Balončkov Peter v prometu/Stric Janez se noče pripeti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Gremo na izlet! Balončkov Peter v prometu
Stric Janez se noče pripeti
Mateja Reba
Prometni znaki
Spisano: Matea Rahija
Izdano: Reba, Mateja (1997). Balončkov Peter v prometu. Kamnik: Harlekin. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Čez kako urico prijetne vožnje so se znašli na Bledu. Po prvih začetnih nerodnostih je Betka vozila tako dobro, da jo je stric janez nekaj krat pohvalil. Avtomobil so pustili v prijetni senci, nato pa so se podali na sprehod ob jezeru. Špelca je sicer sitnarila, da bi se peljali s čplnom na otok, vendar drugi niso bili preveč navdušeni. Še najmanj Peter, ki ni znal dobro plavati. Čolni so se mu zdeli bolj podobni orehovim lupinam, voda v jezeru pa je bila zelena in zelo, zelo globoka. Brr, kar stresel se je ob misli, da bi lahko padel vanjo… Za tolažbo jih je stric Janez povabil na kremne rezine in sladoled in Špelca se je strinjala s tako zamenjavo. Siti kakor bobni (razren Špelce, ki je trdila, da bi lahko pojedla še tri kremne rezine) so se začeli odpravljati domov. Poiskali so avto in se skobacali vanj. „Če si utrujena, lahko jaz peljem,“ se je ponudil stric Janez, Betka pa seveda ni hotela niti slišati. „Prav nič nisem utrujena,“ je zatrjevala, ko si je pripenjala varnostni pas. „Prav, bom pa malo počival,“ je zadovoljno rekel stric Janez in se udobno namestil na sedežu. „Se ne boš nič pripel?“ je vprašala Betka. „Saj veš, kaj sem vam prej pripovedovala!“ „Ne morem se,“ je odvrnil stric Janez. „Najedel sem se kot grof in pas bi me samo tiščal čez trebuh.“ „Toda v avtošoli so mi zabičali, da se ne smemo voziti neprivezani. Če nas ustavijo policisti, bomo morali plačati kazen,“ je vztrajala Betka. „Poleg tega je vožnja varnejša, če si namestiš pas.“ „Že prav, Betka, lepo, da si si tako zapomnila prometne predpise, ampak zdaj res ne morem. Kar pelji! Če nas ustavijo, bom jaz plačal kazen!“ Betka je zavzdihnila in pognala avto. Na cesti ni bilo veliko prometa in tudi stric Janez, ki je med potjo na Bled Betko ves čas opazoval, se je udobno zleknil in kar malce zadremal. Tudi Špelca je zadremala, le Peter je budno opazoval okolico. Nenadoma se je voznik avtomobila, ki je vozil pred njimi, odličil, da bo zavil levo. Rdeče luči so posvetile skoraj pred Betkinim nosom. Močno je pritisnila na zavore, da se je avto skoraj ustavil. Strica Janeza, ki je spal, zleknjen na sedež, je vrglo naprej, da je s čelom udaril v prednje steklo. „Tristo medvedov, kaj počneš?“ se je razjezil na Betko. „Nič, tisti pred menoj je kriv! Nenadoma je zavil v levo!“ „Prepričan sem, da si sama zagodla kako neumnost! Na, skoraj bi razbil steklo!“ „Rekla sem ti, da se pripni,“ je tiho rekla Betka. „Ali veš, da bi polovica ljudi, ki izgubljajo življenje v prometnih nesrečah, lahko ostalo živih, če bi bili pripeti?“ Stric Janez je umolknil. „Si pa lepo letel,“ se je zahihitala Špelca, ki se je nehala pretvarjati, da spi. „Kar norčuj se, smrklja! No, Peter, me ti ne boš nič okregal?“ je vprašal stric. „Kaj bi vas ošteval, saj ste kar drago plačali svojo neprevidnost. Ob tem sem se spomnil, kaj sem pozabil doma!“ „Kaj se pozabil?“ je zanimalo Špelco. „Fračo! Kamenčki iz nje prav tako lepo letijo, kot je letel stric Janez na nos!“ Vsi so se zasemjali, Špelca pa je brž vprašala: „Mi boš naredil fračo?“ Peter je obljubil, da jo bo naredil, še prej pa sta morala stricu Janezu priseči, da z njo ne bosta razbijala šip.