Baronesa Ilse

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Baronesa Ilse
Rado Murnik
Izdano: Slovenski narod 25. julij 1908 (41/140), 1
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Matura je bila srečno podelana, je pripovedoval doktor Doljan. Z jako zmešanimi občutki smo opravili neizogibni odhodni krok. Kolena so se nam šibila in kakor vrvohodci smo lovili ravnotežje, ko smo si svečano prisegali, da ostamo zvesti idealom. Naš »primus« se je sredi te redke slavnosti zavalil pod mizo, vendar niti tam ni pozabil, kaj je dolžan slovesnemu trenutku, in je, leže vznak, trobil najglasneje: Sursum corda! Kvišku srca!

Na počitnice sem se odpeljal k ujcu Urošu v obmejno mestece, koder ima dolgčas vsak dan trikrat mlade. Delali nismo drugega, nego samo zehali, jedli, pili, spali in se kopali.

Soparnega popoldne sem sedel na vrtu v hladnici in vlekel obe svoji sestrični za kite, češ, da jima prej zrastejo bujni kodri. Starejša je bila te nedolžne zabave kmalu sita in mi je ušla, nehvaležnica. Vrnila se je pa kmalu zopet in oznanila: »Baronesa Ilse se pelje, tista, ki pride k sodnikovi gospe na počitnice.«

Po trgu je pridrdral še precej eleganten voz. Na njem je leseno sedela dolgovratna gospa sodnica in se držala tako ošabno, kakor pravkar dekorirana žirafa. Zraven nje pa je slonela dražestna mladenka.

Ovdovela sodnica je stanovala nad nami. Drugo predpoldne je prišla nas najprve obiskat s svojim lepim gostom z Dunaja. Moja teta je bila oblekla svojo svileno obleko, ujec si je bil dal osnažiti svojo najlepšo opravo z bencinom, jaz pa sem paradiral v salonski obleki, ki je še dišala po maturi.

Baronesa Ilse ni bila samo lepa, ampak tudi vesela in prijazna. Prisilili so naju h klavirju. Da bi se lepše zakrile luknje v konverzaciji, sem začel otepati Raffovo fantazijo po Gounodovem Faustu, Ilse pa je zaigrala Moszkowskega »Caprice espagnol«. Nato sva se oba skupaj z vsemi štirimi lotila Dvořákove poloneze. Svoje žive dni, ne prej ne slej, nisem natolceval klavirja tako nespretno kakor takrat. Oh, kadar sem se doteknil njenih ozkih, mehkih rok, njenih prebelih aristokratskih prstkov, tedaj je kar treskalo vame in moja levica ni vedela, kaj počenja desnica. In kadar je baronesa Ilse pritisnila namesto pedala mojo plebejsko nogo, takrat sem se tajal v rajskem razkošju in vzdihnil prav goreče na tihem: »O, da bi me Ilse pritisnila takole trdo na srce!«

V kratkem sva si bila najboljša znanca in prijatelja. Kaj znanca! Kaj prijatelja! Še vse kaj boljšega! Zaljubil sem se vanjo od preče do podplatov.

Zbogom dolgčas!

Ilse me je imenovala za svojega kavalirja. Spremljal sem jo na izprehodih po okolici, kamor ni marala žirafasta sodnica. Največkrat sva šla v ujčev vinograd. Ne samo jaz, vsi so občudovali njeno vitko in gibko postavo, njen plemeniti obraz, njene krasne dolge kite, njene bisernobele zobe.

Le prekmalu so minile zlate urice; bližal se je čas ločitve.

»Pojutrišnjem se odpeljem na Koroško,« mi je dejala deževnega popoldne pri kavi.

»Ostanite še do konca meseca!« sem prosil.

»Moram k sestri; saj sem dodala že cel teden!«

Vso noč nisem spal nič. Šele zjutraj sem malo zadremal. Mučile so me grde sanje. Zdelo se mi je, da sem potegnil baroneso za kite in da so mi njeni lasje ostali v rokah.

»Eh mais, vous voilà toute pále!« mi je dejala drugo jutro na vrtu. »Kaj vam pa je, moj dragi kavalir?«

Žirafa je rada dolgo spala. Ohrabril sem se zatorej nekoliko, presunljivo milo pogledal baroneso in deklamiral z zamolklim glasom starega pogrebca:

— mein Stamm sind jene Asra, welche sterben, wenn sie lieben.

»Ah, ne citirajte mi tega!« se mi je nasmehnila in v jutranjem solncu so se zalesketali bisernobeli zobki. »Heine je bil pravi filou. Asra pomeni — osel! Ne bodite hudi!«

»Kdo bi mogel biti hud na vas!« sem ji odvrnil in, ne da bi kaj pomislil, sem ji povedal, da se mi je davi sanjalo nekaj prav čednega o njej. Kaj — tega ji pa nisem hotel izdati. Le mi ni dala miru, obljubila mi je poljub. Za to ceno sem kajpada takoj predal svojo tajnost.

Ilse se je ugriznila v spodnjo ustnico, potem pa se mi je nasmehnila prav poredno. Ponudila mi je obe kiti in mi velela, naj potegnem.

Poljubil sem mehke lase; od njih je prihajala čudovito nežna, mamljiva vonjava. Roka se mi je tresla. Ilse je sama močno potegnila za kiti.

»Zdaj pa prosim za poljub, baronesa!«

»Danes ne. Jutri, za slovo!«

Tisto popoldne sem pred hišo srečal Terezo, žirafaste sodnice predrzno hišno. »Mladi gospon,« mi je rekla, »zaljubljeni ste v našo baroneso. Menda ne veste, da ima ponarejene zobe?«

Drugi dan nisem čakal baronesinega poljuba. Taval sem po samoti, po gozdu, kakor bolan duh. Čez par dni pa sem prejel od Ilse pisemce. Zahvalila se mi je za kavalirsko prijaznost in mi povedala, da so njeni zobje pristni. Sama da je podkupila hišno, naj me vara. Zakaj se nisem prišel preverit? Kazen, da sem si naložil sam ...

»O Asra!« sem vzdihnil.

Pet let pozneje sem se izprehajal po kopališkem drevoredu Rogaške Slatine. Ondi sem nenadoma srečal baroneso Ilse. Spoznala sva se skoraj zaeno. Ilse se ni bila izpremenila nič, le okoli pikantnih ustec je bila zarisana trudna potezica. Hipoma se je zbudila v meni prejšnja ljubezen. Spremil sem baroneso v hotel. Povedala mi je, da je omožena že tretje leto.

»Magari,« sem si mislil. »Danes moram dobiti svoj poljub, bodi kar bodi!«

Prilika je bila ugodna. Bila sva sama v polutemni sobi. Komaj je odložila Ilse solnčnik, že sem jo urno in burno objel in jo vroče poljubljal na poluodprte ustne, na bisernobele zobe.

Izvila se mi je iz rok in mi dejala mirno: »Gospod doktor, zdaj imam pa res umetne zobe!«

»O Asra, Asra!« sem vzdihnil s tihim poklonom.