Balkanski poluotok. Zemljepisno in najnovejše zgodovinske črtice o balkanskem ali grško-turškem polutoku

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search


Balkanski poluotok: Zemljepisne in najnovejše zgodovinske črtice o balkanskem ali grško-turškem poluotoku
M. Mihaeljev
Izdano: Slovenski narod 2/125, 126, 132, 136–141 (1869)
Viri: dLib 125, 126, 132,136, 137, 138, 139, 140, 141
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Predno se najnovejše zgodovine turško-grškega ali balkanskega poluotoka lotimo, moramo si nekaj ta dandenašnji ves svet zanimajoči poluotok malo iz zemljepisnega ozira vsaj površno ogledati.

I. Gore[uredi]

Grško-turški poluotok[1] sklepa tako rekoč evropsko in azijsko gorsko središče. Azijsko pogorje je v ozki zvezi z evropskim, ker je oboje saksebi le z ozkimi prelivi ločeno; ono se kupoma dviguje, ter jedno drži proti j. v., drugo pa proti s. z.[2] — Zahodna stran poluotoka se deli v gorske pokrajine: Dalmacijo, Črnogoro, Albanijo in Epir. Tik gore obstoje iz mnogo paralelnih, od s. z. proti j. v. spuščajočih se gorstev (gebirgsketten), med kterimi se gole, brezvodne planote (hochebenen) položno (terrassenfömig) vzdigujejo. Razvodno vrhovlje (wasserscheiderücken), ktero so na s. dinarske planine, potem (na izviru vardarske reke) Čardag ali Skard, dalje na j. z. Bora-Dag in Pind imenuje, so vspne 5000'—8000' najvišje v Čardagu. Nižja so v obče proti morju spuščajoča se poddružena skalnata gorstva (felsketten), kojih poslednja naj bolj zahodna se morejo vrste dalmatinskih otokov imenovati. Med timi sprednjimi položnimi gorami obséga Črnagora na gornji Morači, ne samo proti z. in v., ampak tudi proti s. in j. od gor za-se okroženo gorato pokrajino, in epirska dežela jo znamenita zarad neizrečeno divjih, strašnih poklín ali prepadov, nad kterimi se gramade do 7000' visoko vzdigujejo. Tu so reke, ki pod zemljo zginjajo, kakor se nahajajo na celi zahodni strani in v julijskih planinah. —

Po severo-zahodni strani poluotoka, po gorskih pokrajinah, Hrvaški, Bosni in Serbii se ravno tako mnogo od s. z. proti j. v. 3000—6000' visoke, večidel košate gozdnate gore vlečejo, ki so večidel lo po ozkih dolinah ločene, ki se sploh ob Savi dvigajo, in kteri desni dotoki Save prelomljajo in ki (vzhodne izvzemši) na razvodju (wasserscheide) med krajino črnega in egejskega morja končajo. Najskrajni jugo-vzhodni erti so tukaj s širokim pa ne visokim mezijskem pogorjem skleneni, ktero se na Čardagu začenja, in so ob razvodju tje proti z. pod mnogimi imeni vleče, in v Orbelu (4000') največo visočino doseže.

Severo-vzhodna stran poluotoka. — Nastavek mezijskega razvodnega gorstva (wasserscheidekette) se imenuje od Maričke reke proti v. do morja Balkan, ali po starem Hemus, ki je le 2000—3500' visok. Gozdnati balkanovi razrastki, ki so po globokih dolih ločeni, se vlečejo proti s. do Donave, ter obsegajo bolgarsko gorato krajino.

Jugo-vzhodna stran poluotoka. — Od strme južne balkanske stene do bregov marmarskega morja[3] (po starem Propontis imenovanega), se raztegne kotlinska pokrajina (beckenland) maričke reke, Tracija — od znotraj je večidel ravna, na v. in j. je pa obdana od nizkih gor, od znotraj se pa višavje polagoma znižuje, in na z. pa jo od Despotodaga obdana. Ta poslednji, ki je nastavek vzhodnega srbskega gorstva, križa mezijsko gorje med izvirom Strimona in Marice, so vspne 6000—7000', se potem znižuje in je prelomljen na jugo-vzhodnih razrastkih spodnje Marice. Na z. stoji pred Despotodagom med Nestom in Strimonom zdijajoči so Pangej. Od tega pogorja proti v., od Boradaga od zahodne strani in od mezijskega gorstva proti s. obdana se širi makedonska gorata pokrajina proti j. do primorskih ravnin pri Seresu in Peli; ónkraj pa le posamezne v nijedni zvezi ne stoječe gore (na kalkidiškem poluotoku, sv. Gora — Monte santo, ali Athos staro dobe, 6300') primorje venčajo. Na južni meji Makedonije se vspne pogorje »Valuzza« imenovano in Olimp (znan iz grškega basnoslovja) 6000 nad morjem, — kot mejni nasipi ali zagraje proti Tesaliji, ki je ravna kotlina penejske reke, obkrožena na z. od Pinda, proti morju od Ose in Pelijona, proti j. od ostriškega pogorja, ter je le na benejski poklini (Tempe) odprta. —

Južna stran poluotoka. — Helensko pogorje obstoji iz južnih in vzhodnih, doloma čez 7000' visokih razrastkov Pinda in iz mnogih gorskih kupov, ki niso med seboj v zvezi in so redkokdaj po širjih presedih in ravninah ločeni, med temi se vspne Parnas 7500', Helikon 5300', Eta in Citeron blizo 4000' (kot naš Nanos) nad morjem.

Primorske ravnine so neznatne, ker se gore navadno strmo proti morju spuščajo (kot so Termopile, po slovensko — gorki studenci ali toplice). — Poloponežko višavje stoji samo za se, ker ima korintovska (Istmus) zemeljska ožina (landenge) le 184' absolutne visokosti; ona obsega jedno jedino, v sredi od kakih 2000' visokih, na s. v. in z. od 4000—7000' visokih oklepnih gorstev (randgebirge) obdano gorino, ktera jo le na jugu deloma odprta, med tim, ko tukaj najvišji peloponežki vrhunec Tajgetos[4] skoraj 7400 abs. visokosti dostigne.

Grški, jonski in dalmatinski otoki so vsi visoki in gorati, najvišji in največji je Kandija ali Kreta, tu se vspne Ida 7200' nad morjem, Eubeja, kikladni in sporadni otoki so večidel ognjevitega značaja. —

II. Reke[uredi]

Najvažnejše reke balkanskega poluotoka so te-le: Rečina (beseda, ki utegne pristovati za nemški »stromm«), Donava, ki teče mimo Belegagrada, razmeji srbsko knježevino od avstrijsko-ogerske države, Rumunsko in Moldavijo od Bolgarije, ter so slednjič v treh ustjih v črno morje zliva. Dotoki na desnem bregu, ki v Donavo iz balkanskega poluotoka v njo pritekajo so: Sava, ki izvira na Gorenjskem, se zliva v njo pri Belemgradu. V Savo pa pritaka Una, ki izvira v Hrcegovini, razmeji nekaj časa turško-hrvaško od avstrijske-hrvaške krajine. Veči dotoki, ki se v. od Siseka tudi za parnike plovno Savo zlivajo so: Vrbas ali Vrba, izvira v Bosni; Bosna izvira no daleč od Serajeva; Drina izvira na skrajnem j. v. Bosne, razmeji nekaj časa turško od srbske knježevine; Morava (iz srbskih národnih pesmi znana) obstoji iz dveh enako velikih dotokov, srbska in bolgarska Morava imenovanih, stekati se blizo Kruševca, ter se potem blizo Smederova v Donavo zliva in slednjič Išker, ki izvira na vitoški gori v turški Srbiji in teče skoz Bolgarijo v Donavo.

V adrijatiško morje se zliva: Narenta, izvira v Hrcegovini; Morača izvira v Črnogori, teče skozi Skadersko jezero, ter se zliva pod imenom Bojana v morje. Malo nižje je Drinj, ki ima dva dotoka, beli in črni Drinj imenovana.

V jonsko morje so zliva Aspropotamos (stari Ahelons), Cefis (Kephisos), ki teče skoz kopajsko jezero v mortko ožino, kojo čini otok Negroponte (Eubea). Iz poluotoka Moreje se zliva Rufija (Alpheus) v jonsko morje in Eurotas teče pa proti j. skoz Sparto v zaliv »Kolokythia« imenovan.

V Tesaliji na Pindu in otriškem pogorju izvira Salambrija, (Peneus) teče skoz dolino »Tempe« (omejeno od v basnoslovju znanega Olimpa in Ose) v solunski zaliv, ki je del arhipelaga ali egejskega morja. V ta zaliv teče tudi Vardar, (Axius) ki izvira na Šardagu, in onkraj kalkidiškega poluotoka pa Strimon v zaliv »Kontessa«) imenovan, in slednjič je še prilično znamenita marička reka, (Marizza), ki se iz mnogih dotokov nabira in v aegejsko morje nasproti samotraškemu (Samothraki) otoku zliva.

  1. Naj se ima pri čitanji kak dober zemljevid pred očmi. Pis.
  2. J. pomeni jug, v. — vzhod, s. — sever, z. — zahod. Pis.
  3. Marmara ali marmora, to morje nima prav za prav nobenega imena, kajti izhaja iz mare (latinsko), more (slovansko) in Nemec je še pridjal meer, tedaj pomeni Marmora-Meer — morje-morje-morje, t. j. 3krat morje. Tako nam je razlagal slavni naš zgodovinar in pravi rodoljub g. učitelj Jan. Trdina. Pis.
  4. V neki prepad te gore so stari Špartanci metali od rojstva slabe, (poleg ostre Likurgove postave) in kruljeve otroke: Špartanska država je namreč oskrbovala celo odgojenje mladega možkega spola, in sicer zato, da so postali Špartanci pokorni, trezni državljani, v vojski pa nepremagljivi vojščaki. Novorojene otroke je preiskovala, ter slabe in kruljeve otroke je njih materam odvzela in jih v neko skalnato poklino Tajgeta metala. Le močni in zdravi so ostali do 7. Leta pri starših, potem jih je pa država v svoje odgojilnice vzela in na svoje stroške odgojevala. Pis.