Baronov mlajši brat

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Baronov mlajši brat
Vitan Mal
Spisano: Pretipkali iz Baronov mlajši brat, 1985, Urška Podobnik in Lejla Testen
Izdano: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Namesto uvoda[uredi]

Tadeja sem večkrat srečal na Betonski ploščadi. Rolkal se je in se še drugače preganjal z vrstniki. Njihovi razposajeni glasovi so se zaletavali v stene hiš, kakor se v pregraje zaletavajo ptice, nevajene ovir.

Tudi vpitje me spominja na ptičje petje. Kot je dan brez žvrgolenja puščoben in tih, tako sem pogrešal Tadejev zvonki glas, Rokovo cviljenje, Janino hihitanje in Maticev porajajoči se bas, kadar so iz meni nepoznanega razloga izostali s ploščadi.

Kmalu bo poletje. Pravzaprav se vroči dnevi že začenjajo in žvrgolenja, takšnega in drugačnega, je iz dneva v dan več ...

Jaz pa slonim na oknu in preklinjam svojo nemoč, nemoč, da bi zasukal kolo časa in zbrisal v jutranjiku kratko vest o Tadejevi nesreči. Nihče od nas se ne odpravi od doma zato, da bi obležal na asfaltu. Ko zapiramo za seboj vežna vrata, smo vsi tako nedotakljivi, neranljivi ... Zgrozimo se šele, ko je prepozno. Roke dvignemo pod nebo in potožimo:

»Zakaj ravno mi? Zakaj ravno nas? In to zdaj, ko je tako lepo živeti ... « 

Ne, ne mislim ti s Tadejevo zgodbo zagreniti teh nekaj ur, ki mu jih boš morda poklonil. Tudi ne bom zaigral na strune čustev. Pišem trezno in hladno. Skoraj suhoparno! Nočem tekmovati z umetnikom - življenjem. Življenje je najboljši pisatelj. Piše nenavadne zgodbe. Dovolj se že jočemo in smejemo, ko prebiramo ali pa kar živimo njegovo delo ...

Tadej, brat velikega Barona, je učenec šestega c razreda, osnovne šole Majde Vrhovnik iz Ljubljane. Iz Ljubljane zaspane.

Iz Ljubljane bolane ...

Besedila punkovske pesmi si nisem zapomnil. Mislim pa, da sem jo slišal na radiu tistega jutra, ko sem trčil v Tadeja med vhodnimi vrati in komaj skril nasmešek. Ne vem, kaj se je zgodilo z njim. Mojemu lepookemu fantiču, z nekaj pegami na nosu in pod očmi, so se dolgi lasje čez noč skrajšali in postavili pokonci. Da, vsak las je stal ponosno kot vojak na straži. Vprašal sem ga, kako je to dosegel, pa mi je nagajivo razložil, da je nenavadnemu pojavu kriva matematičarkina grožnja s popravnim izpitom.

»Plevnička je na hodniku skočila predme in mi zagrozila: ,Huaaa, pa sem te zašila! Imel boš popravnega!'«

Potem pa mi je le priznal, da nove pričeske ni bil kriv šus, pač pa umivanje glave s pivom.

Še veliko bi ti vedel povedati o tem posrečenem fantiču. Stavim, da bi ga vzljubil, tako kot sem ga jaz, čeprav ga starši niso postavljali svojim sinovom za zgled. Preslabo so ga poznali!

Napako bom skušal popraviti s pisalnim strojem. V njegovo zgodbo bom pokukal tisti večer, ko je bil še posebej na trnih. Domačim je pustil na mizi v podpis kratko sporočilo:

»Staršem Tadeja Škrjanca! Ker se vaš sin vede do šolskega osebja sila neprimerno, vas vljudno vabim na razgovor ob pol šestih zvečer v zbornico osnovne šole. S spoštovanjem, M. Plevnik.« 

Sam se je umaknil na nogometni stadion. Rad je pobiral žoge na prvoligaških tekmah. Tiste zastreljane, ki se odkotalijo čez atletsko stezo daleč v travo ...

Ne vem, kaj ga je pri tem delu tako veselilo. Mogoče ponos, da je edini v razredu poznal vse domače nogometaše? Ali pa že samo dovoljenje, da je smel stopiti na nogometno igrišče, torej tja, kamor so imeli med tekmo dostop samo še novinarji in člani nogometnega kluba. Morda se je ob zeleni preprogi, obdani s tisoči in tisoči glasnih navijačev, počutil varnega pred Plevničko? Opravljal pa je tudi delo, ki se je tako zelo razlikovalo od tistih vsakdanjih, že nekoliko enoličnih opravil, kot so pisanje nalog, učenje, branje knjig in buljenje v televizijski sprejemnik ...

Tekma[uredi]

»B. Kurtović, najuspešnejši strelec letošnjega prvenstva ima idealno priložnost, da še tretjič zatrese mrežo domačih igralcev. Kakor za šalo preigrava obrambo zelenih. Med zmedenimi branilci uprizarja pravi slalom, vreden samega Bojana Križaja. Golman vpije na soigralce in nervozno spremlja njegove poteze. Se bo naš junak odločil za strel? Bravo! On še ni podlegel nepotrebnemu kombiniranju in zavlačevanju, rakovi rani našega nogometa. Muslin se mu meče pod noge, toda zgreši žogo in z ritjo povalja travo. B. Kurtović ga požrtvovalno preskoči in silovito strelja. Skok golmana, pravi panterjev odriv in izboksanje žoge visoko čez prečko. Neumorni Klemen teče za okroglim usnjem, ki se ustavlja v travi daleč za golom. Toda tu je slavni brzonogič Tadej. Prvi je pri žogi. Že jo podaja Filipu, se pravi našemu golmanu, ki pa ne najde niti besedice v zahvalo zadihanemu dirkaču!« 

Mihcu je končno zmanjkalo besed. Vsi po vrsti so verjeli njegovi obljubi: »Ko bom velik, bom športni komentator.« In vsi po vrsti so si tudi želeli, da bi se mu želja kar najhitreje izpolnila. Radijski ali televizijski sprejemnik lahko ugasnejo, niso pa mogli pregnati Mihca z igrišča, saj je bil njegov stric center domačih in edini up, da prinese še kakšno točko svojemu moštvu ...

Tadej si je navlekel dokolenke. To je počel bolj iz navade kot pa zaradi zoprnega vihanja blaga po golih gležnjih. Ničkoliko nogavic je že uničil z nepotrebnim raztegovanjem.

Od silne zbranosti je ostal upognjen. Čeprav so se poletni dnevi vedno bolj bližali, se mu je še zmerom kadilo iz ust, gladka, zaobljena stegna pa je imel rdečkasta od mraza. Pripravljal se je, da spet poseže vmes, a žoga je poletela na drugi konec igrišča.

»Ne boš tekel? Poglej, kamera te snema,« ga je zbodel gobezdavi Miha.

Res je Tadej začutil na sebi radovedno oko. Potisnil si je lase na čelo in se čisto mehansko podrgnil po golih rokah. Ni smel zardevati ali povešati pogleda. Gledalci vse opazijo. Imeli ga bodo za mevžo! In v želji, da bi bil kar najbolj naraven, se je zazrl v šop reflektorjev, ki so večer spreminjali v dan.

Presneto, dal bi rolko, kaj rolko, dal bi vse na svetu, ko bi z lučjo lahko presvetlil stene hiš in pogledal v domače stanovanje! Kaj je zvedel v šoli njegov dobri, skrbni očka? Ga bo pričakal z ukazom, naj sleče hlače in leže na posteljo, s hlebčkoma proti stropu? Potem bo odpel svoj pas. Kar ploskalo bo, tako bo padalo po napetem mesu, in na koži se bodo zarisovale rdeče maroge ...

Ali pa očka sploh ne bo nič rekel in bo mama tista, ki mu bo postavila na mizo večerjo, osoljeno s solzami? In solze stokrat bolj pečejo od udarcev ...

Nehote se mu je v zavest prikradel Mihčev glas.

»O napadu domačih skoraj ne gre izgubljati besed. Niti šestica, katero je obupani trener poslal na igrišče ob začetku drugega polčasa, ni prinesel potrebne osvežitve. Videti je, da so se domači čisto sprijaznili s porazom. Zato nas toliko bolj presenečajo poteze našega mladega, nadebudnega centra, ki se je na vse ali nič zapodil čez igrišče. Petnajst metrov od gola je žogo oddal enajstici ... Izredna priložnost dviga gledalce na noge ... Toda enajstica okleva. Še preden se odloči za strel, prileti vanj kot iz topa izstreljen obrambni igralec. S kolenom ga zadene v občutljivo mesto ... Fuj, ven z njim!«

Miha bi moral uporabiti drugačno besedo, pa se je ni upal ziniti. Nekako se mu je zdelo, da ni spadala v besednjak dobrega reporterja. Klemen se je takoj ponorčeval iz njega, dosegel pa je samo to, da je ubogi fant izgubil rdečo nit. Tudi Tadej je bolj kot na kvantanje mislil na fotoaparat. Ja, prava škoda, ker ga ni imel pri roki! Odriv, silovit nalet, lovljenje ravnotežja v zraku in visoko dvignjeno koleno. Klasičen nogo¬metni prizor. Balet posebne vrste in trdote ... Samo kaj, ko so v upravi strogo prepovedali fotografiranje. Ob igrišču je z drugimi fanti lahko pobiral žoge, za posnetke pa so skrbeli poklicni mojstri, ovešeni s fotoaparati in objektivi kot novoletne jelke z obeski ...

Na travno blazino je pritekel zdravnik s pomočnikom. Obrambni igralec se je razburjeno opravičeval. Nič hudega ni mislil s skokom. Nogo je moral dvigniti, da je ujel ravnotežje. Čemu bi počel svinjarije ob tako visokem vodstvu? Vseeno je s svojim dejanjem razdelil gledalce v dva tabora. Nekaj razgretežev, ki so težko prenašali poraze, se je drlo:

»Ven z njim!«

Treznejši so ugovarjali, da je šlo res bolj za nerodnost kot pa nameren prekršek. Podobnega mnenja je bil tudi sodnik, ki ni pokazal rumenega kartona. Tekma je bila ves čas prijateljska in psovk in groženj skoraj ni bilo slišati.

Glavni sodnik je pomahal zdravniku, naj pohiti z delom. Tudi na uro je pogledal, črna torba z injekcijami, razkužili in obvezami pa je še zmerom ležala v travi. Beli prsti so potovali po poraščeni koži. Za trenutek so segli za hlače in razgalili boleče mesto. Drug par rok je oklenil enajstico. Med dvigovanjem je začenjal z dihalnimi vajami.

Tadeju je roka ušla za pas. Kdo ve, koliko vode bo še preteklo, preden bo on tako razvit!

Resno misel je pregnal Klemnov smeh. Kar zvilo ga je, barabo malo!

»Sekiraš se samo zato, ker nisi bil še nikoli z nami v umivalnici. Obnašaš se, kot bi bil nedolžen!«

»Ne me sezuvat,« je odvrnil Tadej.

Sovražil je takšno zafrkavanje. Če ni maral pod tuše, je bila njegova stvar! V tistih prostorih je preveč smrdelo po znoju. Ni se mu ljubilo gnesti se med prepotenimi, mišičastimi in kosmatimi telesi. Kratko malo, ni sodil mednje. Tudi njihovih trapastih šal ni maral. Zakaj so dečke med pomenljivim hahljanjem opozarjali, naj se nikar ne sklanjajo po milo, če ga je kdo nalašč spustil na tla? Ah, k vragu njihova duhovitost!

Zdravnikova pomoč je enajstico hitro postavila na noge. Prosti strel je izvedla devetica. Žoga je poletela visoko v zrak in se skoraj izgubila med bleščečimi snopi reflektorjev. Razburjenje ob prekršku je zamenjalo žvižganje zaradi nogometaševe netočnosti. Miha se je spet vživel v vlogo poročevalca:

»Še nekaj minut in tekme bo konec! Obeta se tretji zaporedni poraz domačega moštva. Novinarji bodo v svoja poročila zapisali, da je B. Kurtović zapečatil usodo domačih, ki so uro in pol izgorevali za prazen nič in žrli živce navijačem. Dragi ledalci, po tem grenkem požirku razočaranja vas čaka gneča na cestah. Povozite kar najmanj pešcev in ne iščite tolažbe v alkoholu že za prvim voglom!« 

»Če bojo tako pacali tudi v sredo, se lahko odpovejo prvi ligi,« je čisto resno dodal Klemen.

Veljal je za črnogledca, vendar so bili podobnih misli tudi navijači, drugače se po zadnjem sodnikovem žvižgu ne bi vsul plaz fujev. Neugla¬šeni zbor je kar butal v poteptano travo. Več petard je zagorelo v zraku in se s pokom raztreščilo v oblačkih modrikastega dima ...

»Stari bo jutri ves lisast,« je potožil Miha.

Mislil je na svojega trenerja.

Tudi Klemnu ni bilo lahko pri srcu. Kar slišal je tečneža, kako se dere:

"Hitreje, lenobe! Tečete, kot bi imeli gate polne dreka!"

Sami so bili krivi! Kaj pa so hodili na trening! Tadej je vztrajal samo dva meseca. V teku je dosegal dobre rezultate. Tudi prožen je bil, le izpolnjevanje povelj mu ni prav dišalo. Manjkalo mu je volje, da bi se učil pravilno razvrščati v napadu in obrambi. Na stadion ga je pripeljal, Baronov, to je bratov prijatelj. In ta prijatelj je veljal za enega najboljših golmanov, kar so jih kdaj imeli v mladi vrsti. Ne, to ni bila Tadejeva ocena, brigalo je njega! Slišal pa je trenerja in njegovega pomočnika, kako sta fantu napovedovala še bleščečo prihodnost, samo če ne bo popustil v treniranju. Česa takega o Tadeju seveda nista nikoli trdila, vseeno pa je obdržal superge, majico in hlačke ter pravico do pobiranja žog na prvenstvenih srečanjih.

Konec tekme je združil pobiralce v majhno gručo. Skupaj so jo mahnili mimo tribune, kjer so si pobliže ogledali obraze nejevoljnih gledalcev. Negodovanje je spremljalo zažiganje časopisov, na katerih so sedeli med tekmo. Veter se je poigraval z gorečimi »zmaji« in raznašal plastične kozarčke za pivo. Od mrzlih betonskih sten je zaudarjalo po postanem scanju, televizijski snemalec je pospravljal kamero, vratarji pri izhodih pa so pogledovali na ure in računali, kdaj bodo doma ...

»Sodnika čaka topla prha, sveže perilo, udoben prevoz do hotela in večerja v uglednem lokalu, nas pa v najboljšem primeru vroči pes,« je razmišljal Miha.

»Kakšen pes! Prijazen »znajdi se« z majonezo, pa spat,« je zinil Klemen in sprožil val smeha.

Tadej se je hotel že zarežati s tistim »ha, ha, smejmo se, da ne bo vic propadel«, pa se je ugriznil v jezik.

»Greš z nami?« je Klemen pomignil proti umivalnici v dolgi leseni baraki, sramežljivo skriti pod visokim zidom.

»Do srede živio,« se je Tadej napravil gluhega.

Ker drugi fantje niso imeli predsodkov do tuširanja z vročo vodo in kosmatih šal, je ostal sam v prostoru z reklamnimi panoji, goli, palicami za zastavice in drugo navlako. V medli svetlobi žarnice si je navlekel brezrokavnik. Malo teže je šlo s kavbojkami, odrezanimi visoko nad koleni. Pri zadrgi je moral paziti, da mu blago ni ušlo med požrešne zobčke ...

Pozdrav iz teme[uredi]

Množica, ki je še maloprej obdajala zeleno travo kot živ zid, se je porazgubila po okoliških ulicah in cestah. Kar odtekla je, kakor voda iz prevrnjenega soda. Ko je val odpljusnil, se je spet vse umirilo in potihnilo. Tudi reflektorji nad igriščem so ugasnili ...

Tadeju je delal družbo le zadah po bencinu. Še naprej je bolj kot na večerjo mislil na nesrečni podpis. Krivico mu delajo odrasli. Presneto, saj je mama jokala takrat, ko je Baron za nekaj dni pobegnil od doma. Zdaj pa solze za tisto trapasto »kozo«, ki jo je v navalu jeze izrekel starki za matematiko. To vendar nista enakovredna prekrška!

»Hej, ti!« je zaslišal za seboj odločen glas.

Pripadal je fantu sedemnajstih, osemnajstih let. Prikazal se Je iz temne veže. Po velikosti je bil nekoliko višji od Barona, zato pa veliko bolj suh in prav nič prijaznega videza. Tadej je že vnaprej vedel, da ga ne bo povabil na kremno rezino. »Daj mi dvajset flik!« 

Deček je odkimal. Saj ne krade denarja pa tudi na cesti ga ne pobira!

»Ubogaj!«

Tadej se je ozrl gor in dol po ulici. Kot nalašč so se pešci vdrli v zemljo. Samo v temni veži je rdeča kresnica nemirno potovala sem ter tja. V najvišji točki je še posebej zažarela. Žicarjev skrivnostni pomočnik je živčno kadil cigareto in se zaenkrat ni mislil vpletati v izsiljevanje.

Tadeju je od silnega razmišljanja kar brnelo v glavi. Naj skuša zbežati? Ni imel dosti upanja za uspeh. In res, še preden je napravil korak, so se mu koščeni prsti zajedli v ramena. Hip za tem so ga zgrabili za lase. S trzajem glave in nagibom celega telesa je skušal ublažiti sunek. Vrečko s supergarmi je spustil na tla. Zastokal je, vendar pa tožeči glas ni izdajal bolečine. Bolj ga je jezila nemoč. Nobenega bratovega borilnega prijema se ni spomnil, čeprav si je na tihem priznal, da mu tudi ta ne bi veliko pomagal. Grobijan je bil močnejši od njega in tako mu je bil prepuščen na milost in nemilost.

»Res nimaš?« 

Približal je tisti zoprn mozoljast obraz z vodenim pogledom In stisnjenimi ustnicami, izza katerih je zaudarjalo po pivu. »Da si ne boš kaj naredil, fantek!« Tadej je prestrašeno odkimal. Morda bi bilo dobro, ko bi se zadrl na pomoč? Ali pa bi raje pomeril zoprneža tja, kamor je obrambni igralec zadel enajstico? Samo kaj, ko ves usločen ni mogel glasno zakričati, pa tudi v rokah ni čutil prave moči.

»Kaj imaš v vrečki?« je hotel vedeti mozoljar.

»Superge.« 

Tisti s cigareto se je prikazal iz temnega zavetja. Nič starejši ni bil od mozoljarja, le manj zlobe mu je gledalo iz oči. Sklonil se je k polivinilu, da bi se prepričal, če fant govori resnico. Po kratkotrajnem brskanju je vrečko z odkritim gnusom spustil na tla.

»Brez zveze! Smrdijo, pa še zdelane so.«

»Bom vložil pismeno?« je žicar preslišal njegovo poročanje. Tadeju so se sekunde vlekle po polževo. V očesnih kotičkih je čutil tople solze. Meglile so mu pogled, močna roka pa ga je še naprej neusmiljeno vlekla za lase.

»Nehaj!« se je oglasil tisti s čikom. »Če bi imel, bi nama že dal.«

Tokrat je nasilnež ubogal. Pritisk je popustil in Tadej se je vzravnal.Ves našobljen si je poravnal razmršene lase.

»Samo poglej, kako uporno gleda!« 

Žicarjeve ustnice je preletel nasmešek. Obnašal se je, kot bi prijatelju nakazoval zanimiv primerek divje živalce ...

»Pustita me. je Tadej zbral ves svoj pogum.

Pripravil se je na nove žalitve, pa je po zraku priletelo le suhoparno naročilo:

»Jutri ob istem času na istem kraju! Prinesel nama boš ,opeko' in če komu samo zineš, da si naju srečal, ti bova spremenila osebni opis. Nama ne boš ušel, to si zapomni!« 

Tadej je pokimal. Pograbil je vrečko in se pognal po pločniku, kar so ga nesle noge. Presneto, z rolko bi jima ušel opolnoči v samih gatah, tako pa ga je mozoljasti frajer poniževal, kolikor se mu je ljubilo. Še .dobro, da ni ukazal prijatelju, naj mu ugasne čik na goli riti. Pri takih tipih lahko doživiš vse mogoče. Drugič se bo izognil tej ulici, razen če ne bosta skupaj z Baronom. Ob prvi priložnosti bo pokazal bratu zoprnega cukača in potem bo baraba frajerska videla, kdo bo šel na socialno po nove zobe!

Prijateljsko prepričevanje[uredi]

Za silo se je umiril šele pred domačimi vrati. Tudi dihal ni več kot meh in komaj prestani strah se je umaknil jezi, ker mu je šlo v zadnjem času vse narobe. Odrasli ga žalijo, pretepajo, cukajo ... Namesto da bi se zatekel v varen objem domačih, ga čakata v dnevni sobi nova borba in prepričevanje, kako še ne bo konec sveta, čeprav je rekel matematikarci koza. Koza zato, ker je v nekatere učence zaljubljena, pri drugih pa išče dlako v jajcu ... Ko bi imel pametne starše, oče zdaj le ne bi pripravljal pasu, pa tudi mama ne bi stokala nad sramoto v kratkih hlačah. Oba bi lepo sedela na kavču, srečna, ker imata po celodnevnem garanju nekaj ur časa zase. Potrpežljivo bi čakala na njegovo pojasnilo in izkazalo bi se, da je v šoli doživel krivico. V jezi lahko vsak izusti kakšno nespodobno besedo ...

Tišina je napovedovala nevihto. Pred vsakim treskanjem visi v zraku težak mir ... Stara dva sta morala slišati njegove korake, saj je v dnevni sobi gorela luč, televizor pa še ni ropotal.

Ko bi bil doma vsaj brat, da bi se potegnil zanj. Tudi on je sovražil Plevničko, poleg tega pa si je prizadeval, da bi roditelja malo posodobil. Doktorji takšni in drugačni, profesorji in direktorji niso svete krave. Ravno tako zmotljivi so kot vsi drugi, zato res ni treba vsega staviti na njihove besede. Da, to bi znal Baron lepše povedati, toda zdaj so njegovi copati samevali pred omarico z obutvijo.

Bil je čisto sam, prepuščen na milost in nemilost jezi in razočaranju staršev. Med vstopanjem v levjo kletko je moral nekaj ziniti, zato je nedolžno vprašal:

»Je Baron doma?« 

Očka za čudo ni planil nadenj. Tudi pas mu je še zmerom držal hlače. Čisto mirno se je sprehajal med potiskanimi vrsticami časopisa. Zato pa se je mama spotaknila ob njegov prihod.

»Ko vstopimo, najprej pozdravimo! In če sprašuješ po bratu, ga, prosim, imenuj s pravim imenom!« 

Tadej je pokimal. Pogledal je mamine oči. Rdeča obroba je izdajala lok. Moral je samo še počakati, kdo bo izprožil plaz. In v trenutkih napetega pričakovanja je ponovil vprašanje:

»Rad bi vedel, kje je Andrej!«

Ni dobil odgovora.

Mama res ni vedela. Baron je hodil po svojih poteh, na katere stara dva nista imela vpogleda.

»Najprej ti bova zastavila nekaj vprašanj,« je spregovoril oče z glasom, ki je jasno dokazoval, da po njegovem prihodu ni bral časopisa, kajpak je napeto razmišljal, kako bi se lotil zoprne zadeve.

»Bil sem v šoli, ker je mama morala nazaj v službo. Povem ti, da sem prvič in zadnjič poslušal pridigo O tvojem barabinskem obnašanju!« 

»Takšne sramote res nisem pričakovala,« se je odprlo še mami. Pomisli, drugo leto se boš moral odločiti za poklic. Tovarišico Plevnik poznam. Mislila sem jo prositi za nasvet, zdaj pa se ji ne bom upala pogledati v oči. Čisto nič boljši ne boš od svojega brata.« 

Začela je ihteti, očka pa je zaklel. Ni prenašal maminih solz in jok je še stopnjeval njegovo jezo.

»Če se to še enkrat ponovi, izbijem hudiča iz tebe! Tudi sedeti ne boš mogel. In lahko te je sram, da ti moram pri trinajstih letih groziti kot kakšnemu prvošolčku.« 

Tadej je pogledal v tla. Toliko jeze zaradi nedolžne domače živalice. »Plevnička ni fer. Še pred koncem ure mi je vzela test.« 

»Rekel si ji koza in za to ni opravičila!«

»Maja, ki je njena ljubljenka, je lahko plonkala od Zdenke še na začetku odmora!

Seveda to njegovih dveh ni zanimalo. Zanašati se je moral na svoje znanje, saj se je učil za življenje in ne za Plevničko. To je poslušal dan za dnem. Nekdanji očitki, da delajo v šoli robote, so padli v pozabo, odkar o uvedli usmerjeno izobraževanje. Začela se je borba za kar najboljša spričevala in očka ni več ponavljal, da so se razredni problemi navadno bolje znašli v življenju kot pa odličnjaki.

Naj bo tako ali drugače, on ne bo spreminjal svojega mišljenja o Plevnički. Zato je odločno izvrgel:

»Rekel sem ji koza, in to sem pripravljen še stokrat ponoviti! Koza, koza, koza ... «

Celo povzdignil je svoj glas in stisnil drobne pesti.

Oče se je zastrmel vanj, kot da ne verjame svojim ušesom. Takšnega obnašanja pri Tadeju ni bil vajen.

Mama se je hitreje znašla:

»Tvoji žogobrcarji so te čisto izpridili. Dokler ne boš lepše govoril s svojimi tovarišicami, ne boš hodil na tekme. Naučil se boš ljudi spošto¬vati, ne pa zaničevati! Takšna kazen bolj zaleže od tepeža!« 

Očka je prikimal.

To je bilo pa že od sile! Zadela sta ga v ranljivo mesto. Zacvilil je v čudnem joku brez solz. Pravzaprav se je iz njega izvil krik razočaranja. Planil je v svojo sobo.

»Ne boš večerjal?« je zavpila mama za njim.

Nalašč ni odgovoril.

Vrgel se je na posteljo in zakopal obraz v dlani. Niso mu imeli pravice jemati svobode! Pridno se je učil. To je morala priznati tudi Plevnička. Ocene v redovalnici niso lagale. In če je zvozil drugje, zakaj ne bi tudi pri njej?

»K frizerju bi lahko šel,« je zinil še očka, preden se je vrnil med potiskane vrstice.

Tadej se je skremžil. Tečnež stari! Kadar začno odrasli težiti, ne znajo odnehati. Motijo ga njegovi svileni lasje, to pa zato, ker je sam že skoraj brez njih. Zavida mu jih, zato si izmišlja trapaste kazni. Po pravici 'povedano bi mu raje nastavil zadnjo plat. Rit slej ko prej neha boleti, kratka griva pa mu bo v sramoto celo večnost. Ne, tega filma s frizerjem ne bodo videli! Že od rojstva je sovražil škarje, in onadva to dobro vesta. (Pravzaprav tega orodja ni maral nihče v razredu. Izjema je bil le Aleš in za izjeme pravijo, da potrjujejo pravilo. Nemogoče starše je imel. Na njegovem mestu bi si že kmalu po rojstvu povezal culico in jo mahnil v širni svet, on pa je mirno prenašal vsa mučenja. In k tem mučenjem je nedvomno spadalo striženje na kahlo. Iz reveža so se norčevali vsi v razredu, razen razredničarke. Ona ga je postavljala za svetal zgled, kako mora. biti urejen vzoren učenec. Ker pa besede niso padle na plodna tla, je kmalu obupala. Nič več ni silila fantov k frizerju, samo da so imeli lase čiste in počesane.

ln čiste lase je imel tudi on! Pa ne zato, ker so drugi tako hoteli. Sam ni prenesel mastnega lasišča in trdih, sprijetih šopov. Vsaj dvakrat na teden si je umival glavo. Toliko je že dal na svojo zunanjost in zato se mu je zdela očetova pripomba še toliko bolj žaljiva.

»Si kaj opravil?« je zaslišal mamin glas.

Tadej se je dvignil na komolca in prisluhnil v temo. Če je prav sklepal, so besede veljale njegovemu bratu. Torej se je vrnil domov! Bravo, Baron, zdaj bosta starša še njega malo pognjavila. Po bratovsko si bosta delila njuno slabo voljo.

Iz skopega Baronovega »poročila- je razbral le to, da iskanje dela pri mehaniku ni prineslo sadov. Možakar ga ne bo rabil do konca meseca, takrat pa naj se znova oglasi. Če še zmerom ne bo imel prostega 1111'sta, ga bo priporočil prijatelju.

»ja, in rekel je, da se ne sekirajta. Dela za takšne, kot sem jaz, ne bo manjkalo. Ljudje se zabijajo na tekočem traku, pa tudi pločevina je zmerom tanjša.« 

Mama je vsemu temu dodala samo še svoj priljubljeni pregovor: »Kakor si boš postlal, tako boš tudi ležal. Vse življenje ti očka ne bo lili za hrbtom. Naj se mu kaj zgodi ... Pa tudi čas je, da se osamosvojiš!«

»Kot da ne znam skrbeti zase!« je vzkliknil Baron.

Tadej se je prevrgel na bok. Med napetim prisluškovanjem je strmel v zaveso, a ni opazil, kako se je napihovala v večernem vetrcu.

Po svoje je imel njegov preljubi brat prav! Mama je zini1a neumnost. Čisto nič se ne bo zgodilo očku. Ne srne se mu zgoditi! Na cesti je previden in dobro vozi. Če bi znal moliti, bi vsak dan molil za njegovo srečno vrnitev z dela. Nekega dne si bo izmislil svoje skrivne besede za vsemogočnega, katerega nekateri vidijo v podobi Boga, on pa v upanju, da mu bo vera v dobroto ljudi izpolnila najbolj vroče želje. Ena izmed njih in morda glavna je bila, vsem nesporazumom navkljub, prošnja za dolgo življenje staršev. Brez njih bi se počutil izgubljenega.

»Ti boš poskrbel zase, ja,« je oporekel oče.

Mama je tiše dodala:

»Če ti že šola ni šla, bi vsaj za delo pošteno zagrabil.

»Snažilka ne bom!« 

»Skoraj vsak mojster je začel z metlo. Kar očeta vprašaj! Čisto vseeno nama je, če sosedje s prstom kažejo za nami, češ sin inženirja pa vajenec, Nobeno delo ni sramotno, da je le pošteno! Samo lenob ne prenašava, v tem sva si enaka!«

»Govoriš o lenobi! Kdo pa je pazil na Tadeja, ko ga nisi mogla spraviti v vrtec? V prvi razred sem hodil. Drugi mulci so se podili po dvorišču, jaz sem pa tega klipana vlačil okrog. Takrat sem bil dober in Ilič mi nisi očitala, razen če sem ga kdaj pustil posranega. To, da so me prijatelji obkladali z varuško, te ni zanimalo, samo mene je bolelo!«  Glas se mu je zlomil, zato je utihnil.

Tadej se je obrnil na hrbet in si zakril obraz ... Njegov veliki brat mu It' nekoč menjaval plenice. Tega mu ni še nikoli omenil. Kdaj drugič bi se mogoče smejal, zdaj pa ga je pretreslo. Baron - varuška. Fant, ki je užival ugled pretepača, ga je nekoč prevažal okrog v vozičku! Mleko mu It' grel in ga natakal v stekleničko. Bil mu je oče in mama. Zato še zdaj gleda nanj zviška! Enostavno ni opazil, da je nekdanjemu dojenčku že trinajst let ...

»Vajina prezaposlenost in skrb, da bi imeli kaj za v usta, sta poceni izgovora,« je Baron le za silo krotil glas. »Očeta tako ni bilo nikoli doma, ti pa si hodila po nekakšnih sejah in sestankih, samo da nisi imela opravka s plenicami. Sicer pa mi je vseeno, prekleto vseeno ... «

»Utihni!« je zavpil oče.

Tadeju se je zdelo, da so zazvenele šipe v okenskih okvirih. Le redkokdaj je slišal koga od domačih tako zarohneti.

Baron je res utihnil. Revežu se še sanjalo ni, da sta bila starčka nakurjena že pred njegovim prihodom ...

V naslednjem trenutku so se vrata odprla in veliki brat je stopil k postelji. Za Tadeja se še zmenil ni, samo ,k vragu' je zašepetal.

Obsedel je, s hrbtom naslonjen ob stranico postelje. Ni jokal, le potihoma je psoval naprej. Tadej je kljub temi razločno zaznal obrise ustnic, ki so se nervozno premikale, kot bi fant žebral neslišno molitev.

Ni maral prepirov med odraslimi. Presneto da ne! Pijance in prepričljive babe je lahko gledal na cesti. O družinskih nesoglasjih je pogosto slišal od sošolcev, on pa je neprestano ponavljal sebi in drugim, da je srečen, ker živi v urejeni družini. Še nikoli ni slišal očeta povzdigniti glasu nad mamo. Tudi pila nista, zato ju je spoštoval. V resnici pa ... Glas se lomi njegovemu bratu. Velikemu fantu v usnjeni obleki, z ostanki starega motorja v kolesarnici ... Vse mulce s ploščadi je zmagal z levo roko, samo če je hotel.

»Daj no, Baron, kaj se sekiraš!« 

»Ti pa utihni!- je odvrnil veliki brat. »Si najboljši sinek. Če sem že jaz baraba, vsaj ti ne razočaraj starih dveh!« 

Potem se je spačil in tako čuden je ostal, dokler se ni začel smejati. Glasen krohot je Tadeja bolj pretresel od solz. K sreči ni trajal dolgo. Končal je s kratko ugotovitvijo:

»Po tvojem klavrnem videzu sta te dobro obdelala. Danes sta bojno razpoložena! Če bi to vedel, bi ostal zunaj! « 

Tadej ni imel pojma, kakšno podrobnost je Baron opazil v temi. Morda je sklepal po zgodnji uri, ob kateri ga je zalotil v postelji. In po tem, da ni ležal v pižami, ampak kar v kratkih hlačah, s katerimi je čez dan gladil robnike pločnikov, stopnic in stolov v razredu ...

»Grozna sta,« je priznal deček.

»Mislim, da sta oba v klimakteriju ... Ampak kljub vsemu smo srečna družina.«

Zdaj je Baron oponašal mamine besede in Tadej mu je takoj pritegnil:

»Vse se bo še uredilo, samo malo dobre volje je treba. Če se kdaj sporečemo, še ne pomeni, da se nimamo radi!«

»Tadej!« je zavpila mama z glasom, kot bi hotela napovedati novo vojno, potem pa je stopila med vrata in se čisto izpremenjena nasmehnila. »O, moja zlata, nemogoča fanta!« 

Prisedla je k Tadeju in mu zarila prste v lase.

Vse ji je odpustil, in očetu tudi. Lahko ga je božala kot pomehkuže¬nega cucka; lepše bi bilo samo še, ko bi z roko segla tudi k Baronu. Njegov veliki brat si je želel nežnosti, le da tega ni pokazal ...

»Ja, kljub vsemu smo srečna družina,« je ponovil Baron.

»Ne bodi ciničen,« je odvrnila mama, on pa je planil pokonci in se začel tolči po žepih. Iskal je škatlico cigaret, medtem ko je oče v sosednji sobi šumel s 'časopisom. Mogoče se bo zdaj bolj zbrano potopil med vrstice. In če bo pri tem utonil, naj počiva v miru!

Prijateljsko zezanje[uredi]

Mito se je že drugič zadrl skozi okno, da je konec odmora. To bi Tadej opazil brez njegovega obvestila, saj je vpitje po šolski stavbi hitro pojenjavalo. Toda navdala ga je silna želja, da bi z rolko zvozil klanec od vhoda v šolo pa do ceste. In to brez sestopanja na ovinku. Tomaž je prevzel vlogo svetovalca, Rok in Jana pa sta bila gledalca. In to ne povsem naključna. Za Jano so že vrabci na strehi čivkali, da je rada v Tadejevi bližini. To mu je seveda dobro delo, le priznati ni hotel. Rok pa je klanec skoraj prevozil pred nekaj dnevi. Tisti ,skoraj' se je skrival pod debelo obvezo na kolenu ...

»Zdaj bo šlo« je Tadej odločno napovedal spust.

Zbrano je izpljunil žvečilni gumi, se nagnil nazaj, izprožil roki kot vrvohodec in se ves napel. Koleščka so se zavrtela in zaropotala s svojim 'značilnim zvokom. Gledal je po obrazih, ki so zdrsnile mimo, pa je zaznal samo nejasne obrise. Vse svoje misli je osredotočil na nevarni ovinek. Nekaj manjših zavojev je naredil že na strmini in pri tem je zmanjšal hitrost. Toda betonski robnik se ni dal. Bližal se mu je z veliko naglica. Še nekaj metrov in ... Moral je odskočiti, saj ni imel ščitnikov na komolcih in kolenih, niti čelade na glavi. S ponovnim kriljenjem rok je obdržal ravnotežje med sestopanjem, rolka pa je z ropotom treščila v betonski robnik in se odbila na sredo cestišča.

Tomaž se je zarežal na vsa usta:

»Pojdi, gremo! Tega vogla letos še ne boš speljali.

Tadej ga je grdo pogledal.

»Me boš pa ti naučil«.

Res bi ga lahko, saj je Tomaž veljal med rolkarji za pravega mojstra. Kmalu se bo začel uri ti v preskakovanju ovir. Pripeljal bo do stola ali klopi, se odgnal in na drugi strani spet pristal na že pripravljeni rolki. S pričetkom vaj ni odlašal zaradi strahu pred potolčenimi koleni, pač pa ga je pestilo pomanjkanje denarja za nakup druge rolke.

Tadej bi se požvižgal na pripombo, ko ga ne bi dregnil Rokov jezik:

Tako kot rolkanja tudi drugih reči ne obvladaš!

Največji gobezdač v razredu (primerjal ga je lahko samo še z Mihcem z nogometnega stadiona) ni cikal na njegovo ljubezen do pobiranja žog na prvoligaških nogometnih tekmah in hkrati slabo poznavanje nogometne igre, ampak na čisto nekaj določenega. O tem je bil prepričan, saj je imel fant že nekaj tednov na jeziku belo vodo. Da, skrivnostno belo vodo, kateri Tadej pri najboljši volji ni poznal izvira.

»Ne ga zajebavat! Naš Tadej zna vse!« je rekel Tomaž.

Torej je tudi on sprejel Rokovo igro. Med vzpenjanjem po stopnicah sta si ga podajala kot ping pong žogico.

Pomenljiv nasmešek na Rokovih ustnicah je skrivnostni besedi povzdignil više od šolske strehe. Bela voda ... Jana je strme poslušala, čeprav je slutila, da je šlo za premišljeno akcijo zasmehovanja ali devanja v nič. Pred leti bi Tadej pobegnil in se razjokal za prvim vogalom, zdaj pa je že iz izkušenj vedel, da fanta nista tako slaba. Proti njemu osebno nista imela nič, le iz dolgočasja sta se spravila nadenj. Skratka, bil je na boljšem od Bajska, na katerega so se zaradi njegove nesrečne debelosti fantje spravljali dan za dnem ...

»Jano vprašaj, mogoče ona ve,« je šepnil Tomaž.

»Kaj ona ve,« je zagodrnjal Rok. »Punce o tem nimajo pojma.«

»Glavno, da ste vi tako pametni,« Jana ni mogla več krotiti jezička.

Tadej bi ji najraje rekel, naj se nanj ne jezi. On si ni izmislil ugank o beli vodi.

Punca je pospešila korak in pred njimi stekla v razred.

Preden je Tadej odprl usta, je Rok stopil na prste in se mu približal z obrazom. Začutil je njegovo toplo sapo.

»Fant moj, ko boš v puberteti, ti bodo stvari jasnejše.« 

»Njemu pa še veliko manjka, kaj?« je vprašal Rok. »Če bi bil jaz v njegovih letih tako otročji, bi prvega dohtarja vprašal, kaj je narobe.« 

Tadej ga je pogledal zviška. Glasno je poudaril, da so s puberteto povezani mozolji. In on si je ravno enega stisnil zjutraj. Ponosno je pokazal na rdečo pikico pod nosom. Bila je komaj opazna in pri fantih ni vžgal posebnega zanimanja. Potem pa ga je kot strela z jasnega oplazila misel, da je bela voda povezana s tistim onegavljenjem, ki se ga gredo dečki na skritem kraju ...

Bojna sekira z matematikarico še ni zakopna[uredi]

»Plevnička«, je dihnil Tomaž.

Ucvrli so jo v razred. Tadej je pozabil odložiti rolko v garderobno omarico, in to je postalo zanj usodno. Komaj je učiteljica vstopila v razred, že je stegnila roko.

» Tisto reč boš dal kar meni, poba! Igrač ne nosimo v šolo. To bi si v sedmem razredu že lahko zapomnil.« 

»Saj je samo rolka!« se je uprl Tadej. »Imam jo namesto kolesa. Če se lahko drugi prevažajo s kolesi in mopedi, se tudi jaz lahko z rolko!« Še tako prijazno dokazovanje ni zaleglo. Kadar se odrasli spravijo na mlajše, so slepi in gluhi ...

»Lahko se voziš, toda ne pred šolo! Gledala sem te, kako si norel po klancu. Mimogrede bi lahko zbil kakšnega prvošolčka. Saj ne tehtaš deset kilogramov! No, ne želim se prepirati s teboj«.

Še naprej je iztegovala roko in migala s kazalcem, da bi kar najhitreje ugodil njeni zahtevi.

Naj ji še enkrat reče koza?

»Pri meni bo ostala do konca šolskega leta. Spravila jo bom v omaro!«

Tadej se je zmrdnil. Naj bo! Bo pač preživel teh nekaj tednov brez rolkanja!

Odlepil se je od stola in položil rolko na mizo.

»Proč s to svinjarijo,« je vzkliknila Plevnička.

Toliko da ni od gnusa skočila pod strop. O rolki je govorila kot o kakšni kužni stvari, njemu pa je pomenila pravo malo bogastvo. To niti ni bilo čudno, saj je spomladi plačal zanjo vse svoje prihranke zadnjega leta, pa še Baron mu je tovariško priskočil na pomoč z dvema stotakoma, »Na,ker si ravno ti,« ga je velikodušno klofnil po rami. »Saj vozil se tako ne boš. Že dvanajst let te poznam.« 

Odpovedal se je torej nekaj škatlam cigaret in s kruto resnico naravnost obvezal Tadeja, da bo vložil v vajo z rolko malo več potrpljenja, kot ...

»V redu,« je pokimala matematikarica.

Tadej si je oddahnil. Samo da mu ni bilo treba pred tablo. Veselje je prihranila Roku, ki se je ob zaplembi Tadejeve rolke nekaj muzal in se pačil. Zdaj je »rolkal- pred tablo, da mu je jemalo sapo.

»Hej,« je zaslišal Tadej za hrbtom opozorilo.

Pod stolom je ležala Domnova pošta. Lepo! Poba si veliko upa! Pred Plevničkinimi očmi je razredna pošta navadno nehala obratovati. Poča¬kala je raje na uro zemljepisa ali zgodovine ...

Tadej se je previdno sklonil, pobral listič in ga šele čez nekaj časa razvil.

»Si za to, da ustanoviva detektivsko društvo? Predlagam zasledovanje Bibe. Ker imaš fotoaparat, boš fotografiral njihovo hišo in vse, kar bo še zanimivega.« 

Da bo fotografiral sošolkino hišo? Domen je imel morske ideje ... No, pa to ni bilo nič presenetljivega, saj se je poba izkazal že med praznovanjem enajstega rojstnega dne. Nad vrata je pritrdil plastično vedro polno vode. Nekaj podobnega je videl v nekem nemem filmu. Ko jih je prišla mirit preljuba sestra, je bila v trenutku mokra do kože. Samo »utiš- je rekla in že je curljalo od nje. Zazijala je kot kapelj. Ko Domen ne bi slavil, bi mu izpraskala oči, tako pa mu je prisolila zaušnico z naročilom, da se morajo tla sijati, še preden se vrnejo domači. Drugače naj se pazi! In potem so povabljenci pridno drgnili s cunjami.

Na drugo stran lističa je Tadej zapisal:

»Po pravici povedano, je za fotografiranje hiše škoda filma. Hiša je mrtev predmet ... « 

Ja, ko bi imela najlepša punca v razredu vsaj psa ali papagaja, tako kot nekoč on! Papagaju je bilo ime Bučko. Že po nekaj tednih ga je očka naučil pozdravljati z »dobro jutro, tička« in »pridna tička«. S svojima sinovoma se v vsem njunem življenju ni toliko ukvarjal kot prav s tistim papagajem. Baron, ki je občutil silno krivico, se mu je skušal maščevati. Bučku je skušal na skrivaj tisti t pri »tički- zamenjati s p, toda papagaj se ni dal in je trmasto vztrajal pri svojem. Zato pa je vsem po vrsti kljuval iz ust drobtine kruha in piškotov. Tadej ga je sprejel za cirku¬škega artista, saj sta s sosedovim Bojanom večkrat pripravila predstavo. Tadej se je našemil v klovna, Bojan pa je zlezel v telovadne hlače. Znal je narediti stojo na rokah, prevrat naprej in nazaj in še marsikaj drugega. Višek njunega nastopa je bil Bučko. Voščil si je dobro jutro, potem pa potegnil košček piškota iz Tadejevih ust. V garaži so imeli polno občudovalcev, dokler ni nekega dne nepričakovano vstopil Baron. Tretji cirkusant je razprostrl krila in odletel v prepričanju, da mora biti v belem svetu še kaj bolj zanimivega od monotonih cirkuških nastopov. Takrat je Tadej mislil, da bo svojega starejšega brata ubil, in preteklo je veliko vode, preden mu je odpustil nesrečni dogodek. Čeprav se Baron ni čutil krivega, mu je ponujal tri nove papagaje, toda deček je ves solzen trdil, da takšnega, kot je bil Bučko, ne bosta nikoli več našla. Prazno kletko je odnesel na podstrešje. »Vedno sem trdila, da živali niso za v stanovanje,« je zmagoslavno menila mama. »Prinesejo ti samo delo in žalost ... « 

Tadej je listič večkrat prepognil, ga položil na tla in brcnil proti Domnovemu stolu. Takšno prizemno pošiljanje je bilo za spoznanje varnejše od letečih pošiljk.

Roku se je ustavilo pri formuli za prostornino kvadra. Ni mu pomagalo niti Tomaževo in Janino prišepetavanje. Moral je v klop s presenetljivo Plevničkino obljubo, da mu enice ne bo vpisala v redovalnico, naj se pa pazi, če pri prihodnji uri ne bo znal na pamet vseh formul in izrekov, ki so v knjigi natiskani z mastnimi črkami.

Sreča in smola[uredi]

»Boš pa ti, Tadej, povedal, katere podatke boš porabil pri računanju prostornine sedem metrov dolgega, dvajset decimetrov globokega in štiri tisoč centimetrov širokega bazena, medtem ko debe¬lina betonske stene znaša petnajst centimetrov.« 

Številke je nakracala na tablo in Tadej je nalogo reševal kar iz klopi. Odkašljal se je, potem pa mojstrsko ugotovil, da debelina betonske stene pri računanju prostornine bazena ne igra nobene vloge. vse druge mere je spremenil v metre in šele potem se je lotil računanja.

»Šestinpetdeset kubičnih metrov,« je izstrelil.

Plevnička je pokimala.

»Samo glej, da te ne zalotim pri spanju. Za končno štiri pa se boš moral še pošteno potruditi«.

Žal tudi njemu ni zapisala ocene v redovainico, zato pa ga je pod stolom čakalo novo Domnovo sporočilo.

»Fino se mi zdi, ker si moj frend. Alena mi je zaupala, kako ji je Biba rekla, da si pravi frik, samo tepsti se ne znaš. Res si srečko!« 

Tadeju je postalo toplo pri srcu. Lepo je bilo slišati kaj takega! Po pravici povedano, od Bibe niti ni pričakoval takšne pohvale, saj je vedel, da se punca ozira za osmošolci. Vedno je govorila, da s sošolci nima kaj početi, ker so vsi še tako otročji ...

Od samega razburjenja je segel v žep po žvečilni gumi. Vsega toplega in upognjenega je izvlekel in srebrnega papirčka in ga porinil v usta. Pripomba o pretepanju ga sploh ni motila. Cisto drugače bi bilo slišati, če bi Biba slabo govorila o njegovih pegicah pod očmi, ali pa o majhnem nosu. Začel bi razmišljati o lepotni operaciji, tako pil se je lahko poboljšal z malo dobre volje. Tomaž bi na primer zinil kakšno neumno o Bibi ali o Jani in bum na gobec! Matic mu ne bi hotel posoditi nobenega nalivnega peresa in že bi iskal glavo po kotih. To bo pravi šok za sošoke in samo Biba bo poskakovala od navdušenja in ploskala: "Bravo, Tadej, zdaj si popoln!

Ampak tako preprosto je šlo samo v pravljicah! Je bil on kriv, če ni imel smisla za pretepanje? V teh rečeh si nista bila z bratom niti malo podobna. Odkar je poznal Barona, se je fant navduševal za judo in. karate. Med nakazanimi udarci je spuščal nečloveške glasove, vredne samega junaškega Tarzana. Navadno se je končalo z zadetkom v polno in Tadejevim neutolažljivim jokom. Baron je pobito zatrjeval, kako se požvižga na tako mehkužnega brata. »Človek se te niti dotakniti ne sme! Ja, kar poglej se! Mokri učki, smrkav smrček, šoba na ustkih ... Le kdo za vraga ti je prilepil lulka«? Tadej pa nič. Solze so počasi usahnile, šoba pa je še rasla kot dobro kvašeno testo. Naravnal si je pretegnjene ude in potihoma ponavljal prisego, da bo prišel čas, ko bo imel mišice namesto surovega masla. Draga Biba zato ne sme izgubiti upanja! Vse raste in se razvija.

Vseeno pa ga je njeno mnenje še naprej prijetno božalo. Svetel žarek med nevihtnimi oblaki ... Zdelo se mu je, da sedi na oblaku in ga jezdi brez uzde in stremen.

Ozrl se je k Bibi, nekaj vrst za njim. Med zaverovanim poslušanjem Plevničke so se ji dolgi lasje razsipali do mize in ji zakrivali prsi, ki sta se kot jabolki napenjali pod bluzo. Hočeš nočeš je moral priznati, da je na deklici nekaj več.

Nekje od daleč so priplavale stroge besede:

»Ko smo pri testih, vam povem, da ste se slabo odrezali. Šest nezadostnih, osem zadostnih, devet dobrih in pet prav dobrih. Odlično ni pisal nihče, toliko enic pa nisem dala še v nobenem razredu in se lahko sramujete svojega neznanja. Povem pa vam, da tisti, ki ste lenarili skozi vse leto, tudi v zadnjem mesecu ne boste izplavali«.

Tadeja med nezadostnimi ni bilo. No, saj tega niti ni pričakoval. Še dvojka ga je presenetila. Zdelo se mu je, da je starka kar zažarela, ker se ni motila v svojih napovedih ob začetku pouka.

»Lahko vidim test?« je vprašal brez strahu.

Plevnička ga je preslišala. Naročila je učencem, naj doma napišejo popravo, tisti, ki so pisali manj kot tri, pa morajo priti prihodnji teden k dopolnilnemu pouku.

In ko je Tadej še enkrat ponovil zahtevo, je moral pred tablo.

» Vzemi kredo in napiši, kolikšen del ulomka 3/7 je razlika med tem ulomkom in njegovim približkom 0,4!« 

Tadej je z grozo spoznal, da je to prav tista naloga, ki jo je pri testu izpustil. Le zakaj je bil tako malomaren, da se ni pozanimal za izračun?! Zdaj bi lahko znal, da bi stara zijala z odprtimi usti ...

Prav mu je! Kaj pa je iztegnil jezik!

Vse znanje, ki ga je pokazal pri računanju prostornine bazena, je zdaj izhlapelo. Kratko in malo se mu je v glavi nekaj zaprlo. Padcu zastora je bila nekoliko kriva tudi užaljenost nad Plevničkinim ravna¬njem. Dobesedno izživljala se je nad njim. Niti z besedo ga ni skušala napeljati na pravo pot. Sedela je tiho za mizo in počasi zardevala.

»Pssst,« je zasikala Jana, da bi mu pomagala, pa je ni poiskal s pogledom.

»Ne veš?« je Plevnička pretrgala tišino.

Tadej je pogledal njo, potem tablo, stisnil ustnice in se v nemoči zastrmel v tla. Ni ne prikimal ne odkimal. Pod gumijastim stopalom je čutil košček krede. Počasi ga je drobil, zraven pa mislil na mamo, ki je imela objokane oči, in na očeta, ki je znal zavpiti, da so se stresle šipe. Vse se bo lahko spet, ponovilo. Krivic še ni konec! Začutil je tople solze, ki so se prebijale na dan. Matematikarica se je izgubljala v megli in okno za njenim hrbtom se je spreminjalo v valujočo svetlo ploskev brez izrazitih robov.

Skušal je zadržati jok ali ga vsaj skriti pred sošolci. Zato se je spet ozrl k tabli.

»Sedi, Škrjanec! Res ne vem, kaj bom s teboj.« 

Vzela je svinčnik in Tadej je takoj, ko si je otrl oči, videl enico, ki se je usidrala k štirici in dvojki.

Kar padel je na stol. Zakril si je obraz in slep in odsoten slišal starko, kako je razlagala njihove najpogostejše napake. Ni jih zapisal v zvezek. Čemu neki, ko je bil ves trud pri njej zaman.

Šele ob zvonjenju je segel po torbi. Vroče mu je bilo v lica in od svetlobe ga je bolelo v očeh. Dolge trepalnice so se mu lepile. Presneto, zaradi ozkih hlač ni imel niti robca ...

»Lomiš ga,« je rekel Tomaž, ki je prišel mimo in ga lopnil po hrbtu v slovo.

Ni pa ga zmerjal z jokico. Pravzaprav mu nihče ni rekel jokica. Domen je celo prisedel k njemu in mu položil roko čez ramo.

Začel ga je nagovarjati, naj bi kar zdaj le šla za Bibo. Tisto s fotoaparatom res ni bilo tako nujno. Ne sme pa biti ravnodušen do akcije. Samo njemu je zaupal in to zato, ker ni imel takšne goflje kakor drugi in mu je kdaj pa kdaj uspelo kakšno reč ohraniti tudi zase. Res ni prav, da bi ga zdajle pustil na cedilu! Še enkrat naj razmisli! Detektivsko delo je vendar razburljiva reč. Ne zahteva samo potrpljenja, pač pa tudi previdnost. Nihče ne sme izvedeti o njunih zunaj šolskih potih!

»Saj ga boš zadušil,« je vzkliknil Rok in za šalo butnil Domna, da bi fant skočil za njim.

Pa se Domen ni niti premaknil. Še naprej bi objemal Tadeja, ko ne bi deček vstal, pograbil torbo in jo brez besed stisnil iz razreda.

Na hodniku je naletel na nekaj vzpodbudnih pogledov.

»Škoda zaradi rolke.« je rekla Jana. Tadej ni odgovoril.

Šel je mimo nje, kot da je ni. Res ni bil razpoložen za klepet. Saj ni imel nič proti sošolcem, čeprav it' vedel, da vsi le niso njegovi prijatelji. Gotovo se mu je kdo privoščljivo smehljal, ko je mencal pred tablo! Matic stoodstotno, saj mu je zavidal vitko postavo in navidezen uspeh' pri deklicah. In Rok mu je zavidal njegovo svobodo doma, Tomaž pa brata, ki je veljal za največjega frajerja ulice.

In prav k velikemu bratu se je namenil Tadej.

Pri jezdecih na jeklenih konjih[uredi]

Našel ga je natanko: tam, kjer ga je iskal. Sedel je na ograji, nekakšni zaščitni traverzi, in to tako, da je s podplatoma mešal obcestni prah, s polovico riti pa je visel v prazno. Če bi ga nevidna sila prevagala na drugo stran, bi se skotalil po travnatem pobočju tja do hiš, ki so s svojimi stenami, polnimi oken in balkonov, zastirale pogled na glavno cesto.

Družbo so mu delali Bob, zavaljen fant, okrašen z gosto kodrasto brado, suhljati in gosposki Jani, Mare številka dve, potegnjen fant ter Vžigalica, ki je svoj vzdevek dobil zaradi bujnih rdečih las. Razen Boba, ki je delal družbo velikemu bratu, so imeli vsi pod seboj udobne usnjene sedeže: Vžigalica je jahal kavasakija, Jani čisto novo hondo in Mare številka dve miličniški bmw. Seveda je manjkalo še. nekaj konjenikov, da bi polnoštevilno zastopali Janijevo klapo. Mare številka ena je delal v mehanični delavnici in je čas zanje našel navadno šele proti večeru. Tudi on je bil brez motorja, tako kot Baron in Bob. Razlika med njimi je bila ta, da je Mare šele zlagal zaslužek na kupček, Bob pa je svoj motor že stolkel, medtem ko je Baronov čakal na manjša popravila. Za nabavo novega zaenkrat ni imel prav nobenega upanja, saj so dinarji vse prepočasi leteli skupaj, stari pa ni kazal niti najmanjše pripravljenosti seči v denarnico. Tako so jih fantje prevažali s seboj na zabave. Najpogosteje so odhrumeli v disko ali pa kam na deželo, kjer je imel Janijev stari počitniško hišico.

»Koga vidim!« je zaklical Bob in pokazal na Tadeja.

Baron je dvignil glavo. Srečal se je s Tadejevim pogledom in nepriza¬deto to pokimal.

Tako deček ni našel v njegovih očeh ne vesele dobrodošlice ne neprijaznega odganjanja. Veliki brat se je skratka požvižgal na njegovo navzočnost. Kaj drugega Tadej niti ni pričakoval. Na prste ene roke bi lahko preštel dneve, ki jih je preživel z Baronovimi prijatelji na ovinku liske ceste. Pravzaprav se je od vseh še najbolj spominjal Boba. To pa zato, ker je bil z njim tako zelo prijazen. Ko je še vozil svoj motor, ga je pritisnil na zadnji sedež. Okrog grajskega poslopja sta naredila krog in z glasnim hrumenjem prepodila golobe, da so prestrašeno zaprhutali pod nebo.

»Stopi no k meni,« se je tudi zdaj raznežil bradač.

Razširil je roki.

»Saj si Tadeja; ali ne?« 

Deček se je v zadregi nasmehnil. Kljub »zmerjanju« je segel kosmatincu v šapo.

»Lepo, da si se spomnila starega prijatelja.« 

»Pusti ga na miru, saj veš, da je fant in ne punca,« je zagodrnjal veliki brat. Bob se je gromko zasmejal. Iz srajčnega žepa je privlekel srebrnkast uhan.

»Ne bom ga požrl! Nekaj mu pa lahko dam.« 

»Že tako je prava čofa,« se je še naprej jezil Baron

Deček res ni vedel, kaj je imel njegov brat proti Bobu. Pa tako nežen je bil, ko mu je potisnil svilnate kodre z lica. Nekaj ga je uščipnilo v ušesno mečico, a je neprijetna bolečina hitro popustila.

»No, naglejte se ga!« 

Las mu še zmerom ni izpustil, vendar pa tega cukanja ni mogel niti primerjati z lasanjem, kakršnega je doživel pred dnevi.

Baron se je samo namrdnil, Jani, Mare številka dve in Vžigalica pa so pripomnili, da je pravi mali frajer.

Hotel se je prepričati, če so govorili resnico. Počakal je, da ga je Bobova roka spustila iz prijema, potem pa se je nagnil nad vzvratno ogledalce.

Prav res je bil videti originalen, zlasti tja v uhan!

»Ga lahko obdržim?« 

»Tvoj je.« 

»No, pa ima svojo Ijubico,« se je nasmehnil Jani.

Tadej ni vedel, na koga so letele besede. Najbrž so imeli fantje podobne štose kot gobezdavi Miha. Pravzaprav je že pozabil, o čem so se ponavadi pogovarjali. Poleg tega jih ni mogel uvrstiti ne med šmin¬kerje ne med punkovce. Skratka, ne ptiči ne miši. Netopirji!

»Ostrigel se bom, drugače uhana sploh ne bo videti,« se je nenadoma odločil Tadej.

Pa tudi Bob mu ne bo več rekel Tadeja!

Bradač se je zaktohotal. Objel ga je okrog ramen, potem pa dvignil in divje stresel.

»Ti si pa res hitro užaljeno Kaj pa je to slabega, če si malo bolj mehke sorte.«

In med stresanjem sta se Bobu pomaknila srajčna rokava proti komolcema, da je deček z grozo uzd roj temnih pikic na beli koži. Takoj ga je zapustila vesela razposajenost. Vedel je, kaj pomenijo vbodi v žilo. V knjigah in časopisih je bral o ljudeh, ki si uničujejo življenje z vbrizgavanjem mamil. Zakaj, vraga, je tudi Bob spadal mednje?! Pa tako dober je bil. Vse mu je lahko zaupal. Ja, zdelo se mu je, da ga tako potrpežljivo ni poslušal nihče drug na svetu! In nikoli ga ni zapostavljal ali se kako drugače norčeval iz njegove mladostne neizkušenosti ...

Svoje odkritje je ohranil zase. Le iz prijema se mu je izvil.

»Res se bom ostrigel,« je ponovil. »Počesal se bom na novo romantiko. Takole, Baron pa mi bo zožil hlače. V teh kratkih sem kot dojenček. « 

»Ljubek dojenček.. se je zarežal Bob, Barona pa je zvilo.

Toliko da ni padel z ograje in se za zmerom odkotalil v dolino. »Ne vem, kaj te je prijelo, miško! Ampak če prideš domov s štrlečimi lasmi, bo stari streljal za obema!«

»Rekel mu bom, da ti nisi imel pojma o tem. Dovolj star sem, da o nekaterih rečeh lahko odločam sam!« 

Baron se še zmerom ni sprijaznil z njegovim predlogom. Zamomljal je, kako je vse lepo in prav, da vendar že odraste in se ne drži več mamice in očka za roko, ampak da je vse to le še prezgodaj. Vsaj osemletko naj prej konča. Poleg tega pa naj ne pretirava. Starčka nimata razumevanja za takšne revolucionarne spremembe. Če se že gre upornika , naj to postaja postopoma, ne pa tako hitro.

Zmanjkalo mu je besed, zato je molče stopal ob motorjih gor in dol. Brezobzirno je ozmerjal nekega voznika fička, ki ni storil drugega, kot mimo njih odbrenčal na grad.

Kdaj drugič bi šlo Tadeju na smeh, ker ni še nikoli spravil starejšega brata v takšno zadrego. Toda tu so bile tiste prek lete pikice na Bobovi roki. Jih ima tudi Baron? Družil se je s fanti. Gotovo so ga pregovorili ...

»Preden se tvoj brat odloči, reci Vžigalici, naj te malo popelje,« ga je povabil Bob. Namesto da bi deček odgovoril, je planil k Baronu, se mu obesil za roko, in ga na mestu ustavil.

»Pojdiva gor k drevesom! Rad bi se pogovoril s teboj.«

Kaj pa ti je danes?« se je še naprej čudil veliki brat.

Deček je ostal odločen. Na samem mu bo Baron priznal, kako je s prekletimi mamili. Še je čas, da ga pošljejo zdravit. Zakaj bi si uničeval življenje, ko je še vse pred njim? Konec koncev je bil Baron njegov brat. Veliki brat! Rada sta se imela, čeprav po svoje.

Zaupen pomenek[uredi]

»Tja gor«, je Tadej pokazal proti drevesom.

»Pa res moram?« je okleval Baron.

»Me imaš rad?« 

»Ti si tepec!« 

Veliki brat mu je položil roko na ramo in mu počasi sledil do ograje. Tudi prestopil jo je. Prava reč, če je pri tem s kretnjo pokazal prijateljem, da z dečkom nekaj ni v redu.

»Res je slika,« je prikimal Bob.

Podobnega mnenja je bilo bradaču Tadej. In to je med vzpenjanjem zaupal Baronu.

»Čisto v redu dedec je. Samo škoda, ker je tako mehak do mulcev«.

»Misliš, da je pedi?« je vprašal Tadej.

Uporabil je vzdevek za homoseksualca, čeprav ni imel točne predstave, kaj počno ti tički.

Baron je odkimal.

»Ne bi rekel! Ko bi bil, bi vsi vedeli. Samo vesel je, če ti lahko kaj podari, popravi lase ali pomaga na motor. Pravi medvedek je, ki se ves čas trese od strahu, da ne bi koga strl s svojimi šapami.«

»In zakaj si potem strog z njim?« 

Baron se je ustavil in pogledal dečku v oči.

»Po pravici ti bom povedal, pa če boš užaljen ali ne!«  Tadej je pričakujoče pokimal.

»Tako hudičevo punčkast si, da se mi obrača. In tip, kot je Bob, ti bo še bolj zmešal glavo. Uhan ti je že dal, še malo, pa se boš slinil samo še okrog njega.« 

» Uhane imajo tudi punkovci, In če si ostrižem lase, potem ne bom več tako ... « 

Hotel je reči dekliški, pa mu beseda ni šla od ust.

Po nekaj korakih sta se spet ustavila. Strm breg ju je zdeloval veliko bolj, kot je pričakoval Tadej. Zadihana in razgreta sta obstala pod prvimi drevesi, od koder se je lepo videlo na grajsko cesto in skupinico fantov na ovinku. Čisto majhni so bili, motorji pa navadne igračke ...

Ujel je Barona za levico in mu skušal potisniti rokav do komolca. Toda tesen suknjič se zlepa ni umaknil.

»Sleci se, prosim!« 

Baron se je nekaj časa upiral, potem pa se je omehčal. Počasi se mu je posvetilo, kam je meril mlajši brat.

»Si opazil Bobovo roko?«

Tadej je pokimal.

Zdaj je Baron brez besed slekel suknjič in dvignil rokav majice. Nedotaknjeno kožo je potisnil dečku pod nos, da si jo je pobliže ogledal.

»Na vsak način bi me rad naredil narkomana. Lahko bi dal tudi kaj na mojo besedo.« 

»In tudi pokusil nisi še nikoli?« 

»Po pravici povedano enkrat samkrat. Nič posebnega nisem občutil četudi bi, nisem tako trapast, da bi postal suženj. Raje imam požirek žganega!« 

»Tudi to je mamilo.« 

»Govoriš kot mama. Res ne vem, kaj hočeš!«

Naj pride z besedo na dan? Razmišljal je, kako naj začne, da ne bo vse skupaj izpadlo preveč solzavo, pa mu ni nič pametnega padlo na pamet. V zadregi je brcnil v veliko svežo krtino, da je zemlja brizgnila daleč naokrog, potem pa kar izstrelil:

»Rad te imam, in hočem, da bi še dolgo živel!« 

»To bom, upam, tudi brez tvojih dobrih želja. Pa vseeno hvala,« se je nasmehnil Baron.

Ne, ni se norčeval iz njega, zato je deček glasno izrekel svojo željo: »Obljubi mi, da se ne boš več družil s fanti!« 

Baron se je skremžil, kot da ne sliši dobro.

»Misliš resno?« 

Tadej je pokimal.

»Preljubi bratec, to kar zahtevaš od mene, je popolnoma neizved¬ljivo! Prijateljev, ki jih poznam že celo večnost, ne morem kar naenkrat popustiti zaradi tvoje muhe. Briga mene, s kom se družiš, in tako glej na vso stvar tudi ti glede mene. Samo tako bova prijatelja!« 

Tadej je razumel. Veliki brat mu ni mogel izpolniti želje, to pa zato, ker je v njegovih očeh še zmerom veljal za posranega dojenčka. (Saj je še včeraj pritresel na dan tisto o plenicah in nalivanju mleka v stekleničko!)

Našobil se. je, potem pa se brž spomnil, da s kujanjem pri bratu ne bo dosegel ničesar. Skušal je menjati izraz in da bi mu šlo laže od rok, je odtrgal nekaj trav in si jih malomarno ovil okrog prsta. Kar mimogrede je rekel:

»Rad bi videl, da bi si bolj zaupala. Ostala sva sama, saj vidiš, kako stara dva za vsako malenkost vzkipita. In tudi v šoli mi ne gre najbolj blesteče ... « 

Še naprej je gledal v travne bilke na svojem prstu ...

»Tvojo misel bom še prežvečil,« je rekel Baron, kot bi se bal prevelike obljube. Pustil je, da mu je mlajši brat izpovedal, kar ga je težilo.

»Plevnička me je dobila na piko. Komaj čaka, da me zafrkne. Danes mi je zaplenila rolko. Dvakrat me je vprašala. Ko sem znal, me je samo pohvalila, ko pa naloge nisem najbolje rešil, mi je takoj prilepila bat.« 

Baron je bil vajen takšnih krivic. Celo bolj kot odkritih razgovorov z bratcem ...

»Potem sva domenjena? Zdelal bom razred, da bosta stara dva srečna in tudi tebe ne bosta gnjavila, ti pa boš pustil Boba in druge.«

Baron je odkimal. Z nasmeškom je skušal pokazati, da se ne bo pustil prelisičiti.

»Droge me ne zanimajo, to sem ti že rekel. Z lahkoto se odpovem tudi alkoholu, več ti pa ne morem obljubim.«

Če je Tadej natanko pomislil, je bil sprejemljiv tudi takšen dogovor. Zdaj ko ga bodo fantje sprejeli medse, bo lahko budno pazil na njegovo častno besedo. Seveda pri tem ne bo smel pretiravati, drugače ga bodo zaradi zoprnosti že po nekaj dneh izključili. Prav res ga je čakala nehvaležna naloga.

Segla sta si v roko.

Med vračanjem po klancu se mu je porodila nova zamisel. Začel bo zbirati denar, s katerim bo pomagal Baronu pri nakupu novega motorja. No, če ne že čisto novega, pa vsaj takšnega, ki bo ubogal na ukaze in ne bo med dirom izgubljal življenjsko važnih delov ... Seveda bo nabiralno akcijo obdržal zase!

Fantje so sprejeli Barona z vprašanjem, kakšne skrivnosti sta spletala na zelenem bregu.

»Družinske zadeve,« je kratko odrezal.

Tadej se mu je na tihem zahvalil, ker se ni norčeval iz njunega dogovora, niti ga ni po nepotrebnem razobešal na veliki zvon. Po drugi strani pa mu je bilo tudi prav, da se je brat uprl prekinitvi odnosov z Janijevo klapo. Zakaj se ne bi oba vozila z njimi?! Samo da bo držal besedo, in vse bo v najboljšem redu!

Skrivna akcija[uredi]

»Rukni se na motor.«

Tadej ni odklonil povabila Vžigalice.

Skoraj razkoračil se je, tako se mu je mudilo na sedež. Bob mu je poveznil na glavo svojo vesoljsko čelado.

> Dobro se ga oprimi!« mu je naročil v slovo in res se je deček privil k Vžigalici.

Le tako se je počutil varnega. Podstavek je zaropotal s svojim kovinskim zvokom in motor se je zagugal med fantovim prestopanjem. " sreči je imel Vžigalica dolge noge in je brez posebnega naprezanja obdržal ravnotežje.

Motor je zahrumel z globokim bobnenjem. Tresljaji so s sedeža zlezli Tadeju pod majico. Od napetega pričakovanja so ga spreletavali mravljinci. Ves napet je gledal v škorenj, kako je naredil še korak, dva, potem pa se je odlepil od tal in pristal na posebnem podstavku. Asfaltni trak je čedalje hitreje bežal pod kolesi.

»Kam naj te zategnem?« je zavpil Vžiga lica, da ga je deček sploh slišal.

»Dornov moram, po denar za frizerja.«

Poleg tega je upal, da ga bodo videli mulci iz bloka. Znoreli bodo od zavisti.

No, pa z vožnjo domov ni bilo nič. Odgrmela sta skozi središče mesta. Pred frizerskim salonom je Vžigalica zapeljal k pločniku. Še preden je Tadej odprl usta, je segel po denarnico in iz nje izvlekel rdeča stotaka.

»Mi ju boš že vrnil ob času! In če hočeš moderno frizuro, izberi tisto, pri kateri lahko obdržiš daljše lase. Drugače se bo Bob požrl.«

Tedaj je pokimal, čeprav ni razmišljal o bradatem prijatelju. Zlasti takrat ne, ko je skoval načrt.

» Pa hvala lepa,« je še rekel.

Ko bi bil na Vžigaličevem mestu Bob, bi ga moral gotovo cmokniti na lice za srečno vožnjo, Vžigalica pa mu je samo zamahnil in odhrumel, da se je nekaj pešcev zavrtelo okrog svoje osi in se zazrlo za njim, dokler ni izginil v reki pisane pločevine.

Tadej sploh ni zavil v frizerski salon. Za striženje je imel še dovolj časa.

Pognal se je čez cesto in čeprav ni pri tem nikogar oviral, je neka voznica pritisnila na hupo. Kot bi trenil, ji je pokazal jezik. Istočasno se je vprašal, kaj sploh počne za volanom, če ima tako slabe živce. (Njej podobna mojstrica se je pred dnevi prestrašila ose, ki je priletela skozi odprto okno in se ji zapletla v lase. Uboga ženska je od same groze izpustila volan in treščila naravnost v možakarja, ki je ob cesti kosil travo. Revež je odletel po zraku kot izstreljena topovska krogla. Skozi okno bližnjega stanovanja je priletel y posteljo ... )

Na glas se je zasmejal. Prava reč, če se je nekaj odraslih začudeno ozrlo!

Bencinsko črpalko je našel med mestnim parkom in novim hotelom. Brez strahu je ogovoril prvega moža v rumeno modrem oblačilu:

"Vam lahko pomagam? Nekaj denarja bi rad zaslužil.« 

Petrolovec je za hip nehal čistiti vetrobransko steklo udobnega avtomobila. Premeril ga je od glave do pete.

"Premajhen si še in prešibak. Niti pokrova ne bi znal odviti!«

No, lepa reč! Ob tej žalitvi bi mu najraje za brusil, naj se nikar tako ne napihuje pred njim.

S stiskanjem pesti se je le za silo pomiril.

»Znam voziti motor, pa ne bom znal odviti tanka! Kar poglejte, prosim!« Stopil je k avtomobilu, ki je čakal na prostor pred črpalko. Pokrov za dotok goriva je takoj našel, nastopile pa so težave pri odvijanju. Ni imel ključa in še preden je zaprosil zanj voznika, je ta ves nasršen pogledal skozi okno:

»Kaj pa iščeš, smrkavec?« 

Moral se je vmešati petrolovec:

»Nič hudega, tovariš! Fant bi rad pri nas nastopil službo, pa kaže, kaj zna.«

Mož za volanom je ostal še naprej resen.

»Če je tako, mu dajte vašo obleko! Drugače ga bo kdo še po prstihKozel tromotorni! Rad bi videl tistega, ki bi se ga upal udariti! Za prazen nič se ga razen žicarja še ni nihče dotaknil!

»Sam vidiš, kako si zašel v težave, še preden si začel z delom,. je potrpežljivo spregovoril petrolovec. »Naše uniforme ti bodo prav čez nekaj let, pa se takrat spet oglasi!« 

To je izzvenelo kot prijazno slovo. Samo kaj ko je rabil denar za Baronov motor takoj in ne šele čez nekaj let! Vseeno je nehal gnjaviti, saj je slutil, da možakarjevo potrpljenje počasi pojema. Mogoče je bil njegov kolega v stekleni hišici bolj dostopen? Za majhno železno blagajno je z računalnikom v roki pregledoval dopoldanski izkupiček. Številke je zapisoval v poseben zvezek. Fant, kakšen motor bi si lahko kupil s tistimi zelenkastimi in sivkastimi bankovci! Škoda, da ni junak iz risanega filma! Ker črpalka ni imela dimnika, bi skozi prezračevalni jašek spustil trnek in spretno polovil dragocene papirčke. Rumeno modri ljudje niti ne bi opazili primanjkljaja, saj imajo denarja kot pečka!

Močno hupanje ga je premaknilo iz sanjarjenja.

»No, punčka, se boš umaknila ali ne?« 

Tadeju je bilo dovolj teh neumnih pripomb. Tudi Boba ne bo poslušal in njegovih želja. K vragu prečka in ravno prirezovanje! Zahteval bo frizuro na krtačko, in vsak las mu bo stal pokonci, da bodo ti stari cepci že na prvi pogled videli, s kom imajo opravka!

Zavil je k možakarju, ki ga je strigel že od malega. Dobro sta se poznala, čeprav sta se videla le po nekajkrat na leto. Seviljski brivec se je vsakič posebej navduševal nad njegovimi lasmi. Čakajoče na vrsto za britje ali striženje je opozarjal z glasom, polnim občudovanja:

»Poglejte te krasne lase! Vsaka ženska bi se veselila takšnega okrasa!« 

In pogledi možakarjev so se zapičili v njegove kodre. Zlasti plešci so nevoščljivo prikimavali in se potem spet vračali h klepetu in prelistavanju časnikov.

Tokrat se bo možakar s škarjami najbrž razjokal nad njegovo zahtevo, toda kar je sklenil, bo tudi izpeljal.

»Dober dan,« je vljudno pozdravil in mimogrede veselo ugotovil, da mu ne bo treba čakati na vrsto, saj je Seviljski brivec ravno poskakoval z okroglim zrcalcem okrog svoje stranke. Ta je prikimavala, dokler se ni ob umiku ogledala počasi dvignila izza naslonjala. Kar rasla je pred Tadejem. Iz ogrinjala se je izzvila kot metulj iz bube, se prepustila ščetinam brivčeve metlice, potem pa odštela nekaj barvastih papirčkov in odhitela na cesto. Skoraj istočasno sta priklepetala dva nova kandi¬data za striženje in Tadej je spet ugotovil, da je ujel ravno pravi trenutek.

Postal je ob stolu, dokler ni Seviljski brivec obrnil usnjene blazine in mu prijazno pokazal, naj sede.

V velikem ogledalu se je prepričal, da kratke hlače res ne bodo sodile k njegovi frizuri, zato jo bo po striženju mahnil naravnost domov.

»Tako kot zmerom?« je vprašal Seviljski brivec.

»Ne, danes prosim na Limahla!«

Seviljski brivec je debelo požrl slino.

»Na novo romantiko?« 

»Ja,« je poudaril deček in komaj zadrževal smeh. »Spredaj do obrvi, na temenu na krtačo, zadaj pa že spet dolge.«

»S krtačo bodo problemi. Nimam želatine,« je še zmeraj upal Seviljski brivec.

Izgovarjal se je na zmanjšan uvoz in deček ni vedel, ali je iskal izgovor ali je mislil resno. O gospodarskih težavah je sicer poslušal iz dneva v dan ... Prav, bo pa sam poskrbel za stoječe lase, takoj ko bo prišel domov.

»Potern mi jih samo skrajšajtel!«

»Kakor želiš,« se je vdal Seviljski brivec.

Od same žalosti je ponovno pogoltnil slino. Kar mežikal je, ko je moral s škarjami rezati goste pramene svilenih las. Včasih sta kramljala o vsakdanjih rečeh, zdaj pa ni spravil iz sebe drugega kot jezo na novo modo. Še Bobov uhan je prezrl ...

Tadej pa je buljil v ogledalo in se srečno smehljal. Pred njim je nastajal nov fant, fant, ki bo že s svojo zunanjostj pokazal, kako zelo pomiluje Plevničko pa tudi preutrujena starša. Nič več se ne bo pustil žaliti, ponavljal bo Baronove besede, kako je današnji svet na robu vojne. V katastrofo ga bodo pahnili prav ti, ki se imajo za odrasle in pametne. Zato nič več pokornosti! Učil se bo samo še bratu na ljubo ...

»Je tako dobro?« je vprašal Seviljski brivec skrušeno.

Tadej je pokimal. In pokimal je tudi potem, ko mu je možakar pridržal okroglo ogledalo za zatiljem.

»Samo nikar si ne maži las s sladko vodo. Uničil jih boš. Če že misliš, da ti morajo stati pokonci, si jih umij s pivom!« 

Tadej se je odlepil z usnjene blazine. Poravnal je račun in z grdim pogledom ošinil možakarja, ki je pripomnil, da bi pivo raje popil, kot pa se z njim mazal po glavi ...

Preden se je rešil čvekave družbe, je med vrati odstopil prostor dekletu z metlo. Še malo in svetli prameni las se bodo z umazanih tal preselili na smetišnico iz rožnate plastike.

Detektiva na delu[uredi]

To je bil hec pred poukom. In tudi med njim! Vsak učitelj se je že na začetku svoje ure spotaknil ob Tadejevo pričesko. Kar tekmovali so, kateri bo bolj duhovit. Zemljepisar ga je potolažil, da to uro ne bo spraševal in res ni treba, da mu lasje od groze stoje pokonci. Ker pa se mu kljub pomirjajočim besedam niso polegli, je Tadej potešil učiteljevo radovednost z razlago, da si je zjutraj umil glavo. Pivo je seveda zamolčal, obdolžil pa je novo znamko šampona za umivanje.

Stara za biologijo je obžalovala, ker je morala razlagati o delfinih in ježevci še niso prišli na vrsto. Vroče pa je upala, da se do takrat Tadejevi lasje še ne bodo polegli.

Plevničke ta dan niso imeli, vseeno pa je bil prepričan, da so ji kolegi že prinesli na nos poročilo o njegovi novi pričeski. Kar slišal jo je, kako je vzdihnila: »No, ravno pravega je začelo metati!« 

Doma bosta stara dva izustila nekaj podobnega. Upal je samo, da ju je Baron pravočasno opozoril in pripravil na stres.

Kuharici je moral pri razdeljevanju kosila dvakrat povedati ime in priimek, saj je revica mislila, da je prišel s ceste in sploh ni učenec njihove šole.

"Pa imate novega sošolca,« je za krono vsega dejala slovkinja, ko je prisedia k mizi. Pomenljivo se je nasmehnila Tadeju, ki se je zasidral ob Domnu.

"Greva v akcijo?« je zašepetal sošolec.

V Tadeju se je skrivalo bolj malo navdušenja. Najprej črna pika Domnu, ki se sploh še ni izjasnil o njegovi novi pričeski, čeprav bi jo moral izkušeni detektiv prvi opaziti ... Poleg tega se mu je zdelo, da se njegovi novi zunanjosti ne prilegajo takšne otročarije, kot so zasledova¬nja sošolk. Vseeno je pokimal. Naj bo, ker pač ni imel početi česa pametnejšega.

»Ampak ne za dolgo! Zvečer grem v Tivoli na koncert,« je važno zinil.

Pa imaš denar?« 

»Pusti denar! Šel bom skozi pisarne. Poznam hodnike ... « 

a takšno rešitev se je odločil mimogrede. Nekako tako kot za koncert, o katerem je zinil Baron. Sprva je preslišal napoved o nastopu punkovskih skupin, potem pa se mu je zazdelo, da z novo pričesko nedvomno sodi v tivolsko dvorano. Konec koncev je glasbi rad prisluh¬nil, zlasti če so vanjo vpletati pametna besedila ...

Domen je opustil zasliševanje. Zaposlilo ga je oprezanje za Bibo. Sošolka je jedla pri sosednji mizi. Po kretnjah rok je sklepal, da si briše lista s papirnatim robčkom.

»Končuje!« je butni! in se skoraj zadavil s celim kosom krompirja. Tudi Tadej je začel pospešeno žvečiti.

Slovkinja ni rekla niti besede. Le s pogledom se je sprehajala zdaj po enem, zdaj po drugem nestrpnežu. In tudi ni vedela, da sta skočila pokonci oba hkrati samo zato, ker je za njenim hrbtom odrinila stol lepa Biba.

Z glasnim slovesom je zapustila sošolke in jo mahnila na cesto. Navadno sta šli kos poti skupaj z Jano, tokrat pa je punca kot nalašč morala z mamo v mesto. Tako sta imela dečka lažje delo. Tekala sta od vogala do vogala, stopala na prste in oprezala izza ograj. Z nekega vrta ju je oblajal cucek, v katerem so se združevale vsaj tri pasme. Spominjal [c na jazbečarja z volčjo glavo in lisičjim repom. Domen se je kar zgrozil.

»Prava sramota za pse!« 

»Saj ni sam kriv, da je tak,« je govorilo iz Tadeja veliko mehkejše srce.

Biba je obstala sredi pločnika. Popravljala si je neubogljivo vezalko in pri tem napenjala izzivajočo hruškasto zadnjico.

Domen se je kar slinil, Tadej pa je šepetaje ugotavljal, da pozna boljše načine ugotavljanja naslovov.

»Pogledaš lepo v telefonski imenik in stvar je opravljena.« 

»Kako pa izveš ime njenih staršev?« 

»Za fotra jo vprašaš kar tako, mimogrede.« 

Domen še zmerom ni bil zadovoljen.

»Kaj pa, če se telefon glasi na mamino ime?« 

»Vprašaš jo za mat!«

»Kaj pa, če sploh nimajo telefona?« 

Tudi za takšen primer je imel Tadej pripravljeno rešitev.

»Lepo skočiš na občino, plačaš neko malenkost in že ti postrežejo s podatki.«

Domen je imel dovolj prepričevanja. Če bi bila preglasna, bi punca postala pozorna nanju ...

Šele, ko, si je popravila vezalko in dvignila sidro, je pojasnil, da je zanj, torej za velikega detektiva, zasledovanje in opazovanje edini način poizvedovanja. Na občini imajo res naslove in druge podatke, ne povejo pa, v kakšni hiši stanuje, je to vila ali baraka, stolpnica ali blok. In tudi tega ne, ali jo na pol poti čaka spremljevalec, da jo vroče poljubi na usta in ji pomaga do hišnega praga nesti torbo ...

»Vstopi, saj je odklenjeno!« se je razlegel z vrta fantovski glas.

Detektiva sta obstala ko vkopana. Za ograjo, sestavljeno iz nizkega zidu in okrasnega grmičevja, se je belila dvonadstropna vila.

Tu torej stanuje lepa deklica!

»Buržuji«, je zasikal Domen.

Tudi Tadeju so se od razburjenja napele žile na vratu in se modrika¬sto zasvetile izpod tanke kože. Bolj kot hišo je punci zavidal vrt. Lahko bi imel psa in mačko! In koliko sadnih dreves bi posadil! V Betonskem naselju pa ima trideset tisoč prebivalcev le nekaj kvadratnih metrov trave, pa še ta je obdana z betonsko ograjo!

Nekaj podobnega je začutil tudi Domen. Nič več se ni obvladoval.

»Biba je usekana na Matica.«

Zakaj je izbral ravno Matica, tisti trenutek ne bi vedel povedati niti Domen sam. Mogoče je nanj pomislil zato, ker ji je -fant na zadnjem šolskem izletu pomagal nositi nahrbtnik ...

Biba se je presenečeno ozrla. Nasmešek je zamenjala čisto drobna jezica, pomešana s presenečenjem. Gledala je proti njima, a ju zaradi žive meje ni opazila.

Zdaj je še Tadej nastavljal dlani na usta, da bi ojačal glas:

»Kar priznaj, da sta se že ljubčkala.« 

Jezica na dekletovem obrazu je zrasla v jezo.

»Sploh naju ne spozna,. so Domnu zagorele oči.

Pripravljal je novo nagajivo skovanko, pa je punca poklicala brata na pomoč.

Fant, očitno že vajen takšnih nadležnežev, se je prikazal na pločniku z zračno puško v roki.

»Vidiš, izvedela sva več, kot pa sem pričakoval,« je zašepetal Domen. »V beležnico bova zapisala, da ima punca brata, ki s puško brani njeno nedolžnost.« 

»K vragu nedolžnost.. se je zarežal Tadej. »Zdaj jo bova midva izgubila, samo če naju ta kreten ujame!«

»No, junaki, na plano!« je zavpil fant s puško.

Stal je razkoračeno kot John Wayne v svojih najboljših letih.

»Ta je čisto raztrgan,« je Domna minevala šala. »Misli, da mu bova sama zlezla pred kroglo.«

»Če ne boste ubogali, bom streljal.«

Tadej se je razgledal po ulici. Med kovanjem načrta za umik je zadovoljno pripomnil, da Bibin brat očitno misli, da gre za pravo invazijo na njihovo vilo, saj ves čas govori v množini.

»Slaba tolažba,. je zaključil Domen.

Prehitro je obupal. Zato pa je Tadej izračunal, koliko metrov jima manjka do križišča. Če jo ucvreta, kar ju neso noge, bosta iznenadila strelca. Časa bo imel samo za en strel in lahko upata, da ju bo zgrešil. 1)0 ponovnega polnjenja puške bosta že za zidom ...

»Greva!« je potegnil Domna za mikico.

Pognala sta se iz zelenega skrivališča, kot bi jima gorelo za petami. Po žvižgu tik mimo ušes je Tadej ves srečen ugotavljal, da se ni uštel pri računanju. Skoraj pogrnila sta, tako se jima je mudilo za vogal in čisto vseeno jima je bilo, če se je Bibin brat od smeha prekucnil ...

Dobrodošla Jana[uredi]

»Ti si moja rešitev,« je Tadej ves zadihan obstal ob sošolki.

Pravzaprav se je med zaviranjem kar zapeljal po prahu.

Deklica ni vedela, kam meri s pripombo.

»Bil sem v družbi z nekim norcem (tisti ,norec' jo je popihal v čisto drugo smer!), zdaj pa bi rad normalno zaživel. Greš z menoj?«

»Komaj čakam,« se je namuznila Jana.

Deček ni vedel, ali misli resno ali se šali. Izbral je prvo možnost.

»Se greš vozit z avtomobilčki? Poznam šefa! Če mu malo pomagam, mi dovoli nekaj voženj zastonj.«

Jana je sprva oklevala. Povedala je, da sta z očkom iskala neke revije o računalništvu, pa se je zadržal s prijatelji. Zdaj bo čakala celo večnost, preden se bosta lotila priprave novega programa.

»Aha, računalništvo.« je rekel Tadej.

Stvar se mu je zdela sila moderna, kaj posebnega pa ni čutil do teh novih igrač. Zdele so se mu predrage, pa še oči so ga bolele, če je predolgo buljil v ekran ...

»Prav! Grem, ampak samo za eno uro,« je pristala Jana.

Ko bi bil Tadej boljši telovadec, bi napravil premet od veselja, tako pa je samo poskočil, zaplesal okrog deklice in se umiril pred telefonsko govorilnico.

»Imaš slučajno dinar?« 

Deklica je pobrskala po drobni denarnici, in že je kovanec z ropo¬tom zdrsnil v režo.

Naletel je na Barona. Čisto po naključju! Njegovega velikega brata je zvilo od lakote, pa je sredi belega dne našel pot do doma.

»Hitro govori! Ravno cvrem jajca,» se mu je mudilo v slušalko.

Tadej je zdrdral, da se je tudi on odločil za Tivoli, zato ga ne bo domov. Naj napiše starima, da ne bosta mislila, kje se potepa.

»Kaj pa najin dogovor?« je pognjavil veliki brat.

Očitno je na jajca pozabil.

» Obljubil sem ti, dragi Baron, da bom izdelal s prav dobrim. Zato se ne brigaj, kje in kdaj se bom učil. Poleg tega imam jutri od težjih predmetov samo matiko in anglo, za četrtek pa je ravnatelj napovedal športni dan. To je tisti, ki nam je v maju odpadel ... « 

»No, bomo videli, koliko lahko dam na tvoje obljube. Baron je odložil slušalko.

Še sreča, da telefon ni prenašal vonjav. Tadej je bil prepričan, da bi prismrdelo po zažganem beljaku!

»Prost sem do večera,« je naznanil deklici. »Torbo sem pustil v razredu. Kdo bi jo nosil s seboj na potep!«

Punca ni rekla drugega kot »ti si pravi srečko!« 

S tem je povedala vse. Kljub prezaposlenosti staršev je le malo sošolcev in sošolk uživalo tolikšno svobodo. Potem sta se pogovarjala, kako je večina fantov v razredu še otročjih. Sploh ne kažejo zanimanja za sošolke in same neumnosti jim rojijo po glavi.

»Ali pa visijo za tistimi računalniki,« je zinil Tadej.

Potem se je spomnil, da ima tudi Jana elektronsko pripravo, zato se je ugriznil v jezik.

»Veš, Tadej, ti si se prvi spremenil, in to čez noč!« 

Janino priznanje mu je toplo delo in vrnil ji je poklon, da je med fanti veliko bolj zapažena, kot si misli ona.

Še naprej je raje poskakoval, kot pa stopal. Čutil se je presrečnega. In ker je bilo toliko sreče na kupu, je kar frfotal okrog Jane. Na zastraženo Bibo je pozabil kot na lanski sneg ...

V parku je še dodatno oži vel. Temu je bilo krivo veselo cingljanje, hupanje in zvonjenje. Tako glasen je bil samo vrtiljak z avtomobilčki, ki so po obliki spominjali na tiste prave z ulic in cest. Malčki so lahko sedali tudi na tramvaj, lokomotivo, ladjo, na motor in se dvigali celo v zrak z letali in sateliti. Na drugem koncu pa so medtem drseli po ploščadi električni avtomobili, namenjeni odraslim. Le od časa do časa so se razlegli zamolkli udarci in razposajen smeh pri zaletavanju.

»Malo me počakaj!« je Tadej naročil Jani.

Pred okencem blagajne ni izvlekel kovanca za vožnjo, ampak je vljudno vprašal, če lahko pomaga. Vsak čas bodo počitnice in takrat pride človeku kakšen dinar hudičevo prav.

»Za trganje listkov, pometanje in prestavljanje avtomobilov v vrsto dobiš dvajset na uro. Kadar ni dela, se lahko zastonj voziš. Bolj kraljevskega plačila ti ne morem dati«, je spregovoril okrogel in rdečeli¬čen možakar v modri halji. »Zapomni pa si, da nočem tvojih prijateljev na grbo. Prejšnji jih je pripeljal iz celega naselja in vsi so se hoteli voziti zastonj. Hvala za takšnega pomočnika!«

Tadej je razumevajoče pokimal. Dobil je ključ in se kar takoj lotil dela. Pazljivo, da ga ne bi kdo podrl, se je odpravil po zapuščeni avto. Ključ je potisnil v podolgovato zarezo in že je speljal z mesta. Po dveh krogih je pristal pred Jano.

»Na, kar vozi se, jaz bom pa malo pospravljal!« 

S pospravljanjem je mislil na »pobiranje« avtomobilov, ki so jih vozniki po končani vožnji puščali sredi ploščadi. Postavljal jih je v vrsto ob ogrado, kjer so postavali radovedneži in pasli dolgčas. Opravljali so »šoferje«, zraven pa v mislih drseli po ploskvi. Le od časa do časa je kdo žrtvoval dvajsetak 1n se spustil v vrtinec. Iz nebogljenega pešca se je za tri minute spremenil v neustrašnega dirkača formule ena.

Tadej je čutil na sebi nevoščljive poglede. Zavidali so mu ključek okrog vratu in ga brez besed spraševali, čemu se ne vozi, ko ima vendar odlično priložnost.

»Če se nočeš ti, daj meni!« je rekel deček z belo čepico in tako velikim senčnikom, da je videl Tadej njegov obraz šele takrat, ko je fant dvignil glavo.

Tadej je odločno odkimal, toda Šildek ni odnehal:

»Zmanjkalo mi je denarja! Če mi daš za en krog, te ne bo vzel vrag!« 

Tadej je še enkrat odkimal in rekel, da ne sme, tudi če bi hotel. Mož ga je s kotičkom očesa opazoval iz blagajne, njemu pa je bilo več do zaslužka kot do zastonjkarskega vozarjenja.

»Greš, Tadej?« je zažgolela Jana izza volana.

Vabila je na sedež zraven sebe, pa ga je Šildek prehitel. Kar padel je k deklici.

»Samo za eno vožnjo!« je ponovil.

Veliko si upa, mule salamenski! Tadeju se je zavrtelo pred očmi.

»Izstopi!« 

»Ona se lahko vozi, jaz pa ne,« se ni pustil Šildek.

»Jaz odločam! Plačan sem za to.« 

»Pusti ga, saj vidiš, da se važi,« se je oglasil eden od fantov, ki so ob ogradi zapravljali čas.

Jana ni zinila niti besede. Čakala je, kaj bo storil Tadej.

»Dajva, punčka, saj nama šef dovoli! Sicer pa se na takega šefa poserjem!« 

Nagnil se je vstran. Glasen prdec, ki se je razlegel, je sprožil salvo smeha med fanti ter rdečico na Janinem obrazu.

Kar je bilo preveč, je bilo preveč.

Izgini za ogrado!« je Tadej dobesedno dvignil dečka na noge.

Pripravljen je bil tudi udariti, pa čeprav prvikrat v svojem življenju. Pravzaprav o tem niti ni razmišljal.. Ni bilo časa, ker je namesto na ubogljiv umik naletel na izzivajočo dlan. Ko se ne bi bliskovito nagnil, bi prejel zvenečo zaušnico, tako pa je bil Šildek tisti, ki je moral otresati prah s čepice.

»Daj ga, Tadej!« je Jana pozabila na vožnjo.

Fantje ob ogradi so se razdelili v dva tabora.

»Dajmo, kapa!« so navijali za Šildka, drugi pa so jih skušali prevpiti:

»Dajmo, punki!«

Šildek ni čakal. Pognal se je v Tadeja in čeprav je deček pričakoval nalet, se ni mogel obdržati na nogah. Napadalec je bil močnejši, kot je mislil. Zabolelo ga je v komolcu, toda za pestovanje in cmerjenje ni imel časa.

Vedel je samo to, da je Jana budno spremljala, kako se bo ravs končal, pa tudi svojih navijačev ni smel razočarati. Poleg tega ga je neskončna nesramnost tako raztogotila, da sploh ni gledal, kam je padlo. Samo tolkel je, dokler se ni Šildek javkaje prekopicnil in obležal na tleh.

»Bravo, punki!« so se drli fantje.

Jana je pripomnila, da je mogoče malo pretiraval. Vseeno je po njenem glasu sklepal, da je ponosna nanj in bodo sošolci in sošolke že jutri izvedeli za njegovo junaštvo.

Šildek se je počasi pobral. S solznimi očmi si je čistil rokav majice. Kazalo je, da je spor končan, pa je pridrvel možakar v modri halji.

»Kaj pa je zdaj to?«

»Da jih ni sram, teh mulcev,« se je vmešala starejša ženska, suha kot palica za mini golf.

Le kaj, vrag babji, išče okrog električnih avtomobilčkov?!

»On je prvi začel!« Tadej je pokazal na solznega dečka.

»Ti si udaril prvi,« je Šildek zamahnil s kapo proti njemu.

»Ja, zapreti ga bi bilo treba! Poglejte ga, kakšen je v glavo! Samo pretepati se zna. To je od televizije in tistih pokvarjenih filmov,« je vreščala »palica za mini golf«.

Fantje so začeli godrnjati, naj ne dela slona iz muhe. Pri tem so jo gledali zmerom bolj izpod čela, dokler ni ženska iz previdnosti počasi utihnila.

Šele zdaj je Tadej z grozo spoznal v njej staro devico iz stolpnice. Stanovala je čisto na vrhu in je vtikala svoj nos, kamor je le mogla. Veljala je za nekakšen hišni radio. Če se je hotel kdo izkazati oziroma pobahati z novim barvnim televizorjem, ji je pokazal prospekt in še isti dan so vsi v stolpnici govorili, kako je ta in ta v nakup vtaknil celo premoženje.

Šildek si je popravil čepico in izsilil pot med radovedneži.

»Gorje, če te še enkrat srečam, te zbijem kot prašiča,« mu je zagrozil Tadej v slovo.

Vendar pa je s svojo zmago izgubil delo. Možakar se je odločno zahvalil za kratkotrajno sodelovanje. Poiskal si bo mirnejšega pomoč¬nika. Pretepačev že od nekdaj ni maral!

»Sam sem kriv,« je Tadej potegnil Jano za roko.

Počasi sta jo mahnila proti drevoredu. Nista govorila o pouku niti o Plevnički in njenih slabih navadah. Tadej je bil zaposlen s samim seboj. Spraševal se je, od kod je našel toliko odločnosti in moči, da je z udarci obrnil pretep v svojo korist. Se je včeraj pri frizerju res spremenil? Bi danes s staro frizuro poljubljal tla in se cmeril pred Jano? Ne, to ni bilo mogoče! S punkovsko pričesko gotovo ni obudil svojih ohranitvenih nagonov, ki jih je podedoval od pračloveka. Silni jezi se je pridružila odločnost, skratka, za nekaj se je odločil in tisto tudi izpeljal. In prav odločnost je bila tudi tista, ki mu je prinesla drugačno zunanjost in obnašanje. Škoda samo, da so ga neznanci zdaj imeli za pretepača, kar pa kljub vsemu ni bil. In .če Jana misli, da se bo pretepal tudi v razredu, bo prekleto razočarana! Rad bi ji to razložil, pa se je bal, da ga punca ne bi razumela. Samo zapletel bi se in naredil bedaka iz sebe. Tako mu je prišlo kar prav, ko je deklica hotela vedeti, koliko je ura. Pospremil jo je do podhoda za glavno cesto in železniško progo. Mimogrede sta prebi¬rala kosmate napise na steni in Jana je zmerom bolj zardevala. Tadej se je spomnil, da mora kar najhitreje pred tivolsko dvorano. Na oddelku s pisarnami tako zgodaj še ni bilo kontrole. Smuknil bo na hodnik in se skril na stranišče. Čepel bo v tistem majhnem in smrdečem prostoru, dokler ne bodo prvi obiskovalci zasedli svojih mest v dvorani ...

Na koncertu[uredi]

»Zakaj sem siten, otroci moji? Zjutraj ob šestih, ko se dan začne, hitim v tovarno, otroke vzgaja mi država, še sam ne vem več zanje, vidim jih zvečer, ko sit čvekanja in garanja komaj čakam, da jim lahko noč želim,. je med brenkanjem na kitaro razlagal pevec na odru.

Besedilo je bilo Tadeju veliko razumljivejše od prejšnje pesmi Posrancev, ki so kar naprej ponavljali, kako vse na svetu samo še smrdi ... (Užival je le ob bobnarju; sicer pa podarjenemu konju ni smel gledati v zobe!)

Ker organizatorji vseh sedežev v dvorani niso razprodali, se je pri menjavi ansamblov selil s sedeža na sedež. Tako je pri Posrancih sedel nekje ob strani, pa sta ga dve starejši, debelo namazani punci tako gledali, da se ju je dobesedno ustrašil in je rit odnesel čisto na drugi konec parterja. Od tam je bolj slabo videl na oder. Ansambel Pločevina¬ste prasice je raje počakal na tleh pred prvo vrsto. Ni bil edini, ki se je tako razkomotil. Se nekaj mulcev in mulk je na kolenih ali pa kar na vseh štirih klicalo glavnega kitarista, ki sploh ni bil prasica, ampak pravi frajer s štrlečimi svetlimi lasmi. Seveda jih ni slišal, saj bi bilo v hrupni dvorani še bobnenje letalskega motorja spokojen šepet ...

Med nastopom Razbojnikov se je na odru začelo kaditi. Dim je prihajal iz nekakšnih pločevink. Ni silil v oči, pa tudi h kašlju ne. Z njim so mladi glasbeniki skušali podpreti svoje besedilo o smogu in izpušnih plinih, ki zastrupljajo pljuča in nas vonjave po drevju in zemlji spomi¬njajo na že davne, pozabljene bajke ...

»Ljudje bodo zadušili sebe, človeštvo imenovano bolezen, raka Zemlje in z njim smrt ... « 

Nekje sredi pesmi so prihiteli v dvorano miličniki. Tadej jih niti ne bi opazil, pa so poslušalci začeli žvižgati in se ozirati. Kljub protestom so odpeljali s seboj dva večja fanta. Tadej se je že ustrašil, da iščejo takšne brez vstopnic, pa ga je pomirila precej glasna pripomba izza hrbta.

»Najbrž sta bila malo mata sta ... «

Dvorana se je počasi umirila.

Pevec na odru se je nenadoma lotil »klasike«. Ob »Lublani bulani¬je Tadej odpiral usta. Brez posebnega naprezanja si je osvežil besedilo; mimogrede je tudi opazil, da ga je deklica od strani" zaljubljeno opazo¬vala, večji fant pa 'je praznil steklenico piva in se ni menil ne za poslušalce ne za pevce.

Tadej je punci vrnil nasmešek. Spominjala ga je na Jano, samo bolj dolge lase je imela. Nič punkovskega ni bilo na njej. Vprašal jo je, kako ji je ime, pa je z zamahom roke pokazala, da ga ne sliši.

Zato se je primaknil bliže.

»Jaz sem Tadej«, ji je skoraj zavpil na uho.

Čutil je veliko manj zadržanosti pred nežnejšim spolom, odkar so mu stali lasje pokonci.

»Jaz sem pa Marjana«, se je predstavila še deklica.

Zaupala mu je svoj naslov. Če jo bo kdaj obiskal, se bosta pogovarjala, pa tudi svojo zbirko gramofonskih plošč mu bo razkazala.

Več se jima pri najboljši volji ni uspelo pogovoriti. Že tako sta bila hripava od vpitja in na pol gluha od glasnega razbijanja.

Marjana je pripomnila samo še to, da ga je danes prvikrat videla na koncertu. Če bi zahajal bolj redno, bi ga gotovo že opazila ...

Zdaj je bil deček tisti, ki se je samo nasmehnil. (Vsa zadrega ga le še ni zapustila.)

Poleg tega ji ni mislil razlagati, da je minilo komaj štiriindvajset ur, odkar se je ostrigel, s pivom pa se je mazal šele zjutraj v kopalnici, ko sta stara dva odšla na delo ...

»Zakaj sem siten, otroci moji? Morda zato, ker čas iz dneva v dan bolj beži, vse hitreje se mi odštevajo dnevi, in namesto v sončen večer stopam v tunel meglene negotovosti ... « 

Tadej ni več razumel besedila. Njegova zbranost je popustila.

Tudi ni dobro vedel, čemu so miličniki odpeljali fanta.

In ni razumel neznanca, zakaj hudiča je prinesel rit na koncert, ko pa se je ves čas nažiral s pivom in bil pri tem čisto odsoten ...

Po pravici povedano, je sam vztrajal samo še zato, da bo jutri lahko poročal sošolcem, kako se je udeležil večernega koncerta. O zastonjkar¬stvu bo seveda molčal, poznavanje hodnikov mu bo prišlo prav zopet pozimi, ko bosta z Baronom hodila na hokejske tekme ...

Takoj po prižiganju luči v dvorani je hotel za Marjano, pa je punca že izginila v množici, ki je navalila k izhodom. Za seboj so puščali prevrnjene stole, prazne steklenice, revije ...

Od hrupne glasbe je tako oglušel, da je malo manjkalo, pa bi stopil pred zelenca mestnega prometa. To bi bilo podobno samomoru. Enostavno ga je preslišal. Odskočil je zadnji trenutek in si med razbijanjem srca zabičal, da bo odslej bolj pazil.

Vseeno je do doma mislil samo na Marjano. Ne, ni se zaljubil vanjo, le njenih las ni mogel pozabiti, in nagajivega pogleda. To bo Domen zijal, ko mu bo pravil o njej! Mogoče si bo veliki detektiv zadal za nalogo, da po akciji Biba petinosemdeset izpelje še akcijo Marjana, prav tako petinosemdeset. .. »Prepozno,« se bo oglasil Tadej. »Saj vem, da ti je všeč, ampak stran papke!« 

Ja, res je na pogled še nekoliko zelen, toda tiha voda bregove dere.

Tako zamišljen še sam ni vedel, kdaj se je znašel pred stolpnico. Prvo, kar je opazil, je bilo razsvetljeno okno dnevne sobe. Do desetih je manjkalo še nekaj minut. Kar planil je v vežo. Dvigalo ga je že čakalo in kletka je sredi noči veliko bolj ropotala kot podnevi.

Izvlekel je izza ovratnika ključ. Zaradi oteževalnih okoliščin (tudi če je Baron prenesel staršema naročilo, da se vrne domov malo pozneje, bosta imela Tadejevo početje za navadno potepanje) je previdno odkle¬nil, sezul superge in se po prstih splazil mimo priprtih vrat. Pred odprtim televizorjem je dremal preljubi očka, mama pa je najbrž je že zlezla v posteljo.

Tako je smuknil pod rjuho brez njune vednosti.

Drago plačana pozabljivost[uredi]

Nad Tadejem je vse dopoldne visela grožnja. »Po pouku se takoj vrni domov in prični z učenjem.« Podpisala se je mama.

»Kdo se bo učil, ko pa imamo jutri športni dan. To bi bila čista norost!« je zagodrnjal.

Prav res se mu je zdelo trapasto!

Baron, ki je ob njegovem odhodu še lenaril v postelji, je vedel povedati samo to, da je stari preklinjal, ko se je ponoči zbudil v naslonjaču.

»Mislil te je dvigniti iz postelje. Komaj se je ohladil. Samo to, je ponavljal, kako ga boš lepega dne spravil v keho. Dokler nisi polnoleten, odgovarja on zate!«

Nova norost! Saj je bil vendar na koncertu! In koliko njegovih vrstnikov se je zbralo v tivolski dvorani! No pa to zdaj sploh ni bilo važno. Misliti je moral vendar na nogometno tekmo. Prav kmalu se bo začela, in če se je hotel udeležiti, pod nobenim pogojem ni smel domov.

Zato se je Domnu zlagal, da mora z očetom po opravkih in ne utegne na zasledovanje Bibe. K sreči veliki detektiv ni gnjavil ...

Čudno, ker na Marjana ni več mislil. Zadnjikrat jo je imel pred očmi zvečer, ko je lezel pod rjuhe. Nobene nežnosti ni doživel z njo. Po ušesih so mu butali zvoki kitar in zamolkli udarci bobnov. Pregnali so mu misel na novo znanka in še nekaj časa je potrzaval z nogo kot star nervozen konj. Šele, ko je trdno zaspal, se je umiril.

»Pozdravljen, poba! Si mislil, da te ne bom prepoznali'- je zaslišal za seboj poznani glas.

Noge so ga tokrat ubogale, toda za dolgina z vodenim pogledom je bil veliko prepočasen. Prsti so se mu zažrli v ramo in ga skoraj na mestu ustavili.

»Nisi se držal dogovora«, je siknil fant.

»Nikomur te nisem izdal«.


»Mogoče res. In kje imaš lovo?« 

Tadej se je v zadregi prestopil.

Šoferji so kot avtomati zrli predse in počasi drseli mimo v svojih pisanih pločevinkah. Žicar bi mu zlahka zasadil nož v srce, pa kljub brizganju krvi ne bi nihče niti trenil z očesom.

»Poglej, kaj če čakal«.

Pred obrazom je zagledal stisnjeno pest.

Tistega s čikom kot nalašč ni bilo zraven. Zadnjič se je zavzel zanj ...

Presneto, saj je vendar sklenil, da ne bo več hodil po bližnjici na stadion, pa se je prepustil razmišljanju in že iz navade zavil za zidom. Tako je bil prepuščen na milost in nemilost surovežu ...

»Ampak ne bom te sesul. Samo malo te bom kaznoval«.

Iz vrečke mu je potegnil supergo. Preden je Tadej lahko protestiral, je v levici zagledal nož. Ob pritisku na gumb je rezilo s pokom izkočilo iz ročaja in se zabliskalo v soncu. Kot bi trenil, se je zažrlo v gumo. Trgalo jo je in cefralo.

»Drugič se bom lotil tvojih ličkov«.

Grožnja je zadela na gluha ušesa. Žicarjeva nasilnost je spravljala dečka v bes. In bes je prepodil celo strah!

»Pusti superge! Niso moje.« 

Iztegnil je roko, da bi pograbil copat, pa je nasilnež izprožil levico in ga zbil po tleh. Tadeja je zabolelo v komolcu. Ni se še čisto opomogel od srečanja s Šildkom. Za nameček je malo manjkalo, da ni z glavo treščil v drog cestne svetilke. In ker ni pomagala še takšna odločenost maščevati se nasilnežu, je začel togotno jokati. V prahu, med čiki in pljunki, je občutil vso svojo nemoč in ponižanje!

Za čudo je eden od voznikov le zmanjšal hitrost in med odvijanjem šipe vprašal, kaj je narobe.

»Telebnil je, pa mu popravljam čevelj«, se je znašel žicar.

Tadej je skozi solze zavpil, da ni res, a šofer je že odpeljal.

»Ti pa drugič dvigni roko, preden zinešl- je fant izprožil obuvalo.

Tadej je zadnji trenutek izprožil roki in tako za silo ublažil udarec.

Vseeno ga je zapeklo in zabolelo do srede trebuha. Zvil se je v dve gubi in boleče zacvilil.

»Tu imaš supergo! Ampak opeki mi še naprej ostajaš dolžan. Jutri ob treh te čakam za zidom. Če ne prideš, se pazi!« 

Tadej je pokimal, saj mu kaj drugega tisti trenutek niti ni preostalo.

Takoj ko je bila nevarnost mimo, se je prevalil na hrbet. Požvižgal se je na lase, s katerimi je drgnil po asfaltu, pa tudi na lica, siva od prahu. Nekaj časa je zrl v nebo in se z grozo spraševal, če zaradi udarca ne bo ob otroke! Potipal se je in se za silo oddahnil. Poleg tega so ga zdramili ljudje. Čedalje več jih je hitelo na stadion.

Pobral se je in si za silo očistil kavbojke. Še sam je odšepal proti vhodu. Pravzaprav niti ni vedel, čemu šepa, le tako čudno pretepenega se je počutil. Najbolj ga je bolel komolec.

Mimogrede je ugotovil, da na svetu ni takšnega čevljarja, ki bi mu lahko popravil supergo. Pa še dva stotaka je zahteval, baraba! Ampak dobil bo svoje, presneto da bo! Bil je neumen, ker ga že zadnjič ni zatožil Baronu ...

Blizu slačilnice je naletel na Klemna. Fant je takoj opazil, da je nekaj narobe z njegovo hojo. Brez vprašanj ga je začel čistiti po hrbtu; majico je imel lisasto od prahu.

»Stegnil sem se,« je zinil Tadej.

Sklenil je, da bo o nasilnežu zaupal samo bratu. Klemen je bil prešibak, da bi mu pomagal. Le glasove bi raznesel ...

»Po komolcih si tudi«.

Tadej je poslinil prst. Skoraj zvil si je roko in pretegnil vrat. Umazanija je le počasi zapuščala kožo.

»Danes morajo zmagati,« je Klemen prešel na nogomet.

Gostujoče moštvo je za domačimi zaostajalo za piko in se je prav tako borilo za obstanek v družbi najboljših. Bolj kot končni rezultat je Tadeja skrbelo, kako bo zamolčal poškodovano supergo. Če bo šel na igrišče v čevljih, bodo to takoj opazili in ga poslali na tribuno. Preostalo mu je samo upanje, da v velikem prostoru z zbrano navlako tiči v skritem kotu kakšna odslužena copata. Nič hudega, če bi bila za številko ali dve prevelika!

Kavbojke je obesil na zarjavel žebelj. Sezul si je tudi nogavice in se bos spravil med količke, reklamne panoje in dele golov. Vse je premetal brez pravega uspeha. Lotil se je še zložljivih stolov, pa se je med prestavljanjem opraskal po stegnu. Presneta smola! Ves upognjen je počakal, da se je svetla črta napolnila s krvjo. Obrisal jo je s prstom, prst pa je ponesel v usta.

»Dajmo, poba!« je prihitel možakar, ki je skrbel za red po prostorih. »Prihajaš med zadnjimi kot največji zvezdniki!« 

K vragu, stari! Res ni kriv, če ga je žicar skoraj skopi!. In ta cepec mu je še govoril, da se gre zvezdnika!

Pokazal mu je jezik, potem pa odšepal za njim. Kar prijetno je bilo stopiti iz hladne sence na razgreto igrišče. Zaščemelo ga je v očeh; z dlanjo si jih je moral zasenčiti, da je sploh videl na zidno uro.

Do začetka tekme je manjkalo slabih deset minut. Večina gledalcev je že zasedla svoja mesta. Tudi veje na okoliškem drevju so se upogibale pod težo zastonjkarjev. Snemalec ob filmski kameri je vlekel cigareto, puhal dim in čakal na sodnikov žvižg.

Miha in Klemen sta glasno pozdravila trenerja. V odgovor jima je zagnal žogo. Po nenapisanem pravilu so jo pobiralci žog brcali do prihoda odraslih igralcev. S tem so hoteli pokazati navijačem, kaj klubski podmladek zna, in če že starčkom ni šlo najbolje od nog, bodo imeli vsaj upanje v naslednikih.

Klemen se je postavil med vratnici.

»Udari!« je zavpil Mihcu.

Pa je bil fant prepočasen. Prihitel je Bora in mu pred nosom izbil žogo. Poletela je proti Tadeju. Čudovit predložek! Samo malo bi moral steči, pa se je spomnil, da je brez podplata.

Tako se je ob razočaranem Borovem vzkliku žoga odkotrljala za gol. »Strašna napaka našega brzonogiča! Očitno je zaspal, saj je težko verjeti, da je tak brezveznik v nogometu!« je začel Miha s svojim morenjem.

Čeprav ga je Tadej skušal preslišati, se vseeno ni otresel bedastega občutka, da je pred gledalci izpadel kot največji pocar vseh časov. Za nameček je trener opazil njegovo šepanje.

»Takšen ne moreš pobirati žog! Pojdi lepo na tribuno pa se pozdravi!«

To je zvenelo tako kot na svidenje do prihodnjič. Tudi prav! Pomahnil je fantom in odšel v senco.

»Kam pa ti? Se še ne bo začelo?« ga je ogovoril maser.

Prihajal je iz slačilnice.

Tadej se je izgovoril na bolečo nogo.

»Pokaži!« je postal stari dečko radoveden.

Samo kaj naj pokaže! Šepal je, ker so ga v podplat zbadali kamenčki, z drugim, to je s celim podplatom, pa je stopal kot po mehki preprogi ...

»Saj ni nič,« je zajecljal.

Hotel je v poslopje, pa ga je možakar zadržal.

Tadej se je upognil in s prstom pokazal na prasko.

»Od tega pa res ne šepaš«.

Dečku je postalo vroče. Skoraj popolni neznanec ga je ujel na laži.

»No, pa vseeno poglejva! Prah je prišel vmes in s tem ni šale, čeprav naš zdravnik trdi, da je umazanija pol zdravja.« 

Zasmejal se je, kot bi izvrgel duhovito šalo.

»Kaj ko bi ti dal injekcijo?« 

Tadej je odločno odkimal. Pred njim že ne bo spuščal hlačk!

Očitno se je možakar samo malo pošalil iz njegovega poguma. Že naslednji trenutek se je namreč spustil na razmajano klop, da je imel Tadejevo stegno bolj pri roki. Iz torbe je izvlekel nekakšen sprej. S pritiskom na gumb je zašumelo in nekaj ledenega je pobožalo dečka po nogi. Oblila ga je kurja polt.

»To bo ranico očistilo in hkrati zacelilo, Včasih smo razkuževali z alkoholom, pa je hudičevo peklo,« je modroval.

Z negovanimi prsti se je dotaknil okolice praske. Prožno meso se je pod pritiskom voljno vdalo. Tadeju je dotik prijal. Bal se je samo, da bo njegov vznemirjeni ponos nenadoma planil pokonci in se jasno začrtal na tankem blagu.

Tako ni smel več čakati.

Bliskovito si je sezul supergo in jo dvignil predse:

»Ona je ranjena, kar poglejte! Njo pozdravite in ne mene!« 

»Saj nisem čevljar!« se je zasmejal možakar.

Hotel ga je ujeti za roko, pa se je Tadej izmaknil.

Medtem je pridirkal eden izmed redarjev. Že med preskakovanjem stopnic je preklinjal avtobus mestnega prometa. Od nikoder ga ni bilo, .čeprav so odgovorni vedeli, da je na sporedu prvenstvena nogometna tekma in se bo trlo ljudi.

Tadej se je požvižgal na mestni promet! Pa tudi na moške! S svojim početjem ga je prijazni možakar čisto zmedel. Razbijal si je glavo z vprašanjem, ali ga je otipaval po stegnu zato, da bi mu pomagal, ali pa se je želel le pozabavati z njim. Poznal je toliko različnih nedorečenih zgodbic iz časopisja, pa tudi širokoustenja bolj izkušenih sošolcev o strašnih moških, ki nadlegujejo dečke in jih v svojo zabavo nečloveško mučijo. Zato se ga je tisti trenutek bolj bal od vsega drugega na svetu. Po drugi strani pa se je spraševal, če se ves strah ni porodil iz njegove preklete nevednosti - konec koncev le čemu naj bi si možak jemal čas z njim, ko pa je bil nekoč tudi sam deček in je o fantih vedel vse ...

Toda strah je bil močnejši. Na cesto z eno samo supergo ni mogel, po čevlje pa si tudi ni upal. Dokler ne bo sodnik zapiskal začetka tekme, se bo skril.

Stekel je mimo stojnice, kjer so prodajali pivo v belih plastičnih kozarcih. Mimogrede je nepoznanemu malčku potegnil iz rok vrečko slanih palčic - za tvoj hobi palčke bobi.

»Pazi se fantov z noži in pedijev!« mu je zavpil na uho, da je mali kar počepnil od strahu.

Nekaj odraslih se je začudeno ozrlo, in preden je ficek med krokodi¬ljimi solzami razložil, kakšna krivica ga je doletela, je Tedaj že našel varno zavetje med zidom in staro barako, v kateri so nekoč shranjevali žoge in druge športne pripomočke. Vrgel se je med bujno zelenje in ves zadihan zagrizel v plen. Kljub pojedini se mu misli niso hotele urediti. Zaman si je dopovedoval, da je tu na varnem - za vrat ga je držala čudna tesnoba.

Morda bi moral ostati pri možakarju? Potem bi pregnal vso to negotovost, saj izkušnje bolj bogate človeka, kot pa znanje, nabrano v šolskih klopeh. Sicer pa k vragu vse skupaj! Kolone avtomobilov za zidom so skoraj usahnile, uradni glas napovedovalca je našteval imena nastopajočih in kar slišal je Mihca, kako je spodaj za golom začenjal s svojim morenjem.

Srce se mu je počasi umirjalo. Nič več ni čutil butanja žile v sencih in tudi hitrost dihanja je skušal nadzorovati. Ob globokem izdihu mu je iz ust odneslo pet, šest drobtin. Prilepile so se na zelene liste, ki so skriti med dvema stenama le v zgodnjih jutranjih urah ujeli nekaj sončnih žarkov.

Velika mravlja je hitela po pesku. Pred njo je spustil oslinjeno drobtinico. Drobna živalca jo je hitro otipala s svojimi tipalkami. Pričakoval je, da si bo breme naložila na hrbet, pa je praznih rok odhitela naprej. Mogoče je šla po pomoč? V slogi je moč in mravlje to dobro vedo. In res se je prav kmalu ustavila pred vrstnico. Nekaj sta si pripovedovali v njemu neznani govorici, nista pa se več vrnili k drobtini.

»Torej ste mesojede živali,« je zaključil deček.

Začel se je ozirati, dokler ni na steni barake zagledal suhega matije. Zagrabil ga je za dolge noge in mu pri tem eno izpulil. Pajek je odšepal po deski, toda deška dlan mu je hitro zagradila pot. Stisnila ga je v svoj objem. Čudna mokrota se je pocedila med prsti.

»Zdaj pa izbiraj!« je Tadej ponudil mravlji ostanek pajka.

Pa ni imela kaj izbirati, saj je drobtina že potovala v njenih čeljustih ...

»Ti si pa res čudna! Ne znaš se odločiti ob pravem času. Ubogi pajek je moral zaradi tebe v smrt.«

Mokra prsta si je obrisal ob stegno.

Podobno kot je on strl pajka, bi maser lahko zdrobil njega, če bi se mu pustil otipavati! Kar zmrazilo ga je. S hrbtom se je prislonil k hrapavi in mrzli steni. Nogi je iztegnil predse in z nenadnim izbruhom smeha skušal pregnati strah.

»Debil je, kakorkoli se obrne!« 

Od suhega in slanega testa se mu je kolenilo. Trebuh mu je kar poskočil. Manjkal je samo še nadelan navijač, da bi se, nič slabega misleč, razkoračil nad njim in ga poscal.

Danes je bil pripravljen na vse.

Maščevanje[uredi]

»Zdi se mi, da ju poznam,« je zamišljeno prikimal Baron. »Dostikrat težita v disku.« 

Tadej mu je natančno opisal žicarja. Še posebno pozornost je namenil dolginu z vodenim pogledom.

»Ne zna drugega kot vleči za lase, groziti in delati škodo. Rekel je, da mi bo izbil vse zobe, če komu povem.« 

Baron je hotel videti supergo.

Nekaj časa jo je težkal v roki, potem pa spustil na tla.

»Res je kreten.«

»In ne samo to,« se je začenjal Tadej smiliti samemu sebi.

Z eno potezo je odpel kavbojke in si razgalil modrikasto liso. »Brcnil me je z vso silo.«

Baron je razumevajoče prikimal. Neka debelušna babnica se je skoraj zaletela v drog cestne svetilke, tako jo je dajala radovednost, kaj počneta ...

»Še danes bosta tepena, samo če ju dobim!«

Grem lahko s teboj?« je zaprosil Tadej.

Domov si kljub lakoti ni upal.

Bal se je, kaj bo rekla mama. Čeprav je vedela za jutrišnji športni dan, mu je vseeno pustila tisto trapasto sporočilo. Nič mu ni bilo do tega, da bi zopet gledal njene solze in poslušal očetovo vpitje. Če se je potepal vse popoldne, bo ostal zunaj do noči. Kazen ne bo ušla, le za spoznanje bolj mila bo, saj bosta starčka vso reč prespala.

»Naj bo,« se je Baron vdal. »Mi ju boš vsaj pokazal, da se ne bom lotil napačnih.«

V večerno tišino, moteno s topotom petk gospodinj, ki so hitele pripravljat večerjo, ali pa so odhajale po zadnjih nakupih, se je vmešalo rohnenje Janijevega motorja. Na mogočnem konju je Tadej našel pro¬stor takoj za voznikom. Oklepal se je Janija, zadaj pa ga je pritiskal Baron in zdelo se mu je, da je kos salame v žemlji. Prav res se mu ni bilo bati, da bi telebnil z motorja.

Sapica se je spremenila v veter, brnenje v hrumenje, pogovor v vpitje.

»Te zebe?« je vprašal Baron.

Tadej je imel na sebi majico s kratkimi rokavi in dolge hlače. Najtopleje mu je bilo v žepe. Vseeno se je ponorčeval: »Kaj si rekel?« 

»Če te kaj zebe?« 

»Nič me ne zebe. Sem mislil, da si me vprašal, če me kaj zebe.«

»Ne, ne,« je odvrnil Baron. »Vprašal sem te samo, če te kaj zebe.« Razposajeno sta se zasmejala.

Rdeča luč na semaforju je ugasnila. Zagorela je rumena in nato zelena. Tako niso izgubljali časa z ustavljanjem. Hiše so postajale nižje in manjše, dvorišča in ploščadi so zamenjali vrtovi in nato manjši travniki in sadovnjaki. Mesto se je umikalo predmestju.

»Ne razumem naših občinskih mož! Kar naprej obešajo na veliki zvon, kako otroci nimajo prostora za igro, danes dopoldne pa so se trije mulci spuščali z rolko pred halo Tivoli. Takoj so se našli policaji in jih napodili, nama z Bobom pa niso rekli niti besede,« se je jezil Jani.

Še bi govoril, pa je moral zaviti z glavne ceste. Po dobrih tristo metrih luknjastega cestišča so pristali pred belo ometano hišo. Narisan prst na izvesku je kazal na dvorišče. Pa ne samo napis, tudi glasba je izdajala, da se vhod v disko skriva na dvorišču.

»Koukakoula se mi bo prilegla,« je bleknil Jani in si snel čelado.

Tudi Baron in Tadej sta razjahala.

»Z veseljem se ti pridruživa,« je odvrnil Baron, »samo prej naju čaka delo.« 

Pomenljivo se je nasmehnil, da je tudi Jani slutil, za kaj gre.

Tadej je brez najmanjšega strahu vstopil v zakajen prostor. Hrupno glasbo je spremljalo utripanje rdečih, rumenih, zelenih, modrih in vijoličnih žarnic. Ko so ugasnile, je Woodova svetilka za trenutek nenavadno obarvala oblačila plesočih, potem pa je zagorela utripalka. Občutek gibanja je še pospešila. Skratka, pravi cirkus!

Čeprav so se Tadeju začele solziti oči, je zbrano potoval s pogledom od obraza do obraza. Med plesočimi ni opazil dolgina in tudi njegovega pomočnika ne. Pač pa sta fanta sedela za neosvetljeno mizo, trla ameriške lešnike in opravljala plesoče. Posebno veliko besed je letelo na dekleta.

»Tam sta,« je Tadeja kar 'odneslo k velikemu bratu.

Zagrabil ga je za desnico, saj se je le tako počutil varnega.

Baron ga je potisnil k steni. Za vsak primer si je snel uro, potem pa kot ledolomilec zarezal skozi plesišče. Obstal je pred nasilnežema.

Pravzaprav je kar zrasel pred njima. Ogovoril ju je, še preden sta od presenečenja odprla usta.

»Zdi se mi, da sta mojega brata prosila za nekakšen denarni izkupiček? Kar jaz vama ga bom dal. Ne bo vama ga treba niti vračati!«

Fanta sta se dvignila izza mize. Verjetno sta se spraševala, zakaj sta si zaslužila od Barona tako prijazen sprejem. Šele ko sta v medli svetlobi prepoznala Tadeja, je dolgin z vodenim pogledom začel jecljati, da nista mislila nič hudega.

»Kako hudo je, bom že sam odločil. Grdo se je spravljati na mlajše, to vama je gotovo povedala že mama ... « 

Govoril je z nenavadno mirnim glasom in prav ta umirjenost je napovedovala najhujše.

Fant s čikom se je začel počasi umikati proti izhodu.

»Jaz se fantka nisem niti dotaknil, « je zajecljal.

»Resnico govori,« se je zanj zavzel še Tadej.

»To je prekleto vseeno,« je ostal Baron odločen. »Sodelujeta pri umazanih rečeh, zato si bosta razdelila še nagrado!« 

Dolgin se je ozrl, da bi ohrabril pomagača, toda prestrašena reva se je pognal k izhodu. Baron je skočil za njim, pa ga je zadržal možakar iz točilne mize.

»Samo v lokalu nikar škandalov, Baron! Policija me ima že tako na očeh!« 

»Kar naj pridejo! Pa tudi tisti od reševalne! Tale dva izsiljujeta otroke!« Grozita jim z nožem in jih pretepata. Zato ti noben plavi angel lit' ho očital, če bosta pred tvojim lokalom grizla kamne! «

Zdaj se je tudi dolgin začel umikati. Bil je prepočasen in še pred izhodom ga je Baron zagrabil, ga obrnil in sunkovito potegnil k sebi. V naglici je iztegnil pest, da je fant zaviral z zobmi. Čisto počasi se je zložil po tleh.

Fanta s čikom je ujel pri mopedu.

»Če si pameten, se ne upiraj! Drugače boš moral po novo osebno!« Fant je ubogal.

»Najprej boš prebudil prijatelja,« mu je Baron potisnil v roko vedro vodo.

Fant je sprva okleval, potem pa je le pljusnil žicarju v obraz.

»Bravo!« je zaploskal Tadej.

Dolgin je počasi posedel svoje koščeno telo in se prijel za usta. Očitno ni dobro vedel kje je.

»Nisva še končala, « je rekel Baron.

Pomagal mu je na noge, potem pa ga povabil, naj mu sledi. Seveda sta šla fant s čikom in Tadej zraven.

»Določi jima kazen!« je rekel Baron.

Deček se je zamislil. Po njegovem jih je žicar dovolj skupil in veselje nad maščevanjem je počasi hlapelo.

»Lahko jima ostrižeš lase ali pa se podelaš nanju«.

»To raje ne,« se je vmešal mož z metuljčkom. »Sicer je meni vseeno, samo bojim se, da bo motilo koga od gostov!«

Še bolj je navil glasbo, da je moral Baron zavpiti:

»Imajo pri sosedu domačo živino?« 

»Če misliš krave in pujske - imajo!«

Dolgin se je brez pomoči povzpel na zid. Z vrha se je širil pogled na dvorišče. Dišalo je lepo po kmečko.

»Ne bosta grozila?« je Baron butnil še čikarja, da je splezal za svojim tovarišem. »Poznam finte! Lahko rečeta: ,gorje tvojemu bratcu, saj ga ne boš zmerom spremljal', ampak povem vama, če samo pomislita na kaj grdega v zvezi z njim, bosta iskala čreva na prvem drevesu!« 

»Baron se ne šali,« je z resnim glasom dodal mož z metuljčkom.

Fanta sta molčala. Molčala sta tudi hip zatem, ko ju je močna roka potisnila z zidu v gnoj in je dvakrat čofnilo.

»Tako, zdaj si bova tudi midva privoščila požirek,« je Baron povabil bratca v hišo. »Na ulici bo še nekaj ur zaudarjalo.«

Pred točilno mizo sta stopila kot zmagovalca. Tisti, ki so vedeli, za kaj je šlo, so Baronu čestitali. Večina pa jih je plesala naprej, ko da se ni zgodilo nič.

»Dve coca-coli?« je vprašal možakar z metuljčkom.

Tadej je pokimal. Imel je dovolj časa, da si je pobliže ogledal moža. Ni bil samo metuljček pod vratom tisti, ki ga je spominjal na junaka iz časov nemega filma, pač pa tudi nazaj počesani lasje, svetleči se in mastni od nekaj litrov briljantine.

Komaj je svetel odpirač privzdignil belo rdeče moder zamašek, so planili kvišku mehurčki. Klokotanje v kozarec padajoče tekočine in štrbunk ledene kocke sta Tadeja še bolj užejala. Težko je čakal na velik, konjski požirek. Pekoč občutek mu je napolnil ustno votlino in še ves hladen planil po izsušenem in zaprašenem požiralniku. Za bogove! Kot prerojen je rignil.

Dolgočasje[uredi]

Barona je bolj kot pijača pritegnila plavolaska. Sedela je na visokem stolčku in se s hrbtom prislanjala k točilni mizi. V svoji srebrnkasti obleki z globokim izrezom je še najbolj spominjala na platinasto lutko, ki se plazi po reklamnih fotografijah za tonike in podobne osvežujoče pijače.

Lepotica sploh ni umaknila pogleda s plesišča in tudi Baronov občuduj oči žvižg je ni predramil.

»Vrag naj me vzame, če ne bo šla plesat z menoj«.

Saj je bilo grdo, toda Tadej je že videl brata, kako se cvre in kuha na peklenskem ognju. Utripajoče rdeče luči so ponazarjale odsev plame¬nov ... Baron, ki ni znal brati fantovih porednih misli, si je napolnil kozarec in odločno položil steklenico na pult. Ni pa prešel v osvajalni napad, saj se je postavil predenj mladenič v črnem usnju. Tadej se je prvi trenutek ustrašil, da sta žicarja najela maščevalca, potem pa se je izkazalo, da je mladi neznanec gojil do velikega brata popolnoma prijateljska čustva.

»Zdravo, stari!« sta zapela skoraj v en glas.

Takoj sta začela debatirati o jeklenih konjih.

»Enega imam, ki je dober in poceni. Poceni seveda samo zate,« je namignil neznanec.

Tadej je posumil, da se ukvarja s preprodajo. Kupuje razvaline, pa tudi ukradene, jih popravi in prebarva. Proda jih nekajkrat draže, kot pa vloži vanje ... S svojim poznavanjem motoroznanstva mu je začel počasi presedati. Pa še stolčki so bili vsi zasedeni, da ni imel kam prisloniti svoje riti. Kot kupček nesreče je opazoval plesoče, zraven pa naravnost hrepenel po domačem fotelju. Gledal bi vsaj film na televiziji, tu pa je okrog njega vse tako trapasto poskakovalo, plesalo in se smejalo.

Ko sta si fanta že vse povedala o motorjih, je sladko upal, da se bosta udarila po rami in se poslovila, toda jeklene konje je zamenjala zasanjana plavolaska.

»Kakšna mačka«, se je cedil frajer.

»Ledena gora. Ampak izplačalo bi se jo odtajati,« je fantaziral Baron.

Tadej ni bil vajen takšnih besed. Če je natanko pomislil, je svojega brata zelo slabo poznal. Skrajnji čas, da mu je veliki fant ponudil svojo roko. Paziti je moral le, da ne bi zaupanja pokvaril s kakšno nepremi¬šljeno potezo ali besedo ...

»Pojma nisem imel, da imaš že takšnega bratca,« se je raznežil frajer v usnju.

Res ganljivo! Pol ure je čvekal z Baronom in obema kradel čas, pa je šele zdaj opazil njegovo malenkost!

»Jaz sem Boris,« je iztegnil desnico.

Tadej jo je sprejel kot nujno zlo. Le za trenutek je dvignil pogled. Toliko pač, da je ustregel velikemu bratu in mu prihranil predavanje o slabi vzgoji. V nekaterih stvareh je bil fant strašno starokopiten!

»Predstavil te bom prijateljem!« je Baron povabil neznanca k mizi.

Že tako glasna družba je ob njihovem prihodu še dodatno oživela. Bobovo prijaznost je zamenjala zajetna očalarica. Z zadkom se je pritisnila k rjavolaski in z dlanjo odločno potolkla po izpraznjenem delu klopi. S tem je hotela opozoriti Tadeja, da je še nekaj prostora za njegovo nedolžno deško bitje. Samo pri njej bo našlo varno zavetje! Deček jo je ubogal, saj mu kaj drugega niti ni preostalo. Odraščajoča, zakompleksana punca, z izgubljenim upanjem na srečanje. princa na belem konju, bo nad njim, malim nagajivcem, izlivala materinska čustva ...

Kar takoj mu je naročila še eno kokakolo, čeprav zanjo sploh ni prosil. Požirek je naredil bolj iz ljubeznivosti. Namesto da bi rignil, je zagodrnjal. Veke je čedalje teže držal odprte. Tega ni bila kriva samo zaspanost, pač pa tudi nevajenost na utripajočo svetlobo. Vseeno ga je mučila radovednost, kaj se je skrivalo v skledi sredi mize. Nekakšni oblački so plavali po rumenem nebu.

»Imaš rad snežene kepice?« je vprašala očalarica prijazno, kot bi brala njegove misli.

Pokimal je, čeprav jih v življenju še ni poskusil.

»Lepe so. Kot bi bile iz snežink.. je nadaljevalo zakompleksano bitje. »Rumenjak je rumene barve, zato se tudi imenuje tako. In kaj je v naravi še rumeno?« 

Trapasto vprašanje. Saj se nista šla igre »kdo zna več«! Molčal bi, pa sta ga očesi izza debelih stekel gledali vprašujoče in izzivajoče hkrati. »Kanarčki«, je Tadej sprejel igro.

Očalarica se je strašno raznežila.

»Tako je! Škoda samo, ker niso snežene kepice rumene in rumenjak beli!« Potem bi tej jedi rekli kanarčki in kanarčki bi se potepali po zasneženi pokrajini. Kaj ne bi bilo lepo?« 

Presneto, če punca ni bila udarjena!

Tadej je vseeno pokimal. Sladka krema mu je nenavadno teknila. Na . koncu je skledo očistil z lizanjem, to se pravi z iztezanjem prožne, rožnate in zmerom mokre mišice, ki je segla do dna posode. Vedel je, da inkšno lizanje ni najbolj vljudno, pa se je požvižgal. Očalarica je bila sama kriva, da se je tako udomačil. Ko bi bila bolj stroga, bi se spačila že ob njegovem glasnem cmokanju in tudi kepice beljaka na koncu nosu . Ne bi ga obliznila s poljubčkom, pač pa bi mu ukazala, naj se na stranišču umije, tako kot se spodobi!

Sklenil je, da ne bo preveč poslušen. Drugače se bodo začeli fantje norčcvati na njegov račun. Tega pa ni maral. Izzvil se je njeni roki in se med dolgim vzdihom s čelom dotaknil mize. Zdaj, ko je imel želodec poln, se je še odločneje začela oglašati zaspanost. Tako je skozi priprte veke opazoval bratovo dvorjenje lepi zlatolaski. Voščena lutka je vljudno pojasnila, da ne pleše. Samo svojo prijateljico čaka. In razoča¬rani fant je kar za točilno mizo izpraznil kozarček vinjaka. Šele potem se je vrnil k omizju. Usnjeni neznanec ga je sprejel s smehom, veliki brat pa ji obupal. Za ples je zaprosil prikupno rjavolasko pri sosednji mizi in ta mu ni dala košarice. Tako so se počasi izgubili vsi po vrsti. Na koncu je ostal Tadej sam z očalarico.

»Kaj bova delala?« je hotela vedeti.

Njen problem! Ni prišel z Baronom zato, da bi zabaval goro mesa! Poleg tega v disku še ni plesal z odraslimi in tudi zdaj ne bo!

»Imaš dekle?« je vrtala naprej.

Čeprav je sovražil takšna zasliševanja, je vseeno zaspano prikimal. »Ljubico«, je brez dogovora z Domnom določil Bibo. Skušal je priklicati njen nasmešek. Na primer v trenutku, ko po dolgem času ne zna odgovoriti na Plevničkino vprašanje in je vsa v zadregi ...

Da ga pri obujanju spomina ne bi motila utripajoča luč in trapasti pogledi očalarice, je ostal s čelom prislonjen ob rob mize in potihoma spregovoril:

»Biba, zamenjaj to krotildo in pridi plesat z menoj!« 

»Kaj hočeš?« ni dobro razumela očalarica.

Tadej se ni pustil zmesti. Niti trenil ni z očesom in tako je punca zamahnila z roko, češ kako more biti revše tako zaspano, ko pa je noč komaj dobro legla na zemljo? Ali pa se je nalezel kokakole in cigaret¬nega dima!

Revici ni padlo na misel, da je Bibi že desetič prišepnil pred tablo zapleteno formulo iz geometrije in jo tako rešil pred slabo oceno v matematiki. V zahvalo mu je Biba poklonila nasmeh. Ker pa so si nasmehi postali podobni kot jajce jajcu, je raje odpotoval na šolsko maškarado v telovadnico. Oblečen v kavboja je zaprosil Bibo za ples. Pepelka se je plašno priklonila in ponudila roko. Popeljal jo je na sredo dvorane in odplesala sta dva plesa zapovrstjo. Sploh se nista postavljala pred Domnom, ubogim ki ovnom z rdečim okroglim nosom, ki je stal pod obroči kot kaznjenec pod vislicami. Biba mu je z mežikanjem obljubila, da bo tudi on prišel na vrsto, zato naj se nikar ne žalosti. Tadej bi z njo odplesal še tretji ples, pa je nekje iz ozadja prihitela Plevnička in s ploskanjem prekinila glasbo, dokler se pari niso zame¬njali. Vsak naj pleše z vsakim! Nobenih prepirov, žalitev in strtih src! Tako je kavboj zamenjal Pepelko z Rdečo kapico. Za zardelimi lički se je skrivala debelušna Ana, največja piflarica v razredu. Kot nalašč se je iz zvočnika razlegla romantična skladba. Med počasnim prestopanjem in pozibavanjem ga je deklica začela zasliševati, kje je staknil tako imeniten klobuk. Tadeju se ni ljubilo spuščati se v podrobnosti. Samo mimogrede je zinil, kako mu je pokrivalo priskrbel veliki brat. Baron je imel pač prijatelje, ki so premogli še kaj bolj imenitnega, kot pa so kavbojski klobuki. Ko bi samo videla njihove motorje! Toda punca ni imela smisla za takšne reči, zato je komaj čakal, da bo plesa konec ...

In Tadej je postal nenadoma radoveden, kako bi se Biba obnesla v pravem disku. Baronov usnjeni prijatelj bi jo gotovo takoj opazil in potem bi se spoštljive obnašal tudi do njega! S punco ne bi veljal za zelenčka. Vsem tem starčkom bi pokazala, kako se pleše! Pari na plesišču bi prenehali poskakovati in okrog njiju bi sklenili častni krog. Prepustila bi se ritmu ... In mali klovn iz šolske telovadnice se mu je nenadoma začel smiliti. Ni ga bilo poleg in tako ni mogel videti njenega obraza, kako se je med gibanjem vsega telesa kopal v raznobarvnih lučeh.

»Hej, ti si pa res kavalir!« ga je predramilo dekle izza očal.

Kratek stik je pomenil slovo od Bibe.

Pretegnil se je in potihoma poslal očalarico k hudiču. Moralo je biti že krepko čez deseto, drugače ga ne bi tako zvilo. Plesišče se je skoraj izpraznilo in tudi barve niso več utripale. Svetila je samo rdeča luč, glasba je postala tišja, bolj umirjena. Pari niso več poskakovali vsak po svoje, ampak so se objeti počasi premikali sem in tja.

Baron se je pomenljivo smehljal izza drugega konca mize.

»Ne skrbi, Tadej! Domov sem sporočil, da danes nimava več prevoznega sredstva in bova prespala pri prijateljih. Pravočasno te bom dostavil pred šolo. Ne boš zamudil niti športnega dne. Pomisli, tvoja prva noč brez planiranja starih dveh! Temu lahko nazdraviva!«

Po govorjenju in obnašanju je slutil, da je njegov preljubi brat že temeljito nazdravljal v času njegove »odsotnosti«.

Kako lepo je biti odrasel. Izgovore si izmišljaš na tekočem traku in še tako zapletene reči razrešiš mimogrede ...

»Veš, kaj je najbolj smešno?« se je zarežal Baron.

Deček ga je vprašujoče pogledal.

»To, da se stara dva sploh nista razburjala. Očka je samo rekel, da z avtom že ne bo hodil po naju, pa tudi za taksi ne bo plačeval. Nista pa te odpisala, zato se nikar ne boj! Že jutri te bosta sprejela z. razširjenimi rokami. Pa tudi čemu izobčenje? Izletek k moji dobri stari prijateljici te ne bo izpridil, prisežem«.

Tadej razen očalarice ni videl za mizo nobenega drugega dekleta. Plavolaska izza točilne mize je izhlapela. In rjavolaska, s katero je plesal Baron, prav tako.

»In kje je Jani?« 

»Pozabi nanj! Do jutri ne bo sposoben za vožnjo. Tisti možic z metuljčkom ga je odpeljal počivat. Nima smisla, da bi imel sitnosti s policijo. « 

O podrobnostih Tadej ni spraševal. Vseeno mu je tudi bilo, kakšno punco si je izbral njegov veliki brat. Samo da se zvrne v posteljo in se pošteno naspi ...

Kakor čudne sanje[uredi]

Tadeja je prebudil ropot. Prihajal je iz spodnjih prosto¬rov. Da je bila njegova malenkost zgoraj, je sklepal po čudoviti sliki, ki se mu je ponujala skozi odprto okno. Modro nebo brez oblačka in za njim jablana z zelenimi sadeži. Zavesa se je napihovala v lahni jutranji sapici. Prinašala je vonj po cvetočih travnikih, oddaljen ropot mopeda, brenčanje čmrlja in nato zopet tišino.

Spoznal je deželo, ni pa prepoznal sobe s šopki narisanih rožic na ometu, nenavadne mizice z vrčem vode in umivalnikom.

Odvrgel je rjuho in po kratkotrajnem pretegovanju in zehanju smuknil iz toplega gnezda. Majica, smrdeča po tobačnem dimu, in kavbojke z nekaj madeži »kokakole- so mu počasi vrnile spomin. Previdno je potisnil za kljuko in se zrinil na stopnice. Tako prijetno hladno je bilo, dišalo pa je po nečem nedoločljivem, kot če bi nespretno pomešal vonjave pravkar pečenega kruha in cvetov španskega bezga.

Najbolj neprijetno pa je bilo to, da sploh ni vedel, koliko je ura. Baronu se včeraj ni nikamor mudilo. Še enkrat je zaspal za mizo, preden so se poslovili. Zunaj se je nekoliko zbudil, vendar pa zaradi teme pojma ni imel, v katero smer so jo mahnili.

V spodnjem prostoru je odrinil prva vrata, na katera je naletel. Obstal je v svetli in čisti kuhinji s tiktakajočo budiko na polici mogočne kredence. Do desetih je manjkalo še nekaj minut. Baron je očitno požrl obljubo o pravočasni »dostavi- na športni dan. Ga je pustil samega v hiši? Navsezadnje je še pozabil nanj ...

Ampak od kod potem nenavaden ropot, trajajoč sekundo, dve? Pridružil se mu je polglasen pogovor, pomešan s smehom.

»Hitro ... « 

»Si neumen«?

To je bil Baronov glas, presneto, da je bil!

Sklonil se je h ključavnici, pa ni videl drugega kot zavešeno okno. Ušesa mu je polnil šum rjuhe.

»Kako pravijo temu, ti moj tepček?« 

Odgovor je bil nejasen.

»Pacek!« 

Nato razposajeno cviljenje. Seveda, bila je očalarica! Prepoznal je njen glas. Še včeraj zvečer ga je klistirala izza debelih naočnikov, Baron pa mu je na samem zaupal, da je študentka biologije. (Včasih je vsa otožna in zasanjana, nikakor pa ne zakompleksana, drugič pa je zopet prava lahkoživka, lačna življenja. Kot bi bilo pri njej vse odvisno od vremena.)

Ne glede na zračni pritisk pa je imel Tadej o njej svojo sliko. Malo je bila čez les, pa naj je Baron pletel, kar je hotel. In grdo od njega, ker mu je zamolčal najvažneje: to vendar, da je vanjo zaljubljen. Morda je zato gledal punco z drugačnimi očmi. Saj pravijo, da je ljubezen slepa.

Poiskal je izhod na vrt. Med solatnimi glavami se je splazil do odprtega okna. Zlezel je na okvir, pravzaprav se je obesil nanj kot vreča moke in razmaknil zaveso. Kar skremžil se je, da bi laže predrl temo.

Fant in dekle sta bila tako zaposlena s poljubljanjem, da nista opazila zlatega pramena, ki se je splazil po podu do postelje, preplezal mladi telesi in smuknil na steno.

»Poglej, kaj imam«, se je Baron za trenutek umiril.

Od nekod je izvlekel škatlico.

»Prstan«, je vzkliknila očalarica prijetno presenečena.

»Si nora?« 

V odgovor je privlekel iz kartončka polivinilasto krpico, ki je še najbolj spominjala na podolgovat otroški balonček.

»Misliš, da ne vem, kaj je,« se je zahihitala očalarica.

»Ti moj mali pujs. Veliko bolj si pokvarjen, kot pa sem mislila!« 

Tadej je odprl usta.

Njegovemu velikemu bratu je rekla »mali«. Če bi kaj takšnega izustil on, bi ga Baron zabil v zemljo, njej pa je vse dovolil!

Zdaj je tudi videl, čemu je tisti balonček. Toda bolj kot Baronovo početje, ga je vznemirjalo dekletovo oprsje. Takole na vseh štirih sta se mesnati žogi naravnost izzivajoče pozibavali. Tadejeve hlače so posta¬jale pretesne, vendar pa je vzburjenje minilo takoj, ko je pomislil na mamo. Tudi ona je imela dojke! In iz povešenih dojk je nekoč sesal mleko! Prsa so torej simbol materinstva in ne toliko okrasa, čeprav so jih punce z veseljem nastavljale fotografom in so jih bili polni vsi kioski.

Zdaj pa je moral sprejemati novo resnico! Prsa so tudi za zabavo, drugače očalarica ne bi zacvilila od ugodja, ko je Baron zagrizel vanje. Dobesedno prisesaj se je na bradavičko, čeprav je imel že vse zobe in je namesto mleka tankal v disku kokakolo in vinjak ... »Me imaš rad?« je zašepetala očalarica.

Še preden je odgovoril, je z zobmi poiskala njegov uhelj.

Baron je pokimal.

»Zelo?« 

Predolgo je čakal z odgovorom. Lizanje se je spreminjalo v grizenje in grizenje v ugriz, ki je priklical predirljiv vzklik:

»Imam, zelo te imam rad«.

»Bolj od vseh?«

»Bolj od vseh!«

Med vzdihom olajšanja se je zvrnil nanjo. Postelja je zaškripala, dihanje se je spreminjalo v sopenje. Čisto malo je sopel tudi Tadej. Od joka. Ne, tega ne bo več gledal! Baron je prodal njuno bratovsko ljubezen gori mesa. Za navadne užitke ga je dobesedno zatajil ... Prodal! Zamenjal! Zamenjal brata za žensko spolovilo!

Spustil je zaveso in se pognal čez gredo. Požvižgal se je na odbito glavo solate, ki se je skotalila vstran.

Mislil je, da ju z bratom veže trdnejša vez! Pravzaprav jo je še zmerom čutil, zato ga je občutek prevare še toliko bolj pekel. Zvabil mu je solze v oči in predal bi se neustavljivemu joku, ko se ne bi izza vsega v trenutku dvignila nepopisna jeza.

Pograbil je kamen in ga zagnal skozi okno. Ustavil se je v zavesi; šumu blaga je sledil top udarec.

»Baron in očalarica sta ljubček in ljubica.«

Zatulil je na ves glas tako kot Domen pred Bibino hišo.

Potem je glasno smrknil. Pred očmi se mu je odvrtel film o Barono¬vem pretepu v disku, pa o vožnji z Janijem ... Tu je bila cela vrsta drobnih doživljajev in spominov, ki so zdaj še pridobili pomembnost. Brez njih bi se laže poslovil od brata ...

Ni pa čakal na odgovor. Med Baronovim oblačenjem hlač jo je ucvrl za hišo. Po oddaljenem brnenju motornih vozil je sklepal, da ni daleč od glavne ceste. Nekje ob glavni cesti pa je moralo biti tudi postajališče lokalnega avtobusa. Še preden je našel postajo, je pomislil na avtoštopanje.

Dvignil je palec. Ni vrag, da ne bo naletel na prijaznega voznika, ki ga bo pripravljen vzeti s seboj v mesto!

Morda bo to že zelena žaba?

Pomahal je, toda avto je odbrzel mimo.

Prasica egoistična! Malomeščan! Ne mara mladih! Ljubosumen je nanje ali pa se boji, da mu ne bi posvinjali sedežev.

Počasi se je nehal jeziti, saj možakar ni bil edini, ki je odpeljal mimo. Tadej je pomislil na svoje lase. Najbrž vidijo vsi ti polizani uradnički v njem upornika ali pa vsaj svojo slabo vest. Še privoščijo mu, ker stoji ob asfaltnem traku in ponižno dviga palec! O, ko bi samo vedeli, kako bi jih z veseljem poslal pešačit! Otovoril bi jih s skalami in gnal bi jih v najhujši pripeki kilometre in kilometre daleč, da bi se spotikali v lastne jezike, ki bi se vlekli za njimi.

Nadaljnjo jezo in željo po maščevanju je prekinil voznik srebrnega audija. Z vključenim smerokazom je zapeljal k robu. Tadej je stekel za njim, toda namesto prijaznega povabila mu je voznik potisnil pod nos zemljevid. S še tremi dekleti je iskal manjši kraj.

»Grem lahko z vami? Pokazal vam bom odcep,« je deček takoj pristavil svoj lonček.

Nič niso imeli proti. Dekleti sta ga vzeli medse in preden je voznik speljal z mesta, se je Tadej ozrl. Iz ulice, po kateri je pritekel do glavne ceste, je speljavala rdeča stoenka: Bila je predaleč, da bi razločil voznika, toda stavit bi šel, da je za volanom sedel Baron. Čisto majhnega se je naredil, čeprav je bil prepričan, da ga veliki brat ni mogel videti, kako je vstopil v avto. In bolj ko je stoenka zaostajala, bolj se je manj šal strah. Vse bi bilo v najlepšem redu, ko ne bi dekleta silila vanj z vprašanji o šoli. Odgovarjal je kot avtomat. Še bolj pa so mu šle na živce pripombe o njegovih mandljevih očeh in frizuri. Lagal se je, da je med prvimi v Ljubljani pograbil novo modo. Pravzaprav to ni niti moda ampak upor proti starčkom na oblasti, pa naj bo to doma, v šoli ali kje drugje.

»Borimo pa se tudi proti šminkarjem, hipijem in vsem tistim dolgolascem, ki ne znajo drugega kot stokati o miru, ko pa bi morali kaj narediti, se zatečejo v svet mamil. Z mamili sveta ne bodo spremenili ... «

Ja, lepo mu je tekel jezik, čeprav je govoril o rečeh, ki jih niti sam ni dobro razumel. Zlasti ob besedi »boriti se« mu je šlo na smeh. Da, na smeh, kljub trpkemu okusu po Baronovem izdajstvu. In nenadoma je pomislil, da bi bilo najbolje, ko bi v mestu zavil naravnost k Jani. Pozvonil bi in k vratom bi prišla Janina mama s prijazno pripombo, naj se ne zadržuje predolgo, ker bo kmalu kosilo. On bi vljudno pokimal. Saj ne bo dolgo, samo toliko, da bo Jani izpovedal svojo ljubezen. Kar zavpil bi: »Najraje te imam od vseh!« Potem bi planil k njej in jo poljubil na usta. »Poročiva se! Delajva tako kot moj brat s tisto debelo očalarico! Poglej, vse že znam!« Odpenjal bi si hlače. Kaj tiste trapaste igrice, ki sta se jih šla včasih! Prevelik je že, da bi sanjal o njunem skupnem domu, o dnevni sobi s fotelji na koleščkih. Jana bi ga nepre¬mično gledala in mu hkrati grozila, da ne bo smel nikoli več k njej, če ju zaloti kdo od odraslih. Poleg tega so dekleta drugačna od fantov. Fantje mislijo samo na spolnost, dekleta pa se morajo prej zaljubiti. Seveda bi težko razumel njeno besedičenje. Saj nista več dojenčka, da bi za vsako stvar spraševala odrasle za dovoljenje. S poljubi bi ji polizal solze z lic. Zašepetal bi ji, naj ne joče več. Sploh ni tak pokvarjenec, kot misli ona. Čeprav si močno želi njenega dotika, bo počakal. Samo maščevati se je hotel. Maščevati svojemu starejšemu bratu!

Trapaste misli, zato je bil Tadej hvaležen vozniku, ko je vključil radio. Tudi mlada pevka z močnim in malce hripavim glasom je pela o ljubezni.

»Srčne težave?« se je nasmehnilo dekle ob Tadejevi levici. »Zate poje. Ti že veš, kaj je ljubezen na prvi pogled, kajne?«

Tadej je odkimal. Punca je imela nekaj za bregom, on pa ni maral dvoumljenja.

»Ne zapeljuj fanta! Saj vidiš, da je še nedolžen.. se je oglasila še tista na desni.

Tadej je skušal preslišati veleumne izjave. Odraslim so hodili po glavi samo spolnost, lahek zaslužek in pijača.

»Gorim, gorim, gorim od ljubezni,. je ponovila pevka najmanj petkrat, in to tako občuteno, da ga je kljub nejevolji oblila kurja polt.

Petje je prehajalo v pravo improvizacijo, na kakršno je naletel pri jazzu. Čeprav te zvrsti glasbe ni tako zelo cenil, se mu je zazdelo, da je na poseben način zapeta pesem med divjo vožnjo pravo doživetje! Udarci po bobnih so se lepo ujemali z ritmom mimobežečega drevja.

Tadej je začel še sam udarjati z nogo po taktu. Tudi dekleta Je prevzela pesem. Zlasti tisto ob vozniku.

»Hitreje, še hitreje,« je ponavljala.

Samo veliko hitreje ni šlo. Ujeti v kolono so z osemdesetimi kilome¬tri na uro drseli po cestišču.

Nežno zelenilo grmičevja so kmalu zamenjale temnejše in mogoč¬nejše smreke. Razlegle so se orgle. Voznik se je odločil in začel prehite¬vati. Utripajoča lučka za volanom je s piskanjem opozarjala na vključeni smerokaz, kazalec na merilcu hitrosti se je prevesil na drugo stran številčnice, bobni so prevzeli glavno besedo in Tadeju se je zazdelo, da bodo z avtomobilom vsak trenutek poleteli. Debla so postajala neostra, razločno je zaznal le belo neprekinjeno črto sredi cestišča in dekletovo ramo pred seboj.

»Noro je,« je zašepetal. »Še Baron bi užival!« 

Tudi dekleta so se navduševala. Očitno se niso bala hitrosti.

»Norec!« je vzkliknil možakar za volanom.

Buljil je v vzvratno zrcalo in pri tem skoraj pozabil na vozila pred seboj. Nekaj desetink sekunde je preteklo, preden se je Tadej zavedel, za kaj gre. Oster zavoj v desno ga je vrgel v dekle. Dobesedno legel je nanjo. Zdaj ji ni padlo na misel govorjenje o ljubezni ali opevanje njegovih štrlečih laskov in mandeljevih oči. Pravzaprav so zavreščale kar vse tri, kot bi jih kdo deval iz kože. Rdeča stoenka je švignila mimo njih. Lovila se je po cestišču, dokler ni s strahovitim pokorn pristala v tovornjaku prikoličarju. Za trenutek se je čudno napihnila, vrata so v loku poletela skozi zrak in se zmečkana odbila s cestišča v obcestni jarek. Steklo se je sesipalo v tisočih lesketajočih se drobcih in med krivljenjem pločevine je voznik zdrsnil na cesto. Čeprav se je vse skupaj odigralo v delcu sekunde, se je Tadeju zdelo, da gleda pred seboj počasi odvijajoči se film.

Kolona je obstala, motorji so utihnili, ostala je le pesem iz zvočnikov in grozljiv šepet.

Komaj je Tadej za silo uredil misli, že ga je prešinilo kot blisk. Razbitine so pripadale stoenki, in če je prav videl, se je z njo peljal Baron. Morda je bil avto od dekletovih staršev ali prijateljev ...

Od strahu se mu je začel dvigovati želodec. S potnima rokama je odrinil vrata, preplezal prestrašeno punco in stekel za voznikom. Daleč ni prišel. Najprej ga je ustavila ženska v katri.

»Vrni se v avto, fant! Takšne reči niso zate!« 

Iztrgal se ji je iz prijema, medtem pa se je že nabrala okrog ponesrečenca gruča. Nekdo je zavpil:

»Odstranite se! Rezervoar pušča!« 

Voznik audija je pograbil Tadeja za roko. Jasno mu je dal vedeti, da ne bo popustil. Tako je deček obstal ob robu. Tresočih se kolen se je skušal spomniti, kaj je imel Baron na sebi. Če je še tako stegoval vrat, ni videl ponesrečenca. Obdajala so ga glasna vprašanja radovednežev, kdo je kriv in kaj je počel voznik osebnega avtomobila. Neurejen plaz besed je drvel mimo njegovih ušes in se stapljal z brnenjem motorjev stoječih vozil; vse skupaj je bila grozljiva zvočna spremljava nesrečnemu dogodku.

Tadej je skušal poklicati brata, pa ni spravil glasu iz ust. Srce je čutil nekje v grlu. Preklinjal je včerajšnji dan, ko sta se odločila za disko. Preklinjal je tudi svojo užaljenost. Ko ne bi naredil predstave z ljubosumnim zmerjanjem in metanjem kamna skozi okno, bi bil Baron še zdaj lepo na varnem ob očalarici ...

»Pa sem te le našel !« je zaslišal znan glas.

Tadej se je ozrl kot elektriziran.

Bil je Baron! Prekleto, da je bil njegov veliki brat! Gledal je skozi okno princa in se smehljal.

»Baron, moj Baron!« je kriknil Tadej.

Priskočil je k njemu in ga brez odvečnega pojasnjevanja začel objemati okrog vratu. Skoraj potegnil ga je iz vozila. Pri tem je kar naprej ponavljal njegovo ime. Vzdihi olajšanja so se mu vili iz prsi in izvabljali poljube na ustnice. Pustil je, da so mu solze neustavljivo drle po licih. Tisti trenutek mu je bilo malo mar za novo pričesko. Bil je zopet nežni cmeravi Tadej.

Šele ob pogledu na zmečkano stoenko je Baron razumel bratov izliv ljubezni.

»Oh, ti moj Tadej,« se je nasmehnil.

Odprl je vrata, potem pa potegnil dečka k sebi in ga vzel v naročje. Kdo ve, kako dolgo bi se še objemala, ko ne bi prišel miličnik in zahteval od Barona, da se vključi v kolono, ker je, tako kot je stal zdaj, samo oviral prihod reševalcev.

Baron je vljudno pokimal. Z vzvratno vožnjo je zapeljal na stezo, ki se je izgubljala nekje daleč na travniku.

»Počakala bova, dokler ne očistijo ceste,« je Baron odsunil vrata. Tudi Tadej si je zaželel sonca in zraka. Od daleč se je ozrl na krvavo prizorišče. In čeprav je zaznal le pisane avtomobile in kupček gnetočih se firbcev, ni mogel pozabiti neznančevega padanja iz vozila. Mogoče je nesrečnež zdaj že mrtev?

»Kar ne gre mi v glavo, pred nekaj minutami je bil še vesel, razposajen, poln načrtov, zdaj pa ne ve več niti tega, da še zmerom sije sonce in je nebo modro, brez oblačka. Čuden občutek.« 

Baron je pokimal.

»Ljudje se boje smrti, čeprav ni smrt nič drugega kot del življenja. Pravzaprav je njegov zaključek. Nihče se ji ne more izogniti! Njena krivičnost je mogoče le v tem, da nekoga skoraj pozabi, po drugega pa pride veliko prezgodaj.« 

Baron je razpredel misel, kako je kljub vsemu negotovost o zadnji uri za človeka najboljša stvar. Če bi vedel, do kdaj bo gorel plamenček na njegovi sveči življenja, bi skušal zadostiti vsem svojim potrebam in skritim željam in bi tako kaj lahko škodoval sočloveku, ali pa bi ga popadlo takšno silno malodušje, da bi se zavlekel v samoto kot slon, ko začuti, da se bliža čas večnega slovesa.

»Rojstvo, življenje, smrt. Konec nastopanja na odru. Zemlja se vrti tudi brez tebe! Brez tebe je Napoleon korakal po Evropi in ti si brez njega ogleduješ pomnike, posvečene njegovemu spominu ... « 

Čeprav je Tadej vse razumel, mu grenak priokus ni hotel iz ust. Nesreča je sedla na sončno popoldne. Vzrok njegovega bega se je v primerjavi z nepreklicnostjo smrti izničil.

Trenutki brezskrbnosti[uredi]

Tadeja je prevzel pogled na staro kmečko hišo, z gospo¬darskim poslopjem v ozadju in dvoriščem, po katerem so stopicale kokoši in kljuvale zlato koruzno zrnje. Iz tira jih niso spravili niti golobi s svojim prhutanjem in požrešnim zaletavanjem.

Na lojtrniku se je pretegovala mačka.

»Tu je lepše kot v Betonskem naselju,« je priznal deček.

Čeprav je na deščici pisalo Pozor, hud pes, je vseeno pokleknil pred volčjaka in ga pobožal. Pasja mrcina je odprla samo eno oko.

»Koga pa vidva iščeta?« ju je ogovoril odločen ženski glas.

Ozrla sta se kot na povelje.

Na hišnem pragu je stala gospodinja v rožasti obleki in modrem predpasniku. Gledala ju je nekoliko nezaupljivo.

»Peš sva prišla. Spodaj je zaprta cesta, pa sem mislil, da bi medtem pokazal bratu domače živali. Mestni otroci mislijo, da mleko delajo v tovarnah!« 

"Če je tako, se le razglejta. Samo nobenega kajenja okrog senika.«

Izginila je v hišo, da se je lahko že čez minuto prikazala s škarjami za obrezovanje grmičevja. Mimogrede je pomahala proti nasadu ribeza, ki se je začenjal takoj za gospodarskim poslopjem.

»Tovarna sadnih sokov odkupi ves pridelek. Bolj slabo plačajo, a še zmerom bolje kot nič!« 

Ni je zanimalo, kaj mislita o tem; mudilo se ji je, da se ni niti ozrla.

»Ne poznam kmeta, ki ne bi stokal,« je nejevoljno vzdihnil Baron. »V resnici pa je kljub trde mu delu kmet še zmerom svoj gospod. Vse, kar rabi, mu raste okrog hiše!« 

Ja, to bi bilo nekaj za očeta! Tako rad bi kmetoval, pa ni imel niti pedi zemlje.

Za hišo je Tadej zagledal kletke z zajčki. Previdno je odmaknil zatič kletke, odrinil vegasta vrata in izvlekel prestrašenega dolgouhca.

»Muki, moj Muki,« je šepnil.

Čisto raznežil se je. Topel je bil, srček pa mu je razbijal od razburje¬nja. Ponesel ga je k licu in se podrgnil obenj. Noben zimski pulover ni imel tako nežnih dlačic.

Poljubil ga je na smrček, zajček pa je prestrašeno umaknil glavico in zastrigel z uhljema.

Kaj bi dal, da bi ga lahko odnesel domov! Pa bi bilo mame konec! No, ni imel samo on problemov z domačimi. Rok je bil, po pravici povedano, še na slabšem. Na ulici je nekoč našel zanemarjenega cucka. Odnesel ga je domov in ker je tisti dan praznoval enajsti rojstni dan, je povabil tudi Tadeja, Tomaža in Matica. Mama jih je v kuhinji postregla zobloženimi kruh ki in limonado. Sredi žvečenja jih je premotil Rokov stari. Prikolovratil je domov, smrdeč po kislem vinu in neprespani noči. Z grobimi besedami je nagnal povabljence s kužkom vred, na ženo pa je vpil, zakaj zapravlja denar za praznične požrtije. Ne misli se pretrgati, za to da bo ona doma razvajala otroka. Raje ga že zdaj nažene od doma, kot da mu bo na starost pila kri dolgolasa gnida, ki se zanima samo za mamila in kitaro! V potrditev svojih besed je pograbil stol in ga treščil skozi zaprto okno. Bolj kot žvenket stekla so Tadeju odzvanjale po ušesih grobe besede. Le čemu je vpilo mamilih in tako naprej, ko pa je Rok praznoval komaj svoj deseti rojstni dan?

»Misliš; da bi bilo pri nas drugače? Stara dva ravno ne bi razbijala pohištva, kaj bolj prijazno pa te ne bi pogledala, če bi se prikazal domov s kužkom ali mačko,« je pripomnil Baron.

Najbrž je imel veliki brat prav! No, pa zdaj ni imel časa za razmišljanje. Zajček se je odpravil na potep, zato ga je hitro pograbil in ga vrnil k bratcem. Ti so vse odločneje silili s smrčki v odpahnjena vratca. Še malo in ugotovili bi, da jim za pot v svobodo zadostuje le majhen odriv. Potem bi jih z Baronom morala loviti po travniku, kar pa sploh ne bi bilo tako lahko.

Hotel se je podati še na obisk h kokoškam, tem trapastim, a koristnim živalicam, pa je veliki brat iztegnil roko in ga ujel za gleženj. Po spretnem zasuku se je Tadej znašel v travi. Povaljala sta se po mehki blazini. Na koncu je Baronov obraz zakril dečku pogled na veje drevesa in modro nebo nad njimi.

»Ne vem, kaj mi je,. je spregovoril in zamišljenost je pregnala smehljaj. »Tako malokrat sva skupaj. Mogoče se ti bo zdelo vse skupaj trapasto ... « 

Prekinil je izpoved. Ni našel besed ali pa se je bal priti z resnico na dan. Tadej ga ni spodbujal h govorjenju. Po pravici povedano so prišle nežnosti iz bratovih ust silno poredko. Nekako se niso prilegale njegovemu usnjenemu jopiču.

»Odraslim ne smeš zmerom zaupati. Kar tvojo Plevničko poglej! Nekaj generacijam je zagnusila matematiko samo zato, ker je slaba pedagoginja. Ali pa mojster, pri katerem sem delal. Pri njem se ne bi nikoli ničesar naučil. In ko to povem domačim, sem jaz tista črna ovca. Stari zaupajo samo sebi in njim podobnim, zato morava vsaj midva držati skupaj!«

Tadej je pokimal. Vse to je čutil tudi on. Toda zakaj je veliki brat še pred nekaj urami obljubljal očalarici zvestobo do groba? Prisegal ji je, da nima nikogar na svetu tako rad kakor njo ...

»Malo sem se pozabaval z njo, ti pa še zdaj igraš užaljenost. Saj ti nisem obljubil zajtrka v postelji!«

Tadej je odkimal.

»Ne gre za to. Slab okus imaš. Če se misliš poročiti s tako kroto, se mi že zdaj smiliš!«

»Prvič, preljubi bratec, si še presmrkav, da bi ocenjeval dekle, s katerim hodim. Lepota ni vse. Važna je tudi notranjost. Ampak to zdaj sploh ni pomembno. Bolj me zanima, kako si prišel do zaključka, da se bova vzela?« 

»Skupaj sta spala!« 

Baron se je zarežal.

» Tak odgovor sem pričakoval. Izvrže ga lahko samo zelenec, ki ne zna drugega kot zmerjati in metati kamne.«

Tadej se je našobil. Čisto zares jezen pa ni bil.

»Ja, res škoda, da te nisem zadel v tisti tvoj ... «

Ni našel pravega izraza, dokler mu ni padel na misel zvonec.

Barona je zvilo od smeha. Ni mu zameril. Pa tudi deček je priznal, da je fant drugačen od odraslih. Odrasli znajo lepo govoriti, resnica, ki se skriva za leporečjem, pa je čisto drugačna. To je nekako tako kot reklama za cirkuško predstavo. Pisani plakati po zidovih in hreščeči zvočniki na avtomobilih vabijo k ogledu največje, najzanimivejše, naj¬razburljivejše in kdo ve kakšne še ,naj' prireditve, ko pa odšteješ skoraj celotno žepnino za vstopnico in ves goreč od napetega pričakovanja stopiš pod pisano platno, se dve uri dolgočasiš med prekopicavanjem kot robot programiranih cuckov. Še klovni, ki hlačajo po posranem žaganju, niso smešni, ampak žalostni, čarovnika, ki bi prežagal žensko na dva dela, pa takšen ,naj' cirkus navadno niti ne premore.

»Veš, kaj si ta trenutek najbolj želim?« je vzdihnil Baron.

Tadej ni imel pojma.

»Bilo bi veličastno, ko bi z vej visele steklenice koukaloule.«

Raje od kokakole bi ribezov sok. Morda mu ga bo prinesla kmetica, ko se bo vrnila z obrezovanja.

Škoda, ker si ni znal pomagati z abrokadabro. S čaranjem ne bi potešil samo žeje, ampak bi se skušal zahvaliti Baronu za lep dan z darilom. Na primer s knjigo o motorjih ...

Nelepa pustolovščina[uredi]

Knjigarna in papirnica je pisalo nad vrati. Na obeh straneh so se vrstile izložbe s pisanimi knjigami, zvezki, gramofonskimi ploščami, pisarniškimi potrebščinami in pisanimi spominki.

Tadej se je umaknil lepo oblečeni ženski, da se je z zavitkoma zgnetla skozi vrata. Tako je ostalo njemu več prostora. Ni pa se ustavil pri prvem pultu, saj ga zvezki niso niti najmanj zanimali. Po širokih lesenih stopnicah se je vzpel v prvo nadstropje, namenjeno ljubiteljem knjig. Površno je preletel naslove razstavljenih del. Rdeča lopa, Vanda, Smogovci ...

O Bratih levjesrčnih je morala biti še posebej dobra. Tako je sklepal po naslovni strani, kjer sta v nekakšnem grbu počivali levji glavi, okrašeni s košaro grivo.

Vzel jo je s police.

» Ti lahko pomagam z nasvetom? « se je oglasil prodajalec.

Tadej je poškilil na ceno in se zgrozil. S tistim, kar mu je cingljalo v žepu, bi si lahko kupil le nekaj strani.

Da ga prodajalec ne bi imel za postopača, ki samo iz dolgočasja obiskuje knjigarne in trgovine z gramofonskimi ploščami, je naivno vprašal:

»Imate Srečo na vrvici?« 

Dobro je vedel, da je knjiga razprodana. Hotel jo je podariti mami za rojstni dan, in to s povsem določenim namenom: Sprevidela naj bi, kako nemogoči so odrasli v svojem lovu za zaslužkom in v želji, da bi Betonsko naselje spremenili v tihe in sterilno čiste spalnice.

Prodajalec je odšel po katalog. Verjetno še ni bil dolgo na tem oddelku, saj bi drugače vedel, da so knjigo kljub ponatisu razprodali. Kar naj išče, on pa bo še malo poletel med vrsticami.

»Avtorica knjige o Bratih levjesrčnih, Astrid Lindgren, je pri nas znana predvsem po svojih popularnih zgodbah o Piki Nogavici in Kljukcu s strehe. Ko pa je leta 1973 na Švedskem izšla njena nova knjiga, poetična pravljica o bratovski ljubezni, nasilju in pravem pogumu, so jo bralci zelo različno sprejeli ... « 

Nagnil je knjigo in pustil, da ga je nekaj listov pobožalo po dlani.

Fant, kakšna risba! Čisto naga mulca sta čepela na drevesu. Manjši se je naslanjal na ramo poraščenemu možakarju, večji pa je visel z veje in reševal konja, ki se je utapljal v reki pod drevesom.

Hitro je polis tal, da bi našel še sliko kakšne gole deklice, pa je bil trud zaman. Nič zato! Ob prvi priložnosti si bo izposodil knjigo v šolski knjižnici, saj so bili junaki, katere je spoznaval pri čtivu, navadne lutke, ne pa fantje iz mesa in krvi. Te misli je pobral na bratovem zeljniku. Fant je prinesel domov knjigo o gimnazijcih, da bi malo več izvedelo srednješolcih, pa se je pošteno našamaril. Še Tadeju je ob prebiranju šlo na smeh. Kljub mladosti in neizkušenosti bi šel stavit s komerkoli, da je norost trditi, kako se fantje in dekleta samo držijo za roke in vzdihujejo v luno. Njega je pošteno imelo, da bi potipal Jano ali Bibo (pa tudi drugih punc se ne bi branil). Lepega dne se bo ojunačil in to tudi storil! Že tako je večkrat izrabil priložnost pri prerivanju iz razreda, da se je tako ali drugače dotaknil kot jabolko drobnih prsi ...

Knjigo je vrnil na polico in potihoma ponovil naslov.

»Žal je Sreča razprodana. Tudi v skladišču je, nimajo več,« je pojasnil prodajalec in pri tem tako nesrečno gledal, kot bi z vestjo zarezal globoko rano v dečkovo srce.

Pa se je Tadej zavrtel na peti, rekel hvala in odhitel na oddelek s tehnično literaturo.

Ob pogledu na pisane naslovnice mu je postalo vroče. Na posebnem podstavku se je ob napisu ,knjiga meseca' dvigal kup knjig z naslovom Vse o motorjih. Baronu se bo moral pokaditi, da je denar prihranil od maminih prispevkov za malico. Drugače bo fant posumil, da je darilo sumljivega izvora in bo izgubilo vrednost ...

Hitro, preden ga je prodajalka sploh opazila, je pograbil želeno knjigo. Z njo pod pazduho je začel pasti radovednost po razstavnih policah. Naslove je prebiral kar v tri dni. Niti zapomniti si jih ni skušal. S postopanjem je hotel ustvariti vtis, kot da je s knjigo v roki že vstopil.

Prodajalka, mlajša ženska v modrem krilu in beli bluzi, je za mizo izpolnjevala naročilnico in se istočasno pogovarjala z moškim, ki je živahno opisoval knjigo, po katero je prišel. Sivi lasje in pozabljivost so krasili njegovo glavo.

Tadej se je zagledal v konico nalivnega peresa. Lepo modro sled je puščala za seboj. Spraševal se je, v kolikem času se posuši črnilo, in tako je preteklo nekaj sekund, preden se je zavedel, da je prodajalka prene¬hala pisati in se je vprašujoče zazrla vanj.

»Tole knjigo sem prinesel pokazat! Slišal sem, da ste dobili tudi drugi del, pa bi ga rad videl.«

Za hip je utihnil, saj ni vedel, če ga je ženska sploh poslušala. Sivolasi možakar ji je še zmerom nakladal.

»Veste kaj,« je končno rekla, »tu je sto in sto knjig. Pri najboljši volji med njimi ne poznam takšne, kot si jo želite vi.«

Potem je segla po Tadejevi knjigi. Preletela je naslovno stran in odkimala.

»Drugi del? Ne da bi vedela, fant moj.«

Odšla je na drugo stran oddelka, kjer se je zapletla v pogovor z mlajšo kolegico. Najbrž jo je spraševala o iskani knjigi in Tadej se je zazdel samemu sebi grd, ker je goljufal tako prijazno bitje.

Tudi dekle ni imelo pojma o nadaljevanju. Tako se je vljudno zahvalil in počasi odšel proti stopnicam. Vsako hitenje ali celo tek s knjigo pod pazduho, bi pri drugih prodajalcih vzbudil sum in čisto po nepotrebnem bi zašel v težave.

Šele na ,ulici si je oddahnil. Bil je kar malce presenečen nad podvi¬gom. Čeprav mu je strah stiskal grlo, ni jecljal pred prodajalko in izmislil si je potegavščino, vredno poklicnega nepridiprava. Prav res škoda, ker je ni mogel zaupati bratu!

Med čakanjem na zeleno luč je na drugi strani prehoda za pešce uzrl miličnika, kako se je prestopal po robniku. Strah je začel spet rasti. Hotel se je umakniti v stransko ulico, a se je pravočasno spomnil, da je možakar z belimi narokavniki vendar prometnik. In prometni miličniki nimajo opravka z zmikavti. Poleg tega pa on sploh ni tat! Prvikrat in zadnjikrat je nekaj izmaknil. Bilo bi preveč strašno, če bi ga odkrili. Stari bi se ga odrekel za vse življenje, mama bi se onesvestila, in kar bi bilo najhuje - Baron bi bil razočaran nad njegovim početjem. Ne bi razumel, da je knjigo speljal samo zato, ker ni imel denarja, hotel pa ga je razveseliti! Iz prevzgojnega doma bi velikemu bratu pošiljal pisma, fant pa bi počasi pozabil nanj. Postala bi si tujca, in to zdaj, ko so se kljub manjšim spodrsljajem začele krepiti njune vezi.

Kar najhitreje je moral skriti darilo. Odnesel ga bo v klet, kjer stoji zaboj z zakladi iz otroških let. Med gumijastimi zajčki, miškami in pujski, ki so zapis kali s predirljivim glasom, če jih je stisnil za trebušček, ter med raznimi modeli avtomobilčkov s polomljenimi kolesi in obtol¬čeno karoserijo, pa žogami, letali, plastičnimi keglji in celim kupom drobnarij bo knjiga našla varno zavetje, dokler ne bodo v trgovini pozabili na njeno izginotje ...

Kljub temu pa je na poti proti domu legla nanj nova tesnoba. Izmis1iti si je moral izgovor za izostanek s športnega dne.

Baronov pogled na nevzgojenost odraslih[uredi]

Če je Tadej natanko pomislil, je vso reč zakuhal veliki brat. Vzel ga je s seboj v disko, kar je vse lepo in prav. Ne bi pa se smel zapiti, potem ko se je že Jani izgubil. Za nameček je pozabil, kdaj odpelje zadnji avtobus v mesto, na avtostopanje pa zaradi pozne ure ni niti pomislil. Ali pa se je nalašč naredil nerodnega, saj je tako imel vzrok za spanje pri očalarici.

Vendar pa tega domačim ni smel povedati! Izpadel bi kot špeckahla. Poleg tega rit nikoli ne boli tako dolgo, kot pa bi trajala Baronova jeza zaradi njegovega tožarjenja. Še naprej bi ga imel za dojenčka. Za dojenčka s punkovsko pričesko.

Takoj ko je odrinil vežna vrata, je po maminih copatih spoznal, da bo nevihta samo polovična. K sreči je ostala popoldne v službi in tako očeta ne bo jezila s svojim solzenjem.

Vendar pa očeta ni našel s časopisom v fotelju. Družinski poglavar je stal ob oknu, z rokama na hrbtu in gubami na čelu. Takšne zareze so se mu začrtale le takrat, kadar je bil zamišljen in nejevoljen hkrati. Nasprotno pa je Baron deloval zelo sproščeno. Sploh nista spregovorila o njuni odsotnosti, pač pa je veliki brat zagovarjal svoje poglede na življenje. In s temi pogledi je bila povezana njegova kronična nedelavnost.

»Pojma nimam, kaj se je zgodilo z nami,« je odkimal oče.

»Jaz pa vem! Sam si večkrat trdil, kako ste živeli pred vojno v pomanjkanju!« 

»Vsi ne! Mnogim se je godilo bolje kot danes.« 

»Borili ste se vseeno, in to proti okupatorju in proti kraljevini. Tako so nas učili v šoli, zato ne govori drugače!«

Oče se je nervozno nasmehnil. Še opazil ni Tadeja, kako je potihoma vstopil in prisedel na naslonjalo Baronovega fotelja.

»Napaka je bila v tem, da smo hoteli prehitro nadoknaditi vse tisto, o čemer smo dolga leta le sanjali,« je priznal oče.

Prav posebno prepričljiv ni bil videti.

»Naju s Tadejem niste nikoli peljali v cerkev. Tega ti ne zamerim, narobe pa je, ker niste zgradili svojih cerkva, pa četudi rdečih! Nikoli mi niste pokazali novega Boga, v katerega bi lahko veroval tudi jaz in z menoj vsi mladi!« 

»Veruj v delo, v poštenje ... Če bi delal tako, kot se spodobi, ti ne bi hodile takšne misli po glavi. Seveda, najlaže je reči, dajte nam smisel, dajte nam vzornika, dajte nam voditelja! Da bo potem ta voditelj delal in mislil namesto vas!«

Baron je globoko vzdihnil. S tem je pokazal, da je škoda časa za nadaljevanje pogovora. Nikoli ne bosta prišla skupaj.

In prav ta ugotovitev ga je spravljala koraj v obup.

»Vi in vaši bratje somišljeniki ste si zadali za nalogo, da bodo vaši potomci morali žareti od sreče, ker lahko žive v tako človekoljubni ureditvi. Vendar pa ta vaša humanost nima nič skupnega z milijoni brezposelnih. In če mislite, da bo za Vzhod rešitev reklo »vzemi tistim, ki imajo in daj tistim, ki nirnajo«, se hudičevo motite. Mogoče sem res zabit, nisem pa slep, da bi ne videl, kako ljudje danes beže na gnili Zahod in ne obratno ... «

Oče je v nemoči razširil roke.

»Narobe gledaš na vso stvar. Plačujemo stare grehe za naš hitri razvoj!« 

Baron se je počasi dvignil.

»Veš kaj, očka, jaz grem! Vrnil se bom, ko boš s tovariši poravnal vse vaše grehe!« 

Res je odšel v vežo. Ko so zaropotala vhodna vrata, je Tadej vprašujoče pogledal očeta.

»Pusti ga. Nekje ima prav! Si bo že ohladil glavo.« 

Tadeju ni bilo vseeno. Njegov veliki brat je bil slabe volje. Lahko jo mahne k Bobu in potem ...

Ni čakal na dvigalo, ucvrl jo je kar po stopnicah. Preskakoval je po dve in dve in si dopovedoval, da je hitrejši od spuščajoče se kletke. In bi tudi bil, če bi se dvigalo med potjo vsaj enkrat ustavilo.

»Baron!« je zaklical.

V odgovor so zaropotala vežna vrata.

»Prekleto!« je siknil deček in še pospešil hitrost. Na eni od stopnic je izgubil ravnotežje. Pravzaprav mu je stopalo zdrsnilo čez kamniti rob in malo je manjkalo, da ni svinjsko pogrnil. Zadnji trenutek se je obesil na ograjo. Potem ni preskočil dveh stopnic, ampak kar pet.

Sunkovito je odrinil vežna vrata. Na ploščadi se je začel ozirati na vse strani, toda o velikem bratu ni bilo sledu. Ni maral, da gre z njim, zato se je potuhnil! In kadar se je Baron potuhnil, je Tadej vedel, da je vsako iskanje zaman.

»Ne pozabi na obljubo!« je zaklical v temo.

»Na kakšno obljubo?« ga je vprašala mama.

Tadej jo je šele zdaj zagledal.

Najbrž je prihajala s kakšnega sestanka, vsa lepo urejena, brez mreže ali plastične vreče v rokah.

»Ah nič,« je rekel in odrinil vrata.

Za čudo ni nadaljevala z vrtanjem oziroma zasliševanj em in tudi njegovega zamujenega športnega dne ni omenila. V dvigalu si je oslinila prst in ga podrgnila nad obrvjo. Mogoče je na koži ostala sled njegovega dopoldanskega plazenja za zajčki?

Tako mu ni bilo treba skrbeti za izgovore, kje je bil in kaj je počel čez dan. Samo to ga je vprašala, če se je že naučil za jutri.

Pokimal je.

Ni se bal jutrišnjega urnika, pa tudi če bi zgoraj sedel za knjigo, mu snov ne bi šla v glavo. Misli bi mu neprestano uhajale za Baronom. Tako pa bo zlezel lepo v posteljo in skušal kar najhitreje zaspati z eno samo željo: da bi zjutraj, ko bo odprl oči, zagledal brata, kako spokojno spi v svoji postelji!

Ko voda prelije rob[uredi]

Tadeju se želja o bratovi vrnitvi ni izpolnila, čeprav se mu je sanjalo, kako je Baron sredi noči prilomastil v sobo, ga poljubil na čelo in s čisto novim motorjem zlezel v posteljo. Prvi dve uri pouka je vrtal po možganih, kako bi pobeglemu prišel na sled. Tu bi si morda lahko pomagal s slavnim detektivskim društvom, a kaj ko Domen ni znal misliti na nič drugega kot na Bibo.

Sklenil je, da bo takoj po pouku zavil na grajski ovinek. Vsaj eden od fantov bo znal namigniti, kam se je pogreznil njegov veliki brat. Po pravici povedano, to ni bil njegov prvi izostanek. Bila pa je prva noč, ko je Tadeja skrbelo zanj!

Takoj po pisanju prostega spisa »Kaj bi delal, ko bi bil razrednih, jo je ucvrl v prvo telefonsko govorilnico. Iz žepa je izbezal kovanec in ga spustil v režo telefonskega avtomata.

Zavrtel je domačo številko. Ob dotiku mrzle slušalke ga je streslo po vsem telesu, a se je požvižgal na neprijeten občutek. Požvižgal se je tudi na to, da je zaradi skrbi, kaj je z bratom, pisal spis slabše, kot bi ga sicer. Preprosto se ni mogel razpisati in zdelo se mu je, da naklada brez pravega smisla ...

Dolgo časa je zvonilo na drugi strani. Tudi če bi Baron spal, bi se moral zbuditi.

Odložil je slušalko in počakal, da je kovanec zaropotal v predalček z loputo. Čez pet minut bo poizkusil še enkrat. Ker ni bilo nikogar, ki bi silil v govorilnico, je sedel na prag in nastavil obraz soncu.

Vendar pa ni dolgo užival.

Debela ženska ga je hripavo ozmerjala:

»Kaj le posedaš tukaj, saj še do telefona ne morem!« 

Tadej se je molče pobral. Naslonil se je ob steno in ker ni imel početi drugega, je pritisnil nos k steklu. Pogled ženske se je zaradi njegovega nesramnega početja ves spačil. Bila je tako smešna, da ji je z veseljem pokazal jezik. V resnici pa ga je prav malo brigalo, kaj je imela na vesti. Brbljala je nekaj o vremenu, pa o vnukinji in nazadnje o povabilu na kosilo.

Tako je zavlačevala, da se je Tadej že bal, kaj bo z Baronom. Navsezadnje mu bo še ušel, pa tudi odmora bo že konec. Z rokama je pomignil babnici, naj pohiti. Ta pa mu je iz babjega maščevanja pokazala hrbet in nadaljevala z naštevanjem jedilnika. Izkazalo se je, da je ona tista, ki bo pripravila kosilo.

»Pohitite, voda na krompirju vam je že povrela, pa mast se žge!« je zavpil Tadej.

Tudi to ni pomagalo. In ko je že skoraj čisto obupal, je slušalka zaropotala na vilice.

»Sramota pa takšna,. je zahropla ženska.

Deček se je naredil slepega in gluhega. Kovanec, zdaj že vroč od stiskanja v dlani, je spustil v zarezo.

Zvonjenje in upanje sta bila zaman.

Le kam se je potuhnil njegov veliki brat? Se je vrnil k očalarici? Če jo je mislil popihati za dlje časa, bi mu vendar lahko zaupal!

V križišču se je požvižgal na rdečo luč. Pripravljen se je bil spreti tudi z miličnikom. Ne bi se ustavil niti ob žvižgu piščalke in plavi angel bi moral teči za njim prav do šole ...

Na postajališču mestnega avtobusa se je s spretnim slalomom prebil med čakajočimi potniki in ves zadihan planil v šolsko poslopje. Po tišini na prostranih hodnikih je sklepal, da je glavni odmor že odzvonil. Plevničke k sreči še ni bilo v razredu. To je ugotavljal ob pogledu na Tomaža, ki se je obešal na vrata.

Kar vrgel se je na svoj sedež. Iz torbe je izvlekel zvezek z domačimi nalogami. Od nikogar je ni prepisal, zmanjkalo pa mu je časa, da bi z Maticem primerjala rezultate.

Plevnička je vkorakala v razred z dvignjeno glavo. Bliski, ki so ji švigali iz oči, so delali krivico vsemu razredu. Fantje je niso še niti razjezili, pa bi jih že rada utopila v žlici vode.

»Tadej, ti si se odločil, da ne boš spoštoval šolskih pravil. Kaj si počel po zvonjenju zunaj razreda?«  . »Moral sem na telefon,« je odkrito priznal. »Ne laži! V zbornici te ni bilo.«

»Bil sem na telefonu in pika!«

To, da je šel do telefonske govorilnice, ni stare nič brigalo. Na zbornični telefon ni maral, saj so starčki in starke vlekli na ušesa, kaj je tako prekleto važnega, da jih gnjavi.

»Prav.. je pokimala Plevnička in nadaljevala z mirnim in hkrati maščevalnim glasom. »S teboj človek ne more zlepa.«

Kdo pravi da ne? Čisto po pravici ji je povedal, kje je bil, razjezil se je šele potem, ko je začela stresati nad njim svojo premoč.

»Imaš že kakšen ukor?« je vprašala mimogrede.

Tadej je odkimal.

»Čudno! Vse kaže, da te preveč ujčkamo. Predlagala te bom za ukor po razredniku. Mislim, da ga zaslužiš .. Če še ta ne bo pomagal, pripiši posledice sebi. Bolj ko je človek uvideven s teboj, nesramnejši postajaš!« 

»Nič nisem nesramen! Moral sem na telefon in če nisem šel v zbornico, je moja stvar.« 

»Ne mislim razpravljati naprej! Dobro 'veš, da šolskega poslopja ne smeš zapuščati niti med odmori. Kako bi pa bilo, če bi vsi ljubljanski šolarji med odmori smukali po mestu?!« 

To je bilo Plevničkino pravilo. On pa je dobro vedel, da je že veliko osmošolcev med glavnim odmorom pohitelo v bližnjo slaščičarno na kos torte ali kavico s smetano, pa zaradi tega ni bil še nihče kaznovan.

In ženska mu je grozila z ukorom ravno zdaj, ko je obljubil Baronu, da se bo potrudil v šoli. Potrudil že, ne bo pa se pustil poniževati!

Pograbil je domači zvezek in ga potisnil v torbo. S pogledom je ošinil sošolce, ki so s pridržan im dihom spremljali njegovo početje.

»Kako?« je obsedela Plevnička.

Gledala je za njim, kot bi jo ošvrknil s koprivo.

»Ja, grem,« je rekel, odrinil vrata in jih za seboj zaloputnil. Tako niti ni slišal Plevničkine grožnje, kako se posledic svojega obnašanja niti ne zaveda. Morda se jih res ni, samo zdaj je moral proč. Kam daleč, drugače bi še ponorel!

Igralnica s fliperji[uredi]

Pijančki so čepeli za točino mizo in počasi srebali iz kozarcev alkohol najrazličnejših barv in okusov. Za ropot, katerega so za njihovimi hrbti povzročali mulci s potezanjem in pritiskanjem, se še zmenili niso. Pokalo je, se bliskalo, brnelo in cingljalo. Srebrne kroglice so z bliskovito hitrostjo švigale med svetlečimi žarnicami in zvončki. Na sosednjem avtomatu so pred puškino cevjo rasle in izginjale morske in gozdne pošasti. Slavni strelci so potapljali podmornice ter klatili letala kot zrele hruške z drevesa. Računalniki so risali na papir čudne mežice. Po ovinkasti cesti sta se prehitevala motorista. Kar izzivala sta nesrečo. Glavni voznik je sedel na stolu in zaverovano obračal krmilo. Napake niso prinašale smrti, pač pa kazenske točke.

Pred Tadejem se je odpiral nov svet, katerega je doslej bolj slabo poznal. Odpiral pa se je tudi nov čas, saj je ob tej uri Tadej navadno sedel pri pouku in ni imel pojma, kakšno življenje se je medtem odvijalo po mestnih ulicah. Samemu sebi se je zdel kot majhen nepridiprav; izza steklenih vrat trgovin in lokalov so kukale tovarišice, pa tudi njegova stara dva, in mu žugali: ,Le čakaj, mulc! Kaj počneš ob tej uri zunaj šole?'

In dlje ko je razmišljal, bolj se je smejal svojim prividom. Vseeno pa je sklenil, da bo z obiskom grajskega ovinka še malo počakal. Ob tako zgodnji uri najbrž še sameva v soncu in je popisana ograja edina sled, da se tam zbirajo junaki s svojimi jeklenimi konji.

Počasi se mu je zazdelo izostajanje od pouka razburljivo dejanje. Namesto da bi se potil pri kontrolki, je gledal pisane lučke in prisluškoval sto in sto glasovom. Medtem je njegov stol v razredu sameval in tudi naslednjo uro njegova malenkost ni bila v nevarnosti, da bi ga biologarica presenetila s kakšnim neprijetnim vprašanjem.

In opravičilo? Se bo že nekako znašel. Ojunačil se bo in razredni¬čarki na štiri oči pojasnil, kako nevzdržen je odnos Plevničke do njega. Dovolj dolgo si je grenil življenje z nepotrebnimi strahovi! Čeprav ga je Baron pustil na cedilu, mu je vseeno odprl oči. Občutek, da je mali nepridiprav, je počasi hlape!. In da si še naprej ne bi kvaril razpoloženje z razmišljanjem, je segel v žep po kovanec. Ravno prav za dirko! Moral je samo še počakati, da se izprazni stol pred njim.

Takrat pa je v zakaj eno kraljestvo vdrl moški s filmsko kamero na rami. Za njim sta se zgnetla snemalec zvoka in dolgolasi pomočnik, ki je nosil na dolgi palici nekakšen mikrofon. Smešno odpravo je zaključeval bradat možakar. Vse navzoče je v imenu televizijske ekipe zaprosil za odgovore na nekaj zastavljenih vprašanj.

»Jaz že ne bom odgovarjal!« se je razburil zavaljen rdečeličen možakar. »Raje vprašajte žogobrcarje, če jih ni sram, ker jih je en sam Kurtovič ugnal v kozji rog. Ob koncu prvenstva bodo pa že spet stokali, kako nimajo dovolj zagretih navijačev!«

Starčka z veliko bradavico na koncu vijoličastega nosu je tiščalo nekaj čisto drugega.

»Ja, ja,« je zaškripal. »Morali boste kam drugam. Pri nas nimamo punc. Kdo bo pa gledal samo dedce na ekranu?«

Pa je število »dedcev« hitro upadlo. Skupina fantov se je izmuznila na ulico. Najbrž niso marali, da bi njihovi domači videli, kje zapravljajo čas in denar.

Televizijci so preslišali prijazni pripombi. Tadeju se je zdelo, da morajo imeti debelo kožo in kosmata ušesa, drugače ne bi zdržali pri svojem delu.

»Zanima me, kaj ste po poklicu?« je bradač ogovoril fanta ob ekranu z motorjem.

Snemalec, ki si je utiral pot do njiju, je Tadeja odrinil in mu za nameček stopil na nogo. S prostim očesom je naravnost zavpil: ,Umakni se že, gnida postopaška!'

Volan je obmiroval, motor pa je še naprej rezal ovinke in drsel po poljih in travnikih. Številke v okencu so seštevale kazenske točke in kvarile fantu rezultat.

»Na tehnično hodim.«

»Potem si še učenec?« 

Fant je pokimal.

»Pa zdaj nimaš pouka?« 

»Zadnji uri sta nam odpadli.«

Pomenljivo se je zarežal in dal jasno vedeti, da ni čisto res, kar pravi.

»In kaj počneš v prostem času?« 

Brez odgovora.

»Pogosto zahajaš semkaj?«

Pokimal je, potem pa se premislil in hitro odkimal.

»Pozimi večkrat kot pa zdaj. Saj se nimam kam dati.«

Na vprašanje, kaj je njegov življenjski cilj, je za hip nagrbančil čelo. Pogled mu je ušel na drveči motor.

»Da bi veliko zaslužil in si kupil dober motor ... Pa da bi veliko plesal ... « 

»Stop!« je zavpil bradač.

Snemalec se je ozrl za Tadejem, češ kje si strigalica mala, da te spet ne pohodim. Pa Tadej ni povesil pogleda, niti se ni skril za druge. Kljubovalno je zrl snemalcu v oči in se pri tem šobil.

»Drugič se ne nastavljaj!«

Saj se ni! Samo fantovo tekmovanje z motorjem je spremljal. To pa ni bilo nič prepovedanega. Oni so naredili zmedo, ko so pridrli noter in jih zmotili!

Bradaču mladeničevi odgovori niso niti malo ugajali. Svoje razočaranje je glasno pokazal s pripombo:

»In to naj bi bili bodoči stebri naše samoupravne družbe! Šef takšnih odgovorov ne bo pustil v javnost. Če ne dobim boljših odgovorov, je bolje, da storniram oddajo!« 

Snemalec ga je poskušal potolažiti, da se vnemajo za motorje in ples pač fantje določene starosti in vzgoje. Na enem primeru še ne sme vsega posplošiti.

»Glede vzgoje se strinjam, ni pa starosti v človekovem življenju, ki bi mislila samo na zabavo. Brez dela je življenje prazno, pa naj gre za odrasle ali pa za te ... « 

Hotel je reči »klince«, pa se je ugriznil v jezik in pokazal na Tadeja: »Še z njim poizkusim, čeprav mi že njegov videz ne vliva posebnega upanja!«

Presneta goflja! Kaj bi starček dal za takšne lase! Tako pa je imel na glavi letališče za muhe in so mu vse kocine udarile v brado. Na njegovem mestu bi se nad takšno zunanjostjo zjokal! Iz protesta se je hotel umakniti, pa je bradač vztrajal pri svoji želji. Poleg tega so ga obdajali radovedneži kot živ, neprebojen zid.

»Velikokrat prideš sem?«

Tadej je odkimal.

»Skušaj odgovarjati s celim stavkom, tako kot te učijo v šoli!«

»Ne, ne pridem velikokrat sem. Danes sem prišel zato, ker sem bil jezen. No, ne jezen ... Bilo mi je dolgčas.«

To, da se je sprl z matematkarico, bradača res ni brigalo.

Dolgočasil si se, poleg tega si bil malce slabe volje, pa si se prišel sprostit, kaj ne?«

Pokimal je, saj ni imel kaj ponavljati v celem stavku. Že tako se mu je zdelo, da se obnaša kot papiga.

»Pa prideš večkrat?«

»Ne pridem velikokrat. V šoli ne vidijo radi, če se zbiramo tukaj. Pravijo, da okolje ne deluje preveč vzgojno. Hodim še v osnovno šolo.«

»Pa se ne bojiš kazni? Če te bodo takole videli v naši oddaji, jim ne bo vseeno.«

»Ne, ne bojim se. Nikogar se ne bojim!«

Požel je val smeha, vendar je strogi bradačev pogled hitro utišal radovedneže.

»Si si tudi ti postavil za življenjski cilj motor ali avto?« 

Tadej je odločno odkimal.

»Le kaj bi z njim, ko pa je bencin tako drag, pa tudi neenakost med ljudmi povzroča. Nekateri žrtvujejo svojemu prevoznemu sredstvu več časa in ljubezni kot pa družini.«

Zdelo se mu je, da je napravil na bradača dober vtis in sklenil je lagati do konca razgovora.

»Veliko bereš?« 

»Vinetou je že za menoj. Raje imam naše pisatelje.«

»Pa te pri branju kdo usmerja? Tekmuješ mogoče za bralno značko?«

»Tekmujern od drugega razreda, pa tudi novinarski krožek obiskujem.«

»Lepo,« se je kar topil bradač. »Pa imaš poleg tega še čas za kakšne hobije, hočem reči konjičke?«

Tadej se je zamislil. Pobiranja žog na nogometnem stadionu res ni mogel obešati na veliki zvon, pa čeprav je šlo za prvenstvene tekme.

»No, saj tudi to, kar si že povedal dovolj zgovorno priča o tvoji pridnosti, « ga je bradač rešil iz zadrege.

Hotel je samo še vedeti, zakaj se je odločil za takšno pričesko.

»Ne vem,« je skomizgnil deček. »Malo zato, ker je zdaj ravno v modi. Poleg tega pokažem z njo brez besed, kaj si mislim o domačih, pa o šoli in o vsem, kar nas obdaja.«

»Ti bi torej rad drugačen svet?«

»Ja, pravičnejši, bolj odkrit ... « 

»Tole zadnje bom izpustil.. je šepnil bradač snemalcu. »Če bi govoril o vojni, potem ne rečem. Drugače pa bo še kar uporaben.«

Morda je snemalcu postalo celo žal, da ga je ob prihodu tako svinjsko pohodil.

Televizijska ekipa se je premaknila in okrog avtomata z motorjem je nastalo zopet zatišje. S tem pa je naraslo Tadejevo upanje, da se bo lahko še sam poizkusil z dirko.

Počakati je moral fanta, ki se je odločil še za eno vožnjo. »Pa res bereš slovenske pisatelje?« ga je dregnil, preden je obrnil krmilo in zdrvel po navidezni cesti.

Tadej je pokimal.

»Sarno moje najljubše. Čtivo navadno prepišem med odmorom, bralna značka pa je za pridnejše od mene. Do lanskega leta sem še tekmoval, potem pa se mi je zdel program preveč zastarel. Nič sodobnega ni bilo.«

»Fant, dobro si našel bradača!« 

»Povedal sem mu tisto, kar je hotel slišati. Zakaj mu ne bi ustregel.«

Poba ga je še enkrat občudujoče lopnil.

»Vidiš, takega te imam rad! Prej pa si govoril tako prepričljivo, da sem ti še jaz nasedel.«

Spoprijateljila bi se, in fant bi mu celo prepustil krmilo, pa je Tadej zagledal skozi okno Janija. Pravzaprav mu je padla v oči njegova rdeča Honda.

Vesela vožnja[uredi]

Pokromani deli motorja so se v soncu svetili kot stotera ogledala.

»Je bil Mare kaj tukaj?« se je Jani zadrl med vrati.

»Kateri Mare?« je vprašal eden izmed fantov.

»Tisti brez motorja.« 

Fant je odkimal. Se preden pa se je Jani vrnil k motorju, je Tadej stekel za njim in ga ujel za roko.

»Barona iščem. Si ga kaj videl?« 

»K Vžigalici je prisedel. Vsak čas bosta tukaj.«

Res se je že naslednji trenutek razleglo z začetka ulice novo bobnenje. Ni bil Vžigalica, pač pa Mare številka dve.

Pristal je ob Janiju.

»Gremo?« 

Jani se je jezil na Mareta številka ena.

»Presneto, on pa obljube! Peš naj pride za nami!« 

To je pomenilo, da so se odpravljali na izlet. Če bo hotel videti Barona, bo moral z njimi.

»Lahko prisedem?« je vprašal Janija.

Izbral ga je zaradi bleščečega motorja, pa tudi Jani je bil v redu fant. »Vžigalica in Bob sta tudi že za nami,« se je površno ozrl Mare številka dve.

»Gremo!«

Preden je Jani speljal, se je z roko prepričal, če se je Tadej utaboril, tako kot se spodobi. Potem je zapeljal v glavno ulico. Z glasnim ropotom so mu sledili še štirje motoristi, oviti v modrikaste oblačke izpušnih plinov.

Tadej se je oklepal Janija in od strani opazoval možakarja za volanom, kako jih je previdno prehiteval. Verjetno se je zavedal, da motoristi ne vozijo s polno močjo. Na zadnjem sedežu se je šopiril majhen mulc, ženska pa je buljila vanje kot v prikazni z drugega planeta. Gotovo sta s starim tekmovala v opravljanju, saj so imeli odrasli zmerom kaj proti motorjem in razigrani mladosti. Zaradi usnjenih oblačil in sproščenega vedenja so v njih videli nekakšne upornike in slabiče, ki so podlegli slabim zgledom presitega in vsega naveličanega Zahoda. Tako si Tadej ni mogel kaj, da ne bi pokazal mulcu oslov. Malega je vrglo od jeze. Nekaj je kričal staremu in kazal s prstom, pa so motorji preveč bobneli, da bi ga očka razumel ...

»Nabij gas do fula!« je zavpil Tadej.

Jani ni hotel nič slišati. Še celo zavrl je. Očitno je spoštoval predpise. Mulc se je za silo pomiril. Kaj je počel naprej, Tadej ni več videl, saj mu je pogled zastrl Janijev široki hrbet. Stegovati se ni maral - dobro je vedel, da vozniki najbolj sovražijo, če se njihov sopotnik obnaša, kot bi sedel na stolu ...

»Reva si! Pustiš se vsakemu Petrčk!«

»Kakšnernu Petrčku?« se je zarežal Jani.

Le slutil je, kam je deček meril.

»Nekaj jih poznam. Eden se slini okrog mene na nogometnem igrišču. Ves neumen je na moje kratke hlače!«

»Veš, Tadej, včasih se mi zdi škoda, da nisi tak kot drugi fantje tvojih let. Po pouku jo mahnejo v bazen plavat ali pa obiskujejo tečaj tujega jezika ... «

»Daj, daj,« je vzkliknil Tadej. »Še k modelarskemu se mi ne ljubi več.«

»Tvoja mama se bo razjokala, če boš tako nadaljeval.«

Tadej ni vedel, kaj je udarilo v Janija. Takšnih morskih ni bil sposoben izvreči niti preljubi Baron v svojih najslabših trenutkih.

Vendar pa se fant ni spustil v razlago svojih pametnih misli. Privil je ročico, da je zapelo iz vseh šestih izpušnih cevi. Po svojem videzu so spominjale na orgle. Ni pa se nagibal naprej kot večina fantov, ampak je sedel vzravnano in se pri tem držal za krmilo, ki je kot nekakšno rogovje davno izumrlega goveda segalo daleč nazaj. Namesto slike na televizij¬skem ekranu se je pred njima odpirala cesta, veter se je spreminjal v glasbo, občutek hitrosti pa je bil opojnejši od še tako močnega napoja v kristalnem kozarcu. Vse to je občutil Tadej in najraje bi zavriskal od veselja!

In še nekaj je opazil. Kadar se je peljal sam z Baronom (pravzaprav je od njune zadnje skupne vožnje minilo že sto let!), so se šoferji požvižgali na njiju. Pri petih jeklenih konjih, z jezdeci v pisanih oblačilih, pa ni nobenemu padlo niti na kraj pameti, da bi jih podcenjeval in izsiljeval prednost. V skupnosti je moč! In zdaj se je tudi Tadej počutil močnega in pomembnega.

Škoda, ker je ravne ceste kmalu zmanjkalo. Začeli so se ovinki. Potihoma jih je preklinjal, saj se je bal, da mu bo pri veliki hitrosti zmanjkalo moči v rokah. Ne bo se mogel obdržati na sedežu. Omahnil bo in se na asfaltu raztreščil kot zrela lubenica. Ni pa se upal prositi za bolj umirjeno vožnjo. Janija bi njegov strah spodbudil k še drznejši vožnji. Hotel bi se namreč izkazati kot neustrašen voznik.

Na desni sta puščala fante za seboj. Mitja je na svoji kroski že pošteno zaostal. Fantje so jima mahali, Bob pa se je muzal, kot bi vedel, da preživlja Tadej smrtno grozo ...

Ko pa je hotel končno le stegniti jezik, je zaslišal za seboj bratov zategli žvižg.

»Baron bi ti rad nekaj povedal,« je Tadej izkoristil priložnost.

In res je Jani zmanjšal hitrost. Pustil je Vžigalici, da ga je dohitel.

»Če hočeš, lahko zamenjava s Tadejem!« 

Jani je odkima.

»Fant si je izbral mene. Sicer pa naj se sam odloči!«

Tadej je kljub strahu vztrajal na svojem mestu. Če bi se zdaj presedel, ga Jani ne bi nikoli več vzel s seboj. Tolažil se je z upanjem, da do cilja ni več daleč.

Veliki brat ni dolgo tečnaril.

»Prav! Samo pazi nanj!«

Lepo, da ga je začelo skrbeti.

»Pa imaš sploh ključ?« je Vžigalica zaklical Janiju.

Fant se je samo zarežal.

»Kakšen ključ?« je hotel vedeti Tadej.

Zaradi ropota in vetra je moral vprašanje ponoviti.

»Ko smo šli zadnjikrat k meni, nas je spral naliv. Pozabil sem ključ. Premočeni kot cucki smo razbili straniščno okno. Stari še zdaj ne ve.«

Tudi lepo! Tadej je poznal Janijevega očeta iz Baronovih pripovedi. Imel je več počitniških hišic in je v to, kamor so zdaj jezdili oni, bolj poredko zahajal. Drugače je fantje ne bi izbrali za svoj drugi dom. Baron je večkrat pol v šali pol zares pripomnil, kako ni pravice na tem svetu. Tako zelo si je želel svojo sobo, da bi jo opremil po svojem okusu in ne tako, kot sta hotela stara dva. Poleg tega bi lahko povabil prijatelje. Malo bi pili, klepetali in vmes poslušali kasete. Toda mama je naredila kisel obraz, že če je kdo samo položil kazalec na zvonec ... Jani je po drugi strani lahko menjaval hiše in ne samo sobe. Vseeno pa fanta zaradi tega ni sovražil! Jani se nikoli ni šel snoba, ampak je z vsemi delil slabo in dobro.

Takoj po odcepu z glavne ceste so asfalt zamenjale luknje. Dobrodo¬šlico jim je izrekel oblak prahu. Razvila se je bitka za čelo kolone. Tisti spredaj so požrli manj svinjarije in tako so svetleči se motorji zasedli cesto kot hrumeč orkan.

Janiju je uspelo zadržati vodilno mesto. K sreči se je Tadejev strah pred padcem vztrajno manjšal. Privadil se je hitrosti in zavijanju in počasi je začel celo uživati. Tako mu ni bilo prav nič po volji nenadno zaviranje.

Hotel je že vprašati, kaj je, pa je na svoji levi zagledal avtobus. V mogočni senci se je počutil čisto majhnega. Za zaprašenim steklom je šofer preklinjal v brado, saj je moral zavirati, potniki pa so z zaguljenimi pogledi buljili vanje. Verjetno so negodovali nad prihodom mestnih frajerjev. Ne samo, da nepridipravi niso nič delali, ampak so s svojim vedenjem slabo vplivali na njihove sinove in hčere. Vrteli so jim glave z navideznim bogastvom, ki se skriva v mestih in do katerega se da dokopati brez posebnega truda.

Tadej s takšnih izletov še ni imel izkušenj, bil pa je prepričan, da odrasli pretiravajo. Z zasedbo vikenda še ne bodo razdejali njiv in polj, pa tudi njihovim otrokom ne bodo zmedli glav. Pravzaprav pa sta si vas in mesto že zdavnaj podala roko in je tiste prave kmetije srečal samo še v hribih.

Za avtobusom je ostalo v zraku na milijone prašnih delcev. Prometni znaki za omejitev hitrosti, razkopan rob ceste in opozorilne palice so napovedovali, da se bodo kmalu lotili širjenja in asfaltiranja cestišča. Tadeju ne bo drugič več škripalo med zobmi in tudi sline mu ne bo treba nabirati v ustih. Tako pa je pozabil na veter in pljunek se mu je razmazal po licu. Moral si ga je obrisati s potegom dlani.

»Je še daleč?« je previdno vprašal Janija.

Pa fant ni imel časa za odgovor. V vzvratnem ogledalu je zagledal Mareta številka dve, kako je dajal z roko znak. Kar takoj se je odločil:

»Scat!«

Hrupna skupina je zapeljala k robu. S širokimi koraki, kakor stopajo kravji pastirji v znamenitih kavbojkah, so jezdeci zabredli v prašno travo. Tudi Tadej je zlezel z motorja, čeprav ga v mehurju ni tiščalo. Ni pa maral izpasti kot nekaj posebnega, zato se je napel in iztisnil tistih nekaj kapljic. Res je lepo, če so složni. Vsi za enega, eden za vse!

Šele s sedeža je opazil dve ženski, kako sta se upogibali med zelenjem in se od časa do časa ozrli k njim. Kljub obilici dela in bolečinam v križu sta imeli dovolj časa za nasmihanje in zgroženo odkimavanje. Kako smešni so ljudje! Gotovo sta se jezili nanje, namesto da bi jim bili hvaležni, ker so po svoje skušali pregnati sušo.

Janijev pobeg pred fanti je Tadeja še dodatno navdušil. Oziral se je v prašen oblak, ki je zakrival zaostale jezdece.

»Pazil!« je zavpil Jani.

Namesto s piskajočim smerokazom je nakazal spremembo smeri kar z roko.

Prek izsušenega jarka sta skočila na stezo. Čeprav se je Tadej oklepal prijatelja, ga je nevidna sila dvignila v zrak. Malo je manjkalo, da ni zgrešil sedeža in svinjsko pogrnil.

»Je vse v redu?« se je zarežal Jani.

Tadej je zamolčal pretres ritnih možganov. Takoj ko je bilo mogoče, se je ozrl in spremljal skoke tovarišev. Vžigalica je pri pristajanju grdo zaklel. Najbrž se je ustrašil za izpušno cev!

Počasi je zasledovalce zakrilo grmičevje. Steza se je vse bolj vzpenjala in modrikast dim je silil Tadeja h kašljanju. Čeprav je imel vonj po mešanici za motor raje od mamine dišeče vode, spravljene v lepo oblikovani steklenički, si je vroče želel ravnejšega cestišča.

Grmovje je po nekaj sto metrih zamenjal nasad jablan. Veje, obtežene s sočnim bremenom, so kar klicale po obiranju. Tadej je pospešeno požiral sline, čeprav vsa jabolka še niso dozorela. Kaj bi dal, da bi dosegel enega, samo enega, pa je bil kljub stegovanju prekratek vsaj za pol metra. Za silo ga je pomirila Janijeva pripomba, naj že enkrat miruje, saj ni v cirkusu, ko pa bodo prišli na cilj, se bo lahko nažrl jabolk, kolikor mu jih bo srce poželelo.

To je že lepše zvenelo! Prav res si je želel osvežiti usta.

Zdaj ko ga ni več razburjalo sadje nad glavo, se je v miru razgledal po pokrajini. Drugačna je bila od tiste, kamor sta se peljala z Baronom na izlet. Namesto gora okrog »zajčje dobrave« so jih obdajali mehki valoviti griči, porasli z gozdovi. V zahajajočem soncu je drevje dobilo rdečkast nadih, da se je Tadeju zdelo, kot bi vso pokrajino opazoval skozi očala z rožnatimi stekli. Najbolj ga je očaral mogočen hrast, ves črn v svojih sencah, iz katerih je puhtel večerni hlad, pomešan s šepetom o človekovi minljiv osti in hrastovi večnosti. Kdo ve, koliko let je že kraljeval na travniku! Morda nekoč ni bil tako zelo osamljen in je okrog njega rasel gozd, katerega je potem počasi izkrčila človeška roka pri iskanju plodne zemlje? Do živega mu ni mogla niti strela, ki se mu je zažrla v lubje. Še naprej je kljuboval zimam in neurjem ter nudil varnost številnim pticam, ki so ga obletavale, v njem izginjale in se zopet rojevale iz listnatih oblakov.

In prav v njegovo zavetje se je namenil Jani. V mraku sta med ptičjim žvrgolenjem razjahala jeklenega vranca.

Fant v usnju je zaplesal čuden ples.

Voda izpere prah[uredi]

»Kar za mano, da se znebite prahu in uši!« je skušal Jani prevpiti glasne stroje.

Usnjeni podplati in gumijasta kolesa so začela tlačiti travne bilke. Tadej se ni menil zanje, ampak je stekel za Janijem. Ob pogledu na žuboreč potok s tolmuni, je pozabil na jabolčno pojedino. Nekaj časa je opazoval pet, šest ribic, ki so ob njegovi navzočnosti živčno švigale sem in tja. Dokončno jih je prestrašil Jani. Med razposajenim poskakova¬njem si je slačil hlače. Bradati Bob ga je prehitel. Nag je butnil v tolmun, da je z glasnim pljuskom špricnilo na vse strani. Potem sta z Janijem v en glas zatulila, kako voda sploh ni mrzla.

Z dretjem sta privabila samo Barona, ostali pa so raje sledili Maretu številka dve, ki je dobro poznal pot med leskami na drugi strani jase. Le še Tadej je stal ob potoku in ni vedel, kako naj si umije obraz. Slačiti se ni maral. Sramoval se je svoje golote, saj je bil v primerjavi s fanti še ves zelen.

»Pridi no, prašiček!« je zabrundal bradač.

»Ne bomo dolgo, zato pohiti,« je še Jani dodal svoje povabilo.

Šele na Baronov klic, naj nikar ne bo zmrznjena reva, je zmetal obleko v travo in se predal hladnemu objemu. Istočasno se je tolažil, da fantje v njegovih letih niso bili nič bolj »korenjaški«.

Začeli so se loviti. Ker je bil Tadej najmlajši, je čast lovilca doletela prav njega. Kar takoj se je pognal proti bradaču. Čeprav je ta stekel na drugo stran, ni ušel za dolgo. Veliko prožnejši in spretnejši deček je bil v trenutku pri njem. Prvič je zgrešil in zviška priletel v vodo. Pri drugem skoku pa se Bob ni več izognil prijemu.

Baron in Jani sta jo ubrala vsak na svojo stran. Med čakanjem, za katero žrtev se bo Bob odločil, je Tadeja začelo mraziti.

»Ven grem,« je pošklepetal z zobmi.

Odpravil se je na iskanje hlač, ki so se pogreznile v travo. Zdaj se fantje v vodi niso več smejali, ampak že konjsko rezgetali. Tako razposajenih jih še ni videl. Počasi pa je tudi njih začenjalo zebsti in še preden je Tadej ugotovil, s čim bi se lahko obrisal, je Jani pritekel iz vode in ga plosknil po riti. Pod srebrnimi kapljicami je zrasla rdečkasta lisa, ki je prijetno grela ...

Kot bi mignil, se je Jani vrnil z odejo. Skrbno je zavil Tadeja v mehko in voljno blago. Šele potem je poskrbel zase. Hlače si je navlekel na makro kožo, fantoma v vodi pa je zavpil, naj se ne obirata predolgo, razen če ne mislita crkniti od mraza.

Tadej se je ves zavit s težavo prebijal skozi grmovje. Mahal jo je po komaj opazni stezi; tako so bili bolj glasovi fantov tisti, ki so ga varno pripeljali do lesene hišice z veliko teraso, zbito iz desk in prevlečeno s temno rjavim zaščitnim premazom.

Žurka[uredi]

»Kar začnimo! Bodite kakor doma!« je zaklical Jani.

»Potern pa raje grem,« se je pošalil Vžigalica.

Tadej je ves zavit komaj čakal, da bo zagorel ogenj v kaminu. Trije so se gnetli okrog kurišča in zlagali drva. Nad vžigalico so se vejice svetlo vnemale, a ravno tako hitro tudi ugašale.

»Premalo papirja imamo,« je ugotovil Mare številka dve.

Nekje je našel star jutranjik. Z njim je šlo laže. Zagorel je kot za stavo, spremljan z zmagoslavnimi vzkliki. Tadej je razpostavil svoje cunje po kamnitem robu, da bi iz njih pregnal večerno vlago. Nastavil se je toploti plamenov, ki so plezali po dračju in počasi vnemali debelejša drva. Odejo je spustil do pasu, da se mu je po gladki koži poigraval rdečkast sij. Sredi največjega uživanja sta v sobo prihrumela Baron in Bob. Kar teklo je od njiju, mrzla pa sta bila tako, kot bi ušla iz hladilnika. Tadeja sta skoraj izrinila izpred toplega »žrela« in za name¬ček ga je Baron skušal izluščiti iz odeje.

»Ne dam!« se je uprl deček.

Z obema rokama je pritisnil blago k sebi in se umaknil v najtemnejši kotiček sobe. Pri tem je uporno gledal predse. Če bi kdo stegnil roko in ga skušal razgaliti, bi ga gotovo popadel z zobmi.

Baron je zaklel, Bob pa ga je pomiril, naj se ne razburja preveč. Odprt kamin je čudovita reč. Kot bi trenil, se bosta osušila in ogrela.

»Vseeno naj se zaleti!« je vztrajal veliki brat.

Pri tem mu je kapljica spolzela z nosu na ustnico, in ščegetala ga je, dokler je ni odpihnil.

»Umaknita se! Vso toploto nam bosta odžrla!« se je pritožil Mare številka dve, Jani pa ga je utišal:

»Pusti ju, saj tako nimamo žensk, da bi se pozabavali z njimi!«

Vžigalica se je skremžil:

»Z Baronom nič ne rečem, z Bobom pa se jaz ne grem nobene zabave. Bi bilo ravno tako, kot če bi naskočil medveda!« 

Krohot je napolnil sobo. Da pa ne bi bila njuna golota še naprej v posmeh, sta si nataknila cunje in se umaknila v ozadje. Šele zdaj je soba resnično zažarela.

»Ko ste se že naseksali z očmi, predlagam požirek!« je Jani dvignil steklenico z zlato rumeno tekočino.

Tadeju povabilo ni niti najmanj ugajalo. Prijeten izlet se bo spreme¬nil v popivanje in še kaj hujšega. Seveda so se Baronu takoj razlezla usta od zadovoljstva. Med prvimi je segel po steklenici. Še preden pa jo je ponesel k ustom, ga je Tadej ujel za roko:

»Obljubil si, da ne boš popival. Požrl si besedo!« 

»Smern vprašati, do kdaj si bil danes pri pouku? Nič ti nisem rekel, ko si prisedel k Janiju na motor!« mu Baron ni ostal dolžan.

To je bilo res. Toda izostal je zato, ker ni maral več poslušati Plevničkinih izpadov.

»Vidiš, pa sva si bot,« se je nasmehnil Baron.

Ponesel je steklenico k ustom in naredil nekaj požirkov. Potem je ponudil pijačo Bobu, ki je že lep čas iztegoval roko.

Tadej je gledal v brata, ni pa opazil pomenljivega nasmeška in dlani, ki so se dotaknile ustnic; zrl je nekam vase, poln jeze, ker mu stvari niso šle, tako kot si jih je zastavil. Izostanek od pouka konec koncev še ni pomenil, da je konec sveta. Izgovor si bo izmislil, teže pa bo prestopil šolski prag in brez jeze zrl v oči Plevnički, ki bo klatila kdo ve kakšne nesramnosti!

Pobral je odejo in ogrnjen vanjo sedel na preprogo iz merjaščeve kože. Pod ritjo je začutil ostre dlake, a se ni menil zanje. Tako od spodaj je opazoval čudno druščino in skušal pozabiti na skrbi.

Tudi Bob se je zvrnil k njemu.

» Tako laže pijem,« je pojasnil, čeprav Tadej ni zaprosil za podrob¬nejšo razlago njegovega početja.

»Saj nismo na pogrebu!« je zavpil Mare številka dve, takoj ko je Jani vključil gramofon in se je razlegla orgelska glasba.

Vžigalica je izvrgel svoj »ne seri ga«.

Jani jima je takoj ustregel. Glas orgel je odplaval kot svilena ruta v vetru. Namesto njega se je razlegla popevka s tops pops lestvice.

»Še meni Johna sprehajalčka!« je zaprosil Vžigalica.

Mare številka dve je bolj kot na pijačo mislil na prigrizek.

»Jej jabolka!« mu je svetoval Jani, pa lačnež ni bil zadovoljen.

»Saj nisem na šolskem izletu!« 

» Jaz pa nimam delikatesne trgovine!«

Fantje so pozdravili gospodarjev odgovor. Jani jim je dal streho nad glavo. Poskrbel je tudi za njihovo žejo in počutje, le kaj so hoteli še več od njega!

Ob novi disko pesmi je Vžigalica zapel:

»To je tapravo!« 

Zdaj je bil Bob tisti, ki je zagodrnjal »sranje«! Sto ljudi, sto okusov. Na tihem je upal, da se bo okus fantov z leti popravil. Čemu bi jih potem že zdaj moril in prevzgajal?! Raje je segel v škatlico. Tisto, kar je privlekel iz nje, je ustavilo Tadeju dih.

Dolgo injekcijsko iglo je pomočil v stekleničko z gosto, oljnato tekočino. S tresočo se roko je povlekel za bet. Kaj takega je Tadej doslej videl le v kinu, kjer so si junaki na platnu vbrizgavali pod kožo mamila. Postalo ga je strah. Le kako se bo znašel med njimi? Bledli bodo, se potili, bruhali in kdo ve kaj še, on pa jih bo moral gledati in poslušati. Že vbod igle pri zdravniku je sovražil, tukaj pa ...

Čakalo ga je novo presenečenje, saj si Bob ni zapičil svetleče se igle pod kožo, ampak je del tekočine izbrizgal v cigareto. Potem je injekcijo izročil Maretu številka dve.

»Ne, jaz ne bom. Imam raje sonček.«

Kljub Maretovemu čvekanju je igla hitro dobila novega odjemalca. Vzplamtele vžigalice so za trenutek osvetljevale obraze. Globoko so vdihavali dim, pri izdihu pa so si usta zakrivali z dlanmi in ponovno vdihavali že izdihnjeni dim.

»Nimaš nobenega punka?« je positnaril Mare številka dve.

Bil je res zahteven fant.

»Ja, lublana je bulana, « je dodal še Tadej svojo željo.

»Ste zmešani? Kdo pa bo poslušal takšno sranje!« se je uprl Vžigalica.

»Imaš raje Travolto?« je zinil Bob.

»Nobenih skrajnosti nočem,« se ni pustil Vžigalica. »Ker pa si me ravno vprašal, ti povem, da bi tistega traravolto z užitkom pomočil. Ponečedil bi mu svileno srajco, pa še s pobriljantiranih lask bi mu curljalo po tistem njegovem debilnem obrazku!«

Tudi Jani se je strinjal.

»Kdor ima vsaj kanec dobrega okusa, ne more mirno prenašati obnašanja pa tudi ne videza tega polakiranega fantka brez jajc. V vseh punkovskih pesmih, kar jih poznam, je manj laži in sprenevedanja kot v enem samem verzu tega odišavljenega manekena!« 

»Tako je!« je zaploskal Mišo, zraven pa naravnost hrepeneče pogledal, kaj se dogaja z njegovim sončkom.

Jani je izbezal iz stekleničke tabletko in mu jo potisnil v usta. Zase je izbral zvezdico. Poplaknil jo je z nekaj požirki zlato rumene tekočine.

»Tudi jaz bi zvezdico!« se je oglasil Baron s svojega trona.

Še preden mu je Jani izpolnil željo, je Tadej skočil pokonci in se zaletel v brata.

»Tudi to je droga! Vem, da je! Ampak enkrat morava držati besedo!«

Kar tolkel ga je zdrobnima pestema in prekleto vseeno mu je bilo za odejo, ki mu je zdrsnila k nogam in je zdaj stopal po njej in jo mečkal. Iskal je besede razočaranja. Tam pod gradom mu je veliki brat ponosno kazal roko. Seveda ni bilo sledov vbodov igle ...

»Zakaj nama gre vse narobe? Dogovorila sva se, ti pa boš zdaj ves matast in zmešan. Ne maram te takega, Baron!« 

Solze so se mu ulile po licih, in počutil se je tako prekleto osamljenega in prevaranega.

»Molči! Stokaš kot baba,« ga je zavrnil Baron.

Tadej je res utihnil. Popolnoma nemočen se je vrnil k merjascu. Spustil se je na trebuh in ni ga motilo, ko so se njegove mehke dlačice spletle z ostrimi merjasčevimi kocinami.

»Žge kot ogenj,« je zaslišal Boba.

Vlekel je iz oslinjene cigarete in skušal z besedami pretrgati tišino, ki se je naselila po Tadejevem vpitju.

»K vragu,« je potihoma šepnil deček in si razmazal solze po obrazu, da je bil ves moker in slan. Preveč rad je imel življenje, da bi mirno gledal početje fantov. Najraje bi se zradiral. Da, želel si je domov in to še bolj kot takrat, ko se je dolgočasil v disku.

Tudi povabilo Mareta številka dve, naj se mu pridruži na divanu, je odklonil. Le zakaj bi se stiskal s fantom pol metra od tal, ko pa je bila preproga dovolj topla in udobna.

»Vedel sem, da me ne boš zapustil,« se je zmagoslavno zarežal Bob.

Da bi podčrtal svojo skrb zanj, ga je pokril z odejo. Za nameček mu je postavil pred nos stekleničko s sprehajalčkom.

»Če vsi pijejo, boš tudi ti! Saj nisi več dojenček!«

Tadej je odkimal. Žganih pijač ni maral. Poleg tega bi se mama onesvestila, če bi izvedela, da se je samo dotaknil steklenice z alkoho¬lom. Baron bi to lahko pojasnil bradaču. Njegova beseda bi več zalegla, a kaj ko se je kujal na svojem prestolu ...

»Naj vložim pismeno?« je zaškripal Bob.

Še naprej mu je ponujal steklenico. Znal je biti zoprno vsiljiv.

»Od nekaj požirkov te še ne bo konec,« se je vmešal Jani.

Tudi drugi fantje so se začeli zanimati za njegov pogum. Sam je bil kriv. Ko bi takoj sprejel steklenico, ne bi sprožil takšne radovednosti! Naredil bi le droben požirek, zdaj pa ga bodo vsi gledali v usta. In da bi se že enkrat rešil teh zvedavih pogledov, je pograbil steklenico. Po dveh krepkih požirkih ga je pozdravil zmagoslaven klic fantov.

Sprehajalčka je vrnil Bobu in s poscanim glasom zaprosil za kozarec vode. Ni ga peklo, samo neizrazit okus mu je še kar naprej plezal navzgor, kot bi se mu hotel izzviti iz požiralnika.

»Od dveh požirkov ni še nihče umrl,« je Jani komaj krotil svoj smeh. Umrl res ne, samo tako čudno lahek je postajal. Zdelo se mu je, da lebdi v zraku in dlake zaprašenega merjasca so postale sestavni del leteče blazine.

Začutil je bradačevo dlan, kako je zašla med lase. Bohla ga je in ni se ji izmikal. Čemu bi se branil nežnosti? In ni se ji umaknil niti takrat, ko je zdrsnila na zatilje in od tam na še skoraj dekliško bežno roko. V višini komolca je našla pot pod odejo do njegovega gibkega telesa.

Hotel je zaprositi, naj glasneje navijejo gramofon, pa ni spravil glasu iz sebe. Samo za trenutek je odprl oči. Med fanti je krožile nova steklenica sprehajalčka, in na njenem steklenem površju se je od časa do časa ujel odsev plamena.

Tadej je z nosom podrgnil po preprogi, kot bi hotel prodreti vanjo. Glasno je zastokal, pa ga ni nihče slišal. Pravzaprav je zastokal brez pravega vzroka. Morda je hotel opozoriti Boba na svojo zaspanost - z božanjem ga je kljub prijetnim občutkom še dodatno uspaval. Ali pa je zastokal samo zato, ker se mu je zazdelo, da bi morali stokati od dolgočasja vsi po vrsti.

Prebujanje[uredi]

Tadeja je pošteno mrazilo. Hotel si je navleči odejo, pa je prsti niso otipali. Gol kot dojenček je ležal na ščetinah, okrog njega se je razlegalo smrčanje in hropenje. Ogenj v kaminu je že zdavnaj ugasnil in od vseh tistih toplih in čudovitih plamenov je ostalo le nekaj zrn žerjavice; po mačje so mežikala iz pepela. Ni čudno, da se mu je sanjalo, kako se kar naprej namaka v mrzlem tolmunu, travne bregove pa je prekrila debela snežna odeja.

Pa tudi v želodcu je čutil zoprno težo. Potipal je v temo, pa je zadel v nekaj trdega. Lahko da je bil nos. In pod nosom nekaj kosmatega in sluzastega. Bob! Presneto, da je bil on! Ustrašil se je, da ga je prebudil, pa je hropenje prenehalo le za trenutek. Ravno toliko, da je lahko potem nadaljevalo še glasneje in še bolj zastrašujoče.

Po vseh štirih se je splazil do težke, črne zavese. Takoj ko jo je odrinil, ga je izza šipe pozdravilo sončno jutro. In ko se je ozrl, ga je osvetljeni prizor spominjal na sliko padlih vojakov sredi bojnega polja ...

Čuden občutek v želodcu se je spremenil v slabost. Rignil je, da je zaropotalo, potem pa hitro pogoltnil pekočo slino. Da ne bi posvinjal tal, se je pognal na teraso. Objel ga je jutranji hlad, pomešan z žvrgolenjem ptic. Majhne pernate kepice so poskakovale z veje na vejo in se izgubljale v skoraj prozornih oblačkih meglic, med katerimi so še nekam boječe tipali jutranji žarki.

Ob leseni ograji je Tadej vtaknil prst v usta. Po kratkotrajnem davljenju, spremljanem s kašljanjem, je izpljunil slino. In ko je mislil, da je najtežje za njim, se mu je želodec obrnil in pravi curek svinjarije je brizgnil v travo.

Šele potem mu je odleglo. Ozdravljen je občutil vso lepoto prebuja¬jočega se jutra. Za zajtrk si bo nabral jabolk. Samo v rosno travo bo zagazil in iztegnil roko ...

»Danes bo še srečen dan, je zamrmral.«

Resnično srečen, če mu uspe zbuditi Barona in ga odvleči iz tega prekletega gnezda! Hotel je ponj v sobo, pa je zagledal strjeno kri na zapestju. Zatresla so se mu kolena. Le kdaj se je porezal, ne da bi čutil bolečino?

Vtaknil je roko pod curek vode. Škropil je po kuhinjskem umival¬niku in se drgnil, toda o ureznini ni našel sledu. Mrzlično se je spravil še nad telo. Na stopalih ni razen umazanije opazil ničesar drugega, kolena in gležnji so bili brez prask in odrgnin, stegna, gladka in čvrsta z nekaj sivkastimi lisami, sledovi merjasčeve kože in umazanih tal. Potemtakem kri sploh ni bila njegova!

Z velikim odporom se je vrnil v zatohli in zatemnjeni prostor. Mare številka dve je dvignil glavo in nekaj zagodrnjal, potem pa se je spet pogreznil v fotelj. Tadej se je sklonil po majico, pa je zagledal spačen Bobov obraz. Ustnico je imel na več mestih prerezano in droben curek že strjene krvi se je vlekel pod kocinami do ovratnika srajce. Na preprogi se je svetlikal navoj žarnice.

Tadej je prestrašeno planil k bratu.

»Baron, zbudi se!« 

Fant se je zganil, ni pa odprl oči.

»Hej, slišiš!«

Vse zaman! Kadar je imel njegov preljubi brat mačka, ga je lahko zbadal z iglami, ščipal in vlekel za lase.

»Poslušaj, domov morava! Ni še prepozno. Če si sposodiva motor, stara dva sploh ne bosta opazila, da naju ponoči ni bilo doma.«

»Molči že enkrat!« je s težavo izdavil fant.

Njegov pogled je bil meglen in čudno odsoten.

»Ti si hotel z menoj, zato ne tečnari!«

Zopet se je pogreznil vase.

Z njim si ni mogel pomagati. Ampak tukaj ne ostane niti minute več! Kar sam se bo vrnil domov. K sreči se ni bal jeklenega konja. Iz žepa Mitjinega suknjiča je izvlekel ključ. Kroska se mu je zdela še najbolj krotka, pa tudi težka ni bila preveč. Fant mu bo oprostil izposojo!

S polen ob kaminu je potegnil hlače, vse pomečkane in pozabljene. Spodnjic niti ni iskal. Med potezanjem zadrge se je oziral za čelado in očali. Oboje je našel v veži.

Brez besed se je poslovil od speče druščine. Pravzaprav se jih je bal. Bal se je tudi svojega velikega brata in bradatega Boba, ki je ves omamljen grizel žarnice ... Kar najhitreje je želel priti v varno zavetje, pa čeprav ga stara dva ne bosta sprejela s šopkom cvetja in dobrodošlico!

Na glavo si je poveznil čelado in se še zadnjikrat ozrl po motorjih. Jutranja rosa se je svetila na njih; z grenkim spoznanjem je ugotovil, da bodo vsi ti srebrni konji počasi zarjaveli, tako kot so zarjaveli mladostni načrti njihovih jezdecev. Konji jih niso potegnili z mesta, čeprav so jim toliko zaupali in jih častili.

Žalostno, da je to občutil on, najmlajši med njimi.

Motor je zabrnel že ob prvem poizkusu. Tako mu ni bilo treba tekati in paziti na ravnotežje.

Po stezi je šlo bolj počasi, čeprav se je zavedal, da se s polževo vožnjo lahko kaj hitro znajde na zemlji. Dvignil je nogi in rešil hlačnice pred roso. V sadovnjaku je odločneje privil ročico. Na sadno pojedino ni niti pomislil. Vseeno pa je z drzno vožnjo kmalu odnehal. Pred njim je bil spust in nato jarek, ki ga je še kar spretno preskočil.

Na cesti se je strah pred neubogljivostjo stroja kmalu umaknil občutku ugodja, ko je s telesom rezal jutranji zrak. Prevzela ga je enakomerna pesem motorja in če je odkrito priznal, je veliko bolj užival v vlogi voznika. Tako se mu ni bilo treba skrivati za širokim hrbtom. Vajeti je držal v svojih rokah in kmalu se je spojil s konjem v eno samo bitje.

V vasi ni zmanjšal hitrosti.

Skrit pod čelado je predstavljal za zaspane vaščane Nekoga, in to z veliko začetnico. Ponižen deček se je umaknil slavnemu dirkaču, ki je brez strahu privijal plin. Lahko so slutili, da se pod čelado skriva kralj motoristov!

Na hitro je izračunal, koliko križišč ga čaka še do doma. Čez manj kot pol ure bo zabrnela očetova budilka. Mogoče je stari noč prespal v dnevni sobi. Telovadba na fotelju ga bo navdala še z dodatno jezo. On pa bo stekel k mami in jo objel okrog vratu. Prosil jo bo odpuščanja za vse skrbi, ki jih je prizadejal. Pa še za Barona bo rekel. Fantu bosta morala pomagati! S tem da sta se ga tako rekoč odrekla in mu poklonila svobodo, sta ga pahnila v še večjo nesrečo. In še nekaj bo storil! V šoli bo Plevničko zaprosil za pogovor. Tudi ravnateljica šole bo lahko zraven. Dolgo je trajalo, da je del krivde za njune spore, grožnje in zmerjanja pripisal tudi sebi. Napel bo vse sile pri učenju, pozabil bo na vse zamere in potem se mu ne bo bati, da bi šel po Bobovih stopinjah.

Na prve kolone avtomobilov je naletel šele v mestu. Da bi pridobil vsaj malo časa, je zavil po bližnjici čez grad. Prava reč, če se je že na začetku svetil napis »prepovedana vožnja za vse vrste vozil«! Ob tej uri še ni bilo sprehajalcev.

Na vrhu je v kostanjevem drevoredu kar zaplesal po belem pesku.Obvozil je grajsko poslopje, obdano z zeleno ograjo in zidarskimi odri, potem pa ugasnil motor in se spustil po klancu.

Vedno hitreje je šlo. Iz oaze navideznega miru je drsel v trušč jutranjega mesta. Šum gum mu je polnil ušesa. Mimo so bežali nejasni obrisi stolpnic, ki so z balkoni in okni segale v višino hriba. Spominjale so ga na filmske kulise. Pogled nanje pa so že naslednji trenutek zabrisale mimobežeče ograje in okrasno grmičevje, ki so se razcveteli in razdišali že spomladi in so zdaj iztezali samo še listnate roke.

In potem nenadoma glavna cesta! Tadej se je spomnil, da nima prednosti. Baron je navadno že veliko prej zmanjševal hitrost. Prav tako Jani in drugi. Zdaj se ni ustrašil samo ostrega ovinka, ampak tudi avtomobilov. Pritisnil je na zavoro, kolikor mu je dopuščala moč. Zaneslo ga je v levo. Ujel se je in zravnal krmilo. Znak »stop« je ostal za njegovim hrbtom. Zvozil bi, takrat pa je zagledal pred seboj sivo gmoto, visoko kot gora. Zmanjkalo mu je časa za kakršnokoli odrešujočo potezo, čeprav se mu je istočasno zdelo, da so se stotinke sekunde spremenile v minute in ure. Počasi, kakor na filmski sliki, je mrzla in trda pločevina tovornjaka prestregla najprej kolo motorja, potem krmilo in na koncu Tadejevo telo. Krut poljub mu je stisnil prsni koš, potem pa ga neusmiljeno odrinil od sebe. Ostalo je dušenje v prsih, ki ni popustilo niti med počasnim dviganjem v zrak. Sledil je preval in na drugi strani kovinske pošasti počasno padanje na cestišče. Roke in noge, polne mravljincev so ostale brez moči in ni bilo sile, ki bi oblažila dotik z asfaltom. V čeladi je nastala vdolbina, dečka je nevidna sila še enkrat dvignila, potem pa ga dokončno prilepila k tlom. Glasovi so postajali razpotegnjeni in nejasni. Tovornjak je izginjal v megli, čeprav je še zmerom stal na mestu.

Domov bi rad. Tam je varen. Le zakaj ni v postelji in se šele prebuja iz morečih sanj? Zakaj se je to moralo zgoditi ravno njemu, ki je komaj začenjal živeti? Zakaj ne more obrniti časa nazaj in se popeljati po kakšni drugi, bolj varni cesti? Ko bi vsaj lahko govoril z mamo! Tako pa bo o strašni nesreči zvedela šele iz časopisa. Skušal jo je poklicati, pa ni spravil glasu iz sebe.

Dušenje se je še stopnjevalo. Rad bi zraka, toda razposajeni vrabček v prsnem košu je postajal trd, mrzel kamen.

Ženske, ki je obstala nad njim in ga gledala z usmiljenjem in gnusom hkrati, ni ne videl in ne slišal.

»Pa je mulc dobil, kar je iskal! Samo izzivajo! Človek ni več varen pred njimi. Ceste so spremenili v dirkališča. « 

Šofer tovornjaka je bled od groze prilezel iz kabine. Tresel se je kot nemočen starček.

»Saj ne veste, kaj govorite,« je zašepetal ženski.

Pripognil se je in previdno snel ponesrečencu čelado. Pred seboj je uzrl široko razpne oči, privihan nos z nekaj pegicami in priprte ustnice, ki so skušale izoblikovati besedo, pa so za vedno obnemele.

Nekaj nepopisno nežnega in krhkega je bilo na tem obrazu z nenavadno pričesko. In ob pogledu na to prezgodaj ugaslo mladost je utihnila tudi ženska.

Za zaključek psovanje[uredi]

»Razbil bom te preklete motorje!« je kričal Baron na ves glas.

Potem je planil iz sobe na travnik. Zmerjal in pljuval je okrog sebe. Mare številka ena, ki je s šoferjem taksija prinesel strašno novico o Tadejevi nesreči, je planil nanj in ga skušal pomiriti.

»Bodi pameten! S tem ne boš obudil brata.«

Osvobodil bi se, pa se je Maretu številka ena pridružil še Bob. Z združenimi močmi sta ga zvalila v travo.

Jani se je ves podelan umaknil v hišo. Mudilo se mu je zakleniti drvarnico z orodjem. Tepec ni niti pomislil, da bi se Baron lahko polotil pokromanega jekla z navadnim kolom, katerega bi izpulil iz ograje.

»Prinesite vode,« je zagrmel Bob.

Na svojo porezano ustnico ni niti pomislil, pa tudi solz si ni obrisal, ki so ga zalile, takoj ko je izvedel, kaj se je zgodilo njegovemu malemu ljubljencu.

Mare številka dve je v rekordno kratkem času pridirkal s plastičnim vedrom. Pljusk mrzle vode je ohladil Baronov bes. Jeza je izhlapela, zamenjala pa jo je praznina. Z bliskovito hitrostjo se je razrasla v njem.

»Fant mi je v tej prekleti družini pomenil vse! Toliko nedorečenega je ostalo med nama.« 

Govoril je umirjeno in bilo mu je vseeno, koliko poslušalcev ima. Moral je govoriti!

Mare številka ena mu je pomagal na noge. Potisnil ga je v avto in se ponudil za spremljevalca, pa fant ni hotel nič slišati.

»Kakor veš,« je rekel in namesto njega zaloputnil vrata.

Taksistu je naročil, naj ustreže Baronovi želji. Potisnil mu je petsto¬tak, pa je voznik zamahnil z roko. Rekel je samo »kdaj drugič«.

Potem je zapeljal po stezi, skoraj preozki za udobno vozilo.

Baron je gledal predse, pa ni videl ne poti ne šoferja ob sebi. Najraje bi odšel za svojim bratcem. Ko bi se deček še enkrat vrnil, bi mu dovolil največjih neumnosti. Razvajal bi ga in potrpežljivo bi poslušal tista dolgočasna obnavljanja filmskih zgodb. In če bi poba vztrajal, da se za zmerom poslovi od očalarice, bi ga ubogal brez pomisleka. Utopil bi jo v žlici vode ali storil še kaj drugega, samo da bi ga osrečil. Noben trenutek z njim mu ne bi bil odveč ...

»Ti samo voziš in kimaš. Zrem v obličje človeka, ki dobro ve, kdaj je čas za smeh in kdaj za molk. Gledaš cesto, zatopljen v svoje misli, uspavan odmonotonega brnenja, utrujen od gobcanja sopotnikov. Midva s Tadejem sva se še včeraj kopala v potoku. In zdaj prav tako gol leži na kamniti mizi. Kos lesa ima za blazino, razteleševalec pa mu s konjsko iglo vlači sokove iz želodca ... Jutri, jutri pa ne bo nihče več vedel zanj. Zato mu bom napravil spomenik. Iz lesa bo. Ne, raje kamnit. Kamen je trajnejši! Ali pa mu bom posvetil pesem. Povest. Začetek ni važen, imam pa konec: Na fante je legla mora. Nihče ni vpil, niti preklinjal, samo po terasi so se prekladali, njihovi konji pa so se pasli v travi. Eden je manjkal. Čeprav je bil najmanj ugleden, so ga pogrešali vsi po vrsti ... Na pogrebu je deževalo. Dež se spodobi za pošten pogreb. Ljudje so v dolgem sprevodu molče stopali po kostanjevem drevoredu. Čisto na koncu se je belila cerkvica in za njo nagrobni kamni. Jaz nisem izstopil. Preostalo mi je samo še tole!«

Položil je prst na čelo in tlesknil z jezikom.

»Ti lahko pomagam?« je vprašal taksist.

»Pri obešenju ali ustrelitvi?« se je Baron kislo zarežal.

Čuden smisel za humor!

»Veš kaj, šoferček, to je danes tvoja ne vem že katera vožnja. Zapelji pred kakšno dobro gostilno in si odpočij. Le zakaj bi se gnal za cekini? Enkrat gre tako vse k hudiču!«

Taksist je nejeverno odkimal.

Seveda, on ni poznal Tadeja. Če pa bi ga, bi ga vzljubil. Presneto, da bi ga!




Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Baronov mlajši brat