Bajtarjeva hči

Bajtarjeva hči. Zgodba kmetskega dekleta. Vinko Bitenc

Izdano:	Gruda, 1932, letnik 9
Viri:	dLib 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11/12
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Vas Podgora je ležala v globokem spanju. Svetla mesečina se je prelivala nad zasneženimi strehami. Drevesa v vrtovih so stala nepremična, kakor zamrzla. Le včasih se je sprožila preobložena veja, sneg se je vsul na tla. Odjeknilo je skozi noč, kakor vzdih. Nekje je zalajal pes, pa je takoj spet utihnil.

V krčmi je bila še luč. Krčmarica, debela, prsata ženska, je sedela ob peči in dremala. Krčmar je slonel za mizo.

Za drugo mizo v kotu je sedel bajtar Anžé, edini pozni gost. Kimal je, mahal z rokami in govoril predse. S pestjo je udaril po mizi, da je odskočil kozarec. Krčmarica se je predramila. Krčmar je pogledal izza očal.

„Anžé, nocoj se ti pa prav nič ne mudi domov,“ se je zasmejala krčmarica Lenka in pri tem zazehala.

Anžé jo je pogledal z motnimi očmi.

„Kaj bi se mi mudilo, babam se mudi! Jaz sem pa gospodar,“ se je potrkal na prsi. „Daj mi še merico, Lenka.“ Potisnil je klobuk še globlje na oči, zagugal se na klopi in v loku pljunil po tleh.

Krčmarica je pogledala moža.

„Ali naj dam?“

Krčmar je nejevoljno zamahnil z roko.

„Daj mu; ampak povem ti, Anžé, to je zadnja nocoj.“ Spravil je pratiko na polico, vzel z nje kredo in napravil črto na vrata.

Krčmarica je odšla po žganje.

Anžé je znova udaril po mizi.

„Hudič, kaj pa pišeš! Saj ti bom vse pošteno plačal. Toliko pa imam še, da ti bom vrgel tiste pare.

Krčmar je obstal pred njim, kakor bi hotel nekaj reči. Pa ni rekel, samo skomignil je z rameni in nadaljeval hojo po sobi.

„Nas, bajtarje, kakopa gledate po strani, ker smo bajtarji. Če pa pride gruntar, mu boš pa vse pete oblizal. Še ponujal mi boš pijačo, kanalja!

O, saj se poznamo, Zgonc!“

Krčmarica je prinesla žganje in ga postavila pred Anžéta.

„Nocoj ne dobiš več. Spij, mi bi šli radi spat.“ Okrenila se je in sedla nazaj k peči.

Zgonc je prisedel k bajtarju.

„Anžé, zakaj venomer zabavljaš, ko veš, da te lahko primem, če hočem. Še bajta bi bila premalo, toliko si mi že dolžan.“

Anžé je začudeno buljil v krčmarja. Iz ust mu je smrdelo po žganju, glava mu je opletala, kakor bi bila nasajena na palico.

„Kaj mi ne poveš, Zgonc? Ali ti ne plačam vse, kar spijem na kredo, a-a-a?“

„Je že res tisto, pa vsega tudi ne plačaš. Kaj pa je z denarjem, ki sem ti ga posodil na bajto, in obresti?“

Anže se je vzravnal za mizo, kolebajoč s telesom sem in tja. Široko je odprl oči in gledal krčmarja. Pred očmi mu je plesalo, namesto ene krčmarjeve glave, jih je videl cel roj, kako se mu s širokimi čeljustmi reže nasproti. Zamahnil je z roko. Krčmar se je umaknil, če ne bi ga bila zadela Anžetova pest. Anžé se je prekucnil na klop in se nenadoma zasmejal. Glavo si je podprl z rokama in se krohotal.

„Zgonc, ti si kujon! kujon si! kuujon! Zavoljo tistega deenarja! Čakaj, da se naša Ančka primoži na grunt, pa boš dobil tiste bore. Kar gorke ti jih bom prinesel, da veš, kar goorkee. Zdaj smo bajtarji, pa bomo postali gruntarji kar čez noč.“

„Francé, ne pregovarjaj se z njim, saj vidiš, da je pijan,“ se je oglasila krčmarica od peči.

Krčmar je ošvrknil Anžeta z jeznim pogledom, s trdimi koraki odšel iz izbe in zaloputnil vrata za seboj.

Anže se je prenehal smejati.

„Jaz pijan? Ne rečem, nič ne rečem, res mi je zlezla v glavo ta prokleta brozga, ampak pijan nisem, e, vem kaj govorim. Lenka, daj mi še merico,“ je porinil frakelj preko mize.

„Bodi no pameten, Anžé, pa domov pojdi. Ančka vem, da že težko čaka.“

Anžé je naenkrat utihnil. Če mu je kdo omenil njegovo hčer, je postal krotak in ponižen. Po smrti žene mu je bila Ančka skrbna gospodinja. Trije otroci so mu pomrli, ostala mu je edina hči.

Anže je postal ves ginjen.

„Ančka me čaka, tisto je pa res. To ti je punca, Lenka! Po devetih farah naokoli jo lahko iščeš z lučjo, pa jo ne dobiš, da bi bila tako pridna, kakor je naša Ančka.“

Krčmarica se je muzala. Vedela je, na kako občutljivo plat je bila zadela Anžéta z besedami o Ančki.

„Pridna pa je, Anžé, to je pa res. Ampak ne vem, če bo stari Mehač zadovoljen, da Lojze vzame Ančko.“

Anže se je znova razburil.

„Kaj? Kdo pravi, da ne? Lojze je gospodar, stari nima več besede. Saj mu je že prepisal grunt.“

Anže si je prizadeval, da bi se iztreznil, pa se ni mogel. Obraz krčmarice se mu je zdel neznansko rdeč in okrogel.

„Kakor polna luna“ se mu je v pijanosti pritaknila smešna misel in se je hripavo zasmejal.

„Tega pa še nisem slišala, da bi bil stari, skopi Mehač pripisal grunt na Lojzeta. Nak, to mi pa ne gre v glavo.“

„Če nočeš verjeti, pa pusti; jaz pa vem, da je res. Sam Lojze je povedal pri nas. No, daj mi še žganja, potem pa grem.“

Krčmarica je vstala od peči.

„Ne dam ga! Ne maram, da bi me on zmerjal.“

Anžé je vstajal izza mize. Oprijemal se je klopi, mize, končno se je postavil na noge, gugal se sredi izbe in zabavljal na ves svet.

„O, tisto pa vem, da imajo gobce zavoljo našega dekleta in Lojzeta. Nevoščljivi so, kanalje! Mrkonov študent je kriv. Grdoba lazi za našo Ančko kakor za kakšno vlačugo! Jaz mu bom že pokazal, naj ga enkrat narajmam. Mu bom že pokazal ...“

Opotekel se je od srede izbe proti durim in spet nazaj. Kljuke pa le ni mogel doseči.

Vstopil je krčmar.

Temno je gledal ko je otepal sneg s škornjev.

„Anže, zdaj je pa že čas, da se skidaš.“

„Saj že grem ... Pa brez zamere, Zgonc!

Ančka, to ti je punca!“

Cincal je v vežo, oprijemal se zidu in glasno godrnjal.

Mrzel veter mu je zapodil sneg v obraz, ko je stopil s praga na cesto.

„Lahko noč,“ je zaklical krčmar za njim in zaklenil vrata. Kmalu nato je v krčmi ugasnila luč.

Anžé je kolovratil po zamrznjeni cesti proti domu, govoreč sam s seboj. Mrzel zrak ga je skoro docela iztreznil.

V njegovi bajti, ki je stala na nizkem bregu za vasjo je bila še luč. Hči Ančka je s skrbjo čakala na svojega očeta.

II.

Anžetova Ančka je bila najbrhkejše podgorsko dekle. Ko ji je pred dvemi leti umrla mati, ji je bilo šestnajst let. Ostala sta sama z očetom. Ančki ni bilo težko, poprijeti se po materini smrti gospodarstva, ker ga je bila že vajena. Ob dolgi bolezni matere je bila sama za vse. Tem huje pa jo je bolelo, da oče ni nehal piti. Koliko sta si že prizadejali z ranjko materjo, da bi oče opustil nesrečno žganje — toda zastonj. Ker ni imel denarja, je hodil pit na kredo. Dolg pa se je kopičil od dne do dne bolj. V zadnjih letih so pričeli ljudje mnogo zidati v okolici Podgore. Vas je bila v bližini mesta. Med občino in mestom so redno vozili avtobusi. Zato so si mnogi meščani sezidali svoje hiše in vile v lepi podgorski okolici.

Anžé je zaslužil marsikak dinar s tem, da je vozil pesek in mivko za zgradbe. Toda ves denar je znosil v krčmo. Pozimi, ko ni bilo zaslužka, pa se je zadolžil. Dolga pa ni mogel plačevati niti v poletnih mesecih, ko je bilo dovolj zaslužka. Kajti tedaj je moral biti denar za žganje, na stari dolg Anžé niti mislil ni.

Včasih je bila pri Anžétovi hiši tudi dekla. Toda treba ji je bilo šteti plačo. A odkod naj se vzame denar? Anže in Ančka sta torej ostala brez dekle. Vsa dela, pri živini, na polju in pri gospodinjstvu je morala opravljati Ančka sama. Dela je imela vedno čez glavo. Pa je z veseljem delala od jutra do večera, samo očetovo lahkomiselno zapravljanje po gostilnah jo je bolelo.

Kadar je bil Anžè trezen, je rad delal, pomagal Ančki in se brigal za dom. V takih dneh je Ančka prosila očeta, naj ne hodi več pit. Anžé je obljubil. Ko pa je prišla prilika, je pozabil na obljubo in se spet oprijel stare navade.

Ančka se je ubijala s pletenjem na stroj. V zimskem času se je dalo nekaj zaslužiti, toda kaj, ko je morala skoro ves zaslužek odriniti za dolg, ki ga je imela še na stroju. Vsiljivi agent je prihajal redno vsak mesec.

Ta večer je Ančka slonela v sobi pri mizi. Motna svetloba petrolejke, ki je visela izpod lesenega stropa, je razsvetljevala nizko sobo. Šivanje je bilo Ančki zdrknilo v naročje. Podprla si je glavo in zamišljeno strmela na list, popisan z drobnimi črkami. Kolikokrat je že nocoj prebrala pismo, ki ga je bila prejela popoldne po pošti. Spravila ga je že v omarico, da bi ga oče ne našel. Toda spet je hitela ponj in ga znova prebrala; vsak stavek posebej, vsako besedo po večkrat. Najraje bi se ga naučila na pamet, tako drage so ji bile besede, ki so stale v pismu. Glasilo se je takole:

Ljubljana, v decembru.

Moja draga Ančka!

Ne morem drugače, da Ti spet pišem! Vem, da Ti ni ljubo prejemati pisma od mene zavoljo Tvojega očeta; vendar mi boš oprostila, če Ti povem, da sem se dolgo premagoval. Slednjič se nisem mogel več zdržati, da bi se ne pogovoril s Teboj vsaj pismeno, ko se ustmeno zaenkrat ne morem. Upam, da boš pismo dobila samo Ti v roke. Sporoči mi takoj, prosim. Kako se počutiš drugače, si zdrava? Ali kaj misliš name? Jaz vedno nate! Podnevi me spremljaš vsepovsod v mojih mislih, ponoči pa se mi smehlja Tvoj ljubi obrazek v sanjah. Komaj že čakam, da ga spet enkrat v resnici ugledam. No, kmalu pride Božič, čas najinega snidenja. Osma šola bo tudi kmalu za mano, potem pa —? Lemenat, misliš? Ne, nikoli! Ančka, če mi boš Ti ostala zvesta, zate vse na svetu! Te prisrčno pozdravlja in poljublja Tvoj

Tone.

Mrkonov Tone je študiral v mestu. V domači ljudski šoli sta bila z Ančko sošolca in že od takrat najboljša prijatelja. Tone se je vedno potegnil za Ančko, kadar so se otroci med seboj zravsali.

Če so se igrali „ohcet“, sta bila Tone in Ančka ženin in nevesta. Ančka je natrgala v travi cvetlic in jih pripela Tonetu za trak.

Iz nežnega otroškega prijateljstva se je pozneje razvila čista ljubezen dveh mladih src. Ko je Tone kot šestnajstleten študent prišel nekoč iz mesta domov na počitnice, je Ančki razodel svojo ljubezen. Ančka mu je stisnila roko, v njenih očeh pa je čital Tone več, kakor bi mu mogla povedati z besedami.

Takoj nato pa je Ančka povesila oči.

„Tone, na nekaj pa nisem pomislila. Ti boš postal velik gospod, jaz, jaz pa sem le bajtarjeva hči. „Saj je brezsmiselna, najina ljubezen.“

Tone se je razvnel.

„Tako pa ne smeš govoriti. Ti si mi ljubša, kakor vse na svetu. Ko dovršim študije, si bom poiskal službo in potem se poročiva. Ti prideš v mesto, kmalu se boš navadila mestnega življenja, boš videla, Ančka.“

Oba sta se zasmejala, vsa srečna, vesela.

„Samo nekaj je, se je Tonetu nenadoma stemnilo lice. Oče in mati želita, da bi šel v lemenat.“

Oba sta utihnila. Kakor temna senca je leglo med njiju, obtežilo jima duše. Držala sta se za roke, a noben ni izpregovoril besede.

Pa se je Tone naenkrat zasmejal: „Ančka, saj jaz ne maram v lemenat! Zavoljo tebe ne grem, pa naj se vsa vas na glavo postavi.“

Zgrabil je Ančko z obema rokama in jo dvignil visoko v zrak. Pozabila sta na vse skrbi, smejala se in se pogovarjala.

V strastnem objemu, z vročim poljubom sta si obljubila večno zvestobo.

Od takrat se je Tone vedno ogibal domačim pogovorom o njegovem bodočem poklicu.

„Se še nisem odločil je odgovarjal Tone vsakomur. Mrkon in Mrkonka pa si itak nista belila glave s tem. Posebno oče je bil trdno prepričan, da bo sin Tone postal gospod. Kako tudi ne! Mrkonova hiša je bila najbolj obrajtana v vasi. Ko so pri fari po vojni zbirali za nove zvonove, je Mrkon sam prispeval polovico za največji zvon. Župnik ga je javno pohvalil in se mu zahvalil na prižnici. Vsa Mrkonova družina je imela dosmrten brezplačen sedež v cerkvi nad zakristijo. In vsakemu članu Mrkonove hiše bo v slučaju smrti zvonilo z vsemi štirimi — brezplačno.

Razen tega je bil Mrkon že dolgo vrsto let prvi cerkveni ključar. V takih okoliščinah se mu je torej zdelo samo ob sebi umljivo, da sin postane duhovnik. To je bila njegova največja želja. Seveda je bila moževih misli tudi Mrkonka. Vendar je imela toliko ženske bistroumnosti, da se ni kar na slepo udajala sanjam o novi maši. Kar naravnost je vprašala sina:

„Tone, kako se boš odločil? Kakor si boš sam izbral, silim te ne. To pa veš, kaj želijo oče in tudi jaz želim najbolj to, namreč da postaneš duhovnik.“

Tone je videl, da sta sama z materjo v sobi. Zdaj bom pa kar odkrito priznal, si je mislil natihem.

„Dobro premisli, Tone, gre za vse Tvoje življenje.“ Tone je gledal nekam skozi okno in se igral s knjigo na mizi. Molk.

Nato pa je Tone kar bruhnil iz sebe.

„Mati, saj ravno zato, ker gre za vse življenje, ne morem. Jaz ne morem, mati! Ne pojdem v lemenat!“

Mrkonka se je zganila, kakor bi treščilo vanjo. Prebledela je, potem pa dolgo ni izpregovorila besede. Samo gledala je Toneta, ki mu je planila kri v lica in je v zadregi bobnal po mizi.

Po dolgem molku je s tresočim glasom dejala mati:

„Kakor si boš postlal, tako boš spal. Bojim se samo, kaj bodo dejali oče.“

Tone je pogledal mater. Solze je imela v očeh, tiho, skoro boječe se je splazila iz sobe.

Kar hudo mu je bilo pri srcu. Zavoljo matere. Pa se je spomnil na Ančko.

„Saj gre za njeno in za mojo srečo!“ si je dejal. Vedel je, da se bo oče silno jezil in ga morda še celo zapodil. Zato ni čakal konca počitnic, ampak je odšel še tisto popoldne.

Mati je jokala, ga prosila in mu prigovarjala, naj ostane češ da očetu še ni črhnila besede o tem, kar sta dopoldne govorila v sobi, da mu bo že enkrat od strani omenila, ko njega, Toneta, ne bo več doma.

Toda Tone se ni dal pregovoriti.

„Mati saj je vseeno, dva ali tri dni preje. Ne bi več mogel gledati vašega žalostnega obraza. Navsezadnje bojo še oče zvedeli, kaj imamo. Ne bo drugega, kakor žalost, jeza in prepir. Če me ne bo doma, ko zvedo, bodo nekako lažje preboleli in se sprijaznili z drugo mislijo.“

„Ne vem, Tone; težko! Saj poznaš očeta, kako trdovratni so. No v tem si se tudi ti vrgel po očetu.“

Tone se je poslovil še od očeta.

„Pa tako nanagloma si si izmislil! Saj še ne bo šole!“ je Mrkon ponosno motril svojega sina od vrha do tal. Dal si je opravka med tesarji, ki so koncem hleva pred skednjem tesali tramove za novo nadstrešje pri hlevu.

„Moram se pripraviti za šolo, pa mi je lažje v mestu, kjer se lahko zaprem v svojo sobico. Tu me pa vedno kakšna stvar zvabi od knjig.“

Oče ga je pomenljivo pogledal:

„Vem, vem, kaj te vabi od knjig. Sem slišal nekaj praviti, bo menda res, kaj? Fant, pameten bodi, pa si izbij tisto punčaro iz glave.“

Tone je gledal očeta tako osuplo, kakor paglavec kmeta, ki ga je bil zalotil na jablani.

„Kako to mislite, oče?“ je komaj spravil iz sebe.

„No, no, je že dobro. Saj nič ne rečem. Dobro se mi uči, druge neumnosti pa pusti pri miru. Stan, za katerega se pripravljaš, ima drugačne naloge v življenju.“

Mrkon je podal sinu svojo koščeno, žuljavo roko. Spoštljivo je stisnil Tone očetu roko, v obraz rdeč kakor kuhan rak.

„Zbogom,“ je tiho dejal in izginil za oglom v hišo.

Vzel je svoj kovčeg, objel in poljubil mater in urno odšel skozi vas.

Koncem vasi, pod klancem, se je ozrl. Saj ga ne bo nihče domačih opazil, če skoči za trenotek k Ančki. Tako ljubko se smehljajo mala okenca Anžetove bajte z brega. Z nageljni so na oknih, roženkravt in fuksije.

Ančka je sedela pri stroju ob oknu. Zagledala je Toneta, kako se ozira V breg. In s kovčkom v roki! Kam neki je namenjen? Saj počitnice še niso pretekle! Tisti dan, ko se ima Tone vrniti s počitnic v mesto, pa si je dobro zapomnila: četrtek popoldne. Danes pa je šele torek.

Ančka je pogledala skozi okno.

„Kam pa greš, Tone?“

„Nazaj v mesto. Si sama?“

„Sama.“

„Te ne motim, če pridem za trenotek ...?“

„Tone, saj veš, da ti nikoli ne motiš!“

Par skokov po bregu navzgor in Tone je bil v Ančkini sobi.

„Kako, da že danes odhajaš?“

Tone je vse razložil, ponovil materine besede. Tudi očetove opazke ni zamolčal. Tiho je bilo v sobi. Ančka ni odgovorila, strmela je predse, dve solzi sta se ji zasvetili v očeh.

„Ančka,“ jo je Tone zgrabil za roke in jo pritisnil k sebi. „Zakaj nič ne govoriš?“

Ančka se mu je nalahno izvila.

„Tone, pozabi name in pojdi v lemenat! Ne maram, da bi bila jaz kriva prepira in jeze pri vas. In da bo vsa vas kazala za menoj: ta je Mrkonovega premotila, da ni postal duhovnik.“

Tone je nervozno stresel z glavo.

„Kaj ljudje, Ančka! Kaj me briga ves svet, če pa vem, da me ti ljubiš! Kdo ima pravico, Ančka, da bi mi branil srečo? To srce, ki ga nosim v prsih, je moje srce in tvoje. Jaz bom živel svoje življenje do konca dni, ne drugi ljudje. Vsak nosi svoje življenje, kakor mu je usojeno in kakršno si izbere pot, ki vodi v življenje.“

Ančka se je obrnila k njemu.

„Tone, razumem te. Vem, da je tako in imaš ti prav. Toda tvoja mati, tvoj oče in drugi ljudje te ne bodo razumeli. Oni bodo trdili samo eno: da nisi hotel postati, kar bi bil moral in da sem jaz temu kriva!“

Tone jo je iskreno pritisnil k sebi.

„Ančka, pa naj mislijo, kar hočejo! Meni je vseeno! Brez tebe življenje nima pomena zame. Čeprav nikoli več ne prestopim praga domače hiše, samo da vem, da me ti ljubiš, Ančka.“

Vroče ga je pogledala in globoko zavzdihnila.

„Veš, mati bi se še dali pregovoriti. Toda oče! Ta ne odneha, kar si je bil vtepel v glavo, niti za las. Ko bodo zvedeli za mojo odločitev, ne vem, če bom smel še domov.“

Utihnila sta. Njiju pogledi so plavali skozi okno preko travnikov na cesto, ki se je vila, široka in bela, proti mestu.

„Ančka, je izpregovoril Tone. „Povej mi odkrito, ali me boš ljubila kakor doslej?“

„Tone, pomisli ...“

„Nič, nič,“ se je razburil Tone. „Drugo vse prepusti meni. Odgovori mi samo na vprašanje.“

„Od tisega dne, ko si mi razodel svojo ljubezen, te še nisem niti za hip prenehala ljubiti, Tone. In bi te ne hotela nikoli, samo odreči bi se morala svoji ljubezni.“

Tone jo je vroče poljubil.

„Hvala ti, Ančka. Prepusti vse meni in usodi. Zbogom, Ančka! Pisal ti bom, veš!“ In je odhajal. Ančka je gledala za njim, dokler ni izginil za ovinkom.

III.

Trkanje na vežna vrata je zdramilo Ančko iz zamišljenosti.

„Oče so, hvala Bogu!“

Skočila je pokonci in hitela odpirat. Anže je telebnil v vežo kakor klada. Da ga ni prestregla Ančka z rokami, bi bil padel na tla. „Za božjo voljo, čakam vas in čakam, pa vas ni od nikoder. Prav nič ne mislite na dom.“

„Tiho, dekle,“ se je zadrl Anže in kolovratil v sobo. Ančka je zaprla vrata in jih zaklenila. Pri tem se je nenadoma spomnila, da je pustila pismo na mizi.

„Ježeš, če ga oče dobijo v roke,“ jo je zaskrbelo in že je skočila v sobo.

Anže je slonel ob mizi, se sklanjal preko nje in si skušal sleči suknjo, pa ni šlo. Ančka mu je pomagala. Suknjo je obesila na kljuko pri peči. Nato se je približala mizi, hoteč izpod šivanja, ki ga je preje v naglici vrgla na mizo, skrivaj potegniti pismo.

„Vam prinesem večerjo, oče? Postavila sem jo v peč, bo še gorka.“

Anže se ni ganil od mize. Gugal se je ob njej in buljil vanjo, kakor bi pričakoval, da se bo bela javorjeva plošča odprla in bodo iz nje poskakali sami tisočaki.

Ančko je kar jezilo. Ni mogla vzeti pisma, da bi oče ne opazil.

„No, povejte oče, boste večerjali?“

„Hudiča, kaj pa sprašuješ, prinesi, kar imaš. Pa sem ti tudi že rekel, da me ni treba čakati in tratiti luč: večerjo bi si že sam poiskal.“

Ančka je pograbila šivanje in pismo pod njim. Hotela je vse skupaj odnesti v kuhinjo. Pa ji je pismo po neprevidnosti padlo na tla, ravno pred očeta.

Ančka je pritajeno kriknila. Sklonila se je in pobrala list.

„Kaj pa je tisto?“ je Anže stegnil roko po pismu.

„Papir je,“ je odgovorila Ančka in spustila list v nedrije. Obrnila se je in stopila k vratom.

„Počakaj, dekle! Pokaži, kaj imaš!“ se je opotekel Anže proti hčeri.

Ančka ni vedela, kaj naj stori. Ni imela navade, da bi očetu kaj prikrivala. Tudi lagala mu ni nikoli. Kadar pa je dobila pismo od Toneta, je naredila izjemo. Skrbno je skrivala vsa njegova pisma. Bog obvari, da bi oče vedel za njeno dopisovanje s „tistim preklicanim študentom“! Že tako je morala mnogo preslišati od očeta radi Toneta. Zdaj pa še ta smola!

„Ančka, ti očetu nekaj prikrivaš!“ se je raztogotil Anže. Zibal se je sem in tja in jezno gledal na hčer. Ančko je zbodlo pri srcu. Ne, tega pa noče, da bi ji oče očital laž in hinavščino!

„Tu imate, če že morate vse vedeti!“

Izvlekla je pismo iz nedrij, in ga vrgla na mizo. Sedla je k peči in bruhnila v jok.

Anže je planil k mizi. Razgrnil je list, se nagnil z obrazom nadenj, da se ga je skoro z nosom dotikal. Oči so mu po papirju švigale gor in dol, kakor bi iskale samo ene besede v pismu.

„A tako? Tone! Še tega je treba! Postopač nima drugega dela v šoli, kakor da čečka take prismodarije!“ Zmečkal je pismo v kepo in ga zalučal v kot. Mučna tišina je zavladala v sobi. Ančka je ihtela, zakrivajoč z robcem oči.

Anže se je bil docela iztreznil.

„Kaj pa se cmeriš zdaj,“ je dejal mirneje. „Pojdi in prinesi mi večerjo.“

Ančka je vstala, si obrisala solze in odšla v kuhinjo. Kmalu se je vrnila z večerjo. Postavila je skledo na mizo, vzela iz miznice kruh, nož in žlico ter položila pred očeta. „Jejte; ravno toliko, da je še toplo.“

Vzela je šivanje in sedla k peči.

Anže si je odrezal kos kruha, pomaknil skledo k sebi in pričel jesti. Molk je zavladal v sobi. Ni bilo drugega slišati kakor tiktakanje stenske ure in ropotanje žlice po lončeni skledi. Ančki se je v presledkih izvil globok vzdih iz prsi.

Pogledovala je k mizi. Ni pričakovala, da bo ostal oče tako miren. Predstavljala si je vse kaj drugega. Zmerjanje, kletev, pa še celo udarce. A zdaj nič tega. Skoro ji je bilo žal, da je tajila očetu.

Anže je povečerjal.

„Ančka,“ se je obrnil k hčeri. „Prisedi bliže!“

Ančka je pogledala očeta, zavzdihnila, rekla pa ni nič. Sedla je k mizi.

„Poslušaj, Ančka,“ je pričel Anže. „Ali sem jaz tvoj oče?“

Ančka je privzdignila glavo, v zadregi: „Seveda ste.“

„Vidiš, tvoj oče sem. Staršem pa je vsak otrok dolžan pokorščino. Ti pa mene ne ubogaš. Za mojim hrbtom si dopisuješ z Mrkonovim študentom. Veš, da ga je Mrkon dal študirat za farja. Ti pa Toneta odvajaš od tega!

„Ne, oče, saj ...“ je hotela Ančka vsa zarudela nekaj pripomniti.

„Tiho, zdaj govorim jaz!“ jo je prekinil Anže.

„Pa če bi postal Tone tudi kaj drugega, čeprav ne gre v lemenat, tebe ne bo nikoli oženil. On bo gospod, zagledal se bo v kakšno mestno gospodično, ti boš pa ostala na cedilu. Ali ni tako?“

Ančka je sklanjala glavo globoko nad šivanje. Burno ji je bilo srce v prsih, roka s šivanko se ji je tresla. „Tone ne bo tega nikoli storil!“

„To bomo videli! Sploh pa,“ je nadaljeval Anže, „pa ti povem, da od danes naprej pustiš Mrkonovega pri miru! Še eno črko mi napiši zanj. Pa še enkrat se mi naj pokaže v moji bajti! Ljudje bodo že povedali!“

Ančka je sunkoma vstala od mize.

„Oče, vi več verjamete vaškim opravljivkam, kakor pa meni!“

„Tiho, dekle!“ je udaril Anže po mizi. „Ne trpim ugovarjanja! Ta bi bila pa lepa, da bodo ljudje začeli s prstom kazati na bajto!“

Ančki je zavrela vsa kri v glavo.

„Oče,“ je trdo izgovorila, „kaj takega mi pa ne boste govorili. Tone je pošten fant. Še nikoli se me ni dotaknil, razen —.“

„No, kaj pa si obmolknila? Ti ne gre z jezika beseda, kaj? Kar povej, da sta se tudi včasih malo objemčkala in poljubčkala, hahaha!“

„Oče!“ je kriknila Ančka „to si pa prepovem! Tega pa nimate pravico govoriti, četudi ste moj oče!

„Kaj?“

„Ne, nimate,“ je vse razgreta zatrjevala. „Tone me ima rad, jaz pa njega. In to je ves moj greh!“

Anže je debelo gledal razburjeno hčer. Še nikoli ni videl take. Vedno je bila mirna, pohlevna, zdaj si mu pa upa take soliti nazaj!

„Še eno mi zini, dekle, pa —“ Zamahnil je z roko po zraku.

Ančka je sedla na klop.

„Ko me pa primorate do tega,“ je šlo Ančki na jok. Nekaj časa je bilo tiho v sobi. Ančka je sedela ob peči in gledala v tla.

Pa je spet izpregovoril Anže.

„Sicer ti pa ne zamerim, dekle. Mlada si še, z leti boš drugače mislila. Če Mrkon zve, saj babe so mu že itak nekaj načvekale, da mu zapeljuješ fanta, bo ogenj v strehi. Na spomlad bo vzdignil hišo. Koliko peska in mivke bo treba, pa mu bodo drugi vozili, meni bo pa figo pokazal.“

Ančka ni odgovorila. Zamišljeno je zrla predse. Anže je pomolčal, pa je spet začel:

„Ančka“ je dejal, „veš kako slabi so časi dandanes. Kar nas je bajtarjev, težko shajamo. Življenje, davki, slaba letina — vsi križi gredo čez nas. Pa še dolgovi zraven.“

„Dolgov bi nam pa ne bilo treba, oče,“ je resno pripomnila Ančka. „Malo manj bi hodili po gostilnah.“

„Molči, deklina! Človek dela in gara, pa bi si še pijače ne smel privoščiti! Kakopa! Dolg sem napravil takrat, ko smo popravljali bajto. Zgonc mi je posodil denar, kanalja me vedno tirja, pa še kakšne obresti zraven! Pa naj mu vrnem, če imam s čim!“

„Saj delam od jutra do noči,“ se je oglasila Ančka. „Postopanja mi ne morete očitati, oče!“

Anžetov glas je postajal prijaznejši.

„Ančka, saj ti nič ne rečem za tisto, vem, da si pridna, da bi si rada kaj pridobila. Toda počemu se toliko ubijati, nazadnje pa nimaš kaj spraviti od tega. Raje zajemi tam, kjer je skleda polna. Glej, na stežaj so ti odprta vrata, jaz in ti bi bila srečna — pa nočeš.“

Ančka se ni ganila. Trdovratno je molčala. Dobro je vedela, kam meri oče. Na Lojzeta! Gruntarjev sin! Kolikokrat ji je že prigovarjal oče, pa vedno brez uspeha. In Lojze si prizadeva na vse načine, da bi si utrl pot do nje. Ona pa ga ne more. Lojzeta ne, pa najsi bi imel tri grunte in polne vreče cekinov! Anže je skrivaj pogledoval na hčerko. Zdelo se mu je, da je nocoj zadel na pravo struno.

Včasih je molk tudi odgovor.

„Danes sva govorila z Lojzetom, Ančka. Spraševal je po tebi in rekel, da naj te pozdravim v njegovem imenu. V nedeljo, da pride v vas, je rekel. Kaj praviš nato, Ančka?“

Nič odgovora.

„Stari Mehač mu je pripisal grunt, to veš?“

„Ne, ne tisto pa ni res,“ je hitela prepričevalno Ančka. „Lojze se je zlagal, samo, da bi me preslepil. Sama Gašperca je pravila, da Mehač še ne misli izročiti posestva, dokler bo mogel gibati. Gašperca pa dobro ve, saj tiči vedno pri Mehaču.“

Anže pa je trdil svoje.

„Ti bom dal Gašperco! Ta govori tako, kakor ji bolj kaže. Vrbačeva Katra ji prav streže in ji piha na srce, da se zavzema za njo. Bi rada prišla za gospodinjo k Mehaču, pa se moti. Mara Lojze za tisto staro, suho strašilo.“

Ančka se je zasmejala.

„Katro naj vzame Lojze, Katro! Saj sta kakor ustvarjena drug za drugega. Hihihi!“

„Le norčuj se,“ se je nejevoljno zadrl Anže. „Misliš, da boš ti vedno mlada in lepa? Mine mladost, pamet pa postaja večja. Od samih tistih neumnosti, od objemanja in cmokanja ne bosta mogla živeti, čeprav bi te Tone vzel. Lojze pa ima pod palcem! Dobrega moža boš imela, sedela boš vedno pri polni skledi in ti ne bo treba poplakovati loncev. Ančka pametna bodi in me ubogaj!“

„Oče, zakaj ste nocoj spet pričeli z ženitvijo. Kam se mi pa mudi! Če se pa Lojzetu tako mudi, pa naj se kar oženi, briga me!“

Anže si je zadovoljno mel roke, misleč, da se je Ančka vendar premislila. Vsaj njen odgovor si je razlagal tako.

„Saj ne rečem, da se mudi. Vse lepo počasi bomo uredili. Ančka, ti ne veš, kako bi bili rajnka mati veseli, če bi še živeli. Zelo so obrajtali Lojzeta. So pravili, ko so hodili k Mehaču na dnino, kako priden in postrežljiv je Lojze. Na rokah bi nosil svojo ženo, so dejali. Ne pije, ne kadi, v druščino ne zahaja. Takega fanta ni v vsej fari. Ti pa se ga braniš, ko veš da Lojze ne mara za drugo. — Če Ančke ne dobim, oče, mi je pravil zadnjič, bom pa kar sam ostal. Prodal bom vse skupaj in bom odšel po svetu. — Vidiš, to so besede! Vsaka si lahko vseh pet prstov obliže, če bo dobila Lojzeta. Glej, Ančka pa ravno tebe išče ta sreča! Sreča zate, za Lojzeta, zame in za našo bajto. Kaj pa misliš! Mehač je najtrdnejši gruntar v vasi. No, Mrkon že tudi, ampak tam je nekaj dolga. Še denarja ima stari, da sam ne ve koliko. Res ne vem, kakšno pamet bi morala imeti, da bi ne pograbila ponujene roke. Ančka, dobro si premisli! To ti pa povem, če mi to narediš, da odbiješ Lojzeta, nisi več moja hči, pa lahko greš, kamor hočeš. Magari s Tonetom v lemenat!“

V Ančkinih očeh se je zasvetilo. Vse to očetovo govorenje se ji je zdelo tako priskutno, poniževalno, da si ni mogla kaj.

„Torej tako, oče,“ je tiho odgovorila. „Zdaj me pa gonite že od hiše. Čeprav grem — Toneta ne bom pozabila nikoli. Lahko noč, oče!“ In je odhitela v čumnato. Anže je gledal za njo, kakor iz uma.

„Bomo videli,“ je dejal, upihnil luč in se skobacal na zapeček.

IV.

Mehačev Lojze si je otepel škornje v veži in stopil v sobo.

„Mislim, da bo nocoj liska storila,“ se je ozrl na zapeček, kjer je sedel stari Mehač. Noge, obute v kožuhovinaste copate, so mu visele ob peči navzdol. Že več let ga je mučil protin, posebno na zimo. Zdaj ga je prijelo v križu, zdaj mu stopilo v nogo. Zato je pozimi vse dneve presedel za pečjo, stokal in pokladal gorke obkladke na boleče ude. Bolezen ga je delala sitnega, zlovoljnega in zadirljivega. Vendar pa gospodarstva ni dal iz rok.

„Dokler bom mogel, bom vlekel za vajeti,“ je dejal včasih, ko so ob nedeljskih popoldnevih sedeli v krčmi s sosedi. Gruntarji so bili preošabni, da bi se brigali ze Mehačeve domače razmere in da bi mu prigovarjali, naj posestvo izroči sinu. Bajtarji pa si niso upali vtikati se v te stvari, ker so se bali zamere pri bogatem, mogočnem Mehaču. Pa bi tudi nič ne izdalo. Mehač je bil svojeglav in trmast. Kar si je vtepel v glavo, to je moralo obveljati, pa četudi bi trpel škodo.

„Ali naj pokličem Anžeta, da bo popazil ponoči v hlevu?“ je Lojze spet vprašal, ko mu na prve besede oče ni odgovoril. Sedel je na prečnico ob peči in si pričel sezuvati škornje.

Mehač je pogledal izpod čela na sina.

„Počemu pa Anžeta? Saj spi hlapec v hlevu.“

„Jožeta ne bo domov. Saj veste, da drsajo les iz Velike Trate. Zvečer jo pa mahne k Suhadolniku v Babni dolini tam prenoči. Ima bližje ko doma.“

Na to ni mislil Mehač. Kakor v zadregi se je premaknil na peči, zastokal in zavzdihnil.

Čez nekaj časa je izpregovoril:

„Pa bi ti eno noč spal v hlevu. Te menda ne bo vrag pocitral!“

Lojze je jezno pogledal očeta. Škornje je zalučal pod klop pri peči.

„Prekleto, da ne bom, oče! V hlevu pa že ne bom prezebal.“ Nataknil si je coklje, vzel „Kmetski list“, ki je bil zataknjen za stensko ogledalo in sedel za mizo. Tam se je na videz zatopil v branje.

Mehač ni trenil z očesom. Iz njegovih majhnih, sivih oči so švigali jezni pogledi na Lojzeta.

„Tako se govori z očetom?,“ je zagrmel nad sinom. „Le zapomni si, fant! Še rad boš poslušal očeta, pa ga več ne boš imel.“

„Saj nisem otrok! Sem že star junec, pa še vedno nočete prepisati name.“

Stari je nagrbnačil čelo, namršil obrvi. In se je nasmejal.

„A tako? Poglejte si no! Sam sebe bom pehal v revščino! Saj bi že zdaj najraje pometal z menoj, kaj bo šele potem! Bajtarske mi ne boš nikoli vlačil na naš grunt!“

Lojze je prebledel. Dvignil glavo, hotel je očetu zabrusiti grob odgovor, pa se je premislil. Samo z roko je zamahnil in mirno rekel:

„Pa ravno bajtarska bo moja, oče! Ne pomaga nič, če se vsi na glavo postavite!“

Sinova mirnost, s katero je izrekel te besede, je Mehača še bolj razkačila. Žile na vratu so se mu napele, besno je zarentačil:

„Nikoli! Dokler bom jaz s temle migal — ne!“ Pri tem je stegnil roko in pomigal z mezincem. „Imaš tam Boštjančkovo Katro, je bogata in pametna, kakor nalašč za našo hišo. Tisto vzemi — pa ti takoj prepišem!“

„Oče, Katro pa vi vzemite!“ se je zakrohotal Lojze.

Mehač pa ves divji:

„Kaj? Še norčuješ se? Več ti je za tisto farško —“

Kakor blisk je skočil Lojze po konci:

„Oče, Ančke mi pa ne boste žalili!“ je zakričal. „Ne dam se več komandirati! Že od otroka vam garam, dve leti mi še manjkata do štiridestih pa bi moral vsa vaša zbadanja požreti! Če vam ni všeč, mi kar izplačajte doto, pa grem po svetu!“

Mehač se je stresel. Te besede sinove so ga pogrele, da mu je kar znoj stopil na čelo. Toda odnehal ni. Dasi mirneje je vendar nadaljeval:

„Prava reč, če mi žugaš s tem, da pojdeš po svetu! Še rad se boš vrnil, le počakaj! Po kolenih boš pridrsal domov, samo če boš mogel Kaj ni res, kar ti pripovedujem? Tisti Mrkonov napol-lemenatar meša Anžetovi glavo. Vsa vas govori o tem — ti pa seveda nič ne veš, kaj? Saj bi moral vendar malo nase držati, Lojze!“

Lojze ni odgovoril. Stal je ob oknu in s prsti bobnal po steklu. V glavi mu je kljuvalo, pred očmi sta mu plesala dva obraza: Ančke in Mrkonovega študenta. Tik-tok, tik-tok, mu je s peklensko naglico bobnelo v sencih. Očetove besede so mu drvele skozi možgane. Lotevalo se ga je nekako omotično stanje. Kaj neki ga vleče k Ančki? Saj ve tisto, da sta si Ančka in Mrkonov študent dobra. In Ančka mu je že sama dala razumeti, ko se je nekoč oglasil v Anžetovi bajti, da je ona premlada zanj, naj torej opusti misel na ženitev z njo. In vendar Ančke ne more pozabiti! Ona mora postati njegova žena! Tone bo čez čas drugih misli, že zaradi domačih pojde v lemenat. In ko bo Ančka videla, da je zanjo izgubljen, se bo pač udala v usodo. Z leti bodo prišle druge misli, pozabila bo na Toneta.

Oklenila se bo njega. Lojze ni več mlad, to se pravi, mlad je še, toda tista leta fantovske prešernosti so že za njim. Njegova prva izvoljenka je umrla v cvetu let. Od takrat se ni več menil za nobeno. Oče mu je sicer izbral Boštjančkovo Katro in tudi njeni domači so živeli v veri, da bo Katra nekoč gospodinja pri Mehaču. Katra je njegove starosti. Bogata bo, saj je edina hči gruntarja. Toda Lojze se je ne more privaditi. Je pridna, poštena, a zanj brez mikavnosti. Čuti, da z njo ne bi bil srečen. In ko se je pred dvema letoma zagledal v zalo Anžetovo Ančko — ta je bila zelo podobna njegovemu prvemu dekletu — mu oče ni smel več omeniti Katre. Takoj sta se sprla. Pa kaj, ko mu Ančka ni vračala ljubezni! Tisti Mrkonov mlečnozobnež jo je premotil! Kaj pomaga, če mu je Anže obljubil, da Ančke ne bo dal drugemu, kakor njemu, če pa Ančka noče ničesar slišati o tem. To so križi in težave! Na eni strani mu nasprotuje oče, noče mu izročiti posestva, na drugi pa Ančka, ker ne mara zanj. Nekoč, ko je bil oče malo boljše volje, mu je že skoro obljubil, da gredo drugi teden pisma delat. Lojze je bil ves srečen in je to novico zaupal Anžetu. Toda, ko je Lojze spet odločno zatrdil, da Katre ne mara, se je oče skesal in se zaklel, da ne da preje posestva iz rok, kakor na smrtni postelji. Pa nič! si je mislil takrat Lojze. Stari Mehač ni hotel odjenjati, Lojze pa še manj. In tako je mineval čas, leto je poteklo za letom, dokler se Lojze ni naveličal čakanja. Trdno se je odločil, da pusti vse in gre po svetu, če mu oče ne izroči posestva in dovoli, da pripelje Ančko v hišo.

Pričelo se je mračiti. Lojze je še vedno stal zamišljen ob oknu. Stari Mehač se je prekladal na zapečku, stokal in vzdihoval.

V izbo je stopila mati Mehaška, majhna, okrogla ženska, z upadlimi lici, že osivelih las. Prižgala je luč. Pogledala je moža in potem sina.

„Kaj sta pa tako tiho? Sta si bila menda že spet v laseh?“

Mehač je brž poprijel za besedo.

„Ko pa stari ne smemo nič reči! Takoj je ogenj v strehi! Jajce hoče več vedeti, kakor puta.“

Lojze se je okrenil.

„Oče, kdaj sem pa še ugovarjal, če ste mi kaj ukazali? Kar se pa tiče moje ženitve, si ne pustim ničesar ukazovati! Sam vem, kaj je prav, zadosti sem star!“

Mehačka je vila roke.

„Ježeš Marija, da mora biti pri nas večen prepir! Oba sta trmasta, prav oba! Nobeden noče odnehati!“ In se je obrnila na zapeček.

„Vsaj ti bi imel nekoliko pameti, dedec! Če vidiš, da ni drugače, pa pusti fantu, naj se osmodi, kjer se hoče! Kakor si bo postlal, tako bo ležal.“

„Zdaj boš pa še ti začela, stara, kaj?“ se je zadrl Mehač s peči. „Le dajaj mu potuho, le! Vidim, da sem že vsem na poti.“ Dvignil se je in se pričel kobacati s peči.

„Kaj bi tisto!“ se je nekako opravičevala Mehačka.

„Kdo ti pa kaj reče? Samo to pravim, da bi se že enkrat sporazumela med seboj, kakor se spodobi za očeta in sina.“

Ozrla se je na Lojzeta.

„Ti bi se pa tudi že enkrat premislil in ne dražil vedno očeta! Oh, kakšna pokora je to! Dve hčeri sva odrajtala z očetom, obe sta dobro omoženi, saj veš, da tudi tebi dobro želiva. Pa nama delaš take preglavice!“

Lojze si je obuval škornje.

„Mati, saj vam ne bom dolgo delal preglavic, pa tudi premislil sem se že. Bo pa kdo drugi gospodaril pri Mehaču, jaz ne bom. Šel bom — po svetu.“

Mater je pričel siliti jok.

„Kakopa, še tega se manjka! Nikamor ne boš hodil, Lojze! Na stara leta, ko bi se imela z očetom odpočiti, naju boš pa zapustil?“

„Zdaj vidiš, kaj si napravil s svojo trmo,“ je med jokom očitala možu ki je bil že zlezel s peči in si skušal na klopi vzravnati. Pri tem je stokal, da je bilo bogpomagaj.

Lojze si je oblekel suknjič in vzel klobuk v roke.

„Kam pa zdaj?“ je stopila mati predenj.

„Sem že očetu pravil, da bo nocoj liska storila. Rekel sem, da bo treba poslati po Anžeta, no s tega je pa nastalo prerekanje. Hotel sem poslati deklo ponj, zdaj grem pa nalašč sam.“

Lojze je zavihal ovratnik in se približal vratom.

„Ne boš hodil, sem rekel, po Anžeta ne!“ je z vso silo zakričal Mehač in se pognal pred sina:

„Sam grem v hlev!“

Hotel je odpreti vrata, pa ga je v tistem trenutku zgrabilo v križu, da se je prijel z obema rokama za boke in stokajoč drsal nazaj k peči.

Lojze je skočil skozi vrata in jih zaloputnil za seboj.

„Sveta Marija z Oljske gore, kako je pri nas!“ je tarnala Mehaška in si dala opravka okrog moža. Pomagala mu je zlezti na peč.

„Je treba tega, trmoglavost hribovska! Ko vidiš, da nisi za nobeno rabo, pa se siliš in vstajaš. Seveda, bi se rad še bolj zakopal v bolezen! Pustil bi bil fanta, naj naredi po svoji glavi! Prava reč, če pride Anže; saj ne bo požrl govedi z očmi! Čakaj, segrela ti bom drob, pa ti bo takoj odleglo.“

Vzela je s temena vrečico s senenim drobom in odkrevsala z njo v kuhinjo.

Mehač pa se je premetaval po zapečku, jezil se, vzdihoval in stokal, da bi se ga kamen usmilil.

III.

Lojze je potrkal na vrata Anžetove bajte.

Nihče se mu ni odzval. V sobi je bila luč, rožaste zavese na oknih so bile zagrnjene. Potrkal je na okno in prisluhnil. Vse tiho. V hlevu je zarožljala veriga. Lojze je stopil proti hlevu, pogledal skozi vrata. Tudi nikogar. Samo krava je stegnila vrat, pogledala Lojzeta z velikimi očmi in zarožljala z verigo. Lojze se je okrenil proti bajti. Potresel je za kljuko. Spet nič. Postal je na pragu in se oziral naokoli.

Po bregu navzgor je prihajala vitka postava. Lojze je takoj spoznal Ančko. Stisnil se je ob podboje vrat. Ančka je prihitela in skoro butnila vanj. Lojze se je zasmejal.

„Ah!“ je kriknila Ančka, „kako sem se prestrašila!“

„Nič se ne boj, Ančka! Jaz sem!“ je nagajivo pripomnil Lojze.

„Ti, Lojze?“ se je začudila Ančka. „Kaj boš pa povedal?“ Odklenila je duri, stopila v vežo.

„Kje so pa oče?“

„Saj veš, kje. V krčmi, tam jih gotovo dobiš. Kaj bi jim pa rad?“ Zavitek z obleko, ki ga je držala Ančka v roki, je odložila na omaro v veži.

„Krava bo storila, še nocoj najbrže. Pa sem si mislil, da bi vaš oče popazili ponoči v hlevu, ker hlapca ni doma.“

„A tako! Saj pravim, v krčmi so. Moj Bog, to večno popivanje!“

Lojze je stal ob durih in gledal Ančko. Ni vedel, ali bi šel, ali bi še ostal.

„Zaprla bom, Lojze. Mraz je. Pa stopi malo noter.“

„Če dovoliš, Ančka?“ je zardel Lojze, kakor dvanajstleten šolar.

„Zakaj pa ne,“ se je smejala Ančka. „Saj smo vendar sosedje.“

Prijetna toplota in oster vonj po novo izgotovljenih kambrikastih predpasnikih, ki so viseli na kljuki ob vratih, sta objela Lojzeta, ko je prestopil prag nizke izbe.

Ančka mu je ponudila stol.

„Da ne boš spanja odnesel,“ je pripomnila.

Lojze je bil ves v zadregi. Nerodno je sedel na klop ob peči. Samo da je nekaj rekel, je vprašal:

„Odkod pa prihajaš, Ančka?“

„Tvoji nevesti sem merila obleko,“ se je hudomušno nasmejala Ančka in pri tem pokazala vrsto bleščečih zob, da bi Lojzetu kmalu vzelo vid.

Lahna senca mu je legla na čelo.

„Si bila res pri Boštjančku?“

„Seveda sem bila. Dolgo sem odlašala, saj veš, dela imam čez glavo, sama sem za vse. Pa me je danes srečala Boštjančkovka, ko sem šla iz štacune in me spet priganjala, naj vendar pridem proti večeru merit obleko njej in Katri. To pot sem držala obljubo.“

S police si je vzela jabolko in ugriznila vanj. Nato je sedla k pletilnemu stroju.

Lojze ni umaknil pogleda od nje.

„Kako si pridna, Ančka,“ je dejal.

„Moram biti, ne kaže drugače,“ je vzdihnila Ančka. „Saj tako delam samo za druge. Ko enkrat izplačam ta stroj, bo že boljše.“

Železne palčice na stroju so bile čez in čez prepletene z raznobarvnimi volnenimi nitmi. Ančka je vzela dolgo iglo in popravila nekatere niti, ki so se snele. Prijela je za ponikljan ročaj in ga pričela porivati zdaj na levo, zdaj na desno vzdolž stroja. Rsk — rsk — rsk — rsk — je pelo pod njeno roko, kakor pusta, monotona pesem brez konca in kraja. Izpod stroja pa je počasi lezel proti tlom pisan, pravokoten kos blaga spletenega iz volne.

Lojze je opazoval spretnost Ančkino, njeno vitko telo, ki se je sklanjalo nad strojem in je nehote globoko vzdihnil.

„Kaj pa vzdihuješ, Lojze?“ se je Ančka okrenila z glavo proti njemu in ga pomenljivo pogledala.

Lojze je zardel. Klobuk si je pritisnil na čelo, kakor bi hotel zadrego prikriti.

„Ko te takole opazujem, Ančka, si mislim“ — „Kaj pa takšnega?“ ga je prekinila Ančka.

„Mislim si, kakšno lepo življenje bi ti lahko imela, če bi hotela,“ je Lojze komaj spravil iz sebe.

„Pusti tisto, Lojze,“ je resno odvrnila Ančka. „Saj veš, da iz te moke ne bo kruha.“

„Zakaj ne, Ančka? Samo če ti hočeš.“

Ančka ni odgovorila. Urno je premikala vzgon na stroju sem in tja. Njen molk je opogumil Lojzeta. Vstal je s klopi.

„Na rokah te bom nosil, Ančka. Ti ne veš, kako te imam rad. Vidiš, oče mi samo zato nočejo izročiti grunta, ker se branim vzeti Katro. Radi tebe, Ančka.“

Ančka je ustavila stroj in začudeno pogledala Lojzeta.

„Pa sem slišala, da si že ti gospodar. Oče so nekaj pravili.“

„Ne, še nisem,“ je z nizkim glasom zanikal Lojze. „Pred nekaj tedni so se oče nenadoma spomnili, da bi šla k notarju, pa so se takoj skesali, ko sem omenil, da Katre ne vzamem.“

„Lojze, ne zameri, kar ti bom sedaj povedala,“ se je po kratkem premisleku oglasila Ančka.

„Boštjančkova Katra ni napačno dekle. No, malo je že v letih, pa kaj zato. Rada te ima, to sem že večkrat opazila, ko greva včasih skupaj iz cerkve. Me ženske hitro pogruntamo take stvari. Ne bodi hud, Lojze. Govorim iz srca. Najbolj boš ustregel očetu, ki bi itak nikoli ne dovolili, da bi vzel mene, če se oženiš s Katro. Pa tudi meni boš ustregel. Če me imaš zares rad — pozabi name, Lojze.“

S povešenimi očmi in s sklonjeno glavo, kakor v cerkvi pred spovednico, je stal Lojze pred Ančko. Bilo mu je, kakor bi ga kdo oblil z mrzlo vodo. Počasi je dvignil glavo. S stisnjenimi zobmi je zamrmral:

„Radi Mrkonovega, kajne?“

Ančka ni vedela, kaj naj bi odgovorila.

„Poslušaj me, Lojze. Jaz nisem bogata. In to veš, kaj vaš oče želijo. Ali je treba, da bi bil zavoljo mene prepir v hiši in bi ti navsezadnje še grunta ne dobil “ —

Lojze bi bil skoro zavriskal od veselja.

„Ančka, če samo zaradi tega — potem je vse dobro! Ti si mi več, kakor grunt! Imam pridne roke, znam delati. Pa če se priženim k vam, na bajto! Samo reci mi — da!“

Prijel jo je za roko, Ančka mu jo je odtegnila. „Ne, ne, Lojze! Ne morem! Saj sem ti že rekla — pozabi name in bodi srečen!“

S širokimi odprtimi očmi jo je gledal Lojze, kakor bi ne verjel pravkar izrečenim besedam. Samemu sebi se je zazdel, kakor paglavec, ki ves poparjen stoji pred učiteljem.

„Že razumem, Ančka. Ti imaš še vedno rada — Toneta?“

„Res je, — Toneta,“ je komaj slišno šepnila Ančka in se sklonila nad stroj.

„Potem je vse v redu. Lahko noč, Ančka.“ Okrenil se je in zbežal skozi vrata.

V veži je zadel ob Anžeta, ki se je ravno prigugal čez prag.

„Za božjo voljo, kam pa drviš, Lojze.“ Anže je v poltemi takoj spoznal Lojzeta, čeprav je bil malo okajen od krčmarjevega žganja.

„Vas sem iskal, oče, da bi šli za nocoj k nam. Liska bo storila. Pa pridite kar za menoj.“

In Lojze je že izginil za hišo.

„Počakaj, greva skupaj,“ je zaklical Anže za njim. Lojze pa ni čakal tudi oglasil se ni.

Anže se je primajal v izbo.

„Ančka, kam se je pa Lojzetu tako mudilo?“

„Ne vem,“ je kratko odgovorila Ančka in pletla na stroju naprej.

„Ne vem! Kakšen odgovor pa je to? Ti moraš vedeti, saj je bil Lojze tu.“

Ančka se je vzravnala.

„Kako čudno sprašujete, oče. Seveda je bil tu. Saj vam je menda že v veži povedal, po kaj je prišel.“

Anže si je mel premrle roke in pihal vanje.

„Je že res tisto. Pa je bil videti nekako razburjen.“

„Mogoče. Kaj jaz vem!“

Molk.

Anže se je približal Ančki. Zadovoljno jo je motril in se smejal. Iz ust mu je smrdelo po žganju.

„Sta kaj govorila o —, no, saj veš, kaj menim.“

„Sva.“

„Te je kaj vprašal o možitvi?“

„Je.“

„In kaj si mu odgovorila?“

Ančka je z bojaznijo v očeh pogledala očeta.

„Kaj me pa mučite s temi vprašanji?“

Doslej sladkostno prijaven obraz Anžetov, se je nenadoma zresnil.

„Odgovori dekle!“ je zakričal. Pijane oči so se mu jezno zabliskale. Ančka se ga je kar bala. Noslonila se je ob steno in molčala.

„Odgovori, pravim!“ je ponovil Anže in dvignil pest.

„Da naj me pusti pri miru, sem mu dejala“ ... Komaj slišno, z jecljajočim glasom je izgovorila Ančka te besede.

„Ti prokleta!“ je zarjul Anže, skočil v kot in pograbil palico. „Te bom že naučil pokorščine!“

Planil je proti hčeri. Dvignil je palico in zamahnil. Ančka je zakričala, umaknila se v kot.

Tedaj so se vrata sunkoma odprla. Med durmi se je prikazal Lojze. Zaletel se je v Anžeta, mu izvil palico iz rok in jo vrgel po tleh.

„Ančke pa že ne boste pretepali, oče! To je grdo od vas!“

Anže se je opotekel in telebnil na tla.

Lojze je ves upehan stal sredi izbe in sočutno zrl na Ančko, ki si je zakrila obraz s predpasnikom in pritajeno ihtela.

VI.

Prispeli so božični prazniki s svojo prastaro poezijo. Vse dni pred božičem je snežilo v gostih kosmih, da so bila mahoma vsa pota zasnežena. Na sveti večer se je pa nebo zjasnilo, nebroj zvezdic je zamigljalo v tiho noč. Polna luna je razlivala svojo bledo svetlobo nad bele strehe hiš v Podgori. Strehe so se lesketale, kakor bi bile posute z biseri. Vsa okna hiš so bila nocoj razsvetljena, dremotno so se svetile lučke pri jaselcah, njih svit je trepetal zunaj po belem snegu.

Ančka je sama sedela v sobi. Tudi na ta sveti večer, ko je vsakdo najraje v krogu svojih domačih, ni bilo očeta doma. Odšel je bil takoj po večerji — v krčmo.

Ančka je imela ves dan polne roke dela. Izgotoviti je morala še nekaj obleke, zamesiti je bilo treba za božične potice in povrh vsega jo je čakalo še pospravljanje vsepovsod po hiši. Za praznike mora biti vse snažno pomito in oprano — to je že star običaj.

Po očetovem odhodu je postavila v kotu skromne jaselce in prižgala lučke pred njimi. Spomnila se je na ranjko mater, kako so včasih z veseljem postavljali jaselce. In oči so se ji zasolzile. Zdaj pa je tako žalostno v hiši.

Oče se je čimdalje bolj udaja pijači. Hodil je pozno ponoči domov, jo zmerjal z vlačugo in jo včasih celo pretepal. Zato je bila kar srečna, če je mogla ob večerih v miru posedati ob peči in se udajati mislim na Toneta.

Tudi nocoj. Knjiga, ki jo je bila vzela v roko, da bi jo čitala, ji je zdrknila v naročje. Zastrmela je v jaselce in mislila na Toneta. Že pred dnevi je moral priti domov na božične počitnice, a se še ni oglasil pri nji. Zakaj neki? Gotovo si ne upa in ne more zaradi domačih, ki pazijo na vsak njegov korak. Ali pa jo je pozabil? Ančka se je stresla. Zabolelo jo je pri srcu, kakor bi jo kdo ranil z nožem. Nemogoče! Saj ji je pisal, da pride o božiču. Kaj pa, če mu je kdo natvezel kakšno laž o njej, mogoče sam Lojze! Ne, ne! Tudi to ne more biti vzrok. Lojze ni hudoben, vedno jo še ima rad, to Ančka dobro ve, čeprav ga od tistega večera ni več blizu. Lojze! Zakaj ga ne more imeti rada in si niti misliti ne more, da bi kdaj postala njegova žena? Na to vprašanje si Ančka ni vedela odgovora. Pač, njeno srce ji je odgovorilo: Tone, Tone in samo Tone!!

Zunaj po snegu so zaškripali koraki. Ančka je prisluhnila. Srce ji je začelo močno utripati. „Tone!“ jo je obšlo v mislih, kakor zvok mehke pesmi iz daljave.

Nekdo si je v veži otepaval sneg. Trdi, okorni koraki so bili to.

„Saj ne bo Tone,“ se je užalostila Ančka. Z radovednimi očmi je zrla na duri, kdaj se bodo odprle.

„Bog daj dober večer! Ali vas ni doma?“

Pri teh besedah so se vrata na široko odprla in vstopila je stara Šimnova Špela, ogrnjena z veliko zimsko ruto. Priznana vaška klepetulja, ki je obenem z velikim zadovoljstvom prenašale pošte, posebno mladim zaljubljencem. Poleti je hodila h kmetom v dnino, a če je nanesla prilika, je znala tudi panati uroke pri živini. Še več! Za vsako bolezen pri ljudeh je vedela kako zdravilo. Pa še prorokovat je znala iz roke, to pa samo posebno zaupljivim osebam. Glavno njeno opravilo pa je bilo čuvanje pri mrličih. Pa ne samo v Podgori, tudi iz sosednjih vasi so jo prišli iskat, če je bil v hiši mrlič. Kdor pa se je Špeli zameril, mu ni zlepa odpustila. Stari Mehač se ji je bil že, ker jo je nekoč ozmerjal z opravljivko. Od takrat je Špela vsak dan pri jutranji maši zmolila en očenaš, „da bi se stari Mehač kaj kmalu iztegnil.“ Taka je bila Šimnova Špela.

Ančka je poznala njene lastnosti, zato jo ni marala in se jo je izogibala. Tembolj se je začudila, da se je Špela nocoj, na sveti večer, zglasila pri nji. Gotovo mora imeti kaj posebnega.

Špela se je razgledala po izbi.

„Poglej si jo no, deklino hentano,“ je dejala, ko je zapazilo Ančko pri peči. „Zakaj se pa ne oglasiš? Je bilo vse tako tiho, pa sem že mislila, da ni žive duše pri bajti. Si kar sama, Ančka,“ se je približala k peči in sedla poleg Ančke na klop.

„Sama,“ je odvrnila Ančka. „Kaj boste pa vi povedali, Špela?“

Kar razveselila se je nenadne druščine.

Špela je nalašč preslišala vprašanje.

„Jemnasta, kako imate lepe jaselce! Pa tako vse pospravljeno in pomito! Ampak bleda si, Ančka? Ti nekaj ni prav? Kamilce in tavžentrože skuhaj, pa ti bo prešlo.“

Ančka je poslušala in zrla v tla. Rekla ni nič.

„No da, saj vem! Z očetom se menda ne zastopita, kajne? Ti preklemani Anže! Saj meni nič mar, ampak toliko pa rečem, da dedci niso prav nič prida. Stokrat sem se zahvalila Bogu, ki mi je, dal pamet, da se nisem obesila kakšnemu dedcu na vrat.“

Ančki očividno ni bila všeč Špelina zgovornost. Slutila je, da ima Špela povedati nekaj drugega, drugače bi ne bila nocoj prilezla sem gori. Mogoče kaj od Toneta! Nestrpno je dejala:

„Špela pustite očeta pri miru! Povejte rajši kaj drugega!“

„Saj nič ne rečem, Ančka, Bog ne zadeni, da bi jaz koga opravljala! To so samo pomenki, same besede, nič drugega. Ampak Ančka —“

In Špela se je na ves glas zasmejala.

„Kar ti bom zdajle povedala, je vredno pol Mehačevega grunta.“

„Ne tako naglas, Špela! Kaj pa takega?“

Špela se je primaknila bliže, nagnila se Ančki do ušes in zašepetala:

„Mrkonov Tone te pozdravlja!“

Ančka je vztrepetala, oblila jo je rdečica.

„Tone? Kje pa sta govorila?“

Špela je gledala Ančko naravnost v oči in se zadovoljno režala.

„I kje neki! Takihle zaljubljencev je vsepovsod polno, hehehe! Sem bila pri Mrkonovih, veš Ančka. Mežnar mi je naročil, naj grem povedati k Mrkonu, da imajo jutri sejo. Mrkon je cerkveni ključar. Pa sem šla. Ampak Mrkonova mama, to ti je ženska! Pobožna, postrežljiva in dobrih rok, da je le kaj! Ančka, v nebesih boš, če prideš za gospodinjo k Mrkonu!“

Ančkini občutki v srcu so bili vse prej, kakor veseli, pa se je vendar na vso moč zasmejala Špelinim besedam.

„Le smej se, dekle! Jaz pa vem, da je tako. Kaj sem že hotela povedati? Aha, že vem! Mrkonova mama, so mi odrezali kos potice — oh, nebeška potica — rekla sem lahko noč in sem šla. Ko sem že zavila na pot, pa prihiti za menoj Tone. — Špela je dejal, ali Ančko kaj vidite? Zelo malo, sem rekla, saj vedno doma tiči, sem rekla, kje pa jo naj vidim, sem dejala. Pa bi stopili tja, k Anžetu, ali bi Špela? Seveda, gospod Tone, sem dejala, kaj pa naj povem Ančki, sem ga vprašala? Recite, Špela, da jo lepo pozdravim in naj pride nocoj k polnočnici. Pa tako, da oče ne bodo slišali. V roko mi je stisnil kovača. Pomisli Ančka, deset dinarjev! Sem vedela, da vašega očeta ne bo doma, videla sem ga, ko je zavil k Zgoncu, pa sem si mislila, da je najboljše če takoj izpolnim Tonetovo naročilo. Zdaj veš, Ančka, zakaj sem se zglasila pri tebi, hehehe!“

Ančki je bilo kar malo nerodno pred Špelo, kakor da ji je ta razgalila skrivnost njene duše. Vendar je bila vsa srečna.

„Pa ne smete nikomur praviti o tem, Špela!“ Stopila je k mizi in odrezala velik kos potice.

„Nate, Špela, še našo potico poskusite.“

Špela je takoj odlomila košček in ga nesla v usta.

„Joj, kako je rahla! Ta se ti je pa posrečila, Ančka. Še angeljci bi jo jedli. — Kar sem ti pa povedala, ne bo živa duša zvedela. Jaz znam molčati, če je treba.“ Pri tem pa še je že v mislih veselila, kako imeniten utis bo napravila ta novica na njeno prijateljico Svedračko, ko bosta šle jutri skupaj od maše.

Od farne cerkve so priplavali trepetajoči glasovi božičnega zvonenja. Fantje so pritrkovali v linah. Ančka je prisluhnila ob oknu. Glasovi zvonov so se ji zdeli kakor sladka, hrepeneča pesem ljubezni.

„O Marija, kako sem se zasedela,“ je vzkliknila Špela in se dvignila s klopi. „Saj že prvič zvoni! Grem, Ančka. Spat bom šla. Sem prestara, da bi hodila k polnočnici. Bom pa zato jutri pri treh mašah molila za vse dobrotnike. Tudi zate, Ančka. Pa za Toneta. Oh, tak fant, pa naj bi šel v lemenat! Ančka, le drži se ga, ne popusti, stari Mrkon se bo že udal. Pa lahko noč, Ančka, vesele praznike ti voščim. Lahko noč!“

In Špela je odkrevsala iz bajte. Ančka jo je spremila do vežnih vrat. Voščila ji je še enkrat lahko noč in zaklenila duri za njo.

VII.

Slovesno so peli zvonovi pri fari. Ančka se je bila odpravila k polnočnici. Počasi je stopala skozi vas, zamišljena sama vase. Zdaj pa zdaj je zasijalo pročelje cerkve v rdečkastem, zelenem ali vijolčastem siju. Tam so otroci zažigali majhne rakete, v obliki žveplenk in jih metali v zrak.

Ančka je prispela do krčme. Stopila je noter. Izba je bila polna gostov samih moških. Krčmarica, z belim predpasnikom, vsa žareča v lice, se ji je prijazno nasmejala.

„Si prišla po očeta, Ančka? Tamle sedijo za mizo.“

„Samo ključ bi rada izročila očetu, grem k polnočnici,“ je odgovorila Ančka. Njen pogled je begal od mize do mize.

„V kotu sedita z Mehačevim Lojzetom,“ je pojasnila krčmarica.

Ančko je spreletelo.

„Pa ne grem tja. Prosim, izročite vi ključ očetu in jim povejte, da sem šla k polnočnici.“

Krčmarica je vzela ključ in prijazno želela Ančki, ki je naglo odbrzela iz krčme, vesele božične praznike.

Anže in Lojze sta bila tako zatopljena v pogovor, da nista zapazila Ančke. Njen tihi, pritajeni glas se je porazgubil med hrumom in glasnim govorenjem v gostilniški sobi.

Krčmarica je stopila k mizi.

„Anže, Ančka ti je prinesla ključ od bajte. Je rekla, da gre k polnočnici.“ In položila je ključ predenj na mizo.

Anže je dvignil glavo. S pijanimi očmi je buljil v krčmarico.

„Preklemana punca, pa kar na tihem jo pobriše.“

Vzel je ključ z mize in ga vtaknil v hlačni žep.

„I, dolgčas je dekletu, ko te ni nikoli doma,“ ga je ošvrknila krčmarica s pogledom na Lojzeta.

„Dam še pol litra, Lojze?“

„Le!“ je kratko odvrnil Lojze. Sedel je mrk in zlovoljen, glavo je podpiral z rokama.

„Daj še meni!“ je porinil Anže frakelj pred krčmarico. Ta je pogledala moža, ki je pri sosedni mizi kvartal s kmeti. Mož je prikimal. Krčmarica je odšla s kozarcem k omari.

„Tak res misliš oditi, Lojze, v tisto daljno Ameriko? Kaj te je pa tako iznenada prijelo? Hudiča, kaj je tvoj stari res na zemljo prirastel?“

Anže se je pridušil in jezno zamahnil z roko po zraku. Lojze ga je pogledal izpod čela.

„Me ne obdrži nobena reč več doma! Oče so trmasti po eni strani, jaz pa po drugi. Pa se dajmo! Bom le videl, kdo bo preje odnehal.“

Krčmarica je postavila vino in žganje na mizo. Lojze je natočil in ga v dušku zvrnil kozarec.

„Za Ančko mi bo pa hudo, oče. Škoda punce! Samo da bi eno besedo privoščila, tisto, ki si jo želim, pa ne grem nikamor. Če bi imel Ančko, mi ni mar za grunt, ki ga oče za tavžent hudičev ne spuste iz rok. Delal bi, garal, pa če bi šel za hlapca v hribe. Vidite, oče, toliko mi je za Ančko.“

Anžetu se je videlo že na dvoje. Kar naenkrat je postal ginjen, pa ga je spet popadla togota.

„Eh, Lojze, kar nič ne maraj! Kaj bi lazil, po tistih čudnih krajih, ko pa se ti doma ponuja zemlja. Le počakaj, bom že Ančko pripravil do pokorščine, če ne zlepa, pa zgrda!“

Te svoje besede je Anže hotel potrditi z udarcem po mizi, pa mu je Lojze prestregel roko. Bil je tudi že nekoliko vinjen. Anžetove besede so ga razkačile in zdaj je on udaril po mizi.

„Oče, ste že pozabili na obljubo, da Ančke ne boste več pretepali? Zavoljo mene jo ne boste! Zmenila sva se, da lahko posekate v našem gozdu nekaj smrek. To pa ne bo držalo, če Ančke ne pustite pri miru! Dekle naj naredi, kakor sama hoče. S silo ne boste opravili ničesar, oče.“

Anže je kar umolknil. Debelo je zijal v Lojzeta. Njegov obraz mu je plesal pred očmi. Nenadoma pa je bilo več obrazov, vsi so si bili enaki, vsi so se pačili in se mu režali. Tudi Anže se je zasmejal, na vse grlo.

Z glavo je opletal zdaj na levo, zdaj na desno.

„Vrag naj te zastopi, Lojze! Enkrat praviš tako, drugič tako; pa za ženo bi jo rad, Ančko. Jaz sem njen oče, jaz imam pravico nad njo. Dobil jo boš, Lojze, tu moja roka.“

Pomolil je roko čez mizo, pa mu je omahnila. Z jokavim glasom je nadaljeval:

„Moje Ančke pa že ne dam kar vsakemu pritepencu; nak, tega pa ne! Je ne dobiš zlepa take gospodinje, kakor je naša Ančka. Mrkonov je ne bo imel, to pa rečem, da ne!“

Lojze je vstal izza mize, prijel je Anžeta za roko. „Oče jaz grem. Častno besedo mi dajte oče, da z Ančko ne boste več grdo ravnali. Ali mi obljubite?“

Anže ga je tresel za roko, mu jo stiskal in od same pijanske ginjenjenosti malodane jokal.

„Obljubim, obljubim! Oh, naša Ančka, saj jo imam rad, samo svojeglava je deklina. Pa me zdraži, veš, Lojze. No, če pa ti rečeš — pa naj bo tako. Že greš, Lojze? Brez zamere, no pa lahko noč!“

Lojze je plačal in odšel. Krčma se je polagoma praznila. Nekateri so se odpravili v cerkev k polnočnici, drugi pa domov.

Božični zvonovi so peli in vabili.

Anže je ostal sam v zakajeni gostilniški sobi. Bil je, kakor po navadi zadnji krčmarjev gost. Kinkal je za mizo in se prepiral sam s seboj.

Krčmarica ga je gledala zlovoljno. Krčmar je prisedel k njemu.

„Anže,“ je dejal. „Kaj pa ti pravzaprav misliš, a?“ Anže je dvignil kimajočo glavo in se začudil.

„Kaj? Kaj da jaz mislim? Hudiča mislim, kosmatega! Mislil sem pa že, da bi bilo dobro, če bi tebe, Zgonc, vrag odnesel, naravnost v pekel! Izmozgavaš nas, poštene ljudi, s tisto prokleto tvojo brozgo. Trda je ta beseda, vem, pa je pravična. Nismo bajtarji za smeti, o ne!“

Krčmarju je udarila kri v lica. Pa se je premagal in požrl zbadljivko.

„Vprašam te, Anže, kaj misliš z dolgovi? Koliko časa te bom pa še čakal za denar?“

Anže se je zagnal pokonci, da se je zamajala miza in so odleteli po tleh kozarci. Zgrabil je za stol in ga hotel vreči proti krčmarju. Še o pravem času ga je ta prestregel.

„Prokleti cigan, oderuh!“ je kričal Anže. „Ti boš mene tirjal za denar, kaj? Ne veš, da bo Mehačev Lojze postal moj zet in ti bom takrat vrgel tiste kristuže naravnost v gobec!“ Jezik se mu je začel zapletati, opotekel se je do peči in se zvrnil na klop.

„Tega pa ne v naši hiši,“ se je zadrla krčmarica, „da bi kdo razbijal in klel! Mrha, to je v zahvalo, da dan za dnem žreš na upanje. Pa sveti večer je nocoj — kar domov se mi spravi, takoj!“

Krčmar je stal bled kakor zid.

„Bom videl, ali bom dobil svoj denar, ali ga ne bom! Če mi po novem letu ne odšteješ tistega, kar sem ti posodil na hišo, te dam advokatu. Potem bo pa šla tvoja bajta, še premalo bo!“

„Bodi tiho, pa ne draži ga še bolj,“ je šepnila krčmarica možu. Obrnila se je k Anžetu:

„Na, tu imaš klobuk, pa pojdi domov, Anže. Ančke nimaš doma, bajta je sama, lahko kdo kaj pokrade.“ Posadila mu je klobuk na glavo in mu pomagala zlesti na noge.

Anže se je spet pomiril.

„Saj grem, že grem, je godrnjal. „Zdaj te poznam dodobra, Zgonc! Moja bajta ti diši, kanalja! Ampak tvoja ne bo, jo rajši zažgem, to ti povem! O, grem, grem!“ Opotekajoč se, je dosegel vrata, jih odprl in se splazil skozi.

„Križ božji, saj bi res kmalu kaj naredil!“ je dejala krčmarica možu, se prekrižala in zaklenila vežne duri.

Krčmar ni odgovoril. Zamahnil je z roko, stopil za vrata in prešteval bele črtice, napravljene s kredo.

Anže se je gugal proti domu. Nad hribom je zasijala luna. Megla se je spuščala nad vasjo. Nekje se je zmotil petelin in zapel.

Anže se je zasmejal.

„Hahaha! Petelini pojo, jaz pa jo maham domov. Počakajte, nocoj bodo še drugi petelini skakali po strehi! Bom jaz že pokazal temu prekletemu oštirju!“

Pijane misli so mu begale po glavi, silno je bil razžaljen radi krčmarjevih besed.

„Ne bo imel moje bajte, tisto pa že ne ... zažgem jo, še nocoj jo zažgem.“ Peklenska moč zavžitega alkohola ga je držala popolnoma v oblasti. Mrazilo ga je. Roke si je bil vtaknil v žep. V enem je obtipal žveplenke, v drugem ključ. Domislil se je, da Ančke ni doma.

Za hip se mu je zjasnilo v glavi. Neki notranji glas mu je velel:

„Kaj si ob pamet, Anže? Svojo hčer boš spravil v nesrečo in sebe. Brez strehe bosta oba, zdaj, v tej mrzli zimi!“

Pa je bila moč alkohola večja. Anžetu so se spet zameglile misli, drvele mu po glavi liki hudournik. Obstal je, majal se sredi ceste in mislil.

„Ančka bo tako kmalu mlada Mehačka. Počemu nam bo bajta, ki je itak že krčmarjeva? Zgonc pa se ne bo pasel na mojih žuljih. Ne bo se! Zažgem, kar sedajle zažgem.“

Prizibal se je do bajte. Okna so bila razsvetljena. Na sveti večer ne sme biti tema po hišah.

Majhnega hleva se je držala šupa, kjer je bila nametana stelja. Anže se je približal in zvlekel žveplenke iz žepa.

„V steljo, med listje podtaknem; tam bo gorelo, da bo veselje. Bajta pa se bo itak sama vnela. To bo kres, Zgonc, hahaha!“ Divja strast, da bi videl, kako bo gorelo, mu je plula po žilah. To in pa duhovi od žganja so storili svoje, da Anže v tistih trenotkih res ni bil pri pravi pameti. Z grozno spačenim obrazom, s peklenskim veseljem v srcu je vtaknil gorečo vžigalico v listje. Ugasnila je. Prižgal je drugo. Tudi ta je ugasnila.

„Prekleto!“ je zaklel Anže.

Prižgal je tretjo in podtaknil.

„Tu imaš bajto, Zgonc!“

Listje je zagorelo, plamen se je obliznil po visokem kupu in mahoma objel streho.

Anže je stal kakor prikovan in gledal. Da bi zbežal, mu ni prišlo na um. Preveč je bil pijan in kakor omamljen od maščevalne strasti.

Od Mehačeve hiše je pritekel Lojze. Ravno se je pripravljal, da odpre vrata, ko je zapazil, da se pri Anžetu nekaj sveti. Spustil je kljuko in v diru odhitel tja.

„Saj ste znoreli, Anže!“ je zakričal. V upravičeni jezi je lopnil starca okrog ušes, da se je zvrnil v sneg. Tam je Anže mahoma pozabil, kaj se godi okoli njega. Zaspal je in zasmrčal.

Lojze je zgrabil dolgo preklo in začel tolči z njo po listju, ter ga zmetavati narazen. S tem pa je le pripomogel ognju do zraka in plameni so švignili še višje. Že so se vnemali leseni tramovi šupe. Lojze je uvidel, da sam ne opravi ničesar. Bil je trobentač pri gasilcih. Po bliskovo je bil doma, pograbil rog in pričel trobiti po vasi tisto znano žalostno pesem.

VIII.

Pri fari je bilo plat zvona.

Ljudje v cerkvi, ki je bila natlačeno polna, so se jeli plašno spogledovati med seboj.

„Gori!“ je šel šepet med množico v cerkvi. Vsakogar je navdala skrb za dom, za hišo. Trumoma so vreli iz cerkve. Nazadnje je ostalo v klopeh samo še nekaj starih ženic in otrok, ki so čakali na sklep polnočnice.

Vse je hitelo v smer, kjer je krvavordeče žarelo nebo. Ugibali so, kje bi mogel biti požar.

„V Podgori bo,“ so sklepali po večini.

Nekateri so zavili po bližnjici, na stransko pot. Med temi sta bila tudi Ančka in Tone, držeč se za roke. Ančka je vsa trepetala.

„Tone, tako se bojim. Čudne slutnje so me obhajale med mašo. Kaj pa če bi naš oče ...“

Ni še izgovorila, ko je pritekel nasproti nekoliko slaboumni Puklarjev hlapec. Na ves glas je zakričal: „Anžetova bajta gori!“

In je drvel naprej. Kakor krohot pošastnih bitij je odmeval njegov klic v tiho noč.

Ančka bi se bila kmalu sesedla, da jo ni ujel Tone z rokami.

„Jezus Marija!“ je krčevito zaihtela in še spustila v dir. Tone je dirjal za njo.

Vsa upehana sta pridrvela do doma. Tone se je pomešal med ljudi, ki so se najmanj iz treh vasi zgrinjali okrog prizorišča. Ančka je sklenila roke in zavpila: „Marija, še to me je moralo zadeti!“

Delala si je pot med gručami. Ljudje so se ji umikali. Ženske so jo glasno pomilovale. Planila je v vežo. Ta je bila polna ljudi, med njimi dva orožnika. In med orožnikoma je stal, bled, prepaden, s sklonjeno glavo njen oče.

„Oče — vi!!“ je s skoro nečloveškim glasom kriknila Ančka. Bilo ji je, kakor bi jo nekdo s kolom udaril po glavi; zamigljalo ji je pred očmi in onesveščena se je zrušila na tla. Dve ženski sta jo odnesli v sobo, položili jo na klop in jo močili z vodo, dokler se ni zavedla.

Požar je pojenjaval. Spretnim gasilcem se je posrečilo omejiti ogenj tako, da so rešili celo polovico hlevske strehe. Streha šupe, stelja in različno orodje, ki je bilo v šupi, je zgorelo popolnoma. Samo ožgani tramovi so še tleli. Za bajto samo je bila torej nevarnost odstranjena. Zato tudi niso pričeli nositi pohištva iz hišnih prostorov.

Na vrtu pod drevesi je bila privezana krava, ki je žalostno mukala. Prašiča, ki se je neznansko drl, sta zvezanega držala dva moška. Kure so frfotale po snegu in kokodajskale.

Mehačev Lojze je ves črn in premočen hodil okoli pogorišča, ukazoval to in ono.

„Sreča, da ni vetra,“ je pravil. „Če ne bi šla tudi bajta.“

Poklical je domačega hlapca.

„Jože, spravi kravo in prašiča v naš hlev. Pa kure polovite po vrtu, fantje, in jih odnesite k nam na grede.“

Po dvorišču so stale široke luže od curkov brizgalne, pa tudi od snega, ki se je topil na strehi. Iz kupov pepela, od začrnelih tramov se je samo še kadilo. Ljudje so se razhajali. Ostali so le še gasilci in nekateri drugi.

Tone se je stiskal ob deblu jablane in zrl proti razsvetljenim oknom bajte. Kako rad bi šel noter, k Ančki, da bi jo v tej grozni nesreči tolažil! Pa si ni upal, ali bolje: ni smel! Pa tudi to bi ga ne oviralo, če bi ne pomislil, da bi njegova bližina spravila Ančko pred vaščani v zadrego. Žalosten, pobit se je okrenil in odšel proti domu.

V sobi sta orožnika zasliševala Anžeta. Med navzočimi je bil tudi krčmar Zgonc. Pravil je kako je Anže žugal v gostilni, da bo zažgal bajto.

Anže, ki je sedel top in brezčuten, je nenadoma planil in se zakrohotal.

„Ni res, ti si zažgal, lopov, oderuh! Gospodje, ta je zažgal mojo bajto, oštir Zgonc jo je zažgal!“

Krčmar je besno skočil proti njemu, orožnika sta ga zadržala in mirila.

Ančka je mislila, da ji bo počilo srce. Zakrivala si je obraz in ihtela.

Vstopil je Lojze, črn, zamazan, moker.

„Lojze,“ je skočil Anže proti njemu, „ti povej, kdo je zažgal. Ali ni ta tukaj?“ Pokazal je na Zgonca.

Lojze je pogledal krčmarja.

„Anže, ne govorite budalosti! Kdo neki vam bo verjel, da je Zgonc požigalec!“

„Da ne?“ se je začudil Anže. Njegov brezizrazen pogled je obvisel na Ančki. „Potem je pa tale — moja hči!“

„Oče, kaj govorite!“ je kriknila Ančka in pričela še silneje jokati.

Lojze je prijel Anžeta trdo za roko.

„Oče, še eno tako besedo — pa nisva več prijatelja, ste razumeli?“

Anže je uprl svoj blodni pogled v Lojzeta in prikimal.

„Tebe pa poslušam, Lojze; ti si fant, kakor ga ni enakega v devetih farah.“

Lojze je potegnil orožnika na stran in pošepetal.

„Revežu se je začelo blesti.“

Orožnik je skomignil z rameni.

„To pa rečem, gospoda orožnika,“ je dejal glasno Lojze. „Če sumničita požiga Anžeta, nista na pravi poti. Prvi sem zapazil ogenj jaz. Pa sem tudi videl, da je Anže šele potem prikolovratil iz gostilne domov, ko je bila že streha v ognju.“

„No, no, bomo še videli,“ je dejal eden izmed orožnikov. „Na ta način torej tudi na vas leti sum!“

„Kaj?“ se je razhudil Lojze. „To je pa že —“

„Tiho, prosim,“ ga je prekinil orožnik, pišoč nekaj v beležnico.

Spet je planil Anže.

„Gospod orožnik, ne pišite tega! Lojze prikriva resnico. Jaz sem zažgal, jaz, mene zapišite! Hudič mi je navdahnil tisto misel, videl sem ga, kako je stopal poleg mene! Kriv je pa tale, Zgonc! Tu sem, pa me uklenite! Hahaha!“

Tolkel se je s pestjo po prsih in kričal s hripavim glasom. Segel je v žep in vrgel vžigalice po tleh.

„S temile žveplenkami sem zažgal! Ali mi zdaj verjamete?!“

Krik Ančke:

„Oče!!!“

Tišina je zavladala v sobi. Samo Ančka je pritajeno ihtela. Prvi je izpregovoril Lojze.

„Gospod orožnik, te samoobtožbe mu menda ne boste verjeli? Saj vidite, da se mu meša!“

„Meni da se meša?“ je kričal Anže. „Hahaha! Vam se meša, vsem skupaj! Najbolj pa Zgoncu! Vse je res, kar sem povedal!“

Pristopil je orožnik.

„Zdaj pa se pomirite, Anže, in pojdite z nami!“

„Prav rad, gospod orožnik! Tu so roke — uklenite!“

„Uklepali ga menda ne boste?“ je sočutno pripomnil Lojze.

„Ne!“ je kratko odvrnil orožnik.

Ančka je skočila predenj. Sklenila je roke.

„Lepo vas prosim, gospod, pustite mi očeta doma!“

Orožnik je prijazno odgovoril:

„Oprostite, gospodična, mi je prav žal. Ampak postava je postava.“

„Nič ne jokaj, Ančka,“ se je obrnil Anže k hčeri. Saj se bo izkazalo tam v mestu, pred sodnijo! Potem bo pa maširal Zgonc v luknjo, hahaha!“

Odšli so. Anže naprej, za njim orožnika. V sobi so ostali samo Ančka, Lojze in Šimnova Špela, ki je jokala in vzdihovala z Ančko vred.

Ančka že ni mogla več jokati, samo stokala je polglasno.

Lojze je gledal ves potrt. V srce se mu je smilila.

„Špela,“ je dejal, „ti pa ostaneš pri Ančki nekaj dni, kajne?“

„Oh, prav rada,“ je zatrjevala Špela. „Sveta Marija z Brezij, ti nam pomagaj! Oh, oh, da je moralo tako priti!“

Ančka je hvaležno pogledala Lojzeta. Preje še opazila ni, zdaj je videla: črn po obrazu in rokah, obleka pomazana, mokra. Koliko se je trudil pri požaru, potegoval se za očeta, čeprav — Ančka si je morala z bolestjo v srcu priznati, da tudi ona sumi očeta požiga — čeprav ga je ona takrat odbila, ko jo je poprosil za roko.

„Lojze,“ je tiho izpregovorila. „Kako si dober z menoj, kako skrbiš za vse! S čim naj ti povrnem?“

Že te besede so bile sreča za Lojzeta. Z udanim pogledom v očeh je odvrnil:

„To vse je moja dolžnost, Ančka! Če se mi boš pa kdaj hotela oddolžiti za to malenkostno uslugo, naj ne bo nič drugega, kakor ena sama beseda. Potolaži se, Ančka, pa lahko noč!“

Ančka je razumela Lojzetove besede. Ob težki nesreči, ki jo je zadela tako nenadoma, so ji te besede še bridkeje ranile dušo. Pred oči ji je stopil Tone.

Silno je zaihtela in se zgrudila na klop.

Špela jo je tolažila in pogovarjala.

„Le nikar ne jokaj, Ančka, še vse se bo dobro izteklo. Na Brezje se zaobljubi, za mašo daj na kvaterni petek, pa boš videla, da bo pomagalo. Ježes, ježes, kako je zdaj hudo na svetu! No, nehaj že, Ančka! Čakaj, posteljo ti pripravim, pa se boš vlegla. Zaspala boš in na vse boš pozabila. Bog se nas usmili!“

IX.

Dolgi meseci so minuli po teh dogodkih.

Zima se je umikala pomladi. Lahne pomladne sapice so zavele preko travnikov in polj. Gozdovi nad vasjo so pošumevali svojo večno mlado pesem. Po solnčnih rebrih so zacveteli prvi zvončki, trobentice so priklile na dan. Vsepovsod je brstelo, klicalo, vabilo novo, mlado življenje.

Dotaknilo se je tudi Podgore. Toda niso vse hiše v vasi blestele praznično v božajočih, toplih solnčnih žarkih. Mnoge so stale tam mrke, hladne in temne, kakor da solnce do njih nima dostopa. Med temi sta bili Anžetova in Mehačeva.

V Anžetovi bajti je vladalo samo trpljenje in žalost. Anže se je teden dni po Novem letu vrnil domov, strt in bolan. Čeprav je vedno trdil, da je on zanetil požar, naj ga zapro, mu vendar niso verjeli. Na podlagi zdravniške preiskave so ga spoznali za duševno bolnega in so ga izpustili. Anže pa je bil tudi telesno bolan.

Pijača, ponočevanje v mrzlih zimskih nočeh, ko se je Anže v pijanosti večkrat zvrnil v sneg, sta zasadila v njegova pljuča kal zavratne bolezni — jetike. Vse noči je prevpil, kako ga žge v prsih, v glavi, da mu jo bo razneslo. Tudi mešalo se mu je včasih. Takrat je kričal, zakaj ga ne zapro, da je on požigalec, da se gre sam javit k orožnikom. Ančka ga je komaj obdržala. V jasnih trenotkih pa je jokal, pomiloval Ančko in klel krčmarja. Hropel je in kašljal, da ga je hotelo zadušiti.

V začetku marca pa je legel v posteljo in ni več vstal. Ančka je poslala po gospoda. Anže se je lepo spravil z Bogom. Zadnje besede, ki jih je izrekel, so bile:

„Ančka, jaz sem kriv vsega. Odpusti mi!“

O svetem Gregorju so ga pokopali. Ančka bi si kmalu izjokala oči. Ena nesreča na drugo prihaja nad njeno ubogo glavo! Dolg, ki ga je bil napravil oče s svojim nesrečnim pijančevanjem, jo tišči k tlom. Le po milosti krčmarja še tiči v bajti. V očetovi bolezni ni ničesar zaslužila. Morala je prodati njivo, da je mogla plačevati zdravnika in obresti krčmarju. Z njivo je šla tudi kravica iz hleva, ki je še vedno nudil žalostno sliko pogorišča. Ni bilo denarja za popravilo. Z bornim zaslužkom se je Ančka komaj preživljala. Od tega je morala še odtrgovati za dolg in za obresti. Razen tega jo je skrbela prihodnost, kajti Ančka se je čutila — mater.

Nikdo še ni vedel te njene skrivnosti. Očetu si ni upala povedati, potem mu pa tudi ni več mogla, ker je odšel v grob. Niti on še ni vedel — Tone! Vedno se je pripravljala, da mu napiše pismo, pa je le odlašala od tedna do tedna. Saj zdaj ji tudi on ne piše več. Samo enkrat po njegovem odhodu z božičnih počitnic nazaj v Ljubljano, je prejela pismo od njega. Toda kratko, hladno, vsakdanje. Koliko noči je prebdela, prejokala, kako bridko je obžalovala svoj nepremišljen korak!

V tistih dneh po božiču je bila tako sama, osamljena, bedna. Očeta so odgnali, stara Špela se je kmalu naveličala žalosti in tarnanja v bajti in je odšla. Ob dolgih večerih je prihajal Tone. Ostajal je pozno v noč. Za sladkimi urami ljubezni je prišla tuga in kes. Toda Tone se še poslovil ni, preden je odšel nazaj v mesto. Ančka se je za trdno odločila, da v vasi ne sme nihče izvedeti o njeni sramoti. Nameravala je oditi več mesecev pred porodom v Ljubljano k neki sorodnici svoje matere. Upala je, da ji ta ne bo odrekla zavetja. Poprodala bo svoje stvari, bajta bo itak pripadla krčmarju. V mestu pojde služit, ali pa bo šivala. Sebe in otroka bo že preživela. In potem — potem? Tone bo dovršil študije, postal bo doktor. Najameta si v mestu stanovanje in se poročita. Saj ji je sam včasih tako obetal.

V te lepe sanje njene duše je stopila pojava — Lojzeta. Zaskelelo jo je v srcu. Očitala si je, da je tudi ona nekoliko kriva Lojzetovega odhoda v Ameriko. Že v februarju je odšel. Še ob slovesu jo je vprašal:

„Ančka, če ti rečeš, naj ostanem, pa ne grem nikamor.“

Ni odgovorila. Samo glavo je povesila. Toda srce ji je krvavelo. Saj tedaj je že vedela, da bo postala mati — s Tonetom.

„Lojze, srečno pot! Ne zameri — a jaz ne morem.“

Lojze ji je podal roko.

„Mogoče boš drugih misli, Ančka, če se kdaj vrnem!“

In je naglo odšel po bregu navzdol.

Pri Mehaču je bilo vse narobe. Stari po ves teden ni izpregovoril ne z ženo, še manj z Lojzetom. Samo stokal je, lezel semintja po sobi, sedel za pečjo in tuhtal. Mati Mehačka je tarnala in jokala. Na vse načine si je prizadevala, zlomiti trmo moževo in sinovo, pa so bile vse njene besede bob ob steno.

Ko je Lojze dobil od agenta iz Zagreba poročilo, da je kvota delavcev, ki odidejo v Kanado, polna in naj se pripravi na pot, so bili pri Mehaču vsi križi doli. Mati se ni mogla utolažiti, oče ni jedel, ne govoril.

„Takih svojeglavcev ni pod solncem,“ je jokala Mehačka. „Tak omeči se, stari, pa privošči Lojzetu besedo! Misliš, da boš večno živel! Lojze, tebi se pa ne bo dobro godilo, ker ne poslušaš očeta. Ubogaj jih in ostani doma!“

„Saj ostanem,“ je dejal Lojze, „grunt naj mi pripišejo in mi dovolijo, da se ženim po svoji glavi.“

„No, zini!“ je Mehačka prigovarjala možu.

„Kar sem rekel, sem rekel,“ je odgovarjal Mehač in se obrnil na peči v zid. „Naj le gre po svetu, se bo vsaj naučil živeti. Še prosil boš, če smeš domov, fant, le zapomni si.“

„Nikoli! Zbogom, oče!“ je Lojze hotel očetu seči v roko. Toda Mehač mu ni podal roke. V grlu ga je tiščalo, trma je klubovala razumu.

„Zbogom! Le srečno hodi! Saj živega me ne boš več videl!“

Mati je spremila Lojzeta v mesto. Vso pot si je brisala solze. Zaradi nje je bilo Lojzetu težko.

„Pridem kmalu nazaj, mati. Mogoče je še boljše tako, se bodo vsaj oče omečili do takrat. Škodovalo mi pa tudi ne bo, če malo spoznam svet.“

Prisrčno se je poslovil od matere in stopil v vlak.

„Še Ančko mi pozdravite, mati,“ je klical, ko se je vlak že pomikal.

Mati si je tiščala robec na usta, debele solze so ji drsele po licih. Stala je tam, kakor prikovana in strmela za odhajajočim vlakom, dokler ji ni izginil izpred oči.

X.

Na praznik svetega Jožefa je postalo Ančki v cerkvi pri jutranji maši slabo. Dve ženski sta jo odpeljali ven. Pa sta takoj pogruntali, kako in kaj.

Boštjančkova Katra si je najbolj brusila jezik ob nepričakovani novici. Dokler Lojze ni odšel od doma, je še vedno gojila upanje, da postane gospodinja pri Mehaču. Ko pa je videla, da jo je tudi to upanje varalo, ni vedela, kaj bi storila od jeze in užaljenosti. V svojem srcu je obdolžila Ančko, češ, da ji je ona požrla ženina. Zavoljo Ančke da je Lojze odšel v Ameriko, ko bi mu ne bilo treba. Zdaj pa še to! Kaj takega! Jokala je od togote in nevoščljivosti, klela zdaj Ančko, zdaj Lojzeta.

„Kar povej ji, vlačugi,“ je pravila Šimnovi Špeli, ki so jo bile same oči in ušesa, „naj kar odide za onim čez lužo. V vasi ne bo imela miru, pred menoj že ne. Se je delala pošteno, hodila v cerkev in se branila Lojzeta — na videz. V resnici se je vdajala pregrehi.“

Celo Špeli so se zdele pregrobe te besede. Rekla pa ni nič. Kimala je samo z brezzobimi čeljustmi in odhajala.

„Jemnasta, no, bom že povedala, bom.“

Popoldne je vedela vsa vas. Samo Ančka ni slutila, kaj se govori po vasi o nji. Sama je sedela v sobi in krpala neko obleko.

Pa ti jo primaha Šimnova Špela.

„Bog daj, Ančka! Dobro, da si doma. Ježeš, Ančka, je to mogoče, je to resnica?

Ančka se je prestrašila in prebledela.

„Kaj pa, za božjo voljo?“

Špela se je primajala do. nje. Sumljivo jo je ogledovala od nog do glave.

Pokaži se no, bom le videla, če je res.“

Ančka je planila s stola.

„Ali ste ob pamet, Špela?“

Špela se ni zmenila za te besede. Ogledovala je skoro vitko postavo Ančkino.

„To so gobci! Saj se ti nič ne pozna!“

Zdaj je Ančka vedela, pri čem da je. Zgrabila je Špelo za roke.

„O meni govorijo, kajne Špela? Kaj pa? Povej!“

Špela je sedla na klop.

„Ne vem, kako bi dejala, da bi bilo prav, i no, Boštjančkova Katra trobezda naokrog po vasi, da si se spečala z onegavim Lojzetom in da jo je zato popihal čez lužo. Jaz pa pravim: preje bi bil Tone, kakor pa Lojze, ni res Ančka, hehehe?!“

Ančka bi se bila najraje pogreznila v zemljo. Zdaj še to! Nov udarec usode! Mislila je prikriti vsaj za toliko časa, da bi se preselila v mesto. Potem bi ji ne bilo treba prestajati očitkov zlobnih jezikov. In z Lojzetom jo dolžijo! Bolje vsekakor, bo imel vsaj Tone mir pred obrekljivci. O navsezadnje bodo gotovo dognali tudi to. Zdaj ji ne kaže ničesar drugega, kakor oditi čimpreje odtod, proč iz vasi. Sesedla se je na stol in zastrmela predse.

„Reva, kako se mi smiliš! Kar nič ne tuhtaj, boš še zbolela. Pa otroku škoduje materina žalost. Eh, jaz vem, kaj se to pravi! Sama sem bila na tem, ko sem bila v letih kot si zdaj ti. Boga sem hvalila, da mi je otrok umrl takrat, danes bi pa Boga hvalila, če bi mi živel. Imela bi svojo hčerko, tako pa nimam nikogar.“

Kakor iz daljave so prihajale Špeline besede Ančki na ušesa. — Da je otrok umrl — je ponavljala v mislih. Če bi nji umrl, — ali bi ne pozabila lažje na greh mladosti? Ne, otrok ljubezni naj živi! In njegov otrok, Tonetov, ki ga ljubi z vso dušo!

Ančka je okrenila glavo. Z bolestnim glasom je dejala:

„Kaj bom tajila, vse je res, Špela. Samo to ni res, da bi bil Lojze oče. Otrok bo — Tonetov. To vas prosim, Špela, ne raznašajte tega naokoli. Razumeli boste, kako hudo je poslušati žaljive besede in namigavanja, posebno če vas je v mladosti doletela ista usoda, kakor pravite. Trpela bom sama, ne drugi. Samo Bog ve, koliko sem že prestala, zato mi bo odpustil.“

Špela je sklepala roki, zmajevala z glavo.

„Ančka, veš kaj? K svetemu Joštu poromaj. Tam so svete stopnice. Po golih kolenih se moraš plaziti prav do vrha stopnic, pa boš uslišana, za kar boš prosila. Rajnka Urbančkova Neža — Bog ji daj dobro — si je na ta način sprosila ženina.“

„Špela, prosim vas, pustite me samo, tako sem utrujena, pa glava me boli, rada bi se odpočila.“

„Saj že grem, Ančka, že grem,“ se je Špela počasi vzdigovala s klopi. „Kar udaj se v božjo voljo, saj nisi prva, zadnja pa tudi ne.“

„Špela, ne pripovedujte nikjer, da je Tone ...“

„Brez skrbi, Ančka, kar brez skrbi bodi. Če bo kdo kaj vprašal, ne bom rekla ne bev, ne mev, pa bo najbolje. Zbogom, Ančka!“

Ko je ostala Ančka sama, se je prijela za glavo in globoko vzdihnila. Glava ji je bila vroča, kakor bi se botela razpočiti. Kaj sedaj? Vsa vas jo bo gledala po strani. Kaj naj še čaka? Čim preje gre odtod, tem bolje za njo.

Mračilo se je. Pri fari je zvonilo avemarijo. Kaj ni nekdo potrkal na sobna vrata? Na pragu je stala — Mehačka. Torej še ena pridiga! A to pot se je Ančka zmotila. Mogoče v vsej vasi edina, ki ni Ančke obsojala, je bila Mehačeva mati. Že zaradi Lojzeta, ki je vedno mislila nanj. Ona mu ne bi nikdar branila Ančke, če bi oče ne bil tako zoper. Na tihem je bila vedno naklonjena Ančki. Ko je danes zvedela novico, je takoj sklenila, da o mraku stopi v bajto. Stisnila je pod predpasnik nekaj kolin in je šla.

„Vi, mati Mehačeva?“ se je čudila Ančka. „Stopite noter. Saj že vem, kaj mi boste povedali.“

Mehačka ji je prijazno izročila koline.

„Je torej vendarle res, Ančka?“

„Res je, mati,“ je Ančka povesila glavo.

„Oh, da je moral Lojze oditi! Če bi to vedel, bi bil gotovo ostal.“

Ančka jo je začudeno pogledala.

„Vi se ne hudujete name, mati?“

„Počemu neki? Kar je — je. Ne pomaga nobena jeza.“

Že je hotela Ančka povedati o Tonetu, pa se je premislila. Naj živi mati Mehačka v prepričanju, da bo dobila vnuka! Saj bo tako prekmalu zvedela resnico!

„Boš doma, ali pojdeš v Ljubljano?“

„Šla bom v mesto. Prodala bom vse in bom šla. Tu mi ni več obstanka.“

Mehačka se je zdrznila.

Zdaj pa še ti! Moj Bog, vse bo odšlo po svetu! Takšni ste dandanes mladi ljudje! Če mu ni kaj prav — alo pa grem v svet! Doma pa zemlja čaka in vzdihuje, ker ni mladih, pridnih rok, da bi jo obdelovale. Saj pravim, čudno je zdaj na svetu. — Grem, stari ne ve, da sem šla; to bi bil ogenj v strehi, če bi vedel. Ančka, pazi na zdravje, bom že še kaj prišla, takole proti večeru. Za jezike se pa nikar ne meni! Lahko noč!“

Ančka ni mogla razumeti prijaznosti Mehačkine. Torej to vse radi sina, ubogega Lojzeta! Kako velikodušna je res materina ljubezen!

Ta nepričakovani obisk je bil edini svetli žarek v dnevih Ančkinega gorja.

XI.

Tudi Mrkon in njegova žena sta izvedela novico o Anžetovi Ančki še tisti večer. Bajtarica Kupeška, ki je jemala mleko pri Mrkonu, je prinesla nezaslišano vest še gorko, kakor jo je bila pravkar izvedela od Šimnove Špele, ki jo je srečala na vasi. Z loncem v roki je stala ob durih in žlobudrala:

„Ste že slišali? Še ne? Oh, oh, kdo bi si mislil!

Saj smo sami?“ se je ozrla naokrog po kuhinji.

„Seveda. Kar brž povej,“ je bila Mrkonka vsa radovedna.

Kupeška se je nagnila naprej in skoro zašepetala:

„Anžetova Ančka je —, no, saj zastopite.“

„Kaj, kaj?“ sta se nestrpno oglasila Mrkon in Mrkonka.

„Noseča je!“

Mrkon je bil neprijetno zadet, Mrkonka je sklenila roke:

„Za pet ran božjih!“

„Z Mehačevim Lojzetom da se je spečala, pravijo. Moram brž domov, če ne me bo stari nabunkal.“

In je odbrzela čez prag. Mleko ji je pljusknilo iz lonca.

Mrkon je pogledal ženo.

„Kaj praviš k temu?“

„Kaj pravim? Malo čudno se mi zdi — radi Lojzeta. Saj ga menda Ančka ni marala?“

„Tudi meni se čudno zdi,“ je odvrnil Mrkon. Spomnil se je na božič, na Toneta. Kolikokrat se je vrnil pozno ponoči domov. Mrkon ga je samo opazoval, rekel ni nič. Ampak tega bi si ne bil mislil od sina!

Zamišljen je odšel v sobo in zaloputnil duri za seboj. Takoj nato pa je spet pridrvel v kuhinjo.

„Žena, jutri zjutraj grem v Ljubljano!“

„Po kaj pa?“

„Boš že videla.“

Vzel je klobuk in odšel v gostilno, kar ni bila Mrkonova navada.

Drugo jutro se je praznično oblekel, sedel v autobus in se odpeljal proti Ljubljani.

Ker je bilo šele sredi dopoldneva, je vedel, da je Tone v šoli. Zato se je šel v gostilno nekoliko okrepčat, potem pa se je odpravil na Tonetovo stanovanje.

Gospodinja priletna dijaška mamica, je kuhala kosilo.

„Ste prišli Toneta obiskat? To bo vesel!“

Ponudila mu je stol. Mrkon je sedel.

„Kako se kaj obnaša, naš Tone? Se pridno uči?“

„Kar zadovoljna sem z njim,“ je pohvalila dobrodušna mamica. „Nobenih preglavic nimam s Tonetom. Je po večini doma in vedno tiči v knjigah. Tako se zamisli, da me še ne sliši ne, če pridem v sobo. No, malo je shujšal in bolj bled se mi zdi, odkar se je vrnil z božičnih počitnic.“

„Tako, tako,“ je mirno pripomnil Mrkon. „S kom pa kaj občuje? Ali dobiva kakšno pošto?“

Gospa se je narahlo začudila. Še nikoli jo Tonetov oče ni spraševal o tem.

„Kako naj bi povedala, da bi se ne zlagala? Lani sem pač opazila, da je večkrat pisaril po nekih papirjih in jih skril, če sem se približala. Tudi po pošti je večkrat dobil kakšno pismo. Letos pa tega ne morem reči. Po božiču še ni bilo pisma zanj. Čemu pa me to sprašujete? Bog obvaruj — Tone je vseskozi pošten in rada ga imam. Prav malo se meni za druščino, najraje je sam.“

„Prav. O, nič hudega ne mislim, gospa.“

Pomenila sta se še o tem in onem. Gospodinja je postregla Mrkona s krožnikom juhe.

Kmalu potem, ko je odzvonilo poldne po ljubljanskih cerkvah, so se prismejali in prihrumeli po stopnjicah trije dijaki. Na široko je prvi odprl vrata v kuhinjo in po vrsti so vstopili vsi trije. Tone in dva tovariša, sami osmošolci. Ko so zagledali Mrkona, so utihnili in pozdravili. Tone je bit v zadregi. Podal je očetu roko.

„Kaj pa je posebnega, da ste prišli tako nepričakovano, oče?“ je vprašal Tone in odložil knjige.

„Nekaj posebnega je res,“ je odgovoril Mrkon in premeril sina od nog do glave. „Ko pokosiš, pojdeš malo z menoj.“

Gospodinja je pripravila mizo za kosilo. Vsi trije so imeli poleg stanovanja tudi hrano pri nji. Po kosilu se je Mrkon poslovil od gospodinje. Nato sta odšla s Tonetom.

„Tu na ulici se ne bova razgovarjala,“ je dejal Mrkon z ostrim glasom sinu, ki je že slutil, za kaj gre. „Stopiva v najbližjo gostilno.“

Sedla sta za mizo v posebni sobi. Tam ni bilo gostov. Mrkon je naročil pol litra vina. Tone se je držal, kakor grešnik pred sodnikom.

„Tone,“ je pričel oče, „moj sin si. To veš, da te imam rad in ti samo dobro hočem. Zato sem te dal v šolo, da boš postal nekaj več in ti ne bo treba garati po polju. Tudi ti je znano, kakšne želje imava z materjo. Toda ti me ne ubogaš. Zašel si na čudna pota.“

„Na kakšna pota?“

„Molči, ne izgovarjaj se! Kaj sta imela z Anžetovo Ančko?“

Tone je prebledel, takoj nato pa zardel do ušeš.

„Rad jo imam, to je vse. In tega mi ne more nihče ubraniti.“

„Tako?“ se je razburil oče. „Jaz ti bom ubranil, tvoj oče! Knjige imej rad, smrkavec, ne pa babe! Ko sem bil jaz v tvojih letih, bi kmalu ne vedel, da sta dva spola na svetu.“

Tone je sedel kakor na trnju. S prepadlim obrazom je zrl na mizo.

„Pa to še ni vse,“ je nadaljeval oče. „Večkrat sem te opominjal, vedel sem, da laziš za Ančko, za vse tvoje skrivne pohode o božiču sem vedel, toda kaj takšnega si nisem mogel predstavljati. Lepo stvar si napravil, vsa vas že govori o Ančki!“

Tone je planil.

„Kaj je z Ančko?!“

„No, no, le miren bodi! Doma v bajti čepi in objukuje svoj greh in — tvoj!“

Tone je strmel v očeta s široko odprtimi očmi. Znoj mu je oblival čelo. Spoznal je, da pred očetom ne more skrivati ničesar več. Vendar tega ni pričakoval, da bo ena sama ljubezenska noč, v kateri se je predaleč spozabil, postala tako usodna zanj in za Ančko. Povesil je oči in molčal.

„Torej si res ti?!“

Tone je prikimal.

Mrkona bi kmalu vrglo s stola. Slutil je in zato skušal sina. A v srcu je bil prepričan, da je Tone mogoče vendarle nedolžen.

„Lepega sina imam!“ je zavzdihnil ves pobit.

Oba sta zastrmela predse, nobeden ni izpregovoril. Tone se je vzdignil.

„Jaz grem!“

Oče ga je potisnil nazaj na stol.

„Kam? Počakaj, da se zgovoriva do konca! Če si bil za greh dovolj pogumen, boš tudi za pokoro. Pomisli, kaj bo v šoli, če zvedo! Dobro pri vsem je še to, da po vasi ne govorijo o tebi kot grešniku, temveč o Lojzetu.“

„To ni res!“

„Na žalost, da ni! A ljudje planejo na besedo kakor pes na kost. Zdaj jih nobeden ne prepriča, da je Lojze nedolžen. Poslušaj, kar ti zdaj povem. Drugega izhoda ne najdem. Ančki plačam večjo vsoto, da bo tiho in te ne bo opravljala. Lojze je itak v Ameriki. Ti pa mi obljubi, da od danes pustiš dekleta v miru in pojdeš jeseni v semenišče. To so moje zadnje besede. Če nočeš — pripiši posledice samemu sebi. Ne spoznam te več za svojega sina.“

Tone je skoro zajokal.

„To je kruto, oče! Ančka ni taka, kakor mislite! Poznam jo! Nikoli ne bo sprejela denarja!“

Mrkon se je komaj premagoval od jeze in razburjenosti. Če bi ne bila v gostilni, bi Tone gotovo čutil njegovo roko.

„Dobro, ti me ne ubogaš. Zapomni si, fant, hudo boš obžaloval svojo nepremišljenost!“

„Ne morem drugače, ker, ker — imam srce! Drugi ga pa nimate! In tudi, če bi — ne, ni mogoče! Jaz moram govoriti z Ančko!“

Pograbil je suknjo in klobuk ter zbežal iz gostilne.

XII.

Tiha pomladna noč je bdela nad Podgoro. Lune ni bilo, a zvezde so mežikale na modrem, jasnem nebu, kakor bi si prizadevale uganiti skrivnosti vasi, ki spi pod njimi. Zemlja je opojno dišala, gorki vetri so se igrali z vrhovi dreves, polja so puhtela in hrepenela po oploditvi.

Anžetovi bajti se je približala sloka moška postava. Postala je na oglu stopila za hišo in potrkala na temno okno. Enkrat, dvakrat, trikrat — a v bajti se ni nič zganilo. Moški — bil je Tone — je potrkal še enkrat.

„Ančka, odpri, jaz sem, Tone!“

Ančka ni spala. Kako bi neki! Od samih skrbi jo je bolela glava. Slišala je že prvo trkanje na okno, pa je mislila, da udarja veja drevesa ob steklo. Ko je zaslišala glas, je planila iz postelje vsa prestrašena.

„Kdo je?“

„Jaz, Ančka! Odpri!“

Spoznala je glas.

„Tone?!“

Prižgala je luč, se oblekla in šla odpirat vežna vrata.

„Jezus Marija, kaj pa je tebe prineslo, Tone?“

„Ančka, je to mogoče?“ je bila Tonetova prva beseda.

Ančka je zajokala in naslonila glavo na njegovo ramo. Objel jo je in poljubil.

„Nisem več zdržal v mestu. Odpravil sem se v mraku in prišel peš do tu. Gospodinja nič ne ve. Zjutraj moram v šolo. Bog ne daj, da bi naši izvedeli!“

Sesedel se je izmučen na stol. Ančka je šla zapirat okno. V zvoniku pri fari se je sprožila ura, Ančka je naštela enajst. Zaprla je okno in ga zagrnila.

„Prejšni teden je bil oče pri meni,“ je govoril Tone. Silno je bil slabe volje in me ošteval. Pravil je tudi nekaj o Lojzetu. Ančka, ali je kaj resnice na tem?“

„Saj veš, da ne,“ ga je odkritosrčno pogledala Ančka. „Česa vse zlobni jeziki ne spletejo! In če sem tiho in trpini obrekovanje, češ da sem se pečala z Lojzetom, delam to le zaradi tebe, Tone! Tvoje ime naj ostane, nedotaknjeno!“

„Kako si dobra, Ančka!“ ji je Tone stisnil roko, „ali, zakaj nisem sam svoj! Nikogar bi se ne bal, vsakemu bi povedal resnico v obraz. Tako pa! Zakaj ta bojazljivost in malodušnost v meni?!“

Skočil je pokonci, objel Ančko in zaklical:

„Ančka veš kaj? Vse vezi pretrgam z domom, z vasjo, z vsemi skupaj, zakričal bom pred vsem svetom, da si ti moja, edina, da bo dete, ki ga nosiš pod srcem, samo moje in tvoje! V mesto pojdeva za vedno, se bova že kako preživela. Ti boš šivala, jaz bom dokončal študije. Ančka, ali ne?“

Solze so ji poizele po licih. Njene sanje mladosti, sanje, ki so ji lajšale dušo v najtežjih dnevih gorja in obupa, te sanje postajajo v Tonetovih ustih resnica! In vendar se ne bodo nikdar uresničile!

Ančka se je nalahno izvila iz objema.

„Tone, nekaj ti moram povedati. Najbridkejše, kar sem kdaj povedala v življenju. Vsak dan sem se pripravljala, da bi ti napisala pismo. Pa sem mislila: saj tako odidem kmalu v mesto, bom pa tam govorila s teboj. No, zdaj si pa prišel sam ...“

„Zakaj pa v mesto, Ančka?“

„Tu se ne morem več trpeti, zdi se mi, da me vsa Podgora prezira. Pa tudi ni več bajta moja. Krčmarjeva je. Očetovi dolgovi so mi jo požrli. Saj zdaj je vseeno. K materini sorodnici grem v Ljubljano. Hišnica je v neki visoki palači. Poglej, kako prazno je po sobi. Skoro vse sem že razprodala. Stroje mi je že odpeljal Anžonov hlapec v mesto. Tone, ti ne veš, kako mi je hudo! V tej hišici sem se rodila, tu sem preživela otroška leta, tako dragi spomini ležijo tu vsepovsod — pa moram iti!“

Tone si je bil zagrebel glavo v dlani in pritajeno ihtel.

„In tega sem kriv — jaz, Ančka!“

Ančka bi bila najraje na glas zakričala od bolesti.

Pa se je premagala. Pobožala je Toneta po laseh.

„Bodi mož, Tone! Oba sva kriva, ljubezen in vroča kri. Poslušaj! V nedeljo so bili vaš oče pri meni!“

Tone je dvignil glavo.

„Oče? Po kaj pa so prišli?“

„Zavoljo tebe. Ti ne veš, kako je bilo. Prosili so me in rotili, naj te pustim pri miru, naj se ne brigam več zate. Skrbeli da bodo za otroka, samo molčim naj in naj ne pripovedujem nikomur, kdo je njegov oče. Celo denar so mi hoteli odšteti! Takrat me je pa pograbilo. Vsa kri mi je šinila v glavo. Ne, sem dejala, plačevati si pa ne pustim svoje ljubezni! Zahtevajte karkoli od mene, samo tega ne. Za svojega otroka bom že sama skrbela. — In potem so me opozarjali oče, da nasprotujem samemu Bogu, če se ti ne odrečem, ker so te zaobljubili nekoč, da postaneš duhovnik. Obljubila sem jim vse. Nenadoma so zahtevali, naj svoje obljube tudi s prisego potrdim. Bojevala sem se sama s seboj. Končno sem se odločila in — “

„In?!“ Tone jo je zgrabil za roke. Kakor mučenica se mu je zdela.

„— in jaz sem prisegla ...“ je končala Ančka in si zakrila obraz z rokami.

Tone je spustil njeno roko. Kakor kip je obstal na mestu. Lica so mu bila bleda, upadla, preko njih sta zdrknili dve solzi iz oči.

„Torej vse končano ...?“

„Vse, Tone. Jaz sem že prebolela. Ves teden sem se mučila, vse noči prebdela v joku. Zdaj sem mirna. Tone, tudi ti moraš preboleti, pozabiti. Saj je mogoče res bolje tako, kakor želijo oče. Brez očetovega in materinega blagoslova pa bi midva ne bila srečna.“

Stopila je k njemu.

„Ne zameri mi, Tone. Pomisli: žrtvovala sem svojo srečo samo zato, da boš ti srečen, ker sem te tako ljubila. A spomin na ljubezen bo ostal vedno v mojem srcu. Glej, preprosto kmetsko dekle sem, hči vaškega bajtarja. Nisem študirana, kakor ti. Toda vedno rada prebiram knjige. Iz teh sem se mnogo naučila. Mogoče tudi to, da sem imela dovolj moči, pokopati svoje najlepše sanje življenja ...“

Tone se je nenadoma bridko nasmehnil.

„Jaz naj bom srečen brez tebe, Ančka? Nikoli! Če oče misli tako, se moti! Dobro! Pozabil bom nate, na vso ljubezen. Toda v lemenat vendar ne pojdem!“

„Tega ne smeš storiti, Tone! Pomisli na mater, na očeta!“

„Ah, kaj! Če so mi ukradli tebe, ne smejo mi ukrasti tudi življenja! Zbogom, Ančka! Grem, kmalu se bo pričelo daniti. Samo nekaj te prosim: pazi na otroka!“ Iskreno jo je objel in poljubil.

Lesena vrata so zaškripala, Tonetova postava je utonila v meglo. Na vasi so se oglašali petelini.

Ančka se je oblečena vrgla na posteljo, krčevit jok je pretresal njeno izmučeno telo.

XIII.

Po ljubljanskih ulicah se je vlačila jesenska megla. Vsekrižem so hiteli ljudje, vozovi, avtomobili. Vmes vrišč, drdranje, glasovi avtomobilskih tromb zvončkanje cestne železnice, smeh in govorenje mimoidočih. Izložbena okna trgovin so bila motna, rosna od megle. Luči v njih kakor vešče. Čim bolj se je mračilo, tem gostejša je postajala megla. Ob pločnikih so se vžigale cestne svetiljke. Brlele so v megleni kopreni kakor svetlikajoče se kresnice nad daljnim močvirjem.

Ančka je počasi stopala po široki ulici, zavita v obnošen plašč. Lica so ji bila upadla, bleda, okrog posinelih ustnic je krožil trpeč izraz. Nič več ni bilo tistega vročega ognja v njenih velikih, sanjavih očeh. Bile so globoko udrte, ugasle. Žalostno so se ozirale po ljudeh, ki so hodili mimo Ančke. Toda obrazi teh ljudi so bili prav tako dolgočasni, pusti, neveseli, kakor megla sama. Nikjer ni bilo toplega pogleda za Ančko, ne prijaznih oči, ne veselega obraza. Sama sredi teh tujih ljudi, brez sredstev, brez službe.

Pred šestimi tedni se je vrnila iz bolnice, vsa potrta, z ubito dušo, toda — brez deteta! Toliko trpljenja, gorja, samozatajevanja in obrekanja je morala prestati, a za koga? Če bi otrok živel, bi vedela, zakaj je trpela in doprinašala žrtve. Tako pa ne ve, zakaj! Samo za tiste ure ljubezni? Ah da, ljubezen! Tone jo je prišel obiskat v bolnico, da bi videl otroka, kakor je rekel. Ko je zvedel, da je dete umrlo, ga ni bilo več! No saj je Ančka sama hotela, naj se ne meni več zanjo, toda vendar jo je bolela Tonetova sebičnost! Vsaj požrtvovalnejšega bi se lahko izkazal! Pa Ančka se ni hudovala nanj. Globoko v svojem srcu ga je še vedno — ljubila.

Dete je živelo samo nekaj ur. Ni bilo zmožno življenja, materina žalost in trpljenje v mesecih nosečnosti sta ga pogubila. Prve dni se Ančka ni dala utolažiti. Pozneje se je udala v usodo. Saj udarcev je bila že itak vajena.

Denar od pohištva in drugih stvari, ki jih je prodala, ji je že docela pošel. Hišnica, materina sorodnica, je bila v večnih denarnih stiskah. Imela je kopico otrok, razen najstarejšega so bili še vsi nepreskrbljeni, mož njen pa brez službe. Ančka je pomagala, dajala je denar za živež in obleko, dokler je kaj imela. Ko pa ni bilo več, je postala hišnica neprijazna in osorna napram Ančki.

Iz bolnice prišedši Ančki je dejala:

„Zdaj pa ne moreš biti več pri nas. Poišči si kakšno službo!“ Ančka jo je toliko preprosila, da je smela vsaj prenočevati pri hišnikovih. Preživljala se je z borimi dinarji, ki jih je dobivala od bolniške blagajne. A dela, službe ni bilo. Oba stroja, šivalni in pletilni, sta zaprašena počivala pri hišnici. Vse dni je Ančka blodila po mestu, iz veže v vežo, od enih vrat do drugih, toda povsod je slišala isto: slabi časi, ni denarja, brezposelnost. Tudi na borzi dela so ji tako povedali. Brezposelnost! Od te besede, ki jo je Ančka čula neštetokrat na dan, jo je že bolela glava.

Mislila je že, da bi se vrnila v domačo vas. Toda kaj naj počne tam? Doma nima več, oholi krčmar je znabiti že prezidal bajto v gosposko vilo za izletnike. Srce jo je zabolelo pri spominu na dom. In pri fari je pokopan njen oče, njena mati! Na praznik Vseh svetih se bo peljala na grob starišev. Kupila bo rože in se bo odpravila. V mraku, da jo nihče od Podgorčanov ne bo opazil.

Zvečerilo se je. Ančka je prispela do konca ulice, v bližino kolodvora. Zavila je po široki cešti na desno, nato pa krenila v drugo, ozko ulico, da bi po nji dospela nazaj v mesto.

Prišla je mimo kavarne. Visoka okna so bila močno razsvetljena in zagrnjena. Lepo mora biti za temi okni, je pomislila Ančka. Še nikoli ni bila v kavarni. Vedela pa je, da imajo tam najrazličnejše časopise za čitanje. Kaj, če bi šla noter? Mogoče najde med njimi kako primerno službo! In bela kava bi se ji tako prilegla!

Prijela je za medeno kljuko, odprla vrata in vstopila. Svetle luči so ji jemale vid. Oči gostov so se ozrle vanjo. Nerodno ji je bilo, zardela je. Sedla je k mizici v kotu. Priplesal je mlad črno oblečen natakar.

„Želite prosim?“

„Belo kavo in kruh,“ je naročila Ančka s skromnim boječim glasom.

„Prosim!“ Natakar je odbrzel. Čez nekaj minut se je kadila na mizi pred Ančko vroča kava. V svetli taci pa je bilo naloženo najrazličnejše rumeno pecivo.

S slastjo je Ančka popila kavo in prigrizovala zraven pecivo. Lica so ji zagorela, kakor ognjene rože. Lagodnost na mehkem sedežu in prijetna toplota v kavarniški sobi sta ji pričarali na obraz neko tiho zadovoljnost. Svetloba električnih žarnic ji je ublažila trpke poteze okrog ustnic in oči, ki so zažarele v čudni milini. Vsa pojava Ančkina je postala lepša in mikavnejša, kakor kdaj prej.

Ančka se je ozirala, kje bi dobila kak časopis.

Pri sosednji hiši je sedel lepo oblečen gospod z upogujenim nosom in z majhnimi, lokavimi očmi, ki so neprenehamo švigale po kavarni. Takoj je uganil Ančkine misli. Vljudno ji je pomolil časopis, ki ga je držal pred seboj, preko mize in se prijazno nasmehnil.

„Prosim, gospodična, izvolite!“ je dejal v hrvatskem jeziku.

Ančka se je prijazno zahvalila in vzela časopis.

„Samo radi službe bi rada pogledala,“ je pripomnila preprosto.

Zdaj pa je postal tuji gospod naravnost uslužen. Pristopil je k Ančkini mizi, prosil za dovoljenje in prisedel.

„Vi iščete službo?“ je vprašal. „Kakor nalašč! Moja žena — sem namreč višji uradnik iz Zagreba — hoče imeti na vsak način Slovenko za služkinjo. Ves dan sem iskal po mestu, pa nisem mogel najti primernega dekleta. Jutri pa moram nazaj v Zagreb. Za vas bi skoro rekel, da boste všeč moji ženi. Ste videti skromna in dostojna. Če hočete, pa se domenimo.“ Govoril je s sladkim, pogrkujočim glasom.

Med hrvatsko govorico je vpletal slovenske besede. Ančka ga je komaj razumela. Dvomila pa ni niti za hip, da je vse to, kar ji pripoveduje gospod, gola resnica. Nasprotno; v srcu je natihem hvalila Boga, da jo je pripeljal tu sem, kjer se ji je nenadoma nasmehnila sreča, da dobi dobro službo.

„Samo daleč je Zagreb, gospod,“ je odgovorila z napol prikritim veseljem v besedah.

Gospod se je spet nasmehnil.

„Kakor vam drago, gospodična! Veste kaj? Pridite jutri zjutraj do osme ure v to kavarno in mi povejte, kako ste se odločili čez noč. Pričakoval vas bom! Zdaj moram še po nujnih potih. Torej, pridite gotovo. Nasvidenje!“

Poklical je plačilnega in plačal. Spoštljivo je pozdravil Ančko in izginil skozi vrata iz kavarne.

Ančki se je samo od sebe smejalo. Kakšna sreča! Preje po cele tedne ni mogla najti zaslužka! Malo čudno se ji je zdelo, da se je gospodu Zagrebčanu tako mudilo iz kavarne. Ni utegnil čakati, da bi ga bila Ančka natančneje povprašala, kakšne vrste služba jo čaka, koliko bo imela plače in druge take Stvari. No, navsezadnje je pa tudi res, da je gospod tujec v Ljubljani, mora danes urediti svoje zadeve, jutri se gotovo že odpelje z opolanskim vlakom. In Ančka z njim? Ali naj gre, ali ne? Ona je zdaj popolnoma sama, svobodna, gre kamor hoče. Saj svet je velik. In veseli jo po svetu. Kolikokrat si je želela biti v krajih, o katerih je čitala v kaki knjigi. Zdaj pa se ji ponuja prilika. Če ne bo zanjo, se še vedno lahko povrne v domače kraje. Torej: da ali ne?

Ančka se je zdramila iz zamišljenosti.

„Šla bom!“ se je odločila v mislih.

Ko je prišel natakar v bližino, ga je poklicala, odštela denar in odšla iz kavarne. Hišnici je povedala, da je dobila službo v Zagrebu. Zgodaj je vstala, pospravila svoje stvari v pleteno košaro, izročila hišnici svoja dva stroja v oskrbo in se poslovila od nje.

Gospod jo je že čakal v kavarni. Gostov ni bilo.

„Sem si mislil,“ si je mel roke s pravo židovsko lokavostjo, „da ne boste zavrgli tako dobre službe, ki se vam ponuja.“

In spet se mu je mudilo. Tudi zdaj Ančka ni mogla ničesar poizvedeti o službi.

„Urno, če ne zamudiva vlak!“

Žid je hitel iz kavarne, Ančka za njim. Na kolodvoru je kupil dva vozna listka do Zagreba. Brzovlak je odsopihal.

Ančka je stala ob oknu drvečega vlaka in žalostno gledala, kako ji izginja Ljubljana izpred oči.

XIV.

V ozki ulici starega mesta v Zagrebu je stala dvonadstropna, začrnela hiša. Po temni, obokani veži se je prišlo do lesenih stopnic, ki so vodile v nadstropja. Na dolgem hodniku drugega nadstropja so bila vrata pri vratih. Na enih izmed njih je bila pritrjena ploščica z imenom stanovalca, pod njo gumb za zvonec.

Gospod Žid in Ančka sta prispela pred stanovanje. Gospod je pozvonil. Nekaj časa je bilo vse tiho. Kmalu pa so se odprla vrata, počasi, previdno. Ančka je zagledala obraz gospe, o kateri ne bi mogla reči, da li je mlada ali stara. Vendar je takoj presodila, da mora biti mnogo starejša od gospoda. Debele plasti pudra so lepile na ovelih licih gospe; robovi oči in obrvi so bili naznačeni s črno, tanko črto, njene ustnice pa so bile krvavordeče, kakor bi si jih bila pravkar namazala z zrelimi češnjami.

„Zdaj sem ti pa pripeljal sobarico, Meri,“ je namignil Žid na Ančko. „Poglej, kakšna roža je to!“

„Saj res!“, se je začudila in zasmejala gospa, da sta se pri tem pokazali dve vrsti belih, umetnih zob, pripetih ob straneh z zlatimi kaveljci.

Ančka in gospod sta vstopila. Gospa je Ančki odvzela košaro, jo postavila v kot, njo pa je peljala v sobo.

„Ste Slovenka?“ jo je vprašala.

„Da,“ je odvrnila Ančka.

„Kar sedite, takoj bom nazaj, da se dogovorimo in vam odkažem delo.“ In je odhitela iz sobe. Duh parfema je pustila za seboj, da si je Ančka zatisnila nos.

Ančka se je razgledovala po sobi naokrog. Težke zavese na oknih, po tleh preproge, dragoceno pohištvo, divani, po stenah velike slike z zlatimi okvirji! Ančka je kar strmela.

„Bogata morata biti ta dva človeka,“ je dejala sama pri sebi. „Že ta soba je tako lepa, kakšne morajo biti šele druge!“

Sedla je v mehek naslanjač. Vse se ji je zdelo lepo in pravilno, samo to ji ni šlo v glavo, da se gospod kakor tudi gospa tako izogibata pogovorom o službi in kar še spada zraven. Ko sta se peljala v vlaku je gospod ves čas molčal, čital časopis ali pa gledal skozi okno. Ona si ga ni upala spraševati ničesar. In zdaj gospa. Nekaj besed ji je privoščila, pa hajdi spet ven! Ančka je sklenila, da bo takoj, ko pride gospa, zahtevala natančnih pojasnil. In si je obenem mislila: „Gosposki ljudje imajo pač svoje muhe.“ Minulo je precej časa. Ančka je že postajala nestrpna. Vse je utihnilo, nikogar ni bilo na spregled. Slednjič so se vendar odprla vrata. Vstopila je gospa. Toda ne sama. Mlado, rdečelično dekle v hrvatski narodni noši je stalo za njo in z radovednimi pogledi zrlo na Ančko.

„Vidiš, Katica, to je pa moja prva sobarica“ je pokazala na Ančko.

Katica se je sramežljivo nasmehnila in stekla k Ančki. Podala ji je roko, ki jo je Ančka krepko stisnila.

„Kako pa je vam ime?“ se je obrnila gospa k Ančki.

„Ančka!“

„Dobro. Porazgovorita se med seboj. Ančka in Katica; grem, da pregledam pošto. Takoj se vrnem.“

Ančko je popadla jeza. Spet odhaja! Že je hotela skočiti za njo in odločno zahtevati, naj ji pove, kaj je s službo, ko jo je opozorila Hrvatica s tem, da si je dala prst na usta, naj bo mirna.

„Zakaj naj bom tiho?“ se je vznejevoljila Ančka.

Katica se je poredno smejala. V kolikor je Ančka razumela njeno hrvatsko govorico, je gospa silno bogata grofica, ki ima celo v Ameriki svoj grad. Zelo rada potuje po svetu in si za vsako tako potovanje najame novih poslov. Je nekoliko bolna na živcih, zato silno pozabljiva in se včasih za prazne marnje razburi. Zato je najbolje, da se jo pusti pri miru. Vse to da ji je pravil tisti gospod, ki ji je naklonil to krasno službo.

„Najbrže gospejni mož?“ je pripomnila Ančka.

Katica je odmajala z glavo.

„Ne mož! Gospa grofica je vdova.“

„Tako?“ je presenečeno vzkliknila Ančka. „Meni pa je pravil oni gospod, da je njegova žena!“

Katica se je prešerno zahihitala.

„Ne ta! Njegova žena je druga!“

Ančko je stogotilo. Zdaj naj pa razume vse te kolobocije! Vsa ta „služba“ ji je postajala zoprna, zagonetna. Da nekaj ni v redu, to je čutila Ančka. Naivna Katica pa je od veselja kar skakala po sobi. Ančka sama ni videla kdaj, pa se je znašla v istem veselem rapoloženju, kakor njena tovarišica. Zakaj bi pa ne bilal Katica že ve, da je vse v redu. Ona je Hrvatica, se je lahko po mili volji porazgovorila in tudi popolnoma razumela gospoda, dočim je Ančka gotovo kako stvar napačno pojmovala. In odtod nesporazumljenje.

Blagodišeča, napudrana in našminkana „gospa“ se je slednjič spet prikazala med vrati. To pot je sedla na kanape nasproti obeh deklet.

„Ravnokar sem dobila brzojav iz Nemčije, kjer mi javlja moja hči, naj pridem nenudoma tja, da odpotujeva na zimsko letovišče v Južno Ameriko, kjer imam svoje veleposestvo. Hočeta z menoj?“

„Da,“ je prikimala Katica, Ančka je ponovila za njo. „Prav. Tebe, Katica, sem nastavila za kuharico; imela boš vse prosto in razen tega lepo mesečno plačo. „Ti —, kako ti je že ime?“

„Ančka!“

„Ti, Ančka, boš pa moja sobarica. Tudi ti boš imela vse prosto, hrano, stanovanje, vožnjo; samo mesečne plače ne boš dobivala. Tvoja bo napitnina, ki bo včasih presegala trikratno mesečno plačo. Kajti na mojem gradu prirejam pojedine, ki se jih udeležujejo sami grofje in baroni, amerikanski miljonarji. In to veš, da taki ne skoparijo z denarjem.“

Ko je Ančka slišala od milijonarjev, si je že v duhu predstavljala, kako se bo čez toliko in toliko let s prihranjenim denarjem vrnila iz Amerike v svoj domači kraj in si postavila tam lično hišico, da bo starost preživela v miru in zadovoljnosti.

„Sta torej zadovoljni?“

„Jaz sem zadovoljna,“ je urno zatrdila Katica.

„Jaz tudi,“ je s poudarkom izrekla Ančka.

„Dobro. Sedaj pa tu podpišita.“

Gospa je privlekla iz ovitka polo belega papirja in jo položila na mizo.

„To pogodbo podpišita!“

Obe sta podpisali. Kaj — to seveda nista vedeli.

Kupčijo s svojim lastnim telesom!

Gospa je zgrnila papir in ga spravila v ovitek. Drugi dan zarana so se odpravile s številnimi kovčegi na kolodvor. Ančka in Katica s tramvajem, gospa z automobilom.

Ko so odhajale, je gospa zaklenila stanovanje in spravila ključ v torbico. O gospodu „možu“ ni bilo ne duha ne sluha.

XV.

V kupeju drugega razreda so sedele gospa, Katica in Ančka. Ročno prtljago so razpostavile po mrežastih policah.

V kupeju je bil razen naših treh potnic samo starejši gospod z gladko obritim obrazom in z osivelimi lasmi. Izpod njegovih črno obrobljenih očal so gledale sive, skoro dobrodušne oči. Gospod je sedel ob oknu, gledal na mimobežoče pokrajine in se na videz ni brigal za svoje sopotnice. Tupatam je okrenil glavo, njegov pogled je premeril gospo in nato obvisel na dekletih. Pa se je gospod takoj spet zazrl skozi okno.

Brzovlak je drvel mimo vasi, trgov in mest, po ravninah, mimo polj, ob podnožjih gozdov in holmov, skozi doline, mimo rek in potokov.

Ančka je sedela v kotu, žalostna, zamišljena, pogreznjena sama vase. Še Katica, od sile naivno in vedno veselo dekle, je ni mogla več razvedriti. Katica se je razposajeno smejala, pripovedovala Ančki to in ono, toda ta jo je poslušala le navidezno. Njene misli so se mudile, daleč, daleč nad Ančkino rodno vasjo, vasovale so pri znancih, obkrožale pojavo Toneta. Ali ga bo Ančka še kdaj videla? Ali jo bo življenja pot še kdaj zanesla v Podgoro, ljubi rojstni kraj, kjer je Ančka užila toliko gorja, pa so spomini nanj vendar tako lepi in sladki?

Ančka je mislila na svojo mater, na očeta. Da, njena mati! Kako udano jo je ljubila Ančka! Če bi še živela mati, bi mogoče nikoli ne prišlo do tega, da odhaja Ančka sedaj za nepoznanimi cilji v daljni, tuji svet. Počemu pravzaprav vse to? Kakor v nekaki omamljenosti je preživljala Ančka te zadnje dni, z drvečo naglico so se vrstili dogodki, odkar je bila zapustila bolnico.

Mogoče pa se je vendarle prehitro odločila za ta korak? Vsa ta dozdevna služba se ji zdi tako skrivnostna in negotova.

Ančki je udarila ob teh mislih kri v glavo, burno ji je udarjalo srce. Tolikokrat si je že dejala, da ne bo več mislila na preteklost, skušala je pozabiti na vso prestano žalost, na vse moreče skrbi. Pa ni mogla. Globo- v duši je Ančko žgalo in peklo.

Pritajeno je zavzdihnila. Gospod ob oknu se je ozrl, njegov pogled se je srečal z Ančkinim. In Ančki se je zdelo, da je bilo v tistem pogledu nekaj kakor sočutje.

Katica je neprestano žlobudrala. Očividno je bila silno zadovoljna, da se tako udobno vozi, na mehkih divanih drugega razreda. Gospa, ki je sedela dekletima nasproti, je držala v naročju neko knjigo. Toda čitala ni. Njene lokave oči so počivale na dekletih, včasih pa so za hip ošinile gospoda ob oknu.

Nenadoma je gospa odložila knjigo, se dvignila in dejala dekletoma:

„Grem v jedilni voz. Takoj se vrnem.“

In že je odšumela iz kupeja.

Gospod se je obrnil od okna in s prijaznim glasom vprašal dekleti v hrvatskem jeziku.

„Kam pa potujete?“

„V Ameriko!“ je kratko odvrnila Katica.

Gospod se je začudil.

„Tako? V Ameriko? No, zaenkrat vsekakor v Hamburg, kajne, šele odtam boste nastopili pot v Ameriko,“ se je zasmejal gospod.

Ančko je iznenadila gospodova prijaznost. Vsa njegova zaupljiva osebnost, dostojanstveno obnašanje ji je dalo poguma, da je vprašla:

„Kam pa se peljete vi, gospod?“

Ta je z ljubeznivim nasmeškom odgovoril: „Jaz že na prihodnji postaji izstopim.“

In kakor da je komaj čakal prilike za razgovor, je gospod nadaljeval: „Sem namreč član mednarodne izseljeniške zveze za varstvo deklet in potujem na važen sestanek v neko nemško mesto.“

Ančki so gospodove besede brnele v ušesih, kakor prijetna godba, toplo ji je postajalo v duši, kakor bi posijali vanjo svetli solnčni žarki.

— Mednarodna zveza za varstvo deklet — je Ančka ponavljala v mislih. To mora biti gotovo društvo, ki skrbi, da dekleta na potovanjih ne zaidejo na slaba pota.

V Ančki je še vedno rastel dvom o istinitosti obečane službe in o dozdevnem ameriškem posestvu bogate hrvatske grofice.

V svojem mišljenju je bila Ančka povsem različna od preproste Katice. Ta ni veliko razmišljala. Verjela je v lepe obljube na imenitno službo; veselilo jo je potovanje in prijetna vožnja, ki jo čaka po morju, tisti velikanski luži, ki je Katica še nikoli v svojem življenju ni videla. Nasprotno pa je Ančka z bistrimi očmi gledala na življenje. Trd boj za obstanek, trpljenje in nemalo tudi lepe knjige so naučile Ančko misliti in dobro presojati vsako stvar. V svoji duševni razdvojenosti se je sicer oprijela bilke, ki ji jo je pomolil agent, obljubljujoč Ančki dobro službo. Toda vseskozi je spremljalo Ančko prikrito nezaupanje do Žida in do gospe. Nikogar ni imela, da bi jo poučil in ji svetoval. Ta gospod v kupeju pa je, kakor pravi, član društva, katerega dolžnost je, varovati dekleta na potovanjih pred nastavljenimi zanjkami zapeljivcev. Sam Bog ga ji je poslal na pot. Kar naravnost povpraša gospoda, kako misli o tej stvari. Vse mu natanko razloži, saj beseda ni konj.

Ančka je pogledala Katico, ki je brezskrbno lomila koščke kruha in jih nosila v usta. Hotela ji je nekaj pošepetati na uho. Pa se je že oglasil gospod.

„Če želita, gospodični, kakega pojasnila, sem radevolje na uslugo.“

Pomenljivo ja pogledal Ančko in dodal:

„Posebno vi se mi zdite nekam otožni. Veselilo bi me, če bi vam mogel pomagati z dobrim svetom.“

Ančki se je izvil bolesten vzdih iz prsi.

„Kako naj bom vesela na poti v daljne, tuje kraje! Bogve, kaj nas še vse čaka, kajne Katica?“

Hrvatica se je zahihitala.

„Oh, bo že kako! Saj Amerika je gotovo velika dežela!“

„Kaj mislite vi, gospod?“ se je Ančka spet obrnila do prijaznega gospoda, ki je z vidnim zanimanjem poslušal dekleti.

Ančka mu je v kratkih besedah povedala svojo zgodbo, začenši z dogodkom v ljubljanski kavarni, pa vse do oshoda iz Zagreba. Ko je končala se je gospod za trenotek zamislil, potem je pa dejal:

„Ljuba moja, kaj naj vam jaz svetujem v tej stvari? Preje bi morali pomisliti in natanko preudariti, preden ste se sploh podali na pot v Zagreb.“

„Vem,“ se je Ančka v zadregi ozrla v tla. „Kaj sem pa hotela? Vesela sem bila, da se mi je ponudila prilika za službo.“

„Poznam vašo gospo,“ je pojasnjeval uslužno gospod, „in ste glede službe pri njej lahko popolnoma brez skrbi. Gospa grofica je poštena. Seveda, če vas tujina ne veseli, se ne bi smeli odločiti za to pot, kakor sem že rekel. V pol ure moramo dospeti na obmejno postajo, kjer bo kontrola potnih listov. Tam se še lahko premislite in odpeljeta nazaj. Sicer pa mislim, da boste pri gospej grofici popolnoma zadovoljni.“

Ančka je mirno poslušala gospoda, obraz se ji je pričel jasniti. Svet starega, izkušenega moža, ki dobro pozna grofico, jo je navdal z novim upanjem. Vsi predsodki in pomisleki v Ančkini notranjosti so mahoma skopneli.

„Ne zamerite,“ je govorila v zadregi, „da sem vas nadlegovala z vprašanji. Hvaležna sem vam za pojasnilo. Zdaj sem docela pomirjena.“

„Ti si tako nezaupljiva,“ je pripomnila Katica smehljaje; „jaz pa nisem niti za hip dvomila o poštenosti naše gospe.“

Vrata kupeja so se odprla, vstopila je gospa, z neznansko prijaznim smehljajem okrog ustnic. Mimogrede je pogledala gospoda, ki se je spet premaknil k oknu in gledal skozi. Gospa je zapovedala dekletoma:

„Bliža se obmejna postaja. Pripravita kovčege za carinski pregled.“

Brzovlak je z velikim ropotom zavozil na postajo. Neznani gospod, „član mednarodne zveze za varstvo deklet“, je vljudno pozdravil gospo, pokimal obema dekletoma ter odšel s površnikom in majhnim kovčegom iz kupeja. Toda Ančka in Katica nista opazili, ko se je gospod zunaj na hodniku še enkrat ozrl skozi stekla na vratih v kupe. Njegove oči in oči gospe „grofice“ so se vjele. Nema govorica teh pogledov je bila obema razumljiva, kajti gospod je zadovoljno pritrdil z glavo, okrog našminkanih ustnic gospe pa je zaigral lahen nasmešek. Gospod je nato urno odhitel iz voza in izginil med množico na peronu.

Premetena trgovka z dekleti je imela celo po vlakih svoje agente, ki so imeli nalog, razpršiti nevednim žrtvam vsak dvom in jih pod krinko člana človekoljubnega društva prepričati o „pošteni službi pri gospej grofici“.

Resnim nasvetom starega gospoda je Ančka trdno verjela in ji ni prišlo niti na um, da bi se vrnila z obmejnega kraja Nemčije nazaj v domovino.

Brzovlak je sopihal po nemški zemlji naprej in naprej. V enem izmed voz so bile tri osebe povsem zadovoljne: gospa „grofica“, Katica in Ančka. Gospa zato, ker ji je šlo vse tako lepo po sreči, Katica in Ančka pa sta sanjali o rožni bodočnosti. Samo lahna, temna slutnja, globoko nekje v srcu, se je Ančki oglašala kljub vsemu.

In te čudne slutnje se Ančka ni mogla otresti vse dotlej, ko je vlak privozil na peron velikega pristaniškega mesta v Nemčiji — Hamburga.

XVI.

Množice potnikov so se vsule iz vlaka. Vse je hitelo proti izhodu.

Glasno pozdravljanje, smeh, gneča, prerivanje, vrišč, šum, piski lokomotiv in vsepočez neskončno morje luči, da je Ančki brnelo po ušesih in ji jemalo vid, ko je stopala vštric Katice po velikanskem hodniku kolodvora. Obe sta nosili v rokah prtljago.

„Pojdita pred menoj, da se mi ne izgubita,“ je zanosljala gospa in jih porinila predse.

Prerile so se do izhoda. Nosači so priskočili dekletoma, hoteč jima uslužno odvzeti prtljago. Ančka in Katica sta prestrašeno odskočili. Pristopila je gospa. „Ni treba,“ je dejala nosačem v nemškem jeziku.

Nenadoma se je pojavil pred njimi gospod „soprog“ z neko mlado, elegantno napravljeno gospodično. Ančki se je odvalil kamen od srca. Torej vendarle nikaka prevara! Gospod je gotovo hitel hčerki naproti, zdaj pa sta tu pričakala na mater, da se odpeljejo skupno v tiste daljne kraje na zimsko letovišče. Oh, takšnale gospoda ima nebesa na zemlji!

Gospod se je poklonil in pozdravil. Pri pogledu na dekleti mu je zaokrožil okrog ust zadovoljen nasmešek. Z gospo sta izmenjali nekaj besed v jeziku, ki ga Ančka še ni nikoli slišala. „Hčerka“ je stala ob strani, tiho, skoro zamišljeno.

Židu se je očividno spet nekam mudilo. Kajti že se je v naglici poslovil in izginil v gneči.

„Poglej, Katica, gospod že zopet odhaja!“ je potegnila Ančka svojo tovarišico za roko.

„Naj,“ je odvrnila ta. „Mora že imeti opravka v tem mestu.“

„Čudna je ta družina,“ je zamrmrala Ančka in spet ji je postalo žal, da se je podala na pot.

Gospa je menda opazila nezadovoljne poglede.

„Moj mož mora na poslaništvo, da dobi potrebne papirje za odhod na parnik,“ je pojasnila. „Me pa gremo tačas v hotel.“

Ančka je gledala na ulico. Kaj takega še ni videla! Ljudje, vozovi, automobili, tramvaji — vse je drvelo s tako naglico, da se je Ančki vrtelo v glavi. Bila je že utrujena od prtljage, ki jo je nosila na obeh rokah.

Na nekem križišču so stopile v tramvaj. Gospa in tuja gospodična sta sedeli skupaj in se pogovarjali. Vozili so se domala pol ure po širokih, gladkih ulicah, preko ogromnih trgov, mimo visokih palač in cerkva. Vsepovsod je mrgolelo ljudi, automobili so kar preplavali ulice.

Izstopile so. Ančka je onemela prijela Katico za roko.

„Ah!“ se je izvilo obema iz prsi.

Pred njima se je širila nepregledna, umazano zelena, ponekod, v daljavi, temnomodra vodna ravan, posajena z neštetimi parniki, ladjicami in čolni.

Morje! Hamburška luka!

Široka, tlakovana ploščad je vezala morsko obrežje z mestom. Ob njej so se vrstile velikanske palače z razkošnimi trgovinami, hoteli, kavarne, gostilne, banke in menjalnice. Promet, ki je vladal tu, je bil z onim, v sredini mesta kot noč in dan. Ančka je mislila, da bo oglušela. In menda so se tu zbrali ljudje iz vseh delov sveta. Zagoreli mornarji, Zamorci, Indijanci z ogromnimi perjanicami okrog glave, ljudje z rumenkastimi obrazi in poševnimi očmi, elegantni gospodje, dame s krasnimi oblekami, ženske z rutami, raztrgani pobalini, vlačuge s predrznimi pogledi, otroci, duhovniki in vojaki. Vsa ta množica je valovila in se zibala semintja kakor morje samo.

Večerjale so v hotelu, kjer so se nastanile. Gospa je najela dve sobi, drugo poleg druge. Eno s tremi posteljami, za Ančko, Katico in Nemko, drugo zase.

„V moji sobi je samo ena postelja,“ je dejala, „pa naj prenoči moja hčerka kar pri vama.“

Ta „hčerka“ ni bila prav nič ošabna na svoje grofovsko pokolenje. Na žalost je govorila samo nemško, zato se Ančka in Katica nista mogli porazgovoriti z njo. Ančka je sklepala, da mora biti zelo nesrečna, kajti pogled ji je bil vedno silno žalosten in ko so se odpravljale spat, je Ančka zapazila solze v njenih očeh. Bogve, si je mislila Ančka, mogoče ji je usoda prav tako nemila, kakor meni.

Kako rada bi se Ančka pomenila z njo in jo potolažila! Zakaj neki je Bog ustvaril različne jezike!

Ančka se je spomnila na svoj domači kraj. Saj tam nima več doma, nikogar več nima tam in vendar ji je postalo tesno pri srcu ob mislih na svojo rojstno vas. Kako daleč je od nje! Domotožje ji je napolnilo dušo. Zakaj je odšla! Zakaj? Mislila je, da se ne bo nikoli pokesala, a zdaj ve, da je samo ena Podgora na svetu — kraj njene mladosti. Kakor iz sive koprene ji je stopil pred oči obraz Tonetov, zazibal se in izginil. Mesto tega je zrastla pred Ančkinimi očmi močna postava — Lojzeta.

Ančka se je nasmehnila in v tem zaspala.

Navsezgodaj je dekleta zbudilo trkanje na vrata. Stopil je moški z zavihanim ovratnikom. Za njim je stala gospa, v jutranji halji, nekoliko bleda, toda z neizrečno sladkim obrazom.

„Policijska kontrola, prosim,“ je dejal s službenim glasom detektiv preplašenim dekletom, ki so bila še v posteljah.

Gospa je pojasnila:

„Ona tam je moja hči, te dve pa sta moji služkinji, kuharica in sobarica. Potujemo na moje posestvo v Argentinijo, Evo, prosim!“ Pomolila mu je pod nos neke papirje. Policijski agent jih je površno pogledal, se zahvalil in odšel iz sobe.

„Alo, brž na noge dekleta!“ je ukazovala gospa. „Naš parnik leži že pripravljen v luki. Čez dve uri odrinemo.“

Toda preden je minula ura, so stale vse tri, z gospo na čelu, v pristaniški luki. Sirene so tulile iz ogromnih parniških dimnikov se je valil gost, črn dim proti nebu.

Gospa se je ozirala, kakor bi nekoga pričakovala. Ančka je opazila.

„Kje pa so gospod?“ se je drznila vprašati.

In gledaje, čudo! Gospa ji je prijazno odgovorila:

„Saj njega ravno čakam. Potne liste mi je prinesel že sinoči, zdaj pa ima priti s hčerko moje prijateljice. Ah, pravkar prihajata.“

Z urnimi koraki se je približal žid, ob njegovi strani sloko, skromno oblečeno dekle z velikimi črnimi očmi. Gospod in gospa sta se v naglici nekaj pomenila med seboj. Pri tem ji je izročil neki papir. Gospa se je prijazno nasmehnila dekletu, ji privoščila nekaj besed, nato so se pa vse skupaj— bilo jih je pet — odpravile proti usidranemu parniku. Tam so se po pregledu listin ukrcale.

„Gospoda“ že ni bilo nikjer.

„Moj mož se pripelje z drugim parnikom za nami,“ je hitro razložila gospa najradovednejši med dekleti, Ančki. „Zdaj nima časa.“

Sirena je zatulila znamenje za odhod. Stroji so pričeli brneti, voda se je penila ob velikanskem trupu parnika, ki se je odmikal od brega. Ljudje so stali na krovu in mahali z robci.

Gospa, Nemka in „hčerka gospejine prijateljice“ — bila je neka Rusinja — so stale skupaj.

Ančka in Katica sta se držali za roko in nista umaknili oči od oddaljujočega se obrežja. Ančki je bilo pri srcu, kakor bi se poslavljala od življenja.

Parnik je rezal valove in hitel naprej, naprej. Še iz daljave so se razločile velikanske črke na njegovem trupu. Ime se je glasilo: Buenos Aires.

XVII.

Ančka se je prebudila iz trdnega spanja. Pogledala je okrog sebe. Ob vznožju njene nizke, zibajoče se postelje, je sedela Katica.

„Katica, ali bomo kmalu dospeli?“

„Ne vem,“ je odgovorila Katica. „Pravijo, da se že vidi na obzorju tisto mesto.“

„Hvala Bogu!“ je vzdihnila Ančka.

Katica ji je popravila odejo.

„Spanje te je okrepčalo. Zdaj boš pa že lahko vstala, kajne?“

„Mislim, da bom.“ Dvignila se je v postelji in poskušala vstati. V glavi se ji je vrtelo. Iz nasprotnega kota sta jo sočutno gledali Nemka in Rusinja. Ančka se je postavila na noge. Opotekala se je, temno se ji je delalo pred očmi. Oprijemala se je Katice, morala je sesti na stol. Žalostno je zastrmela predse.

Uboga dekleta niso niti slutila, da so padla v roke brezsrčni trgovki z dekleti, ki je spremljala svoje „blago“ v javne hiše velikega argentinskega mesta. Dozdevni „soprog“, zviti žid, je bil samo njen agent, ki je imel nastavljene svoje mreže vsepovsod. Prikupljivo Nemko je izdajala sleparka za svojo hčer samo radi tega, da bi ne vzbujala suma pri onih dveh. Isto je bilo z Rusinjo, hčerko njene prijateljice. Trgovka s človeškim blagom je bila grofica seveda samo na papirju, njeno posestvo v Argentini sama izmišljotina. In vendar je imela lopovka srečo, da je nemoteno odpotovala s svojo namišljeno družino čez morje. Oblastva so bila pač slepa, ali pa so zatisnila eno oko.

Ančko je takoj prve dni vožnje zgrabila morska bolezen in jo ni spustila vseh dolgih deset dni. Koliko je prestala! Njeno telo, še ne popolnoma spočito od porodnih bolečin, je komaj kljubovalo bolezni. Padala je v vročične sanje, v katerih je govorila nerazumljive, blodne besede. Najzvestejša tovarišica ji je bila Katica. Pa tudi ostali dve, Nemka in Rusinja, sta se s skrbjo zavzemali zanjo. Posebno Rusinji se je smilila. Božala jo je po vročih licih in jokala zraven.

Gospa je potovala v kabini drugega razreda. Včasih je prišla pogledat svoje varovanke. Znala je s svojimi lažmi vedno tako zaokreniti položaj, da ni mogla nobena izmed deklet sumiti ničesar slabega. Ančki in Katici je dopovedovala, da svojo hčerko in njeno prijateljico zato pušča pri njih, da ima na svojem posestvu zanje pripravljeno službo vzgojiteljic, pa je priporočala, naj kratkočasita ubogi, bedni služkinji. Tako dekleta različnih narodnosti druga za drugo niso vedele, kaj so, kdo so in odkod so. Vse pa so imele isti cilj: pri bogati grofici najti skromen zaslužek in se z morebitnimi prihranki vrniti v domovino.

Topla, južna mesečna noč je legla nad morje. Parnik je sopihal proti obali.

Buenos Aires!

Vsi potniki, kar jih je bilo po kabinah, so planili na krov. Tudi Ančka, Katica, Nemka in Rusinja. Pridružila se jim je gospa.

„Pripravite si prtljago, dospeli smo na cilj.“

Mesto se je kopalo v neskončnem razkošju luči. V njih so se belile, bleščale se in žarele visoke, nebotične stavbe, kakor bajni, pravljični gradovi.

Parnik je obstal. Ljudje so se skrcavali na suho. Kontrola prtljage in potnih listov! Gospa grofica s svojo družino in služinčadjo. Vse v redu!

Odšle so, gospa in vsa štiri dekleta, proti mestu. Vodila jih je gospa. Razumljivo! Ona je že vedela, kam.

Ančka je bila vesela, da je okrevala od bolezni in da je bila že končno na cilju. Lepo bo tu, v tem velikanskem mestu. Z vso dušo se bo zavzela za svojo službo, delala bo, varčevala in če ji bo sreča mila, da si prihrani nekaj denarja, se bo čez leta vrnila v svoj rodni kraj. Ah, to mesto! Tisti nemški Hamburg, ki se je do sedaj zdel Ančki največje čudo na svetu, je ničla proti njemu! Že tu, v bližini pristaniška, taka krasota, cvetni nasadi, ulice nebeško razsvetljene. In po ulicah se gnetejo ljudje in vozila kakor čebele v panju. Kaj šele v sredini mesta!

Gospa je pomignila auto izvoščku, ki so stali v nepregledni vrsti ob uličnem pločniku. Sedle so v auto in ta je zdrvel po ulici, vzdolž morskega obrežja, kamor je bila pokazala gospa. Čez kakih deset minut je auto obstal. Izstopile so. Gospa je plačala, šofer je odbrzel nazaj.

Na tem koncu je bila več kilometrov dolga ulica slabše razsvetljena kakor zgoraj, kjer se je počenjala. Tudi pešci, večinoma moški, so bili tu redkejši. Pač pa so pogosto švigali mimo nerazsvetljeni automobili, ki so zavili v neko ozko stransko ulico.

Tudi zločinska lažna grofica je vodile svoje štiri žrtve v to ulico. Ta je bila dolga, neprijazna, naravnost dolgočasna. Večnadstropne hiše so stale tam, kakor zaklete, izumrle. Iz pritličij, iz nadstopij mnogih, se je čula godba, petje, smeh, kletev in zmerjanje. Rdeča svetloba luči, ki so visele nad vhodi nekaterih hiš, je padala po umazanem, oškropljenem cestnem tlaku in žarela tam, kakor pobarvana lica vlačuge.

XVIII.

Ulica veselja v Buenos Airesu!

Koliko mladih, izgubljenih bitij skrivajo ti visoki, mračni domovi v svojih zidovih! Koliko ženskih src, zastrupljenih po najbujnejših izrodkih strasti obiskovalcev, hrepeni dan za dnem iz dišečih, tepetiranih salonov v svobodo! Pa zastonj! Le redka so tista dekleta, ki se na ta ali oni način oproste iz zapeljivega vzdušja Venerinih hramov. Po večini pa dekleta omagajo pod pritiskom brezsrčnega ravnanja lastnic teh salonov. Bič in odurne besede jim polagoma vzamejo voljo, njih duše otope in dekletom ne preostaja drugega, kakor udati se žalostnemu poklicu.

Prodana dekleta takoj po prihodu v javno hišo pouče v vsem, kako se morajo obnašati napram gostom in jim biti poslušne v vsaki najmanjši zahtevi. Dekle, ki se upira, je izpostavljeno sramotnim mukam vročekrvnih Argentincev: nekaj udarcev z bičem po golem telesu ubogega dekleta zadostuje in dekle je pripravljeno, voljno storiti vse, kar se zahteva od nje.

Po preteku enega leta je dekle izrabljeno, njena lepota ovela, njena moč izčrpana. Javni hiši mora dati slovo, v svoji bedi se uda pouličnemu življenju, ali pa zaide v tisto mestno četrt Buenos Airesa, kjer se ponavadi mude mornarji in kjer prevladujejo najnižja človeška nagnjenja. Za dekle, ki se zateče v tiste beznice mornariških četrti argentinskih mest, znači to sigurno pogubo in skorajšnji konec v — bolnici.

Ali ni postav, ki bi ščitile uboge, trpeče in bi pripomogle do tega, da bi se človek-žival otresel strasti in postal plemenito bitje? Ne, ni jih. Samo tri postave so: Denar, življenje, revolver. In — molk!

Gospa, Katica, Ančka, Nemka in Rusinja so se ustavile pred neko hišo v tisti mračni ulici.

„Tako, zdaj smo pa tu,“ je zagostolela gospa.

„Kar za menoj!“

Dekleta so vstopile. Vijugaste stopnice so bile bajno razsvetljene, odete z mehkimi preprogami.

Ančka je stopala zadnja in počasneje od drugih. Ostala je daleč za njimi. Bila je že utrujena, od prestane bolezni so jo bolele noge. Na hodniku prvega nadstropja se je oddahnila.

Odprla so se neka vrata. Za silo oblečena mlada ženska s cigareto v ustih, je obstala pred Ančko.

„Kaj pa ti?“ jo je ogovorila v hrvatskem jeziku. „Si novinka, a?“ „Pojdi in brž odloži, nocoj boš že lahko zaslužila.“

Zasmejala se je in odhitela naprej po hodniku. Ančki je zagomazelo po vsem životu. Vseh besed ni razumela — a vendar je razumela. Kriknila je, spustila košaro na tla in jo ubrala navzdol po stopnicah. Po bliskovo je bila v veži, odtam skozi vrata in dalje po ulici. Bežala je naprej, sopla, se nekajkrat spodtaknila, vstala in spet drvela naprej.

V glavi ji je šumelo, samo ena obupna misel ji je brnela v možganih: vreči se v morje.

Topla morska voda je zapljuskala kraj nje. Ančka je še čutila, kako so jo zagrabile močne roke, potem pa je izgubila zavest.

XIX.

Na slamnatem ležišču, v nizki leseni postelji, je ležala Ančka nezavestna. Dva preprosta delavca sta se trudila okrog nje in jo močila z vodo. Drugi delavci, tovariši, so sedeli za mizo, na kateri je brlela petrolejka, kadili so in kvartali. Pristaniški delavci, po večini Slovenci in Hrvati.

„Ali se zave?“ je vprašal eden od mize.

„Ne,“ je odgovoril oni, ki je pokladal na Ančkino čelo obkladke. „Da sem pritekel pet minut prepozno, pa bi jo odnesel val.“

„Prava reč bi bila,“ se je oglasil drugi v krogu delavcev in vrgel karto.

„Zakaj?“ je posegel vmes tretji. „Saj je videti še mlada.“

„Mlada, hahaha!“ se je smejal prejšnji. „Se ti pozna, da nisi dolgo tukaj. Ali ne veš, kakšno ulico imamo v bližini? Koliko se jih je že utopilo od tam! Naveličajo se pasjega življenja, pa gredo v morje!“

„Ti, Andrej,“ se je spet pozanimal prvi. „Kod, vraga, si pa hodil, da si videl dekleta planiti v morje?“

Nagovorjeni, ki je klečal ob Ančki, je vstal in se okrenil.

„Zvečer se je usidral parnik, ki je prispel iz Hamburga. Pa sem šel malo zijala prodajat, če ni morda spet zaneslo kakega osla iz starega kraja v to prokleto židovsko gnezdo. Ko sem se vračal ob obrežju sem proti barkam, je hrušknila mimo mene ženska naravnost v morje. Če ne drugega, sem storil dobro delo.“

Obrnil se je k postelji in se sklonil nad Ančko. Ančka je odprla oči, nemirni pogledi so ji begali semintja.

„Kje sem?“, je polglasno izpregovorila. „Tja ne grem, ne, ne, tja ne!“

Delavec, Ančkin rešitelj, se je glasno začudil.

„Fantje,“ je vzkliknil, „saj to je Slovenka!“

Vsi so planili od mize.

„Slovenka?“

Celo eden izmed njih, ki je ves čas sedel mrk in zamišljen, se je dvignil in stopil k slamnatemu ležišču.

V teh mišičastih, zagorelih telesih delavcev, ki jih je zvabil mamljivi klic tujine, da trošijo zanjo svojo moč in namakajo njeno zemljo s potom svojega obraza, se je nekaj zganilo. Med večnim garanjem po pristaniščih, so jim duše otopele skoro popolnoma. Njih usta niso bila več vajena mehkih besed, saj so morali poslušati dan za dnem samo surove besede, zmerjanje in kletvino. Kako bi mogli potem sami drugače govoriti! Žuljave, od žgočega solnca opaljene roke, so mogle metati le karte, knjige bi ne znale prijeti. Pa četudi bi jo znale, saj knjig niso imeli. Včasih je zašel mednje kak argentinski časopis, pa kdo bi prebiral tiste čenče, ko pa pismenega jezika niso dobro umeli. Če je kdo prinesel odkod kakšne stare slovenske ali hrvaške novine, je bil tisti večer praznik za delavce. Z otroškim veseljem so prebirali mile domače besede, še celo na karte so pozabili tedaj. Za nekaj ur so se jim odprla srca; domovina, vsa lepa, smehljajoča, je zaživela v njihovih sanjah, da jih naslednji dan prevpije, pokoplje večnoista, ropotajoča, cvileča pesem pristanišča.

Dekle, ki leži vse oslabelo tam na sumnjači, je Slovenka! Med nizkimi stenami barake je plal vonj po domovini, po tistih daljnih domačih krajih in vaseh, kjer so preživljali delavci leta svoje mladosti. Kaj jih je gnalo, da so zapustili tisto sveto domačo grudo, ki plaka za njimi in šli tlačanit brezsrčnemu tujcu?

Ta se je ločil od matere, drugi od žene, tretji od ljubice. A vsi so obljubili, da se vrnejo, srečni in bogati. Toda zdaj?! Tujina jih je izmozgala, kaj bi se vračali revni in bolni!

Slovensko dekle je med njimi! Delavci so pozabili na igro, duše so se jim odpirale, topla čuvstva so vrela iz njih.

Ančka je spet odprla oči. V divjem strahu so se ji zasvetile, ko je zagledala gručo moških okoli sebe. V neznanski grozi se ji je spačil obraz, braneče je stegnila roke in zakričala:

„Stran! Pustite me! Jaz nisem vlačuga! Proč!“

Obraz si je zakrila z rokami, med prsti so se svetile prestrašene oči, stokajoči vzdihi so ji prihajali iz prsi.

Delavci so se zgrozili.

„Blede se ji!“ je rekel eden.

Oni, ki je bil tako tih in zamišljen, je stal zadaj in gledal preko ramen tovarišev na posteljo.

Ob Ančkinem kriku se je zdrznil, prebledel, odrinil delavce in skočil k postelji. Zgrabil je Ančko za roke in jih je odrinil od obraza.

„Ančka — ti tukaj?!“ se mu je utrgalo iz prsi v neskončnem začudenju.

Bil je — Mehačev Lojze.

Ančka je bila tako vsa iz sebe ob nenadnem svidenju, da ni vedela, ali sanja, ali je resnica. Še vedno je mislila, da so moški okrog postelje njeni zasledovalci iz tiste nesrečne hiše.

Kakor rešilne bilke se je oklenila Lojzeta okoli vratu in zaihtela:

„Lojze, brani me pred temi pohotneži! Večno ti bom hvaležna!“

Delavci seveda niso razumeli, za kaj gre. Nekateri so se zasmejali, drugi so nekaj mrmrali pred seboj. Lojze se je obrnil proti njim:

„Ne zamerite, tovariši. To je Ančka, moja prijateljica, iz iste vasi doma. Gotovo mora biti nekaj posebnega, da tako govori. — Ančka poslušaj! To so pošteni možje in fantje, delavci, moji tovariši ni rojaki. Teh se ti ni treba bati. Pomisli, saj te je eden rešil iz morja, drugače bi bila ti gotovo utonila. Ančka, kar verjeti ne morem, da si res ti. Kaj zlomka, te je zaneslo tako daleč, čez morje?“

Ančka se je vzravnala pokonci. Njeni pogledi so begali od enega obraza do drugega. Nazadnje so se ustavili na Lojzetovem.

„Ti ne veš, Lojze, koliko sem prestala. Vse ti povem o priliki.“

Vstala je z revne postelje in sedla na njen rob. Mokra obleka se je lepila na telesu.

„Ančka, saj si vsa mokra! Čakaj, ti dam svojo suknjo.“

Skočil je v kot k svoji postelji in prinesel Ančki suknjo. Skrbno jo je zavil vanjo. Tudi drugi delavci so se razkropili po baraki, vsak je hotel postreči nesrečni Slovenki. Naenkrat je bilo krog nje polno sukenj in odej. Ančka se je hvaležno nasmehnila:

„Sam Bog me je vodil tu sem!“

Lojze je bil spet pri nji.

„Povej, Ančka, kako si zašla v te kraje in zakaj?“

„Ne zameri, Lojze! Zdaj ti res ne morem pripovedovati, predolga je ta povest in žalostna. Srce se mi trga, če pomislim, kaj bom zdaj počela! Sama sem brez vsakih sredstev. Kam naj se podam, kje naj prenočim?“

Lojze je skoro užaljeno pripomnil:

„In jaz? Ali se name ne zaneseš?“

Ančka mu je stisnila roko.

„Oprosti, Lojze; nisem mislila na to.“

Lojzeta je silno vznemirjala vsa ta čudna zagonetka z Ančko. Mogoče ne mara pred drugimi, si je mislil in jo ni hotel nadlegovati z vprašanji.

„Veš kaj, Ančka? Ne daleč od tu ima svojo krčmo Slovenec iz Primorskega. Pošten človek. Tudi njegova žena je Slovenka. Naši rojaki v Buenos Airesu zahajajo po večini v njegovo krčmo, ker ni predraga in ima dobro, domačo hrano. Tudi prenočišča se dobe tam. Tja te popeljem, Ančka.“

Ančka je zadovoljno pritrdila. Kako skrben, postrežljiv, pameten je Lojze. Prav kakor včasih.

„Toda taka, vsa premočena, ne morem nikamor,“ je zaskrbelo Ančko.

„Tudi to se da urediti. Ti, Andrej,“ je poklical Lojze delavca, ki je bil rešil Ančko iz morja.

„Pridi malo bliže.“

Ta je priskočil k postelji.

„Kaj pa je?“

„Vidiš. Ančka, ta mož te je rešil, ko si zabredla v morje.“

Ančka mu je iskreno segla v roko, solze so se ji zasvetile v očeh.

„Kako sem vam hvaležna! Škoda, da nisem bogata, z veseljem bi nagradila vašo požrtvovalnost. Tako pa se zadovoljite z mojo najprisrčnejšo zahvalo.“

„Kaj bi se zahvaljevala, dečva! Vsak človek ima dolžnost, da pomaga bližnjemu v nesreči. Vesel sem zares, da sem napravil tako uslugo našemu Lojzetu,“ se je pošalil delavec Andrej. Bil je koroški Slovenec. Stanoval je v sosednji baraki z ženo in hčerko.

„Andrej, še nekaj te prosim. Ali bi mogla tvoja žena ali hčerka posoditi tej revici obleko do jutri, da se ji ta posuši? Dekle je ob vse, nima se kam obrniti.“

„Kar z mano pojdite,“ je dejal ustrežljivo Korošec. „Pobaramo naše ženske. Se bo že nekaj dobilo.“

Šli so. Lojze je vodil Ančko za roko. Dasi potrt, je bil vendar hvaležen usodi, da mu je na tako nenavaden način pripeljala Ančko v naročje. Ančka mora postati njegova žena. Saj usoda sama tako hoče.

V prijazni delavčevi družini se je počutila Ančka čisto domačo. Preoblekla se je. Tudi čevlje. Delavčeva žena ji je šla pri vsem na roko. Obleko in čevlje ji je dala sušit nad štedilnik. Celo prenočila bi jo z veseljem. Pa je bilo v baraki še domačim tesno. —

Gostilna in prenočičče „El Esloveno“ je stala na prometni, živahni ulici v delavski četrti mesta. Ko sta Ančka in Lojze stopila v gostilniško sobo, je bila ta skoro nabito polna. Sredi sobe se je vrtela temnopolta Argentinka, ogrnjena s pisano ruto, v divjem španskem plesu. Gostje, po večini delavci, dekleta in nekaj starejših žensk, so ji navdušeno ploskali.

Druga, manjša soba, je bila prazna. Tam sta sedela za mizo Ančka in Lojze. Krčmar, dobro rejen mož s košatimi črnimi brkami, jima je stregel. Lojze je naročil večerjo in steklenico vina.

Ko sta povečerjala, je dejal Lojze:

„Ančka, zdaj mi pa lahko poveš vse. Silno sem radoveden.“

Ančka je pripovedovala svojo žalostno povest. Vse je povedala, kako jo je zvabil zviti agent v Zagreb, obetajoč ji dobro službo, kako je njo in še tri druga dekleta osleparila tista gospa, najbrže trgovka z dekleti in jih prodala v javno hišo. Kako se je nji po srečnem naključju posrečilo pobegniti iz tiste hiše in se v svojem obupu vrgla v morje.

„Vidiš, Lojze, tako mene tepe usoda,“ je končala in si obrisala solze. „Kaj naj počnem zdaj? Ali bi ne bilo bolje, da bi se bila utopila v morju? Vsega gorja bi bilo konec.“

Lojze je prijel njeno roko in jo nežno pobožal.

„Ne, Ančka, tako ne smeš govoriti. Vse bo še dobro. Saj imaš mene!“

Ančka mu je odtegnila roko.

„Tebe? Ne, Lojze! Jaz te nisem — vredna.“

„Kaj govoriš, Ančka?“

„Resnico, Lojze.“

„Ne razumem te, Ančka?“

Za trenotek je pomolčala, potem pa je planilo iz nje. „Naj bo, tudi to ti povem, čeprav mi krvavi srce. Toda ne smeš me obsojati — usoda je tako hotela.“

In pravila je o Tonetu, o smrti očetovi, o krčmarju, ki jo je pognal iz bajte, o sebi in o — detetu, ki ji je umrlo.

Lojze je zrl v tla, nič ni odgovoril. Ančka je molčala, obraz si je zakrila z rokami. Iz sosednje sobe se je čulo slovensko petje.

Ančka je vstala.

„Jaz grem, Lojze.“

Lojze je skočil izza mize.

„Kam greš?“

„Grem — novim udarcem usode nasproti. Saj sem jih že vajena. Odpusti mi, Lojze.“

Okrenila se je in s sklonjeno glavo stopala proti durim.

„Ančka!“

Obstala je. Debele solze so ji tekle po licih.

„Ančka, ali tudi zdaj odklanjaš mojo roko?“

Ančki je zastala sapa. To ji govori Lojze, potem, ko mu je razodela svoj greh? Kakšno plemenito srce mora imeti ta fant!

Zgrudila se je na stol.

„Lojze, tvoje ljubezni jaz nisem vredna!“

Lojze jo je dvignil in ji naslonil glavo na svoja ramena.

„Ančka, vse razumeti, se pravi, vse odpustiti. Samo tisti, ki poskusi vse gorje življenja, zna življenje ceniti. Bodi moja žena!“

Ančka ni odgovorila. Samo prikimala je in se ga oklenila z rokami.

Lojze je izlil vse svoje dolgoletno hrepenenje v en sam prisrčen, strasten poljub.

XX.

Nekaj dni potem.

Lojze je odprl pismo, ki ga je pravkar prejel po pošti. Materina ljubeča roka je z okornimi črkami napisala tele besede:

Ljubi moj sin!

Preden Ti nadalje pišem, Te srčno pozdravljam čez široko morje. Tudi oče te pustijo pozdraviti. Naznanjam Ti, da je pri nas zelo žalostno. Oče so že tri tedne v postelji. Ne vem, kako bo t njimi. Zmirom govorijo o Tebi in pravijo, da bi Te radi še enkrat videli, preden umrjejo. Lojze, če moreš, pridi domov, lepo Te prosim. Če nimaš denarja, kar piši, pa Ti bom poslala. Veš, Lojze, sva govorila z očetom zaradi grunta. Pravijo, da Ti bodo takoj izročili, ko prideš domov. Pa tudi zaradi ženitve pravijo, da boš imel, kakor si boš izbral. Boštjančkova Katra se jim je hudo zamerila, ker po vsej fari opravlja našo hišo. Mrkov Tone je šel v lemenat. Pravijo, da zato, ker je Anžetova Ančka nekam izginila. Nazadnje so jo videli v Ljubljani. Zdaj pa nobeden ne ve, kje je. Drugih novic Ti nimam pisati. Še enkrat Te od srca pozdravljava oba z očetom in Te prosim, da prideš čimpreje domov.

Tvoja mati

Lojze je od veselja zavriskal. Tovariši so ga začudeno pogledali.

„Fantje, v stari kraj pojdemo!“

Ni bila zavist v očeh delavcev, samo neka prikrita bol. Kako srečen je, kdor more odtod nazaj v svojo domovino! Lojze je često dobival pisanje od matere, celo denar je bil že prejel, toda še nobenega pisma se ni tako razveselil, kakor tega. Kolikokrat je sanjal o domu, kesal se, da ga je trma spravila v te daljne kraje. Domotožje se ga je lotevalo. To je bilo še v Kanadi. Ker ni bilo dela, so se delavci trumoma vračali domov. Nekateri, med njimi tudi Lojze — pa so šli za delom naprej, v Argentino. Tam so postali pristaniški delavci. Lojzetova duša je od dne do dne bolj otopevala. Doma se je spominjal le poredkoma. Bolj in bolj je rastel v njegovem srcu odpor proti očetu, ker da ga je on s svojo trdovratnostjo tiral v tujino. Sklenil je, da se nikoli več ne povrne.

Zdaj pa je prišlo drugače. Našel je Ančko, za katero je že zdavnaj mislil, da je zanj izgubljena. Novo življenje, polno najlepših nad, mu je zaplalo po žilah. In materino pismo! Ali mora biti kdo srečnejši pod solncem, kakor je on in z njim Ančka!

Zvečer je tekel s pismom v barako delavca Andreja. Tam so za silo nastanili Ančko. V gostilni „El Esloveno“ ni bilo mogoče dobiti sobe. Vse so bile oddane.

„Ančka, na, preberi pismo!“

Ančka je brala, prebledevala in zarudevala. S tihim vzdihom je izročila Lojzetu pismo.

„Kaj misliš napraviti, Lojze?“

„Kaj mislim? Domov se peljeva, Ančka! Toliko sem si že prihranil, da bom lahko plačal vožnjo za oba. Tudi denar, ki mi ga je poslala mati, imam še. Ančka, najprej te popeljem pred očeta, potem pa pred — oltar! Juhuhu!“

Tisti večer so delavci slavili zaroko Lojzeta z Ančko. Vsi so se zbrali v baraki, nekateri z ženami. Lojze je dajal za vino, da je kar od mize teklo. Neki delavec je privlekel iz kota zaprašeno harmoniko. Vesela polka se je razlegala, vmes petje in vriskanje. Pred polnočjo je bilo slavje zaključeno. Veselo razpoloženi delavci so se razšli in se odpravili spat. Samo vinski bratci so rogovilili pozno v noč okoli barak, peli in hripavo vriskali.

In ko so južni vetrovi spet oznanili prihod pomladi, sta se Lojze in Ančka vkrcala na parnik, ki naj ju popelje v domovino.

XXI.

V podgorskih hribih se je oglašala kukavica, zdaj tu, zdaj tam. Zgodnji jutranji žarki so se lomili med drevjem in padali na gozdno pot.

Šimnova Špela se je bila odpravila kar skozi gozd. Je bliže do Podgore. Njej se pa tako mudi! Kakšno važno novico bo treba razbobnati po vasi! Z Golega brda gre. Že včeraj je šla tja gor. Letos bo zgodaj Velika noč. Je treba malo pogledati za jajčki, maslenčkom in kar se še takega dobi v hribih. Podgorske gospodinje dobro plačajo. Vmes pa se izve še kakšna novica, malo se pokramlja po hišah — to ni opravljanje! — poizve to in ono, pa se odide. Špela zna, ona je že vajena tega.

Danes bi bila še ostala na Golem brdu, saj še najpremožnejših hiš ni obrala. Toda kaj, ko ji pa tista novica ni dala miru! Ponoči ni mogla spati.

Še mračno je bilo, ko se je bila odpravila. Zdaj je pa gruntala vso pot, kam bi naj šla najprej z novico: ali k Mehaču, k Mrkonu, ali pa k Boštjančku.

Ku-ku, ku-ku se je glasilo med bližnjimi drevesi. Špela je obstala.

„Čak, če imam kaj denarja pri sebi.“

Prebrskala je žepe, segla z roko za kočemajko. Privlekla je na dan zacefrano ruto. V zavozlanem oglu je začutila dinarje.

„Bo nekaj, bo, a malo. Jahata, nikoli ne bom bogata. Ti hudobnica grda, pa ravno zdaj si mi morala priti kukat!“

Takoj je pozabila na nagajivo kukavico. Švedrala je navzdol, da je kar kamenje odskakovalo. Na hrbtu je nosila koš. A novica ji kar ni šla iz glave. Bormesova Polona z Golega brda je prinesla novico iz Ljubljane. Hodila je vsak teden v mesto z jajčki, maslom in s kokošmi. Pa je videla tam na ulici Mehačevega Lojzeta, tistega, ki se je skregal z očetom in pobegnil v Ameriko in Anžetovo Ančko, tisto, no, ki ni bila nikoli bogvekaj prida in se je vlačila po tujih krajih — menda. Ta novica je bila za Špelo več vredna kakor ves svet. Kaj pa mislite! Če gre povedat k Mehaču, ji bo stisnila Mehačka nekaj drobiža v roko, pa še klobaso po vrhu. Če gre k Mrkonu, bo Mrkonka takoj dala za mašo in še posebej za mežnarja. Tisti denar za mašo bo Špela že oddala — saj je poštena — mežnarju namenjeni dinarji pa bodo smuknili v njen žep. No, in nazadnje, če gre k Boštjančku! Katra ji bo nasula orehov, da bo veselje! To pa samo, če bo šla nazadnje tja. Če gre prej, kakor k Mehaču in k Mrkonu, bo zvedela novico vsa fara še tisto uro in Špela bo ostala brez denarja, brez klobase in orehov. Joj, Katra, ta ima jezik! Odkar je odšel Lojze, je postala tercijalka in se nemudoma zapisala v vse bratovščine.

Špela je hitela s košem na hrbtu, da se je kar kadilo po nogami.

Pa je vseeno prišla prepozno. Ko je prestopila prag Mehačeve hiše, se je prekrižala, da bi šlo vse po sreči. Ko pa je odprla sobna vrata, je ostrmela! Lojze in Ančka sta sedela za mizo, vsa praznično oblečena, z veselimi, zadovoljnimi obrazi. Mehačka je sedela na robu postelje, kjer je ležal bolni Mehač. Miza je bila belo pogrnjena, na njej cvrtje in štefan vina, da so se Špeli kar sline pocedile.

„Jemnasta, kako sem hitela, da vaju brž vidim. Saj sem že vedela, da sta doma. Oh, Ančka, kako si zala! Vsa podgorska dekleta naj se skrijejo, pa še Katra zraven. Mati, to je fant, vaš Lojze! To pa rečem, srečna si Ančka, ki ga boš dobila! Kdaj pa bo poroka, ali kar takoj, ali po Veliki noči?“ Lojze in Ančka sta se smejala Špelini zgovornosti. Mehačka je stopila k mizi, vzela nekaj cvrtja s krožnika:

„Na, Špela, poskusi, da boš vedela, kdaj se je vrnil naš Lojze s svojo nevesto!“

Lojze je nalil kozarec vina.

„Pij, Špela!“

Spila je v dušku. Lojze je še natočil.

„Na zdravje, tebi, Ančka in tebi, Lojze! Pa vam mati in oče! O, saj se boste še pozdravili! Kar tavžentrože pijte in bezgovega lubja vodo, to bo pomagalo. Še zibali boste, oče! Vama pa daj Bog cel kup otrok, hehe! Moram kar brž po vasi, da razpečam jajčka in maslo. Zbogom bodite!“ Cvrtje je zavila v predpasnik in odkoracala skozi vrata.

Ker Mehač ni mogel v mesto, je prišel notar na dom, da so naredili pisma. Mehač in Mehačka sta si izgovorila kot do smrti in priboljšek v jedi.

„Jaz tako ne bom dolgo,“ je zastokal Mehač v postelji.

„Oče, tako pa nikar govoriti,“ je pristopila Ančka k postelji. „Še mene boste preživeli.“

Naredili so tako, da sta Lojze in Ančka drug po drugem dedič. In vse je bilo prav in dobro.

Ko so se menili, kje bi se kupilo vino za svatbo, je Lojze pripomnil:

„Pri fari ga bom kupil. Od Zgonca ga ne maram! On naj ga toči gospodi, ki stanuje v vili na Anžetovem pogorišču!“

Po Veliki noči je bila poroka z mašo. Vsa vas se je zbrala v cerkvi. Samo Boštjančkove Katre ni bilo videti. Odšla je bila že prejšnji večer na božjo pot na Brezje.

V svetlosivi poročni obleki, z rožo v laseh, je bila Ančka lepa kakor pomladno jutro. Lojze in svatje pa vsi v črnem.

V zadnji klopi je sedel mlad, suhljat semeniščnik v dolgem talarju. Bil je Tone.

Ko je šel mladi par po cerkvi od poroke proti izhodu, se je Ančka ozrla tja. Srečala sta se z očmi.

Ančka je vzdrhtela, v srcu jo je zabolelo. Prebledela je in povesila oči.

Zunaj so posedeli na okrašene koleslje in med prešernim vriskanjem svatov so se približali Mehačevi hiši.

Cerkev se je popolnoma spraznila, samo semeniščnik Tone je ostal. Klečal je v klopi in nepremično zrl na oltar. Ustnice so mu šepetale molitev. ..... „in ne vpeli nas v skušnjavo, temveč repi nas hudega, amen. O Bog, dodeli ji milost, da bo srečna ...“

Glava mu je klonila, po bledih licih sta pritekli dve solzi in kanili na klop.

Skozi visoko okno so padali solnčni žarki, osvetlili Toneta in tisti dve solzi, ki sta zalesketali kakor dva čista, bela bisera.