Balkanski videc
| Balkanski videc Fran S. Finžgar |
Svetonočna vizija. (Nečitljivi deli označeni z ***)
| |||||||||||||
Sveta noč ... Polnoč ...
Ni je naznanilo kladivo, ki bi udarilo ob brneči bron, ni je klical klicar, niso je zapele vriskajoče gosli te polnoči. V zvezdah je zapisana ta ura, harmonija vsemira jo je izdala. Hitreje od bliska je šinila skozi svetovja, ki krožijo v vesoljstvu, in prvi pramen jutranje zarje ni tako božajoč in tako sladek, in visoko solnce ni tako gorko, kakor je bila sladka in gorka zavest, ki jo je rodila ta ura ljubezni.
Sveta noč – polnoč!
Sivi orel na Balkanu je skril kremplje in se stisnil na skalni višavi v temno špiljo in groza ga je bilo kosti, ki so ležale obeljene okrog gnezda. Volk je zatvoril režeče se žrelo in se prihulil v dračje ob staji, da je jagnje brezskrbno spalo za njegovim hrbtom. Skozi snegove na visoki planini, skozi speča ****dra širokih polj od valov Adrije do Črnega morja, od bregov Dunava do ****eče Proponte – vsepovsod se je zganilo tisto uro, in snegovi na visoki planini so se razgreli in polja so zadehtela – in sveta polnoč je rodila čudež – in čudež je rodil cvetje. Vse široke poljane, vsi strmi bregovi, vse tesne soteske – vsi so rodili rože – in vse rože so pognale cvetje – oj cvetje krvavo. In roža se je nasmehnila roži – in cvet se je sklonil k cvetu – in vonj je dihal od keliha do keliha – in vsi kolibi so praznovali darovanje – povzdigovanje – in v sveto noč je plula iz njih daritev – molitev: stotisoči src junaških, stotisoči biserov – solza deviških, milijoni vzdihov mater trpečih – in truma ročic nedolžnih dojenčkov – – – vsi kost od kosti – vsi kri od krvi – vsi bratje in sestre potopljeni v morje goresti – vsi darujejo – srčno kri ...
In sklonila se je sveta noč, njena roka se je dotaknila vrhov Balkana. Mrzla skala se je odprla, mrtva gora je rodila ...
Iz balkanskih gor se je dvignil duh velikan – in je vzrastel do stropa Svete noči – in je segel od morja do morja ... V njegovih očeh je bila groza trpljenja in bliski osvete – v njegovih prsih žareče solnce ljubavi – in ogenj poguma. Zagledal je vidca – velikana krvavi polumesec, ki se je držal kakor žrelo okrvavljene bestije nad Orientom – zagledal je vidca – – – in je pobledel.
Zagledala je vidca zelena zmija zavisti med narodi – dvignila je glavo in z dvoreznim jezikom sikala strup v preroka. Duh-velikan pa je rastel, daritve-molitve iz kelihov krvavih rož so trkale na vrata nebes. Sveta noč mu jih je odprla. Orjaška roka je segla po meč skozi dveri svetonočne. In kakor grom topov, in kakor hrup šrapnelov in bučanje orkana so bile besede preroka: »Moj meč se je napil hrepenenja v nebesih, in glej, on pojde k sodbi nad ljudstvo, ki je klalo moj narod.
Poslušajte, narodi, lačni in žejni pravice, poslušajte ljudstva, zavisti polna in togote: Gorje vam, ki ropate, oropani boste sami. Gorje vam, ki koljete, ker boste zaklani. Gospod na nebeškem prestolu je nabrusil meče, da bodo pisali v črno zemljo, kot piše pisar na belo polo, s krvavimi pismi Njegovo pravico.
Nič več se ne bo pasel lenuh ob žuljih trpina, nič več ne pila zver – nedolžne krvi.
Božja jeza plamti, vesa grehot je pretežka, nagnila se je skodela, verige se drobe, zapahi ječe odnehavajo ...«
In videc balkanski je dvignil meč, kaljen v krvi trpinov, nabrušen z božjo osveto, dvignil ga je od zemlje do neba, od vzhoda do zahoda – in ga je vrgel na prostrano polje. In kakor bi letela baklja, je letel meč in iskre so pršale od njega – in vsi kelihi rožic krvavih so zagoreli – in nastal je požar, zažgan od Pravice, njegov plamen je bil kakor treski in strele, da je obmolknil hinavec, katerega brzda v ustih je laž, da je pobledela zavist in drhtela v trepetu ...
Sveta noč pa je zapela pesem nad Balkanom: »Blagoslovljeno delo božje pravice! In pravice sad naj bo mir – na veke. Amen.«