Bajka o ribiču in ribici

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Bajka o ribiču in ribici.
Aleksander Sergejevič Puškin
Ruski zložil A. S. Puškin, preložil A. Aškerc.
Izdano: Celovec: Mohorjeva družba, 1889; Slovenske večernice, 43, 66–71
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Živel je starček s staroj ženoj svojoj
Na bregu kraj sinjega morja.
Živela tam v stari sta bajti
Baš tri in trideset že let.
Na ribjo lov je starček hodil z mrežoj,
A starka prela je prejo svojo.
Pa vrže on v morje neki dan sák, —
A sak mu zájme le samega blata;
Ko v drugič spustí v globočino sak, —
A sak mu zájme le trave morske;
Ko v tretjič spustí v globočino sak, —
Glej, sak zdaj mu zájme pa — ribico zlato,
Dà, ribico zlato, ne vsakdanjo!
Čim ribica zlata prikaže se,
Čuj, z glasom človečjim spregovorí:
„Izpústi me, starček, v morje nazáj,
Predrag ti za sebe jaz dam odkúp:
Odkupim se, s čimer koli želíš.“
Začudi se starček, prestraši se:
Ribaril je tri in trideset lét,
Nikóli še rib govoriti ni slišal!
In izpustí on ribko zlato v morje
In láskavo starček ribici reče:
„Bog s táboj, ti ribica zlata!
Odkúpa mi tvojega treba ni,
Le pojdi, le pojdi, spet v sinje morje,
Tam plavaj mi srečna po svoji volji!“

Povrne se starec tja k ženi,
Pové ji o čudu velikem:
„Dnes ribko zajél bil sem v morju,
Čuj, ribico zlato, ne navadno;
Po naše ta ribka golčála je,
Domóv ti je v morje spet iti prosila,
In s cénoj se dragoj odkupovála,
Kar koli bi bil od nje zahtéval.
Jaz upal se nisem ga vzéti odkúpa:
Takó sem jo pústil spet v sinje morje.“
Pokrégala starca zató je starka:
„Bedák ti, prismóda neumna!
Da nisi znal vzeti odkupa od ribe!
Makár bi bil želel od ribe korito;
Saj vidiš, da nama že se je razklalo.“

Pa gré mož spet k sinjemu morju:
Glej, rahlo valovje se ziblje.
On záčne klicati ribico zlato;
Priplava mu ribica in ga vpraša:
„Česa pa rad bi, o starček?“
Poklanja ji starček se, pravi:
„Usmili se me, gospá ribka!
Okregala mene je starka moja,
Ne daje mi starcu pokoja:
Korito iméti čé novo,
Ker staro je čisto razklano.“
Odgovarja ribica mu zlata:
„Ne žalúj, samo hôdi mi z Bogom!
Dobita mi novo korito!“

Povrne se starček spet k ženi:
Imá že res novo korito!
Še huje se krega zdaj starka:
„Bedák ti, prismóda neumna!
Izprosil si tó-le korito!
Pač prava reč tako korito!
Povrni se, tepec, tja k ribki,
Poklôni se, prosi vsaj hiše!“

Pa gré on spet k sinjemu morju,
Skalilo se sinje je morje.
On začne jo klicati ribko;
Priplava mu ribica in ga vpraša:
„Česa pa rad bi, o starček?“
Poklanja ji starček se, pravi:
„Usmili se me, gospá ribka!
Še grje regljá ná-me starka,
Ne daje mi starcu pokoja,
Zdaj hišo svadljiva čé baba!“
Odgovárja ribica mu zlata:
„Ne têri si glave — z Bogom!
Zgodí se, še hiško dobita!

Gré ribič, gré k bajtici svoji —
A bajti nikjér več sledú ni;
Pred njim stojí hišica kmečka, —
Oj hišica s sobicoj čednoj, —
Z opekovim dimnikom bélim,
A z vrati iz dések hrástovih.
Pri ôkencu starka sedi že tam,
Ugleda možá pa ga zmérja:
„Bedák, o ti prava prismóda!
Izprôsil si, tepec, to kočo!
Brž pojdi, poklôni se ribki:
„Ne maram jaz biti kmetica,
Čém biti gospá plemenita,
Gospá plemenita, svobodna,
Imeti čém gradič gospôski!“

Gré starec tja k sinjemu morju,
Nemirno to sinje je morje.
On kliče tam ribico zlato;
Priplava mu ribica in ga vpraša:
„Česa pa rad bi, o starček?“
S poklonom ji starček potoži:
„Usmili se me, gospá ribka!
Še huje, ko prej divjá baba,
Ne daje mi starcu pokoja:
Kmetica že neče več biti,
Čé biti gospá zdaj svobódna,
Gospá iz prastarega plemstva,
Iméti čé gradič gospôski!“
Odgovárja ribica mu zlata:
„Ne jezi se, hôdi mi z Bogom!“

Povrne se starček na dom svoj:
Kaj vidi? Glej gradič tu visok pred njim!
Na stolbah stojí tam žena že
V sobóljem kožuhu dragem.
Na glavo si déla je lišp od zlatá
In z bíseri vrat si ovíla je svoj,
Na rokah vsak prst imá prstan zlat,
Obúla prekrasne je čevljičke.
Pred njoj cela vrsta je skrbnih slug,
In óna pretepa jih in jih lasá;
Pa reče tu ribič ji, ženi svoji:
„Zdravstvúj, milostiva gospá plemenita!
Zdaj pač zadovoljno je srčece tvoje?“
Zadêre nad možem se starka,
V konjušnico služit nažene ga.

Preteče teden, pretečeta dva,
A starka še huje nagája, kljubuje,
Spet k ribici zlati pošilja možá:
„He, pojdi, poklôni se ribki:
Gospá plemenita jaz nečem več biti,
Čém biti svobodna caríca!“
Prestraši se starček in reče ji:
„Káj? baba, ali se méša ti?!
Ne stópati, ne govoriti ne znaš;
Osméšiš nam celo cesarstvo!“
Razkači nató se starka zeló,
Klofuto možú prisoli gorkó:
„Ti kmet, se prepirati upaš z menój,
Z menój, gospój plemenítoj?
Pošiljam te k morju, pri moji véri! ....
Ne pojdeš, povedô te s siloj!“

Odpravi se starček spet k morju:
Počrnélo je sinje morje.
On začne jo klicati ribico zlato;
Priplava mu ribica ter ga vpraša:
„Česa pa rad bi, o starček?“
Poklanja se starček ji, reče:
„Spet starka domá rogovili:
Ne mara več biti dvorjanka,
Čé biti svobodna caríca!“
Odgovárja ribica mu zlata:
„Ne skrbi, podaj se z Bogom domóv!
Dobro, caríca bo žena tvoja!“

Povrne se starček spet k ženi:
Kaj? Carska palača stojí pred njim!
V palači pa vidi jo ženo svojo,
Caríca že óna za mizoj sedi,
Bojárji, dvorjáni pa strežejo ji,
Nalivajo dragih ji vín zamorskih,
S kolačem jo pítajo sladkim ko med.
Okoli nje straža jo straži grôzna
Na ramah sekire držeča!
Uzrši jo starec — prestraši se;
Pred noge tja pade ji, ženi svoji
Govoré: „Zdravstvúj, grôzna carica!
No, zdaj zadovoljno je srčece tvoje?“
A starka niti ne ôzre se ná-nj,
Izpred očíj odgnati ga ukaže.
Bojarji, dvorjani planejo va-nj,
Od zadi ga sunejo starčka;
Pri vratih pa straža se vá-nj zakadí,
S sekirami malo da ga ne pobije.
A národ mu zvunaj se róga na glas:
„Prav, prav ti je stari nerodnež!
Pa drugikrat pómni pregóvor:
Ne sédaj na tuje saní!“ —

Preteče teden, pretečeta dva,
Še huje razsaja ošabna starka.
Dvorjanov za možem pošilja.
Ko najdejo starčka, k njej ga privedô.
Govorí sedaj starčku žena:
„Čuj, pojdi, poklôni se ribki:
Ne maram več biti svobodna carica,
Čém biti jaz morska kraljica,
Živeti v velikem čém morju,
Tam v morju, oj tam v oceánu,
Da služi mi ribica zlata,
Da streže mi, kamor jo pošljem!“
Ustávljati starček ne upa se,
Ne drzne se ni ugovárjati ji.
Pa gre res tja k sinjemu morju;
Na morju, glej, črna je burja —
Valovi srditi zdaj vzpénjajo se,
Zdaj vró, sedaj tulijo z burjoj.
Pa začne on zvati jo, ribico zlato.
Priplava mu ribica ter ga vpraša:
„Česa pa rad bi, o starček?“
Poklanja ji starček se, pravi:
„Usmili se me, gospá ribka!
Kaj póčnem s pre — naj baboj?
Carica ne mara že biti več,
Čé biti zdaj morska kraljíca,
Živeti v velikem čé morju,
Tam v morju, oj tam v oceánu,
Da tí bi ji slúžila sáma
In stregla ji, kamor te pošlje!“
Ničesar ne reče mu ribka,
Kar z repkom zamahne po vodi —
Utóne v morju globokem.

Pri morju je dolgo še ribič stal
Čakaje odgovora željno,
Dočakal ní, vrnil se k starki —
Glej: spet pred njim stara je bajta,
Na pragu sedí mu žena,
Pred njoj je — razbito korito.