Bajke o radišču
Nekoč je neka pohorska dekla zelo zgodaj šla mimo tega gradišča v mlin. Bilo je tako zgodaj, da se doma niti umiti ni imela časa. Na robu gradiščanskega gozda pa je zagledala zelenega moža, ki je nad kadjo v rešetu ščenil zlate denarje. Ko je dekla to videla, je od začudenja in strahu kar obstala. Zeleni mož pa ji je tedaj zaklical: »Rosi, rosi in trikrat zajmi!« Dekla se je tega tako ustrašila, da je sprva bila vsa trda kot bukev, šele nato jo je odkurila, kolikor so jo noge nesle. Zelenec pa je za njo zaklical »O, dekla, ko bi se bila zjutraj rosila, ko bi potegnila z roko po rosi in potem po licu, bi sedaj dobila ves ta zaklad in mene rešila. Tako pa se ni še izcimilo niti seme za smreko, ki bo dala les za zibelko, v katerem se bo zibalo in raslo otroče, ki bo mene rešilo!« Dekla pa teh zelenčevih besed ni več slišala in tudi zelenca samega hi videla nikoli več.
Pred desetletji je znan zgodovinar preiskoval to čudno gradišče. Gozdni delavci so podrli tam rastoče smreke in bo¬rovce ter prekopali rodo zemljo. Ko so jo premetali že do kolena globoko, je zgodovinar našel temeljno kamenje starih koč, razbitih loncev ter razno kamnito orodje in orožje. Iz vsega izkopanega pa je razbral sledeče: V pradavni dobi je na tem gradišču živel človek gradiščar, ki si je na kamnitih temeljih postavil preproste koče iz neobtesanih debel. Stene je prepletel z vejami, špranje pa zadelal z mahom in jih zamazal z ilovico. Streho je pokril s smrekovo skorjo, z vejevjem, praprotjo in lasano. Lovil je divje živali ter si jih krotil s tem, da je ulovljene zaprl v ogrado; posebno mladiče goveđa, ovc, koz in svinj... Na krčevinah je sejal pšenico, rž in oves, zrnje pa je drobil v kamnitih skledicah ter pekel kruh... Gradišče pa je zadela velika prirodna nesreča, ker je v zemlji vse to zogljenelo v žgani ilovici. Ljudje pripovedujejo, da sta v tistih časih prišla v te gozdove dva brata ter si postavila vsak svoj grad, ki je bil drug od drugega oddaljen le pol ure. Zaradi lova in ukročene živine sta se tako zasovražila, da sta napadla drug drugega. Na okopih in nasipih so se njuni hlapci branili in borili z dolgimi drogovi ter ognjem. Gradišči sta pogoreli do tal, le oglje in žgana ilovica sta ostala poleg črepinj in obdelanih kamnov v zemlji... Ta globoka jama sredi gradišča, ki se vidi še dandanes, pa je bila vodnjak... Stoletja so že od tedaj pretekla in požgani gradič je preraslo drevje in trava ...
Po zaraslem gradišču pa pohorski pastirji in pastiričke zopet pasejo svoje ovce in živad, se igrajo ter mečejo v jamo, ki je že precej zasuta, kamenje. Tako sta se nekoč igrala dva pastirja okrog te jame. Da bi bila pri igri gibčnejša, sta se sezula. Med igro pa sta se stepla in prvi pastir je v jezi pograbil čevelj svojega nasprotnika ter ga vrgel v jamo sredi gradišča. Drugi pastir si je ročno urezal dolgo palico, rajo, in skušal z njo najti ter izvleči svoj čevelj. Toda zaman je bil ves trud! Čevlja ni našel. Začel je milo jokati. Tedaj pa mu je nekdo pomolil njegov čevelj iz jame. Ves vesel je skočil in ga zagrabil. Ko pa se je hotel obuti, je ostrmel. Čevelj je bil poln zlata!
Kadar v jeseni zagori na Kotnikovem gradišču pastirski ogenj in posedejo okrog njega pohorski pastirji in pastiričice iz Htinja in Turške vasi, tedaj oživijo bajni in čudoviti stari časi. Drug za drugim pripovedujejo pravljične bajke o dobrih gradiščanskih vilah, o divjem lovcu, o zelencu in dekli, o pastirjih ter o gradiščarju, ki je tod v resnici živel v starodavnih časih. Nekoč so vse te pravljice in bajke pripovedovali mojemu dragemu očetu, ki jih je zapisal v staro htinjsko kroniko. Kronika pa je tudi že zgorela, kakor je pred davnimi časi pogorelo staro gradišče. Bajke pa žive med pohorskimi pastirji še dalje...