Balončkov Peter v prometu/Nazaj na vlak
| ← Prometni znaki | Balončkov Peter v prometu Nazaj na vlak Mateja Reba |
| |||||||||||||
Počitnice so minile kot bi mignil. Vmes je bilo še polno dogodivščin, a če bi jih hoteli opisati vse, bi bilo nekaj strani premalo. Peter je naučil Špelco marsikej koristnega, Špelca pa ga je seznanila z zanimivostmi iz mestnega življenja. In že je bil tu dan, ko je bilo počitnic konec. Špelca je kot veverica skakala okrog Petra, ki je pospravljal svoje reči. Kar hudo ji je bilo ob misli, da ga ne bo več pri njih. „Saj boš še prišel na obisk, ali ne?“ je vprašala. „Seveda bom, ali pa boš ti prišla k nam. Koliko zanimivih reči bi lahko videla! Vse naše živali, pa travnike in polja, spoznala bi moje prijatelje. Moj očka bi te lahko peljal na traktorju!“ „Kako pa se je peljati na traktorju?“ „Zanimivo, tako kot v avtu, vendar je tu treba upoštevati druga pravila. Otroci na njem nimajo kaj iskati. Najprej moraš imeti izpit, potem moraš poskrbeti tudi za varnost sopotnikov!“ Teta Meta je prišla v sobo. „Seveda bomo prišli na obisk, Špelco boma pa kar za nekaj dni pustili pri vas“ je rekla prijazno. „Ob prvi priložnosti! Joj, da ne pozabim – Peter, ali imaš vozovnico za vlak?“ Peter jo je ponosno potegnil iz žepa in teta Meta je prikimala. „Kako je, če se pelješ z vlakom?“ je zanimalo Špelco. „Kaj se še nisi z njim nikdar peljala?“ je vprašal Peter. „Enkrat, ko je bila še majhna,“ je namesto nje odgovorila teta Meta. „Zdaj imamo avto!“ „No, kako je na vlaku?“ je ponovila Špelca. „Lepo! Gledaš skozi okno, opazuješ ljudi, lahko se sprehajaš po hodniku…“ „Potem je bolje kot v avtu!“ je rekla Špelca. „In bolj varno!“ “Varno že, varno,“ je odvrnila teta Meta. „A tudi na vlaku moraš paziti, kajne, Peter?“ „Seveda,“ je rekel Peter, ki še ni pozabil prijazne gospe z vlaka. „V prometu moraš vedno paziti!“ Popoldne se vsi pospremili Petra na vlak. Poiskali so mu sedež in udobno se je namestil. „Pazi, da ne boš izstopil na napačni postaji,“ je rekel stric Janez. „In ne pozabi, kaj smo se prej pogovarjali,“ je dodala teta Meta. „Priden bom,“ je obljubil Peter. Špelca je imela kar malce solzne oči. „Piši mi, tudi jaz bom tebi!“ je dejala med smrkanjem. „Joj, čisto sem pozabila: za počitnice bom jaz prišla k tebi. Z vlakom!“ „Odlično!“ je bil vesel Peter. „Tako, zdaj pa le pojdimo, drugače se bomo še mi odpeljali!“ je ukazal stric janez. Zlezli so iz vagona in se ob oknu poslavljali od Petra. „Doma lepo vse pozdravi!“ je zalkicala teta Meta. „Pazi nase,“ je vzkliknil stric Janez. „Pridi spet kmalu!“ je rekla Špelca. V tistem je postajenačelnik zapiskal in lokomotiva je speljala. „Nasvidenje!“ so mu vsi skupaj zaklicali. „Nasvidenje!“ je klical Peter in mahal, dokler se je še kaj videlo. Tudi njemu je bilo hudo. A ko se je spomnil, kaj vse ga čaka doma, se je potolažil. Sicer pa bodo kmalu spet počitnice in Špelca bo prišla k njim! Ona je njemu pokazala delček življenja v mestu, on pa ji bo lahko pokazal, kako je na deželi. Traktor Ob vlaku, avtomobilu in kolesih so danes na kmetijah doma tudi jekleni konjički. Taki na štirih kolesih, od katerih sta dve smešno majhni in dve gromozansko veliki ter so močnejši kot 30 ali celo več pravih konj. Na kmetijah se zelo olajšali delo, za otroke pa pomenijo nevarnost. To je seveda traktor. Nikoli se ne smeš igrati v bližini traktorja, saj voznik ne vidi, če je kdo v bližini in te lahko mimogrede povozi. Če pa se želiš peljati na traktorju, se lahko pelješ le, če ima posebej narejen sedež za sopotnika. Trdno se moraš držati, saj na traktorju pošteno stresa in lahko mimogrede zdrsneš ali padeš na tla. Če ima traktor pritrjeno prikolico, se lahko pelješ le na prazni prikolici, tako da sediš na tleh prikolice in se držiš za stranico.