Bajtarjevega Rjavčka izpoved
| Bajtarjevega Rjavčka izpoved Resnična dogodbica Ludvik Zorzut |
Izdano pod vzdevkom Goričan.
| |||||||||||||
Pri Bajtarju so obhajali tako zvani domači praznik: pitani ščetinar je moral žrtvovati svoje enoletno življenje za blagor Bajtarice, svoje rediteljice, in za njenega sina Gašperja, katerima je bila vse leto edina skrb, kako bi pripravila svojega »Rjavčka« – tako sta ga krstila, ko sta ga prinesla iz sejma – na ta izredni dan, da bosta imela kar največ koristi od njegove smrti.
Takrat je dopolnil Gašper svoje osemnajsto leto. Po telesu je prekosil marsikakega junaka, duševno pa je ostal sirota – slaboumen. Branje in pisanje mu je bila nedosegljiva umetnost, šteti pa se je navadil do deset. Denarja ni poznal; krono je cenil više kot petdeset krajcarjev in goldinarja ni hotel nikomur izmenjati za dve kroni. Groš in dvojača sta imela pri njem veliko veljavo.
Bajtarico, njegovo mater, je stalo obilo truda, da ga je pripravila na prvo izpoved. Po dolgem in skrbnem navodilu ga je končno peljala v cerkev pred spovednico. Ko je bilo treba vstopiti, mu je namignila, da naj poklekne pred spovednika. Gašper jo je sicer ubogal, toda ko je duhovnik odprl linico, se je stresel in zakričal: »Mama, nekdo je notri!« ter jo je popihal iz cerkve.
Sramote je kopnela Bajtarica ob tem prizoru. Pograbila je dežnik – ob lepem vremenu ji je služil za palico – ter je lezla proti vratom. Odprla ga je pomotoma, še preden je prišla do izhoda, zmerjaje na desno in levo, ker ni mogla skozi vrata, misleč, da jo kdo zadržuje ter jo siloma vleče nazaj.
Doma pa je robato oštela svojega Gašperja, ki se ji je nagajivo smejal ter je nazadnje zakrožil pesmico, katero edino se je od fantov napol naučil:
»V kamrici na tablici –
moje srce – – –«
Od takrat je Gašper poredkoma hodil v cerkev. Držal se je podnevu pri materi v leseni koči, ki je okajena in razdrapana slonela ob cesti na nizkem bregu, ponoči pa je oprtal koš, da nabere živeža za Rjavčka in za dvoje kokoši, ki sta jih redila. Vedel je natanko, na kateri sosedovi njivi raste lepša koruza, boljši krompir in debelejše korenje; poznal je pa tudi vsako skrivno stezo, kjer je ob najmanjšem šumu izginil kot jerebica. V tem oziru je bil slaboumni Gašper spretnejši od marsikoga v okolici.
Navihani Klančar, Bajtarjev sosed, si je veliko prizadeval, da bi izsledil tatu, kajti vsako jutro je našel na polju nove sledove ponočne tatvine. Njegovo sumničenje je letelo sicer na Gašperja, a zalotiti ga ni mogel, zato ga tudi ni smel javno prijeti. Izmislil pa si je zvijačo ...
Bilo je pozno v jeseni. Klančar je bil naprošen, da zakolje Bajtarjevega prašiča. – »Krščena mast!« je zarobantil v svoji prirojeni šaljivosti nad Bajtarico, ki je pohlevno kot kužek prilezla v njegovo hišo. »Rad vam ustrežem, mama, komu drugemu bi se odrekel.« – Bajtarica je imela namreč edina v okolici prednost, da so ji poleg drugih priimkov tudi splošno rekli: mama.
»Pa pridi, Matija,« se je poslovila ter jo je sključeno rinila domov. Med potjo je zopet pobirala zavitke in škrnicelje – kakor vselej, ko je stopila na cesto – odvijala jih je ter metala jezno od sebe. Otroci so namreč izrabljali njeno poželjivost po tujem blagu s tem, da so ji podtikali v papir zaviti pesek in živalske odpadke.
»Jutri bom ujel tatu«, se je Klančar oddahnil po njenem odhodu. In že je imel tudi izgotovljen načrt, s katerim jo je drugo jutro mahal s sekiro in cekarjem na rami proti Bajtarju v Gorico.
Solze so se ulile Gašperju po širokem licu, ko je Rjavček zaječal pod nožem, ki ga je znal Matija – tako je bilo Klančarju ime – tako spretno potisniti v tolsti vrat, da se je žival po kratkem pojemanju zleknila pred raztrganim hlevom, v katerem je užila toliko zemeljskih dobrot.
Gašper se ni upal priti v bližino. Plašno je gledal izza ogla, milovaje ubogega Rjavčka, borečega se z grozovito smrtjo. Matija je moral porabiti vso zgovornost, da ga je privabil k sebi, ker ga je rabil pri delu; kajti prašiča je bilo treba spraviti v hišo, otroci pa, ki so mu do sedaj pomagali, niso zmogli tolikega bremena.
»Kako me otožno gleda,« je potožil Matiji, ko sta ga spravila na ploh. »In zija – celo mrtev zija, kakor bi mi hotel nekaj povedati.« – Zopet jo je mislil popihati v kuhinjo k materi, kamor se je zatekel, kadar mu je pretila kaka nevarnost.
»Gašper!« ga je Klančar ujel za roko. »Počakaj, nič se ti ne bo zgodilo. Sediva in pomilujva ubogo živalco. Veliko je trpela in njene bolečine še ne morejo biti prestane, ker te gleda in zija, kot bi imel besedo na jeziku.«
»Ali bo oživel?« je vprašal Gašper, ki se je spomnil groznega dogodka, ko je vrgel mačka na cesto, kjer je obležal in »poginil«; čez nekaj časa pa se je dvignil in pobegnil v gozd. In ta maček nosi od takrat vraga na repu, ki se zasveti, če ga ponoči drgne z roko.
»Mislim, da ne bo oživel,« ga je tolažil, »raje bo poginil, ker ve, da mora poginiti. Sicer pa je v njem še nekaj življenja in najina dolžnost je, da ga rešiva grozovitih muk.«
»Midva?« se mu je Gašper nezaupno odmaknil. »Vi in jaz?«
»Midva, ti in jaz,« je potrdil Klančar. »Vidiš, žival je nedolžna ter si ne more pomagati, človek pa ima razum. Vsekakor ima Rjavček nekaj na vesti, kar bi nama rad zaupal, če bi mogel govoriti.«
»O, jemnasta, boter!« je Gašper odskočil v vežo. »Kaj naj storim? Kdo me bo branil? Kam naj se skrijem?« Milo je gledal z enim očesom Klančarja, drugega pa je sukal in napenjal, iščoč skrivališča.
»Tiho, jaz te varujem!« je Klančar tekel po stopnicah pod streho, odkoder se je vrnil z dolgo leskovo šibo. – »Ne boj se, Gašperček! Ta šiba ima čudovito moč; nekaj udarcev in Rjavčku bo odleglo. Prej pa mora povedati, kaj ima na srcu; stavil mu bom nekatera vprašanja in ti moraš odgovoriti.«
»Jaaaz?« se je prestrašil. »Boter, jaaaz?«
»Ti in nihče drugi,« je zahteval Matija. »Govoriti pa moraš resnico, ker drugače te bo zadela huda kazen in Rjavček te bo preganjal vse življenje.«
»Bom govoril, bom,« je obljubil ter se mu je boječe približal. – Klančar je zavihtel šibo, rahlo se je dotaknil prašiča ter je vprašal z globokim svečanim glasom: »Rjavček, kaj si jedel?«
»Vrbačevo koruzo,« je izpovedal Gašper ter je sramežljivo pogledal v tla.
»Kdo ti jo je prinesel?« je sosed slovesno nadaljeval.
»Jaz – Gašper.«
»Kdaj?«
»Ponoči. Od polnoči do štirih ...«
»Prav si povedal!« ga je pohvalil Matija ter je skrivaj potresel prašiča. »Vidiš, Rjavček pritrjuje, da si govoril resnico. Gorje ti, če bi bil lagal!« – Zopet je nameril z leskovko in glasneje mu je zvenela beseda: »Rjavček, kaj si jedel?«
»Rožičevo korenje,« je odgovoril srčneje, kajti zaupal je izkušenemu možu, njegovo modro početje mu je pričelo ugajati.
»Kdo ti ga je prinesel?« je ponavljal na prejšnji način.
»Jaz – Gašper. – Kuhala ga je mama.«
»Grešila sta oba. – No, in kaj je rekla Rožička?«
»Meni ničesar. Moža pa je oštevala, ker ni hotel ponoči vstajati ter hoditi na polje, da bi zasačil tatu.«
»Odkod pa veš vse to, Gašper?«
»Mama so mi povedali. Rekli so, da naj bom na Rožičevi njivi posebno previden.«
»Ali si jih ubogal?«
»Pa še kako rad! Kdo pa ne uboga, če vidi, da gre za njegovo korist?«
»Izvrstno, Gašper!« Matija je v tretje zamahnil s šibo ter je zaklical: »Rjavček, kaj si jedel?«
Gašperju se je povesila glava; tukaj mu beseda ni hotela z jezika. Toda Klančarju se je mudilo; skrivaj je dregnil prašiča v rilec, da je zazijal, česar se je Gašper silno prestrašil. Prepričan, da gre za življenje, je plaho, a vendar razločno odgovoril: »Jedel je – Klančarjev – krompir.«
»Kdo ti ga je nosil?« je ošvrknil prašiča.
»Jaz – Gašper. – Kopal sem ga z rokama.«
»Pa koruze si mu včasih privoščil – koruze z moje njive?«
»Samo dvakrat. Verjemite, boter!«
»Tudi po korenje si hodil – na njivo pod Belnekom?«
»Uganili ste, boter. Toda enkrat me je odgnal Korunov pes, ko sem ga nabral komaj pol koša, in mama so me kregali, ker sem se dal odpoditi.«
»Saj ni res, Matija!« je prilezla v sobo Bajtarica, ki je zadnje besede slišala pred vrati. »Norec je norec, nikar mu ne verjemi in ne misli, da Bajtarica ni poštena.«
»Rjavček je govoril,« je Klančar odložil šibo, »vidva pa molita kesanje.« – Druge trde besede ni dal od sebe in Bajtarica se je oddahnila, vesela, da sosed ni zahteval povračila.
»Pa molči, Matija, lepo te prosim! Ti, Gašper, pa kar hitro po drva in jezik za zobe.« – Starka je odkrevljala v kuhinjo, Klančar se je lotil prašiča, Gašper pa jo je s košem ubral proti gozdu, da nabere drv – suhih odpadkov, ki mu jih nihče ni branil pobirati.
Hitro se je nabrala okoli njega kopica otrok kot vselej, kadar se je pokazal iz koče. Manjši so se mu obešali na koš, starejši so mu nagajali z groši in dvojačami, nekateri so ga dražili s psovkami in z imeni ter se smejali njegovim odgovorom.
»Kaj pa Rjavček?« se je spomnil nekdo izmed paglavcev.
»Poginil je – danes zjutraj,« je odvrnil jokaje. »Klančar ga je zabodel.«
»Pa bo oživel!« ga je Pečarjev, ki je hodil v ponavljalno šolo, cukal za rokav.
»Ne bo oživel,« je oporekal boječe.
»Strašit te bo prišel,« so ga plašili otroci; »drevi bo zaropotalo in vso noč ne boš imel miru.«
»Nič ne bo ropotalo,« je javkal. »Rjavček je rešen. Klančar ga je zagovoril.«
»Zagovoril? Zagovoril? Povej no, Gašper, kako je bilo; dva groša dobiš za plačilo in eno dvojačo,« so otroci silili vanj.
»Ne smem,« se je branil, »tega pa res ne smem.«
»Ako ne poveš, te nabijemo,« so mu pretili, pobiraje kamenje.
Kamenja se je Gašper silno bal. Ta ti prileti po zraku in ne vpraša, kam bo padel, dočim se udarcu lahko izogneš in prestrežeš pest. Ni mu torej kazalo drugo, kakor povedati, kaj je bil vprašan in kako je odgovarjal.
Otroci so ga zvedavo obstopili. Ko je končal, so zagnali glasen krik. Vrbačev Ivan je zgrabil pest blata ter mu ga je, maščujoč se za koruzo, vrgel v obraz. Rožičev Nacek mu je zaradi korenja vzel klobuk, za katerega je moral Gašper na kolenih prositi ter obljubiti, da se ne bo nikdar več dotaknil tujega blaga, kar je tudi vestno izpolnil.
Drugo leto spomladi je neprestano deževalo. Potok, napolnjen s studenci in hudourniki, je poplavil dolino, ležečo med tremi vasmi. Voda je segala prav do hiš; česar se je dotaknila, je vzela s seboj.
Gašperju je ta povodenj napravila veliko veselja. Napol oblečen je gazil za deskami in tramovi, plavajočimi po kalni vodi. Služil je groše in dvojače, trdeč, da bo do prihodnjega deževja »obrnil« potok, ki bo tekel proti izviru nazaj. Tega pa Gašper ni mogel izvesti, kajti v vodi se je prehladil – tudi domačega praznika ni več dočakal. Odšel je v deželo, kjer ne poznajo meja ter ne postavljajo mejnikov, ki povzročajo zemljanom toliko sovraštva in prepira.
Če so mu kazen za tatvino tudi tam gori odpustili, ni prišel nikomur povedat; Klančar pa še danes rad pripoveduje, kako je pri Bajtarju prašiča »zagovoril«.