Beatrica
| Beatrica: Novela |
Poenoten zapis Verzail in Versail v Versail.
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. • dno |
I.
[uredi]V nebeški svitlobi so se blisketale dolge vrste krasnih dvoran na francoskem kraljevem dvoru v Versailju, kjer je Ludvik XIV. denes za svoje dvornike kraljevo svečanost napravil.
Kolikor ponosnih in plemenitih rodbin je Francoska imela, vse so bile denes tu zbrane, in globoko so se nositelji teh rodbinskih imen mlademu monarhu uklanjali, ko je milostno posmehljevaje se dolgo vrsto svojih gostov prekoračil in tega z lepo besedo, onega s prijaznim pogledom osrečil. Le eden zbranih kavalirjev, mož, ki se je po svojem resnem licu, nelepotičeni in priprosti obleki od druzih dvornikov odlikoval, nij se pred kraljem tako globoko poklonil kakor drugi; pozdravil ga je sicer z dostojnim spoštovanjem, a njegov pozdrav nij bil tako devoten, kot pozdrav drugih dvorskih priliznencev. Prosto in možato je gledal mladi plemenitaš mogočnemu samovladarju v oko, ko je ta pred njim postal ter ga tako-le nagovoril: »Dobro došli tu na mojem kraljevem dvoru, gospod marki Senanges! nadjam se, da vas bodem v prihodnjosti večkrat tukaj videl, ter se zanašam na vašo zvestobo in vašo podporo.«
Mirno odgovori mladi marki: »Presvitli kralj, kadar bode Francoska moj meč potrebovala, z veseljem ga bodem vselej položil na podnožje vašega kraljevega prestola.«
Ludvikov obraz je en trenotek resnejši postal, kajti samovladar, ki si je ošabni izrek »l'etat c'est moi« za svoj izbral, nij najbrže od svojega podložnega takega odgovora pričakoval; a takoj se mu je zopet čelo razjasnilo, ko je oko na konec dvorane uprl, kjer je kraljica sedela in se z mlado, lepo, uprav predstavljeno jej gospico pogovarjala, ter pravi: »Marki, vaša lepa soproga Beatrica bode kinč našega dvora, in upam, da se boste za naprej stalno v Versailj naselili.«
Tih poklon od strani Seranža je bil odhajajočemu kralju na to odgovor, njegov obraz pa je še resnejši postal, nego poprej. Okolostoječi so si strmé na uho šepetali:
Kako je to mogoče, da se žarki kraljeve milosti na smrtnega človeka razlivajo, ter ga ne osrečijo! …
»Da Senanges,« pravi prvi, »je gotovo zvit hugenot v rimsko-katoliški obleki; akoravno je uže njegov ded z Enrikom IV. h maši hodil, teče vendar še zmirom po vnukovih žilah krivoverska kri.«
»Kako mu je mogel Kertail edino hčerko za soprogo dati?« vpraša drugi.
»Senanževa rodbina je bogata,« pristavi tretji, »Kertailovo premoženje se je pa uže jako zmanjšalo. Sicer sta bila Senanges in njegova gospa še otroka, ko so starši jima sklenili, da bode Kertailova hči Senanževa soproga.«
Ko je kralj svoje goste obhodil, se je markizi Senanževi ženi približal, katera se je bila ravnokar od kraljice odpuščena v krog dvorskih gospà vrnila. Kratek, a jako pomenljiv pogled na njo je bil kraljev prvi pozdrav, kateremu je nekoliko prijaznih vprašanj sledilo. Markiza je obledela in zopet zarudela. S kraljico se je jako lehko razgovarjala; debela, flegmatična Španjka jej nij nikakor imponirala. Ludvikova majestetična postava jo je pa tako zmešala in slepila, da se nij več vedela pred njim obnašati. A v njeni nedolžni zmešnjavi je mlada rožica še čarobnejša postala, in njeni plašni jecljavi odgovori so kralju bolj dopadali, nego najboljši govori, kajti svest si je bil, da je njegova veličastna postava mladi markizi mogočen vtis naredila. Dolgo in prav živahno se je kralj z mlado markizo pogovarjal, ter se v teku večera večkrat k njej vrnil, tako, da je splošno pozornost vzbudila. Iz marsikaterega nježnega očesa so se zavidljivi žarki na njo razletavali, marsikatera ostra in kritična beseda o njej je ušla nježnim ustam dvorskih gospà, ali večina navzočnih se je odločno bližala novi prikazni in si je štela v čast, se z gospo seznaniti, ki si je z prvim korakom na Versailjskem dvoru vedela kraljevo blagovoljnost pridobiti.
Zvezda gospe La Valliére je uže otemnela, kraljeva ljubezen do nje je bila uže čisto omrznila in večkrat se je v dvorskih krogih vprašanje razpravljalo, katera ji bode naslednjica. Markiza Montespan, ki je po krvi in obnašanji sentimentalnemu in sanjarskemu značaju gospe La Valliérove ravno v nasprotji stala, je imela največ upa za to mesto, kajti kralj jo je uže večkrat odlično od drugih odlikoval. A denes jo je skoraj pozabil, ko je novo nježno prikazen zapazil, katera je vso njegovo pozornost nase zavlekla. Plašnost in pristranost mlade markize Senanževe ste se polagoma pred kraljevo uljudnostjo razstopile, kot rosa pred vzhajajočim solnem; oči so jej krasnejše blisketale, lica močneje zarudela, ko jej je kralj strmo v oko gledal, in njen glas — čist kot zlato — kakoršnjega še nikdar nij bilo v teh prostorih slišati, se je po dvorani odmeval, če je kralj kako šaljivo besedo povedal.
Srdito pogleduje markiza Montespanova to kraljevo početje; menila je, da ga je gotovo uže v svoje mreže vlovila, a zdaj je mogla spoznati, da jo je izpodrinila gospa, ki je komaj iz otročjih let izlazila, še le pred nekaterimi tedni samostan zapustila, kjer je bila odgojevana, in se stoprv osem dnij markiza Senanževa zove. Pod lepotilom je barve spreminjala in z nježnimi prstiči je dragoceno pihalce od jeze drobila, katero je v roki imela; oči pa nij za trenotek od kralja in svoje tekmovalke obrnila.
Še drug par očes je vedno za njima gledalo; a iz teh oči se nijso razlivali žarki jeze in ljubosumnosti, kakor iz onih gospé Montesponove, nego le žarki otožnosti in resnosti. Te oči, nekdaj krasnim zvezdam enake, so svojo svitlobo izgubile, videti je bilo, kakor bi bile z mrežico zagrnene, katero so grenke osodepolne solze splele; Lujiza de La Valliére se je bila iz kratkega spanja svoje srečne ljubezni prebudila in — nij drugega pred soboj videla, nego otožnost po nezvestem možu, kateremu je vse žrtovala, in grenko kesanje, ki jo je peklo. — Kralj jo je povzdignil v vojvodski stan in jej podaril pravo »tabouretov«, katero so dvorske dame jako čislale. A to jo je malo veseliti moglo, kajti bleda in otožna — prava podoba žalosti in udanosti v osodo — je molčeča sedela mej dvorskimi gospemi.
Za zasmehljive poglede in nekoliko sočutljive, nekoliko sramotljive opazke okolo stoječih se niti zmenila nij, kajti njene misli so bile daleč proč od mesta, kjer je sedela: mislila jo o zadovoljnih minolih urah tihega in mirnega samostanskega življenja, kjer je bila odgojena; tamkaj je videla samo sebe, kot nedolžno veselo dekletice po senčnatih potih samostanskega vrta skakljati. V tem trenotku je sklenila, svetu in posvetnemu blesku odpovedati se, ter se vrniti v samostan, da bi tamkaj otožnost in kesanje za samostanskimi zidovi zakopala. — Kraljica se je vzdignila, ter je hotela oditi, globoko so se mimogredoči dvorske dame poklanjale. Pred Lujizo de La Valliére pak se je vstavila, pogledi obeh so se srečali in globoko povesi zadnja glavo pred kraljico, katero je bila tako močno razžalila. A kar je kraljica zavoljo nje trpela, morala je Lujiza zdaj tisočerno zavoljo kraljeve lehkomišljenosti poplačati. Nehote si jej beseda sproži, ter reče: »Svitla kraljica, prosim vas, da mi daste odpust, kajti namenjena sem nekoliko časa popotovati.«
»Za koliko časa nas hočete zapustiti?« vpraša jo kraljica Marija Terezija.
»Za vselej,« odgovori tožno gospa La Valliére.
Kraljica jo iznenadena nekoliko časa opazuje. Dolgo premišljuje, kaj hoče storiti; kar jej poda roko, ter pravi: »Vojvodinja pojdite z bogom! jaz vam rada vse odpustim.«
Na roko kraljice se je vlila solza, ko je Lujiza glavo zopet povzdignila. M. Terezija je to zapazila in globoko vzdihnila. La Valliére mi je sicer — si je mislila — moža nezvestega naredila, a pri vsem tem je bila krotka in pohlevna; ona nij kraljice, nego le kraljevo soprogo žalila. Kako bode zanaprej? Ne bode ona nježna in še otročja gospa, kateri je kralj denes toliko časti izkazal, predrznejša in ošabnejša nasprotnica kakor pohlevna in krotka Valliére, ki je Ludovika kot moža in ne kot kralja ljubila? — Take in enake misli so se jej križale po glavi, ko je na roko kraljevo naslonena dvorano zapustila.
Po njenem odhodu so se začeli takoj prostori kraljevega dvora prazniti. Marki Senanges je bil mej prvimi, ki so kraljevo dvorano zapustili.
Besedice nij izpregovoril sè svojo soprogo, ko je kočija po širokih Versajljskih ulicah drdrala; resen in nem je sedel poleg nje. Bila je lepa in prijetna poletna noč, mesec, ki je visoko na jasnem nebu plaval, razlival je sreberne žarke v kočijo in ostro mejil osoren in čmeren obraz soproga, katerega je njegova gospa plašljivo in zvedavo pogledovala. Rada bi se bila z njim pomenkovala in mu razodela, kak vtis jej je sijajna svečanost naredila in kako ljubeznivo se je kralj z njo pogovarjal, kajti bila je še tako otročja in nedolžna, da nij mogla razumeti, zakaj ne bi kaj tacega soprugu povedala. Do sedaj je kraljeva prijaznost in dvorljivost le njeni nečimernosti dopadala, nikakor nij videla v kralju ljubeznjivega in nevarnega moža. Ko bi ne bil Senanger tako resen videti, bila bi mu tudi vse razodela, kajti njeno srce je bilo tako slavepolno in srečno, da je hrepenelo tudi drugemu razodeti, kar je samo občutilo. A moža s katerim je bila stoprv malo dni poročena, bala se je zelo; resen in čmeren izraz njegovega lica jo je tako plašil, da si nij upala srca mu razkriti. Samo mesec dnij je bilo preteklo, odkar so jo starši iz samostana domov pripeljali, kjer je bila od mladih nog; kmalu potem so jej povedali, da je njena prihodnjost uže določena, in da so jej za soproga mladega markiza Senanža izvolili. Toliko je vendar uže za samostanskimi zidovi zvedela, da soproga postati je toliko, kot prosta postati; tegadelj je bila jako zadovoljna kmalu stopiti v novi stan prostosti. Radovedna kot otrok, ki igračo pričakuje, je tudi ona zaročenca pričakovala. Prišel je bil nekaj dnij pred, ko je bila poroka napovedana. Navada tačasne dobe jima nij dovolila veliko mej soboj občevati, torej sta bila še čisto neznana, ko sta pred oltarjem besedo izpregovorila, ki ju je za celo življenje vezala.
Grof Kertail, oče markize Senanževe, je zahteval, da mora svoj zet mlado soprugo kralju in kraljici v Versailju predstaviti; Senanges mu je, da si ne rad, to željo spolnil. Beatrici je radosti srce skakljalo, ko je zvedela, da pelje njena prva pot v Versailles. Soprog je v začetku njujnega zakona večkrat o svojem gradu na morskem pobrežji, o svoji dragi britanjski domovini z njo govoril, a njo je groza obšla, ko jo premislila, da bode mogla v samotnem kraji, daleč od starišev in prijateljic, z možem živeti, za katerega nij imela drugega čuta, kot spoštovanje, ki je pa bilo bolj strahu, kot pravemu spoštovanju podobno. V Versailju se muditi, blizo sijajnega kraljevega dvora živeti, o katerem je uže v samostanski samoti marsikaj slišala, na kaj tacega si še misliti nij upala; zdelo se ji je, da bi se ji najlepše sanje mladih let spolnile, ko bi se to uresničilo. — In zdaj je uže bivala tamkaj, vidila je z lastnimi očmi krasoto in blessk, o katerem je uže v samostanu slišala govoriti, in kralj sam, t. j. solnce, okoli katerega se ves dvor in vsa Francoska vrti, jo je v polni meri z žarki njegove milosti in prijaznosti osrečil. —
— Na ves glas bi bila zavriskala, če se ne bi bila molčečega in čmernega soproga bala, ki je poleg nje sedel.
Še le ko je v spalnici s hišino sama bila, je ji bilo mogoče od veselja tlačeno srce nekoliko izprazniti. Z ognjeno živahnostjo je hišini vse pripovedovala, kar je tisti večer doživela. Zvita hišina, kateri so bile dvorske spletke in zvijače dobro znane, je bolje kot njena mlada gospodinja razumela, kam to sega, kar ji je Beatrica o pogovarjanji s kraljem in o njegovem vedenji razkladala; dobro je preračunala, kakšen zlat sad ji mora to doprinesti, ter je s polovičarskimi načrti in izrazi nepristanost otročjega srca mlade gospe motila in ji doživeje današnjega večera v taki svitlobi narisala, da je markiza na pol očarana oči zatisnila.
Kar ji nij bilo iz razgovarjanja z hišino jasno, so ji kmalu potem razjasnile »prijateljice« s posmehljivimi vprašaji, s »dobrim« svetom in s polujasnimi migleji. Kajti, da si je bila še le malo dnij v Versailju in v dvorskih krogih malo znana, so jo po enem sijajnem večeru najplemenitejše dame v obilem številu obiskovale, šepetaje ji, kako da jo čislajo in ljubijo. Naenkrat je tičala v sredi društvenih valov; mej vizitnimi urami nij bilo njeno stanovanje nikdar prazno, vabilo za vabilom se je vrstilo. Da je v teh razmerah moža le redko in nikdar samega videla, je naravno in tem bolj razumljivo, ker je po naravnem nagibu slutila, da njeno ravnanje in življenje možu ne dopada, sled česar mu je, — ko jo bilo le mogoče izpod nog šla.
Nova svečanost, ki je bila za prihodnje dni v kraljevem parku napovedana, je markizo tako zanimala in jo tako skrbela, da res nij imela za moža niti ene minute časa, kajti v toaleti, v tej za gospe tako važni vednosti, je bila prvakinja, toda je imela veliko posla, ker se je mogla s »prijateljicami« v tej zadevi posvetovati. Ludovik XIV. je želel, da bi pri tej priložnosti povabljeni, bogove iz Olimpa predstavljali; on sam je tudi najvažnejše uloge mej nje razdelil, in sicer je sebi pustil ulogo Apola, markizi Senanževi je pa ono Dijane izročil.
Večer svečanosti se je približal; Beatrica je bila najzalejša Dijana, kakó si le misliti moremo. V zelenem žametu oblečena, ki je marmorovo-beli zatilnik in bliščeči roki v najkrasnejšo obliko spravil, je mlada markiza z nježnimi rudečimi rožicami v licah brez lepotila in pudra, v gostih kodrih od temnih las srebrn polúmesec noseča, veliko čarobnejše izgledala, kot v dragocenej dvorskej obleki, katero je pri zadnji zabavi nosila; kraljev pogled pri prvem pozdravu jej je tudi tó jasnejše povedal, kot vse prilizovanje in poklanjanje povabljenih. — Na etiketo pri teh zabavah na prostem se nij tako na tanko gledalo, kot v dvoranah, toda so se kmalu bogovi in boginje, nimfe in gracije pozgubile v košatih drevoredih, v katere je zavoljo goščave mesec redke žarke razlival in v katerih so na drevji, namestu sadja, različno barvane lampice visele. Vsaki navzočih si je po svojem okusu spremljevalko izbral, in kmalu sta se Ludovik-Apol in Beatrica-Dijana v živahne razgovore vtopljena iz kroga lampic in vzajemnega življenja v oddaljenem, mirnejšem parkovem prostoru poizgubila.
Zmirom bolj odkritosrčno in prijazno se je kralj z markizo razgovarjal, zmiraj bolj pomenljivo in iskreno je bilo njegovo šepetanje, a zmiraj bolj so lica rudeča postajala spremljevalki, ki je plašno okó v tla pobesivša, v zmiraj veči zmešnjavi, poleg njega korakala. Kralj je vse to takoj zapazil in dobro slutil, kako se ji je roka tresla, katero je pod pazduho držal; mimogrede je odtrgal iz košatega grmiča polurazkrito cvetlico, katero je poljubil in jo markizi podaril rekoč: »Krasna gospá, v tej cvetlici se zrcali Vaša podoba; brstno, kakor ona je še Vaše srce, da bi je moglo moja ljubezen …«
Kralj obmolči, beseda mu je v grlu zaostala, kajti tik njih se je tisovo grmovje razdvojilo, in mož stoji pred njima, katerega sta oba dobro poznala. Osupnena in preplašena vsklikne markiza poluglasno, ko je onega gospoda zagledala, kajti bil je njen soprog markiz Senanges; naglo izmuzne roko kralju izpod pazduhe. Kralj pa, mojster etikete in vzajemnega življenja, nij za trenotek zavedi izgubil; prav prijazno je markiza nagovoril in ko je nekoliko prijaznih besedij z njim menjal, je Beatrici na novo roko ponudil, ter ž njo naprej šel. Ne glede na navado šege se jim Senanges na stran postavi in koraka mirno poleg njih dalje. Ludovik je zgrbančil čelo in jezno pogledal moža, ki je se upal dvorskim šegam tako nasprotno ravnati. A za kraljevo jezo in njegov pogled se je Senanges malo brigal in je mirno svojo pot poleg njih nadaljeval; tudi ko je kralj markizo zapustil in se z drugimi gospami zabaval, se nij markiz Senanges od svoje gospé odstranil, dokler nijsta odšla. — Ko sta potem po dovršenej svečanosti v kočiji skup sedela, je rekel markiz resno in mirno: »Pripravite se gospa, jutri ob šestih bodemo odšli iz Versailja.« »Odšli,« ponavlja Beatrica, ki je mislila, da nij soproga prav razumela, »in kam?«
»Na moj grad v Britanijo.«
»Nij mogoče, Vi se norčujete!« pravi markiza prestrašena. »Kaj pomeni ta nagli odhod?«
Molče jo markiz pogleduje, potem reče tako osorno in ostró, da markiza na ogovarjanje niti misliti nij mogla: »Jutri, odidemo, ker jaz za dobro spoznam, da Versailles zapustimo. Dovolite gospa, da vam uzrokov ne naštevam, ki me h takem ravnaju silijo.«
Beatrica se je v šalj zavila, kajti mraz jo je tresel, da si je bila lepa, vroča poletna noč; potem se je v kočijo še bolj nazaj naslonila, da bi soprog debelih solz ne zapazil, ki so se jej po licih ulivale. Razsute so bile zdaj vse one zlate palače, katere je njena fantazija v zraku sezidala, palače, ki so jo tembolj mikale, ker nijso imele še odločne barve in strih mej. Mogočni izrek onega moža, ki je njeno osodo smel določiti, uničil je vse one sladke sanje sreče in velikosti, o katerih je v zadnjem času tolikokrat sanjala, in namestu čarobnih svečasnostij v Versailju pričakovala jo je samotna tužnost in dolgočasno življenje daleč proč od kraljevega dvora v neznanem kraji, kamor bode mogla z neprijaznim, osornim, in tako neljubeznivim soprogom iti.
Grozna misel! — a ugovarjati se nij upala. Ob določeni uri je drugo jutro v svoji sobi pripravljena za pot, soproga pričakovala, kjer je hišina jokaje zadnjo skrinjo zapirala. Točno ob šestih je Senanges v sobo stopil, je Beatrico, ki je tužno vsa zajokana tú stala, z navadno dostojnostjo pozdravil, ter ji roko ponudil, in jo v kočijo peljal. Kmalu potem sta se peljala po tihih ulicah kraljevega mesta, ki je še globoko v jutrajnem spanji tičalo. Ko sta se mimo kraljevega dvora peljala, se je Beatrica pripognila, in še enkrat zadnji pogled na dolgo vrsto v jutranjem solncu bliskajočih oken uprla; nato je potegnila zavoj črez obraz in se je globoko v kotek stisnila. Cel pot nij skoraj besede sè soprogom izpregovorila, in Senanges, ki je v drugem oziru viteško zanjo skrbel, se nij nikako potrudil, da bi bil ono tihoto dramil.
En teden sta popotovala, predno sta od daleč visoke stolpe in sivo zidovje Senanževega gradú zagledala in močno šumenje bližnjega morja slišala. Senanges je dal kočijo odkriti, ter je v dolgih dihlajih morski zrak srkal.
»Draga domovina, čisti zrak nebeški,« zamrmra Senanges, okó pa upré v široke stepe in temne jelove gozdove krasne okolice, ki se je do morskih obal razprostirala. Ta glas je bil tako mehak in je Beatrici tako milo na uho donel, kakor še nikoli popred; a pri vsem tem nij ona niti besedice črhnila, temuč je še nižje zavoj prek obraza zavlekla in še globokejše v kočijo nazaj naslonila se. Kaj jo je brigala krasna okolica, kjer bode morala v pregnanstvu živeti? Kaj oni od starosti sivi grad, v katerem bode ujetnica? — — Za nekoliko časa je kočija postala v dvorišči pred velikimi durmi, kjer je bil grb Senanževe rodbine urezan.
Markiz je takoj iz kočije skočil, markizi pomagal, ter jo po širocih stopnjicah vodil, kjer so ju v dolgih vrstah pričakovali služabniki in služabnice, katerih ponižne pozdrave je markiz prijazno odzdravljal. Stopnjice so vodile do dolge temne veže, kjer so na stenah podobe Senanževih pradedov visele. Tu poda markiz Beatrici roko, globoko se prikloni, da bi njen bledi, proti zemlji pobešeni obraz videl, ter pravi: »Pozdravljam vas, Beatrica, tú v hiši svojih starišev in želim, da bi vam kmalu postala draga domovina.« —
Beatrica nij na to nič odgovorila, nego kljubovaje kot slabo odgojen otrok je obrazek od njega obrnila; markiz pa je hišini, ki je za njima šla, veleval, markizo v njeno sobo peljati, ter se nij več zanjo zmenil.
II.
[uredi]Začela se je za Beatrico vrsta tihih samotnih dnij. Soproga je le pri obedu videla ko jej je resen in molčeč nasproti sedel, in da si je zmirom o njej pazil, in nikdar brezobzirno z njo ravnal, nij si nikako prizadeval, otročje kujanje svoje soproge na kateri koli način dramiti. Pustil jo je, da je delala kar se jej je ljubilo; a kaj jej je pomagala tu prostost, kjer nij bilo na 10 milj v okrožji nobenega gradu, nobenega človeka s katerim bi občevala?
Ure in dnovi so bili brezkončni; enoličnost zdajšnjega življenja je še v lepši svitlobi naslikala življenje v Versailju, od katerega jej je le spomin ostal. Edino to jo je sem ter tje še razveselilo, da je z zanesljivo hišino vsa doživenja večkrat na tanjko prerešetala, in tako še enkrat lepe dneve minolih časov v duhu ponovila. V najskrivnejšem predaljci svoje pisalne mize je imela shranjeno ono cvetlico, katero jej je bil kralj pri zadnji veselici podaril, in vsak večer je predalce odprla, in dolgo časa cvetlico opazovala, katero so navadno gorke solze zalivale. Na misel jej je vselej pri tej priliki prišla ona princezinja, katera je bila prišla groznemu in zlobnemu čarobniku v pest; a noben vitez se jej nij bližal, da bi jo bil rešil, kakor so je pri oni princezinji zgodilo. Teden za tednom je minul in še nij bilo niti sluha niti duha iz srečnejših krajev in nič nij dramilo tihote Senanževega gradu. Hišina jo je dolgo tolažila, da se bode v Versailles vrnila, prorokovaje ji, da bode kralj soprogu, kateri se ne bode upal mu zoperstavljati, veleval, to storiti; a vse zastonj, prorokovanje hišine je bilo ničevo; niti Ljudovik, niti »prijateljice«, ki so bile za njo tako navdušene, nijso z najmanjšem znamenjem pričevale, da se še na njo spominjajo. Od dné do dné je težje prenašala enoličnost življenja in zmirom bolj je težila samota mlado življenja veselo gospo, katere fantazija je bila polna najlepših slik Versailjskega dvora. Vsak dan je bila bolj bleda, od dné do dné so njene oči vpadale, zmirom bolj je život izgubljal prirojeno gibčnost, kar je Senanges sam kmalu zapazil.
»Vi bi morali večkrat sprehajati se,« pravi Senanges nekega dne svoji soprogi; »moja pokojna mati je vsak dan šla v vas in je uboge in bolnike obiskala in jim pomoč dajala. Poskusite tudi vi kaj takega! Prepričan sem, da vam bode to zelo koristilo.«
»Ne,« odgovori odločno Beatrica, »jaz ne čutim nikacega poklica v sebi, da bi bila usmiljena sestra.«
Senanges nij odgovoril na bele, ne črne; po nekaterih dnevih jo je pa povabil, naj gre ž njim na sprehod. Debelo ga je markiza pogledala. »Kaj ne boste denes šli na lov?« vpraša ga nekako ironično.
»Mislila sem, da ne morete živeti, ako vsak dan nekoliko zajcev, srn in ptic ne postreljate.«
Senanges se posmehne. »Vsekako grem rad na lov, a vendar ne hodim vsak dan na lov, kakor vi mislite. Jaz hodim velikokrat s puško na rami na sprehod, toda malokrat streljam na divjačino, ker navadno dolgo na obalih morja sedim, šumenje valov poslušam in odsvite na neizmerni planjavi opazujem. To bi tudi vam rad pokazal, — mogoče, da bode to tudi vam tako dopadalo kakor meni. Izvolite me spremiti!« —
Beatrica pošlje po klobuk in šalj, in na Senanževo roko naslonena koraka ž njim črez široko ravan proti morju. A ona nij imela oči odprtih za ono velikansko poezijo narave, ki je bila v šumenji valov. Pogled na brezkončno morje jo je tako v srce zbodel, da jej tu bilo prestati, vzbudil jej je hrepenenje po lepši, prijaznejši deželi, kjer ljudje prebivajo, in po vzajemnem življenji; goreča želja po sreči in zadovoljnosti jej je solze budila.
Ko sta potem dalje časa na obalih morja molčeča stala in strmé igrajoče valove opazovala, ki so se jima na skalovji pod nogami razbijali, vpraša jo Senanges: »No, ali nij to krasno? Vsak dan lehko človek morje gleda in opazuje in nikdar ne nasiti očij sè spremenljivo krasoto njegovo.«
»Ne,« pravi Beatrica, »meni to morje ne dopada, ki je tako sivo in enolično, kakor moje življenje tukaj.« Zadnje besede je tako tiho izgovorila, da jih Senanges nij mogel razumeti. — On nij ničesa odgovoril, a prvi — in zadnjikrat jo je denes na skupni sprehod povabil.
Par dnij kasneje je motila tihi mir na Senanževem gradu napovedana vizita. Sestrična markizova, katera se je pred kratkim omožila in se je sè soprogom na Angleškem naseliti hotela, pisala je, da bode po poroki na Angleško popotovala in pri tej priliki markiza in njegovo ljubo soprogo obiskala. Napoved tega obiskovanja je Beatrico nekoliko razveselila; nikako nij od teh soprogovih žlahtnikov kako zabavo pričakovala, a vendar se bode saj za nekoliko časa, mislila si je, vsakdanje monotono življenje spremenilo in predrugačilo. Saj so oni vendar ljudje, in upala je, da bode po njih poizvedela, kaj se na kraljevem dvoru v Versailju godi. Bolj elegantno in čedno se je tist dan oblekla, ko so nove goste pričakovali: vijolčasto, zelo nabrano krilo iz teške svile se je vilo okolo nježnega života, drage špice so krile beli vrat in polni ramici, na nakopičenih laseh se je zibala zala rožica in nježni ročici ste držali dragoceno pihalo. Tako je stala na širocih stopnjicah poleg soproga, kateri jo skoraj niti pogledal nij. Naglo je tekel Senanges kmalu potem po stopnjicah, da bi ljube goste dostojno sprejel, ki so se bili mej tem pripeljali.
»Moja sestričina Blanša in njen soprog grof Lantin« reče Senanges prišle goste soprogi predstavljajoč.
Izraz zadrege se je naselil na Beatričen obraz, ko je sestričino zagledala, kajti vso drugačno si jo je domišljevala. Ta bleda gospa z resnim, krotkim obrazom, na katerem nij bilo izvzemši velicih modrih očij nič lepega; gospa, katere — rekel bi — puritanska obleka se jej je poleg njene dragocene skoraj smešna zdela, nij nikakor zadostovala podobi, katero si je bila uže popred Beatrica o njej v duhu naslikala. Osupnena je nekoliko pozdravljajočih besedij zamrmrala, katere pa nij gostinja niti slišati hotela. Poprijela jo je za obe roki, jo nase povlekla in jej dolgo vedoželjno in vendar ljubeznjivo gledala v očesi. »Vi ste tedaj Enrikova soproga?« pravi z rahlim in sladkodonečim glasom, »bog vas blagoslovi, draga sestričina. Osrečite ga, kakor zasluži, in bodite zanaprej moja sestra, ker on mi je tako drag, kakor moj brat.
Marki poprime potem sestričino in jo poljubi. Osornost in ostrost je kot blisk izginila z njegovega obraza. Izraz njegovega lica, njegovo vedenje in ravnanje, sploh ves Senanges se je bil po prihodu svojih žlahtnikov tako spremenil, da ga je markiza nehote v teku večera večkrat opazovala. Je-li to oni gospod, kateri je bil še vselej tako resen in tih, ki zdaj tamkaj pri kaminu pri grofinji Lantinovi sedi, in se tako vneto in živahno z njo razgovarja, mej tem, ko ga ona pazljivo posluša, in sem ter tje velike modre oči v Beatrico upíra? … Grof Lantin se je zelo trudil, da bi markizo zabaval; toda to svojo nalogo je tako slabo rešil, kajti nikakor nij mogel ključa živahnega razgovarjanja najti. Zanimivost govora gospé, ki je bila v samostanu odgojena in je na Versailjskem dvoru prvikrat v javnost stopila, in gospoda, ki je bil trdovraten hugenot in je vse drugo kot malenkost pripoznal kar nij k veri spadalo, bila je pri obeh zelo različna. Grofinja Lantinova je to takoj zapazila, ter je zategadelj občno razgovarjanje uvela. Govorili so potem skupno o zdajšnjem položaji Francoske in sicer tudi o naredbi postave za hugenote. Lantin opomni k temu: »Črni oblaki se zopet zbirajo nad glavami mojih verskih bratov, naši sovražniki imajo vedno več upliva na kralja, kateri je, da si lehkomiseln, prevzetovalen in napuhnjen, zelo pobožen. Vsak dan se ponavljajo proganjanja in zatiranja hugenotov, in dolgo ne bode trajalo, ko bodo hugenote posiloma v katoliško cerkev podili.«
»To nij mogoče,« zavrne ga Senanges, »vi protestantje imate pismo, ki vas pred verskim posilstvom čuva.«
»Ono pismo,« dostavi Lantin, »je toliko časa veljavno, dokler kralj hoče, — a takoj postane košček papirja brez veljave, ko hitro se jezuvitom posreči kralja prepričati, da beseda krivovercu dana moža nikako ne veže.«
»Kralj je sicer mnogim pregreham in napakam podvržen,« nadaljuje Senanges, »toda vendar je mož in se ne bode nikako od jezuvitov dal varati.«
Lantin je zmajal z glavo, — »bog daj, da bi se jaz varal, a bojim se, da bode prihodnjost moje mnenje uresničila. Več znamenj mi spričuje, da se za nas hugenote slabi časi bližajo, zategadelj zapustim domovino, da rešim sebe in soprogo pred nevihto, katera se črez Francosko razprostira.«
»Kaj vraga,« pravi Senanges, »vi hočete krasno Francijo za vselej zapustiti in se v megleno-sivi Angliji naseliti?«
»Da,« reče Lantan, »Anglija, domovina moje matere, je zavetje, kjer sme vsak človek boga po svoje moliti.«
»In vi grofica,« pristavi Senanges, »boste vi tudi z lehkim srcem domovino za vselej zapustili, — deželo, kjer je vaša zibelj stala in kjer čmijo sladki spomini mladih let?«
Izraz otožnosti se je polastil grofice Lantinove, ko je velike oči v markiza uprla in odločno, a hladnokrvno rekla: »Ločitev od mile domovine me bode veliko stala, a dolžnost ženi je, da soproga uboga ; prepričana sem, da je Lantin pravo zadel.«
Senanges je na to čisto obmolknil. —
Beatrica jih je zmirom z večjo pozornostjo poslušala, vse, kar so ti žlahtniki govorili, jej je bilo tuje, čudno. Nov svet se je pred njo začel razprostirati, svet, kateri jej je bil dozdaj čisto neznan, svet svete dolžnosti. O hugenotih je uže sicer v samostanu slišala, pravili so jej, da so to zapeljani, večno pogubljeni »krivoverci«; zdaj pa je stala tem krivovercem nasproti in ti so o svoji veri govorili, kakor o največji dragocenosti; bogati in plemeniti so bili ti ljudje, kot ona, njih priprosta obleka je svedočila, da jim je za vnanjo bliščobo malo mari; svečanosti, veselice in prevzetovanje nijso imele za-nje nobene veljave. Kaj so imeli ti ljudje, da jih je za vse to odškodovalo? … Markiza je začela premišljevati in zmirom bolj misliti, in ko je v svojo spalnico prišla in jej je hotela hišina domače čenčarije po navadi našteti, jej je nejevoljno mignila, da naj molči in da je ne potrebuje več.
Hišina pogleduje debelo mlado gospodinjo in skoro se nij hotela odpraviti, dokler jo nij v novič resen pogled markize prepričal, da ne pomaga nič se zoperstavljati. Beatrica se je vsedla na stol pred kaminom, kjer je, da si je bil poleten večer, ogenj gorel, ter je vsa zamišljena v švigajoči plamen strmela. Denes je bil prvi večer, da nij ono cvetlico, katero ji je kralj podaril, iz srebrne skrinjice izvlekla, in pri pogledu na njo v sentimentalne sanjarije se spustila; misli druge vrste so se jo poprijele, da nij imela časa za prvimi slediti. — Kako različno od prejšnjega je bilo denašnje obnašanje njenega soproga? — Kedaj je bil on tako vesel, tako živ, kot denes? — Nikoli, še tačas ne, ko je pred poroko pri njej bil. Nij bil tudi takrat resen, osoren, molčeč in mrzel, kot led? Zakaj ga je navzočnost sestričine tako izpremenila ? — Ga je li grofica Lantinova zanimala, jo je znabiti ljubil? — — — »A, neumnost,« je na glas rekla sama soboj govoreča; »ta bleda, tiha najivna gospa bi morala mrzlega moža zanimati in plamen ljubezni pri njem zbuditi, ko se to krasni, mladi in čarobni lastni soprogi nij posrečilo?«
»Neumnost,« ponavlja še enkrat in stopi pred zrcalo, iz katerega jej je njena podoba polna krasote nasproti blisketala, tako, da se nij mogla smeha zdržati, ko se je v duhu z gospo Lantinovo primerjala.
III.
[uredi]Beatrica je zelo nemirno spala in prvi žarki vzhajajočega solnca, ki so se skozi malo luknjico zavesa na njeno vzglavje razlivali, so jo vzbudili. Uže je bila roko stegnila, da bi hišini pozvonila, a takoj se je premislila, sama nij vedela zakaj;— navzočnost gospe Blanše Lantinove jej je bila neprijetna in je njeno srce zelo težila. Naglo je iz postelje skočila in je poskusila sama obleči se, kar je v samostanu vsak dan storiti morala. Na vse zgodaj je potem sobo zapustila in šla v rosni park, kjer so na košatih vrhih visocih dreves ptički vsak po svoje žvrgoleli. Počasi je korakala po dolgem, senčnatem drevoreda, igrajoče žarke jutranega solnca opazujoča; — kar naenkrat je zaslišala glas lastnega soproga. Osupneno postoji, gleda in gleda, in vendar ne vidi nikoga, da si čuje še drugi glas, glas gospe Lantinove. Spomnila se je, da stoji poleg drevoreda v skritem zelena lopa, kateri se je polagoma bližala. Ko je vejice nekoliko prepognila, zagledala je soproga in sestrično, ki sta na mahovi klopi drugi poleg drugega sedela. Oči gospe Lantinove so bile vnete, ona je morala jokati; robec, katerega je v naročji imela, bil je sè solzami napolnen. Senanges jo je za roko prijel in z mehko-donečim glasom rekel: »Blanša, toda denes se posloviva za vselej; moralo je tako priti?«
»Da,« odgovori grofica tiho, »najina pota se ne smejo več križati … to mi ta ura zopet spričuje.«
»Blanša,« vsklikne marki, kateri je zmirom strastnejši postajal, »je-li moralo tako priti? Zakaj nijsva smela to storiti, kar so nama srci velevali? Zakaj nijsi ti moja soproga namesto onega otroka, katerega so mi vsilili, in katerega …«
»Volja starišev nas je ločila,« pristavi Blanša žalostno: »Tebe so tvoji zgodaj zaročili z hčerjo Kertailovo, mene pa moji z grofom Lantinom. Tvoja mati ne bi bila protestantovke nikdar hčer imenovala, moji starši bi bili rajši hčer mrtvo kot v rokah katoličana videli. Naša ljubezen je bila od početka brezupna.«
»Da« odgovori Senanges, »ker nijsi imela poguma protiviti sè staršem; volja staršev ti je bila nad najino ljubezen, najino srečo.«
»Na svetu nij sreče tako velike, da bi jo s prokletstvom roditeljev odkupila,« pristavi tiho Blanša in zmuzne roko iz Senanževe.
»Blagost onemu,« nadaljuje Senanges zasmehljivo, »česar srčni občuti so tako plitvi, da mu je taka žrtev pretežka.«
Grofici se je rudečica na lici polila. »Pretežka?« … ponavlja sè trepejočim glasom, »pretežka?« …
»Bog sam mi je priča, koliko sem jaz trpela, kako sem se trpinčila in ukvarjala, koliko nočij nijsem spala in sem iz celega srca molila, dokler se mi je srce toliko umirilo, da sem se volji starišev podvreči mogla.«
Oko se mu je zopet zvedrilo, ko je zadnje besede čul; roko jej je nato okolo vrata ovil in kot nebeški glas so donele iz njegovih ust besede: »Blanša, tedaj si me vendar ljubila? hvala ti, lepa hvala za te besede!«
Blanša ga energično od sebe pahne in pravi: »Do tukaj, in ne dalje, Senanges! Greh je uže, da sem ti toliko povedala. Možu sem uže s tem zvestobo prelomila, da morem te besede iz ust druzega moža slišati.«
»Toda ti ljubiš svojega soproga?« vpraša marki osupneno.
»Čestim ga in spoštujem, spone splošne vere vežejo naši srci … Jaz sama sebe toliko spoštujem, da ne morem nikako več trpeti, da dalje z menoj o ljubezni govoriš, ki je nezvestoba mojih in tvojih dolžnostij. Ti si oženjen, tvoja soproga je lepa in nežna, ona je nedolžen otrok! …«
»Nedolžen otrok,« seže jej Senanges jezno v besedo. »A ne veš, da sem mogel siloma tega nedolžnega otroka iz Versailja odstraniti, kjer je hotel prazno mesto gospe La Valliérove v Ludovikovem srcu zasesti?«
Blanša ga strmé pogleduje. »Beatrica in Ludovik! — to nij mogoče, — Ti se varaš!«
»O ne, ko bi bili le še en teden v Versailju, bi … pa pustiva to, govoriva rajši o tebi v zadnjem trenotku, ki nama je še odločen.«
»Ne,« ostro se upre Blanša, »govoriva o tebi in Beatrici. Če je res, da se nijsi varal, če je res, da je kraljevo vedenje na Beatričino srce kak utis naredilo, nijsi ti sam tega največ kriv? Ona je bila nedolžno, nepokvarjeno otroče, ko je tvoja soproga postala, — zakaj se nijsi potrudil, da si bil njeno blagovoljnost in ljubezen prikupil? Ko bi bil ti to storil, bilo bi vse prilizovanje Ludovikovo zastonj. Povej mi odkritosrčno, Senanges, je-li tvoja vest prosta vsake krivde, če si prisiljen tvojo soprogo denes tako strašno tožiti?«
On je čmerno pred se gledal rekoč:
»Mogoče da ne; mogoče, da sem bil preosoren, da sem premrzlosrčno ž njo ravnal; ali kako bi bilo to drugače mogoče, ko je moje srce na tisoč kosov razmesarjeno neizrečeno po tvoji izgubi trpelo?«
»Tiho,« pravi Blanša. »Prosim te zadnjikrat, ne govori o meni … A kaj vidim? Ali se ne gibljejo vejice na grmovji tamkaj? Nekdo naju posluša! …«
Toliko je še slišala Beatrica. — Kot splašena srna beži potem po parku, vsa zasopena dospe v sobo, katero za soboj zaklene. Njene oči so gorele od vročine in niti ena solza se nij z njih utrla, zadnja kaplica krvi jej je z lic zginila, jezno si je ustnici grizla in krčevito belo, majheno roko stiskala. Nevihta najbolj nasprotnih čutov jej je začela v srci razsajati; zdelo si je, ko da bi se brezkončno brezno pod svojimi nogami odprlo; sovražila je soproga, sovražila gospo, katero je on ljubil, sovražila sama sebe.
Po tem kar je Beatrica slišala na vrtu, nij hotela moža ljubiti, kateri jej je na oltarji zvestobo prisezal, česar srce pa je bilo »razmesarjeno« od bolečin po izgubi druge. Sovražiti je hotela soproga in ono gospo, katera je v svetohlinski obleki največje čednosti srce soprogovo potujčila … Pred vsem nij je hotela nikako več videti. Kako bi bila tudi mogla jej v oči gledati, potem ko je ono razgovarjanje slišala? … Takoj se domisli; naglo se sleče, vrata odklene, v posteljo se vleže in hišini pozvončka.
»Jaz sem bolna,« reče hišini, »pojdite k našim gostom in povejte jim to!« —
Hišina se prestraši in hoče takoj sla odposlati, da bi zdravnika privel; a z nenavadno odločnostjo jej Beatrica to prepove. »Meni je mirú treba« pravi, »nikdo me ne sme motiti, razumete — nikdo. Zdaj zagrnite okna, zaklenite vrata in ne vrnite se, dokler vam nebodem zvončkala. Jaz hočem počivati.«
Hišina je ubogala, Beatrica pa je dolgo ležala sama v temoti in je v duhu vse doživke denašnjega dne ponovila. Ko je zaslišala drdranje kočije, v kateri so se gostje odpeljali, vzdihnila je globoko. Tedaj je odpotovala gospa, katero je sovražila in vendar občudovala, — nij bilo treba se jej več bati čistega, vedoželjnega pogleda onih modrih, velikih očij, pred katerimi je morala svoje povesiti. Ali nij pa mogoče, da je njen mož žlahtnike spremil in njo bolno samo doma pustil, da bi dalje pri »ljubi« sestričini mudil se? Jeza, ljubosumnost in bojazen so njeno srce napolnile in kmalu je ta, kmalu ona prevladala. S trepetajočo roko poprime zvonček ter pozvoni hišini, katera je takoj prišla.
»Ali so gostjo odšli?« povpraša jo markiza naglo.
»Da, uprav so se odveli. Gospod marki je uže večkrat povprašal, ali se nij gospa markiza še probudila. Poslal je po zdravnika, kateri je baš prišel in obà gospoda dajeta vprašati, da-li jih blagovolite sprejeti.«
Beatrica, katera se je bila vzdignila, se zopet na vzglavje nasloni, nasmehljaj zadovoljnosti se naglo kot blisk okolo njenih ustnic ovije, ko je to čula. »Jaz nečem nobenega niti zdravnika niti svojega moža videti,« reče na to. »Jaz hočem biti sama, pojdite in pustite me samo.«
Osupnena zapusti hišina sobo in svojo gospo, katere čudno obnašanje nij mogla razumeti.
IV.
[uredi]Drugo jutro na vse zgodaj da Senanges Beatrico povprašati, kako se počuti, in zahteva, da naj njega ali vsaj zdravnika sprejme; a odločno je markiza oboje odbila. Drugi in tretji dan sta isto tako prešla, ona nij zapustila niti sobe niti postelje in nij druzega človeka videla, kakor hišino. Ko je pa Senanges popoludne tretjega dne z lova se vrnil in v obednico stopil, da bi obedval, našel je tamkaj markizo, ki ga je čakala. Bolj resna je bila videti bolj bleda je bila, kakor prej; v njenih licih je zapazil marki čuden izraz, ki mu je bil dozdaj neznan. On nij mogel izpoznati, v čem je ona izprememba, katera ga je tako v oči bola; a ta nij bila ona Beatrica, katero je on poznal; — vsa predrugačena je stala pred njim in je z žalostnim posmehljajem njegovo čestitanje k ozdravljenju sprejela.
»Vi ste večji postali,« pristavil je šaljivo marki, »sicer ste še tako mladi, da je to prav lehho mogoče.«
Markiza ga je na to tako ljubeznjivo, tako milo pogledala, kakor še nikdar poprej, — tako ljubeznjivo nijso še nikdar one oči svetile kakor denes, kar je uzročilo, da je Senanges markizo z zavzetjem in veseljem opazoval. Sela sta uprav nasproti, sluge so jedila prinašali, katerih nij Beatrica niti pogledala, in ko sta par brezpomenljivih besedij izpregovorila, sta zopet nekoliko časa molčala.
»Vaši sorodniki so tedaj odpotovali?« začne Beatrica zopet povpraševati s trepetajočim glasom.
Senanges jo bistro preko mize pogleda in pravi: »Da, odpotovali so uže v pondeljek, tist dan, ko ste vi zboleli. Čas jim nij dopuščal, da se bi bili dalje tú mudili; jako so obžalovali, da se nijso mogli zarad vaše bolezni pri vas posloviti. Posebno moja sestričina mi je veliko lepih pozdravov za vas izročila in željo izrekla, da bi kmalu ozdraveli.«
Beatrica je nehote od jeze malo belo roko pri teh besedah stisnila, a takoj se je zopet potolažila in z afektirano malomarnostjo dostavila: »Obžalujem, da se nijso mogli vaši sorodniki dalje tú muditi. Vi ste se gotovo po njih odhodu zelo osamoteni čutili.« …
Zopet je marki Beatrico vedoželjno pogledoval, a ona se nij nikako izpremenila; lehkotno se je na stol naslonila in se sè srebrno zličico igrala, ki je poleg krožnika ležala.
»Osamoten?« ponavlja Senanges, »zakaj bi se po 24 ur trajajočem obiskovanji sorodnikov bolj osamotenega čutil, kakor poprej?«— in tiho, ko da bi sam sè soboj govoril, je pristavil: »Jaz sem zmirom osamoten.« Beatričino dobro uho je natanko slišalo zadnje besede, da si jih je Senanges zelo tiho izgovoril, in te so se markizi globoko v srce vpičile. Pri vsem tem nij nobene besede odgovorila, mirno in prilično spoštljivo se od zdaj naprej obnašala. Zdaj se nij več kujala kot poprej, kajti zdaj nij več čutila one mržnje do soproga, kakor poprej, ker jo je bil iz kroga zabave in veseljic versailjskega dvora izpulil in na svoji samotni grad pripeljal, — nasprotno, za to mu je bila zdaj hvaležna; a z britko žalostjo si je zmirom pravila, da jo mož zanemarja in da je v svojem najsvetejšem pravu žaljena.
Zelo jo je veselilo krivdo soproga z najgršimi barvami slikati, ker je s tem svojo pregreho imenovala zdaj svoje vedenje kralju nasproti. Zmirom si je ponavljala, da ne bi bila nikdar Ludovikova podoba njeno fantazijo napolnila, ko bi se bil soprog potrudil, da bi si bil njeno srce pridobil. A vendar je njeno srce močnejše bilo, če se jej je Senanges iznenadoma približal; ko je le njegov glas od daleč slišala, se jej je začel ves život tresti in vsakokrat, ko jo je pogledal, bila je posiljena oči sramežljivo v tla povesiti. Njena vnajna noša pa, njeno vedenje, ostalo je zmirom enako; hladno, a vendar uljudno je bilo njeno vedenje prosto onega otročjega kujanja, katero je bilo v začetku zmirom na dnevnem redu. Toda tega hladnega obnašanja nij hotela nikako odstraniti, tudi soprogu se nij hotelo posrečiti, meglico pretrgati, katera jih je še ločila.
Nekega dne je šla v bližnjo vas in je dospela do siromaške hiše, v katero je vstopila. V začetku je nejevoljno odbila markizov predlog, ki jej je svetoval, uboge obiskovati in jim na pomoč prihitevati, zdaj je bil to njen najljubši posel. V bajte, kjer sta siromaštvo in bolezen gospodarila, je mlada markiza vsak dan zahajala, in kmalu je bilo obče slišati, da je mlada gospodinja Senanževa baš tako radodarna in usmiljena, kot je bila markizova mati. Je-li marki o tem kaj vedel, je-li ga je to veselilo ali ne, o tem nij mogla nič pozvedeti, kajti on nij niti besedice o tem z njo izpregovoril, če jo je na potu v vas srečal. Lepo, ko da bi mu bila tujka, se jej je priklonil in molčeč svoj pot nadaljeval; a ko bi se bila ona le enkrat obrnila in nazaj pogledala, bila bi videla, da je on na puško naslonen dolgo in zamišljeno za-njo gledal.
Enkrat jo je našel v knjižnici, kjer je tako pazljivo čitala, da še njega zapazila nij, ko je vstopil. Potem pa se je tako ustrašila, ko ga je zapazila, da jej je knjiga iz rok pala. On jo je pazljivo pogledal, knjigo pobral ter naslov prebral. Bila je prestava nekega angleškega časopisa, ki je mej prvimi baklo omike in svobode povzdignil in tačas veliko pozornost vzbujal. Senanges se je spominjal, da je ono knjigo, ki ga je zelo zanimala, na sprehodu soboj imel, v obedovalnico jo prinesel in na mizi pozabil. Je-li Beatrica ono knjigo zapazila in jo čitala, ker jo je v njegovi roki videla, da si jo razumeti nij mogla? — To vprašanje je imel uže na jeziku, a predno je vprašati mogel, uže je Beatrica na tihem sobo zapustila.
Bil je lep jesensk dan, solnce je močno pripekalo, kakor da bi bilo še poletje. Beatrica se je napravila na pot proti morju. »Kako čudno je to,« jej je notrajni glas rekel, »da si zmirom želim blizu svojega soproga biti, ko sem pa pri njem, me njegova navzočnost teži in plaši.« Soprog je ljubil morje, poskusiti je hotela, da bi tudi ona ono skrivno vabilo v morskih valovih zapazila, katero je vsak dan moža do morskih obalov gnalo. Skoraj nij mogla več prenašati odtujčenja, ki je mej njima zmirom večje postajalo. Veselilo jo je uže, če je skrivno njegove želje in zanimivosti pozvedela in če ste se le v eni točki njuni srci srečali.
Lepo je še zelenela široka stepa, dolge, bele nitke iz pajčevine so se črez njo razprostirale, katere so solnčni žarki razsvitljevali, in videti je bilo, kakor da bi se lep, bel, bliščeč zavoj črez široko planjavo razprostiral. Znan ovčar je tamkaj čredo pasel; Beatrica je obstala, ko se mu je približala. Takoj ga je izpoznala, bil je dolgo bolan, večkrat je pri njem sedela in ga z besedo in dejanjem tolažila. Njegovo otožno zgrbančeno čelo se je takoj razvedrilo, ko je mlado gospó iz Senanževega gradil spoznal; priproste besede, s katerimi se je za vse dobrote zahvaljeval, ki mu jih je izkazala, so gotovo iz globočine srca prišle. »Bog naj vam stoterno povrne,« pristavi pohlevno, »kar ste mi dobrega storili, in naj vas zmirom srečno ohrani, kakor ste zdaj.«
Beatrica je oči v tla uprla. »Srečno, kakor zdaj« — moj bog, starček nij vedel, kakošna rezna ironija tiči v onih besedah. — Iz žepa je denarja vzela in ga starčku izročila in je hotela oditi, kar prisopi ovčarski pes, ki je kačo v gobcu nesel. Ovčar ga je pobožal in mu kačo iz gobca snel.
»Je-li kača strupena?« vpraša markiza.
»Da,« odgovori ovčar, »to je gad. Vsaka kača, ki ima »rožo« na glavi, je strupena; pred takimi se morete varovati.«
»Umrje-li človek, če ga taka kača piči?« vpraša dalje markiza, »in nij sredstva, s katerim bi se v takem slučaji moglo pomagati?«
»Samo eno sredstvo je meni znano,« pravi ovčar, »in to je, da se strup takoj z ustmi izsreba, — toda to je zelo navarno za onega, kateri to stori; kajti če ima le najmanjšo rano na ustnicah ali v ustih, pa je zgubljen.
»Jaz se bodem pred tacimi kačami varovala,« pravi Beatrica in gre dalje. »Z bogom, starček! zdravi ostanite!«
Izgovorivša te besede koraka dalje in dospe kmalu do morskih obalov. Vsede se na hribček, ki je bil z veliko travo obraščen, ter premišlevaje gleda strme v daljni svet, kjer je nebo morje tikalo.
»Vi ste tù?« zadoni jej znani glas na uho. Naglo se obrne in zapazi moža poleg sebe stoječega. Puško je imel na rami, toda prazna lovska torbica in dolgočasni izgled njegovega lovskega psa, ki je gospoda nezadovoljno in jezno pogledoval, ko se je ta h soprogi vsedel, svedočila sta, da nij Senanges denes še nič streljal in psu veselja pripravil, da bi za divjačino letal in sledil. Razumni pes je takoj vedel, da je zdaj, ko se je Senanges usedel, svoje veselje po vodi splavalo, ter se je v travo vlegel in veliko glavo Beatrici v naročje naslonil.
Beatrica je zarudela zarad tega, kajti pes je bil soprogov neločljiv spremljevalec in je bil popred ž njo jako neprijazen; ko ga je hotela enkrat božati, takoj je začel renčati, da se je prestrašila. Zelo jo je veselilo, da se jej je zdaj pes bližal, ko ga je denes začela božati; nij renčal kakor zadnjič, nego ji je krotko roko oblizoval. Senanges se je nazaj naslonil in molčeč opazoval to naravno sliko. Okolo Beatričinega gibčnega života se je vilo srebrno-sivo krilo, katero je bilo s črešnjavim atlasom zarobljeno; trak enake barve je vezal kodraste lase, katere je veter deloma osvobodil in okolo visokega čela in polnih, rudečih lic vil; pod nogami sivo morje, česar peneči valovi so mogočno na skalnato robje bili, za njim velika stepa, ki se je do visokih stolpov in do sivega zidovja njegovega gradù razprostirala.
»Popred sem vas iskal v vaši sobi« rekel je marki, »da bi vam knjigo izročil, katera vas bode gotovo bolj zanimala, nego ona, katero ste zadnjič v bukvarnici brali. Ali mi dovolite, da bi vam jaz i na dalje knjige za čitanje izbiral?«
Mej tem se je pripognil, da bi jej v obraz pogledal, ker je glavo zmirom bolj povešala. Kar naenkrat zavpije Senanges, pes skoči hitro kot blisk na noge, ter išče po visoki travi.
»Kaj je?« vpraša Beatrica, ter pogleda bled obraz soproga. Senanges vzdigne desno roko, s katero se je bil v tla uprl, ter je soprogi malo, rudečo rano pokazal rekoč: »Kača me je pičila.«
V tem trenotku prisopi tudi pes in prinese kačo v gobcu, katera je imela »rožo« na glavi, kar je Beatrica takoj zapazila.
»Strupena je,« zavpita je in je poprijela roko soprogovo, ter hitro začela rano s svojimi ustmi izsesavati.
»Pustite roko,« pravi Senanges, »to bi vam lehko škodovalo.«
Ona je pa z močjo, kakoršne bi nikdo od take nježnje gospe nepričakoval, soprogovo roko h ustnicam stiskala. Senanges je potem kačo, katero je pes prinesel, bolj natanko opazoval, vzel jo v roko in še enkrat dobro pogledal, ter zopet proč vrgel; kri se je v njegovi lici vrnila, oči so se mu zopet zvedrile in milo in ljubeznjivo Beatrico gledale.
»Pustite mojo roko,« nadaljuje, mej tem ko je soprogo z levo objel, ter na se pritisnil, »oba sva se zmotila, kača nij strupena in moje življenje nij v nevarnosti.«
Čudovito ga je Beatrica pogledala; prestop iz smrtnega straha za moža v gotovost, da nij v nevarnosti, bil je tako nagel, da je v omotico pala in zmirom bledejšo glavico soprogu na prsi naslonila.
»Beatrica, draga Beatrica, kaj ti je?« vsklikne marki, »ne boj se nič, saj nij v nobeni nevarnosti moje življenje.«
Beatrica se je hotela iz soprogovih rok iztrgati, ali marki jo nij izpustil.
»Blagoslavljam ta dogodjaj, ki mi je tvoje srce odkril,« reče na to Senanges prav ljubeznjivo. »Zdaj vem, da me ljubiš, kajti svoje življenje si hotela žrtovati, da bi moje rešila.«
Te besede so se Beatrici globoko v srce vcepile, in vendar so jo žalile, kajti marki je le izgovoril, da zdaj njeno ljubezen pozna, a o svoji nij besedice črhnil. Solze so začele jej vid zalivati in zopet je hotela se iz rok mu izmuzniti. Toda marki jo je še bolj k sebi pritisnil in milodonečim glasom rekel: »Ljuba soproga, dozdaj sva bila jako nesrečna, a zdaj se najini srci poznati in vse bode zanaprej drugače.«
»Ne, ne,« pravi Beatrica, ter začne na ves glas jokati … Vse srčne bolečine onega jutra, ko je soproga in sestričino poslušala, ponovile so se, in zdelo se jej je, da zopet sliši one strastne in britke besede, katere so njeno srce razmesarile, ko jih je čutila. »Ne,« nadaljuje, »nesrečna sva in bodeva vselej.«
Vedoželjno jo marki opazuje — ko mu na to markiza v jecljavem govoru razodene, da ga je ono jutro v lopi poslušala. Njegova lici so resnejši postali, ljubeznjivost je iz njegovih oči izginila, — rana, ki se še nij bila zacelila, ga je začela boleti; a vse to je le en trenotek trajalo. Kajti takoj stisne soprogo k sebi, ter poljubava njen zajokani obraz.
»Morebiti, da je tako najboljše,« pravi marki, »da si se sama na tak način prepričala, kaj sem oni dan sè sestričino govoril, zdaj nij nobene skrivnosti več mej nama … Res je, da sem sestričino iz celega srca ljubil, bila je moja prva in edina ljubezen, a moja resna volja je strast, s katero sem jo ljubil, preobrnila v mirno prijateljstvo. Jaz jo ne bodem nikdar pozabil, ali čas in daljava sta dobrodejno na moje srce uplivala: privadil sem se mirno na to misliti, da je soproga druzega … In ona mi je bila dalje, ti blizu, z lastnimi očmi sem videl, kako si iz otroka žena postala, najprvo si pridobila mojo pozornost, potem moje dopadajenje in končno mojo — ljubezen. Pozno sva se izpoznala, naši srci so bili najprvo za druge, moje za sestričino, tvoje za kralja, pa …«
»Ne,« pravi markiza ognjeno, »jaz nijsem nikdar kralja ljubila. Njegova prijaznost je sicer mojo fantazijo zmotila, a mojega srca nikdar« … Ona je obmolknila, nij mogla dalje govoriti, on pa se je pripognil, ter lici poljuboval, po katerih so se gorke solze polivale, njegove oči so se blesketale, ko da bi solnce iz njih sijalo.
»Tedaj nijsi kralja nikdar ljubila?« povpraša jo ljubeznjivo, »in sem jaz res tako srečen, da je to ljubo srce najprvo za-me bilo?«
Markiza nij ničesa odgovorila, temuč le roki okolo Senanževega vrata ovila in ga prav ljubeznjivo pogledala. Njune oči so se jima srečali, in kar je Beatrica v moževih brala, zagotavljalo jo je, da je njegovo srce zdaj le njeno in da jo ona gospa daleč onkraj morja ne vznemiruje več.