bled, pogled njegov je bil uprt v tla. Vedel je, kaj ga čaka za storjeni zločin.

Poročnik ae ni brigal prav nič za njega, pa bil je vea spremenjen. Veselo je gledal okrog sebe in sedel ponosno na svojem konju.

Jahali smo do noči. V mraku je prevzel drug oddelek zadnjo stražo in mi smo prišli k polku. Poročnik prijezdi k polkovniku:

»Gospod polkovnik, beguna Frimra so moji Oudje danes vjeli«, mu glasno sporoča. »Prosim za milost, da sme moje moštvo izvršili nad njim razsodbo.« Polkovnik se nasmeje in prijazno odgovori: »Oddale beguna jutri divisijskemu poveljniku in mu izrazite svojo že|jo. Nisem se nadejal, da bodete svojo obljubo mogli spolniti «

Celo noč smo Culi in stražili Frimra. Smilil se mi je. Tresel se je od mraza in njegov obraz je razodeval slrab.

Zjutraj smo se vzdignili preje kot drugi in smo hiteli za generalom. Pehota, memo katere smo se pomikali, nas je zvedavo spremljala, ko je zagledala jetnika v rudeči suknji. Ob deveti uri smo došli generala v malem trgu; ravno je stopil s konja, da se odpočije sa četrt ure. Poročnik se pri njem oglasi ter sporoča stvar pred celim spremstvom in izrazi svojo željo. Ukaže pripeljati Frimra. Vpraša ga, če je res kar se mu očita, in kako se more zagovarjati. Molčal je.

»Preden odrinemo, bodi begftn mrtev in pokopan«, reče general kratko.

•Naprejs veli nam poročnik. Za trgom -o """".Primer, molit... ukazuje z zamolklim glasom poročnik; ia se ne zgane.

.Postavile ga k grobu.«

Storili smo in poročnik je imenoval Sest dragoncav Nabasal, so karab.ne .n se postavili deset korakov od obsojenca. Trije so merili v glavo, inje v srce. Poročnik je sam velel. Kurabini se vzdignejo. m. pridrtimo sapo. Fnmer zamiži. Ko se je prikazal general pred trgom, razleti se *e*t strelov. Videl je, kako « J( zgrudil mož v rodeči suknji v grob. Tn kroglje 10 ufei, v prsih, tri v glavi.

Ko se je oglasil poročnik pri polkovniku, da M je vrnil, gledal ga je.

.Kje imate beguna?« vpraša a prijaznim gl«^

•S svojo krvjo je opral madež tretjega oddttfc četrtega eskadrona«, odgovori poročnik ponosno.

• Izboren častnik sle, gospod poročnik«, reče g*, neral in mu seže v roko.

Mirno, kakor vselej, seje postavil poročnik na teb svoje čete in začel kadili. Ni kadil, odkar ni bil njegov oddelek najčasinejfti pn celem polku Danes je bil opni zopet svoj made* io poročnik je bil zopet pooosen nanj.