Basni (Josip Stritar)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Basni
Josip Stritar
Spisano: Valerija Erbus
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Krokar in lisjak[uredi]

Kos sira prinese krokar na hrast,

ki ga je kje bil z okna ukradel;

lisjak se priplazi: "O sirček, o slast,

ko bi mu iz kljuna v moj gobček padel!


Oj ptica najlepša, kar svet jih ima,

kako se sveti to perje tvoje!

Le škoda, da krokar peti ne zna,

ti tudi, menim, le krokaš po svoje.


Da lep je, kakor perje, tvoj glas,

vse hvale bi bil in časti nam vreden;

vse bi te slavilo mesto in vas,

kralj ptičev bi bil in drug nobeden."


Črne si misli, te hvale vesel:

"Poskusimo malo, kako bi se pelo;

kra, kra!" je lepo na vse grlo zapel -

sir pade iz kljuna priliznjencu v žrelo.


Kobila in volk[uredi]

Kobila z žrebetom se pase na polji;

priplazi se volk, ki je prežal v goščavi;

mladič bi bil požeruhu po volji,

približa se starki ji pravi:


"Ta lepi konjiček! Teta kobila,

pogajala se dolgo ne bova;

povejte ceno, meni ni sila -

recite, pa bo kupčija gotova."


Kobila zarezgeta in reče:

"Tu pod kopitom zapisano nosim;

sem pridite, stric; privzdignem pleče,

če znate brati, berite, prosim."


O to pa to! In hitro pristopi,

od lakomnosti se cedijo mu sline;

kobila, ne bodi lena, ga lopi

v obraz, da se zvrne in skoro pogine.


Jelen pri studencu[uredi]

Iz studenca je jelen žejen pil;

ko podobo svojo zagleda v vodi,

lepih visokih rogov vesel je bil:

"Take rogovile! To ni kar si bodi;

vsaka žival mi jih gotovo zavida.

Ali te tanke nožice niso kaj prida!"


Kar priplazi se volk. Čez ravno polje

urno jelena nesejo tanke noge.

Volk pa za njim! V gozd jelen zavije,

da se v njem sovražniku svojemu skrije.

Ali rogovi lepi obtiče mu v goščavi -

dalje ne more, dojde ga volk - in zadavi.


Oslova senca[uredi]

Za ježo mož si osla je najel,

imel je v mestu nekaj posla;

s seboj je tudi gospodarja vzel,

da naj mu vodi in poganja osla.

Poleti je bilo, vročina huda;

osliček začne pešati od truda.

Ustavijo se, iščejo studenca,

nič! Sence tudi nič - Pač, lepa senca

na strani oslovi! Mož vanjo leže;

vesel je osel, ko ne čuti teže.

"Kaj pa je to?" zavpije poganjač.

"Najel si osla, senca pa je moja." -

"Kjer osel, tam je senca," de jahač.

Prepir se vname; da ne bode boja,

kaj hočeta? Zadrega je velika.

Najbolje bo, da gresta pred sodnika.

Sodnikova razsodba ni nam znana,

do tega dne ni pravda še končana!


Netopir[uredi]

Na tla je padel netopir podnevi.

Podlasica ga zgrabi; ta pa reče:

"Oh prizanesi mi, ubogi revi!" -

"Ne more biti, stara pravda teče

med ptiči in menoj." - "O to ni nič,

jaz miška sem pohlevna, ne pa ptič."

"Pa bodi, zdrava mi ostani miška!"

To reče, ga pusti in gre. Kar zviška

postovka nadenj doli prileti.

Prestrašen milo netopir kriči:

"Usmiljenje imej, postovka, z mano!" -

"Zakaj pa? Miši meni so za hrano!" -

"Jaz nisem miška, ptič sem kakor ti,

ptič, ki so oslabele mu moči;

pač res nekoliko podoben miši." -

"Naj bo, kaj novega vsak dan se sliši." -

Zdaj miš, zdaj ptič, kakor najbolje kaže;

tako, seve, izhaja se najlaže.


Lastovka in mačka[uredi]

Pod streho veličastne sodne hiše

spomladi lastovka svoj dom zgradi.

Tu dež ne moči, veter tu ne piše,

sovražnika se tudi bati ni.

Mladičev je petero izvalila;

kako se jih je mati veselila!

Kar maček, tat tatinski, se prikrade,

podavi in požre še gole mlade.

"Kako sem se motila!" toži ptica,

"tu sodi se, tu se deli pravica.

Kako bi bila si krivice v svesti

na tem, pravici posvečenem mesti!"


Prijatleja[uredi]

Kos in kalin, soseda mlada,

imela sta se silno rada;

nekaj sta šla po gozdu, brata,

kar prilomasti zver kosmata.


Kalin na bukev urno spleza

(morda je bila tudi breza),

kos pa na trebuh, potaji se -

mrliča medved ne loti se.


Zver ga povoha, glavo zmaje,

koraka dalje godrnjaje;

kalin pa zdrsne dol z drevesa:

"Kaj ti je pošepetal v ušesa?"


Kos vstane, predenj se postavi:

"Dejal je kosmatin rujavi:

beseda gladka večkrat laže,

prijatelj v sili se pokaže."


Postrv in rak[uredi]

V potoku postrv je videl rak,

kako veselo po vodi plava,

na desno, na levo s plavutmi zigrava.

Pa misli si rak: Poglej jo no, spak!

Kako se potaplja pa zopet se dviga,

na desno, na levo z repom šviga!

Pa se mu misel v glavi vzbudi:

če ona to more, zakaj pa ne ti!

Poskusimo! In poskusil je res.

To vam je bil čuden povodni ples!

Kraj vode stara krava je stala,

in stara krava se je krohotala.


Kmet, osel in vol[uredi]

Kmet boren osla z volom vpreže

ter pridno z njima brazde reže.

Ta čast je oslu šla po glavi.

"Kaj meniš, brate," volu pravi,

"kdo vreče nosil bo poslej?"

Vol: "Tisti, ki jih je poprej!"


Oreh[uredi]

Kraj pota stal je oreh poln sadu;

ko pride jesen, nima več miru;

kdor gre mimo, orehe klati,

po vejah s palico in z drogom mlati.

Okleščen oreh toži in vzdihuje,

o taki nehvaležnosti žaluje:

"Ne dosti, da jemljo si z mene hrano,

za hvalo še grdo ravnajo z mano."


Volk in medved[uredi]

Volk in medved pod goro

srno najdeta mlado;

sprimeta se in borita,

da nazadnje obležita.

Kar lisica tja priteče,

zgrabi srno, nič ne reče

in pobegne z njo v goro,

tepca gledata za njo.


Popotnik in resnica[uredi]

Popotnik vidi ženo na samoti,

pobita, žalostna sedi ob poti.

Prijazno vpraša: "Kdo si ti, ženica?"

Pogleda ga, odgovori: "Resnica.

Ti, mož, me torej tudi ne poznaš!" -

"Kaj te pregnalo je iz mesta?" - "Laž.

Nekdaj povsod so radi me imeli;

laži zdaj, kamor pride, so veseli.

Kjer laž samo se ljubi in časti,

resnica nima mesta med ljudmi."