Balončkov Peter v prometu/Kje kdo sedi v avtu?
| ← V avtobusu | Balončkov Peter v prometu Kje kdo sedi v avtu? Mateja Reba |
Gremo na izlet! → |
| |||||||||||||
„Pridi, greva dol,“ ga je tedaj pocukala Špelca. „Sva že na tržnici!“ Jej kako je bilo lepo. Kot doma, je pomislil Peter, ko je ogledoval vse tiste lepo zložene kupe sadja in zelenjave. In dišalo je, kot pri njih v sadovnjaku! Lahko bi bil kar vse dopoldne tu, a Špelca ga je priganjala, da morata nekaj sadja in zelenjave, nato pa se morata kmalu vrniti domov. Zato sta hitro nakupila vse, kar je Meta naročila, in se z avtobusom odpeljala nazaj. Komaj sta Špelca i Peter doma odložila nakupovalno torbo, že je pri vrateh rezko zazvonilo, pa še enkrat in še enkrat. Preden je kdo lahko odprl vrata, so se odprla sama. V predsobo je planila špelčina starejša sestra Betka in vzklikala na ves glas: „Imam ga, imam!“ „Kaj?“ je vprašala teta Meta. „Dovoljenje!“ je vzkliknila Betka. „Kakšno dovoljenje?“ je radovedno vprašal peter. „Vozniško dovoljenje!“ je vzkliknila Betka. „Zdaj bom lahko vozila naš avto, kaj ne očka?“ „Kadar ga ne jaz ne bom potreboval,“ je odvrnil stric Janez. „Sicer pa je bolje, da si nabereš še nekaj izkušenj, preden se boš podala na kakšno pot!“ „Peljem vas kamor hočete!“ se je zasmejala Betka. „No prav!“ se je strinjal stric Janez. „Le na kosilo počakajte, potem pa gremo takoj na pot!“ Špelca in Peter sta jedla kot mlatiča, samo da bi čimprej šli na izlet. Betka je od vznemirjenosti komaj pospravila kakšno drobtinico in prav nič se ni branila pomiti posode po kosilu. Potem sta kar stekla na dvorišče. Drenjala sta se okrog avtomobila, da bi bila čimprej v njem. „Jaz bom spredaj,“ je vpila Špelca. „O, pa ne boš,“ je rekla Betka. „Spredaj bo očka! Nisi še stara dvanajst let, zato ne smeš sedeti na sprednjem sedežu!“ „To ni pošteno. Saj nisem dojenček!“ je trmoglavila Špelca. „Bodi vesela, da nisi. Če bi bila, bi te morali posaditi v poseben sedež, narejen za dojenčke, ki jim zagotavlja varnost kod odraslim varnostni pas.“ „Pa bi vseeno rada bila spredaj,“ se ni dala prepričati Špelca. „Lepo zlezi na svoj podstavek,“ je odvrnila Betka. „Kakšen podstavek?“ je zanimalo Petra. „To je poseben podstavek ali jahač, kot mu pravijo, namenjen pa je vsem otrokom, ki niso večji ko meter in pol. Nanj morajo sesti, nato se pripnejo z varnostnim pasom!“ „Uf, važička, vedno moraš imeti na vse pripravljen odogovor!“ je bila jezna Špelca. „Če ti kaj ni prav, si lahko doma,“ je posegla vmes teta Meta. Špelca se je skremžila in utihnila. „Peter ti sedi na sredino. To pa zato, ker je na sredini tak varnostni pas, s katerim se lahko pripneš le čez trebuh. Premajhen si še za običajen varnostni pas, ki bi te tiščal za vrat. Mama, ti pa sedi na levo stran!“ je določila Betka. „No, kje so ključi?“ Varnostni pas Najprej KLIK-amo, nato naj voznik zažene motor.
Ko sedeš v avto, si najprej prpni varnostni pas. Voznik bi moral imeti posebej izostreno uho, da bi slišal tolikokrat KLIK, KLIK, KLIK,...kolikor je v avtomobilu sopotnikov. Če ne sliši dobro, bo seveda pogledal, če so vsi pripetiin šele nato bo obrnil ključ, da bo motor prijetno zabrnel. Pripeti morajo biti vsi, tudi tisti na zadnjih sedežih. Jasno pa je, da mladi junaki, ki še niso dopolnili 12 let, ne bodo silili na prvi sedež ob vozniku. Seveda so pasovi v avtomobilih narejeni za odrasle, otroci pa morajo imeti posebne sedeže ali podloge, jahače, da se varno pripeti. Tiste, ki se važijo, da se lahko v primeru, če bi prišlo o nesreče, zadržijo z rokami ali nogami, pa kar mirno vprašajte, ali iz petega nadstropja navadno skačejo ali gredo raje z dvigalom ali po stopnicah. Če se v mestu zaletite z avtomobilo in niste pripeti, vas trešči našrej s takšno silo, kot če bi skočili iz petega nadstropja, kar je okoli 10 do 14 metrov globoko. In ker navadno ne skačemo tako globoko, si raje pripnimo varnostni pas.