Baraka Pet Be
| Baraka Pet Be Miroslav Krleža |
| |||||||||||||
Grof Maksimilijan Akselrode, komtur suverenega malteškega Reda, je postal v svojem štirinajstem letu johaniterski chevalier de justice v popolni gali s srebrnim križem. Namesto šestnajstih plemenitih in viteških prednikov na liniji svojega gospoda očeta in svoje gospe matere, ki so bili potrebni za rang visokega dostojanstvenika visokega malteškega reda, je štel grof Maksimilijan Akselrode v svojem rodovniku osem in dvajset perjanic in čelad, pod katerimi je že plala modra kri; in ko je veliki priorat suverenega malteškega Reda poslal kabinetski pisarni Njegovega Veličanstva dragoceno listino z zlatimi pečati na visoki in najvišji »Imprimatur«, je bil to potem velik dogodek, kakršen se redko pripeti na zemeljski krogli.
Grof Maksimilijan Akselrode je imel vse svoje življenje zgolj eno idejo, da bi za svojo visoko malteško devizo – Pro Fide – izdrl gol meč, da bi se ogrnil s svojo črno, v težkih gubah padajočo pelerino in da bi se pognal v smrt z vedrim in smelim čelom. Kakor takrat, ko je potoval prvikrat v Jeruzalem in se na marmorju Santa Mariae Latinae grenko razjokal od žalosti, ker mu ni bila dana velika sreča, da bi tu pred osemsto leti posejal svoje plemenite kosti z velikim Gotfridoin Bujonskim, če pa že ne to, da bi se vsaj rodil tristo let pozneje, ko so grmeli topovi na Rodu in na Malti. Toda ne! Pal je sem na globus v klavrnem in bedastem času, ko so plemeniti Villiers de I′lls-Adami postali kakor nekakšni socialistični agitarji in puntajo sodrgo prvega maja, in ko je največji vojni pripetljaj kakšen manever, na katerem streljajo slepo, pa še to bolj malo, ker nekak »žid«, finančni minister in nekakšni prismojeni parlamenti vpijejo, da armada mnogo stane. Fej, ta idiotska doba parnih lokomotiv, ko je vse vpeto v tirnice in tako zvano demokracijo in ko se plemeniti malteški vitezi sestajajo po hotelih s purgerskimi polcilindri, pa tudi dvoboji so po zakonu ukinjeni.
Tako se je grof Maksimilijan Akselrode sterilno žalostil polnih tri in šestdeset let, ko se je nekega jutra prebudil in mu je bilo, kakor bi sanjal. Lakaj mu je izročil depešo priorata visokega Reda, da je proglašena mobilizacija in da bo suvereni malteški Red v skladu s svojo visoko tradicijo dvignil zastavo v imenu velike devize »Pro fide« in da bo nekje zunaj v cesarski etapi postavil šotore in organiziral bolničarsko službo. Tako je postal grof Maksimilijan Akselrode šef velike malteške bolnišnice, ki je sestojala iz dva in štiridesetih velikih lesenih barak, lastne električne centrale, cele kompanije sester rdečega križa in tako dalje in tako dalje. Armade so se premikale sto kilometrov proti vzhodu, potem dvesto kilometrov proti zapadu, pa spet proti vzhodu, od ene vojne sezone do druge, in to je bila vojna in tako potuje grof Akselrode s svojim malteškim cirkusom od vzhoda proti zapadu, od Stanislavova do Krakova in narobe polna tri leta, sedaj pa je avgust, sonce greje devet in štirideset stopinj celzija in položaj je resen in napet.
Bolnišnica je kompletna s poldrugim tisočem pacientskih lobanj in vse kaže, da bo Rus presekal železniško črto na levi in desni in da bo gospod grof, veliki malteški mojster, čez dva tedna že v Moskvi. Opoldan je prišla depeša, da je Rus zares potisnil linijo severno med dve postaji, toda bolnišnica naj stoji, ker da je protiakcija v teku. To, da je Rus na severu predrl linijo, to je pomenilo, da so se jeli vsi transporti na tej črti pomikati na jug, in tako je prišlo kajpada do trčenja (dva in sedemdeset mrtvih, iks ranjenih) in do tega, da so ostali vsi vlaki brez provianta, ranjenci pa vpijejo že peti dan brez vode in jih hranijo ′ (oh, ne smejte se, to je resnica!) s sredstvi proti glistam in so vse postaje na liniji izgubile glavo in je tako grof Akselrode moral sprejeti poleg kompleta še petsto pacientov. Prav tedaj je bil najtoplejši dan vsega leta in je sonce s svojo ognjeno maso malone zdrobilo zemljo in tako se je zdelo, kakor bi nekdo vrgel na bele, lesene barake goreč mlinski kamen, da se je vse vnelo. Deske so se zvijale in pokale od suhote, omet se je luščil s sten ko koža starcev in zeleni slak in tulipani po dekorativnih rondojih, vse to je venelo, gnilo, trhlo in poteptano.
V četi novih petsto ranjencev, ki jih je moral sprejeti grof Akselrode vrhu svojega kompleta, je ležal tudi Vidović, študent, imel je prestreljena pljuča in je krvavel. Zares, nikjer se človek ne more tolikanj zamazati kakor na fronti, ali ko so Vidoviča tako strašno umazanega, kakor so blatni pacienti iz transporta ranjencev v živinskih vozovih meseca avgusta, prenesli v veliko parno kopel, je še mogel občutiti gnus.
In če bi tolikanj bedno, nervozno bitje, kakor je Vidovič, prinesli iz nekih evropskih življenjskih oblik v tisto kopalnico, bi bilo zelo verjetno, da bi takšnega Vidoviča prijeli krči in da bi začel bruhati. Toda po vsem tistem, kar se je ž njim zgodilo včeraj in danes, po onem požaru prejšne noči na postaji, ko so druga za drugo eksplodirale posode za benzin, in po onih sredstvih zoper gliste, ko je tisoč dvesto grl kriče prosilo vode, vode pa ni bilo, pa še po tistem svinjskem vagonu, po vsem tem Vidović ni bljuval v sopari kopalnice, a gabilo se mu je vendarle.
Fej! Kako je to gnusno in odurno! V betoniranem bazenu je klokotala smrdljiva, žolta voda, se je penila sivozelena milnica in so plavali krvavi zavoji in vata. Gnojna, odurna vata. Voda se kadi in smrdi po blatu in ilovici, parne prhe pljuskajo, v gosti sopari pa je videti črne sence, ki tekajo v megli sem in tja in vsi človeški obrazi so otečeni in krvavi in nekje žužnja dinamo in poldan je v avgustu. Tu umira pod pregrinjalom na stekleni mizi človek, tam stoka drugi, ventilatorji brnijo ko nevidne žuželke, Rusi pa nosijo v rutah kaki-barve kakor vreče nov človeški materijal in vse sestre in ranjenci in doktorji vpijejo, vsi begajo, vsi so izgubili glave.
Tako so Vidovića okopali v tistem blatnem in krvavem peklu in ga prinesli v barako »Pet Be«, ki se je zdela odznotraj kakor drob velike barke. V okrutni protestantski pedantnosti je stalo tam šestdeset precizno razvrščenih postelj, na vsaki je ležalo telo, nad vsakim telesom etiketa, da se je vedelo, kako je s tem telesom. Barka je razdeljena v tri skupine. Prva skupina, polomljene kosti. (Kosti štrlijo kakor iveri. Čez dan leže ljudje brez glasu. Samo ponoči se oglašajo ranjenci golgotsko in na ves glas.) Druga skupina, amputirani. (Roka ali noga, ali roka in noga. Ran ne povezujejo, marveč se pod tilom suše ko prekajeno meso.) Tretja skupina, levo poleg vhoda, skupina »cuvaksa«. Ta cuvaks je samo na popotovanju skozi Pet Be. Popotuje iz kopalnice v mrtvašnico. In kadar nekoga postavijo v tretjo skupino, potlej baraka Pet Be že ve, kakšna je zadeva.
Ko so ranjenega Vidovića prinesli v barako in ga položili na številko osem, potem je nek Madžar, velikan iz skupine »številka ena« (polomljene kosti), prezirno pljunil in napravil s prstom v zraku križ:
»No hát, Istenem! Tega bi lahko prenesli naravnost v mrtvašnico.«
»Prišla je nova številka osem! Fantje!«
»Številka osem! Številka osem!«
Glas se je razlil po baraki in mnogo glav se je dvignilo, da bi videle to novo številko osem. Resnica je! Vse je življenje temeljito zmrcvarilo in razmesarilo! Ali predvsem, čeprav človek nima noge, vendarle ni številka osem! Je številka osem in dvajset. Ali številka petnajst!
»Nimam roke! Da! In kost je zdrobljena! Da! Pa živim! Gospod bog! Še zmerom živim! In ko bodo jutri Rusi prinesli črno krsto in bodo vanjo stlačili novo številko osem, bom lepo natlačil svojo pipo in gledal muhe, kako se lepijo na želatino, in bom pil mleko! To je vendar še življenje! Ni to usoda številke osem!«
Štiri dni se že po vrsti menja številka osem! Še zjutraj so ruski sužnji odnesli nekega svojega ruskega tovariša. Imel je predrta čreva in je kričal dva dni in dve noči. Pred Rusom je bil tu nek dober Dunajčan, zdaj pa je prišel Vidović.
Na številki sedem, levo od Vidovića, leži Mongol, Sibirec, ki ima kroglo v glavi in kriči že tretji dan v agoniji. Nekaj kriči, neke ostre samoglasnike, toda tega nihče ne razume in vsi mislijo, da je ž njim že pri koncu, ko se jame zmeraj znova metati in lomiti, skozi obvezo na glavi pa vre curek rdeče, goreče krvi. Na številki devet, desno, umira mladi pan Slovak s prestreljenim goltancem. Sapnik ima prerezan in diha skozi stekleno cevko in razločno se sliši, kako grgrajo v cevčici penaste sline, gnoj in sokrvca.
In tako je pričela baraka Pet Be staviti za Vidovićevo glavo, da ne bo živel do jutra.
»Jaz poznam našega doktorja! Kadar noče kar koj pod nož, potem je amen!«
»Ni res! Če bi bilo tako, ga ne bi puščal do jutri! Mlad je še!«
»Tisti ,bači‘ z Dunaja je že jedel riž in smejal se je! Mi pa smo šli pri priči pod nož.«
»No, torej kaj? Velja steklenica črne? Do jutra?«
»Velja! Steklenica črne!«
In tako se je spustila avgustova noč.
Vžgale so se velike in bleščeče zvezde, ogromni modri svod pa je pokril ko kristalna skleda vso dolino z Akselrodovo malteško bolnišnico, tisoči in tisoči ton razžarjenih plinov so se vlegli na barako Pet Be, in nikjer niti sapice, da bi zatrepetala le za trenotje. Muhe so zdaj pospale v baraki in več ne brenčijo, tam nekje v sredi te perverzne ladje, natovorjene s človeškim mesom, pa gori zelena svetilka in vse plava v poltemi. Tema, tema, poltema, in bolečina, neizrekljiva bolečina, bolečina, ki se je potajila čez dan, zdaj pa diha skozi vse znojnice in bije s slehernim utripom srca. Zdaj čutiš slednjo trsko celo najdrobnejše prepiljene kosti, zdaj trese živce potres in meče iz globin človeka glasove kakor meče lavo vulkan. Človek stiska zobe, šklepeta v potu, peni se in grize jezik in ustnice, pa se naenkrat vsa spodnja čeljust nekam iztegne in obraz se skrivenči v živalsko grimaso in glas kriči z dna drobovja kakor iz luknje vodnjaka.
»Mamma mia, mamma mia!« vpije nekdo po italijansko na dnu sobane.
»Gospodi, gospodi, gospodi!« stoka Rus s kroglo v črevesju, potlej spet mir, zelen mir, poltema.
Izčrpan od izgube krvi je spal Vidović ves popoldan, a zdaj se je prebudil in ne ve, kje je in kaj se je pripetilo in kako je padel semkaj. Sliši, kako stokajo človeški glasovi, tisto vrenje v njegovih ranah se je nekako umirilo, žarenje, se zdi, kakor bi ugasnilo, in izmučeni Vidović je komaj našel na blazini primeroma hladnejši prostor. Spet se mu lepijo opečene veke in nanje lije gluha in težka tihota in žeja nekam hlapi in baraka se že pričenja taliti in se razblinjati v prijetni črnini, ko vnovič predre barako živinski krik utelešene bolečine in ta glas nenadoma razbije vso zgradbo spanca, ki ga je tolikanj mučno gradil nekje na hladnejšem robu blazine, in vse se podre v enem samem trenotku.
In takó zmerom znova vso noč.
»Oh! Samo pet minut! Le minuto spanca!«
Gotovo je že globoka noč, zakaj jasna svetloba lije skozi zelene mreže. Zunaj vpijejo stražarji, slak pa, ki se vzpenja po vrvici, se zdi, da podrhtava na jutranjem vetrcu. Vešče krožijo okoli nočne svetilke in frfotajo s krili.
»Koliko je ura?«
Ni časa! Ničesar ni! Samo bolečina.
»Mamina mia! Mamma mia! Gospodi! Gospodi!«
»Oh, ko bi zaspal le za minuto! Samo za sekundo!«
»Gospodi!«
Drugega jutra se je pričel položaj resno izpreminjati. Rus je zgodaj ob zori prodrl na jugu in je tako presekal poslednjo cesarsko in kraljevsko železniško zvezo, vlaki so se jeli vračati in mašinisti so dobili zapoved in so lokomotive letele v zrak ko igračke. Vse je nasedlo. Topništvo, ranjenci, skladišča, velike divizijske peči s sajastimi dimniki, pontoni, konji, potop; le detonacije razstreljenih lokomotiv so zamolklo grmele. In célo jutro so korakale čete, pacienti malteške bolnišnice iz barak A in Ce in De (lahko ranjeni, ki ne popotujejo na nosilih, marveč se gibljejo sami) so veselo gledali skozi bodečo žico ven v grozo, kjer je »rikcug« in kjer bodo danes padali ljudje po cestah od sončarice, glej, njim pa je vendarle dobro. Tu stojijo pod rdečim križem in nikamor jih ne bodo gonili, a če pride Rus, jih bodo spet transportirali nekam daleč, v ruske bolnišnice in taborišča, in tam ne bo vojne in ostali bodo živi in tako se bo zanje vojna bržkone končala še drevi.
Grof Maksimilijan Akselrode, šef malteške bolnišnice, je odpravil žlahtno žensko osebje (dve, tri baronice in eno generalico) z avtomobili, sam pa se je odločil, da bo ostal s svojo malteško zastavo tu v nevarnosti do zadnjega. Zvon na mrtvašnici je klenkal, grof Akselrode pa je kakor sleherno jutro hodil po barakah v svoji črni uniformi z malteškim križem in je gledal rumena, gola trupla, ki so jih Rusi nosili v rakvah; in Rusi nosijo mrliče in še pozdravljajo grofa in snemajo pred njim kape do tal.
»Človek ne bi dejal, koliko tega je v vsej bolnišnici popustilo v poslednjih dvanajstih urah.«
»Da! Res je! Včeraj je bil nenavadno nervozen dan. Prekleto razbeljeno sonce je zažgalo vse možgane, alarmantne vesti pa in depeše in minirane lokomotive, vse to je delovalo na ,štimungo‘! In tisti novi transport, ki je docela zmedel hišni red bolnišnice in v kuhinjah in po ambulatorijih. Da! In ta transport! Toda danes, ko gredo zunaj čete in ko gledaš vse to kakor na šahovski deski, ko vidiš, kako padajo figure, danes je vse bolj zaznatno in vse vidiš bolj destruktivno. Kje bi se bil tisti sanitetski korporal še včeraj ob tem času predrznil, da bi pred ekscelenco pil konjak iz velike steklenice? Na, glej, opazil je, da prihaja grof, pa je vendar mirno pil naprej, kakor da se ga vse to ne tiče nič. In kaj se domala vsi pacienti tako porogljivo smejejo? In kaj prepevajo Rusi? (Ruski sužnji pojo pri svoji službi v baraki, kajti danes je pravoslavni praznik.) Na! Danes nihče ne zaliva rondojev, čeprav je to posebej naglašeno v špitalski zapovedi! In nikjer nikogar!«
Tako stoji grof sam kakor senca in sam je presunjen in ne čuti v sebi energije, da bi postavil stvari tja, kamor spadajo, in ne ve, kaj bi. Zveze z Oberkomando ne more dobiti, ne ve za dispozicijo, divizijska generaliteta pa je pridrvela mimo v avtomobilih pred nekaj minutami in se ni ustavila! In grof je sklical v svojo barako šefe oddelkov na posvet, da bi odločili, kaj je treba storiti.
Nekateri so bili za to, da petdeset odstotkov osebja ostane, drugih petdeset odstotkov pa naj odide; drugi spet niso bili za to, tretji pa niso bili ne za eno ne za drugo, ampak za nekaj tretjega, in to prerekanje je trajalo tako dolgo, dokler navsezadnje niso »do nadaljnega« sklenili ničesar.
To »nadaljno« pa je prišlo že okoli pete ure popoldne, ko je postalo nedvomno jasno, da bo bolnišnica še to noč po vsej verjetnosti ostala med linijama; kajti Rusi, kakor se zdi, na tem delu fronte niso držali stikov z našimi četami. In če zasnovani protiudar velikega sloga, ki so ga napovedali že pred osem in štiridesetimi urami, ne bi uspel (in to je zelo verjetno), potem bo jutri ob tem času o malteški bolnišnici odločal najbrže sanitetski referent kake ruske divizije.
Tako so potlej vendar sklenili, da se bo grof Akselrode s kirurgi, najdragocenejšim materijalom in s petdesetimi odstotki osebja za to noč umaknil na neko posestvo kakšnih petnajst kilometrov proti zapadu, da bi tam našel zvezo s kakšno večjo skupino in da bi se pismeno pritožil, ker so pozabili nanj in na njegovo bolnišnico; kakor bi bil šivanka, toda saj ni šivanka, marveč malteška bolnišnica s tisoč petsto ranjenimi glavami.
Zadnje pehotne formacije so že odšle mimo in topovi so se oglašali iz bližine. Potlej so že pacienti raztrgali ograjo iz bodeče žice in sedeli po cestnih jarkih in se pogovarjali z ljudmi, ki so prihajali iz bitke.
»Kje je On?«
»Kaj dela On?«
»Kdaj pride On?«
Toda čete so bile utrujene in žejne in vsakdo je govoril drugače in nihče ni vedel nič.
Nastal je večer in reflektorji so jeli mahati čez nebes, topovi so grmeli daleč in poslednje čete so odšle. A Njega ni bilo. Tri kilometre pred bolnišnico je tekla med vrbovjem blatna, razlita voda, tam so goreli mostovi in to je človek jasno razločeval, onkraj na drugi obali pa je bil mir kakor bi ne bilo nikogar. Ob tem skrivnostnem času, ko ni nihče vedel nič, je začutila vsa malteška bolnišnica, da visi v zraku med Dunajem in Moskvo in da je zelo verjetno, da je skoraj bliže Moskvi kakor Dunaju – pa je bil nekdo duhovit in je iz skladišča ukral prvo steklenico konjaka, zakaj kdo ve, kaj bo jutri?
V skladišču je bilo polno konjaka, črnega burgundca, vitanjskih madžarskih vin in šampanjca, in uro potem je bila vsa bolnišnica pijana do grla in vino je kar teklo po barakah in razbijali so polne steklenice piva, kajti kdo bo pil pivo! Ruski sužnji, omamljeni od svetle iluzije, da bodo šli že jutri v svoje derevnje na Ural, na Volgo, so jeli plesati skozi vse barake, in ko je nek madžarski doktor streljal z revolverjem in hotel premagati alkohol s smodnikom, je prišlo do prave majhne bitke in streljanja in se je ta madžarski doktor premagan umaknil pred elementom in izginil s sestrami bolničarkami v temi. Dve Švabici, sestro Frido in Marijano (kateri je pal zaročenec pred Verdunom in ki je zmeraj brala Ulštajna) so vjeli še v njunih sobah in ju posilili, in potem je počilo vse in množica je jela piti svobodo vse globlje in vedno silnejše ter se je napila te iluzije do blaznosti in je vse postalo ko pijan sen. Sleherno raketo, ki se je od minute do minute dvignila onstran iz gozdov, so pozdravljali pijanci v srajcah in s steklenicami v rokah z divjaškim vriskanjem in žvižganjem, in vse je izgubilo glavo kakor na ljudskih veselicah.
Tistim ranjenim revežem v baraki Pet Be so nosili vino v škafih, in tiste polomljene kosti in tiste odrezane noge, ki se suše pod tilom kakor prekajeno meso, vse to se je kajpa napilo in na Vidovićevi postelji so Madžari zaigrali »ajnc«.
»Banka, resto!« »Resto banka«, tako padajo vzkliki in karte se mešajo, ljudje pijo in vsa obličja se zde kakor maske kitajskih razbojnikov, izmaličena in spačena, nabodena z votlimi zobmi in režeča se: »resto, ajnc!« Nekakšen zlodej je zlezel na podstrešje barake in jel tam plesati, da se je pričel luščiti omet in se je zdelo, da se bo podrlo podstrešje in da se bo vse nekam pogreznilo. Iz Ce-barake je slišati harmoniko in gosli – tam so Sremci in vse odmeva od pesmi: »i mama i tata«, razposajeni in razuzdani skerco drhti in se razločno sliši sem v Pet Be, kjer leži ko rešeto prestreljeni obupanec Vidović in mu v glavi kopje ena sama misel: »Ali me bodo operirali? Če bi danes izvlekli yse to iz mene, ne bi krvavel! Kje so? Zakaj me ne operirajo? Kaj se dogaja?«
»Resto! Ajnc! Resto! Banka!«
»Mert arról én nem tehetek, hogy nagyon nagyon szeretlek, taralala lalalala,« poje nekdo izmed amputiranih budimpeštanski kuplet, s pokrovom organtina za amputirano nogo si je pokril glavo kakor s klobukom ter se koketno klanja na levo in desno. Nek Italijan poje iredento, njegov tenor čuvstveno odmeva – amor, amor, amor! Pojo, pijejo, žganje se razliva, garjevci so se začeli z metlami preganjati skozi barako in se dero, in vse se reži ko menežarija in tako se zdi, da se bodo vse te barake zbrale ko ranjene, umazane, slepe kokoši in bodo jele poskakovati na eni sami odrezani in povezani nogi sem ter tja po taktu topovske glasbe, ki grmi od železniške postaje vse bolj silovito in glasno.
»Hände waschen vor dem Essen,
Nach dem Stuhlgang nicht vergessen«,
so začeli jodlati Tirolci v zboru, pojoč po listih, ki vise v tako zvanih treh državnih jezikih po bolnišnicah. Madžari se ne dajo in pojejo potem tudi oni svoj madžarski stih:
»Egyél igyál de mindig elöbb mosdjál!«
Tretjega stiha pa:
»Peri ruke svagda prije jela,
peri poslije ispražnjenja tijela«,
tega tretjega stiha v hrvatski domobranščini ne poje nihče, iz njega se samo norčujejo kakor iz nečesa afrikanskega. Kratkoviden štajerski »kajzerjeger«, (ki mu stekla naočnikov povečavajo oči, da so se mu zelene izbuljile ko steklene frnikule), ta cesarski lovec bo skorajda počil od smeha. V njem kipi in hrope kašelj, ves je zaripel in še zadušil se bo, lomi si jezik in bi hotel prebrati to slavno hrvaško pesem: »Peri ruke svagda prije jela, peri poslije izpražnjenja tijela«.
»Haha! Ist das aber wirklich dumm! Ist das dumm, dieses ,peri‘! Was ist das, du – dieses – peri?«
»Vazistas!« »Vazistas!« Tepec zabiti. Niks! Niks! Reci mu no ti, štef, kaj vprašuje! Ti si bil v Gradcu! Kum! Kum! Šnaps!
In pijo in se režijo, zategujejo, pojo, rjovejo: veliki Babilon! Nekdo se je naučil v taborišču italijanskih ujetnikov: »Porka Madona io parlo italiano!« in zdaj to vpije Italijanom in jim maha z roko, Porka Madona, porka, porka, porka, nekdo pa se roga Romunom s citatom iz tifoidne epidemične bolnišnice: Nueste permis aščipi per podele! Haha! Šči rumun ješči!
»Bratje dragi! Prosim vas! Miri Mene boli! Mene strašno boli«, kriči Vidović, toda njegov glas se izgublja in samo hrope in kri mu udarja v zobe.
»Te! Mi az? Boli? Mindig ez a boli? Mi az boli?«
»To je, kadar te boli, moj dragi«, razklada obstreljen Bunjevec Madžaru. »Veš, ko si ranjen, potem boli! Ali če se udariš! Tudi tedaj boli!«
»Mičoda? Dariš? Boli? Haha, boli! Boli!«
»I mama i tata – –«
Topovi pa vse močnejši, kakor bi nekdo cepil drva pred barako.
Že pred osem in štiridesetimi urami napovedani protiudar velikega sloga se je zares posrečil in ob zori so vrgli Ruse, ki so jih zagrabili na obeh krilih, v enem samem zaletu daleč nazaj. Zajeli so okrog petnajst pehotnih bataljonov in nekaj baterij in tako je grof Akselrode v spremstvu baronice Lihtenštajn že ob pol desetih prispel z avtomobilom v bolnišnico.
Predvsem je bila velika preiskava zavoljo posilstva Švabic, okrog pol ene so ustrelili sedem Rusov, ki so si morali poprej sami izkopati grob, okoli tristo petdeset goljufov (bolnih na trahomu, garjah in spolnih boleznih, tistih z lahkimi štrajfšusi in vse interne barake A 2, 3, 4, 5 razen temperature nad 38° C) so vrgli v borbo in že ob pol enajstih je v bolnišnici spet zavladal trezni johaniterski malteški red.
Da bi povrnili avtoriteto cesarski zastavi in disciplini, ki se je zdela te noči kakor kompromitirana, je grof Akselrode izdal bolnišnici zapoved, da se bo ta velika zmaga pretekle noči proslavila z bakljado in mimohodom. Vsi pacienti (brez razlike) bodo defilirali pred črno-žolto zastavo, tiste pa, ki ležijo, bodo nosili Rusi na nosilih, toda defilirali bodo vsi. Tako je tudi bilo.
Vse barake so se razporedile v čete in vsakdo je dobil v roko goreč lampion, sprevod pa je vodil nek proviantni oficir, ki še nikoli v življenju ni sedel na konju, a vendar žvenklja z ostrogami in kakor režiser urejuje množico. Zbral se je sprevod nekaj sto glav v sivih, krvavih rutah, in vsakdo drži v roki zelen ali rdeč lampion in na pepelnato modri tekočini zatona se vse kričeče barve zažigajo plastično in vse je kakor pošastna vizija.
Sprevod koraka.
Vnuki davnih mrtvecev, ki so padli na dunajskih barikadah osem in štiridesetega leta, otroci Garibaldijevih praporščakov, husiti, božji bojevniki, Jelačičevi graničarji, Košutovi madžarski honvedi – vsi krevljasti, šepasti, spačeni, povezani, amputirani, na bergljah, vozičkih, nosilih, vsi se prerivajo, nosijo in porivajo, tam stoji velika črno-rumena zastava in pod njo grof Akselrode v črnini z malteškim križem, za njim doktorji in bolniške sestre z rdečimi križi, in vsi pojo v zboru: Gott erhalte! Ljudje stopajo potihoma kakor bi jih bilo sram, še neprespani od pretekle noči nosijo žolte lampione kakor voščenke na pogrebu, nekakšen hornist pa je zlezel na streho barake ter intonira »general de šarž«. Ko so Vidovića prinesli s tega sramotnega mimohoda v barako Pet Be nazaj, je plamtel v visoki vročici.
Vse se je poslabšalo še pretekle noči in vsa baraka, ki jo je razigral alkohol, čuti zdaj rane v visoki potenci. Sibirec na številki sedem se je prejšne noči napil, zjutraj je bil že mrtev in so ga šele popoldne odnesli iz barake, in vse je strašno smrdelo, ker se je vnelo toliko krvi. Slovak s cevko na številki devet se še zmeraj trpinči in slišati je, kako diha. Nekje zdolaj, tam med Madžari, grozno kriči neki Rus. Nocoj je hotel plesati, zdaj pa vpije kakor brez uma.
»Az atya úr istennet, ennek a Ruszinak! Ruszki!«
»Kuš! Ti Ruski! Kaj se dereš?«
»Tudi mene boli, pa molčim!«
»Spati hočem! Mater vam prekleto!«
»Ruski kuš!«
»Pst! Mir! Psst! Pssst!«
Vidović leži in posluša barako, kako se prepira, in čuti konec.
»Čemu sem se prav za prav rodil in kakšen namen je to imelo? Roditi se v takšni prismuknjeni ‚Gassenhauer civilizaciji‘, kjer niti žalosti ni in kjer je vse opereta. Kako sramotna je moja smrt! Kako globoko sramotna! Hotel sem doživljati in se izživeti! In kaj se je zgodilo? Špital in sami špitali! Katera fraza zemeljske krogle more odkriti smisel tega Spitala? Sami špitali! Sedaj popotujem že dve leti skozi same špitale. Dekorativni mestni špitali z gosposkimi cipami! Samostani, kjer umirajo jetičniki! Brizgajo jim serume, a nihče ne veruje v ta serum. Barake! Take-le umazane, smrdljive, ušive lesene barake! Oh, kako gnusno je to! Fej!«
In v potrebi nekega dejanja, v potrebi, da bi se premaknil, da bi skočil, da bi se pognal, da bi zakričal na ves glas, se je hotel Vidović vzravnati, toda ni mogel. Stisnilo ga je. Bolečina je nadvladala upor njegovih živcev, izgubil se je v meglah in je pričel stokati na glas.
»Pst! Pst,« se vznemirja baraka in sika iz temote.
Ali bolečina je jela vse bolj vrtati po neštevilnih krvavih in raztrganih udih, ki so bili razmetani po vsej baraki Pet Be. Bolečina je začela dobivati nadnaravne oblike in ljudje so pričeli klicati boga. Samega Gospoda Boga so klicali kot poslednjo instanco, kakor pišeš prošnjo na dvorsko pisarno, kadar je vse drugo odpovedalo.
Klical je nek Madžar svojega Ištvana! Da bi mu pomagal! Da bi prišel ta Ištvan v velikih čikoških hlačah in da bi izpil dve, tri steklenice bikove krvi in da bi zaigral kakšen hudič na gosli in da bi človek že enkrat umrl ali vstal od mrtvih. Tako ne gre več naprej! Gospodi, gospodi, gospodi, kriči Rus, ves prozoren in bled ko bizantinska ikona, in moli k ruskemu gospodu bogu v boljarskem kožuhu, ki sedi na zlatem prestolu v gradu Kremlju. vpije ruski človek, vpije, da se sliši njegov glas vse do Matere Moskve, tako vpije in sklepa roke in joka kakor novorojenček! Gospodi! Gospodi!
Vidović se je zdrznil in zdelo se mu je, da je prišel Išten k Madžaru, da je sedel k njegovi postelji in ga napaja iz čutare, Madžar pa pije zmerom bolj, pije in gosli tenko igrajo, ah, dobro je piti iz kakšne roke ob igranju gosli! To je dobro! Od tega spiš! Tudi ruski carski gospod bog, tudi ta hodi skozi barako v svojem bogatem spremstvu in ikone se bleščijo in zvonovi Svete Matere zvonijo in tisti stari gospod z belo brado in v svileni kamižoli koplje po ruskih črevesih in vlači iz ruskega čelovjeka tisto krvavo kroglo in lažje je, ah, lažje je, hvala ti gospod, lažje je!
»Glej! Oni imajo vsak svojega boga! Vsakdo med njimi ima svojega boga!«
Tudi tisti Fijumanec (»Mamma mia! Mamma mia!«), tudi ta ima svoje kardinale in papeže in rimske zastave, in Rus in Madžar, tudi tadva imata svoje gospode bogove, koga pa imam jaz? Tudi mene boli! Tudi jaz sem prestreljen prav tako kakor oni! Jaz pa nimam nikogar!
In Vidovića je zabolelo tolikanj, da je dvignil roke in jih iztegnil za nekom, pa roke so mu ostale v zraku in občutil je strašno praznino in v grlu ga je stisnilo in glasno je zajokal.
»Oh, da! Videl sem pred našimi gostilnami viseti Kristusa! Bil je pravi hrvaški Kristus in vseh tri in trideset reber je imel polomljenih in prsa preluknjana in krvavel je iz neštetih ran! jaz pa nisem nikoli vanj veroval! Tak lesen Kristuš ob blatni cesti, kjer se cedi gnojnica; mimo katerega ne gre noben pijanec, ne da bi ga preklel; tak hrvaški bog iz lesa, gol, beden, brez leve noge, oh, bog s soldaško kapo, on, on – da bi molil k njemu za pomoč. –«
»Lieb Vaterland, magst ruhig sein,
Wir wollen alle Miitter sein –
Treu steht und fest die Wacht am Rhein.«
»Kaj je? Ali sem znorel? H komu molim? Boli me! Molim! Kakšni glasovi so to?«
Od zunaj je tekla skozi zeleni organtin nad Vidovićevo glavo rumena svetloba in slišati je bilo v molu ženske glasove, ki so tiho prebirali stihe. In slišal je, kako zveni kristal kozarcev! Tiho zvoni in glasovi so tihi, toda jasni. »Lieb Vaterland, magst ruhig sein ...«
Tik ob baraki Pet Be je bila uta in v njej so redno večerjali doktorji in templarske dame rdečega križa. Nocoj pa se je izjemoma udeležil te večerje tudi grof Akselrode, da bi z osebjem proslavil zmago.
Razigran od veličastnega dogodka zmage (ko se je že zdelo, je kocka padla napačno, potlej pa se je vse vendarle tako krasno zaobrnilo) in navdušen od patriotske melodije gospa, ki so bile pripravljene, zanositi za interese vojne in vojevanja, je grof Maksimilijan Akselrode, komtur malteškega reda, vstal in dvignil kozarec, da bi napil zmagi. Govoril je z zanosom o zmagah Njegovega Veličanstva, ob katerih se vije neporažena in suverena tudi malteška zastava.
»Moje dame! Luogotenente Fra Giovani Battista Ceschi a Santa Croce, ki je s svojimi rodnimi očmi doživel napad jakobincev na ta naš sveti malteški križ, ki ga imam jaz čast tu reprezentirati, ta plemeniti vitez je zapisal v svojo kroniko, moje dame, da bodo takrat, ko bo Njegovo Božanstvo nad pogašenim soncem delilo dobro od zlega, da bodo v senci božji kot garda stale črne malteške pelerine ...«
Vidović je slišal žvenketanje čaš v uti, spoznal je glas grofa komandanta in se je spomnil njegove maske na bakljadi in mimohodu nocojšnjega večera.
»Znorel sem! Že moliti sem hotel! Oh! Ti tam zunaj pa pojo! Res! Zmago slavijo! In ta malteški vitez govori –«
»Kaj se godi s številko devet? Iztrgal je cevko iz svojega grla! Krvavi! Sestra!«
»Pst! Pst!«
»Ali številka devet krvavi! Sestra!«
»Nikogar ni nikjer! Kje je sestra? Številka devet –«
Zunaj v uti, na drugi strani z apnom ometane deske, so žvenketale čaše, tu pa je številka devet v agoniji iztrgal cevko in kri se je vlila. Številka devet je težko dihal, hropel je kakor hrope zaklan prešič, potlej pa vse tiše in tiše ...
Vidović je hotel kričati, toda glasu ni spravil iz sebe. Jasno mu je bilo, da bi bilo treba številki devet prižgati svečo.
»Svečo bi bilo treba prižgati! Za mir duše bi mu bilo!« Samo to je ponavljal neprenehoma, oči pa so se mu prilepile na mlako črne krvi številke devet. Hotel je zarjoveti na vso moč, ali v njem je komaj piskalo kakor v rešetu.
»Kuš! Mater ti božjo!«
»Az apád istennét! Csönd!«
»Kuš!«
»Številka devet je umrl! Številka devet je umrl! A ti kavalirji zunaj pojo in trkajo s kozarci! Fra Giovani Battista a Santa Croce! Naj ga vidim! Naj ga vidim, kavalirja z Malte ...«
In v zanosu poslednjega napora, ki je bil prav za prav že smrtni krč, je vstal Vidović kakor pošast in raztrgal organtin nad svojo glavo! Tam je bil svetal kvadrat in v svetlozeleni osvetljavi med listjem ute je videl bele dame z rdečimi križi, polpijane, nasmejane, glasne, bodoče matere bodočih krvolokov.
»Fej,« je hotel zakričati Vidovič, in še ga je preblisnila svetla misel, da bi bilo treba zagnati na tisti beli pr t njegovo porcelansko posodo z blatom in vse zamazati – zamazati –, da bi ostal na tistem belem prtu velik, strašen madež in da bi vsi zavpili – madež – madež.
V realizaciji te svoje poslednje, klavrne misli je posegel Vidovič po svoji posodi in še med padcem je začutil, kako mu tonejo roke v strašni gmoti – in potem se je vse potopilo v krvi, ki se je vlila ko hudournik ...