Bajtar Tomaž
| Bajtar Tomaž Viktor Flisek |
| |||||||||||
Tomaž Klama, smolar in gobar, je bil suh, da bi se z lahkoto skril za številko ena, in zdelan kot zavrženo kosišče. Pod Sv. Planino je imel bajto. Bila je revna kot oklan pes. Okoli bajte je bilo zemlje, da bi z njo lahko napolnil nekaj cvetličnih lončkov. Tja je zelo rad sadil sončnice, ker so mu vedno tako prijazno pokimavale. Za kozo tovarišico je nasrpal vsako jutro tam na poseki žrtja za ves dan. Bilo je mleka — dobrega, da bi z njim jetiko pregnal. Nekaj so vrgle gobe in za smolo je treba zarezati smreko, da se lepo odceja.
Ni bilo hudega Tomažu. Le dolgčas je bilo smolarju, tako strašno dolgčas. Včasih je šel na goljavo blizu bajte, se stegnil po resi, gledal v dolino in godrnjal: »Dobro vam je, dobro, dolinci prevzetni. Po več žen imate in greh delate. Tomaž pa niti ene ne za pošteno življenje. Kdo naj mu podneti v peči in prinese vode, ako zboli? Pomagaj, ljuba Marija, da se mi vse to preloži. Vem, da imaš pri svojem sinu veliko veljavo, daj, poprosi ga pa bo šlo. Ženo bi rad. Ne rečem, da mora biti ravno lepa. Da je le pametna in zdravih oči. Gor do nas je strmo. Saj vidiš, da sem sam kakor luna na nebu. Koza v bajti je pa vendar žival, ki nič ne razume. Stori mi, kar te prosim. Ne bom te pozabil. Vsakikrat bom vrgel dinar v pušico pred tvojo podobo v cerkvi. Samo okbnesi se. Moč imaš.«
Tisto noč je imel Tomaž lepe sanje. Obiskala ga je rajna mati. Stopicala je po bajti, pretaknila vse kote, urejevala različno navlako in odmajevala z glavo. Sklonila se je nad spečega, ga pokrižala in dejala: »Tomaž, potolaži se. Mož postaneš, Oče boš.« Izginila je. Tomaž je zastrmel, se v snu dvignil, padel nazaj in zasmrčal.
»Tomaž se ženi!« je zavrelo. In vsi odsveti pametnih niso nič zalegli. Smolar se je poročil. Bil je ves srečen. Zdelo se mu je, da se veseli z njim vsak grm, vsako drevo. Razumel ga je krivuljasti bor, razumela breza, psika, dren, da, celo sončnice so se veselile z njim. Po devetih mesecih je v bajti zavekalo. »Lizika, kako si moja,« se je ojunačil Tomaž. V lopataste roke je prijel pravkar rojeno čudo in ga nesel prav k obrazu. »Lepe očke, lepe rokce, malo lask, prav vse kot jaz, hehe!«
»Drvar nerodni, uročiš ga ali pa zmečkaš,« je ugovarjala babica. Tomaž pa venomer: »Lepe očke, lepe rokce ...« Daljšal se mu je obraz, ušesa solni dež izpral ... Hrbet mu je začel riniti navzven in s koleni je klecal. »Pomagaj, o Jezus! Lizika, jenjaj!« Pri vsakem rojstvu je napravil zarezo na tram nad vrati. Poklical je Liziko. »Poglej!« Položil je pet prstov desnice na zarezo in še tri z levice. »Osem!« naračuna.
»Osem,« zastoče ona.
»Živi vsi.«
»Zdravi vsi,« pravi ona. Oči se ji nekam čudno svetijo in obraz ji postaja nagloma ves poten. »Tomaž, še eno zarezo zariši! Tako je,« je dejala kljubovalno.
»Tako je,« omahne Tomaž. »Da bi ne bilo tako!«
Otroci so rasli, raztezala so se jim usta. Celo vraga bi požrli. Bajta se pa le ni hotela širiti in njiva ne daljšati. Zaradi prostora bi še šlo. Otroci so ležali pozimi tesno stisnjeni po tleh, onadva pa že kako. Poleti so pa večji trije pomolili noge čez prag in dobro se je spalo. Le glad, to to! Jedli so naberačen kruh, ki je bil trd ko šolska klop. In da bi vsaj tega bilo! Tomaž ni videl okroglega drugače kot o polni luni. Smolar je tuhtal, tuhtal in odločil. »Lizika, od lakote nama ne bodo pomrli.« Oprtal je koš in izginil v jesensko noč ... Od takrat je bilo malo bolje. Tako za sproti je bilo. Krompirja ni manjkalo, tudi fižol so večkrat jedli. Za sol in zabelo so vrgle gobe, če so kaj prida obrodile.
Po vaseh je završalo. Tomaž tatinski! Nima posevka, pa dosti pridelka. »Na polovico prekel je pri nas obtrgan fižol,« rentači Vojc. »Najlepša putka mi je zmanjkala z gred,« se jezi Rovski Janez, »zdaj se pa ženska še nad menoj dere.«
»Da bi ga vsaj zalotil zlomka,« pljuje Vojc.
»Sami imamo otroke, pa mu še njegovo drobnjav redimo.«
»Vrag pa takšen zakon, ki dopušča, da se revščina množi,« odseka Rovski Janez.
Ves mračen je stopil Tomaž h gospodu župniku.
»Klicali so me?«
»Nekaj boš vprašan,« so pokimali izza pisalne mize.
»Tudi oni bodo vprašani,« se je zdrznil Tomaž in sedel.
Župnik opazuje Tomaža. Pozna ga, saj je tudi njegovega očeta poznal. Boljši je bil stari ko ta njegov sin. Ta je neumen in hudoben.
Le kako se bo začelo in po kakšni poti končalo, si je mislil Tomaž.
»Tomaž, koliko imata otrok?«
»Devet, gospod župnik! Živi vsi, zdravi vsi, prosim.«
»Devet? Osem,« odseka gospod Valentin in udari po debeli knjigi. »Osem, da veš!«
»Bodo imeli prav, da osem, gospod,« popravlja Tomaž, ko se zave. »Štetje mi ne gre. Saj vedo. V šolo nisem nikoli hodil. Ko sem bil majhen, so jo začeli zidati; ko je bila narejena, sem že imel listek za nabor. Pisati pa znam. Ko smo nazadnje pri vas mlatili, sem se podpisal na podna vrata, še zdaj se bere, ako ni dež izpral … Osem, da, osem, živi vsi, zdravi vsi. Težko življenje, pasje življenje, takšno, kakor je naše.«
»Tomaž, marsikaj slišimo o tebi. Samo lepega nič in dobrega nič.«
»Ne rečem. Še vi niste ljudem vedno všeč.«
»Da ti brez ovinkov povem: kradeš, da veš.'«
»Marija, da to rečete,« se razburja Tomaž. »Ali ste me videli pri kraji, ali me je videl tisti, ki je vam to pripovedoval? Samo povejte! Čeljustniki so!«
Gospod župnik ostane ravnodušen. Smehlja se. »Okoliščine; Tomaž, okoliščine. Pred tednom je bil na Janovi njivi potrebljen krompir, sinoči pri meni na farovškem gruntu. Sam veš, da se na ta način samo sad uničuje. Zdaj o kresu krompir ne zori; dela se samo velika škoda.«
»Vedo, da ponoči nikamor ne grem. Za zlat denar me ne spravijo, čeprav sem revež. Lahko bi srečal rajnega očeta. Nekoč sem jih že, pa si ne želim več. Komaj sem prišel tisto noč domov. S špiritom sem si drgnil noge, tako so bile okorne.«
»Kako misliš torej zaradi krompirja?«
»Pastirji vam ga pobirajo iz jamičev, da ga peko. Sam sem jih že večkrat nagnal, pa ne po maga dosti.«
Župnik se ne da ugnati. »No, pa jajčka, putke, pure, gosi?«
Tomaž zagori. Poten je, da mu z nosu kaplja na resasto brado. Z osmoljenim rokavom se briše po obrazu. Srdito gleda v župnika. »Putke, pure, ovce, prašiče, krave, konje, vse to krade seveda Tomaž! Krade zase, za ženo Liziko in za otroke. Zapreti ga dajte.« Tomaž težko sope.
Župnik se ne omehča. Pozna Tomaža, pozna še preveč. Toliko da ga pogleda. Malomarno briše potne naočnike, ki jih je zameglil tobakov dim. Prime za svinčnik in riše po papirju. Kaj čečka gospod? Životek, nožice, peruti, repek, glavico in kljun. Tako nastajajo putke, pure, gosi. O ta župnik! Tomažu ne odgovarja, mu je nerodno. Končno Tomaž omehčan začne:
»Gospod, ali me bodo poslušali?«
»Če boš pametno govoril.«
"Na svete Ane dan so maševali na Sveti planini. Bo tako?«
»Je tako.«
»Stal sem pod korom, ker imam slabe čevlje in žvečim tobak.«
Gospod ve, da prevrača smolar besedo drugam, pa ga pusti. Čakaj, si misli, te že spestim.
»'Napolnjena je danes naša cerkev. Tega sem vesel jaz, vaš dušni pastir, tega se veseli sam naš Jezus Kristus in njegova presveta Mati Marija.' Tako ste začeli pridigovati. 'In kako bi bil jaz danes vesel, če bi lahko rekel: Glej, ljubi Jezus, te zgarane, rovtarske ljudi in jih blagoslovi! Pa ne morem ... Ker ubijate, za naslado morite! Ti žena, ki praviš, da si krščanska, čemu ne bi bila tudi krščanska mati? V zakonu se bojiš otrok, pred zakonom si pa hotela otroka, da si le moža dobila. Ali res misliš, da je to Bogu všeč? Kjer je družina krščanska, tam kraljuje Kristus. Kaj odkimavate z glavami, neverniki malopridni! Če je družina še tako velika, ne plašite se! Bog za vse skrbi. Za ptice pod nebom, za ribe v vodi in za zverjad v gozdu. Pa bi za vaše otroke ne, ki so krščeni v njegovem svetem imenu.' To in še več ste povedali, gospod župnik!« sklene Tomaž.
Gospod Valentin ve, kam meri smolar. Star je in zvit. »Počakaj, Tomaž! Ti je bila všeč pridiga?«
»Všeč, gospod. Le to naj mi povedo, saj so xxxxxxx bo zdaj ljubi Bog xxxxxxx moji otroci ne bodo goli. Povejte!« vzklikne Tomaž.
»Premajhen si, Tomaž, premajhen, da bi zaradi tebe storil čudež,« odbije župnik. »Bog po dobrih ljudeh svoje darove deli. Poprosi xxxxx!«
»Le kako? Gruntar da enkrat, drugič teže, tretjič odreže, delavec pa sam nima.«
»Gospoda župana ti napiši pismo.«
»Xxxxxx bom oddal. Sem že pisal občini. S Slino sem si xxxxxx vso umazanost z obraza, xxxxx sem stopil pred gospoda župana!« Tomaž pripoveduje, kako je bilo:
»Kaj pa vi?«
»Tomaž Klama se pišem.«
»Klama? Klama?« grebe xxxxx župan. »Aha, že vidim.«
»Xxxxx prodajam in gobe, vse, kar pride por roke.«
»Xxxxxadete vmes.«
Xxxxxx gospod župan. Na koxxxxx xxxxgega so se spomnili. Osem otrok imava z Liziko. Xxxxx pripeljal mimogrede xxxx pokazat. Samo če xxxxx. Da ni vedno v pisarxxxx ima sam otroke, se je xxxx župan.
»Kaj bi radi, Klama?«
»Xxxxx za osem nedolžnih otrok. Sami fantje so.«
Župan nekaj išče, drega po xxxxx in policah. Izvleče xxxxx in jih vrže po mizi. Če bi znali brati, bi takoj vedeli kaj zaslužite. Palice, zaslužite palice,« se razburja župan.
»Xxxxxx, vislice,« me mrazi xxxxx. »Kaj zlomka je v pisanju?«
»To je odlok, da moramo zidati na Sveti planini novo šolo in to zaradi vas.«
»Xxxxx se, gospod župan. Za xxxxx prestar.«
»Zaradi vaših otrok je šola zidana. Za pol vasi jih je. Xxxxxx zdaj kaj jasni?«
»Malo se razumem na vaš zapis gospod župan, malo.«
»Bolje za vas, da odidete, občani naj vas pa pretepejo, ker jim vi nakladate davke xxxxite!«
»Kako misliš torej zaradi krompirja?«
»Pastirji vam ga pobirajo iz jamičev, da ga peko. Sam sem jih že večkrat nagnal, pa ne po maga dosti.«
Župnik se ne da ugnati. »No, pa jajčka, putke, pure, gosi?«
Tomaž zagori. Poten je, da mu z nosu kaplja na resasto brado. Z osmoljenim rokavom se briše po obrazu. Srdito gleda v župnika. »Putke, pure, ovce, prašiče, krave, konje, vse to krade seveda Tomaž! Krade zase, za ženo Liziko in za otroke. Zapreti ga dajte.« Tomaž težko sope.
Župnik se ne omehča. Pozna Tomaža, pozna še preveč. Toliko da ga pogleda. Malomarno briše potne naočnike, ki jih je zameglil tobakov dim. Prime za svinčnik in riše po papirju. Kaj čečka gospod? Životek, nožice, peruti, repek, glavico in kljun. Tako nastajajo putke, pure, gosi. O ta župnik! Tomažu ne odgovarja, mu je nerodno. Končno Tomaž omehčan začne:
»Gospod, ali me bodo poslušali?«
»Če boš pametno govoril.«
"Na svete Ane dan so maševali na Sveti planini. Bo tako?«
»Je tako.«
»Stal sem pod korom, ker imam slabe čevlje in žvečim tobak.«
Gospod ve, da prevrača smolar besedo drugam, pa ga pusti. Čakaj, si misli, te že spestim.
»'Napolnjena je danes naša cerkev. Tega sem vesel jaz, vaš dušni pastir, tega se veseli sam naš Jezus Kristus in njegova presveta Mati Marija.' Tako ste začeli pridigovati. 'In kako bi bil jaz danes vesel, če bi lahko rekel: Glej, ljubi Jezus, te zgarane, rovtarske ljudi in jih blagoslovi! Pa ne morem ... Ker ubijate, za naslado morite! Ti žena, ki praviš, da si krščanska, čemu ne bi bila tudi krščanska mati? V zakonu se bojiš otrok, pred zakonom si pa hotela otroka, da si le moža dobila. Ali res misliš, da je to Bogu všeč? Kjer je družina krščanska, tam kraljuje Kristus. Kaj odkimavate z glavami, neverniki malopridni! Če je družina še tako velika, ne plašite se! Bog za vse skrbi. Za ptice pod nebom, za ribe v vodi in za zverjad v gozdu. Pa bi za vaše otroke ne, ki so krščeni v njegovem svetem imenu.' To in še več ste povedali, gospod župnik!« sklene Tomaž.
Gospod Valentin ve, kam meri smolar. Star je in zvit. »Počakaj, Tomaž! Ti je bila všeč pridiga?«
»Všeč, gospod. Le to naj mi povedo, saj so xxxxxxx bo zdaj ljubi Bog xxxxxxx moji otroci ne bodo goli. Povejte!« vzklikne Tomaž.
»Premajhen si, Tomaž, premajhen, da bi zaradi tebe storil čudež,« odbije župnik. »Bog po dobrih ljudeh svoje darove deli. Poprosi xxxxx!«
»Le kako? Gruntar da enkrat, drugič teže, tretjič odreže, delavec pa sam nima.«
»Gospoda župana ti napiši pismo.«
»Xxxxxx bom oddal. Sem že pisal občini. S Slino sem si xxxxxx vso umazanost z obraza, xxxxx sem stopil pred gospoda župana!« Tomaž pripoveduje, kako je bilo:
»Kaj pa vi?«
»Tomaž Klama se pišem.«
»Klama? Klama?« grebe xxxxx župan. »Aha, že vidim.«
»Xxxxx prodajam in gobe, vse, kar pride por roke.«
»Xxxxxadete vmes.«
Xxxxxx gospod župan. Na koxxxxx xxxxgega so se spomnili. Osem otrok imava z Liziko. Xxxxx pripeljal mimogrede xxxx pokazat. Samo če xxxxx. Da ni vedno v pisarxxxx ima sam otroke, se je xxxx župan.
»Kaj bi radi, Klama?«
»Xxxxx za osem nedolžnih otrok. Sami fantje so.«
Župan nekaj išče, drega po xxxxx in policah. Izvleče xxxxx in jih vrže po mizi. Če bi znali brati, bi takoj vedeli kaj zaslužite. Palice, zaslužite palice,« se razburja župan.
»Xxxxxx, vislice,« me mrazi xxxxx. »Kaj zlomka je v pisanju?«
»To je odlok, da moramo zidati na Sveti planini novo šolo in to zaradi vas.«
»Xxxxx se, gospod župan. Za xxxxx prestar.«
»Zaradi vaših otrok je šola zidana. Za pol vasi jih je. Xxxxxx zdaj kaj jasni?«
»Malo se razumem na vaš zapis gospod župan, malo.«
»Bolje za vas, da odidete, občani naj vas pa pretepejo, ker jim vi nakladate davke xxxxite!«
Spoznam, da je vsak upor brez uspeha. Zmede me, da primem za napačno kljuko. Odprem v občinski zapor. To je spravilo še gospoda župana v dobro voljo. Dobil sem smotko, da ji še imena ne vem.
»Ne zaradi tebe, Tomaž,« ga preseka gospod, »zaradi otrok še nekaj napravim, da ne bodo rasli brez kruha in strahu in končali brez Boga v svoje lastno pogubljenje. Obrnem se do dobrih ljudi, da pomagajo. Nekaj bo le zaleglo. Najdejo se premožni gospodarji, ki so brez otrok. Morda bi vzeli katerega tvojih otrok za svojega.«
»To pa ne bo prav,« ugovarja Tomaž.
»Starejšega bi jaz vzel v službo. Za pastirja nam odrine.«
»Da, ko bi mu vi rezali kruh, takrat takoj. Odcepite ga, da se človeku roka povesi. Vaše ženske pa niso takšne.«
»Ne obrekuj! Predaleč usekaš z jezikom.«
»Nobenega ne dam od hiše.«
»Pa stradajte in amen.«
»Vi veste, kaj je dom, ljub je otroku, mil je staremu človeku. Rajši so otroci, doma lačni in tepeni kakor pri tujih ljudeh siti. Staršev, ki bi jih preganjali od doma, res ne morejo spoštovati. Niste pametno pogruntali, gospod župnik.«
Kaj podobnega se gospodu Valentinu še ni zgodilo. Ta prerek s tem trmastim Tomažem je bil nespameten.
»Tomaž, midva sva končala. Obrni se, kamor hočeš, samo mene ne išči nikoli več.«
»Čemu me silijo, da bi dajal otroke iz bajte,« kljubuje smolar Tomaž.
»Zato, da bi bili bolj pošteni, kakor si ti.«
Tomaž se je znašel pred vrati. »Zaradi tistih nekaj krompirjev me prijemlje. Če mu ga pa miši votle na njivi, je pa vse dobro. Še to noč mu ga prinesem poln koš in ga stresem pred farovška vrata. Kako me je gnetel ves čas. Za devetnika, Silvestra, pa le ne ve …«
Zdramilo se je mlado jutro. Počasi, kakor bi otrok odprl nedolžne oči. V fari se je oglasil zvon. Ječalo in škripalo je v linah. Cerkovnik Jernej je dvakrat omotal okoli rok scefrano vrv in zvonil, zvonil. Pražnji klobuk mu je zletel po tleh, pa ni godrnjal. Naj le slišijo hribovci, kaj zmore, in naj ne bodo skopi ob beri. Danes sta sv. Peter in Pavel, ki sta farna patrona.
»Prav gotovo nekdo trka. In tako zgodaj. Že odpiram.«
To je Tomaževa žena. Ihti v cunjasto, križasto ruto, jo grabi za robove in vlači pod nos. »Tomaž vas želi. Umrl bo.« »Tomaž umrl? Še pred tednom sva govorila.«
»Včeraj se je zgodilo. Bor je podiral. Tako na meji je raslo drevo. Ni bilo na našem in ne na sosedovem. Namenil se je nakalati dog za perilne škafe. Tomaž ga je že skoraj izpodsekal, ko se je zagnal v vrh veter s tako močjo, da je padlo drevo na reveža. Umrl bo, kri pljuje.«
»Pa ste kar samega pustili?«
»Zabrložnikova Meta ga varuje. Otroke sem pa med sosede razpotaknila.«
»Ali je zelo slab?«
»Noči ne bo učakal.«
»Ste šli po zdravnika?«
»Noče slišati o njem.«
»Pa vsaj v župnišče stopite po gospoda.«
»Ga ne mara. Tako je čuden, kot je bil vedno. Le vas hoče Vi ga boste pripravili, da se bo spovedal. Vas bo poslušal. Naj vsaj umre pošteno. To bi jezikovali Planinci, ako bi umrl kar tako.«
Ves vznemirjen je stal cerkovnik Jernej pred ženo, ne da bi ji kaj pametnega svetoval. »Takoj pridem in bom storil, kar se da.« V prividu gleda Tomaža, vsega razbitega.
Reva se obotavlja.
»Kaj bi radi?«
»Za svečo bi prosila. Kaj naj mu stisnem v roko, ko bo umiral? Blagoslovljeno vodo pa vzamem iz kropilnika v cerkvi. Nič ni v bajti.«
Cerkovnik je obljubil svečo. Že je hitela sunkoma po cesti, da ji je opletalo dolgo krilo po bosih in umazanih nogah.
Cerkovnik je srečeval zadnje zakasnjence, ki so odhajali po maši po opravkih, ko je šel k Tomažu. Pot do Tomaževe bajte prehaja za cerkvijo v nagel strmec. Jernej je sopel, kakor bi padel z zidarskega odra. Pred bajto ga je že čakala Tomaževa žena. Na hitro se je malce razgledal. »Kako se le stiskaš, Tomaž, tu notri s svojo družino. Še cigani ti ne zavidajo tega bivališča. Kdo ve, kdaj je tu nekdo na grobo obrezal nekaj brun, jih postavil, zvezal in povezal z lesenimi stenami. Ostrešje trhli in se nagiba na zadnji strani na črvojeden tram. Še nekaj zim, Tomaž, pa ti bo zrahljalo bajto, da ti bo svetilo sonce na peč.«
»V bajto bi šli,« ga je nagovarjala Lizika, ko ji je cerkovnik izročil sveče.
Previdno je stopil v tisto podrtijo ter pazil, da bi se kam ne zataknil. Pred njim je šla gospodinja in odrivala vse mogoče na potje na obe strani.
Tam v kotu leži na edini postelji smolar Tomaž, kateremu so ure že štete. Z desnico grebe po razpokanih ustnicah, ki zevajo od žeje in vročine. Nad čelom ima s krvjo strnjen, svaljkast šop las, kri mu polzi dveh marogah po obrazu. Jernej se ga ustraši.
»O, da ste le prišli,« pozdravi Tomaž in mu z muko poda roko. »Umrl bom.«
»Daleč si še od smrti, Tomaž,« ga skuša odvrniti Jernej od te misli.
»Dol s peči me gleda smrt,« vztraja Tomaž. »Kima mi z glavo in žuga s koso.«
Da ni nič, zatrjuje Jernej in sede na stol.
»Veste, gospod, slutnje sem imel. Trikrat je potrkalo prejšnji teden vsak večer na okno. 'Klep, klep' je reklo. Ko sem stopil ven, je bila sama črna noč. Mati me hočejo k sebi.«
»Na vsak način ti priskrbim zdravnika,« sili Jernej vanj.
»Hvala, ni potreba! Tomaža ne spravi nihče več skupaj, takega kot je bil; njemu že sili duša na plan.«
»Kaj me pa potem prav za prav kličeš?«
»Za pričo bi vas rad. Oporoko nameravam napraviti.«
»Saj nisem od sodišča.«
»Tudi nočem, da bi čečkali na papir kakor notarska gospoda. Pisanje se lahko zgubi. Kar je mojega, bom še to uro izročil, kakor postava veleva. Vi boste vse to poslušali in o pravem času in na pravem mestu povedali.«
Jernej se je uklonil.
»Jaz, Tomaž Klama, rojen na tej postleji, kjer bom umrl, vam povem moje zgodbe in poslednje želje, kakor mi jih pamet narekuje. Naš rod je že zelo star. Že moj oče je poznal svojega očeta in tako nazaj. Rajni oče so se ženili z mojo materjo po sreči in pameti. Le redkokdaj so se pritožili nad njimi. Očeta ni držala jeza, mater je bolj kuhalo. Z otroki nista bila preobložena. Le jaz sem bil in brat Gašper. Neko zimo so začeli mati pokašljevati. To se je vleklo tja na spomlad. 'Kukavica me bo spela,' so govorili in lazili oprijemši po bajti. Težko so sopli, hropli in postajali vročični. Bilo je še vse huje in kar na lepem so obležali. 'Čreva so se ti zamotala,' so bili v skrbeh oče. 'Tomaž, opeko pripravi.' Vso noč sem jo razgreval, oče so jo pa polagali materi na boleča mesta. Proti jutru so mati umrli. Zdravnik je dejal, da so umrli za jetiko. Oče so imeli naduho, spravila jih je od kruha; zato smo ga vedno pogrešali, kruha namreč. Nekaj let po materini smrti smo pokopali tudi očeta ... Z bratom sva ostala sama, brez vseh sorodnikov. Ker sva bila že odrasla, sva hodila na dnino po kmetih, ali drvarila za barantavce. Živela sva složno brez vsakega sporeka. Še na um nama ni hodilo, da bo kdaj drugače. Prišla je vojska, da bi je ne bilo! Brata so vzeli, ker ga je bilo dosti čez prsi, mene so pa odvrgli zaradi slabih zob, Gašper mi je večkrat pisal s fronte. Ni bil čisto navaden vojak. Vse ga je spoštovalo. Zadnje leto vojske pa ga je zadela srčna kap. Morda vas trapim s svojim govorjenjem in me neradi poslušate?«
Jernej je odkimal, da ne; naj le pripoveduje!
»Hudo je, ako je človek sam. Nobena jed mi ni dišala in vse bolj sem mislil na ženitev. In res me je Bog uslišal. Dote Lizika ni prinesla — saj so skušeni, da po naši rebri človek komaj prazen pride. Skraja je bila kujava in jezikava, da bi ne dobil od nje besede, če bi ji ponujal ocvrto kuro. Kajkrat sem jo namlatil, da je imela hrbet ves kitast. Pa mi je, hudimana, po takem zaključku vselej zbežala v hruško za bajto. Žugala mi je iz nje z rokami in iztegovala jezik. Za njo nisem nikoli lezel. Ko je prišla dol, se mi je jeza že polegla. Ko se je večala družina, se je ugnala. Vse sva se lepo posvetovala in rad sem jo imel. Še poljubiti sem jo hotel nekoč. Pa sem se domislil, da ljubčkamo samo Bogca, zato sem to namero opustil. Za Klamov rod so prišla huda in lakotna leta, kot so popisana v svetopisemskih bukvah. Prazno korito, lačni glodalci. Veste, kaj je to? Nič ne veste. Če ti vpije devet praznih ust: 'ata, kruha!' niso to prazne marnje.«
Tako je govoril Tomaž z veliko težavo. Hipoma je zastrmel na peč.
»Zdaj vidite smrt? Kako se mi posmehuje, vragovka, le poglejte. Zbil bi jo s peči, da bi iskala svoje sklepe po vseh kotih. Pa se ne bo umaknila, dokler ne umrem, dobro vem. Ko so umirali oče, se je tudi košatila na peči.«
»Tomaž, bledeš! Saj ni nič.«
»Je gospod, verjemite. Pred smrtjo je vsakomur dano, da več vidi kakor vi, ki boste še živeli.« Umolknil je. Pot mu je zmakal ves obraz. Jernej mu ga je narahlo obrisal, mu po žlički vlival v usta vodo, da se je odžejal.
»Boljšega se čutim. Umreti, to ni nič, še otrok vzdrži. Večkrat me je že stiskala smrt pa sem jo odrinil, da mi ni dolgo križala pota. Zdaj je pa zares. Pred leti sem bil na Brezjah. Vse sem po krščansko opravil. Trikrat sem drsal po kolenih okoli Marijinega oltarja, opravil spoved in daroval po svoji moči.«
Vse to in tako je govoril Tomaž Klama, smolar izpod Svete planine, ki je imel natrto hrbtenico, polomljena rebra in le še nekaj ur življenja. Jernej je iskal in iskal, kako bi zgrabil Tomaža. Kaj ga teži, da tipa tako naokoli?
Po bajti pritaca Tomaževa žena z loncem v roki.
»Tomaž, juho so ti poslali Vojetovi. Včasih si jo tako želel.«
»Le položi lonec v kraj in počakaj. Tomaž je že snedel in spil, kolikor mu je bilo določeno. Tista reč ga ne bo rešila.«
»Pa bi le zaužil malo gorkega,« je Jernej pomagal ženi, vendar brez uspeha.
»Nazaj mu boš nesla tisto juho in povedala Vojetu, da Tomaž noče nič od njega. Če bi mu pobral na vrtu hruško iz kravjeka, jo obrisal ob hlače in snedel, bi me gonil na sodišče, tako je natančen. Kadar sem ga srečal, je svedral z roko po hlačnem žepu, da so žvenketali srebrnjaki. 'Tomaž, potrebuješ drobiž,' me je zbadal. Za sedež v cerkvi se pa prepira vsako leto z župnikom. Glej, da mi ga ne vzameš za pgorebca in, če se bo sam ponujal, mu odreci.«
Lizika se je uprla z obema rokama v posteljno končnico in gledala Tomaža. Marogasta ruta ji je silila na zasolzene oči, da jo je večkrat morala odriniti nazaj.
»Lizika, koj od začetka, ko sva se poročila, si imela dolg jezik, da bi lahko z njim s tal oblizala zvonik cerkve na Sveti planini. Z leti se ti je krajšal in krajšal, da je zdaj ravno pravšen.«
V vsakem drugem primeru bi se tak pogovor za Tomaža zelo nesrečno končal. Danes je Lizika molčala.
»Lizika, bajta je po moji smrti tvoja, če boš pametna.«
Kam zlomka cika Tomaž s temi besedami, si je mislil Jernej. Ta oklešček vendar ne bo več norel.
»Kaj s tem misliš? Govori!« se je našobila Lizika.
»Ne bevskaj, če te ni zadelo.«
»Tomaž,« je dvignila roke. »Vpričo gospoda!«
»Lizika, kakšen pomenek sta imela s čurkom?«
»Z vsakim človekom govorim.«
»Če je nedolžno, naj bo, da le ni noro.«
»Mar so mi dedci, o ljubi Jezus!«
»Tudi nisi lepa za take stvari. Brado ti poraščajo kocine in le dva zoba imaš, kakor voz prednji ročici, ženske obljube so za majhno ceno. Čurku kar naravnost povej, da ne bo nikoli nosil mojih škornjev in jih sezuval z mojim hlapcem. Oboje mi dajte v krsto.«
Tomaž se je čutil olajšanega, Lizika je pa ihtela od sramu in jeze. Jernej je pokašljeval in grizel ustnice.
»Lizika, bajta je tvoja. Na davkih nisem nič dolžan in tudi ljudem ne, ker mi niso zaupali. Ali mi daš roko? Kajne da nisi jezna?«
»Kaj bom jezna! Da bi le ti ozdravel.«
»Le pametna bodi in potolaži se, saj vidiš mojo revo. Otroci ne bodo za menoj nič dedovali, le priimek. Klamov rod bo še živel. Tepel jih nisem, to so opravili v šoli. Počitka jim tudi ni nikoli manjkalo. Uči jih, Lizika, da je treba starše spoštovati — mene zdaj ne bo treba, ker bom umrl. Tudi ne smejo staršem odgovarjati. Dajaj jim dober zgled in lepe nauke. Liza, pojdi na podstrešje, malo premakni podnožni tram, na katerem je letnica. Tam boš našla šop papirnega denarja, še od takrat ga imam, ko so še mati živeli. Kupi si črno ruto in predpasnik. Nosu mi pa nikar ne briši vanj, se da drugače napraviti. Zdaj pa pojdi in naju pusti sama.«
Liza ni rekla besede ter je odšla.
»Gospod, velki greh me teži.«
»Spovedniku ga povej!«
»Laže mi bo, ako ga še vi veste. Nihče ne ve, da imava Liziko devet otrok, še gospod župnik ne. Devetnik Silvester je utajen, on ni zapisan v župnišču in ni krščen v cerkvi. Že pri petem sinu so vsi botri odpovedali. Vsak je našel izgovor in obrnil hrbet. Ciganu bi storili dobro, le Tomažu ne. Ko je prišla tista ura za Liziko, sem sam skrbel zanjo. Čez dva dni je po vsem hudem že krevljala po bajti, zdrava ko dren. Sina, devetnika sem krstil sam, ko je izpolnil tretje leto. Za silo je že sam odgovarjal na krstna vprašanja. Le ko sem ga baral, če se odpove hudiču in vsem njegovim pregreham, se je paglavec obotavljal.«
»O, ti Tomaž kujonasti, zdaj je pa konec potrpljenja in če se pretegneš tole uro. Bom jaz tvoj spovednik?« je vzkipel Jernej.
Tomaž je prenesel cerkovnikovo jezo. »Zadnjo prošnjo imam do vas na tem svetu. Boste storili?«
»Ne vem, kaj hočeš?«
»Z gospodom župnikom se razumeta?«
»Kolikor toliko.«
»Stari so, težko bi prišli k meni za spoved.«
»Ti pa kaplana pošljejo.«
»So premladi za Tomaža. Vi bi stopili h gospodu Valentinu in rekli: 'Gospod, Tomaž umira. Odkritosrčno mu je žal, da je v žvljenju tolikokrat grešil. Kesa se, ako je pobral kdaj kakšno stvar na vašem, četudi bi drugače konec vzela. Jemali so pa tudi drugi na smolarjev račun. Tomaž ima družino, ki od tega živi, kar sne. Odvezo mu dajte, gospod župnik, kar tako od daleč. Lepo na listek mu jo napišite s pokoro vred, to daste potem cerkovniku, da nese Tomažu. Laže bo umrl. Na ta način si prihranite pot. Kaj bi se mučili v Planinske rovte.' Trebušasti so in kuhalo bi jih kakor glistavega otroka. Tudi imajo gotovo na kosilu tuje gospode, ker je danes farno žegnanje.«
»Tomaž, vrag naj te vrti na ražnju in ti opeče vsako plat posebej. Doma naj te pokopljejo za mejo.« Jernej se je razvnel in razgrajal, da je skrušilo smolarja.
»Naj pridejo gospod sami, bo res najbolj pametno.« S težavo je Tomaž izpustil cerkovnikovo roko, ko je ta odhajal.
»Za gospoda pripravite,« je Jernej naročil pred kočo Tomaževi ženi.
»Joj, Boga nimamo.«
»S kota ga vzemite.«
»Je ves črn.«
»Čeprav.«
»Gospod,« ga je ustavila. »Saj niste verjeli Tomažu ono o Čurku? Tako mi je hudo.«
»Ne, nisem,« jo je tolažil. »Z Bogom, Tomaž!«
Tomaž Klama je umrl še tisto noč, spravljen z Bogom in ljudmi.
Čez dva dni se je Jernej pridružil redkim Tomaževim pogrebcem. Smolarjeva žena je bila brez črne rute in brez novega predpasnika. Tomažev papirni denar je bil že davno zgubil veljavo. Devetnik Silvester je grizel žemljo in suval starejše bratce vse vprek. Na pokopališču so se razlezli otroci po grobeh, se obešali na križe in preskakovali pokopališko ograjo. Nazadnje so polegli okrog očetovega groba.
»Vzemi, zemlja, kar je tvojega,« je sklenil gospod kaplan.
Z rokami in nogami je sipal Tomažev rod zemljo na očetovo krsto ...
Čez tri mesece je Jernej srečal Lizo. »Kako je pri vas?«
»No, tako. S Čurkom se razumeva; tudi otroci ga imajo radi. Dokupil je nekaj zemlje in zdaj se laže prebijamo. Saj vedo, da vdova nima veljave, zato sem ga vzela ...«
(Konec.)