Basni (Slovenske večernice, 36)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Basni.
Posl. J. B.
Prevajalec: J. B.
Izdano: Celovec: Mohorjeva družba, 1880; Slovenske večernice, 36
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


1. Osel, lisica in lev.[uredi]

Prišla je lisica k oslu, kateri se je na travniku pasel. „Živijo, prijatelj! Kaj pa delaš? Vidiš kako lepo je vreme, na teh livadah pa je huda vročina, pojdi z menoj v óni gozd na sprehod.“

„Ne ljubim sence, kadar sem lačen,“ odgovori osel. „Pa v gozdu bodeš najdel svojo ljubo,“ pravi mu lesica. —

„Mojo ljubo?“ —

Ko sta prišla v gozd, naenkrat zagledata leva pred seboj; lesica se prestraši, ali se koj ohrabri, ter reče levu:

„Glej mogočni gospodar, pripeljala sem ti osla za zajuterk.“ „Za zajuterk mi je osel mnogo prevelik,“ reče resnobno lev; „zato bodem tebe zdaj pojedel, njega pa bodem imel za južino. Tako govoreč zagrabi oba ter jih raztrga.

Izdajavca vsak sovraži, akoravno mu njegovo izdajstvo koristi.

2. Lev na lovu.[uredi]

Lev, osel in lisica bili so na lovu, — na katerem so jelena in mnogo druge male (zveradi) divjačine vjeli. — Lev zapove oslu vjeto razdeliti; — on naredi popolnoma jednake dele in reče: „Glej pravično sem razdelil in pustim vam, da si dele izberete.“

Lev se razsrdi zaradi enacega razdeljenja, zgrabi osla in raztrga ga na kosce. — Potem se obrne k lesici ter jej zapove vso vjeto divjačino drugače razdeliti. Lisica odloči vso divjačino za leva, zase pa pridrži samo mali košček.

„Kdo te je naučil tako modro deliti?“ vpraša jo lev.

„Žalostna osoda oslova,“ odgovori lisica.

Nesreča druzih nas večkrat spametva.

3. Dobro delo.[uredi]

„Hvala Bogu, zdaj sem pa že v stanu revežem pomagati,“ reče stara žena, katera je mnogo premoženja podedovala.

Komaj je to izgovorila, in glej hromovega bolnega berača, kateri jo prosi za Božji dar.

Polna usmiljenja — ko vidi berača, začne stara žena britko jokati, gre hitro v sobo ter mu prinese košček — plesnivega kruha. —

Kadar si nesrečen, pa te kdo posebno miluje, bodi zagotovljen, da ti ne bode pomagal.

4. Iz službe spodeni volk.[uredi]

„Zakaj si vendar tako žalosten?“ vpraša lisica volka.

„Zaradi moje nezaslužene nesrečne osode. Šest let sem služil medvedu; bil sem mu njegova desna roka, zdaj me je pa zadela njegova nemilost; golega in bosega spodil me je, in nič ne vem zakaj.“

„Pa zaradi tega tako tuguješ?“ vpraša ga lisica: „Ali nij tvoj gospodar neki prevzeten, že od mladosti v bogastvu živeči lenuh. Mnogo je, da si zamogel šest let pretrpeti pri takem brezsrčnežu. Ali kaj vidim, imaš oba ušesa in vse štiri noge? O kako čudno je to! Bodi zadovoljen, da te je tvoj gospodar samo spodil, da ti ni tudi uho ali nogo odrezal, ter bi imel to za spomin tvoje zveste službe.“

Kolikokrat se dogodi, da brezsrčni gospodarji svoje zveste služabnike, ko se postarajo, brez uzroka spodijo ter jim zasluženo plačo zadržijo. To — to je v nebo vpijoč greh.

5. Volk in kmetica.[uredi]

Hudo lačen volk iskal je živeža, in pride k hiši, kjer sliši mater detetu reči, katero se je jokalo:

„Molči, ali te bodem pa dala volku, da te pojé.“

Volk je to grožnjo za res imel, in je čakal, da mu žena vrata odpre; ko je pa videl, da zastonj čaka — odide. Na večer vrne se k istej hiši, ali kako se je zavzel, ko sliši, da mati svoje dete miluje ter da mu govori: „Srček moj, ako volk pride, bodemo ga ubili.“ „Oho!“ reče volk — „bežimo, tu se drugače govori, kakor misli.“

Ne glejmo na besede, ampak na dela onih, kateri nam kaj obetajo.

6. Krokar in golob.[uredi]

Mladeneč je šel na polje, da bi se učil streljati. Naenkrat zagleda na drevesu krokarja in goloba. — „Jaz hočem onemu s svojim govorjenjem prevzetnemu človeku dokazati, da imajo tudi ptice glas, in da pametno in razložno govoriti znajo,“ — pravi krokar, skoči na debelo vejo in začne krokati. Mladeneč zapazi krokarja, puška poči in krokar mrtev na zemljo pade, prestrašeni golob pa odleti, govoreč: „Ubogi brbljavec! večjidel je óni, kateri molči, najpametneji.“

Ali ni golob resnice govoril?

7. Volk in lisica.[uredi]

Volk toži lisico pri opici, da mu je kokoš ukradla; izgovor lisice bil je tako zvit, da opica ni vedela, katerej stranki bi dala pravico, in lisica bi se gotovo popolnoma izrezala, ako ne bi bila opica zapazila ukradeno kokoš v žepu lisice. Na to opica reče:

„Oba sta rokovnjača in morata kazen plačati; ti volk, ker vem, da bi bil gotovo kokoš zadavil, a ti tetka zato, ker si jo ukradla.“

Ako tat tatu toži, najkrajša je sodba, da jih obema naštejemo.

8. Ris, hiena in volk.[uredi]

Trije največi škodljivci med zverinami začeli so se pogovarjati, kako bi se s človekom, njihovim največim sovražnikom, pomiriti mogli. — „Jaz vem, kako se moramo obnašati,“ reče milosrčno volk, „ako mi človeku njegove ovce, konje, vole in drugo žival na miru pustimo, gotovo bode on potem naš prijatelj.“

„Ali kako bodemo mi potem živeli, reče ris in hiena, veš prijatelj, trava in voda nista za nas.“

„Zakaj ne, prijatelja,“ odgovori jima volk, „konji in voli tudi druzega ne jedó, pa jih vidite, kako so debeli.“

„Prav imaš, tvoj svet bodemo ubogali,“ reče ris in hiena, in potem gre vsak svojo pot. —

Ko je pa volk sam ostal, začne se smejati in reče:

„Dobro sem ogoljufal óna dva bedaka, zdaj bode ostalo meni dosti živali, katere bodem davil.“

Pa kakor volk, misli tudi ris in hiena, in stvar ostala je pri starem.

Kar se človek v mladosti nauči, to v starosti težko opusti.